1

P. Schönberger s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske Unije Schönberger/Parlament (T‑186/11, EU:T:2013:111, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče kot nedopustno zavrglo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti odločbe z dne 25. januarja 2011 (v nadaljevanju: sporna odločba), s katero je odbor Evropskega parlamenta za peticije (v nadaljevanju: odbor za peticije) končal obravnavo njegove peticije.

2

P. Schönberger, nekdanji uradnik Parlamenta, je 2. oktobra 2010 na podlagi člena 227 PDEU na Parlament naslovil peticijo, v kateri mu je predlagal, naj sprejme ukrepe v zvezi z njegovim položajem uradnika Parlamenta zaradi uskladitve s priporočilom evropskega varuha človekovih pravic.

3

Odbor za peticije je pritožnika s sporno odločbo obvestil, da je bila njegova peticija v skladu s Poslovnikom Parlamenta označena za dopustno, da bo posredovana generalnemu direktorju, pristojnemu za osebje, in da je s tem postopek obravnavanja peticije končan.

4

P. Schönberger je 26. marca 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe. V utemeljitev tožbe je zatrjeval, da vsebina njegove peticije ni bila obravnavana, čeprav je odbor za peticije ugotovil, da je dopustna. Parlament je ugovarjal, da je tožba nedopustna. Podredno je predlagal, naj se tožba zavrne kot neutemeljena.

5

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo zavrglo kot nedopustno z obrazložitvijo, da sporna določba ni akt, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo.

6

V točkah 16 in 19 izpodbijane sodbe je menilo, da medtem ko odločitev o arhiviranju peticije, označene za nedopustno, vpliva na pravico zainteresiranih oseb do vlaganja peticij, to ne velja za odločitev glede nadaljnjega ukrepanja v zvezi z njo, sprejeto po tem, ko je bila peticija označena za dopustno, in ki je predmet politične presoje, glede katere ni mogoč nadzor sodišča Unije.

7

Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 23 izpodbijane sodbe sklepalo, da ker je bila v obravnavani zadevi peticija označena za dopustno, sporna odločba ni mogla bistveno spremeniti pravnega položaja pritožnika niti škoditi njegovim interesom. Zato je, ne da bi odločilo o drugih tožbenih razlogih, menilo, da je tožba nedopustna, in je pritožniku naložilo plačilo njegovih stroškov in stroškov Parlamenta.

8

P. Schönberger Sodišču predlaga, naj:

9

Parlament Sodišču predlaga, naj:

10

Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge. Prvi se nanaša na izkrivljanje dejstev. Splošno sodišče naj pri povzemanju vsebine sporne odločbe ne bi ugotovilo, da Parlament ni obravnaval vsebine peticije. Pritožnik z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da bi lahko zgolj zavrženje peticije kot nedopustne omejilo njegovo pravico do peticije in zato vplivalo na njegov pravni položaj, napačno uporabilo pravo. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na neobrazložitev izpodbijane sodbe, saj naj se Splošno sodišče ne bi izreklo glede neobrazložitve sporne odločbe. Pritožnik nazadnje s četrtim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na tožbeni razlog, v skladu s katerim naj ne bi imel priložnosti predstaviti svoj primer pred odborom za peticije.

11

Parlament predlaga, naj se pritožbeni razlogi, ki jih navaja pritožnik, zavržejo kot nedopustni ali zavrnejo kot očitno neutemeljeni.

12

Pritožnik z drugim pritožbenim razlogom, ki ga je treba preučiti najprej, trdi, da je Splošno sodišče njegovo ničnostno tožbo napačno zavrglo kot nedopustno. Trdi, da odločitev, s katero odbor za peticije po tem, ko peticijo sprejme v preizkušanje, to – tako kot v obravnavani zadevi – posreduje generalnemu direktorju, pristojnemu za osebje Parlamenta, pomeni odločitev, ki negativno posega v položaj zainteresirane osebe in zoper katero je zato mogoče vložiti ničnostno tožbo.

13

Glede tega je treba opozoriti, da je iz člena 263, prvi odstavek, PDEU razvidno, da Sodišče nadzira zakonitost aktov Parlamenta s pravnim učinkom za tretje osebe. Akti, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo, so ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko posežejo v interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej zlasti sodbo IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264).

14

Pravica do peticije je navedena v členih 20(2)(d) PDEU, 24, drugi odstavek, PDEU in 227 PDEU ter v členu 44 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Iz celote teh določb izhaja, da je ta pravica ena od temeljnih pravic in da jo je treba izvrševati v skladu s pogoji iz člena 227 PDEU.

15

Na podlagi te zadnje določbe pravice do peticije nimajo samo državljani Unije, ampak nasploh vse fizične in pravne osebe s prebivališčem ali sedežem v eni od držav članic. Mogoče jo je izvrševati posamično ali kolektivno. Peticija se mora nanašati na eno od „področij delovanja Unije“ in „neposredno“ zadevati predlagatelja ali predlagatelje.

16

V zvezi z vprašanjem, ali je zoper tako ali drugačno odločitev, ki jo po predložitvi peticije sprejme odbor za peticije ali sam Parlament, mogoče vložiti ničnostno tožbo, je najprej treba navesti, da nobena od določb Pogodbe DEU, ki so omenjene v točki 14 te sodbe, ne določa pristojnosti odločanja Parlamenta na področju peticij.

17

Pravica do peticije je instrument sodelovanja državljanov v demokratičnem življenju Unije. Gre za enega od načinov neposrednega dialoga med državljani Unije in njihovimi predstavniki.

