Uradni list C 291 , 13/10/2000 str. 0001 - 0044
Obvestilo Komisije Smernice o vertikalnih omejitvah (2000/C 291/01) (Besedilo velja za EGP) VSEBINA I. UVOD 1-7 1. Namen smernic 1-4 2. Uporaba člena 81 pri vertikalnih sporazumih 5-7 II. VERTIKALNI SPORAZUMI, KI NA SPLOŠNO NE SODIJO V PODROČJE IZ ČLENA 81(1) 8-20 1. Sporazumi majhnega pomena in MSP 8-11 2. Pogodbe o zastopstvu 12-20 III. UPORABA UREDBE O SKUPINSKIH IZJEMAH 21-70 1. Varno območje, ki ga določa uredba o skupinskih izjemah 21-22 2. Področje uporabe uredbe o skupinskih izjemah 23-45 3. Nedopustne omejitve, ki jih predvideva uredba o skupinskih izjemah 46-56 4. Pogoji, ki jih določa uredba o skupinskih izjemah 57-61 5. Izven uredbe o skupinskih izjemah ni domneve o nezakonitosti 62 6. Preventivna priglasitev ni potrebna 63-65 7. Ločljivost 66-67 8. Portfelj izdelkov, ki se distribuirajo prek istega distribucijskega sistema 68-69 9. Prehodno obdobje 70 IV. ODPRAVA UGODNOSTI SKUPINSKE IZJEME IN RAZVELJAVITEV UREDBE O SKUPINSKIH IZJEMAH 71-87 1. Postopek odprave ugodnosti 71-79 2. Razveljavitev uredbe o skupinskih izjemah 80-87 V. VPRAŠANJA V ZVEZI Z OPREDELITVIJO TRGA IN IZRAČUNAVANJEM TRŽNEGA DELEŽA 88-99 1. Obvestilo Komisije o določitvi upoštevnega trga 88 2. Upoštevni trg za izračun mejnega 30 % tržnega deleža po uredbi o skupinskih izjemah 89-95 3. Upoštevni trg za posamično oceno 96 4. Izračun tržnega deleža po uredbi o skupinskih izjemah 97-99 VI. IZVRŠEVANJE ZAKONODAJE V POSAMEZNIH PRIMERIH 100-229 1. Okvir analize 103-136 1.1 Negativni učinki vertikalnih omejitev 103-114 1.2 Pozitivni učinki vertikalnih omejitev 119 1.3 Splošna pravila za ocenjevanje vertikalnih omejitev 119 1.4 Analitična metoda 120-136 1.4.1 Dejavniki, ki se upoštevajo pri ocenjevanju po členu 81(1) 121-133 1.4.2 Dejavniki, ki se upoštevajo pri ocenjevanju po členu 81(3) 137-229 2. Analiza posebnih vertikalnih omejitev 137-229 2.1 Združevanje pod eno blagovno znamko 138-160 2.2 Izključna distribucija 161-177 2.3 Izključna razdelitev strank 178-183 2.4 Selektivna distribucija 184-198 2.5 Franšizing 199-201 2.6 Izključna dobava 202-214 2.7 Vezava 215-224 2.8 Priporočena in najvišja dovoljena maloprodajna cena 225-228 2.9 Druge vertikalne omejitve 229 I. UVOD 1. Namen smernic (1) Te smernice določajo načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov po členu 81 Pogodbe ES. Vertikalni sporazumi so opredeljeni v členu 2(1) Uredbe Komisije (ES) št. 2790/1999 z dne 22. decembra 1999 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj [1] (Uredba o skupinskih izjemah) (glej odstavke 23 do 45). Te smernice ne posegajo v možno vzporedno uporabo člena 82 Pogodbe pri vertikalnih sporazumih. Smernica je sestavljena takole: - Oddelek II (odstavki 8 do 20) opisuje vertikalne sporazume, ki jih člen 81(1) na splošno ne pokriva; - Oddelek III (odstavki 21 do 70) obravnava uporabo uredbe o skupinskih izjemah; - Oddelek IV (odstavki 71 do 87) opisuje načela v zvezi z odpravo ugodnosti skupinske izjeme in razveljavitvijo uredbe o skupinskih izjemah; - Oddelek V (odstavki 88 do 99) obravnava vprašanja v zvezi z določitvijo trga in izračunavanjem tržnih deležev; - Oddelek VI (odstavki 100 do 229) opisuje splošni okvir analize in izvrševanje zakonodaje Skupnosti v posameznih primerih v zvezi z vertikalnimi sporazumi. (2) Analiza v teh smernicah se nanaša tako na blago kot storitve, čeprav se nekatere vertikalne omejitve uporabljajo predvsem pri distribuciji blaga. Podobno se lahko vertikalni sporazumi sklenejo za vmesne in končane proizvode in storitve. Če ni drugače navedeno, se analize in argumenti v tem besedilu uporabljajo za vse vrste blaga in storitev in za vse ravni trgovine. Izraz "izdelki" pomeni blago in storitve. Izraza "dobavitelj" in "kupec" se uporabljata za vse ravni trgovine. (3) Komisija želi s temi smernicami pomagati družbam, da bodo lahko same ocenile vertikalne sporazume po pravilih ES o konkurenci. Pri uporabi standardov, določenih v teh smernicah, se morajo upoštevati okoliščine posameznega primera. To izključuje avtomatično uporabo. Vsak primer mora biti ocenjen glede na njegova dejstva. Komisija bo smernice uporabljala razumno in prilagodljivo. (4) Te smernice ne posegajo v razlage, ki jih podata Sodišče prve stopnje in Sodišče Evropskih skupnosti v zvezi z uporabo člena 81 pri vertikalnih sporazumih. 2. Uporaba člena 81 pri vertikalnih sporazumih (5) Člen 81 Pogodbe ES se uporablja za vertikalne sporazume, ki lahko vplivajo na trgovino med državami članicami in preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco (v nadaljnjem besedilu "vertikalne omejitve") [2]. Člen 81zagotavlja ustrezen pravni okvir za ocenjevanje vertikalnih omejitev, saj opredeljuje razliko med ukrepi, ki omejujejo konkurenco in tistimi, ki jo spodbujajo: člen 81(1) prepoveduje sporazume, ki občutno omejujejo ali izkrivljajo konkurenco, medtem ko člen 81(3) omogoča izvzetje tistih sporazumov, ki prinašajo dovolj koristi, da prevladajo nad protikonkurenčnimi učinki. (6) Pri večini vertikalnih omejitev se lahko težave v zvezi s konkurenco pojavijo samo, če ni dovolj konkurence med blagovnimi znamkami, se pravi, če obstaja določena stopnja tržne moči na ravni dobavitelja ali kupca ali na ravni obeh. Če ni dovolj konkurence med blagovnimi znamkami, postane pomembno varstvo konkurence med blagovnimi znamkami in znotraj blagovne znamke. (7) Varstvo konkurence je glavni cilj politike ES o konkurenci, saj krepi blaginjo potrošnika in ustvarja učinkovito porazdelitev virov. Komisija bo pri uporabi pravil ES o konkurenci sprejela ekonomski pristop, ki temelji na učinkih na trg; vertikalni sporazumi morajo biti analizirani v svojem pravnem in ekonomskem smislu. Vendar pa je v primeru omejitev z določenimi cilji, kot so našteti v členu 4 uredbe o skupinskih izjemah, Komisiji ni treba oceniti dejanskih učinkov na trg. Povezovanje trgov je dodatni cilj politike konkurence ES. Povezovanje trgov krepi konkurenco v Skupnosti. Družbam ne bi smeli dovoliti, da ponovno ustvarijo zasebne ovire med državami članicami tam, kjer so bile državne ovire uspešno odpravljene. II. VERTIKALNI SPORAZUMI, KI NA SPLOŠNO NE SODIJO V PODROČJE IZ ČLENA 81(1) 1. Sporazumi majhnega pomena in MSP (8) Sporazumi, ki ne morejo občutno vplivati na trgovino med državami članicami in zaradi svojih ciljev ali učinkov ne morejo bistveno omejiti konkurence, ne sodijo v področje iz člena 81(1). Uredba o skupinskih izjemah se uporablja samo za sporazume, ki spadajo v področje uporabe člena 81(1). Te smernice ne posegajo v uporabo že veljavnega ali prihodnjega obvestila o pravilu de minimis [3]. (9) Ob upoštevanju pogojev, določenih v točkah 11, 18 in 20 obvestila o pravilu de minimis v zvezi z vprašanji, povezanimi z nedopustnimi omejitvami in kumulativnim učinkom, vertikalni sporazumi med podjetji, katerih tržni delež na upoštevnem trgu ne presega 10 %, na splošno sodijo izven področja uporabe člena 81(1). Ob tem se ne domneva, da vertikalni sporazumi med podjetji z več kot 10 % tržnim deležem samodejno kršijo člen 81(1). Sporazumi med podjetji, katerih tržni delež presega prag 10 %, kljub temu nimajo nujno občutnega vpliva na trgovino med državami članicami ali pa ne predstavljajo večje omejitve konkurence [4]. Takšne sporazume je treba oceniti v njihovem pravnem in ekonomskem smislu. Merila za ocenjevanje posamičnih sporazumov so določena v odstavkih 100 do 229. (10) V zvezi z nedopustnimi omejitvami, opredeljenimi v obvestilu o pravilu de minimis, se lahko člen 81(1) uporabi tudi, če je tržni delež nižji od 10 %, kadar to občutno vpliva na trgovino med državami članicami in na konkurenco. V tem pogledu se upošteva veljavna sodna praksa Sodišča evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje [5]. Pri tem se upošteva tudi poseben položaj v primeru lansiranja novega izdelka ali vstopa na novi trg, ki je obravnavan v teh smernicah (odstavek 119, točka 10). (11) Poleg tega Komisija meni, da lahko sporazumi med malimi in srednjimi podjetji, kot so opredeljena v Prilogi k Priporočilu Komisije 96/280/EC [6], ob upoštevanju kumulativnega učinka in nedopustnih omejitev, le redko občutno vplivajo na trgovino med državami članicami ali občutno omejijo konkurenco v smislu člena 81(1), in so zaradi tega na splošno izven področja uporabe člena 81(1). Komisija se bo v primerih, kjer takšni sporazumi kljub temu izpolnjujejo pogoje za uporabo člena 81(1), načeloma vzdržala sprožitve postopka zaradi premajhnega interesa Skupnosti, razen če imajo ta podjetja skupaj ali posamično prevladujoč položaj na precejšnjem delu skupnega trga. 2. Pogodbe o zastopstvu (12) Odstavki 12 do 20 nadomestijo Obvestilo o pogodbah o izključnem zastopstvu, sklenjenih s trgovskimi zastopniki iz leta 1962 [7]. Brati se morajo v povezavi z Direktivo sveta 86/653/EGS [8]. Pogodbe o zastopstvu urejajo razmerje, v katerem je pravna ali fizična oseba (zastopnik) pooblaščena za pogajanja in/ali sklepanje pogodb za račun druge osebe (komitenta) bodisi v svojem imenu ali v imenu komitenta v zvezi z: - nakupom blaga ali storitev s strani komitenta, ali - prodajo blaga ali storitev, ki jih dobavi komitent. (13) V primeru pristnih pogodb o zastopstvu, obveznosti zastopnika, ki izhajajo iz pogodb, izpogajanih ali sklenjenih za račun komitenta, ne sodijo v področje uporabe člena 81(1). Odločilni dejavnik pri ocenjevanju, ali se uporablja člen 81(1), je finančno ali trgovsko tveganje zastopnika v zvezi z dejavnostmi, za katere ga je komitent pooblastil kot zastopnika. V tem pogledu za ocenjevanje ni pomembno ali zastopnik deluje v imenu enega ali več komitentov. Nepristne pogodbe o zastopstvu lahko zajema člen 81(1) in v tem primeru se uporabljajo uredba o skupinskih izjemah in drugi oddelki teh smernic. (14) Za ocenjevanje pristnosti pogodbe o zastopstvu po členu 81(1) sta pomembni dve vrsti finančnega in trgovskega tveganja. V prvo skupino sodijo tveganja, ki se neposredno nanašajo na pogodbe, ki jih je zastopnik sklenil in/ali izpogajal za račun komitenta, kot je denimo financiranje zalog. V drugo skupino sodijo tveganja v zvezi z naložbami, ki se nanašajo na posamezni trg. To so naložbe, ki so izrecno potrebne za vrsto dejavnosti, za katero je komitent pooblastil zastopnika, se pravi naložbe, ki so za zastopnika nujne, da lahko sklene in/ali izpogaja tovrstno pogodbo. Takšne naložbe se načeloma ne povrnejo, če jih ob opustitvi zadevne dejavnosti ni mogoče uporabiti za druge dejavnosti ali jih prodati brez velikih izgub. (15) Pogodba o zastopstvu se šteje za pristno in je posledično izvzeta iz področja uporabe člena 81(1), če je tveganje zastopnika v zvezi s pogodbami, sklenjenimi in/ali izpogajanimi za račun komitenta in v zvezi z naložbami na posameznem trgu za to vrsto dejavnosti nično ali nepomembno. V takšnem primeru je prodaja ali nakup del komitentovih dejavnosti, kljub temu, da je zastopnik ločeno podjetje. Komitent je namreč nosilec zadevnih finančnih in trgovskih tveganj in zastopnik ne opravlja samostojne gospodarske dejavnosti v zvezi z dejavnostmi, za katere ga je komitent imenoval za zastopnika. V nasprotnem primeru se pogodba o zastopstvu šteje kot nepristna pogodba o zastopstvu in lahko sodi v področje delovanja člena 81(1). V tem primeru je zastopnik nosilec takšnih tveganj in se obravnava kot samostojni trgovec, ki mora ohraniti samostojnost pri določanju svoje tržne strategije, da si lahko povrne svoje naložbe v zvezi s pogodbo ali posameznim trgom. Tveganja, ki so na splošno povezana z dejavnostjo zagotavljanja zastopniških storitev, kot so odvisnost zastopnikovega dohodka od njegovega uspeha pri tem delu ali splošne naložbe v prostore ali osebje, na primer, niso pomembne za to oceno. (16) Vprašanje tveganja je treba oceniti za vsak primer posebej in pri tem bolj upoštevati ekonomsko realnost kot pa pravno obliko. Kljub temu pa Komisija meni, da se člen 81(1) na splošno ne bo uporabljal za obveznosti, ki jih ima zastopnik v zvezi s pogodbami, izpogajanimi in/ali sklenjenimi za račun komitenta, če zastopnik ni lastnik kupljenega ali prodanega pogodbenega blaga ali če sam ne zagotavlja pogodbenih storitev in zlasti če zastopnik: - ne prispeva k stroškom, povezanim z dobavo/nakupom pogodbenega blaga ali storitev, skupaj s stroški za prevoz blaga. To zastopnikom ne preprečuje opravljanja prevoznih storitev, pod pogojem, da stroške pokrije komitent; - nima obveznosti, posredne ali neposredne, vlaganja v spodbujanje prodaje, kot so na primer prispevki za oglaševalski proračun komitenta; - nima, na lastne stroške ali tveganje, zalog pogodbenega blaga, skupaj s stroški financiranja zalog in stroški izgube zalog in lahko neprodano blago vrne komitentu brez dodatnih stroškov, razen če je zastopnik sam odgovoren za napako (na primer, če z razumnimi varnostnimi ukrepi ne prepreči izgube zalog); - ne opravlja in/ali izvaja poprodajnih storitev, popravil ali garancijskih storitev, razen če mu komitent to v celoti povrne; - ne vlaga v opremo, prostore ali usposabljanje osebja, vezane na posamezni trg, kot so na primer cisterne za shranjevanje bencina v primeru bencinskih črpalk ali posebna programska oprema za sklepanje zavarovalnih polic pri zavarovalnih zastopnikih; - ne prevzema odgovornosti do tretjih oseb za škodo, ki jo povzroči prodani izdelek (odgovornost za izdelek), razen če je kot zastopnik sam odgovoren za napako; - ne prevzema odgovornosti za neizpolnjevanje pogodbe s strani stranke, z izjemo izgube njegove provizije, razen če je za napako odgovoren zastopnik (na primer, ker ni sprejel varnostnih ukrepov ali ukrepov proti tatvini ali ker o tatvini ni ustrezno poročal komitentu ali policiji ali ker komitentu ni posredoval vseh potrebnih podatkov o finančni zanesljivosti stranke, s katerimi razpolaga. (17) Ta seznam ni dokončen. Toda, če zastopnik prevzame eno ali več naštetih tveganj, se lahko uporablja člen 81(1) tako kot pri vsakem drugem vertikalnem sporazumu. (18) Če pogodba o zastopstvu ne sodi v področje uporabe člena 81(1), so vse obveznosti zastopnika, ki izhajajo iz pogodb, izpogajanih in/ali sklenjenih za račun komitenta, izven področja uporabe člena 81(1). Kot sestavni del pogodbe o zastopstvu se na splošno štejejo naslednje obveznosti zastopnika, saj se vse nanašajo na zmožnost komitenta, da določi obseg zastopnikove dejavnosti v zvezi s pogodbenim blagom ali storitvami, kar je bistvenega pomena, če mora komitent prevzeti tveganja in mora zaradi tega imeti možnost določanja prodajne strategije: - omejitev ozemlja, na katerem lahko zastopnik prodaja zadevno blago ali storitve; - omejitev strank, ki jim lahko zastopnik prodaja zadevno blago ali storitve; - cene in pogoji, po katerih mora zastopnik prodajati ali kupovati zadevno blago ali storitve. (19) Pogodbe o zastopstvu poleg tega, da zastopniku določajo pogoje za prodajo ali nakup pogodbenega blaga za račun komitenta, pogosto vsebujejo tudi določbe o razmerju med zastopnikom in komitentom. Zlasti lahko vsebujejo določbo, ki komitentu preprečuje imenovanje drugih zastopnikov, strank ali ozemlja za dano vrsto transakcije (določbe o izključnem zastopstvu) in/ali določbo, ki zastopniku preprečuje, da bi bil hkrati tudi zastopnik ali distributer komitentu konkurenčnih podjetij (določbe o nekonkurenci). Določbe o izključnem zastopstvu se nanašajo samo na konkurenco znotraj blagovne znamke in na splošno nimajo negativnega vpliva na konkurenco. Določbe o nekonkurenci, skupaj z določbami o nekonkurenci po izteku pogodbe, se nanašajo na konkurenco med blagovnimi znamkami in lahko kršijo člen 81(1), če vodijo k omejevanju možnosti dostopa potencialnih konkurentov na upoštevnem trgu, na katerem se prodaja ali kupuje pogodbeno blago ali storitve (glej Oddelek VI.2.1). (20) Pogodba o zastopstvu lahko prav tako sodi v področje uporabe člena 81(1) tudi če je komitent nosilec vseh upoštevnih finančnih in trgovskih tveganj, če to lajša tajno dogovarjanje. To bi se na primer lahko zgodilo, če več komitentov uporablja iste zastopnike, pri čemer kolektivno preprečijo drugim, da bi uporabljali te zastopnike ali če uporabijo te zastopnike za tajno dogovarjanje o tržni strategiji ali za izmenjavanje občutljivih tržnih informacij med komitenti. III. UPORABA UREDBE O SKUPINSKIH IZJEMAH 1. Varno območje, ki ga določa uredba o skupinskih izjemah (21) Uredba o skupinskih izjemah ustvarja domnevo zakonitosti za vertikalne sporazume glede na tržni delež dobavitelja ali kupca. V skladu s členom 3 uredbe o skupinskih izjemah določa uporabnost skupinske izjeme tržni delež dobavitelja na trgu, na katerem prodaja pogodbeno blago ali storitve. Skupinska izjema lahko velja, če ta tržni delež ne presega 30 %. Samo če sporazum vsebuje obveznost izključne dobave, kot je opredeljena v členu 1(c) uredbe o skupinskih izjemah, se skupinska izjema uporablja, če delež kupca na trgu, na katerem kupuje pogodbeno blago ali storitve, ne presega 30 %. Za vprašanja v zvezi s tržnim deležem glej Oddelek V (odstavki 88 do 99). (22) Z ekonomskega vidika lahko vertikalni sporazum vpliva tudi na trge, ki so v prodajni verigi za kupcem, in ne samo na trg, na katerem se srečujeta dobavitelj in kupec. Poenostavljeni pristop uredbe o skupinskih izjemah, ki upošteva samo tržni delež dobavitelja ali kupca (odvisno od primera) na trgu, na katerem se srečujeta, je upravičen zaradi tega, ker bodo pod mejo 30 % učinki na nižje trge na splošno omejeni. Poleg tega je uporaba uredbe o skupinskih izjemah lažja, če se upošteva samo trg, na katerem se srečujeta dobavitelj in kupec, in viša raven pravne varnosti, pri čemer je za odpravljanje morebitnih problemov na drugih povezanih trgih na voljo instrument odprave ugodnosti (glej odstavke 71 do 87). 2. Področje uporabe uredbe o skupinskih izjemah (i) Opredelitev vertikalnih sporazumov (23) Vertikalni sporazumi so v členu 2(1) uredbe o skupinskih izjemah opredeljeni kot "sporazumi ali usklajena ravnanja med dvema ali več podjetji, kadar za potrebe tega sporazuma vsako od teh podjetij deluje na različnih stopnjah proizvodnje ali distribucije in kadar ti sporazumi določajo pogoje, pod katerimi lahko stranke kupujejo, prodajajo ali preprodajajo določeno blago ali storitve". (24) Ta opredelitev vsebuje tri glavne elemente: - sporazum ali usklajeno ravnanje je sklenjeno med dvema ali več podjetji. Vertikalni sporazumi s končnimi potrošniki, ki ne delujejo kot podjetje, niso zajeti; sporazumi s končnimi potrošniki na splošno niso zajeti v področje uporabe člena 81(1), saj se ta člen uporablja samo za sporazume med podjetji, sklepe združenj podjetij in usklajena ravnanja. To ne posega v možno uporabo člena 82 Pogodbe; - sporazum ali usklajeno ravnanje je sklenjeno med dvema ali več podjetji, ki za potrebe tega sporazuma delujejo na različnih stopnjah proizvodnje ali distribucije. To pomeni, da na primer, eno podjetje izdeluje surovine, ki jih drugo podjetje uporablja kot input ali da je prvo podjetje proizvajalec, drugo prodajalec na debelo in tretje prodajalec na drobno. To podjetju ne preprečuje delovanja na več kot eni stopnji proizvodnje ali distribucije; - sporazumi ali usklajena ravnanja se nanašajo na pogoje, pod katerimi stranki, ki sta sklenili sporazum, dobavitelj in kupec, "lahko kupujeta, prodajata ali preporodajata določeno blago ali storitve". To odraža namen uredbe o skupinskih izjemah, da pokriva sporazume o nakupu in distribuciji. To so sporazumi, ki se nanašajo na pogoje nakupa, prodaje ali preprodaje blaga ali storitev, ki jih zagotavlja dobavitelj in/ali ki se nanašajo na prodajne pogoje, ki jih mora upoštevati kupec blaga ali storitev, ki zajemajo to blago ali storitve. Za uporabo uredbe o skupinskih izjemah se tako blago ali storitve, ki jih zagotavlja dobavitelj, kot blago ali storitve, ki nastanejo iz njih, štejejo za pogodbeno blago ali storitve. Vertikalni sporazumi, ki se nanašajo na vse končno in vmesno blago in storitve so zajeti. Edina izjema je avtomobilski sektor, če ga pokriva posebna uredba o skupinskih izjemah, ki jo priznava Uredba Komisije (ES) št. 1475/95 [9]. Blago ali storitve, ki jih zagotavlja dobavitelj, lahko kupec proda naprej ali pa jih uporabi kot input pri proizvodnji svojega blaga ali storitev. (25) Uredba o skupinskih izjemah se uporablja tudi za blago, ki se proda in kupi za izposojanje tretjim osebam. Vendar pa takšni sporazumi o najemu in zakupu niso zajeti, saj dobavitelj kupcu ne proda nobenega blaga ali storitve. Uredba o skupinskih izjemah na splošno ne pokriva omejitev ali obveznosti, ki se ne nanašajo na pogoje nakupa, prodaje in preprodaje, kot je obveznost, ki strankam sporazuma preprečuje, da bi izvajale neodvisne raziskave in razvoj, ki so jih stranke morda vključile v sporazum, ki je sicer vertikalen. Poleg tega člen 2(2) do (5) neposredno ali posredno izključuje nekatere vertikalne sporazume iz uporabe uredbe o skupinskih izjemah. (ii) Vertikalni sporazumi med konkurenti (26) Člen 2(4) iz uporabe uredbe o skupinskih izjemah izrecno izključuje "vertikalne sporazume med konkurenčnimi podjetji". Vertikalne sporazume med konkurenti bodo z vidika morebitnih učinkov tajnega dogovarjanje izrecno obravnavale smernice o uporabi člena 81 pri horizontalnem sodelovanju, [10] ki so v pripravi. Vendar pa vertikalnih vidikov takšnih sporazumov ni treba ocenjevati po teh smernicah. Člen 1(a) uredbe o skupinskih izjemah opredeljuje konkurenčna podjetja kot "dejanske ali potencialne dobavitelje na istem proizvodnem trgu", ne glede na to ali so konkurenti na istem geografskem trgu. Konkurenčna podjetja so podjetja, ki so dejanski ali potencialni dobavitelji pogodbenega blaga in storitev ali blaga in storitev, ki nadomeščajo pogodbeno blago in storitve. Potencialni dobavitelj je podjetje, ki dejansko ne proizvaja konkurenčnega izdelka, vendar bi ga lahko in ga verjetno bi, če ne bi bilo sporazuma, kot odziv na majhno in trajno povečanje cen nad tržni nivo. To pomeni, da je podjetje sposobno in pripravljeno izvesti vse potrebne dodatne naložbe in lahko začne izdelek prodajati na trgu v enem letu. Ta ocena mora temeljiti na dejanskem položaju; teoretična možnost vstopa na trg ne zadošča [11]. (27) Pri splošni izključitvi sporazumov med konkurenti obstajajo tri izjeme, ki so določene v členu 2(4) in se nanašajo na enostranske sporazume. Enostranskost pomeni, na primer, da proizvajalec postane distributer izdelkov drugega proizvajalca, vendar pa slednji ne postane distributer izdelkov prvega proizvajalca. Uredba o skupinskih izjemah pokriva enostranske sporazume med konkurenti, če (1) promet kupca ne presega 100 milijonov EUR, ali (2) je dobavitelj proizvajalec in distributer blaga, kupec pa samo distributer in ne tudi proizvajalec konkurenčnega blaga, ali (3) je dobavitelj ponudnik storitev, ki deluje na več stopnjah trgovine, kupec pa ne zagotavlja konkurenčnih storitev na stopnji trgovine, na kateri kupuje pogodbene storitve. Druga izjema pokriva dvojno distribucijo, tj. proizvajalec določenega blaga opravlja tudi distribucijo blaga v konkurenci s samostojnimi distributerji njegovega blaga. Distributer, ki zagotavlja proizvajalcu specifikacije za proizvodnjo določenega blaga pod distributerjevo blagovno znamko se ne šteje kot proizvajalec takšnega blaga lastne blagovne znamke. Tretja izjema pokriva podobno dvojno distribucijo v primeru storitev, če je dobavitelj tudi ponudnik storitev na ravni kupca. (iii) Združenja trgovcev na drobno (28) Člen 2(2) uredbe o skupinskih izjemah zajema v svojo uporabo vertikalne sporazume, ki jih sklene podjetniško združenje, ki izpolnjuje določene pogoje in s tem iz uredbe o skupinskih izjemah izključuje vertikalne sporazume, ki jih sklenejo vsa druga združenja. Vertikalne sporazume med združenjem in njegovimi člani ali med združenjem in njegovimi dobavitelji pokriva uredba o skupinskih izjemah, le če so vsi njegovi člani trgovci na drobno (brez storitev) in če ima vsak posamezni član združenja promet, ki ne presega 50 milijonov EUR. Trgovci na drobno so distributerji, ki prodajajo blago končnim potrošnikom. Če ima le nekaj članov združenja promet, ki bistveno ne presega meje 50 milijonov EUR, to načeloma ne spremeni ocene po členu 81. (29) Združenje podjetij lahko zajema horizontalne in vertikalne sporazume. Horizontalni sporazumi morajo biti ocenjeni v skladu z načeli, določenimi v smernicah o uporabi člena 81 pri horizontalnem sodelovanju, ki so v pripravi. Če se pri tej oceni ugotovi, da je sodelovanje med podjetji na področju kupovanja ali prodaje sprejemljivo, je potrebna dodatna ocena za preučitev vertikalnih sporazumov, ki jih združenje sklene s svojimi dobavitelji ali posameznimi člani. Slednja ocena se izdela v skladu z uredbo o skupinskih izjemah in temi smernicami. Tako morajo biti, na primer, horizontalni sporazumi, sklenjeni med člani združenja ali sklepi, ki jih sprejme združenje, kot je sklep, ki od članov zahteva, da kupujejo pri združenju ali sklep, da se članom dodelijo izključna območja, najprej ocenjeni kot horizontalni sporazumi. Samo če je ta ocena pozitivna, je treba oceniti vertikalne sporazume med združenjem in posameznimi člani ali med združenjem in dobavitelji. (iv) Vertikalni sporazumi, ki vsebujejo določbe o pravicah intelektualne lastnine (PIL) (30) Člen 2(3) uredbe o skupinskih izjemah se uporablja za vertikalne sporazume, ki vsebujejo določbe o odstopu pravic intelektualne lastnine kupcu ali o uporabi teh pravic s strani kupca in s tem iz uredbe o skupinskih izjemah izključuje vse druge vertikalne sporazume, ki vsebujejo določbe o pravicah intelektualne lastnine. Uredba o skupinskih izjemah se uporablja za vertikalne sporazume, ki vsebujejo določbe o pravicah intelektualne lastnine, če je izpolnjenih pet pogojev: - določbe o pravicah intelektualne lastnine morajo biti del vertikalnega sporazuma, to pomeni sporazuma, ki določa pogoje, pod katerimi lahko stranki kupujeta, prodajata ali preprodajata določeno blago ali storitve; - pravice intelektualne lastnine morajo biti odstopljene kupcu ali pa jih kupec uporablja; - določbe o pravicah intelektualne lastnine ne smejo biti glavni namen takšnih sporazumov; - določbe o pravicah intelektualne lastnine morajo biti neposredno povezane z uporabo, prodajo ali preprodajo blaga ali storitev s strani kupca ali njegovih strank. V primeru franšizinga, kjer je trženje predmet izkoriščanja pravic intelektualne lastnine, blago ali storitve distribuira glavni uporabnik franšizne pravice ali uporabniki franšizne pravice; - določbe o pravicah intelektualne lastnine v zvezi s pogodbenim blagom ali storitvami ne smejo vsebovati omejitev konkurence, katerih cilj ali učinek je enak vertikalnim omejitvam, ki niso izvzete po uredbi o skupinskih izjemah. (31) Ti pogoji zagotavljajo, da se uredba o skupinskih izjemah uporablja za vertikalne sporazume, če se lahko blago ali storitve bolj učinkovito uporabljajo, prodajajo ali preprodajajo, če so pravice intelektualne lastnine dodeljene kupcu ali če jih ta lahko uporablja. Drugače povedano, omejitve v zvezi z dodeljevanjem ali uporabo pravic intelektualne lastnine so lahko pokrite, če je glavni namen sporazuma nakup ali distribucija blaga ali storitev. (32) Prvi pogoj jasno določa, da se pravice intelektualne lastnine zagotavljajo v okviru sporazuma o nakupu ali distribuciji blaga ali sporazuma o nakupu ali zagotavljanju storitev in ne v okviru sporazuma o dodelitvi ali izdajanju dovoljenj za pravice intelektualne lastnine za proizvodnjo blaga, niti za čisto licenčno pogodbo. Uredba o skupinskih izjemah na primer ne pokriva: - sporazumov, kjer ena stranka drugi zagotovi recept in ji dovoli, da po tem receptu izdeluje pijačo; - sporazumov, kjer ena stranka drugi zagotovi kalup ali izvirnik in ji dovoli, da izdeluje in distribuira kopije; - čiste licence za blagovno znamko ali znak za namene maloprodajnega trženja; - sponzorskih pogodb v zvezi s pravico do oglaševanja kot uradni sponzor dogodka; - licenciranja avtorskih pravic, kot so pogodbe o radiodifuznih prenosih v zvezi s pravico do snemanja in/ali pravico do prenašanja dogodka. (33) Drugi pogoj jasno določa, da se uredba o skupinskih izjemah ne uporablja, če kupec zagotovi pravice intelektualne lastnine dobavitelju, ne glede na to ali se te pravice nanašajo na način proizvodnje ali distribucijo. Uredba o skupinskih izjemah ne pokriva sporazuma, ki se nanaša na prenos pravic intelektualne lastnine na dobavitelja in vsebuje morebitne omejitve prodaje, ki jih določi dobavitelj. To zlasti pomeni, da sklepanje pogodb s podizvajalci, ki zajema prenos strokovnega znanja in izkušenj na podizvajalca [12] ne sodi v področje uporabe uredbe o skupinskih izjemah. Vendar pa uredba o skupinskih izjemah pokriva vertikalne sporazume, po katerih kupec dobavitelju zagotovi samo specifikacije, ki opisujejo blago ali storitve, ki se dobavljajo. (34) Tretji pogoj jasno določa, da uredba o skupinskih izjemah pokriva samo sporazume, katerih glavni namen ni dodelitev ali licenciranje pravic intelektualne lastnine. Glavni namen mora biti nakup ali distribucija blaga ali storitev in določbe o pravicah intelektualne lastnine morajo služiti izvajanju vertikalnega sporazuma. (35) Četrti pogoj zahteva, da določbe o pravicah intelektualne lastnine lajšajo uporabo, prodajo ali preprodajo blaga ali storitev s strani kupca ali njegovih strank. Blago ali storitve za prodajo ali preprodajo ponavadi zagotovi dajalec licence, vendar pa jih lahko pridobitelj licence kupi tudi pri tretjem dobavitelju. Določbe o pravicah intelektualne lastnine se ponavadi ne nanašajo na trženje blaga ali storitev. Tako je na primer pri franšiznem sporazumu, kjer dajalec franšize uporabniku franšizne pravice proda blago za nadaljnjo prodajo in mu ob tem še podeli licenco za uporabljanje njegove blagovne znamke ter strokovnega znanja in izkušenj za trženje blaga. Pokrit je tudi primer, v katerem dobavitelj koncentriranega ekstrakta kupcu podeli licenco za redčenje in stekleničenje ekstrakta, preden ga proda kot pijačo. (36) Peti pogoj zlasti pomeni, da določbe o pravicah intelektualne lastnine ne smejo imeti enakega cilja ali učinka kot nedopustne omejitve, naštete v členu 4 uredbe o skupinskih izjemah ali katera od omejitev, ki so s členom 5 izvzete iz tega, kar pokriva uredba o skupinskih izjemah (glej odstavke 46 do 61). (37) Pravice intelektualne lastnine, za katere se lahko šteje, da služijo izvajanju vertikalnih sporazumov v smislu člena 2(3) uredbe o skupinskih izjemah, se na splošno nanašajo na tri glavna področja: blagovne znamke, avtorske pravice ter strokovno znanje in izkušnje. Blagovna znamka (38) Licenca blagovne znamke, ki se podeli distributerju, se lahko nanaša na distribucijo izdelkov dajalca licence na določenem ozemlju. Če je to izključna licenca, je sporazum sklenjen za izključno distribucijo. Avtorske pravice (39) Imetnik avtorske pravice lahko preprodajalce avtorsko zaščitenega blaga (knjige, programska oprema, itd.) zaveže, da blago preprodajajo samo pod pogojem, da kupec, ne glede na to ali je preprodajalec ali končni uporabnik, ne krši avtorskih pravic. Takšne obveznosti preprodajalca pokriva uredba o skupinskih izjemah, če te obveznosti sploh sodijo v področje uporabe člena 81(1). (40) Sporazumi po katerih se kopije programske opreme dobavljajo za preprodajo in če preprodajalec ne pridobi licence za pravice do programske opreme, ampak ima samo pravico do preprodaje kopij, se za namene uredbe o skupinskih izjemah štejejo kot sporazumi za dobavo blaga za preprodajo. Pri tej obliki distribucije je licenca za programsko opremo sklenjena samo med lastnikom avtorskih pravic in uporabnikom programske opreme. Ta je lahko v obliki "vakumsko pakirane" licence, to pomeni sklop pogojev, ki so vključeni v paket kopije, za katere se šteje, da jih končni uporabnik sprejme, s tem ko odpre paket. (41) Lastnik avtorskih pravic lahko kupce strojne opreme z vgrajeno avtorsko zaščiteno programsko opremo obveže, da ne smejo kršiti avtorskih pravic, na primer, da ne smejo sami izdelovati kopij in preprodajati programske opreme ali da ne smejo izdelovati kopij in uporabljati programske opreme v kombinaciji z drugo strojno opremo. Uredba o skupinskih izjemah pokriva takšne omejitve pri uporabi, če sodijo v področje uporabe člena 81(1). Strokovno znanje in izkušnje (42) Franšizni sporazumi, razen industrijskih franšiznih sporazumov, so najbolj očiten primer posredovanja strokovnega znanja in izkušenj kupcu za namene trženja. Franšizni sporazumi vsebujejo licence za pravice intelektualne lastnine v zvezi z blagovnimi znamkami ali znaki ter strokovno znanje in izkušnje za uporabo in distribucijo blaga ali za zagotavljanje storitev. Dajalec franšize ponavadi uporabniku franšizne pravice poleg licence za pravice intelektualne lastnine za čas trajanja sporazuma zagotavlja tudi komercialno ali tehnično pomoč, kot so storitve v zvezi z nabavo, usposabljanje, svetovanje glede nepremičnin, finančno načrtovanje, itd. Licenca in pomoč sta sestavni del poslovne metode, ki je predmet franšize. (43) Uredba o skupinskih izjemah pokriva licenciranje v franšiznih sporazumih, če je izpolnjenih vseh pet pogojev iz točke 30. Ti pogoji so ponavadi izpolnjeni, saj po večini franšiznih sporazumov, skupaj s sporazumi o glavni franšizi, dajalec franšize uporabniku franšizne pravice zagotavlja blago in/ali storitve, zlasti komercialno ali tehnično pomoč. Pravice intelektualne lastnine pomagajo uporabniku franšizne pravice preprodajati izdelke, ki jih dobavlja dajalec franšize ali dobavitelj, ki ga ta imenuje, ali uporabljati te proizvode in prodajati blago in storitve, pridobljene iz njih. Če se franšizni sporazum nanaša samo ali predvsem na licenco za pravice intelektualne lastnine, uredba o skupinskih izjemah takšnega sporazuma ne pokriva, vendar pa se obravnava na podoben način kot franšizni sporazumi, ki jih pokriva uredba o skupinskih izjemah. (44) Naslednje obveznosti v zvezi s pravicami intelektualne lastnine se na splošno štejejo kot potrebne za varstvo pravic intelektualne lastnine dajalca franšize, in jih prav tako pokriva uredba o skupinskih izjemah, če sodijo v okvir člena 81(1): (a) obveznost uporabnika franšizne pravice, da se neposredno ali posredno ne ukvarja z nobenim drugim podobnim delom; (b) obveznost uporabnika franšizne pravice, da ne pridobi finančnega interesa v kapitalu konkurenčnega podjetja, ki bi uporabniku franšizne pravice omogočil, da vpliva na gospodarsko ravnanje takšnega podjetja; (c) obveznost uporabnika franšizne pravice, da tretjim stranem ne razkriva strokovnega znanja in izkušenj, ki jih zagotavlja dajalec franšize, če to strokovno znanje in izkušnje niso javni; (d) obveznost uporabnika franšizne pravice, da dajalca franšize obvesti o vseh izkušnjah, pridobljenih pri izkoriščanju franšize in da mu podeli, ter s tem tudi vsem drugim uporabnikom franšizne pravice, neizključno licenco za pri tem pridobljeno strokovno znanje in izkušnje; (e) obveznost uporabnika franšizne pravice, da dajalca franšize obvesti o kršitvah licenčnih pravic intelektualne lastnine, da lahko pravno ukrepa proti kršiteljem ali da dajalcu franšize pomaga pri pravnem ukrepanju proti kršiteljem; (f) obveznost uporabnika franšizne pravice, da strokovnega znanja in izkušenj, ki jih lahko uporablja po licenci dajalca franšize, ne uporablja za nobene druge namene, kot za uporabljanje franšize; (g) obveznost uporabnika franšizne pravice, da pravic in obveznosti, ki izhajajo iz franšiznega sporazuma, ne podeljuje brez dovoljenja dajalca franšize. (v) Razmerje do drugih uredb o skupinskih izjemah (45) Člen 2(5) določa, da se uredba o skupinskih izjemah "ne velja za vertikalne sporazume, katerih predmet spada v področje uporabe katere druge uredbe o skupinski izjemi."To pomeni, da se uredba o skupinskih izjemah ne uporablja za vertikalne sporazume, ki jih pokriva Uredba Komisije (ES) št. 240/96 [13] o prenosu tehnologije, Uredba Komisije (ES) št. 1475/1995 [14] o distribuciji avtomobilov ali Uredbi (EGS) št. 417/85 [15] in (EGS) št. 418/85 [16] ki izvzemata vertikalne sporazume, sklenjene v povezavi s horizontalnimi sporazumi, kot sta bili nazadnje spremenjeni z Uredbo (ES) št. 2236/97 [17] ali katere koli druge tovrstne uredbe, ki bodo sprejete v prihodnosti. 3. Nedopustne omejitve po uredbi o skupinskih izjemah (46) Uredba o skupinskih izjemah vsebuje v členu 4 seznam nedopustnih omejitev, zaradi katerih je celoten vertikalni sporazum izvzet iz področja uporabe uredbe o skupinskih izjemah. Seznam nedopustnih omejitev se uporablja za vertikalne sporazume, ki se nanašajo na trgovino znotraj Skupnosti. Če se vertikalni sporazumi nanašajo na izvoz iz Skupnosti ali uvoz/ponovni uvoz v Skupnost, glej sodbo v primeru Javico proti Yves Saint Laurent. Posamična izjema vertikalnih sporazumov, ki vsebujejo takšne nedopustne omejitve je prav tako malo verjetna. (47) Nedopustna omejitev, določena v členu 4(a) uredbe o skupinskih izjemah, se nanaša na vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo, to pomeni na sporazume ali usklajena ravnanja, katerih neposredni ali posredni cilj je določitev fiksne ali najnižje cene za nadaljnjo prodajo ali fiksne ali najnižje cenovne ravni, ki jo mora upoštevati kupec. V primeru pogodbenih določb ali usklajenih ravnanj, ki neposredno določajo ceno za nadaljnjo prodajo, je omejitev povsem jasna. Vendar pa se lahko cene za nadaljnjo prodajo vzdržujejo tudi posredno. Primeri tega so sporazumi, ki določajo distribucijsko maržo ali višino popusta, ki ga distributer lahko da glede na predpisano cenovno raven, ali po katerih je upoštevanje predpisane cenovne ravni pogoj za vračilo ali znižanje promocijskih stroškov s strani dobavitelja, sporazumi, ki povezujejo predpisano ceno za nadaljnjo prodajo s cenami konkurentov, grožnje, ustrahovanje, opozorila, kazni, zamude ali prekinitve dobav ali pogodb v zvezi z upoštevanjem predpisane cenovne ravni. Neposredna ali posredna sredstva za doseganje določanja cen so lahko še bolj učinkovita v povezavi z ukrepi za opredeljevanje distributerjev, ki znižujejo cene, kot so izvajanje sistema spremljanja cen ali pa obveznost preprodajalcev, da prijavijo druge člane distribucijske mreže, ki odstopajo od standardne cenovne ravni. Podobno je lahko neposredno ali posredno določanje cen učinkovitejše, če se hkrati uporabijo ukrepi, ki lahko omejijo kupčevo pobudo za znižanje cen za nadaljnjo prodajo, kot je tiskanje priporočene cene na izdelek s strani dobavitelja ali pa če dobavitelj obveže kupca, da za stranke uporabi klavzulo največjih ugodnosti. Enaka posredna sredstva in enaki "podporni" ukrepi se lahko uporabijo, da najvišje ali priporočene cene učinkujejo kot vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo. Toda če dobavitelj kupcu posreduje seznam priporočenih ali najvišjih cen, se to samo po sebi še ne šteje kot poskus vzdrževanja cen za nadaljnjo prodajo. (48) V primeru pogodb o zastopstvu, prodajno ceno ponavadi določi komitent, saj zastopnik ne postane lastnik blaga. Toda če pogodba o zastopstvu sodi v področje uporabe člena 81(1) (glej odstavke 12 do 20), bi bila obveznost, ki zastopniku preprečuje, da svojo provizijo, fiksno ali spremenljivo, deli s stranko ali ga pri tem omejuje, nedopustna omejitev po členu 4(a) uredbe o skupinskih izjemah. Zastopnik lahko torej po svoji presoji zniža ceno, ki jo dejansko plača stranka, ne da bi pri tem znižal dohodek za komitenta [18]. (49) Nedopustna omejitev, določena v členu 4(b) uredbe o skupinskih izjemah, se nanaša na sporazume ali usklajena ravnanja, katerih neposredni ali posredni cilj je omejitev prodaje s strani kupca, če se te omejitve nanašajo na ozemlje, na katerem lahko kupec prodaja pogodbeno blago ali storitve ali na stranke, ki jim lahko prodaja takšno blago. Nedopustna omejitev se nanaša na delitev trga glede na ozemlje ali stranke. To je lahko posledica neposrednih obveznosti, kot je obveznost, da kupec ne prodaja določenim strankam ali strankam na določenih ozemljih ali na obveznost, da naročila teh strank posreduje drugim distributerjem. Lahko je tudi posledica posrednih ukrepov, katerih namen je distributerja odvrniti od prodaje takšnim strankam, kot so zavrnitev ali znižanje bonusov ali popustov, zavrnitev dobave, zmanjšanje dobavljenih količin ali omejitev teh količin v skladu s povpraševanjem na dodeljenem ozemlju ali pri skupini strank, grožnja s prekinitvijo pogodbe ali obveznosti prenosa dobička. Lahko je tudi posledica tega, da dobavitelj ne zagotavlja garancijske storitve na celotnem območju Skupnosti, zaradi česar morajo garancijsko storitev opravljati distributerji in jim dobavitelj kasneje povrne stroške, celo v zvezi z izdelki, ki jih na njihovem ozemlju prodajajo drugi distributerji. Te prakse se še bolj štejejo kot omejitev kupčeve prodaje, če dobavitelj ob tem še uporablja sistem nadzora cen, katerega namen je preverjati, kam je dejansko namenjeno dobavljeno blago, npr. uporaba različnih etiket ali zaporednih številk. Vendar pa se prepoved prodaje določenim končnim uporabnikom, ki velja za vse distributerje, ne uvršča med nedopustne omejitve, če je to pri izdelku objektivno upravičeno, kot je na primer splošna prepoved prodaje nevarnih snovi določenim strankam iz varnostnih ali zdravstvenih razlogov. To pomeni, da tudi dobavitelj sam ne prodaja izdelkov tem strankam. Prav tako se kot nedopustne omejitve ne štejejo obveznosti preprodajalca v zvezi s prikazom dobaviteljeve blagovne znamke. (50) Pri nedopustni omejitvi iz člena 4(b) uredbe o skupinskih izjemah so štiri izjeme. Prva izjema dobavitelju omogoča omejitev aktivne prodaje pri svojih neposrednih kupcih na ozemlje ali skupino strank, ki sta bila izključno dodeljena drugemu kupcu ali ki jih je dobavitelj rezerviral zase. Ozemlje ali skupina strank sta izključno dodeljena, če se dobavitelj strinja, da bo svoj izdelek prodajal samo enemu distributerju za distribucijo na določenem ozemlju ali določeni skupini strank in če je izključni distributer po drugi strani zaščiten, tako da na njegovem ozemlju ali njegovi skupini strank ne morejo aktivno prodajati dobavitelj in noben drug dobaviteljev kupec znotraj Skupnosti. Dobavitelj lahko združi dodelitev izključnega ozemlja in izključne skupine strank tako, da na primer, imenuje izključnega distributerja za določeno skupino strank na določenem ozemlju. Vendar pa mora takšna zaščita izključno dodeljenih ozemelj ali skupin strank omogočati pasivno prodajo na takšnih ozemljih ali takšnim skupinam strank. Za uporabo člena 4(b) uredbe o skupinskih izjemah, Komisije "aktivno" in "pasivno" prodajo razlaga tako: - "Aktivna" prodaja pomeni aktivno nagovarjanje posameznih strank na izključnem ozemlju drugega distributerja ali njegove izključne skupine strank z, na primer, neposredno pošto ali obiski; ali aktivno nagovarjanje posebne skupine strank ali strank na določenem ozemlju, ki so izključno dodeljene drugemu distributerju z oglaševanjem v medijih ali z drugimi promocijskimi akcijami, ki so posebej usmerjene na to skupino strank ali namenjene strankam na tem ozemlju; ali ustanovitev skladišča ali distribucijske prodajalne na izključnem ozemlju drugega distributerja. - "Pasivna" prodaja je odzivanje na nenaročene zahteve posameznih strank, vključno z dostavo blaga ali storitev takšnim strankam. Splošno oglaševanje ali promocija v medijih ali na internetu, ki sicer doseže stranke na izključnem ozemlju drugega distributerja ali njegove izključne skupine strank, vendar je razumen način za doseganje strank izven takšnih ozemelj ali skupin strank, na primer strank na neizključnih ozemljih ali na lastnem ozemlju, je pasivna prodaja. (51) Distributerji morajo imeti možnost, da po lastni presoji uporabljajo internet za oglaševanje ali prodajo izdelkov. Omejitev distributerjev pri uporabi interneta je lahko združljiva z uredbo o skupinskih izjemah samo, če bi ta promocija na internetu ali internetna prodaja lahko povzročila aktivno prodajo na izključnem ozemlju drugega distributerja ali pri njegovi skupini strank. Na splošno se uporaba interneta ne šteje kot oblika aktivne prodaje na takšnih ozemljih ali takšnim skupinam strank, ker je to razumen način za nagovarjanje vseh strank. Dejstvo, da lahko učinkuje izven ozemlja distributerja ali njegove skupine strank, je posledica tehnologije, saj je internet zlahka dostopen od kjer koli. Če stranka odpre spletno stran distributerja in stopi z njim v stik in če zaradi tega pride do prodaje, skupaj z dostavo, potem se to šteje kot pasivna prodaja. Jezik, ki se uporablja na spletni strani ali v komunikaciji pri tem običajno ne igra nobene vloge. Če spletna stran ni izrecno namenjena strankam, ki so predvsem na ozemlju ali v skupini strank, izključno dodeljenih drugemu distributerju, na primer z uporabo pasic ali povezav na straneh dobaviteljev, ki so izrecno na voljo tem izključno dodeljenim strankam, se spletna stran ne šteje kot oblika aktivne prodaje. Toda nenaročena elektronska pošta, poslana posameznim strankam ali posebnim skupinam strank, se šteje kot aktivna prodaja. Enaka merila se uporabljajo za kataloško prodajo. Ne glede na vse navedeno, pa lahko dobavitelj zahteva, da se pri spletnih straneh, namenjenih nadaljnji prodaji njegovega blaga, upoštevajo določeni kakovostni standardi, prav tako pa lahko tudi zahteva upoštevanje kakovostnih standardov pri prodajalnah ali oglaševanju in promociji na splošno. Slednje je lahko zlasti pomembno pri selektivni distribuciji. Izrecna prepoved internetne ali kataloške prodaje je možna samo, če je objektivno upravičena. V nobenem primeru pa si dobavitelj ne more zase rezervirati internetne prodaje in/ali oglaševanja. (52) Pri drugi nedopustni omejitvi iz člena 4(b) uredbe o skupinskih izjemah so tri druge izjeme. Vse tri izjeme omogočajo omejitev aktivne in pasivne prodaje. Tako je dopustno omejiti trgovca na debelo pri prodaje končnim porabnikom, omejiti imenovanega distributerja v sistemu selektivne distribucije pri prodaji nepooblaščenim distributerjem na trgih, na katerih se uporablja ta sistem in sicer na vseh stopnjah trgovine ter omejiti kupca sestavnih delov za vgradnjo, tako da jih ne more prodajati konkurentom dobavitelja. Izraz "sestavni deli" zajema vse vmesno blago, izraz "vgradnja" pa se nanaša na uporabo vsakega inputa za proizvodnjo blaga. (53) Nedopustna omejitev iz člena 4(c) uredbe o skupinskih izjemah se nanaša na omejitev aktivne ali pasivne prodaje končnim porabnikom, ne glede na to ali so to poklicni končni porabniki ali končni potrošniki, s strani članov mreže selektivne distribucije. To pomeni, da trgovci, ki so v sistemu selektivne distribucije, kot je opredeljen v členu 1(d) uredbe o skupinskih izjemah, ne morejo biti omejeni pri porabnikih ali nabavnih zastopnikih, ki delujejo v imenu tistih porabnikov, katerim lahko prodajajo. Tako lahko na primer tudi v sistemu selektivne distribucije trgovec prosto oglašuje in prodaja s pomočjo interneta. Selektivna distribucija se lahko kombinira z izključno distribucijo, če aktivna in pasivna prodaja nista nikjer omejeni. Dobavitelj se torej lahko obveže, da bo dobavljal samo enemu trgovcu ali omejenemu številu trgovcev na danem ozemlju. (54) Poleg tega se lahko v primeru selektivne distribucije omejitve sprejmejo pri trgovčevi možnosti izbire kraja, kjer bo imel svoje poslovne prostore. Izbranim trgovcem se ne sme preprečiti, da bi svoje poslovanje vodili iz drugih prostorov ali da bi kje drugje odprli novo prodajalno. Če ima trgovec mobilno prodajalno ("trgovina na kolesih"), se lahko določi območje, izven katerega mobilna prodajalna ne sme delovati. (55) Nedopustna omejitev iz člena 4(d) uredbe o skupinskih izjemah se nanaša na omejitev navzkrižne dobave med imenovanimi distributerji sistemu selektivne distribucije. To pomeni, da neposredni ali posredni cilj sporazuma ali usklajenega ravnanja ne sme biti preprečevanje ali omejevanje aktivne ali pasivne prodaje pogodbenih izdelkov med izbranimi distributerji. Izbrani distributerji morajo imeti možnost, da pogodbene izdelke kupujejo pri drugih imenovanih distributerjih mreže, ki delujejo na isti ali drugi stopnji trgovine. To pomeni, da selektivne distribucije ni mogoče združevati z vertikalnimi omejitvami, katerih namen je prisiliti distributerje h kupovanju pogodbenega blaga izključno pri danem viru, na primer z izključno nabavo. Prav tako pomeni, da v mreži selektivne distribucije ni mogoče uvesti omejitev za imenovane prodajalce na debelo v zvezi z njihovim prodajanjem izdelka imenovanim prodajalcem na drobno. (56) Nedopustna omejitev iz člena 4(e) uredbe o skupinskih izjemah se nanaša na sporazume, ki končnim porabnikom in neodvisnim serviserjem preprečujejo pridobitev nadomestnih delov neposredno pri proizvajalcu teh nadomestnih delov. Sporazum med proizvajalcem rezervnih delov in kupcem, ki te dele vgrajuje v svoje izdelke (proizvajalec originalne opreme), ne sme neposredno ali posredno preprečevati ali omejiti prodaje proizvajalca teh nadomestnih delov končnim porabnikom ali neodvisnim serviserjem. Posredne omejitve se lahko pojavijo zlasti, če je dobavitelj nadomestnih delov omejen pri dobavljanju tehničnih informacij in posebne opreme, ki jih končni uporabniki ali neodvisne serviserji potrebujejo za uporabo nadomestnih delov. Vendar pa sporazum lahko določi omejitve pri dobavi nadomestnih delov serviserjem, ki jih je proizvajalec originalne opreme pooblastil za servisiranje svojega blaga. Povedano drugače to pomeni, da lahko proizvajalec originalne opreme od svoje servisne mreže zahteva, da nadomestne dele kupuje pri njem. 4. Pogoji po uredbi o skupinskih izjemah (57) Člen 5 uredbe o skupinskih izjemah izključuje nekatere obveznosti iz pokritja uredbe o skupinskih izjemah, čeprav mejni tržni delež ni presežen. Vendar pa se uredba o skupinskih izjemah še naprej uporablja za preostali del vertikalnega sporazuma, če je ta del možno ločiti od neizvzetih obveznosti. (58) Prva obveznost, ki je izvzeta s členom 5(a) uredbe o skupinskih izjemah, je obveznost nekonkurence. Obveznosti nekonkurence so obveznosti, ki od kupca zahtevajo, da mora od dobavitelja ali od drugega podjetja po izboru dobavitelja kupiti več kot 80 % celotne količine pogodbenega blaga ali storitev in njihovih substitutov (glej opredelitev v členu 1(b) uredbe o skupinskih izjemah), kupljenih v preteklem letu, kar kupcu preprečuje kupovanje konkurenčnega blaga ali storitev ali pa takšen nakup omeji na manj kot 20 % vsega kupljenega blaga. Če za leto pred sklenitvijo pogodbe niso na voljo ustrezni podatki o količini blaga, ki ga je kupil kupec, se lahko uporabi kupčeva ocena njegovih letnih zahtev. Uredba o skupinskih izjemah takšnih obveznosti nekonkurence ne pokriva, če je njihovo trajanje nedoločeno ali daljše od petih let. Uredba o skupinskih izjemah prav tako ne pokriva obveznosti nekonkurence, ki se lahko tiho podaljšajo za dobo, daljšo od petih let. Vendar pa so obveznosti nekonkurence pokrite, če je njihovo trajanje omejeno na dobo petih let ali manj, ali če je za podaljšanje prek petih let potrebna izrecna privolitev obeh strani in ni ovir, ki bi kupcu preprečevale, da dejansko zaključi to obveznost po izteku obdobja petih let. Če na primer sporazum predvideva obveznost nekonkurence za dobo petih let in dobavitelj kupcu zagotovi posojilo, odplačevanje tega posojila kupca ne sme ovirati pri dejanskem prenehanju obveznosti nekonkurence po izteku petletnega obdobja; odplačevanje posojila mora biti sestavljeno iz enakih ali vedno manjših obrokov in se sčasoma ne sme povečevati. To ne posega v možnost, da se na primer pri novi distribucijski prodajalni, odplačevanje dolga odloži za leto ali dve, dokler prodaja ne doseže določene ravni. Kupec mora imeti možnost za odplačilo preostanka posojila, če ima še vedno dolg po prenehanju obveznosti nekonkurence. Podobno mora imeti kupec možnost, da v primeru, ko mu dobavitelj zagotovi opremo, ki ni vezana na njun poslovni odnos, po prenehanju obveznosti nekonkurence to opremo odkupi po njeni tržni vrednosti. (59) Omejitev trajanja obveznosti na pet let se ne uporablja, če kupec blago ali storitve prodaja naprej "v prostorih in na zemljišču, ki so v lasti dobavitelja ali ki jih je dobavitelj zakupil od tretje strani, ki ni povezana s kupcem." V takšnih primerih lahko obveznost nekonkurence traja tako dolgo, kot kupec uporablja prodajno mesto (člen 5(a) uredbe o skupinskih izjemah). To izjemo utemeljuje dejstvo, da je nerazumno pričakovati od dobavitelja, da bo v prostorih in na zemljišču, ki so v njegovi lasti dovolil nedovoljeno prodajo konkurenčnih izdelkov. Lažne pogodbe o lastništvu, katerih namen je izogniti se petletni omejitvi, ne morejo izkoristiti te izjeme. (60) Druga obveznost, ki je izvzeta s členom 5(b) uredbe o skupinskih izjemah, je obveznost nekonkurence po izteku pogodbe. Uredba o skupinskih izjemah ponavadi ne pokriva takšnih obveznosti, razen če je ta nujna za zaščito strokovnega znanja in izkušenj, ki ga je dobavitelj prenesel na kupca, če je omejena na prodajno mesto, kjer je kupec posloval v času trajanja pogodbe in če je trajanje takšne obveznosti omejeno na največ eno leto. V skladu z opredelitvijo v členu 1(f) uredbe o skupinskih izjemah, mora biti strokovno znanje in izkušnje "bistveno", kar pomeni da "strokovno znanje in izkušnje vključuje informacije, ki so nujne, da kupec lahko uporablja, prodaja ali preprodaja pogodbeno blago ali storitve". (61) Tretja obveznost, ki je izvzeta s členom 5(c) uredbe o skupinskih izjemah, je obveznost v zvezi s prodajo konkurenčnega blaga v sistemu selektivne distribucije. Uredba o skupinskih izjemah pokriva kombinacijo selektivne distribucije z obveznostjo nekonkurence, zaradi česar prodajalci na splošno ne smejo preprodajati konkurenčnih blagovnih znamk. Toda če dobavitelj svojim imenovanim trgovcem neposredno ali posredno preprečuje kupovanje izdelkov za nadaljnjo prodajo pri določenih konkurenčnih dobaviteljih, takšna obveznost ne more izkoristiti ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah. Cilj izvzetja te obveznosti je preprečiti položaj, v katerem skupina dobaviteljev, ki uporabljajo iste prodajalne selektivne distribucije, prepreči določenemu dobavitelju ali skupini dobaviteljev, da bi te iste prodajalne uporabljali za distribucijo svojih izdelkov (omejevanje dostopa za konkurenčnega dobavitelja, kar bi bila oblika skupinskega bojkota) [19]. 5. Izven uredbe o skupinskih izjemah ni domneve o nezakonitosti (62) Vertikalni sporazumi, ki sodijo izven področja uporabe uredbe o skupinskih izjemah, se ne domnevajo za nezakonite, lahko pa se zgodi, da jih je treba posebej preučiti. Družbam se priporoča, da te sporazume ocenijo same brez uradnega obvestila. Če Komisija preuči posamezen sporazum, mora sama dokazati, da krši člen 81(1). Če ima sporazum precejšnje protikonkurenčne učinke, lahko podjetja utemeljijo njegovo koristnost in pojasnijo, zakaj bo določen sistem distribucije verjetno prinesel koristi, ki se nanašajo na pogoje za izjemo po členu 81(3). 6. Preventivna priglasitev ni potrebna (63) Po členu 4(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe [20], kot je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1216/1999 [21], so lahko vertikalni sporazumi upravičeni do izjeme po členu 81(3) od datuma začetka veljavnosti, čeprav so priglašeni po tem datumu. To v praksi pomeni, da preventivna priglasitev ni potrebna. Če pride do spora, lahko podjetje sporazum še vedno priglasi in v tem primeru ga lahko Komisija izvzame z retroaktivnim učinkom od datuma uveljavitve sporazuma, če so izpolnjeni vsi štirje pogoji iz člena 81(3). Priglasitelju ni treba pojasniti zakaj sporazum ni bil priglašen prej in retroaktivna izjema se ne zavrne samo zato, ker sporazuma ni prej priglasil. Vse priglasitve se pregledajo glede na njihovo lastno vsebino. Ta sprememba člena 4(2) Uredbe št. 17 bi morala odpraviti lažno pravdanje na nacionalnih sodiščih in s tem okrepiti civilno uveljavljanje pogodb. Prav tako upošteva položaj, ki nastane, če podjetje sporazuma ne priglasi, ker domneva, da ga pokriva uredba o skupinskih izjemah. (64) Ker datum priglasitve ne omejuje več možnosti, da Komisija sprejme izjemo, morajo nacionalna sodišča oceniti, ali obstaja verjetnost, da se bo člen 81(3) uporabljal za vertikalne sporazume, ki sodijo v področje delovanja člena 81(1). Če takšna verjetnost obstaja, se postopek ustavi dokler Komisija ne sprejme stališča. Vendar pa lahko nacionalna sodišča sprejmejo začasne ukrepe dokler Komisija ne oceni uporabnosti člena 81(3) na enak način, kot jih sprejmejo, kadar Sodišču Evropskih skupnosti posredujejo predhodno vprašanje po členu 234 Pogodbe ES. Prekinitev ni potrebna pri postopkih s sodno odredbo, kjer so nacionalna sodišča sama pooblaščena za ocenjevanje verjetnosti uporabe člena 81(3) [22]. (65) Priglasitve vertikalnih sporazumov nimajo prednosti v izvrševanju politike Komisije, razen če je na nacionalnem sodišču vložena tožba ali pritožba. Priglasitve same po sebi ne zagotavljajo začasne veljavnosti za izvajanje sporazumov. Če podjetja sporazuma niso priglasila, ker so v dobri veri domnevala, da mejni tržni delež, določen v uredbi o skupinskih izjemah ni bil presežen, jih Komisija ne kaznuje z denarno kaznijo. 7. Ločljivost (66) Uredba o skupinskih izjemah izvzema vertikalne sporazume pod pogojem, da ne vsebujejo in ne uresničujejo nobene nedopustne omejitve, kot so določene v členu 4. Če obstaja ena ali več nedopustnih omejitev, je ugodnost uredbe o skupinskih izjemah odpravljena za vertikalni sporazum v celoti. Pri nedopustnih omejitvah ni ločljivosti. (67) Pravilo ločljivosti pa se uporablja pri pogojih, določenih v členu 5 uredbe o skupinskih izjemah. Zaradi tega so ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah odpravljene samo za tisti del vertikalnega sporazuma, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 5. 8. Portfelj izdelkov, ki se distribuirajo v istem distribucijskem sistemu (68) Če dobavitelj uporablja isti distribucijski sporazum za distribuiranje več različnih izdelkov/storitev, lahko nekatere, glede na mejni tržni delež, pokriva uredba o skupinskih izjemah, drugih pa ne. V tem primeru se uredba o skupinskih izjemah uporablja za tisto blago in storitve, za katere so izpolnjeni pogoji uporabe. (69) Za blago in storitve, ki jih ne pokriva uredba o skupinskih izjemah, veljajo navadna pravila konkurence, kar pomeni: - ni skupinske izjeme, prav tako pa se ne domneva nezakonitost; - če obstaja kršitev člena 81(1), ki je ni mogoče izvzeti, se preuči možnost sprejetja ustreznih ukrepov za rešitev težav glede konkurence v obstoječem sistemu distribucije; - če takšnih ukrepov ni, mora zadevni dobavitelj sprejeti drugačne dogovore glede distribucije. Takšna situacija se lahko pojavi tudi, če se člen 82 uporablja za nekatere izdelke, za druge pa ne. 9. Prehodno obdobje (70) Uredba o skupinskih izjemah se uporablja od 1. junija 2000. Člen 12 uredbe o skupinskih izjemah predvideva prehodno obdobje za vertikalne sporazume, ki so začeli veljati že pred 1. junijem 2000 in ne izpolnjujejo pogojev za veljavnost izjeme, predvidenih v uredbi o skupinskih izjemah, izpolnjujejo pa pogoje za veljavnost izjeme po uredbi o skupinskih izjemah, ki je nehala veljati 31. maja 2000 (Uredbe Komisije (EGS) št. 1983/83, (EGS) št. 1984/83 in (EGS) št. 4087/88). Obvestilo Komisije o Uredbah (EGS) št. 1983/83 in 1984/83 se prav tako neha uporabljati 31. maja 2000. Ugodnosti uredb, katerih veljavnost se izteka, lahko slednji sporazumi uporabljajo še do 31. decembra 2001. Sporazumi dobaviteljev, katerih tržni delež ne presega 30 %, ki so s svojimi kupci podpisali sporazume o nekonkurenci, katerih trajanje presega pet let, pokriva uredba o skupinskih izjemah samo, če je 1. januarja 2002 do izteka teh sporazumov o nekonkurenci še največ pet let. IV. ODPRAVA UGODNOSTI SKUPINSKE IZJEME IN RAZVELJAVITEV UREDBE O SKUPINSKIH IZJEMAH 1. Postopek odprave ugodnosti (71) Domneva zakonitosti, ki jo podeljuje uredba o skupinskih izjemah, se lahko odpravi, če vertikalni sporazum sam ali skupaj z drugimi podobnimi sporazumi, ki jih izvajajo konkurenčni dobavitelji ali kupci, sodi v področje uporabe člena 81(1) in ne izpolnjuje vseh pogojev iz člena 81(3). To se lahko zgodi, če dobavitelj ali kupec v primeru dogovorov o izključni nabavi, katerega tržni delež ne presega 30 %, sklene vertikalni sporazum, ki ne prinese objektivnih prednosti, ki bi nadomestile škodo, povzročeno konkurenci. To se zlasti lahko zgodi pri distribuciji blaga končnim potrošnikom, ki so pogosto v veliko šibkejšem položaju kot poklicni kupci vmesnega blaga. Pri prodaji končnim potrošnikom lahko imajo neugodnosti, ki jih povzroči vertikalni sporazum, veliko močnejši vpliv kot pri prodaji in nakupu vmesnega blaga. Če pogoji iz člena 81(3) niso izpolnjeni, lahko Komisija odpravi ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah po členu 6 in ugotovi kršitev člena 81(1). (72) Pri uporabi postopka odprave ugodnosti je Komisija tista, ki mora dokazati, da sporazum sodi v področje uporabe člena 81(1) in da ne izpolnjuje vseh štirih pogojev iz člena 81(3). (73) Pogoji za izjemo po členu 81(3) zlasti niso izpolnjeni, kadar sta dostop do upoštevnega trga ali konkurenca na njem precej omejena zaradi kumulativnega učinka vzporednih mrež podobnih vertikalnih sporazumov s strani konkurenčnih dobaviteljev ali kupcev. Vzporedne mreže vertikalnih sporazumov se štejejo kot podobne, če vsebujejo omejitve, ki imajo podobne tržne učinke. Podobni učinki se ponavadi pojavijo, kadar vertikalne omejitve konkurenčnih dobaviteljev ali kupcev sodijo v eno od štirih skupin, naštetih v odstavkih 104 do 114. Takšna situacija se na primer lahko pojavi, kadar nekateri dobavitelji na danem trgu izvajajo čisto kvalitativno selektivno distribucijo, medtem ko drugi dobavitelji izvajajo kvantitativno selektivno distribucijo. V takšnih okoliščinah se morajo pri oceni upoštevati protikonkurenčni učinki, ki jih povzroča vsaka posamezna mreža sporazumov. Če je ustrezno, se lahko odprava ugodnosti nanaša samo na količinske omejitve, ki veljajo za pooblaščene distributerje. Drugi primeri, v katerih se lahko sprejme odločitev o odpravi ugodnosti, lahko zajemajo situacije, v katerih ima na primer kupec v okviru izključne dobave ali izključne distribucije precejšnjo tržno moč na upoštevnem trgu, na katerem prodaja blago ali zagotavlja storitve. (74) Odgovornost za protikonkurenčni kumulativni učinek se lahko pripiše samo tistim podjetjem, ki k temu prispevajo v večji meri. Sporazumi med podjetji, katerih prispevek h kumulativnemu učinku je neznaten, ne sodijo pod prepoved, predvideno v členu 81(1) [23] in zato niso predmet mehanizma odprave ugodnosti. Ta prispevek se oceni v skladu z merili, določenimi v odstavkih 137 do 229. (75) Sklep o odpravi ugodnosti ne more imeti retroaktivnega učinka, kar pomeni, da ostane status izjeme pri zadevnih sporazumih nespremenjen do datuma začetka veljavnosti sklepa o odpravi. (76) Po členu 7 uredbe o skupinskih izjemah lahko pristojni organ države članice odpravi ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah za vertikalne sporazume, katerih protikonkurenčni učinki se občutijo na ozemlju zadevne države članice ali njegovem delu, ki ima vse značilnosti ločenega geografskega trga. Če država članica ni uveljavila zakonodaje, ki nacionalnemu organu, pristojnemu za konkurenco, omogoča uporabo zakonodaje Skupnosti o konkurenci ali vsaj odpravo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah, lahko država članica zaprosi Komisijo, da sproži postopek v ta namen. (77) Komisija ima izključna pooblastila za odpravo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah v zvezi z vertikalnimi sporazumi, ki omejujejo konkurenco na upoštevnem geografskem trgu, ki je večji od ozemlja ene države članice. Če je ozemlje posamezne države članice ali njegov del, sestavni del upoštevnega geografskega trga, imata Komisija in zadevna država članica skupno pristojnost za odpravo ugodnosti. Pri takšnih primerih pristojni nacionalni organi pogosto decentralizirano uporabijo pravila o konkurenci. Vendar pa si Komisija pridržuje pravico, da prevzame nekatere primere, ki so še posebej v interesu Skupnosti, kot so primeri, ki odpirajo nova zakonodajna vprašanja. (78) Nacionalni sklepi o odpravi ugodnosti morajo biti sprejeti v skladu s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji in veljajo samo na ozemlju zadevne države članice. Takšni nacionalni sklepi ne smejo posegati v enotno uporabo pravil Skupnosti o konkurenci in na neokrnjen učinek ukrepov, sprejetih pri izvajanju teh pravil [24]. Upoštevanje tega načela pomeni, da morajo nacionalni organi, pristojni za konkurenco, svojo oceno po členu 81 opraviti v luči ustreznih meril, ki sta jih pripravila Sodišče Evropskih skupnosti in Sodišče prve stopnje ter v luči obvestil in sklepov, ki jih je pred tem sprejela Komisija. (79) Komisija meni, da je treba uporabljati posvetovalne mehanizme, predvidene v Obvestilu o sodelovanju med nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, in Komisijo, [25] da se prepreči nevarnost nasprotnih sklepov in podvajanje postopkov. 2. Razveljavitev uredbe o skupinskih izjemah (80) Člen 8 uredbe o skupinskih izjemah Komisiji omogoča, da iz področja uporabe uredbe o skupinskih izjemah z uredbo izključi vzporedne mreže podobnih vertikalnih omejitev, če te pokrivajo več kot 50 % upoštevnega trga. Takšen ukrep ni naslovljen na posamezna podjetja, ampak se nanaša na vsa podjetja katerih sporazumi so opredeljeni v uredbi, ki razveljavlja uporabo uredbe o skupinskih izjemah. (81) Če odprava ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah po členu 6 pomeni sprejetje sklepa, s katerim se ugotovi, da je posamezna družba kršila člen 81, je učinek uredbe po členu 8 samo ta, da v zvezi z zadevnimi omejitvami in upoštevnimi trgi odpravi ugodnosti uporabe uredbe o skupinskih izjemah in ponovno vzpostavi uporabo člena 81(1) in (3) v celoti. Po sprejetju uredbe, s katero se razveljavi uporaba uredbe o skupinskih izjemah v zvezi z nekaterimi vertikalnimi omejitvami na določenem trgu, se člen 81 pri posameznih sporazumih uporablja v skladu z merili, ki izhajajo iz zadevne sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje ter iz obvestil in sklepov, ki jih je do takrat sprejela Komisija. Če je ustrezno, Komisija v posameznem primeru sprejme odločbo, kar lahko zagotovi smernice za vsa podjetja, ki delujejo na zadevnem trgu. (82) Pri ugotavljanju ali je mejni 50 % delež pokritja trga presežen ali ne, se mora upoštevati vsaka posamezna mreža vertikalnih sporazumov, ki vsebujejo omejitve, ali kombinacije omejitev s podobnimi tržnimi učinki. Podobni učinki se ponavadi pojavijo, če omejitve sodijo v eno od štirih skupin, naštetih v odstavkih 104 do 114. (83) Člen 8 Komisije ne obvezuje, da ukrepa, če je presežena 50 % pokritost trga. Na splošno je razveljavitev primerna, če obstaja verjetnost, da sta dostop do upoštevnega trga ali konkurenca na njem občutno omejena. To se lahko zgodi zlasti, kadar vzporedne mreže selektivne distribucije, ki pokrivajo več kot 50 % trga, uporabijo merila za izbor, ki niso potrebna zaradi narave zadevnega blaga ali pa so diskriminatorna do nekaterih oblik distribucije, s katerimi bi se lahko prodajalo takšno blago. (84) Komisija bo pri ocenjevanju potrebe po uporabi člena 8 razmislila, ali bi bila posamična odprava ugodnosti ustreznejši ukrep. To je lahko zlasti odvisno od števila konkurenčnih podjetij, ki prispevajo h kumulativnemu učinku na trg ali od števila prizadetih geografskih trgov v Skupnosti. (85) Vsaka uredba, sprejeta po členu 8, mora imeti jasno določeno področje uporabe. To pomeni, da mora Komisija opredeliti upoštevni izdelek in geografski trg ali trge ter vrsto vertikalne omejitve, za katero se uredba o skupinskih izjemah ne bo več uporabljala. Pri slednjem lahko Komisija spremeni področje uporabe svoje uredbe v skladu s težavami pri konkurenci, ki jih namerava obravnavati. Tako lahko na primer Komisija kljub temu, da pri ugotavljanju ali je bil presežen 50 % delež pokritosti trga upošteva vse vzporedne mreže sporazumov, ki se nanašajo na združevanje pod eno blagovno znamko, omeji področje uporabe uredbe o razveljavitvi samo na obveznosti nekonkurence, ki so daljše od določene dobe. Tako je lahko uredba brez vpliva na krajše ali manj omejevalne sporazume, saj takšne omejitve v manjši meri vplivajo na zapiranje trgov. Podobno se lahko v primeru, ko se na določenem trgu izvaja selektivna distribucija skupaj z dodatnimi omejitvami za kupca, kot sta obveznost nekonkurence ali nakupne kvote, uredba o razveljavitvi nanaša samo na takšne dodatne omejitve. Kjer je ustrezno, lahko Komisija zagotovi smernice tudi z določitvijo tržnega deleža, ki se lahko v okviru določenega trga, šteje kot premajhen, da bi lahko posamezno podjetje občutno prispevalo h kumulativnemu učinku. (86) Vsaj šestmesečno prehodno obdobje, ki ga bo Komisija morala določiti po členu 8(2) bi moralo zadevnim podjetjem omogočiti, da prilagodijo svoje sporazume tako, da upoštevajo uredbo o razveljavitvi uredbe o skupinskih izjemah. (87) Uredba o razveljavitvi uredbe o skupinskih izjemah ne bo vplivala na status zadevnih sporazumov glede izjeme za obdobje pred datumom, na katerega je začela veljati. V. VPRAŠANJA GLEDE OPREDELITVE TRGA IN IZRAČUNAVANJA TRŽNEGA DELEŽA 1. Obvestilo Komisije o določitvi upoštevnega trga (88) Obvestilo Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene zakonodaje Skupnosti o konkurenci [26] zagotavlja smernice glede pravil, meril in dokazov, ki jih Komisija uporablja pri obravnavanju vprašanj v zvezi z opredelitvijo trgov. To obvestilo v teh smernicah ni podrobneje pojasnjeno in ga je treba uporabljati kot osnovo za reševanje vprašanj v zvezi z opredeljevanjem trgov. Te smernice obravnavajo samo specifična vprašanja, ki se pojavijo v okviru vertikalnih omejitev in niso obravnavana v splošnem obvestilu o opredelitvi trgov. 2. Upoštevni trg za izračun mejnega 30 % tržnega deleža po uredbi o skupinskih izjemah (89) Po členu 3 uredbe o skupinskih izjemah je za uporabo skupinske izjeme odločilni dejavnik tržni delež dobavitelja. V primeru vertikalnih sporazumov med združenjem trgovcev na drobno in posameznimi člani, je združenje dobavitelj in mora upoštevati svoj tržni delež kot dobavitelj. Samo v primeru izključne dobave, kot je opredeljena v členu 1(c) uredbe o skupinskih izjemah, je za uporabo uredbe o skupinskih izjemah odločilen samo tržni delež kupca. (90) Za izračun tržnega deleža je nujno določiti upoštevni trg. Zaradi tega je treba opredeliti upoštevni proizvodni trg in upoštevni geografski trg. Upoštevni proizvodni trg je sestavljen iz vsega blaga ali storitev, ki jih potrošnik šteje kot zamenljive zaradi njihovih lastnosti, cen in namena uporabe. Upoštevni geografski trg sestavlja območje, na katerem so zadevna podjetja vključena v ponudbo in povpraševanje zadevnega blaga ali storitev, na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni, in ki se lahko razlikuje od sosednjih geografskih območij, ker so na teh območjih predvsem občutno drugačni pogoji konkurence. (91) Za uporabo uredbe o skupinskih izjemah je tržni delež dobavitelja njegov delež na upoštevnem proizvodnem in geografskem trgu, na katerem prodaja svojim kupcem. [27] V primeru iz odstavka 92 je to trg A. Proizvodni trg je predvsem odvisen od zamenljivosti z vidika kupca. Če se dobavljeni izdelek uporablja kot input za proizvodnjo drugih izdelkov in na splošno ni priznan kot končni izdelek, se proizvodni trg ponavadi opredeli z neposrednimi preferencami kupca. Stranke kupcev ponavadi ne bodo imele močnih preferenc v zvezi z inputi, ki jih uporabljajo kupci. Običajno se vertikalne omejitve, dogovorjene med dobaviteljem in kupcem inputa, nanašajo samo na prodajo in nakup vmesnega izdelka in ne na prodajo končnega izdelka iz njega. V primeru distribucije končnega blaga pa preference končnih potrošnikov običajno vplivajo ali pa določajo opredelitev substitutov za neposredne kupce. Distributer kot preprodajalec pri nakupu končnega blaga ne more ignorirati preferenc končnih potrošnikov. Poleg tega se na ravni distribucije vertikalne omejitve ponavadi ne nanašajo samo na prodajo izdelkov med dobaviteljem in kupcem, ampak tudi na njihovo nadaljnjo prodajo. Ker so si različne oblike distribucije ponavadi konkurenčne, se trgi na splošno ne opredeljujejo glede na distribucijo, ki se uporablja na njih. Če dobavitelji na splošno prodajo portfelj izdelkov, lahko celoten portfelj določi proizvodni trg, če kupci kot substitute štejejo portfelje in ne posameznih izdelkov. Ker so kupci na trgu A poklicni kupci, je geografski trg ponavadi večji od trga, na katerem se izdelek prodaja naprej končnim potrošnikom. To pogosto povzroči opredelitev nacionalnih trgov ali večjih geografskih trgov. (92) V primeru izključne dobave je tržni delež kupca njegov delež vseh nakupov na upoštevnem nakupnem trgu [28]. V spodnjem primeru je tudi to trg A. +++++ TIFF +++++ (93) Če vertikalni sporazum sklenejo tri stranke, ki delujejo na različnih stopnjah trgovine, morajo biti njihovi tržni deleži manjši od mejnega deleža 30 % na obeh stopnjah, da lahko koristijo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah. Če se na primer proizvajalec, prodajalec na debelo (ali združenje prodajalcev na drobno) in prodajalec na drobno v sporazumu dogovorijo o obveznosti nekonkurence, potem tržni delež tako proizvajalca kot prodajalca na debelo (ali združenja prodajalcev na drobno) ne sme presegati 30 %, da lahko izkoristijo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah. (94) Če dobavitelj proizvaja originalno opremo in nadomestne dele za to opremo, bo dobavitelj pogosto edini ali glavni dobavitelj na trgu nadomestnih delov za drugo vgradnjo. To se lahko zgodi tudi, če dobavitelj (dobavitelj proizvajalca originalne opreme) sklene pogodbo s podizvajalcem za proizvodnjo nadomestnih delov. Upoštevni trg za uporabo uredbe o skupinskih izjemah je lahko trg opreme za prvo vgradnjo vključno z nadomestnimi deli ali pa ločen trg opreme za prvo vgradnjo in trg opreme za drugo vgradnjo, odvisno od okoliščin primera, kot so učinki vpletenih omejitev, življenjska doba opreme ter pomembnost stroškov popravila ali zamenjave [29]. (95) Če vertikalni sporazum ob dobavi pogodbenega blaga vsebuje tudi določbe o pravicah intelektualne lastnine – kot je določba o uporabi blagovne znamke dobavitelja – ki kupcu pomagajo tržiti pogodbeno blago, je za uporabo uredbe o skupinskih izjemah odločilen dobaviteljev tržni delež na trgu, kjer prodaja pogodbeno blago. Če dajalec franšize ne dobavlja blaga za nadaljnjo prodajo, ampak zagotavlja skupek storitev skupaj z določbami o pravicah intelektualne lastnine, ki skupaj predstavljajo poslovno metodo, ki je predmet franšize, mora dajalec franšize upoštevati njegov tržni delež kot dobavitelj poslovne metode. V ta namen mora dajalec franšize izračunati svoj tržni delež na trgu, kjer se uporablja poslovna metoda, to pa je trg, kjer uporabnik franšizne pravice uporablja poslovno metodo za zagotavljanje blaga ali storitev končnim porabnikom. Dajalec franšize mora svoj tržni delež določiti na osnovi vrednosti blaga ali storitev, ki so jih njegovi uporabniki franšizne pravice dobavili na tem trgu. Na takšnem trgu lahko konkurenti zagotavljajo druge poslovne metode, za katere imajo franšizno pravico, lahko pa so tudi dobavitelji zamenljivega blaga ali storitev brez uporabe franšizinga. Če bi na primer obstajal trg za storitve hitre prehrane, bi brez poseganja v opredelitev takšnega trga, dajalec franšize, ki deluje na takšnem trgu moral izračunati svoj tržni delež na osnovi upoštevnih podatkov svojih uporabnikov franšizne pravice o prodaji na tem trgu. Če dajalec franšize poleg poslovne metode dobavlja tudi določene inpute, kot so meso in začimbe, potem mora izračunati tudi svoj tržni delež na trgu, na katerem se prodaja to blago. 3. Upoštevni trg za posamično oceno (96) Pri posamični oceni vertikalnih sporazumov, ki jih ne pokriva uredba o skupinskih izjemah, je morda treba poleg upoštevnega trga, opredeljenega za uporabo uredbe o skupinskih izjemah, preučiti tudi dodatne trge. Vertikalni sporazum lahko vpliva tudi na trge, ki so v prodajni verigi nižje od kupca, in ne samo na trg, na katerem se srečujeta dobavitelj in kupec. Za posamično oceno vertikalnega sporazuma se preučijo upoštevni trgi na vsaki stopnji trgovine, na katero vplivajo omejitve iz sporazuma: (i) Za "vmesno blago ali storitve", ki jih kupec uporabi za proizvodnjo lastnega blaga ali storitev, vertikalne omejitve na splošno vplivajo samo na trg med dobaviteljem in kupcem. Obveznost nekonkurence, naložena kupcu, lahko na primer omeji dostop za druge dobavitelje, vendar pa ne bo povzročila zmanjšanja konkurence na prodajnem mestu na trgih, ki so v prodajni verigi nižje od njega. Toda v primeru izključne dobave je položaj kupca na trgu, ki je v prodajni verigi za njim, prav tako pomemben, ker ima lahko kupčevo zapiranje trga negativne učinke samo, če ima tržno moč na trgu, ki je v prodajni verigi za njim. (ii) Pri "končnih izdelkih" je manjša verjetnost, da bo zadoščala analiza, omejena na trg med dobaviteljem in kupcem, ker imajo lahko vertikalne omejitve negativne učinke zmanjšane konkurence med blagovnimi znamkami ali znotraj ene blagovne znamke na maloprodajnem trgu, se pravi na trgu, ki je v prodajni verigi za kupcem. Tako lahko ima na primer izključna distribucija učinke omejevanja dostopa na trgu med dobaviteljem in kupcem, predvsem pa lahko povzroči zmanjšanje konkurence znotraj blagovne znamke na maloprodajnih ozemljih distributerjev. Maloprodajni trg je zlasti pomemben, če je kupec prodajalec na drobno, ki prodaja končnim potrošnikom. Obveznost nekonkurence, o kateri se dogovorita proizvajalec in prodajalec na debelo lahko povzroči, da prodajalec na debelo ne sme kupovati pri drugih proizvajalcih, vendar pa je malo verjetno, da bo zaradi tega zmanjšana konkurenca na prodajnem mestu na ravni prodaje na debelo. Toda enak sporazum, sklenjen s prodajalcem na drobno, lahko na maloprodajnem trgu povzroči to dodatno izgubo konkurence med blagovnimi znamkami na prodajnem mestu. (iii) V primerih posamične ocene "trga opreme za drugo vgradnjo" je lahko upoštevni trg trg opreme za prvo vgradnjo ali pa trg opreme za drugo vgradnjo, odvisno od okoliščin primera. V vsakem primeru se položaj na ločenem trgu opreme za drugo vgradnjo oceni ob upoštevanju položaja na trgu opreme za prvo vgradnjo. Manj pomemben položaj na trgu opreme za prvo vgradnjo bo običajno zmanjšal možne protikonkurenčne učinke na trgu opreme za drugo vgradnjo. 4. Izračun tržnega deleža po uredbi o skupinskih izjemah (97) Izračun tržnega deleža se načeloma opravi na osnovi vrednosti. Če natančne številke za vrednost niso na voljo, se lahko izdelajo nadomestne ocene. Takšne ocene morajo temeljiti na drugih zanesljivih tržnih informacijah, kot so podatki o količinah (glej člen 9(1) uredbe o skupinskih izjemah). (98) Interna proizvodnja, to je proizvodnja vmesnega izdelka za lastno uporabo, je lahko zelo pomembna pri analizi konkurence kot ena od konkurenčnih omejitev ali pa za poudarjanje tržnega položaja družbe. Vendar pa se za namen opredelitve trga in izračun tržnega deleža za vmesno blago in storitve interna proizvodnja ne upošteva. (99) Toda pri dvojni distribuciji končnega blaga, torej kadar je proizvajalec končnega blaga tudi distributer na trgu, morata opredelitev trga in izračun tržnega deleža zajemati tudi blago, ki ga proizvajalec in konkurenčni proizvajalci prodajo prek svojih povezanih distributerjev in zastopnikov (glej člen 9(2)(b) uredbe o skupinskih izjemah). "Povezani distributerji" so povezana podjetja v smislu člena 11 uredbe o skupinskih izjemah. VI. IZVRŠEVANJE ZAKONODAJE V POSAMEZNIH PRIMERIH (100) Vertikalne omejitve so na splošno manj škodljive kot horizontalne omejitve. Glavni razlog za blažje obravnavanje vertikalnih omejitev v primerjavi s horizontalnimi je v tem, da se slednje lahko nanašajo na sporazum med konkurenti, ki proizvajajo enako ali zamenljivo blago ali storitve. V takšnem horizontalnem odnosu lahko uveljavljanje tržne moči ene družbe (višja cena njenega izdelka) koristi njenim konkurentom. To lahko konkurente spodbudi, da drug drugega spodbujajo k protikonkurenčnemu vedenju. V vertikalnih odnosih je izdelek enega input za drugega. To pomeni, da bo uveljavljanje tržne moči družbe na trgu, ki je v prodajni verigi pred njo ali za njo, škodilo povpraševanju po izdelku druge. Družbe, ki sklenejo tak sporazum, si zato ponavadi prizadevajo, da bi drugi strani preprečile uveljavljanje tržne moči. (101) Kljub temu pa te samoomejevalne narave ni treba precenjevati. Če družba nima tržne moči, lahko skuša svoj dobiček povečati samo z optimizacijo svojega proizvodnega in distribucijskega procesa in sicer s pomočjo vertikalnih omejitev ali brez njih. Če pa ima tržno moč, lahko skuša svoj dobiček povečati tudi na račun svojih neposrednih konkurentov, tako da viša njihove stroške in na račun svojih kupcev ter posledično tudi potrošnikov, tako da si skuša prilastiti del njihovega presežka. To se lahko zgodi, če si družbi, ki sta višje in nižje v prodajni verigi, delita izredni dobiček ali če ena od njiju uporablja vertikalne omejitve za prilaščanje vseh izrednih dobičkov. (102) Komisija bo pri ocenjevanju posamičnih primerov sprejela ekonomski pristop pri uporabi člena 81 pri vertikalnih omejitvah. To bo omejilo področje uporabe člena 81 na podjetja, ki imajo določeno stopnjo tržne moči, če je konkurenca med blagovnimi znamkami nezadostna. V teh primerih je varstvo konkurence med blagovnimi znamkami in znotraj ene blagovne znamke pomembno za zagotavljanje učinkovitosti in koristi za potrošnike. 1. Okvir analize 1.1 Negativni učinki vertikalnih omejitev (103) Negativni tržni učinki, ki jih lahko povzročijo vertikalne omejitve, in jih zakonodaja ES o konkurenci skuša preprečevati, so naslednji: (i) omejevanje dostopa do trgov za druge dobavitelje ali kupce z večanjem ovir pri vstopu na trg; (ii) zmanjšanje konkurence med blagovnimi znamkami med podjetji, ki so na trgu, skupaj z lajšanjem tajnega dogovarjanja med dobavitelji ali kupci; tajno dogovarjanje pomeni izrecno tajno dogovarjanje in tihe dogovore (zavestno vzporedno vedenje); (iii) zmanjšanje konkurence znotraj blagovne znamke med distributerji iste blagovne znamke; (iv) oviranje povezovanja trgov, predvsem skupaj z omejevanjem potrošnikov pri njihovi možnosti, da blago ali storitve kupujejo v kateri koli državi članici. (104) Takšne negativne učinke lahko povzročijo različne vertikalne omejitve. Sporazumi različnih oblik lahko imajo enak bistven vpliv na konkurenco. Za analiziranje teh morebitnih negativnih učinkov je primerno razdeliti vertikalne omejitve v štiri skupine: združevanje pod eno blagovno znamko, omejena distribucija, vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo in delitev trgov. Vertikalne omejitve v posameznih skupinah imajo v veliki meri podobne negativne učinke na konkurenco. (105) Uvrstitev v štiri skupine temelji na tem, kar lahko opišemo kot osnovne elemente vertikalnih omejitev. V odstavkih 103 do 136 so analizirane te štiri različne skupine. V odstavkih 137 do 229 so analizirani vertikalni sporazumi, ki se uporabljajo v praksi, saj številni vertikalni sporazumi uporabljajo več navedenih elementov. Združevanje pod eno blagovno znamko (106) Pod naslov "združevanje pod eno blagovno znamko" sodijo sporazumi, katerih glavni element je, da kupca spodbujajo, da svoja naročila za določeno vrsto izdelka oddaja predvsem enemu dobavitelju. Ta element lahko med drugim najdemo tudi pri obveznosti nekonkurence in nalaganju nakupnih kvot, kjer kupec zaradi obveznosti ali spodbujevalne sheme, dogovorjene med njim in dobaviteljem, kupuje določen izdelek ali njegov substitut samo ali predvsem pri enem dobavitelju. Isti element je tudi pri vezavi, kjer se obveznost ali spodbujevalna shema nanaša na izdelek, ki ga kupec mora kupiti, če želi kupiti nek drug izdelek. Prvi izdelek se imenuje "vezani" izdelek, drugi pa "zavezujoč" izdelek. (107) Obstajajo štirje glavni negativni učinki na konkurenco: (1) drugi dobavitelji na tem trgu ne morejo prodajati določenim kupcem in to lahko povzroči zaprtje trga ali v primeru vezanja zaprtje trga za vezani izdelek; (2) tržni deleži so strožji in to lahko olajša tajno dogovarjanje, če to uporablja več dobaviteljev; (3) pri distribuciji končnega blaga bodo določeni prodajalci na drobno prodajali samo eno blagovno znamko in zaradi tega v njihovih trgovinah ne bo konkurence med blagovnimi znamkami (ni konkurence na prodajnem mestu); in (4) v primeru vezanja lahko kupec plača višjo ceno za vezani izdelek, kot bi jo drugače. Vsi ti učinki lahko povzročijo zmanjšanje konkurence med blagovnimi znamkami. (108) Zmanjšanje konkurence med blagovnimi znamkami lahko ublaži močna začetna konkurenca med dobavitelji pri pridobitvi pogodb v okviru ene blagovne znamke, toda dlje kot traja obveznost nekonkurence, bolj verjetno je, da ta učinek ne bo dovolj močan, da bi nadomestil zmanjšanje konkurence med blagovnimi znamkami. Omejena distribucija (109) Pod naslov "omejena distribucija" sodijo sporazumi, katerih glavni element je, da prodajalec prodaja samo enemu kupcu ali omejenemu številu kupcev. Namen tega je lahko omejiti število kupcev za določeno ozemlje ali skupino strank ali pa izbrati določeno vrsto kupcev. Ta element lahko med drugim najdemo v: - izključni distribuciji in izključni dodelitvi strank, če dobavitelj omeji svojo prodajo na samo enega kupca za določeno ozemlje ali skupino strank; - izključna dobava in določanje kvot za dobavitelja, če mora dobavitelj zaradi obveznosti ali spodbujevalne sheme, dogovorjene med njim in kupcem, prodajati samo ali predvsem enemu kupcu; - selektivna distribucija, če pogoji naloženi izbranim trgovcem ali dogovorjeni z njimi, ponavadi omejujejo njihovo število; - omejitve pri prodaji poprodajnih storitev, ki omejujejo prodajne možnosti dobavitelja sestavnega dela. (110) Obstajajo trije glavni negativni učinki na konkurenco: (1) nekateri kupci na tem trgu ne morejo več kupovati pri tem dobavitelju, kar lahko zlasti v primeru izključne dobave povzroči omejevanje dostopa nakupnega trga za druge, (2) če večina ali vsi konkurenčni dobavitelji omejijo število prodajalcev na drobno, lahko to olajša tajno dogovarjanje na ravni distributerja ali na ravni dobavitelja, in (3) ker bo izdelek ponujalo manj dobaviteljev, bo prišlo tudi do zmanjšanja konkurence znotraj blagovne znamke. V primeru večjih izključnih ozemelj ali izključne dodelitve strank je lahko posledica popolna odprava konkurence znotraj blagovne znamke. To zmanjšanje konkurence znotraj blagovne znamke lahko nato povzroči tudi manjšo konkurenco med blagovnimi znamkami. Vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo (111) Pod naslov "vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo" sodijo sporazumi, katerih glavni element je, da je kupec obvezan ali spodbujan, da ne prodaja pod določeno ceno, da prodaja po določeni ceni ali da ne prodaja nad določeno ceno. Ta skupina zajema najnižje, določene, najvišje in priporočene cene za nadaljnjo prodajo. Najvišje in priporočene cene za nadaljnjo prodajo, ki niso nedopustne omejitve, lahko dejansko še vedno povzročijo omejitev konkurence. (112) Vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo ima predvsem dva negativna učinka na konkurenco: (1) zmanjšanje cenovne konkurence znotraj blagovne znamke, in (2) večja transparentnost pri cenah. V primeru določenih ali najnižjih cen za nadaljnjo prodajo distributerji ne morejo več konkurirati pri ceni za to blagovno znamko, kar povzroči popolno odpravo cenovne konkurence znotraj blagovne znamke. Najvišje ali priporočene cene lahko delujejo kot osrednja točka za preprodajalce, kar povzročijo bolj ali manj enotno uporabo te cenovne ravni. Povečana transparentnost pri cenah in odgovornost za spreminjanje cen olajšata horizontalno tajno dogovarjanje med proizvajalci ali distributerji, vsaj na koncentriranih trgih. Posredni učinek zmanjšanja konkurence znotraj blagovne znamke je lahko zmanjšanje konkurence med blagovnimi znamkami, saj povzroča manjši pritisk navzdol na cene določenega blaga. Delitev trga (113) Pod naslov "delitev trga" sodijo sporazumi, katerih glavni element je, da je kupec omejen pri izbiranju trgov, na katerih nabavlja ali preprodaja določeno blago. Ta element lahko najdemo v izključni nabavi, kjer mora kupec zaradi obveznosti ali spodbujevalne sheme, dogovorjene med njim in dobaviteljem, oddajati svoja naročila za določen izdelek, na primer pivo blagovne znamke X, izključno pri imenovanem dobavitelju, lahko pa kupuje in prodaja tudi konkurenčne izdelke, na primer konkurenčne blagovne znamke piva. Vsebuje tudi ozemeljske omejitve pri nadaljnji prodaji, dodelitev ozemlja, ki je prva odgovornost, omejitve pri lokaciji distributerja in omejitve pri nadaljnji prodaji strankam. (114) Glavni negativni učinek na konkurenco je zmanjšanje konkurence znotraj blagovne znamke, ki lahko dobavitelju pomaga razdeliti trg in s tem ovira povezovanje trgov. To lahko olajša diskriminacijo pri cenah. Če večina konkurenčnih dobaviteljev ali vsi dobavitelji svojim kupcem omejijo možnosti izbiranja trgov, na katerih bodo nabavljali ali prodajali svoje blago, lahko to olajša tajno dogovarjanje na ravni distributerja ali pa na ravni dobavitelja. 1.2 Pozitivni učinki vertikalnih omejitev (115) Pomembno je priznati, da imajo vertikalne omejitve pogosto pozitivne učinke, tako da zlasti spodbujajo necenovno konkurenco in večjo kakovost storitev. Če družba nima tržne moči lahko skuša svoj dobiček povečati samo z optimizacijo svojega proizvodnega ali distribucijskega procesa. V številnih primerih so lahko vertikalne omejitve v tem pogledu v veliko pomoč, ker lahko običajni odnosi med dobaviteljem in kupcem, kjer se pri določeni transakciji določita samo cena in količina, povzročijo suboptimalno raven naložb in prodaje. (116) Čeprav si te smernice prizadevajo podati pošten pregled različnih utemeljitev za vertikalne omejitve, pa nikakor niso dokončne ali izčrpne. Uporaba nekaterih vertikalnih omejitev je lahko upravičena iz naslednjih razlogov: (1) Rešitev problema "parazitiranja". Distributer lahko promocijska prizadevanja drugega distributerja obrne v svojo korist. Ta vrsta težav se najpogosteje pojavlja na ravni prodaje na debelo in prodaje na drobno. Izključna distribucija ali podobne omejitve lahko pomagajo preprečevati takšno parazitiranje. Parazitiranje se lahko pojavi tudi med dobavitelji, na primer tam, kjer dobavitelj vlaga v promocijo v prostorih kupca, na splošno na maloprodajni ravni, ki lahko pritegne tudi stranke za njegove konkurente. Omejitve, kot je obveznost nekonkurence, lahko pomagajo uspešno reševati ta problem parazitiranja. Vendar pa lahko problem predstavlja samo dejansko parazitiranje. Parazitiranje med kupci se lahko pojavi samo na ravni storitev pred prodajo in ne pri poprodajni storitvah. Izdelek mora biti ponavadi relativno nov ali tehnično zapleten, saj lahko stranka v nasprotnem primeru na osnovi preteklih nakupov zelo dobro ve, kaj želi. Prav tako mora biti izdelek razumno visoke vrednosti, saj drugače ni dovolj zanimiv za stranko, da bi v eni trgovini iskala informacije, potem pa izdelek kupila v drugi. In kot zadnje, dobavitelj ne sme imeti možnosti, da v praksi vsem kupcem s pogodbo vsili storitvene obveznosti v zvezi s storitvami pred prodajo. Parazitiranje med dobavitelji je prav tako omejeno na posebne položaje, torej na primere, v katerih se promocija odvija v prostorih kupca in je generična, ne pa značilna za posamezno blagovno znamko. (2) "Odpiranje novih trgov ali vstopanje nanje". Če želi proizvajalec vstopiti na nov geografski trg, na primer s prvim izvozom v drugo državo, lahko to zajema posebne "začetne naložbe", ki jih ima distributer pri uveljavljanju blagovne znamke na trgu. Da se lokalnega distributerja prepriča v te naložbe, se lahko zgodi, da mu je potrebno zagotoviti ozemeljsko zaščito, tako da si lahko te naložbe povrne z začasnim zaračunavanjem višje cene. Distributerji s sedežem na drugih trgih bi torej morali imeti za določen čas prepoved prodaje na novem trgu. To je poseben primer parazitiranja, opisanega pod točko (1). (3) Rešitev problema "parazitiranja pri certificiranju". V nekaterih sektorjih so nekateri preprodajalci poznani po tem, da imajo na zalogi samo "kakovostne" izdelke. V takšnem primeru je lahko prodaja prek teh prodajalcev na drobno bistvenega pomena za uvajanje novega izdelka. Če proizvajalec na začetku ne more omejiti svoje prodaje na visoko cenjene prodajalne, tvega, da bo njegov izdelek izgubil na vrednosti in ne bo učinkovito uveden. To pomeni, da lahko obstaja razlog za začasno sprejemljivost omejitev, kot sta izključna ali selektivna distribucija. Ta mora trajati dovolj dolgo, da se zagotovi uvedba novega izdelka, vendar ne tako dolgo, da bi bilo ovirano širjenje izdelka v večjem obsegu. Takšne ugodnosti so verjetnejše pri blagu, pri katerem je pomembna izkustvena kakovost ali pri zahtevnem blagu, ki za končnega potrošnika predstavlja relativno velik nakup. (4) Tako imenovani "problem zadržanja". Včasih so potrebne naložbe dobavitelja ali kupca zaradi posamezne stranke, denimo v posebno opremo ali usposabljanje. Proizvajalec sestavnih delov mora na primer narediti nove stroje in orodje, da lahko izpolni posebno zahtevo ene od svojih strank. Vlagatelj morda ne bo opravil potrebnih naložb, dokler ni posebna dobava dokončno dogovorjena. Toda kot pri drugih parazitskih primerih, mora biti tudi tukaj izpolnjenih nekaj pogojev, preden je nevarnost premajhne naložbe resnična ali pomembna. Prvič mora biti naložba vezana izključno na ta odnos. Naložba dobavitelja se šteje kot vezana na posamezen poslovni odnos, če je po izteku pogodbe ne more uporabiti za zagotavljanje drugih dobav in jo lahko proda samo s precejšnjo izgubo. Naložba kupca se šteje kot vezana na posamezen poslovni odnos, če je po izteku pogodbe ne more uporabiti za nakup in/ali uporabo izdelkov, ki jih zagotavljajo drugi dobavitelji in jo lahko proda samo s precejšnjo izgubo. Naložba je tako vezana izključno na ta odnos, ker se lahko na primer uporablja samo za proizvodnjo sestavnega dela za določeno blagovno znamko ali za zalaganje določene blagovne znamke in je torej ni mogoče donosno uporabljati za proizvodnjo ali preprodajo izdelkov druge blagovne znamke. Drugič, biti mora dolgoročna naložba, ki se ne povrne na kratki rok. In tretjič, naložba mora biti asimetrična; to pomeni, da ena pogodbena stranka vloži več kot druga. Če so izpolnjeni ti pogoji, ponavadi obstaja dober razlog za uvedbo vertikalne omejitve za čas, potreben za amortizacijo naložbe. Ustrezne vertikalne omejitve so obveznost nekonkurence ali določanje kvot, če je vlagatelj dobavitelj, in izključna distribucija, izključna dodelitev strank ali obveznost izključne dobave, če je vlagatelj kupec. (5) "Poseben problem zadržanja, ki se lahko pojavi v primeru prenosa bistvenega strokovnega znanja in izkušenj". Že prenesenega strokovnega znanja in izkušenj ni možno vzeti nazaj in njegov dobavitelj morda ne želi, da se uporablja za njegove konkurente ali da ga uporabljajo ti konkurenti. Če strokovno znanje in izkušnje ni bilo zlahka na voljo kupcu, če je bistveno in nepogrešljivo za delovanje sporazuma, lahko takšen prenos upraviči omejitev, kot je obveznost nekonkurence. To ponavadi sodi izven področja delovanja člena 81(1). (6) "Ekonomija obsega v distribuciji". Lahko se zgodi, da želi proizvajalec izkoriščati ekonomijo obsega in s tem znižati maloprodajne cene svojega izdelka, ter zaradi tega koncentrirati nadaljnjo prodajo svojih izdelkov na omejeno število distributerjev. Za to lahko uporablja izključno distribucijo, nalaganje kvot v obliki zahteve glede minimalnega naročila, selektivno distribucijo, ki vsebuje takšno zahtevo ali izključno nabavo. (7) "Pomanjkljivosti kapitalskega trga". Običajni ponudniki kapitala (banke, trgi lastniških vrednostnih papirjev) lahko kapital zagotavljajo suboptimalno, če imajo pomanjkljive informacije o zanesljivosti posojilojemalca ali če ni zadostne osnove za zavarovanje posojila. Kupec ali dobavitelj lahko imata boljše informacije in lahko z izključnim razmerjem pridobita dodatno zavarovanje za njegovo naložbo. Če dobavitelj kupcu zagotovi posojilo, lahko to za kupca povzroči obveznost nekonkurence ali nalaganje kvot. Če kupec zagotovi posojilo dobavitelju, je lahko to razlog za izključno dobavo ali nalaganje kvot za dobavitelja. (8) "Enotnost in standardizacija kakovosti". Vertikalna omejitev lahko pomaga povečati prodajo z ustvarjanjem podobe blagovne znamke, s čimer se poveča privlačnost izdelka za končnega potrošnika, tako da uvede določeno mero enotnosti in standardizacije pri distributerjih. To lahko na primer najdemo v selektivni distribuciji in franšizingu. (117) Iz osmih položajev, opisanih v odstavku 116, je jasno razvidno, da bodo vertikalni sporazumi pod določenimi pogoji pripomogli k učinkovitosti in razvoju novih trgov in da lahko to prevlada nad morebitnimi negativnimi učinki. Najbolj upravičene so na splošno vertikalne omejitve z omejenim trajanjem, ki pripomorejo k uvedbi novih zahtevnejših izdelkov ali zaščiti naložb, vezanih na posamezen poslovni odnos. Vertikalna omejitev je včasih nujna tako dolgo, dokler dobavitelj svoj izdelek prodaja kupcu (glej zlasti položaje opisane v odstavku 116, točke (1), (5), (6) in (8). (118) Različne vertikalne omejitve so v veliki meri zamenljive med seboj. To pomeni, da se lahko isti problem neučinkovitosti reši z različnimi vertikalnimi omejitvami. Ekonomija obsega v distribuciji se na primer lahko doseže z uporabo izključne distribucije, selektivne distribucije, nalaganjem kvot ali izključne nabave. To je pomembno, saj lahko imajo vertikalne omejitve različne negativne učinke na konkurenco. To igra pomembno vlogo pri razpravi o nujnosti po členu 81(3). 1.3 Splošna pravila za ocenjevanje vertikalnih omejitev (119) Pri ocenjevanju vertikalnih omejitev z vidika politike o konkurenci se lahko oblikujejo nekatera splošna pravila: (1) Pri večini vertikalnih omejitev se lahko težave v zvezi s konkurenco pojavijo samo, če ni dovolj konkurence med blagovnimi znamkami, se pravi, če je na ravni dobavitelja ali kupca ali na ravni obeh določena tržna moč. Tržna moč pomeni moč za zviševanje cen nad konkurenčno raven in za vsaj kratkoročno doseganje dobičkov, višjih od običajnih. Tržna moč družb je lahko manjša od prevladujočega položaja na trgu, ki je prag za uporabo člena 82. Če je na nekoncentriranem trgu veliko konkurenčnih družb, se lahko domneva, da dopustne vertikalne omejitve ne bodo imele občutnih negativnih učinkov. Trg se šteje za nekoncentriranega, če je indeks HHI, to je vsota kvadratov posameznih tržnih deležev vseh družb na upoštevnem trgu, nižja od 1000. (2) Vertikalne omejitve, ki zmanjšujejo konkurenco med blagovnimi znamkami, so na splošno bolj škodljive kot vertikalne omejitve, ki zmanjšujejo konkurenco znotraj blagovne znamke. Obveznosti nekonkurence bodo na primer verjetno imele več negativnih učinkov kot izključna distribucija. Prve lahko z možnim zapiranjem trga za druge blagovne znamke tem znamkam preprečijo dostop na trg. Slednje pa kljub temu, da omejujejo konkurenco znotraj blagovne znamke, ne preprečujejo dostopa blaga do končnega potrošnika. (3) Vertikalne omejitve iz skupine omejene distribucije, lahko v veliki meri omejijo izbiro potrošnika, če ni dovolj konkurence med blagovnimi znamkami. Te so zlasti škodljive, če se omejuje dostop za bolj učinkovite distributerje ali distributerje z drugačno obliko distribucije. To lahko zmanjša inovativnost v distribuciji in potrošnikom prepreči določeno storitev ali pa pravilno razmerje med ceno in storitvijo pri teh distributerjih. (4) Izključni trgovinski dogovori so na splošno slabši za konkurenco kot neizključni dogovori. Izključni sporazum eno stranko z izrecnim jezikom pogodbe ali njenimi dejanskimi učinki obvezuje, da izpolni vse ali skoraj vse zahteve druge stranke. Pri obveznosti nekonkurence, na primer, kupec kupuje samo eno blagovno znamko. Nakupna kvota pa po drugi strani kupcu do neke mere dovoljuje tudi nakup konkurenčnega blaga. Stopnja zaprtosti trga je torej lahko manjša pri nakupnih kvotah. (5) Vertikalne omejitve, sprejete za blago in storitve brez blagovne znamke, so na splošno manj škodljive od omejitev, ki vplivajo na distribucijo blaga in storitev z blagovnimi znamkami. Blagovna znamka ponavadi poveča diferenciranje izdelkov in zmanjša njihovo zamenljivost, kar povzroči manjšo prožnost povpraševanja in poveča možnosti dviganja cen. Razlikovanje med izdelki ali storitvami z blagovno znamko in tistimi brez nje pogosto sovpada z razlikovanjem med vmesnim blagom in storitvami ter končnim blagom in storitvami. Vmesno blago in storitve se prodajajo podjetjem, da jih uporabljajo kot input za proizvodnjo drugega blaga ali storitev in na splošno niso priznani kot končno blago ali storitve. Kupci vmesnih izdelkov so ponavadi dobro informirane stranke, ki lahko ocenijo kakovost in se zato manj zanašajo na blagovno znamko in podobo. Končno blago se neposredno ali posredno prodaja končnim potrošnikom, ki se pogosto bolj zanašajo na blagovno znamko in podobo. Ker se morajo distributerji (prodajalci na drobno, prodajalci na debelo) odzivati na povpraševanje končnih potrošnikov, je lahko konkurenca bolj ogrožena, če se distributerjem onemogoča prodajanje ene ali več blagovnih znamk, kot pa če se kupcem vmesnih izdelkov prepreči kupovanje konkurenčnih izdelkov pri nekaterih virih oskrbe. Podjetja, ki kupujejo vmesno blago ali storitve, imajo ponavadi specializirane oddelke ali svetovalce, ki spremljajo razvoj ponudbe na trgu. Ker izvajajo precej pomembne transakcije, stroški raziskav na splošno niso prohibitivni. Izguba konkurence znotraj blagovne znamke je torej manj pomembna na vmesni ravni. (6) Združevanje vertikalnih omejitev na splošno okrepi njihove negativne učinke. Vendar pa so nekatere kombinacije vertikalnih omejitev boljše za konkurenco, kot če se uporabijo vsaka posebej. Tako lahko na primer distributerja v sistemu izključne distribucije zamika, da bi zaradi zmanjšanja konkurence znotraj blagovne znamke zvišal cene. Uporaba kvot ali določitev najnižje cene za nadaljnjo prodajo lahko omeji takšno višanje cen. (7) Možni negativni učinki vertikalnih omejitev se okrepijo, če več dobaviteljev in njihovih kupcev svojo trgovino organizira na podoben način. Ti tako imenovani kumulativni učinki so lahko problem v številnih sektorjih. (8) Bolj kot je vertikalna omejitev povezana s prenosom strokovnega znanja in izkušenj, več je razlogov za pričakovanje učinkovitosti in bolj je lahko vertikalna omejitev potrebna za zaščito prenesenega strokovnega znanja in izkušenj ali nastalih naložbenih stroškov. (9) Bolj kot je vertikalna omejitev povezana z naložbami, ki so vezane na posamezen poslovni odnos, bolj so upravičene nekatere vertikalne omejitve. Upravičeno trajanje je odvisno od časa, potrebnega za povrnitev naložbe. (10) V primeru novega izdelka ali če se obstoječi izdelek prvič prodaja na drugem geografskem trgu, ima lahko družba težave pri opredelitvi trga ali pa je njen tržni delež lahko zelo visok. Vendar pa to naj ne bi predstavljalo velikih težav, saj vertikalne omejitve, povezane z odpiranjem novih izdelkov ali geografskih trgov ponavadi ne omejujejo konkurence. To pravilo velja, ne glede na tržni delež družbe, še dve leti potem, ko je bil izdelek prvič dan na trg. Pravilo se uporablja za vse dopustne omejitve in v primeru novega geografskega trga, za omejitve, ki se naložijo neposrednim kupcem dobavitelja, ki so na drugih trgih, v zvezi z aktivno in pasivno prodajo posrednikom na tem novem trgu. V primeru prvega preskušanja novega izdelka na omejenem območju ali z omejeno skupino strank, se lahko distributerji, imenovani za prodajo novega izdelka na preskusnem trgu, omejijo pri njihovi aktivni prodaji izven preskusnega trga za največ eno leto, ne da bi jih zajel člen 81(1). 1.4 Analitična metoda (120) Ocenjevanje vertikalne omejitve na splošno poteka v štirih korakih: (1) Prvič, vpletena podjetja morajo opredeliti upoštevni trg, da ugotovijo tržni delež dobavitelja ali kupca, odvisno od zadevne vertikalne omejitve (glej odstavke 88 do 99, zlasti 89 do 95). (2) Če upoštevni tržni delež ne presega mejnih 30 %, vertikalni sporazum pokriva uredba o skupinskih izjemah, ob upoštevanju nedopustnih omejitev in pogojev, določenih v tej uredbi. (3) Če je upoštevni tržni delež višji od mejnih 30 %, je treba oceniti ali vertikalni sporazum spada v področje uporabe člena 81(1). (4) Če vertikalni sporazum spada v področje uporabe člena 81(1), je treba preučiti ali izpolnjuje pogoje za izvzetje po členu 81(3). 1.4.1 Dejavniki, ki se upoštevajo pri ocenjevanju po členu 81(1) (121) Pri ocenjevanju primerov, kjer je presežen mejni tržni delež 30 %, bo Komisija opravila celotno analizo položaja z vidika konkurence. Pri ugotavljanju ali vertikalni sporazum povzroča občutno omejevanje konkurence po členu 81(1), so najpomembnejši naslednji dejavniki: (a) tržni položaj dobavitelja; (b) tržni položaj konkurentov; (c) tržni položaj kupca; (d) vstopne ovire; (e) zrelost trga; (f) stopnja trgovine; (g) narava izdelka; (h) drugi dejavniki. (122) Pomembnost posameznih dejavnikov se lahko razlikuje glede na posamezen primer in je odvisna od vseh drugih dejavnikov. Visok tržni delež dobavitelja je na primer ponavadi dober kazalec tržne moči, toda pri majhnih vstopnih ovirah morda ne bo pokazal tržne moči. Zaradi tega torej ni mogoče zagotoviti strogih pravil o pomembnosti posameznih dejavnikov. Vendar pa je mogoče reči naslednje: Tržni položaj dobavitelja (123) Tržni položaj dobavitelja se najprej in predvsem določi glede na njegov tržni delež upoštevnem proizvodnem in geografskem trgu. Višji kot je tržni delež, večja bo verjetno njegova tržna moč. Tržni položaj dobavitelja je še dodatno okrepljen, če ima določene prednosti pri stroških v primerjavi s svojimi konkurenti. Te konkurenčne prednosti so lahko posledica prednosti prvega na trgu (ki ima v lasti najboljše prostore, itd.), lastništvo bistvenih patentov, boljše tehnologije, dejstva, da vodi med blagovnimi znamkami ali pa ima večji portfelj izdelkov. Tržni položaj konkurentov (124) Za opisovanje tržnega položaja konkurentov se uporabljata ista kazalca, to sta tržni delež in morebitne konkurenčne prednosti. Močnejši kot so uveljavljeni konkurenti in več kot jih je, manjša je nevarnost, da bo lahko zadevni dobavitelj ali kupec sam omeji dostop do trga za druge, s tem pa se zmanjša tudi nevarnost zmanjšanja konkurence med blagovnimi znamkami. Toda, če se število konkurentov precej zmanjša in je njihov tržni položaj (velikost, stroški, možnosti R&R, itd.) dokaj podoben, lahko takšna tržna struktura poveča nevarnost tajnega dogovarjanja. Delnice na trgu, ki nihajo ali se hitro spreminjajo, so na splošno pokazatelj intenzivne konkurence. Tržni položaj kupca (125) Kupna moč izhaja iz tržnega položaja kupca. Prvi kazalec kupne moči je tržni delež kupca na nakupnem trgu. Ta delež odraža pomembnost njegovega povpraševanja za njegove morebitne dobavitelje. Drugi kazalci se usmerjajo na tržni položaj kupca na njegovem trgu za nadaljnjo prodajo, skupaj z značilnostmi, kot so velika geografska razpršenost njegovih prodajaln, lastne blagovne znamke kupca/distributerja in njegova podoba pri končnih potrošnikih. Učinek kupne moči na verjetnost protikonkurenčnih učinkov se pri posameznih vertikalnih omejitvah razlikuje. Kupna moč lahko zlasti poveča negativne učinke v primeru omejitev iz skupine omejene distribucije in delitve trga, kot so izključna dobava, izključna distribucija in kvantitativna selektivna distribucija. Vstopne ovire (126) Vstopne ovire se merijo po tem, do kakšnega obsega lahko že prisotne družbe na trgu povečajo svoje cene nad konkurenčno raven, običajno nad najnižje povprečne skupne stroške in dosežejo dobičke, višje od običajnih, ne da bi pritegnile nove konkurente. Brez vstopnih ovir bi hiter in lahek dostop na trg odpravil takšne dobičke. Vstopne ovire se lahko štejejo za nizke, če je verjetno, da se učinkovit vstop na trg, ki preprečuje ali odpravi dobičke, višje od običajnih, lahko zgodi v letu ali dveh. (127) Vstopne ovire lahko izhajajo iz številnih dejavnikov, kot so ekonomije obsega in področja, vladni predpisi, zlasti če določajo izključne pravice, državne pomoči, uvozne tarife, pravice intelektualne lastnine, lastništvo nad viri, kjer je ponudba omejena zaradi na primer naravnih omejitev [30], osnovna oprema, prednost prvega na trgu in zvestoba potrošnikov blagovni znamki, ki jo ustvarja močno oglaševanje. Vertikalne omejitve in vertikalno povezovanje lahko prav tako učinkujejo kot vstopna ovira, s tem da otežujejo dostop in izključujejo (potencialne) konkurente. Vstopne ovire so lahko na ravni dobavitelja, na ravni kupca ali pa na obeh ravneh. (128) Vprašanje, ali bi bilo treba nekatere od teh dejavnikov opisati kot vstopne ovire, je odvisno od tega, ali so povezane z nepovratnimi stroški. Nepovratni stroški so stroški, ki so potrebni za vstop ali delovanje na trgu, vendar pa se ob izstopu s trga ne povrnejo. Oglaševalski stroški za pridobivanje zvestobe potrošnikov so ponavadi nepovratni stroški, razen če podjetje, ki zapusti trg, proda svojo blagovno znamko ali pa jo brez izgube uporabi kje drugje. Večji kot so nepovratni stroški, bolj morajo nova podjetja, ki vstopajo na trg, pretehtati tveganost vstopa na trg in bolj verodostojno lahko že prisotna podjetja na trgu grozijo, da se bodo spoprijela z novo konkurenco, saj je zanje zaradi nepovratnih stroškov zelo drago zapustiti trg. Če so na primer distributerji vezani na proizvajalca z obveznostjo nekonkurence, bo učinek zaprtja trga pomembnejši, če bo ustanavljanje lastnih distributerjev povzročilo nepovratne stroške za podjetje, ki želi vstopiti na trg. (129) Vstop na trg na splošno zahteva nepovratne stroške, ki so včasih večji, včasih manjši. Zaradi tega je dejanska konkurenca na splošno bolj učinkovita in bo imela pri ocenjevanju primera večjo težo kot potencialna konkurenca. Zrelost trga (130) Zrel trg je trg, ki že nekaj časa obstaja, na katerem se uporablja tehnologija, ki je dobro znana, razširjena in se ne spreminja veliko, na katerem ni pomembnejših inovacij pri blagovnih znamkah in na katerem je povpraševanje relativno stabilno ali upada. Na takšnem trgu so negativni učinki bolj verjetni kot na bolj dinamičnih trgih. Stopnja trgovine (131) Stopnja trgovine je povezana z razlikovanjem med vmesnim in končnim blagom in storitvami. Kot je bilo že nakazano, so negativni učinki na splošno manj verjetni na ravni vmesnega blaga in storitev. Narava izdelka (132) Narava izdelka igra pri ocenjevanju negativnih in pozitivnih učinkov, za katere obstaja verjetnost, da se bodo pojavili, pomembno vlogo zlasti pri končnih izdelkih. Pri ocenjevanju verjetnih negativnih učinkov je pomembno, ali so izdelki na trgu bolj homogeni ali heterogeni, ali je izdelek drag, ali zavzema velik del potrošnikovega proračuna, ali je poceni in ali gre za enkraten ali večkraten nakup tega izdelka. Na splošno velja, da če je izdelek bolj heterogen, manj drag in predstavlja enkraten nakup, obstaja večja verjetnost negativnega učinka vertikalnih omejtiev. Drugi dejavniki (133) Pri ocenjevanju posameznih omejitev se morajo včasih upoštevati tudi drugi dejavniki. Med njimi so lahko kumulativni učinek, se pravi, pokritje trga s podobnimi sporazumi, trajanje sporazuma, ali je sporazum "naložen" (v glavnem veljajo omejitve ali obveznosti za eno stranko) ali "dogovorjen" (obe stranki sprejemata omejitve ali obveznosti), zakonski okvir in vedenje, ki lahko nakazuje ali lajša tajno dogovarjanje, kot so prevladujoč položaj pri določanju cen, vnaprej oznanjene spremembe cen in razprave o "pravi" ceni, cenovna togost kot odziv na presežne zmogljivosti, diskriminacija pri cenah in preteklo tajno dogovarjanje. 1.4.2 Dejavniki, ki se upoštevajo pri ocenjevanju po členu 81(3) (134) Za uporabo člena 81(3) so štirje kumulativni pogoji: - vertikalni sporazum mora prispevati k izboljšanju proizvodnje ali distribucije ali k spodbujanju tehničnega ali gospodarskega napredka; - vertikalni sporazum mora potrošnikom omogočiti pošten delež teh koristi; - vertikalni sporazum zadevnim podjetjem ne sme nalagati vertikalnih omejitev, ki niso nujne za doseganje teh koristi; - vertikalni sporazum takšnim podjetjem ne sme dati možnosti za odstranjevanje konkurence pri znatnem delu zadevnih izdelkov. (135) Zadnje merilo odprave konkurence za velik del zadevnih proizvodov je povezano z vprašanjem prevlade. Če je podjetje prevladujoče ali postaja prevladujoče zaradi vertikalnega sporazuma, vertikalna omejitev, ki povzroča precejšnje protikonkurenčne učinke, načeloma ne more biti izvzeta. Vendar pa lahko vertikalni sporazum spada izven področja uporabe člena 81(1), če je to objektivno upravičeno, na primer, če je nujno za zaščito naložb, vezanih na posamezen poslovni odnos ali za prenos bistvenega strokovnega znanja in izkušenj, brez katerega ne bi prišlo do dobave ali nakupa določenega blaga ali storitev. (136) Če dobavitelj in kupec nimata prevladujočega položaja, postanejo pomembna druga merila. Prvo merilo, povezano z izboljšanjem proizvodnje ali distribucije in spodbujanjem tehničnega ali gospodarskega napredka, se nanaša na vrsto učinkovitosti, kot so opisane v odstavkih 115 do 118. Te učinkovitosti morajo biti utemeljene in morajo proizvajati neto pozitivni učinek. Špekulativne trditve o izogibanju parazitiranju ali splošne izjave o prihrankih pri stroških ne bodo sprejete. Prihranki, ki izhajajo iz golega uveljavljanja tržne moči ali iz protikonkurenčnega vedenja ne morejo biti sprejeti. Drugič, gospodarske koristi morajo koristiti ne le pogodbenicam sporazuma, ampak tudi potrošnikom. Na splošno je prenos koristi na potrošnike odvisen od intenzivnosti konkurence na upoštevnem trgu. Pritisk konkurence bo ponavadi zagotovil prenos prihrankov z nižjimi cenami ali spodbudil podjetja, da čim hitreje uvajajo na trg nove proizvode. Zato bo konkurenčni proces, če se na trgu ohranja dovolj konkurence, ki učinkovito omejuje pogodbenice sporazuma, ponavadi zagotovil, da bodo potrošniki deležni poštenega deleža gospodarskih koristi. Tretje merilo bo igralo vlogo pri tem, da se za doseganje pozitivnih učinkov izbere omejitev, ki je najmanj protikonkurenčna. 2. Analiza posebnih vertikalnih omejitev (137) Vertikalni sporazumi lahko vsebujejo kombinacijo dveh ali več elementov vertikalnih omejitev, opisanih v odstavkih 103 do 114. Najpogostejše vertikalne omejitve in njihove kombinacije so opisane v nadaljevanju po metodologiji analize, opisani v odstavkih 120 do 136. 2.1 Združevanje pod eno blagovno znamko (138) Sporazum o nekonkurenci temelji na obveznosti ali spodbujevalni shemi, po kateri mora kupec praktično vse svoje nakupe na določenem trgu opraviti pri samo enem dobavitelju. To ne pomeni, da lahko kupec kupuje samo neposredno pri tem dobavitelju, ampak tudi, da kupec ne bo kupoval in preprodajal ali vgrajeval konkurenčnega blaga ali storitev. Morebitna konkurenčna tveganja so zaprtje trga za konkurenčne in potencialne dobavitelje, lajšanje tajnega dogovarjanja med dobavitelji v primeru kumulativne uporabe in če je kupec prodajalec na drobno, ki prodaja končnim potrošnikom, izguba konkurence med blagovnimi znamkami na prodajnem mestu. Vsi trije omejevalni učinki neposredno vplivajo na konkurenco med blagovnimi znamkami. (139) Združevanje pod eno blagovno znamko je izvzeto z uredbo o skupinskih izjemah, če dobaviteljev tržni delež ne presega 30 % in ob upoštevanju časovne omejitve petih let za obveznost nekonkurence. Če je presežen mejni tržni delež ali časovni rok petih let, se pri ocenjevanju posameznih primerov uporabljajo naslednje smernice. (140) "Tržni položaj dobavitelja" je glavnega pomena za ocenjevanje protikonkurenčnih učinkov, ki jih lahko imajo obveznosti nekonkurence. To vrsto obveznosti na splošno naloži dobavitelj, ki ima podobne sporazume tudi z drugimi kupci. (141) Vendar pa ni pomemben samo tržni položaj dobavitelja, ampak tudi obseg in čas trajanja obveznosti nekonkurence, ki jo naloži. Višji kot je njegov vezani tržni delež, to je tisti del njegovega tržnega deleža, ki se prodaja v okviru ene blagovne znamke, večja je verjetnost občutnega omejevanja dostopa do trga. Prav tako je verjetno, da dlje kot trajajo obveznosti nekonkurence, večje bo omejevanje dostopa do trga. Pri obveznostih nekonkurence, krajših od enega leta, ki jih sklenejo družbe, ki nimajo prevladujočega položaja na trgu, se na splošno ne šteje, da bodo povzročile protikonkurenčne učinke ali neto negativne učinke. Obveznosti nekonkurence, ki trajajo od enega do petih let in jih sklenejo družbe, ki nimajo prevladujočega položaja na trgu, ponavadi zahtevajo pravilno uravnovešanje učinkov, ki spodbujajo konkurenco in tistih, ki jo omejujejo, medtem ko se obveznosti, ki trajajo več kot pet let, pri večini naložb ne štejejo kot potrebne za doseganje navedenih učinkovitosti ali pa so te učinkovitosti premajhnem, da bi odtehtale njihov učinek zapiranja trga. Prevladujoče družbe svojim kupcem ne smejo naložiti obveznosti nekonkurence, razen če lahko takšno trgovinsko prakso objektivno utemeljijo v okviru člena 82. (142) Pri ocenjevanju tržne moči dobavitelja je pomemben "tržni položaj njegovih konkurentov". Če je konkurentov veliko in so močni, ni pričakovati nobenih večjih protikonkurenčnih učinkov. Verjetnost omejevanja dostopa za konkurenčne dobavitelje obstaja samo, če so ti bistveno manjši od dobavitelja, ki uporablja obveznost nekonkurence. Omejevanje dostopa za konkurente prav tako ni verjetno, če imajo podoben tržni položaj in lahko ponudijo podobno zanimive izdelke. Vendar pa lahko v takšnem primeru pride do omejevanja dostopa za nove konkurente, če več glavnih dobaviteljev sklene pogodbe o nekonkurenci z večjim številom kupcev na upoštevnem trgu (položaj kumulativnega učinka). To je lahko tudi položaj, v katerem lahko sporazumi o nekonkurenci olajšajo tajno dogovarjanje med konkurenčnimi dobavitelji. Če te dobavitelje vsakega posebej pokriva uredba o skupinskih izjemah, je lahko potrebna odprava ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah, da se odpravi takšen negativen kumulativni učinek. Za vezani tržni delež, ki je manjši od 5 %, se na splošno ne šteje, da bistveno prispeva h kumulativnemu učinku zaprtja trga. (143) V primerih, kjer je tržni delež največjega dobavitelja pod 30 %, tržni delež petih največjih dobaviteljev (stopnja koncentracije (CR) 5) pa pod 50 %, ni verjetnosti, da bi prišlo do položaja samostojnega ali kumulativnega protikonkurenčnega učinka. Če potencialni konkurent ne more prodreti na trg z dobičkom, je to verjetno zaradi drugih dejavnikov, kot so želje potrošnikov, in ne zaradi obveznosti nekonkurence. Težave s konkurenco se verjetno ne bodo pojavile, če na določenem trgu ostro tekmuje na primer 50 podjetij, od katerih nima nobeno pomembnega tržnega deleža. (144) "Vstopne ovire" so pomembne za ugotavljanje, ali je prišlo do dejanskega omejevanja dostopa do trga. Kjer konkurenčni dobavitelji brez težav pridobijo nove kupce ali najdejo druge kupce za izdelek, omejevanje dostopa najverjetneje ne bo predstavljajo dejanske težave. Vendar pa pogosto obstajajo vstopne ovire, tako na ravni proizvodnje kot distribucije. (145) "Izravnalna moč" je pomembna, če močni kupci ne dovolijo zlahka, da se jih odreže od dobave konkurenčnega blaga ali storitev. Omejevanje dostopa, ki ne temelji na učinkovitosti in ki ima škodljive učinke na končne potrošnike, je zato predvsem tveganje v primeru razpršenih kupcev. Toda če so z glavnimi kupci sklenjeni sporazumi o nekonkurenci, ima lahko to močan učinek omejevanja. (146) Kot zadnje pa je za omejevanje dostopa pomembna "stopnja trgovine". Omejevanje dostopa je manj verjetno v primeru vmesnega izdelka. Če dobavitelj vmesnega izdelka nima prevladujočega položaja na trgu, imajo konkurenčni dobavitelji na voljo še precejšnji del povpraševanja, ki je "prost". Vendar pa se tudi pod stopnjo prevlade lahko pojavi učinek omejevanja dostopa za dejanske ali potencialne konkurente, če pride do kumulativnega učinka. Do kumulativnega učinka verjetno ne bo prišlo, če je vezanega manj kot 50 % trga. Če ima dobavitelj prevladujoč položaj na trgu, lahko vsaka obveznost kupovanja izdelkov samo ali predvsem pri prevladujočem dobavitelju na trgu povzroči precejšnje učinke omejevanja dostopa na trgu. Večja kot je njegova prevlada, večja je nevarnost omejevanja dostopa za druge konkurente. (147) Če se sporazum nanaša na dobavo končnega izdelka na stopnji prodaje na debelo, je vprašanje ali se lahko pod ravnijo prevladujočega položaja pojavijo težave s konkurenco, v veliki meri odvisno od vrste prodaje na debelo in od vstopnih ovir na stopnji trgovine na debelo. Če lahko konkurenčni proizvajalci zlahka vzpostavijo svojo veleprodajno mrežo, ni dejanske nevarnosti omejevanja dostopa. Ali so vstopne ovire nizke, je delno odvisno od vrste prodaje na debelo, se pravi ali lahko prodajalec na debelo učinkovito posluje samo z enim izdelkom, na katerega se nanaša sporazum (na primer sladoled) ali pa je bolj učinkovito trgovati s celo serijo izdelkov (na primer zmrznjena živila). V slednjem primeru prodajalec ne more biti učinkovit pri vzpostavljanju svoje veleprodajne mreže, če prodaja samo en izdelek. V tem primeru se lahko protikonkurenčni učinki pojavijo pod ravnijo prevladujočega položaja. Poleg tega se lahko pojavijo težave s kumulativnim učinkom, če nekaj dobaviteljev veže večino razpoložljivih prodajalcev na debelo. (148) Pri končnih izdelkih je na splošno bolj verjetno, da se bo omejevanje dostopa pojavilo na stopnji maloprodaje, glede na precejšnje vstopne ovire, s katerimi se srečuje večina proizvajalcev pri odpiranju prodajaln za lastne izdelke. Poleg tega lahko sporazumi o nekonkurenci na maloprodajni ravni povzročijo zmanjšano konkurenco med blagovnimi znamkami na prodajnem mestu. Prav zaradi teh razlogov se lahko za končne izdelke na maloprodajni ravni začnejo pojavljati večji protikonkurenčni učinki, ob upoštevanju vseh drugih pomembnih dejavnikov, če dobavitelj, ki nima prevladujočega položaja, veže 30 % ali več upoštevnega trga. Pri podjetju s prevladujočim položajem lahko že majhen vezani tržni delež povzroči precejšnje protikonkurenčne učinke. Večja kot je njegova prevlada, večja je nevarnost omejevanja dostopa za druge konkurente. (149) Na maloprodajni ravni se prav tako lahko pojavi kumulativni učinek omejevanja dostopa. Če imajo vse družbe tržni delež nižji od 30 %, kumulativni učinek zaprtja trga ni verjeten, če je celotni vezani tržni delež manjši od 40 % in zaradi tega odprava ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah ni verjetna. Ta številka je lahko višja, če se upoštevajo drugi dejavniki, kot so število konkurentov, vstopne ovire, itd. Če nimajo vsa podjetja tržnih deležev pod pragom, ki ga določa uredba o skupinskih izjemah, vendar pa nobeno nima prevladujočega položaja, ni verjetnosti, da bo prišlo do kumulativnega učinka omejevanja dostopa, če je skupni vezani tržni delež nižji od 30 %. (150) Če kupec posluje v prostorih in na zemljišču, ki so v lasti dobavitelja ali pa ga je dobavitelj zakupil od tretje strani, ki ni povezana s kupcem, bo možnost uvajanja učinkovitih ukrepov za odpravo morebitnega učinka omejevanja dostopa omejena. V tem primeru ni verjetno, da bo Komisija posredovala pod ravnijo prevladujočega položaja. (151) V nekaterih sektorjih je lahko prodajanje več kot ene blagovne znamke na enem prodajnem mestu težko; v takšnem primeru se lahko težave z omejevanjem dostopa učinkoviteje rešujejo z omejevanjem dejanskega trajanja pogodb. (152) Pričakovati je, da bo imela tako imenovana "angleška klavzula", ki od kupca zahteva, da poroča o vsaki boljši ponudbi in mu omogoča, da jo sprejme, samo če dobavitelj sam ne more ponuditi enako ugodne ponudbe, enak učinek kot obveznost nekonkurence, zlasti če mora kupec razkriti, kdo mu je dal boljšo ponudbo. Poleg tega lahko večanje transparentnosti trga olajša tajno dogovarjanje med dobavitelji. Angleška klavzula lahko deluje tudi kot nalaganje kvot. Nalaganje nakupnih kvot je blažja oblika obveznosti nekonkurence, pri kateri kupec zaradi spodbud ali obveznosti, za katere sta se dogovorila z dobaviteljem, svoje nakupe v veliki meri opravi pri enem dobavitelju. Nakupne kvote so na primer lahko v obliki zahtev o najmanjših možnih nakupih ali nelinearnih cen, kot so sheme količinskih popustov, popustov stalnim strankam ali dvodelne cene (fiksni del cene plus cena na enoto). Nakupne kvote imajo podobne, a blažje učinke zapiranja trga, kot ga ima obveznost nekonkurence. Ocena vseh teh različnih oblik je odvisna od njihovega učinka na trg. Poleg tega člen 82 prevladujočim podjetjem izrecno preprečuje uporabo angleške klavzule ali shem popustov za stalne stranke. (153) Kjer se ugotovijo večji protikonkurenčni učinki, se pojavi vprašanje možne izjeme po členu 81(3), če dobavitelj nima prevladujočega položaja na trgu. Za obveznosti nekonkurence, so lahko zlasti pomembne učinkovitosti, opisane v odstavku 116, točke 1 (parazitiranje med dobavitelji), 4, 5 (težave pri zadržanju) in 7 (pomanjkljivosti kapitalskih trgov). (154) V primeru učinkovitosti, kot je opisana v odstavku 116, točke 1, 4 in 7, je uvajanje nakupnih kvot lahko manj omejevalna možnost. Obveznost nekonkurence je lahko edini funkcionalni način, da se doseže učinkovitost, kot je opisana v odstavku 116, točka 5 (problem zadržanja, ki se lahko pojavi v primeru prenosa strokovnega znanja in izkušenj). (155) V primeru naložb dobavitelja, vezanih na posamezen poslovni odnos (glej učinkovitost 4 v odstavku 116), bo sporazum o nekonkurenci ali določitev nakupnih kvot za dobo amortizacije naložbe na splošno izpolnil pogoje člena 81(3). V primeru večjih naložb, vezanih na posamezni poslovni odnos, je lahko upravičena obveznost nekonkurence, ki traja več kot pet let. Naložba, vezana na posamezen poslovni odnos, je lahko, na primer, dobaviteljeva namestitev ali prilagoditev opreme, pri čemer lahko to opremo kasneje uporablja samo za proizvodnjo sestavnih delov za določenega kupca. Splošne naložbe ali naložbe, vezane na posameznitrg, v (dodatne) zmogljivosti običajno niso naložbe, vezane na posamezen poslovni odnos. Toda če kupec ustvari nov obrat, ki je izrecno povezan z dejavnostmi določenega kupca, na primer podjetje, ki izdeluje pločevinke, postavi nov obrat za proizvodnjo pločevink v polnilnici proizvajalca živil ali blizu nje, je lahko ta novi obrat sposoben ekonomskega preživetja samo, če proizvaja za to določeno stranko; v takšnem primeru se naložba šteje kot naložba, vezana na posamezen poslovni odnos. (156) Če dobavitelj kupcu zagotovi posojilo ali opremo, ki ni vezana na posamezen poslovni odnos, to samo po sebi ni dovolj, da bi upravičilo izvzetje učinka zapiranja trga. Primeri pomanjkljivosti kapitalskega trga, pri katerih je bolj učinkovito, če posojilo zagotovi dobavitelj kot pa banka, bodo omejeni (glej učinkovitost 7 v odstavku 116). Tudi če bi bil dobavitelj izdelka učinkovitejši ponudnik kapitala, lahko posojilo upraviči obveznost nekonkurence samo, če se kupcu ne prepreči končati obveznosti nekonkurence in odplačati preostanka dolga v katerem koli trenutku in brez plačila kazni. To pomeni, da mora biti odplačevanje posojila določeno v enakih ali vedno manjših obrokih in se sčasoma ne sme povečevati, ter da mora imeti kupec možnost, da prevzame opremo, ki jo je zagotovil dobavitelj, po njeni tržni vrednosti. To ne posega v možnost, na primer v primeru novih distribucijskih točk, da se prvi obrok odplačevanja odloži za leto ali dve, dokler prodaja ne doseže določene ravni. (157) Prenos bistvenega strokovnega znanja in izkušenj (učinkovitost 5 v odstavku 116) ponavadi upravičuje obveznost nekonkurence za ves čas trajanja sporazuma o dobavi, kot na primer v okviru franšizinga. (158) Pod ravnijo prevladujočega položaja lahko kombinacija obveznosti nekonkurence z izključno distribucijo prav tako upraviči obveznost nekonkurence, ki traja ves čas sporazuma. V slednjem primeru bo obveznost nekonkurence verjetno izboljšala distribucijske napore izključnega distributerja na njegovem ozemlju (glej odstavke 161 do 177). (159) Primer obveznosti nekonkurence Vodilna firma na nacionalnem trgu za blago, namenjeno spontanim nakupom, s tržnim deležem 40 %, proda večino svojih izdelkov (90 %) prek vezanih prodajalcev na drobno (vezani tržni delež 36 %). Sporazumi obvezujejo prodajalce na drobno, da vsaj štiri leta kupujejo samo pri vodilni firmi na trgu. Vodilna firma na trgu je zlasti močno zastopana v bolj gosto naseljenih območjih, kot je prestolnica. Njeni konkurenti, ki jih je 10 in med katerimi so nekateri prisotni samo lokalno, imajo vsi veliko manjše tržne deleže; največji znaša 12 %. Teh 10 konkurentov skupaj zalaga dodatnih 10 % trga prek vezanih prodajaln. Na trgu je močna diferenciacija blagovnih znamk in izdelkov. Vodilna firma na trgu ima najmočnejše blagovne znamke. Je edina z rednimi nacionalnimi oglaševalskimi akcijami. Svoje vezane prodajalce na drobno oskrbuje s posebnimi vitrinami za izdelke. Rezultat na trgu je, da je skupno 46 % (36 % + 10 %) trga zaprtega za potencialne nove konkurente in za že prisotne konkurente, ki nimajo vezanih prodajaln. Potencialni novi konkurenti še težje vstopijo na trg v gosto naseljenih območjih, kjer je stopnja zaprtosti še večja, čeprav bi najraje vstopili na trg prav tam. Poleg tega pomanjkanje konkurence med blagovnimi znamkami na prodajnem mestu zaradi močne diferenciacije blagovnih znamk in izdelkov in visokih raziskovalnih stroškov v zvezi s ceno izdelka povzroča še dodatno izgubo blaginje za potrošnike. Morebitne učinkovitosti izključnih prodajaln, za katere vodilna firma na trgu trdi, da izhajajo iz manjših prevoznih stroškov in morebitnih težav z zadržanjem pri vitrinah za izdelke, so omejene in ne odtehtajo negativnih učinkov na konkurenco. Učinkovitosti so omejene, saj so prevozni stroški povezani s količino in ne z izključnostjo, vitrine za izdelke pa ne zajemajo posebnega strokovnega znanja in izkušenj in niso lastne posamezni blagovni znamki. V skladu s tem je malo verjetno, da so izpolnjeni pogoji za izjemo. (160) Primer naloženih kvot Proizvajalec X s 40 % tržnim deležem proda 80 % svojih izdelkov prek pogodb, v katerih je določeno, da mora preprodajalec vsaj 75 % svojih nakupov določenega izdelka opraviti pri proizvajalcu X. Proizvajalec X v zameno nudi financiranje in opremo po ugodnih stopnjah. Pogodbe trajajo pet let, v katerih se predvideva odplačevanje posojila v enakih obrokih. Vendar pa imajo kupci po prvih dveh letih možnost prekiniti pogodbo s šestmesečnim odpovednim rokom, če odplačajo preostanek posojila in prevzamejo opremo po njeni tržni vrednosti. Po izteku petletnega obdobja postane oprema last kupca. Večina konkurenčnih proizvajalcev je majhnih, skupaj jih je dvanajst, pri čemer ima največji 20-odstotni tržni delež, imajo pa sklenjene podobne pogodbe, ki trajajo različno dolgo. Proizvajalci s tržnim deležem pod 10 % imajo pogosto pogodbe, ki trajajo dlje in vsebujejo manj ugodne klavzule o prekinitvi. Pogodbe proizvajalca X omogočajo drugi stranki, da 25 % svojih potreb zadovolji pri konkurenci. V zadnjih treh letih sta na trg vstopila dva nova proizvajalca in skupaj pridobila tržni delež v višini 8 %, delno s prevzemanjem posojil številnih preprodajalcev v zameno za pogodbe s temi preprodajalci. Vezani tržni delež proizvajalca X je 24 % (0,75 × 0,80 × 40 %). Vezani tržni delež drugih proizvajalcev je približno 25 %. Tako je skupaj približno 49 % trga zaprtega za potencialne nove konkurente, ki želijo vstopiti na trg, in za že prisotne konkurente, ki nimajo vezanih prodajaln in sicer vsaj dve leti od sklenitve pogodb o dobavi. Trg kaže, da imajo preprodajalci pogosto težave pri pridobivanju posojil pri bankah in so na splošno premajhni, da bi kapital pridobili po drugih poteh, kot je izdajanje delnic. Poleg tega lahko proizvajalec X dokaže, da mu koncentriranje njegove prodaje na omejeno število preprodajalcev omogoča boljše načrtovanje prodaje in prihranke pri prevoznih stroških. Glede na 25-odstotni nevezani delež v pogodbah proizvajalca X, dejansko možnost za predčasno prekinitev pogodbe, nedavni vstop novih proizvajalcev in dejstvo, da približno polovica preprodajalcev ni vezanih, je zelo verjetno, da nakupna kvota v višini 75 %, ki jo določa proizvajalec X, izpolnjuje pogoje za izjemo. 2.2 Izključna distribucija (161) V sporazumu o izključni distribuciji, se dobavitelj strinja, da bo svoje izdelke prodajal samo enemu distributerju za nadaljnjo prodajo na določenem ozemlju. Ob tem je distributer ponavadi omejen pri svoji aktivni prodaji na drugih izključno dodeljenih ozemljih. Možni konkurenčni tveganji sta predvsem zmanjšana konkurenca znotraj blagovne znamke in delitev trga, kar lahko zlasti olajša diskriminacijo pri cenah. Če večina dobaviteljev ali vsi uporabljajo izključno distribucijo, lahko to olajša tajno dogovarjanje tako na stopnji dobaviteljev kot distributerjev. (162) Izključna distribucija je izvzeta z uredbo o skupinskih izjemah, če dobaviteljev tržni delež ne presega 30 %, tudi če je kombinirana z drugimi dopustnimi vertikalnimi omejitvami, kot so obveznost nekonkurence, omejena na pet let, določanje nakupnih kvot ali izključna nabava. Kombinacija izključne distribucije in selektivne distribucije je z uredbo o skupinskih izjemah izvzeta samo, če aktivna prodaja na drugih ozemljih ni omejena. Pri preseženem mejnem tržnem deležu 30 % se pri ocenjevanju izključne distribucije v posameznih primerih upoštevajo naslednje smernice. (163) Tržni položaj dobavitelja in njegovih konkurentov je ključnega pomena, saj je lahko izguba konkurence znotraj blagovne znamke problematična samo, če je omejena konkurenca med blagovnimi znamkami. Močnejši kot je "položaj dobavitelja", večja je izguba konkurence znotraj blagovne znamke. Če je presežen mejni tržni delež 30 %, obstaja nevarnost precejšnjega zmanjšanja konkurence znotraj blagovne znamke. Izguba konkurence znotraj blagovne znamke mora biti uravnotežena z dejanskimi učinkovitostmi, da je lahko izvzeta. (164) "Položaj konkurentov" lahko ima dvojni pomen. Močni konkurenti na splošno pomenijo, da dovolj velika konkurenca med blagovnimi znamkami prevlada nad zmanjšanjem konkurence znotraj blagovne znamke. Toda, če se število konkurentov precej zmanjša in je njihov tržni položaj dokaj podoben glede na tržni delež, zmogljivost in distribucijsko mrežo, obstaja nevarnost tajnega dogovarjanja. Izguba konkurence znotraj blagovne znamke lahko to nevarnost poveča, zlasti če več dobaviteljev izkorišča podobne distribucijske sisteme. Izključna distribucija različnih konkurenčnih izdelkov, se pravi, da različni dobavitelji imenujejo istega izključnega distributerja na danem ozemlju, lahko še dodatno okrepi nevarnost tajnega dogovarjanja. Če ima trgovec izključno pravico za distribucijo dveh ali več pomembnih konkurenčnih izdelkov na istem ozemlju, bo konkurenca med blagovnimi znamkami verjetno precej omejena za te blagovne znamke. Večji kot je kumulativni tržni delež blagovnih znamk, ki jih distribuira distributer različnih konkurenčnih izdelkov, večja je nevarnost tajnega dogovarjanja in bolj je ogrožena konkurenca med blagovnimi znamkami. Položaji, v katerih pride do takšnega kumulativnega učinka, so lahko razlog za odpravo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah, če so tržni deleži dobaviteljev nižji od mejne vrednosti, določene v uredbi o skupinskih izjemah. (165) "Vstopne ovire", ki lahko dobavitelje ovirajo pri pridobivanju novih distributerjev ali iskanju drugih distributerjev, so manj pomembne pri ocenjevanju morebitnih protikonkurenčnih učinkov izključne distribucije. Do zaprtja trga za druge distributerje ne pride, če se izključna distribucija ne kombinira z združevanjem pod eno blagovno znamko. (166) Zaprtje trga za druge distributerje ni problem, če dobavitelj, ki uporablja sistem izključne distribucije, imenuje veliko izključnih distributerjev na istem trgu in ti izključni distributerji niso omejeni pri prodaji drugim nepooblaščenim distributerjem. Zaprtje trga za druge distributerje pa lahko postane problem, če sta "kupna moč" in tržna moč na trgu, ki je v prodajni verigi za tem, zlasti pri velikih ozemljih, kjer izključni distributer postane izključni kupec za celotni trg. Primer za to bi bila veriga supermarketov, ki postane edini distributer vodilne blagovne znamke na nacionalnem živilskem trgu prodaje na drobno. Zaprtje trga za druge distributerje se lahko še poslabša v primeru izključne distribucije različnih konkurenčnih izdelkov. Takšen primer, ki ga pokriva uredba o skupinskih izjemah, če je tržni delež vsakega dobavitelja nižji od 30 %, je lahko razlog za odpravo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah. (167) "Kupna moč" lahko poveča tudi nevarnost tajnega dogovarjanja na strani kupca, če pomembni kupci, ki se po možnosti nahajajo na različnih ozemljih, enemu ali več dobaviteljem naložijo dogovore o izključni distribuciji. (168) "Zrelost trga" je pomembna, saj sta lahko izguba konkurence znotraj blagovne znamke in diskriminacija pri cenah resen problem na zrelem trgu, medtem ko sta na trgu z naraščajočim povpraševanjem, spreminjajočimi tehnologijami in spremenljivimi tržnimi položaji manj pomembna. (169) "Stopnja trgovine" je pomembna, saj se lahko morebitni negativni učinku razlikujejo na stopnji prodaje na debelo in prodaje na drobno. Izključna distribucija se v glavnem uporablja pri distribuciji končnega blaga in storitev. Izguba konkurence znotraj blagovne znamke je zlasti verjetna na maloprodajni ravni, če je združena z velikimi ozemlji, saj lahko imajo končni potrošniki pri pomembni blagovni znamki malo možnosti za izbiranje med distributerjem, ki nudi kakovostno storitev za visoko ceno in distributerjem, ki ponuja cenejšo, vendar manj kakovostno storitev. (170) Proizvajalec, ki prodajalca na debelo izbere za svojega izključnega distributerja, to običajno stori za večje ozemlje, kot je na primer celotna država članica. Če lahko prodajalec na debelo prodaja izdelke brez omejitve preprodajalcem, ki so v prodajni verigi za njim, ni verjetno, da bo prišlo do opaznejših protikonkurenčnih učinkov, če proizvajalec nima prevladujočega položaja. Nad možno izgubo konkurence znotraj blagovne znamke na ravni prodaje na debelo lahko zlahka prevladajo učinkovitosti, pridobljene v logistiki, promociji, itd., zlasti če ima proizvajalec sedež v drugi državi. Zaprtje trga za druge prodajalce na debelo na tem ozemlju ni verjetno, saj ima dobavitelj s tržnim deležem, višjim od 30 %, ponavadi dovolj pogajalske moči, da ne izbere manj učinkovitega prodajalca na debelo. Možne nevarnosti za konkurenco med blagovnimi znamkami, ki jih povzroča izključna distribucija več konkurenčnih izdelkov, pa so vseeno večje na ravni prodaje na debelo kot na ravni prodaje na drobno. (171) Kombinacija izključne distribucije z združevanjem pod eno blagovno znamko lahko poveča problem zapiranja trga za druge dobavitelje, zlasti v primeru goste mreže izključnih distributerjev z majhnimi ozemlji ali v primeru kumulativnega učinka. Zaradi tega je se lahko zgodi, da je treba uporabiti načela, določena pri združevanju pod eno blagovno znamko. Toda če kombinacija izključne distribucije in združevanja pod eno blagovno znamko ne povzroči občutnega zaprtja trga, lahko spodbuja konkurenčnost s spodbujanjem izključnega distributerja, da svoja prizadevanja usmeri na določeno blagovno znamko. Zato je kombinacijo izključne distribucije z obveznostjo nekonkurence mogoče izvzeti, če ni takšnega učinka zaprtja trga, zlasti na ravni prodaje na debelo. (172) Kombinacija izključne distribucije z izključno nabavo povečuje možne konkurenčne nevarnosti zmanjšane konkurence znotraj blagovne znamke in delitve trga, kar lahko zlasti olajša diskriminacijo pri cenah. Izključna distribucija že sama po sebi omejuje arbitražo s strani strank, saj omejuje število distributerjev in ponavadi tudi distirbuterje pri njihovih možnostih aktivne prodaje. Izključna nabava, ki od izključnih distributerjev zahteva, da izdelke določene blagovne znamke kupujejo neposredno pri proizvajalcu, še dodatno odpravlja možno arbitražo s strani izključnih distributerjev, ki ne smejo kupovati pri drugih distributerjih v sistemu. To krepi možnosti dobavitelja za omejevanje konkurence znotraj blagovne znamke ob uporabi različnih prodajnih pogojev. Kombinacija izključne distribucije in izključne nabave torej verjetno ne bo izvzeta pri dobaviteljih, katerih tržni delež presega 30 %, razen če obstajajo zelo jasne in občutne učinkovitosti, ki prinašajo nižje cene za vse končne potrošnike. Pomanjkanje takšnih učinkovitosti lahko povzroči tudi odpravo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah, če je tržni delež dobavitelja nižji od 30 %. (173) "Narava izdelka" nima večjega pomena pri ocenjevanju morebitnih protikonkurenčnih učinkov izključne distribucije. Vendar pa je pomembna pri vprašanjih, povezanih z morebitnimi učinkovitostmi, to pomeni, potem ko se ugotovi, da je prišlo do občutnega protikonkurenčnega učinka. (174) Izključna distribucija lahko prinese učinkovitosti, zlasti če so potrebne naložbe distributerjev za zaščito ali oblikovanje podobe blagovne znamke. Na splošno je argument o učinkovitostih najbolj prepričljiv pri novih izdelkih, pri zapletenih izdelkih, pri izdelkih, katerih kakovost je težko oceniti pred nakupom (tako imenovanih izdelkih, pri katerih je pomembna izkustvena kakovost) ali pri izdelkih, pri katerih je težko oceniti kakovost tudi po nakupu (tako imenovani izdelki, pri katerih je pomembna kakovost zaupanja). Razen tega lahko izključna distribucija povzroči prihranke pri logističnih stroških zaradi ekonomije obsega pri prevozu in distribuciji. (175) Primer izključne distribucije na ravni prodaje na debelo Na trgu trajnega potrošnega blaga je A vodilna firma na trgu. A prodaja svoj izdelek prek izključnih prodajalcev na debelo. Ozemlja prodajalcev na debelo ustrezajo celotnim državam članicam pri majhnih državah članicah in regijam pri velikih državah članicah. Ti izključni distributerji skrbijo za prodajo vsem prodajalcem na drobno na njihovih ozemljih. Ne skušajo prodajati končnim potrošnikom. Prodajalci na debelo so odgovorni za promocijo na svojih trgih. To zajema sponzoriranje lokalnih dogodkov, pa tudi predstavljanje in promoviranje novih izdelkov pri prodajalcih na drobno na njihovih ozemljih. Tehnologija in izdelki se na tem trgu razvijajo dokaj hitro in storitve pred prodajo za prodajalce na drobno in končne potrošnike imajo pomembno vlogo. Prodajalcem na debelo ni treba kupovati vseh izdelkov blagovne znamke dobavitelja A samo pri proizvajalcu samem in arbitraža s strani prodajalcev na debelo in na drobno je izvedljiva, ker so prevozni stroški relativno nizki v primerjavi z vrednostjo izdelka. Za prodajalce na debelo ne velja obveznost nekonkurence. Prodajalci na drobno prav tako prodajajo več blagovnih znamk konkurenčnih dobaviteljev in na maloprodajni ravni ni sporazumov o izključni ali selektivni distribuciji. Na evropskem prodajnem trgu prodaje prodajalcem na debelo ima A približno 50-odstotni tržni delež. Njegov tržni delež na različnih nacionalnih maloprodajnih trgih je med 40 % in 60 %. A ima na vsakem nacionalnem trgu od 6 do 10 konkurentov: B, C in D so njegovi največji konkurenti in so prav tako prisotni na vseh nacionalnih trgih, kjer so njihovi tržni deleži med 20 % in 5 %. Ostali proizvajalci so nacionalni proizvajalci z manjšimi tržnimi deleži. B, C in D imajo podobne distribucijske mreže, pri čemer lokalni proizvajalci večinoma prodajajo svoje izdelke neposredno prodajalcem na drobno. Na zgoraj opisanem trgu prodaje na debelo je nevarnost zmanjšane konkurence znotraj blagovne znamke in diskriminacije pri cenah majhna. Arbitraža ni ovirana in pomanjkanje konkurence znotraj blagovne znamke na ravni prodaje na debelo ni tako pomembno. Na maloprodajni ravni nista ovirani niti konkurenca med blagovnimi znamkami niti konkurenca znotraj blagovne znamke. Poleg tega izključni dogovori na ravni prodaje na debelo v bistvu ne vplivajo na konkurenco med blagovnimi znamkami. Zaradi tega je verjetno, da os pogoji za izjemo izpolnjeni, tudi če obstajajo protikonkurenčni učinki. (176) Primer izključne distribucije različnih konkurenčnih izdelkov na oligopolnem trgu Na nacionalnem trgu končnega izdelka so štiri vodilne firme, katerih tržni deleži znašajo okoli 20 %. Te štiri vodilne firme prodajajo svoj izdelek na trgu prek izključnih distributerjev na maloprodajni ravni. Prodajalci na drobno imajo izključno ozemlje, ki ustreza mestu, v katerem poslujejo ali okolišu v večjih mestih. Na večini ozemelj so štiri vodilne firme na trgu imenovale istega izključnega distributerja ("izključna distribucija različnih konkurenčnih izdelkov"), ki se pogosto nahaja v središču mesta in je specializiran za ta izdelek. Preostalih 20 % nacionalnega trga sestavljajo mali lokalni proizvajalci in največji med njimi ima na nacionalnem trgu 5-odstotni tržni delež. Ti lokalni proizvajalci prodajajo svoje izdelke na splošno prek drugih prodajalcev na drobno, zlasti, ker izključni distributerji štirih največjih dobaviteljev ne kažejo prevelikega zanimanja za prodajanje manj znanih in cenejših blagovnih znamk. Na trgu je močna diferenciacija blagovnih znamk in izdelkov. Štiri vodilne firme na trgu imajo velike nacionalne oglaševalske akcije in močne podobe blagovnih znamk, medtem ko obrobni proizvajalci svojih izdelkov ne oglašujejo na nacionalni ravni. Trg je precej zrel, s stabilnim povpraševanjem in brez večjega razvoja izdelka in tehnologije. Izdelek je dokaj preprost. Na takšnem oligopolnem trgu je nevarnost tajnega dogovarjanja med štirimi vodilnimi firmami na trgu. Ta nevarnost se še okrepi z izključno distribucijo različnih konkurenčnih znamk. Konkurenca znotraj blagovne znamke je omejena z izključnostjo ozemlja. Konkurenca med štirimi vodilnimi blagovnimi znamkami je na maloprodajni ravni zmanjšana, ker en sam prodajalec na drobno določa cene za vse štiri blagovne znamke na svojem ozemlju. Izključna distribucija različnih konkurenčnih izdelkov pomeni, da če en proizvajalec zniža ceno pri svoji blagovni znamki, prodajalec na drobno ne bo želel prenesti tega znižanja na končnega potrošnika, saj bi to zmanjšalo njegovo prodajo in dobičke pri drugih blagovnih znamkah. Zato imajo proizvajalci manjši interes po medsebojni cenovni konkurenci. Konkurenco med blagovnimi znamkami predstavljajo predvsem izdelki blagovnih znamk obrobnih proizvajalcev, katere imajo šibkejšo podobo. Argumenti o možni učinkovitosti pri izključnih distributerjih (različnih konkurenčnih izdelkov) so omejeni, saj je izdelek relativno preprost, prodaja na drobno ne zahteva nobenih posebnih naložb ali usposabljanja in oglaševanje se izvaja predvsem na ravni proizvajalcev. Čeprav imajo vse vodilne firme na trgu tržni delež nižji od mejne vrednosti, izjema po členu 81(3) morda ni upravičena in je treba odpraviti ugodnosti skupinske izjeme. (177) Primer združitve izključne distribucije in izključne nabave Proizvajalec A je vodilna firma na evropskem trgu za razsuto trajno potrošno blago, ki ima na večini nacionalnih maloprodajnih trgov tržni delež med 40 in 60 %. V vsaki državi članici ima približno sedem konkurentov z veliko manjšimi tržnimi deleži, pri čemer ima največji konkurent 10-odstotni tržni delež. Ti konkurenti so prisotni samo na enem ali dveh nacionalnih trgih. Proizvajalec A prodaja svoje izdelke prek svojih nacionalnih podružnic izključnim distributerjem na maloprodajni ravni, ki ne smejo aktivno prodajati na ozemljih drug drugega. Poleg tega morajo prodajalci na drobno kupovati izdelke proizvajalca A izključno pri nacionalni podružnici proizvajalca A v svoji državi. Prodajalci na drobno, ki prodajajo blagovno znamko proizvajalca A, so glavni prodajalci na drobno te vrste izdelka na svojem ozemlju. Prodajajo tudi konkurenčne blagovne znamke, vendar sta uspeh in navdušenje zelo različna. Proizvajalec A uporablja 10 do 15-odstotne razlike v cenah med posameznimi trgi in manjše razlike znotraj istega trga. To se na maloprodajni ravni odraža v manjših cenovnih razlikah. Povpraševanje in ponudba na trgu sta relativno stabilna, prav tako pa ni nobenih pomembnejših tehnoloških sprememb. Na teh trgih je izguba konkurence znotraj blagovne znamke posledica ne le izključnosti ozemlja na maloprodajni ravni ampak tudi obveznosti izključne nabave, naložene prodajalcem na drobno. Obveznost izključne nabave pomaga ohranjati ločenost trgov in ozemelj s tem, da onemogoča arbitražo med izključnimi prodajalci na drobno. Izključni prodajalci na drobno prav tako ne morejo aktivno prodajati na ozemlju drug drugega in v praksi se izogibajo dostavam izven svojega ozemlja. To omogoča diskriminacijo pri cenah. Arbitraža s strani potrošnikov ali neodvisnih trgovcev je omejena zaradi razsutosti izdelka. Ni verjetno, da bodo argumenti o morebitnih učinkovitostih tega sistema, povezani z ekonomijo obsega pri prevozu in promociji na maloprodajni ravni, prevladali nad negativnim učinkom diskriminacije pri cenah in zmanjšano konkurenco znotraj blagovne znamke. Zaradi tega je malo verjetno, da so izpolnjeni pogoji za izjemo. 2.3 Izključna razdelitev strank (178) V sporazumu o izključni dodelitvi strank se dobavitelj strinja, da bo svoje izdelke prodajal samo enemu distributerju za nadaljnjo prodajo določeni skupini strank. Ob tem je distributer ponavadi omejen pri svoji aktivni prodaji drugim izključno dodeljenim skupinam strank. Možni konkurenčni tveganji sta predvsem zmanjšana konkurenca znotraj blagovne znamke in delitev trga, kar lahko zlasti olajša diskriminacijo pri cenah. Če večina ali vsi dobavitelji uporabljajo izključno dodelitev strank, lahko to olajša tajno dogovarjanje tako na stopnji dobaviteljev kot distributerjev. (179) Izključna dodelitev strank je izvzeta z uredbo o skupinskih izjemah, če dobaviteljev tržni delež ne presega mejnega tržnega deleža 30 %, tudi če je kombinirana z drugimi dopustnimi vertikalnimi omejitvami, kot so obveznost nekonkurence, določanje nakupnih kvot ali izključna nabava. Kombinacija izključne dodelitve strank in selektivne distribucije je običajno nedopustna, saj imenovanim distributerjem ponavadi ne dopušča proste aktivne prodaje končnim porabnikom. Nad mejnim tržnim deležem 30 % se smernice iz odstavkov 161 do 177 s potrebnimi spremembami uporabljajo za ocenjevanje izključne dodelitve strank, ob upoštevanju naslednjih posebnih pripomb. (180) Pri dodelitvi strank je arbitraža s strani strank ponavadi težja. Ob tem pa se lahko zaradi tega, ker ima vsak imenovani distributer svojo skupino strank, zgodi, da neimenovani distributerji, ki ne sodijo v to skupino, težje dobijo izdelek. To bo zmanjšalo možno arbitražo s strani neimenovanih distributerjev. Zaradi tega je malo verjetno, da bo lahko izključna dodelitev strank v primeru, ko je presežen mejni tržni delež 30 %, določen v uredbi o skupinskih izjemah, izvzeta, razen če obstajajo jasni in občutni učinki učinkovitosti. (181) Izključna dodelitev strank se predvsem uporablja za vmesne izdelke in na ravni prodaje na debelo, če se nanaša na končne izdelke, kadar je mogoče ločiti skupine strank z različnimi posebnimi zahtevami v zvezi z izdelkom. (182) Izključna dodelitev strank lahko prinese učinkovitosti, zlasti če od distributerjev zahteva naložbe v posebno opremo, spretnosti ali strokovno znanje in izkušnje, potrebne za prilagajanje na zahteve, ki jih ima njihova skupina strank. Amortizacijska doba teh naložb kaže upravičeno trajanje sistema izključne dodelitve strank. Na splošno so argumenti bolj prepričljivi pri novih ali zahtevnejših izdelkih ter pri izdelkih, ki zahtevajo prilagajanje potrebam posamezne stranke. Opredeljive diferencirane potrebe so bolj verjetne pri vmesnih izdelkih, se pravi pri izdelkih, ki se prodajajo različnim vrstam poklicnih kupcev. Dodelitev končnih potrošnikov redkokdaj prinese učinkovitosti in zato ni verjetno, da bi bila izvzeta. (183) Primer izključne dodelitve strank Družba je razvila zapleten škropilni sistem. Ta družba ima trenutno 40-odstotni tržni delež na trgu škropilnih sistemov. Ko je začela prodajati zapleten škropilni sistem je imela 20-odstotni tržni delež pri starejšem izdelku. Namestitev novega škropilnega sistema je odvisna od vrste in namembnosti zgradbe, v katero se namesti (pisarna, kemična tovarna, bolnišnica, itd.). Družba je imenovala več distributerjev za prodajo in namestitev škropilnega sistema. Vsak distributer je moral usposobiti svoje uslužbence za splošne in posebne zahteve nameščanja škropilnega sistema za določeno skupino strank. Družba je specializacijo distributerjev zagotovila tako, da je vsakemu od njih dodelila izključno skupino strank in prepovedala aktivno prodajo izključnim skupinam strank drugih distributerjev. Po petih letih bodo lahko vsi izključni distributerji aktivno prodajali vsem skupinam strank, s čimer se bo končal sistem izključne dodelitve strank. Dobavitelj lahko takrat začne prodajati tudi novim distributerjem. Trg je precej dinamičen, z dvema nedavnima vstopoma in številnimi tehnološkimi novostmi. Konkurenti, katerih tržni deleži so med 25 % in 5 %, prav tako posodabljajo svoje izdelke. Ker je izključnost časovno omejena in distributerjem pomaga povrniti njihove naložbe in koncentrirati prodajo najprej na določeno skupino strank, da se naučijo trgovati, in ker so morebitni protikonkurenčni učinki na dinamičnem trgu omejeni, bodo pogoji za izjemo verjetno izpolnjeni. 2.4 Selektivna distribucija (184) Sporazumi o selektivni distribuciji podobno kot sporazumi o izključni distribuciji na eni strani omejujejo število pooblaščenih distributerjev, po drugi pa možnosti nadaljnje prodaje. Od izključne distribucije se razlikujejo po tem, da omejitev števila trgovcev ni odvisna od števila ozemelj ampak od meril za izbor, povezanih predvsem z naravo izdelka. Druga razlika je, da se omejitev nadaljnje prodaje ne nanaša na omejitev aktivne prodaje na določenem ozemlju, ampak na vsako prodajo nepooblaščenim distributerjem, zaradi česar so morebitni kupci lahko samo imenovani trgovci in končni potrošniki. Selektivna distribucija se skoraj vedno uporablja za distribucijo končnih izdelkov z blagovno znamko. (185) Konkurenco lahko ogrozijo zmanjšanje konkurence znotraj blagovne znamke in zlasti v primeru kumulativnega učinka, zaprtje trga za določene vrste distributerjev ter lajšanje tajnega dogovarjanja med dobavitelji ali kupci. Pri ocenjevanju možnih protikonkurenčnih učinkov selektivne distribucije po členu 81(1) je treba ločevati med čisto kvalitativno selektivno distribucijo in kvantitativno selektivno distribucijo. Pri čisti kvalitativni selektivni distribuciji se trgovci izberejo samo na osnovi objektivnih meril, ki jih zahteva narava izdelka, kot so usposabljanje prodajalcev, storitve, ki se zagotavljajo na prodajnem mesti, prodajanje določenega obsega izdelkov, itd. [31]. Uporaba takšnih meril neposredno ne omejuje števila trgovcev. Čista kvalitativna selektivna distribucija na splošno sodi izven področja uporabe člena 81(1) zaradi pomanjkanja protikonkurenčnih učinkov, če so izpolnjeni trije pogoji. Prvič, vrsta zadevnega izdelka mora zahtevati sistem selektivne distribucije v smislu, da mora biti takšen sistem legitimna zahteva, ob upoštevanju narave zahtevnega izdelka, da se ohrani njegova kakovost in zagotovi pravilna uporaba. Drugič, prodajalci na drobno morajo biti izbrani na osnovi objektivnih kakovostnih meril, ki so enaka za vse potencialne prodajalce na drobno in se uporabljajo brez diskriminacije. Tretjič, merila, ki so določena, ne smejo presegati tega, kar je nujno [32]. Kvantitativna selektivna distribucija zajema še dodatna merila za izbiro, ki bolj neposredno omejujejo potencialno število trgovcev s tem, da na primer zahtevajo najnižji ali najvišji obseg prodaje, določajo število trgovcev, itd. (186) Kvalitativna in kvantitativna selektivna distribucija sta izvzeti z uredbo o skupinskih izjemah do 30-odstotnega tržnega deleža tudi, če sta kombinirani z drugimi dopustnimi vertikalnimi omejitvami, kot sta obveznost nekonkurence ali izključna distribucija, če ni omejena aktivna prodaja pooblaščenih distributerjev drugim pooblaščenim distributerjem in končnim porabnikom. Uredba o skupinskih izjemah izvzema selektivno distribucijo ne glede na naravo zadevnega izdelka. Toda če narava izdelka ne zahteva selektivne distribucije, takšen sistem distribucije na splošno ne prinaša dovolj učinkovitosti, da bi odtehtal precejšnje zmanjšanje konkurence znotraj blagovne znamke. Če se pojavijo precejšnji protikonkurenčni učinki, bodo ugodnosti skupinske izjeme verjetno odpravljene. Poleg tega se pri ocenjevanju selektivne distribucije v posameznih primerih, ki jih ne pokriva uredba o skupinskih izjemah ali v primeru kumulativnih učinkov, ki izhajajo iz vzporednih mrež selektivne distribucije, uporabljajo naslednje smernice. (187) Tržni položaj dobavitelja in njegovih konkurentov je ključnega pomena pri ocenjevanju morebitnih protikonkurenčnih učinkov, saj je lahko izguba konkurence znotraj blagovne znamke problematična samo, če je omejena konkurenca med blagovnimi znamkami. Močnejši kot je položaj dobavitelja, bolj problematična je izguba konkurence znotraj blagovne znamke. Drug pomemben dejavnik je število mrež selektivne distribucije na istem trgu. Če selektivno distribucijo uporablja samo en dobavitelj na trgu, ki ni prevladujoče podjetje, kvantitativna selektivna distribucija ponavadi ne povzroči neto negativnih učinkov, če pogodbeno blago, ob upoštevanju njegove narave, zahteva uporabo sistema selektivne distribucije in pod pogojem, da so uporabljena selektivna merila nujna za zagotavljanje učinkovite distribucije zadevnega blaga. Vendar pa kaže, da v resnici selektivno distribucijo uporabljajo številni dobavitelji na danem trgu. (188) Položaj konkurentov ima lahko dvojni pomen in igra posebno vlogo v primeru kumulativnega učinka. Močni konkurenti na splošno pomenijo, da dovolj velika konkurenca med blagovnimi znamkami zlahka prevlada nad zmanjšanjem konkurence znotraj blagovne znamke. Toda če večina glavnih dobaviteljev uporablja selektivno distribucijo, bo prišlo do precejšnje izgube konkurence znotraj blagovne znamke in morebitnega omejevanja dostopa za nekatere vrste distributerjev, kot tudi do večje nevarnosti tajnega dogovarjanja med temi glavnimi dobavitelji. Nevarnost omejevanja dostopa za učinkovitejše distributerje je vedno večja pri selektivni kot pri izključni distribuciji, glede na omejitev prodaje nepooblaščenim trgovcem v sistemu selektivne distribucije. Namen te omejitve je doseči zaprtost sistemov selektivne distribucije, kar nepooblaščenim trgovcem onemogoča nabavo izdelkov. Zaradi tega je selektivna distribucija še posebej primerna za izogibanje pritisku, ki ga povzročajo diskontne hiše na marže proizvajalca kot tudi na marže pooblaščenih trgovcev. (189) Če se uredba o skupinskih izjemah uporablja za posamezne mreže selektivne distribucije, se lahko v primeru kumulativnih učinkov razmisli o umiku ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah ali o njeni razveljavitvi. Vendar pa težave s kumulativnim učinkom niso verjetne, če selektivna distribucija pokriva manj kot 50 % trga. Prav tako verjetno ne bo prišlo do težav, če tržni delež presega 50 %, vendar pa je skupni tržni delež petih največjih dobaviteljev (CR5) manjši od 50 %. Če tako CR5 kot tržni delež, ki ga pokriva selektivna distribucija, presegata 50 %, se lahko ocena spreminja glede na to ali pet največjih dobaviteljev uporablja selektivno distribucijo. Močnejši kot je položaj konkurentov, ki ne uporabljajo selektivne distribucije, manj verjetno je omejevanje dostopa za druge distributerje. Če vseh pet največjih dobaviteljev uporablja selektivno distribucijo, se lahko vprašanja v zvezi s konkurenco pojavijo zlasti pri sporazumih, ki uporabljajo merila kvantitativne selekcije tako, da neposredno omejijo število pooblaščenih trgovcev. Na splošno je malo verjetno, da bodo izpolnjeni pogoji iz člena 81(3), če zadevni sistem selektivne distribucije preprečuje dostop na trg novim distributerjem, ki so prav tako sposobni ustrezno prodajati zadevno blago, zlasti diskontnim hišam, ter s tem omejuje distribucijo v korist nekaterih obstoječih kanalov in na škodo končnih potrošnikov. Bolj posredne oblike kvantitativne selektivne distribucije, ki izhajajo na primer iz kombinacije čisto kvalitativnih selektivnih meril in zahteve, naložene trgovcem, da morajo doseči najnižji obseg letnih nakupov, verjetno ne bodo povzročile neto negativnih učinkov, če takšen obseg ne predstavlja bistvenega deleža trgovčevega skupnega prometa, doseženega z zadevnimi izdelki in ne presega tega, kar je nujno, da lahko dobavitelj amortizira svojo naložbo, vezano na posamezen poslovni odnos in/ali realizira ekonomijo obsega v distribuciji. Pri posameznih prispevkih se na splošno šteje, da dobavitelj s tržnim deležem, nižjim od 5 %, bistveno ne prispeva h kumulativnemu učinku. (190) "Vstopne ovire" so zanimive predvsem v primeru omejevanja dostopa do trga za nepooblaščene trgovce. Na splošno bodo vstopne ovire precejšnje, saj selektivno distribucijo ponavadi uporabljajo proizvajalci izdelkov z blagovno znamko. Izključeni prodajalci na drobno bodo na splošno potrebovali veliko časa in precejšnje naložbe, da bodo lahko lansirali svoje blagovne znamke ali drugje pridobili konkurenčno dobavo. (191) "Kupna moč" lahko poveča nevarnost tajnega dogovarjanje med trgovci in s tem občutno spremeni analizo morebitnih protikonkurenčnih učinkov selektivne distribucije. Do omejevanja dostopa do trga za učinkovitejše prodajalce na drobno lahko pride zlasti tam, kjer močna organizacija trgovcev dobavitelju naloži merila za izbor, katerih namen je omejiti distribucijo v korist njenih članov. (192) Člen 5(c) uredbe o skupinskih izjemah določa, da dobavitelj ne sme naložiti obveznosti, ki bi pooblaščenim trgovcem neposredno ali posredno preprečevala prodajanje blagovnih znamk določenih konkurenčnih dobaviteljev. Namen tega pogoja je izrecno preprečiti horizontalno tajno dogovarjanje, katerega namen je izključiti določene blagovne znamke s tem, da se ustvari omejena skupina blagovnih znamk vodilnih dobaviteljev. Ta vrsta obveznosti ne bi smela biti izvzeta, če je CR5 enak ali višji od 50 %, razen če noben od dobaviteljev, ki nalagajo takšno obveznost, ni med petimi največjimi dobavitelji na trgu. (193) Omejitev dostopa za druge dobavitelje običajno ni težava, če lahko drugi dobavitelji uporabljajo iste distributerje, se pravi, če sistem selektivne distribucije ni kombiniran z združevanjem pod eno blagovno znamko. V primeru goste mreže pooblaščenih distributerjev ali v primeru kumulativnega učinka, lahko kombinacija selektivne distribucije in obveznosti nekonkurence pomeni nevarnost omejevanja dostopa za druge dobavitelje. V tem primeru se uporabijo načela, določena pri združevanju pod eno blagovno znamko. Če sistem selektivne distribucije ni kombiniran z obveznostjo nekonkurence, je lahko omejevanje dostopa za konkurenčne dobavitelje še vedno težava, če vodilni dobavitelji uporabljajo čisto kvalitativna merila za izbor in ob tem svojim trgovcem naložijo še nekatere dodatne obveznosti, kot je obveznost, da morajo za njihove izdelke na policah rezervirati določen prostor ali da zagotovijo, da trgovčeva prodaja njihovih izdelkov doseže določen odstotek trgovčevega skupnega prometa. Do takšnih težav verjetno ne bo prišlo, če je tržni delež, ki ga pokriva selektivna distribucija, nižji od 50 % ali, če je ta delež presežen, če je tržni delež petih največjih dobaviteljev nižji od 50 %. (194) Zrelost trga je pomembna, saj sta lahko izguba konkurence znotraj blagovne znamke in morebitno zaprtje trga za dobavitelje ali trgovce lahko resen problem na zrelem trgu, manj pomembna pa sta na trgu z naraščajočim povpraševanjem, spreminjajočimi tehnologijami in spremenljivimi tržnimi položaji. (195) Selektivna distribucija je lahko učinkovita, če prinese prihranke pri logističnih stroških zaradi ekonomije obsega pri prevozu in to se lahko zgodi ne glede na naravo izdelka (učinkovitost 6 v odstavku 116). Vendar pa je to ponavadi samo obrobna učinkovitost v sistemih selektivne distribucije. Pri reševanju problema parazitiranja med distributerji (učinkovitost 1 v odstavku 116) ali pri ustvarjanju podobe blagovne znamke (učinkovitost 8 v odstavku 116), je narava izdelka zelo pomembna. Na splošno je argument o učinkovitostih najbolj prepričljiv pri novih izdelkih, pri zapletenih izdelkih, pri izdelkih, katerih kakovost je težko oceniti pred nakupom (tako imenovanih izdelkih, pri katerih je pomembna izkustvena kakovost) ali pri izdelkih, pri katerih je težko oceniti kakovost tudi po nakupu (tako imenovani izdelki, pri katerih je pomembna kakovost zaupanja). Kombinacija selektivne in izključne distribucije bo zelo verjetno kršila člen 81, če jo uporablja dobavitelj, katerega tržni delež presega 30 % ali v primeru kumulativnih učinkov, tudi če ostane prodaja med ozemlji brez omejitev. Takšna kombinacija lahko izjemoma izpolni pogoje člena 81(3), če je nujno potrebna za zaščito bistvenih naložb in naložb, vezanih na posamezni poslovni odnos, ki jih izvedejo pooblaščeni trgovci (učinkovitost 4 v odstavku 116). (196) Da se zagotovi izbira najšibkejše protikonkurenčne omejitve, je pomembno ugotoviti ali se lahko enake učinkovitosti s primerljivimi stroški dosežejo na primer z obveznostmi, ki se nanašajo samo na storitev. (197) Primer kvantitativne selektivne distribucije: Na trgu trajnega potrošnega blaga vodilna firma na trgu (blagovna znamka A), s tržnim deležem 35 %, prodaja svoje izdelke končnim potrošnikom prek mreže selektivne distribucije. Za vstop v mrežo je več meril: V prodajalni mora biti zaposleno usposobljeno osebje, ki zagotavlja storitve pred prodajo, v prodajalni mora biti prodaji izdelka in podobnih visoko tehnoloških izdelkov namenjeno posebno območje in prodajalna mora prodajati velik izbor dobaviteljevih modelov in jih razstaviti tako, da pritegnejo kupce. Poleg tega je število prodajalcev na drobno, ki se lahko sprejmejo v mrežo, neposredno omejeno z določitvijo najvišjega števila prodajalcev na drobno na število prodajalcev v vsaki provinci ali mestnem območju. Proizvajalec A ima na tem trgu 6 konkurentov. Njegovi največji konkurenti, B, C in D, imajo tržne deleže v višini 25, 15 in 10 %, medtem ko imajo drugi proizvajalci manjše tržne deleže. Proizvajalec A je edini proizvajalec, ki uporablja selektivno distribucijo. Selektivni distributerji blagovne znamke A vedno prodajajo še nekaj konkurenčnih blagovnih znamk. Vendar pa se konkurenčne blagovne znamke prav tako prodajajo v prodajalnah, ki niso v selektivni distribucijski mreži proizvajalca A. Distribucijski kanali so različni: blagovni znamki B in C se na primer prodajata v večini izbranih prodajaln proizvajalca A, ob tem pa še v drugih prodajalnah, ki zagotavljajo visoko kakovostno storitev in v hipermarketih. Blagovna znamka D se večinoma prodaja v prodajalnah, ki prodajajo visoko kakovostne storitve. Tehnologija se na tem trgu razvija dokaj hitro in glavni dobavitelji z oglaševanjem vzdržujejo podobo visoke kakovosti za svoje izdelke. Na tem trgu selektivna distribucija pokriva 35-odstotni delež. Sistem selektivne distribucije proizvajalca A neposredno ne vpliva na konkurenco med blagovnimi znamkami. Konkurenca znotraj blagovne znamke je pri blagovni znamki A sicer lahko zmanjšana, vendar pa imajo potrošniki dostop do blagovnih znamk proizvajalcev B in C, katerih kakovostna podoba je podobna blagovni znamki A, pri prodajalcih na drobno, ki prodajajo manj kakovostne storitve po nižji ceni. Poleg tega dostop do prodajalcev na drobno, ki prodajajo kakovostne storitve za druge blagovne znamke ni zaprt, saj izbrani distributerji niso omejeni pri prodaji konkurenčnih blagovnih znamk, kvantitativna omejitev števila prodajalcev na drobno za blagovno znamko A pa drugim prodajalcem na drobno, ki nudijo visoko kakovostne storitve, omogoča distribucijo konkurenčnih blagovnih znamk. V tem primeru bodo pogoji za izvzetje mreže selektivne distribucije proizvajalca A glede na obveznosti v zvezi s storitvami in učinkovitosti, ki jih bodo verjetno prinesle ter omejen učinek na konkurenco znotraj blagovne znamke, verjetno izpolnjeni. (198) Primer selektivne distribucije s kumulativnimi učinki: Na trgu določenega športnega izdelka je sedem proizvajalcev, katerih tržni deleži znašajo: 25 %, 20 %, 15 %, 15 %, 10 %, 8 % in 7 %. Pet največjih proizvajalcev svoje izdelke distribuira s kvantitativno selektivno distribucijo, pri čemer najmanjša dva uporabljata različni obliki distribucijskih sistemov, zaradi česar selektivna distribucija pokriva 85-odstotni delež. Proizvajalci imajo nenavadno enotna merila za dostop do mrež selektivne distribucije: prodajalne morajo imeti usposobljeno osebje in zagotavljati storitve pred prodajo, v prodajalni morajo imeti posebno območje, namenjeno prodaji izdelka in velikost tega območja je natančno določena. Prodajalna mora prodajati širok razpon izdelkov zadevne blagovne znamke in te izdelke razstaviti na privlačen način, nahajati se mora na trgovski ulici in ta vrsta izdelka mora predstavljati vsaj 30 % skupnega prometa prodajalne. Na splošno je isti trgovec imenovan za selektivnega distributerja za vseh pet blagovnih znamk. Blagovni znamki, ki ne uporabljata selektivne distribucije, se ponavadi prodajata pri manj specializiranih prodajalcih na drobno, ki nudijo manj kakovostne storitve. Povpraševanje in ponudba na trgu sta stabilna, podoba blagovne znamke in diferenciacija izdelkov pa sta močni. Pet vodilnih firm na trgu ima močne podobe blagovnih znamk, dosežene z oglaševanjem in sponzoriranjem, pri čemer imata manjša proizvajalca strategijo cenejših izdelkov brez močne podobe blagovne znamke. Na tem trgu splošne diskontne hiše nimajo dostopa do petih vodilnih blagovnih znamk. Obveznost, da mora ta vrsta izdelka predstavljati vsaj 30 % dejavnosti trgovcev ter merila, ki veljajo za predstavitev in pravilo o storitvah pred prodajo dejansko izključijo večino diskontnih hiš iz mreže pooblaščenih trgovcev. Zaradi tega potrošniki nimajo druge izbire, kot da pet vodilnih blagovnih znamk kupujejo v prodajalnah, ki nudijo visoko kakovostne storitve po visokih cenah. To povzroča zmanjšano konkurenco med petimi vodilnimi blagovnimi znamkami. Dejstvo, da je dve najmanjši blagovni znamki mogoče kupovati v prodajalnah, ki nudijo storitve nižje kakovosti po nižjih cenah tega ne odtehta, saj je podoba blagovnih znamk petih vodilnih firm na trgu veliko boljša. Konkurenca med blagovnimi znamkami je prav tako omejena z izključno distribucijo različnih konkurenčnih izdelkov. Čeprav obstaja določena stopnja konkurence znotraj blagovne znamke in število prodajalcev na drobno ni neposredno omejeno, so merila za sprejem dovolj stroga, da omogočajo majhno število prodajalcev na drobno za pet vodilnih blagovnih znamk na vsakem ozemlju. Učinkovitosti, povezane s temi sistemi kvantitativne selektivne distribucije so majhne: izdelek ni preveč zapleten in ne upravičuje posebej visoke storitve. Če proizvajalci ne morejo dokazati, da obstajajo jasne učinkovitosti, povezane z njihovo mrežo selektivne distribucije, bo verjetno treba odpraviti ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah zaradi kumulativnih učinkov, katerih posledici sta manjše izbira in višje cene za potrošnike. 2.5 Franšizing (199) Franšizni sporazumi vsebujejo licence za pravice intelektualne lastnine zlasti v zvezi z blagovnimi znamkami in znaki ter strokovnim znanjem in izkušnjami za uporabo in distribucijo blaga ali storitev. Poleg licence za pravice intelektualne lastnine dajalec franšize ponavadi za čas trajanja sporazuma zagotavlja tudi komercialno ali tehnično pomoč. Licenca in pomoč sta sestavna elementa poslovne metode, ki je predmet franšize. Uporabnik franšizne pravice dajalcu franšize ponavadi plača provizijo za uporabo določene poslovne metode. Franšizing lahko dajalcu franšize omogoči, da z omejenimi naložbami vzpostavi enotno mrežo za distribucijo svojih izdelkov. Franšizni sporazumi poleg zagotavljanja poslovne metode ponavadi vsebujejo tudi kombinacijo različnih vertikalnih omejitev v zvezi z izdelkom, ki se distribuira, zlasti selektivno distribucijo in/ali obveznost nekonkurence in/ali izključno distribucijo ali njihove blažje oblike. (200) Pokrivanje licenciranja pravic intelektualne lastnine, ki so v franšiznih sporazumih, z uredbo o skupinskih izjemah je obravnavano v odstavkih 23 do 45. Uredba o skupinskih izjemah se v zvezi z vertikalnimi omejitvami pri nakupu, prodaji in preprodaji blaga in storitev v okviru franšiznega sporazuma, kot so selektivna distribucija, obveznost nekonkurence ali izključna distribucija uporablja, če dajalec franšize ali dobavitelj, ki ga imenuje dajalec franšize ne presežeta mejnega 30-odstotnega tržnega deleža [33]. Že navedene smernice v zvezi s temi vrstami omejitev se uporabljajo tudi za franšizing, ob upoštevanju naslednjih posebnih opomb: 1) V skladu s splošnim pravilom 8 (glej odstavek 119) velja, pomembnejši kot je prenos strokovnega znanja in izkušenj, večja je verjetnost, da vertikalne omejitve izpolnjujejo pogoje za izjemo. 2) Obveznost nekonkurence pri blagu ali storitvah, ki jih kupi uporabnik franšizne pravice sodijo izven področja uporabe člena 81(1), če je obveznost nujna za ohranjanje skupne identitete in ugleda franšizne mreže. V takšnih primerih je trajanje obveznosti nekonkurence prav tako nepomembno po členu 81(1), če ne presega trajanja samega franšiznega sporazuma. (201) Primer franšizinga: Proizvajalec je razvil nov koncept za prodajo bonbonov v posebnih prodajalnah, kjer jih lahko različno obarvajo na željo strank. Proizvajalec bonbonov je prav tako razvil stroje za barvanje bonbonov. Proizvajalec proizvaja tudi tekočine za barvanje. Kakovost in svežina tekočine je bistvenega pomena za proizvodnjo dobrih bonbonov. Proizvajalec je s svojimi bonboni dosegel tržni uspeh s pomočjo številnih prodajaln na drobno, ki poslujejo pod istim trgovskim imenom in z enotno zabavno podobo (izgled trgovine, skupno oglaševanje, itd.). Proizvajalec je želel povečati prodajo, zato je uvedel sistem franšizinga. Uporabniki franšizne pravice morajo kupovati bonbone, tekočino in stroj za barvanje pri proizvajalcu, imeti enako podobo in delovati pod istim trgovskim imenom, plačati koncesnino, prispevati k skupnemu oglaševanju in zagotoviti zaupnost priročnika z navodili, ki ga je pripravil dajalec franšize. Poleg tega lahko uporabniki franšizne pravice prodajajo samo na s pogodbo določenih prodajnih mestih, prodajajo lahko samo končnim uporabnikom ali drugim uporabnikom franšizne pravice in ne smejo prodajati drugih bonbonov. Dajalec franšize ne sme imenovati drugega uporabnika franšizne pravice niti sam odpreti prodajalne na drobno na ozemlju, določenem v pogodbi. Dajalec franšize je prav tako zavezan k posodabljanju in nadaljnjemu razvijanju svojih izdelkov, poslovnega videza in priročnika z navodili, vse te izboljšave pa morajo biti na voljo vsem maloprodajnim uporabnikom franšizne pravice. Franšizni sporazumi se sklenejo za 10 let. Prodajalci na drobno, ki prodajajo bonbone, jih kupujejo na nacionalnem trgu pri nacionalnih proizvajalcih, ki nudijo nacionalne okuse ali pri prodajalcih na debelo, ki ob tem, da prodajajo bonbone nacionalnih proizvajalcev, uvažajo tudi bonbone tujih proizvajalcev. Na tem trgu izdelkom dajalca franšize konkurirajo druge blagovne znamke bonbonov. Dajalec licence ima na trgu 30-odstotni tržni delež bonbonov, ki prodajo prodajalcem na drobno. Konkurenca je posledica številnih nacionalnih in mednarodnih blagovnih znamk, ki jih ponekod proizvajajo veliki proizvajalci različnih živil. Obstaja veliko potencialnih prodajnih mest za bonbone v obliki trafik, prodajalcev na drobno, ki prodajajo hrano, kavarn in specializiranih prodajaln za bonbone. Na trgu strojev za barvanje živil je tržni delež dajalca franšize nižji od 10 %. Večina obveznosti iz franšiznih sporazumov se lahko oceni kot nujnih za varstvo pravic intelektualne lastnine ali ohranjanje skupne identitete in ugleda franšizne mreže ter spada izven področja uporabe člena 81(1). Omejitve pri prodaji (pogodbeno ozemlje in selektivna distribucija) uporabnike franšizne pravice spodbujajo k naložbi v stroj za barvanje bonbonov in če za to niso nujne, vsaj prispevajo k ohranjanju skupne identitete, ter s tem prevladajo nad izgubo konkurence znotraj blagovne znamke. Klavzula o nekonkurenci, ki izključuje druge blagovne znamke bonbonov iz trgovin za ves čas trajanja sporazumov dajalcu franšize omogoča ohranjanje enotnega videza prodajaln in konkurentom preprečuje, da bi se okoriščali z njegovim trgovskim imenom. To ne povzroča nobenega resnega omejevanja dostopa glede na veliko število potencialnih prodajaln, ki so na voljo drugim proizvajalcem bonbonov. Franšizni sporazumi tega dajalca franšize bodo verjetno izpolnjevali pogoje za izjemo po členu 81(3), če obveznosti iz teh sporazumov sodijo v področje delovanja člena 81(1). 2.6 Izključna dobava (202) Izključna dobava, kot je opredeljena v členu 1(c) uredbe o skupinskih izjemah je skrajna oblika omejene distribucije v zvezi z omejitvijo števila kupcev: v sporazumu je določeno, da je v Skupnosti samo en kupec, kateremu lahko dobavitelj prodaja določen končni izdelek. Izključna dobava pri vmesnem blagu in storitvah pomeni, da je v Skupnosti samo en kupec ali da je v Skupnosti samo en kupec za namene specifične uporabe. Za vmesno blago ali storitve se izključna dobava pogosto imenuje tudi industrijska dobava. (203) Izključna dobava, kot je opredeljena v členu 1(c) uredbe o skupinskih izjemah je izvzeta s členom 2(1) branim skupaj s členom 3(2) uredbe o skupinskih izjemah, če tržni delež kupca ne presega 30 %, tudi če je kombinirana z drugimi dopustnimi vertikalnimi omejitvami, kot je obveznost nekonkurence. Pri preseženem mejnem tržnem deležu se pri ocenjevanju izključne distribucije v posameznih primerih upoštevajo naslednje smernice. (204) Glavna konkurenčna nevarnost izključne dobave je omejevanje dostopa za druge kupce. Tržni delež kupca na nakupnem trgu, ki je v prodajni verigi pred njim, je očitno pomemben za ocenjevanje zmožnosti kupca, da "naloži" izključno dobavi, ki drugim kupcem prepreči dostop na trg. Vendar pa je pomembnost kupca na trgu, ki je v prodajni verigi za njim, tisti dejavnik, ki določa ali se lahko pojavijo težave pri konkurenci. Če kupec nima tržne moči na trgu, ki je v prodajni verigi za njim, ne moremo pričakovati nobenih občutnih negativnih učinkov za potrošnike. Negativni učinki pa se lahko pričakujejo, če tržni delež kupca na dobavnem trgu, ki je v prodajni verigi za njim in na nakupnem trgu, ki je v prodajni verigi pred njim, presega 30 %. Če tržni delež kupca na trgu, ki je v prodajni verigi pred njim ne presega 30 %, lahko kljub temu pride do precejšnjih učinkov omejevanja dostopa, zlasti če tržni delež kupca na trgu, ki je v prodajni verigi za njim, presega 30 %. V takšnih primerih se lahko zahteva odprava ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah. Če ima družba prevladujoč položaj na trgu, ki je v prodajni verigi za njo, lahko vsaka obveznost dobave izdelkov samo ali predvsem prevladujočemu kupcu na trgu povzroči precejšnje protikonkurenčne učinke. (205) Razen tržnega položaja kupca na trgih, ki sta v prodajni verigi pred in za njim, sta pomembna tudi obseg in trajanje uporabe obveznosti izključne dobave. Višji kot je vezani delež dobave in dlje kot traja izključna dobava, večja je verjetnost, da bo prišlo do precejšnjega omejevanja dostopa. Sporazumi o izključni dobavi, ki so krajši od petih let in jih sklenejo družbe, ki nimajo prevladujočega položaja na trgu, ponavadi zahtevajo uravnovešanje učinkov, ki spodbujajo konkurenco in tistih, ki jo omejujejo, medtem ko so sporazumi, ki trajajo več kot pet let, večinoma naložbe, ki se ne štejejo kot potrebne za doseganje navedenih učinkovitosti ali pa so te učinkovitosti premajhne, da bi odtehtale učinek omejevanja dostopa, ki ga imajo takšni dolgoročni sporazumi o izključni dobavi. (206) Tržni položaj konkurenčnih kupcev na trgu, ki je višje v prodajni verigi, je pomemben, saj je zelo verjetno, da bo onemogočen dostop za konkurenčne kupce iz protikonkurenčnih razlogov, se pravi, da se povišajo njihovi stroški, če so bistveno manjši od stroškov kupca, ki zapira trg. Omejevanje dostopa za konkurenčne kupce ni verjetno, če imajo ti konkurenti podobno kupno moč in lahko dobaviteljem nudijo podobne prodajne možnosti. V takšnem primeru lahko pride do omejevanja dostopa samo za potencialne nove konkurente, ki si morda ne bi mogli zagotoviti dobave, če več glavnih kupcev hkrati sklene pogodbe o izključni dobavi z večino dobaviteljev na trgu. Takšen kumulativni učinek lahko povzroči odpravo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah. (207) "Vstopne ovire" na ravni dobavitelja so pomembne za ugotavljanje, ali je prišlo do dejanskega omejevanja dostopa. Če je za konkurenčne kupce učinkovito, da sami zagotavljajo blago ali storitve prek vertikalne integracije na trgih, ki so pred njimi v prodajni verigi, omejevanje dostopa najverjetneje ne bo predstavljajo dejanske težave. Vendar pa pogosto obstajajo precejšnje vstopne ovire. (208) "Izravnalna moč" dobaviteljev je pomembna, če pomembni dobavitelji ne dovolijo zlahka, da se jih odreže od alternativnih kupcev. Omejevanje dostopa je torej predvsem tveganje v primeru šibkih dobaviteljev in močnih kupcev. V primeru močnih dobaviteljev je lahko izključna dobava združena z obveznostjo nekonkurence Kombinacija z obveznostjo nekonkurence pomeni upoštevanje pravil, ki veljajo za združevanje pod eno blagovno znamko. Če so na obeh straneh tudi naložbe, vezane na posamezni poslovni odnos (problem zadržanja) je kombinacija izključne dobave in obveznosti nekonkurence, to je vzajemna izključnost v sporazumih o industrijski dobavi, ponavadi upravičena nižje od prevladujočega položaja. (209) Kot zadnje pa sta za omejevanje dostopa pomembna stopnja trgovine in narava izdelka. Omejevanje dostopa je manj verjetno v primeru vmesnega izdelka ali homogenega izdelka. Prvič zato, ker se lahko proizvajalec, ki ne more na trg, ki uporablja določen input ponavadi bolj prožno odzove na povpraševanje svojih strank kot pa prodajalec na debelo/prodajalec na drobno na povpraševanje končnega potrošnika, pri katerem lahko igra pomembno vlogo blagovna znamka. Drugič pa zato, ker je izguba morebitnega vira dobave manj pomembna za kupce, ki ne morejo na trg, v primeru homogenih izdelkov kot v primeru heterogenega izdelka z različnimi stopnjami in količinami. (210) Pri homogenih vmesnih izdelkih je verjetno, da bodo protikonkurenčni učinki lahko izvzeti pod ravnijo prevladujočega položaja. Pri končnih izdelkih z blagovno znamko ali diferenciranih vmesnih izdelkih, kjer obstajajo vstopne ovire, ima lahko izključna dobava občutne protikonkurenčne učinke, če so konkurenčni kupci relativno majhni v primerjavi s kupcem, ki zapira trg, tudi če slednji nima prevladujočega položaja na trgu, ki je v prodajni verigi za njim. (211) Kjer se ugotovijo večji protikonkurenčni učinki, je izjema po členu 81(3) možna, če družba nima prevladujočega položaja na trgu. Učinkovitosti se lahko pričakujejo v primeru problema zadržanja (odstavek 116, točki 4 in 5), in to je bolj verjetno pri vmesnih izdelkih kot pri končnih. Druge učinkovitosti so manj verjetne. Morebitna ekonomija obsega v distribuciji (odstavek 116, točka 6) ni verjeten razlog za upravičenost izključne dobave. (212) V primeru problema zadržanja in še bolj v primeru ekonomij obsega v distribuciji, določanja kvot za dobavitelja, kot je obveznost minimalne dobave, so prav lahko manj omejevalne možnosti za reševanje težav. (213) Primer izključne dobave: Na trgu za določeno vrsto sestavnih delov (trg vmesnega izdelka) se dobavitelj A dogovori s kupcem B, da bo s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami ter precejšnjimi vlaganji v nove stroje ter s pomočjo specifikacij, ki jih zagotovi kupec B, razvil drugačno različico sestavnega dela. B bo moral za vgradnjo novega sestavnega dela prav sprejeti precejšnje naložbe. Dogovorila sta se, da bo A nov izdelek od datuma vstopa na trg pet let prodajal samo kupcu B. B mora prav tako pet let kupovati nov izdelek samo pri A. Tako A kot B lahko še naprej drugje prodajata in kupujeta druge različice sestavnega dela. Tržni delež kupca B na trgu sestavnega dela, ki je v prodajni verigi pred njim in na trgu končnega blaga, ki je v prodajni verigi za njim, je 40 %. Tržni delež dobavitelja sestavnega dela je 35 %. Obstajata še dva druga dobavitelja sestavnega dela s približno 20 – 25-odstotnim tržnim deležem ter več manjših dobaviteljev. Glede na precejšnja vlaganja bo sporazum verjetno izpolnjeval pogoje za izjemo v zvezi s učinkovitostmi in omejenim učinkom zaprtja trga. Za druge kupce se zapre določena različica izdelka dobavitelja s 35-odstotnim tržnim deležem, ob tem pa obstajajo še drugi dobavitelji sestavnega dela, ki bi lahko razvili podobne nove izdelke. Zaprtje dela povpraševanja kupca Ž za druge dobavitelje je omejeno na največ 40 % trga. (214) Izključna dobava temelji na neposredni ali posredni obveznosti, zaradi katere mora dobavitelj prodajati samo enemu kupcu. Nalaganje kvot dobavitelju temelji na spodbudah, za katere se dogovorita dobavitelj in kupec, zaradi katerih prvi svojo prodajo koncentrira predvsem na enega kupca. Nalaganje kvot dobavitelju lahko ima podobne, a blažje učinke kot izključna dobava. Ocenjevanje nalaganja kvot bo odvisno od stopnje omejevanja dostopa za druge kupce na trgu, ki je višje v prodajni verigi. 2.7 Vezava (215) Vezava obstaja takrat, če dobavitelj pogoji prodajo enega izdelka z nakupom drugega ločenega izdelka pri dobavitelju ali nekom, ki ga slednji imenuje. Prvi izdelek se imenuje vezani izdelek, drugi pa zavezujoč izdelek. Če vezava ni objektivno upravičena zaradi narave izdelkov ali komercialne uporabe, lahko takšna praksa predstavlja zlorabo v smisli člena 82 [34]. Člen 81 se lahko uporablja za horizontalne sporazume ali usklajena ravnanja med konkurenčnimi dobavitelji, ki prodajo enega izdelka pogojujejo z nakupom drugega ločenega izdelka. Vezava je lahko tudi vertikalna omejitev, ki sodi v področje uporabe člena 81, če povzroči obveznost združevanja pod eno blagovno znamko (glej odstavke 138 do 160) za vezani izdelek. Te smernice obravnavajo samo slednji položaj. (216) Kateri izdelek se šteje kot ločen izdelek, določa predvsem povpraševanje kupcev. Dva izdelka sta ločena, če se, kadar ni vezave, z vidika kupca prodajata na dveh različnih trgih. Ker na primer stranke želijo kupovati čevlje z vezalkami, je za proizvajalce čevljev postala komercialna praksa, da čevlje dobavljajo z vezalkami. Zaradi tega prodaja čevljev z vezalkami ni primer vezave. Kombinacije nekaterih izdelkov so pogosto postale splošna praksa, ker je izdelek zaradi njegove narave, tehnično težko dobavljati brez drugega izdelka. (217) Glavni negativni učinek vezave na konkurenco je morebitno zaprtje trga vezanega izdelka. Vezava pomeni da v zvezi z vezanim izdelkom obstaja vsaj neka oblika določanja nakupnih kvot za kupca. Če je ob tem v zvezi z vezanim izdelkom sprejeta še obveznost nekonkurence, naraščajo možnosti za morebiten učinek zaprtja na trgu vezanega izdelka. Vezava lahko povzroči tudi nadkonkurenčne cene, zlasti v treh položajih. Prvič, če sta zavezujoči in vezani izdelek delno zamenljiva za kupca. Drugič, če vezava omogoča cenovno diskriminacijo glede na to, za kaj stranka uporablja zavezujoči izdelek, na primer vezava kartuš na prodajo fotokopirnih strojev (odmerjanje). Tretjič, če v primeru dolgoročnih pogodb ali v primeru trga originalne opreme za drugo vgradnjo z dolgim nadomestnim časom, si stranke težko izračunajo posledice vezave. In kot zadnje lahko vezava tudi povzroči večje ovire tako na trgu zavezujočega kot na trgu vezanega izdelka. (218) Vezava je izvzeto s členom 2(1), branim skupaj s členom 3 uredbe o skupinskih izjemah, če tržni delež dobavitelja tako na trgu vezanega kot na trgu zavezujočega izdelka ne presega 30 %. Lahko je združeno z drugimi dopustnimi vertikalnimi omejitvami, kot so obveznost nekonkurence ali nalaganje kvot pri zavezujočem izdelku, ali izključna nabava. Pri preseženem mejnem tržnem deležu se pri ocenjevanju vezanja v posameznih primerih upoštevajo naslednje smernice. (219) Tržni položaj dobavitelja na trgu zavezujočega izdelka je glavnega pomena za ocenjevanje morebitnih protikonkurenčnih učinkov. To vrsto sporazuma na splošno določi dobavitelj. Pomembnost dobavitelja na trgu zavezujočega izdelka je glavni razlog, zaradi katerega kupec težko zavrne obveznost vezanja. (220) Pri ocenjevanju tržne moči dobavitelja je pomemben tržni položaj njegovih konkurentov na trgu zavezujočega izdelka. Če ima dobavitelj dovolj številčno in močno konkurenco, se ne pričakujejo nobeni protikonkurenčni učinki, saj imajo kupci dovolj drugih možnosti za nakup zavezujočega izdelka brez vezanega izdelka, razen če drugi dobavitelji uporabljajo podobno vezavo. Poleg tega so za ugotavljanje tržnega položaja dobavitelja pomembne vstopne ovire na trgu zavezujočega izdelka. Če je vezava združena z obveznostjo nekonkurence v zvezi z zavezujočim izdelkom, to precej okrepi položaj dobavitelja. (221) Kupna moč je pomembna, saj pomembnih kupcev ni mogoče zlahka prisiliti, da sprejmejo vezavo, ne da bi pridobili vsaj del morebitnih učinkovitosti. Nevarnost vezave, ki ne temelji na učinkovitosti, je torej predvsem tam, kjer kupci nimajo pomembne kupne moči. (222) Kjer se ugotovijo večji protikonkurenčni učinki, se pojavi vprašanje možne izjeme po členu 81(3), če družba nima prevladujočega položaja na trgu. Obveznosti vezanja lahko pripomorejo k ustvarjanju učinkovitosti, ki izhajajo iz skupne proizvodnje ali skupne distribucije. Če vezanega izdelka ne proizvaja dobavitelj, se lahko učinkovitosti pojavijo, tudi če dobavitelj kupi večje količine vezanega izdelka. Vezava je lahko izvzeta samo, če se dokaže, da je vsaj del teh znižanj stroškov prenesenih na potrošnika. Vezava torej običajno ne more biti izvzeta, če lahko prodajalec na drobno redno nabavlja enake ali enakovredne izdelke pod enakimi ali boljšimi pogoji, kot mu jih nudi dobavitelj, ki uporablja vezavo. Druga učinkovitost se lahko pojavi tam, kjer vezava pomaga zagotoviti določeno enotnost in standardizacijo kakovosti (glej učinkovitost 8 v odstavku 116). Vendar pa je treba dokazati, da pozitivnih učinkov ni možno enako učinkovito doseči tako, da se od kupca zahteva, da uporablja ali preprodaja izdelke, ki ustrezajo minimalnim kakovostnim standardom, brez da bi od njega zahtevali, da jih kupuje pri dobavitelju ali nekom, ki ga ta imenuje. Zahteve v zvezi z minimalnimi kakovostnimi standardi ponavadi sodijo izven področja uporabe člena 81(1). Če dobavitelj zavezujočega izdelka kupcu določi dobavitelje, pri katerih mora kupovati vezani izdelek, na primer ker ni možno oblikovati minimalnih kakovostnih standardov, je lahko tudi to izven področja uporabe člena 81(1), zlasti če dobavitelj zavezujočega izdelka nima neposredne (finančne) koristi od imenovanje dobaviteljev vezanega izdelka. (223) Učinek nadkonkurenčnih cen se sam po sebi šteje kot protikonkurenčen. Učinek omejevanja dostopa je odvisen od vezanega odstotka celotne prodaje na trgu vezanega izdelka. Pri vprašanju, kaj se lahko šteje kot občutno omejevanje dostopa po členu 81(1), se lahko uporabi analiza za združevanje pod eno blagovno znamko. Če je presežen 30 % tržni delež, izvzetje vezave ni verjetno, razen če obstajajo jasne učinkovitosti, ki se vsaj delno prenesejo na potrošnike. Izjema je še manj verjetna, če je vezava združena z obveznostjo nekonkurence, bodisi v zvezi z vezanim ali zavezujočim izdelkom. (224) Odprava ugodnosti uredbe os skupinskih izjemah je verjetna, če vezava ne prinaša nobenih učinkovitosti ali če se takšne učinkovitosti ne prenesejo na potrošnika (glej odstavek 222). Odprava ugodnosti je prav tako verjetna v primeru kumulativnega učinka, kjer glavnina dobaviteljev uporablja podobne dogovore o vezanju brez morebitnih učinkovitosti, ki se vsaj delno prenesejo na potrošnike 2.8 Priporočene in najvišje dovoljene cene za nadaljnjo prodajo (225) Uredba o skupinskih izjemah pokriva prakso, pri kateri se preprodajalcem priporočajo cene za nadaljnjo prodajo ali pa se od njih zahteva, da upoštevajo najvišjo ceno za nadaljnjo prodajo – ob upoštevanju odstavkov 46 do 56 v zvezi z vzdrževanjem cen za nadaljnjo prodajo, če tržni delež dobavitelja ne presega mejnih 30 %. Pri primerih, v katerih je presežen ta tržni delež in če se odpravijo ugodnosti uredbe o skupinskih izjemah, se uporabljajo naslednje smernice. (226) Morebitna konkurenčna nevarnost najvišjih in priporočenih cen je predvsem v tem, da bodo te cene učinkovale kot osrednja točka za prodajalce na drobno in jih lahko uporabljajo vsi ali vsaj večina. Druga konkurenčna nevarnost je, da lahko najvišje ali priporočene cene olajšajo tajno dogovarjanje med dobavitelji. (227) Tržni položaj dobavitelja je najpomembnejši dejavnik pri ocenjevanju morebitnih protikonkurenčnih učinkov najvišjih ali priporočenih cen. Močnejši kot je tržni položaj dobavitelja, večja je nevarnost, da bo najvišja ali priporočena cena za nadaljnjo prodajo povzročila bolj ali manj enotno uporabo te cene na maloprodajni ravni, saj jo lahko prodajalci na drobno uporabijo kot osrednjo točko. Lahko se zgodi, da bodo s težavo odstopili od cene, za katero se zdi, da je zaželena cena za tako pomembnega dobavitelja na trgu. V takšnih razmerah je nalaganje najvišje ali priporočene cene za nadaljnjo prodajo kršitev člena 81(1), če povzroči enotno cenovno raven. (228) Drugi najpomembnejši dejavnik pri ocenjevanju morebitnih protikonkurenčnih učinkov najvišjih ali priporočenih cen je tržni položaj konkurentov. Zlasti v ozki oligopoliji, lahko uporabljanje ali objavljanje najvišjih ali priporočenih cen olajša tajno dogovarjanje med dobavitelji z izmenjavo informacij o zaželeni cenovni ravni in z zmanjšanjem verjetnosti uporabe nižjih cen za nadaljnjo prodajo. Nalaganje najvišjih ali priporočenih cen za nadaljnjo prodajo, ki ima takšne učinke, lahko prav tako krši člen 81(1). 2.9 Druge vertikalne omejitve (229) Zgoraj opisane vertikalne omejitve in njihove kombinacije so le del vseh možnosti. Obstajajo tudi druge omejitve in kombinacije, ki v teh smernicah niso obravnavane. Vendar pa se obravnavajo po enakih načelih s pomočjo nekaterih splošnih pravil in z enakim poudarkom na njihovem učinku na trg. [1] UL L 336, 29.12.1999, str. 21. [2] Glej med drugim tudi sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v združenih zadevah 56/64 in 58/64 Grundig-Consten proti Komisiji [1966] ZES 299; zadeva 56/65 Technique Minière proti Machinenbau Ulm [1966] ZES 235; in Sodišča Evropskih skupnosti prve stopnje v zadevi T-77/92 Parker Pen proti Komisiji [1994] ZES II 549. [3] Glej Obvestilo o sporazumih majhnega pomena z dne 9. decembra 1997, UL C 372, 9.12.1997, str. 13. [4] Glej sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T-7/93, Langnese-Iglo proti Komisiji (1995) ZES II-1533, odstavek 98. [5] Glej sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi 5/69 Völk proti Vervaecke [1969] ZES 295; zadevi 1/71 Cadillon proti Höss [1971] ZES 351 in zadevi C-306/96 Javico proti Yves Saint Laurent [1998] ZES I-1983, odstavka 16 in 17. [6] UL L 107, 30.4.1996, str. 4. [7] UL 139, 24.12.1962, str. 2921/62. [8] UL L 382, 31.12.1986, str. 17. [9] UL L 145, 29.6.1995, str. 25. [10] Osnutek objavljen v UL C 118, 27.4.2000, str. 14. [11] Glej obvestilo Komisije o določitvi zadevnega trga za namen uporabe zakonodaje Skupnosti o konkurenci, UL C 372, 9.12.1997, str. 5, pri odst. 20-24, Trinajsto poročilo Komisije o politiki konkurence, točka 55 in Odločbo Komisije 90/410/EGS v zadevi št. IV/32009 - Elopak/Metal Box-Odin, UL L 209, 8.8.1990, str. 15. [12] Glej obvestilo o sklepanju pogodb s podizvajalci UL C 1, 3.1.1979, str. 2. [13] UL L 31, 9.2.1996, str. 2. [14] UL L 145, 29.6.1995, str. 25. [15] UL L 53, 22.2.1985, str. 1. [16] UL L 53, 22.2.1985, str. 5. [17] UL L 306, 11.11.1997, str. 12. [18] Glej, na primer, Odločbo Komisije 91/562/EGS v zadevi št. IV/32737 - Eirpage, UL L 306, 7.11.1991, str. 22, zlasti točko (6). [19] Primer posrednih ukrepov, ki imajo takšen učinek izključitve, je v Odločbi Komisije 92/428/EGS v zadevi št. IV/33542 - Parfum Givenchy (UL L 236, 19.8.1992, str. 11). [20] UL 13, 21.2.1962, str. 204/62. [21] UL L 148, 15.6.1999, str. 5. [22] Zadeva C-234/89, Delimitis proti Henninger Bräu, [1991] ZES I -935, pri odstavku 52. [23] Sodba v primeru Delimitis. [24] Glej sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi 14/68, Walt Wilhelm in drugi zoper Bundeskartellamt (1969) ZES 1, odstavek 4, ter sodbo v zadevi Delimitis. [25] UL C 313, 15.10.1997, str. 3, točke 49 do 53. [26] UL C 372, 9.12.1997, str. 5. [27] Na primer, nizozemski trg za nove rezervne gume za tovornjake in avtobuse v zadevi Michelin (Zadeva 322/81 Nederlandsche Banden-Industrie Michelin proti Komisiji [1983] ZES 3461), trgi za različno meso v primeru danskih klavnic: Odločba Komisije 2000/42/ES v zadevi št. IV/M.1313 - Danska krona/Vestjyske Slagterier, UL L 20, 25.1.2000, str. 1. [28] Za primer nakupnih trgov glej Odločbo Komisije 1999/674/ES v zadevi št. IV/M.1221 - Rewe/Meinl, UL L 274, 23.10.1999, str. 1. [29] Glej na primer Pelikan/Kyocera v XXV. Poročilu o politiki konkurence, točka 87, in Odločbo Komisije 91/595/EGS v zadevi št. IV/M.12 - Varta/Bosch, UL L 320, 22.11.1991, str. 26, Odločbo Komisije v zadevi št. IV/M.1094 - Caterpillar/Perkins Engines, UL C 94, 28.3.1998, str. 23, in Odločbo Komisije v zadevi št. IV/M.768 - Lucas/Varity, UL C 266, 13.9.1996, str. 6. Glej tudi Eastman Kodak Co proti Image Technical Services, Inc et al, Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike, št. 90 1029. Glej tudi točko 56 Obvestila Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namen zakonodaje Skupnosti o konkurenci. [30] Glej Odločbo 97/26/ES (Zadeva št. IV/M.619 - Gencor/Lonrho) (UL L 11, 14.1.1997, str. 30). [31] Glej na primer sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T-88/92, Groupement d'achat Édouard Leclerc proti Komisiji, [1996] ZES II-1961. [32] Glej sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi 31/80 L'Oréal proti PVBA [1980] ZES 3775, odstavka 15 in 16; zadevi 26/76 Metro I [1977] ZES 1875, odstavka 20 in 21; zadevi 107/82 AEG [1983] ZES 3151, odstavek 35; in Sodišča prve stopnje v zadevi T-19/91 Vichy proti Komisiji [1992] ZES II-415, odstavek 65. [33] Glej tudi odstavke AEG [1983] ZES 3151, odstavek 35; in Sodišča prve stopnje v zadevi T-19/91 Vichy proti Komisiji [1992] ZES II-415, odstavek 65. Glej tudi odstavke 89 do 95, zlasti odstavek 95. [34] Sodba Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-333/94 P Tetrapak proti Komisiji [1996] ZES I-5951, odstavek 37. --------------------------------------------------