18

Narava odnosov med Parlamentom in osebami, ki nanj naslavljajo peticije, je potrjena s pravili, ki jih je Parlament določil za obravnavanje peticij v členih od 215 do 217 Poslovnika Parlamenta v različici, ki trenutno velja (Poslovnik Evropskega parlamenta, 8. parlamentarno obdobje – julij 2014, še neobjavljen v UL). Kljub nekaj novim pojasnilom so ta pravila v bistvu enaka upoštevnim pravilom, ki so veljala v času nastanka dejanskega stanja, na katerem temelji spor (Poslovnik Evropskega parlamenta, 16. izdaja – julij 2004, UL 2005, L 44, str. 1).

19

Tako je Parlament v členu 215 tega poslovnika določil različna dodatna pravila v zvezi s pogoji obličnosti in jezikom vlaganja peticij ter v zvezi z zahtevo, da predlagatelji določijo predstavnika v primeru kolektivne peticije. Peticije, ki izpolnjujejo pogoje obličnosti, se vpišejo v „register“, druge peticije pa se arhivirajo, pri čemer je predlagatelj peticije obveščen o razlogih za to arhiviranje. Predsednik Parlamenta posreduje v register vpisane peticije odboru za peticije, ki ugotovi „dopustnost ali nedopustnost peticije v skladu s členom 227 [PDEU]“, pri čemer se peticija označi za „dopustno“, če za to glasuje vsaj četrtina članov odbora za peticije. V primerih peticij, ki so označene za nedopustne, je predlagatelj peticije obveščen o taki odločitvi in razlogih zanjo ter se mu lahko predlagajo „druga pravna sredstva“.

20

Nazadnje je treba omeniti možnost, ki si jo je v odstavku 13 navedenega člena 215 Parlament pridržal za preizkus peticij oseb, ki niso niti državljani Evropske unije niti ne prebivajo ali nimajo statutarnega sedeža v njej, ki jih odbor za peticije „želi obravnavati“.

21

Člen 216 Poslovnika Parlamenta v različici, ki trenutno velja, določa nadaljnje ukrepe glede peticij, ki jih odbor za peticije obravnava „med opravljanjem svojih običajnih dejavnosti“, po potrebi ob prisotnosti predlagatelja peticije, ki mu predsednik tega odbora po svoji presoji da besedo. Odbor za peticije lahko pripravi samoiniciativno poročilo o peticiji ali pa s soglasjem konference predsednikov predloži kratek in jedrnat predlog resolucije. V nekaterih primerih mora sodelovati z drugimi odbori, lahko pa tudi zahteva pomoč Evropske komisije ali organizira raziskovalne obiske države članice ali regije, ki jo peticija zadeva. Lahko prosi predsednika Parlamenta, da njegovo mnenje ali priporočilo posreduje Komisiji, Svetu Evropske unije ali zadevni državi članici za ukrepanje ali odgovor. Odbor za peticije vsakih šest mesecev obvešča Parlament o izidu svojih posvetovanj in predvsem o ukrepih, ki jih sprejme Svet ali Komisija v zvezi s peticijami, ki so jima bile posredovane. Predlagatelji peticije so obveščeni o sprejetih odločitvah odbora za peticije in o razlogih, ki odločitev utemeljujejo. Ko je obravnava dopustne peticije končana, se naznani, da je peticija zaključena, in o tem obvesti predlagatelja peticije.

22

V teh okoliščinah mora biti mogoč sodni nadzor nad odločbo, s katero Parlament po predloženi peticiji meni, da ta ne izpolnjuje pogojev iz člena 227 PDEU, ker ta odločba lahko posega v pravico zainteresirane osebe do peticije. Enako velja za odločbo, s katero bi Parlament zavrnil preizkus peticije, ki je naslovljena nanj, ali se vzdržal tega preizkusa in torej ne bi preveril, ali izpolnjuje pogoje iz člena 227 PDEU, s čimer bi kršil samo bistvo pravice do peticije.

23

Negativna odločba Parlamenta v zvezi z vprašanjem, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 227 PDEU, mora biti obrazložena tako, da predlagatelj peticije lahko ugotovi, kateri od navedenih pogojev v njegovem primeru ni izpolnjen. V zvezi s tem v nasprotju s presojo Splošnega sodišča v točki 28 sodbe Tegebauer/Parlament (T‑308/07, EU:T:2011:466) kratka obrazložitev, kakršno je vsebovala odločba Parlamenta iz zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, to zahtevo izpolnjuje.

24

Nasprotno pa iz določb Pogodbe DEU in pravil, ki jih je sprejel Parlament za ureditev pravice do peticije, izhaja, da ima Parlament glede peticije, za katero je tako kot v obravnavani zadevi ugotovil, da izpolnjuje pogoje iz člena 227 PDEU, široko polje proste presoje, ki je politične narave, v zvezi z nadaljnjimi ukrepi, povezanimi s to peticijo. Zato taka odločba ne more biti predmet sodnega nadzora, ne glede na to, ali s tako odločbo Parlament sam sprejme navedene ukrepe ali meni, da tega ne more storiti, in posreduje peticijo pristojni instituciji ali organu, da ta sprejme te ukrepe.

25

V obravnavani zadevi iz preudarkov v izpodbijani sodbi izhaja, da Parlament sploh ni kršil pravice pritožnika, da se obrne nanj z vložitvijo peticije, ampak je obravnaval peticijo, ki jo je prejel, se opredelil glede njene dopustnosti in odločil, da jo bo posredoval v nadaljnje obravnavanje generalnemu direktorju, pristojnemu za osebje Parlamenta, tako da je v zvezi z njo ukrepal, kot se mu je zdelo primerno.

26

Ob upoštevanju zgoraj navedenih razlogov in ker so ostali pritožbeni razlogi v teh okoliščinah brezpredmetni, je treba pritožbo zavrniti.

27

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) navedenega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Parlament je predlagal, naj se pritožniku naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: