Zadeva C-380/03
Zvezna republika Nemčija
proti
Evropskemu parlamentu
in
Svetu Evropske unije
„Ničnostna tožba – Približevanje zakonodaj – Direktiva 2003/33/ES – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Razglasitev ničnosti členov 3 in 4 – Izbira pravne podlage – Člena 95 ES in 152 ES – Načelo sorazmernosti“
Povzetek sodbe
1. Približevanje zakonodaj – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Direktiva 2003/33
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/33, členi 3, 4 in 8)
2. Približevanje zakonodaj – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Direktiva 2003/33
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/33, člen 3(1))
3. Približevanje zakonodaj – Ukrepi za izboljšanje delovanja notranjega trga – Pravna podlaga – Člen 95 ES
(člena 95 ES in 152 ES)
4. Približevanje zakonodaj – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Direktiva 2003/33
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/33, člena 3 in 4)
1. Prepoved oglaševanja in sponzorstva v korist tobačnih izdelkov v tiskanih medijih v storitvah informacijske družbe in radijskih programih, ki jo določata člena 3 in 4 Direktive 2003/33 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov, se lahko sprejme na podlagi člena 95 ES.
Najprej, glede tiska in drugih tiskanih publikacij so na dan sprejetja Direktive 2003/33 obstajale razlike med zakonodajami držav članic, pri čemer so bile te razlike take, da bi ovirale prosti pretok blaga in svobodo opravljanja storitev. Enaka ugotovitev se vsiljuje glede oglaševanja tobaka po radijskih programih in prek storitev informacijske družbe, kot tudi glede sponzorstva radijskih programov s strani tobačnih podjetij. Številne države članice so že sprejele zakonodajo na teh področjih oziroma se na to pripravljajo. Upoštevajoč povečujočo se ozaveščenost javnosti glede ogrožanja zdravja s tobačnimi izdelki, je bilo verjetno, da se bodo pojavile nove ovire za trgovino ali svobodno opravljanje storitev zaradi sprejetja novih pravil, ki izražajo ta razvoj in katerih namen je učinkovitejše odvračanje od potrošnje teh proizvodov.
Poleg tega je dejanski cilj členov 3 in 4 Direktive 2003/33 izboljšati razmere delovanja notranjega trga. S prepovedjo oglaševanja tobačnih proizvodov v tisku in drugih tiskanih publikacijah, ki je določena v členu 3(1) te direktive, se želi izogniti temu, da bi bil pretok tiskanih proizvodov znotraj Skupnosti oviran z nacionalnimi ureditvami te ali druge države članice. Člena 3(2) in 4(1) te direktive, ki prepovedujeta oglaševanje tobačnih izdelkov prek storitev informacijske družbe in po radijskih programih, pa merita na uveljavljanje prostega oddajanja teh radijskih programov in prosti pretok sporočil prek storitev informacijske družbe. Enako se s prepovedjo sponzorstva radijskih programov s strani podjetij, katerih glavna dejavnost je proizvodnja ali prodaja tobačnih izdelkov, želi na podlagi člena 4(2) te direktive izogniti temu, da bi bila svoboda opravljanja storitev omejena z nacionalnimi zakonodajami te ali one države članice. Poleg tega je cilj navedene direktive, in sicer izboljšati razmere delovanja notranjega trga, naveden v členu 8 te direktive, ki določa, da države članice ne smejo prepovedati ali ovirati prostega pretoka izdelkov ali storitev, ki izpolnjujejo določbe te direktive.
Nazadnje, prepoved iz členov 3 in 4 navedene direktive je omejena na različne oblike oglaševanja ali sponzorstva in ne pomeni, v nasprotju s tem, kar je določala Direktiva 98/43, splošne prepovedi.
(Glej točke 55, 61, 65, 71, od 73 do 78, 87, 88.)
2. Izraz „tiskani mediji“ iz člena 3 Direktive 2003/33 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov zajema le publikacije, kot so časopisi in revije, druge vrste publikacij pa ne spadajo na področje uporabe prepovedi oglaševanja iz te določbe. To razlago podpira četrta uvodna izjava te direktive, v kateri je navedeno, da je razpošiljanje publikacij, kot so publikacije periodičnega tiska, časopisi in revije, na območju notranjega trga izpostavljeno precejšnjemu tveganju glede ovir za prosti pretok kot posledica zakonov in drugih predpisov držav članic, ki prepovedujejo ali urejajo oglaševanje tobaka v teh medijih. V isti uvodni izjavi je za zagotovitev prostega pretoka vseh teh medijev na notranjem trgu navedeno, da je treba omejiti oglaševanje tobaka v njih na tiste revije in publikacije periodičnega tiska, ki niso namenjeni širši javnosti.
(Glej točke od 84 do 86.)
3. Če so pogoji za uporabo člena 95 ES kot pravne podlage izpolnjeni, zakonodajalcu Skupnosti ni mogoče preprečiti, da se ne bi oprl na to pravno podlago, češ da je varovanje javnega zdravja odločilen dejavnik pri odločitvah, ki jih je sprejel.
Člen 95(3) ES namreč izrecno zahteva, da se pri uresničevanju usklajevanja zagotavlja visoka raven varstva zdravja ljudi. Poleg tega člen 152(1), prvi pododstavek, ES določa, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Skupnosti zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi.
Nazadnje, čeprav drži, da člen 152(4)(c) ES izključuje kakršno koli usklajevanje zakonov in drugih predpisov držav članic, s katerimi se želi izboljšati in varovati zdravje ljudi, pa ta določba ne pomeni, da usklajevalni ukrepi, sprejeti na podlagi drugih določb Pogodbe, ne morejo vplivati na varstvo zdravja ljudi.
(Glej točke od 92 do 95.)
4. Člena 3 in 4 Direktive 2003/33 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov ne kršita načela sorazmernosti, ker ju je mogoče obravnavati kot ukrepa, ki sta sposobna uresničiti cilje, ki jih predvidevata, in sicer usklajevanje nacionalne zakonodaje držav članic na področju oglaševanja in sponzorstva v korist tobačnih izdelkov. Dalje, upoštevajoč obveznost zakonodajalca Skupnosti zagotoviti visoko raven varstva zdravja ljudi ne prekoračujeta okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.
Prvič, s prepovedjo oglaševanja tobačnih izdelkov v tiskanih medijih iz člena 3 te direktive namreč ni mišljena prepoved oglaševanja v publikacijah, namenjenih izrecno strokovnjakom trženja tobačnih izdelkov ter v publikacijah, objavljenih v tretjih državah, ki prvotno niso namenjene trgu Skupnosti. Dalje, zakonodajalec Skupnosti ne more kot manj strog ukrep sprejeti prepovedi oglaševanja, iz katere bi bile izvzete publikacije, namenjene lokalnemu ali regionalnemu trgu, saj bi bila zaradi take izjeme področje uporabe prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov negotovo in problematično, kar bi tej direktivi preprečevalo doseganje njenega cilja usklajevanja.
Drugič, prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov v okviru storitev informacijske družbe in na radijskih programih, ki je določena v členih 3(2) in 4(1) te direktive, ni mogoče obravnavati kot nesorazmerno in jo je mogoče utemeljiti s skrbjo izogniti se zaradi razlik v medijih obidu prepovedi, ki velja za tiskane medije, s tema medijema.
Tretjič, glede prepovedi sponzorstva radijskih programov, ki je določena v členu 4(2) te direktive iz njenih uvodnih izjav ne izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti s tem, da takega ukrepa ne omejuje na dejavnosti ali dogodke s čezmejnim vplivom, prekoračil meje pravice do prostega preudarka, s katerimi razpolaga na tem področju.
Poleg tega prepoved oglaševanja in sponzorstva v korist tobačnih izdelkov, ki jo določata člena 3 in 4, ne krši temeljne pravice do svobode izražanja iz člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tudi ob predpostavki, da bi ta prepoved posredno vplivala na oslabitev pravice do svobodnega izražanja, pa pravica do novinarske svobode izražanja kot taka ostane nedotaknjena, pri čemer tako ta prepoved ne posega v redakcijske prispevke novinarjev.
(Glej točke od 146 do 152, od 156 do 158.)
SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 12. decembra 2006(*)
„Ničnostna tožba – Približevanje zakonodaj – Direktiva 2003/33/ES – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Razglasitev ničnosti členov 3 in 4 – Izbira pravne podlage – Člena 95 ES in 152 ES – Načelo sorazmernosti“
V zadevi C-380/03,
zaradi ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES, vložene 9. septembra 2003,
Zvezna republika Nemčija, ki jo zastopajo M. Lumma, W.-D. Plessing in C.-D. Quassowski, zastopniki, skupaj z J. Sedemundom, odvetnikom,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopajo R. Passos, E. Waldherr in U. Rösslein, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata E. Karlsson in J.-P. Hix, zastopnika,
toženi stranki,
ob intervenciji
Kraljevine Španije, ki jo zastopata L. Fraguas Gadea in M. Rodríguez Cárcamo, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Republike Finske, ki jo zastopata A. Guimaraes-Purokoski in E. Bygglin, zastopnici, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Francoske republike, ki jo zastopata G. de Bergues in R. Loosli-Surrans, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata M.-J. Jonczy, L. Pignataro-Nolin in F. Hoffmeister, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenientke,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, K. Lenaerts, P. Kūris in E. Juhász, predsedniki senatov, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Schiemann, G. Arestis, A. Borg Barthet, M. Ilešič in J. Malenovský, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Léger,
sodna tajnica: K. Sztranc-Sławiczek, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. decembra 2005,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. junija 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju: tožeča stranka) je pri Sodišču Evropskih skupnosti vložila tožbo, s katero predlaga razglasitev ničnosti členov 3 in 4 Direktive 2003/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov (UL L 152, str. 16, v nadaljevanju: Direktiva).
2 Evropski parlament in Svet Evropske unije sta sprejela Direktivo po tem, ko je Sodišče razglasilo ničnost (sodba z dne 5. oktobra 2000 v zadevi Nemčija proti Parlamentu in Svetu, C-376/98, Recueil, str. I-8419, v nadaljevanju: sodba o oglaševanju tobačnih izdelkov) Direktive 98/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 1998 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov (UL L 213, str. 9).
Pravni okvir
3 Direktiva je bila sprejeta na isti pravni podlagi kot Direktiva 98/43. Po njenem zgledu Direktiva ureja oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov v drugih medijih kot po televiziji.
4 Prva uvodna izjava Direktive po eni strani navaja, da so se že pojavile nekatere ovire za prosti pretok izdelkov ali storitev zaradi razlik v zakonodajah držav članic v primeru oglaševanja v tiskanih medijih, in po drugi strani, da je bilo že opaženo izkrivljanje konkurence pri sponzorstvu nekaterih velikih športnih in kulturnih dogodkov.
5 Četrta uvodna izjava Direktive določa:
„Razpošiljanje publikacij, kot so publikacije periodičnega tiska, časopisi in revije, je na območju notranjega trga izpostavljeno precejšnjemu tveganju glede ovir za prosti pretok kot posledice zakonov in drugih predpisov držav članic, ki prepovedujejo ali urejajo oglaševanje tobaka v teh medijih. Za zagotavljanje prostega razpošiljanja vseh takih medijev na celotnem območju notranjega trga je treba omejiti oglaševanje tobaka v njih na tiste revije in publikacije periodičnega tiska, ki niso namenjene širši javnosti, kot so publikacije, namenjene izključno strokovnjakom trženja tobačnih izdelkov, ter publikacije, natisnjene in objavljene v tretjih državah, ki prvotno niso namenjene trgu Skupnosti.“
6 V peti uvodni izjavi Direktive je navedeno:
„Zakoni in drugi predpisi držav članic za nekatere oblike sponzorstva v korist tobačnih izdelkov s čezmejnim vplivom povzročajo občutno izkrivljanje pogojev konkurence za te dejavnosti na notranjem trgu. Za odpravo takega izkrivljanja pogojev je treba prepovedati sponzorstvo samo za tiste dejavnosti ali dogodke s čezmejnim vplivom, ki bi drugače postali način, da se obidejo omejitve, ki veljajo za neposredne oblike oglaševanja, brez ureditve sponzorstva na čisto nacionalni ravni.“
7 Šesta uvodna izjava omenjene Direktive določa:
„Uporaba storitev informacijske družbe je sredstvo za oglaševanje tobačnih izdelkov, ki narašča skupaj z javno porabo in dostopom do teh storitev. Te storitve, tudi radijske oddaje, ki jih je mogoče prenašati prek storitev informacijske družbe, so zlasti privlačne in dostopne mladim potrošnikom. Oglaševanje tobačnih izdelkov v obeh navedenih medijih ima že po naravi teh medijev čezmejen značaj in ga je treba urediti na ravni Skupnosti.“
8 Člen 3 Direktive določa:
„1. Oglaševanje v tisku in drugih tiskanih publikacijah se omeji na publikacije, ki so namenjene izrecno strokovnjakom trgovine s tobakom, ter na publikacije, tiskane in objavljene v tretjih državah, ki prvotno niso namenjene za trg Skupnosti.
Drugo oglaševanje v tisku in drugih tiskanih publikacijah se prepove.
2. Oglaševanje, ki ni dovoljeno v tisku in drugih tiskanih publikacijah, se ne dovoli v storitvah informacijske družbe.“
9 V smislu člena 4 Direktive velja:
„1. Prepovejo se vse oblike radijskega oglaševanja tobačnih izdelkov.
2. Radijskih programov ne smejo sponzorirati podjetja, katerih glavna dejavnost je izdelava ali prodaja tobačnih izdelkov.“
10 Člen 5 Direktive določa:
„1. Prepove se sponzorstvo dogodkov ali dejavnosti, ki vključujejo ali se odvijajo v več državah članicah ali imajo drugače čezmejne vplive.
2. Prepove se vsaka prosta razdelitev tobačnih izdelkov v smislu sponzorstva dogodkov, kot navaja odstavek 1, ki ima namen ali neposreden ali posreden učinek promocije tobačnih izdelkov.“
11 Člen 8 Direktive določa:
„Države članice ne smejo prepovedati ali ovirati prostega pretoka izdelkov ali storitev, ki izpolnjujejo določbe te direktive.“
Predlogi strank
12 Tožeča stranka predlaga Sodišču, naj:
– razglasi člena 3 in 4 Direktive za nična,
– naloži plačilo stroškov toženim strankam.
13 Parlament in Svet predlagata Sodišču, naj:
– tožbo zavrne,
– naloži plačilo stroškov tožeči stranki.
14 Parlament podredno predlaga, naj Sodišče, če namerava zaradi formalne kršitve obveznosti obrazložitve ali postopka soodločanja Direktivo razglasiti za nično, v skladu s členom 231 ES odredi, naj se zadržijo učinki Direktive, ki je bila razglašena za nično, dokler ni sprejeta nova ureditev na tem področju.
15 Predsednik Sodišča je s sklepoma z dne 6. januarja in 2. marca 2004 dopustil intervencijo Kraljevine Španije, Francoske republike, Republike Finske in Komisije Evropskih skupnosti v podporo predlogom Parlamenta in Sveta.
Tožba
16 V podporo svoji tožbi tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov. Primarno zatrjuje, prvič, da člen 95 ES ni ustrezna pravna podlaga za Direktivo, in drugič, da je bil s sprejetjem slednje kršen člen 152(4)(c) ES. Podredno navaja kršitev obveznosti obrazložitve in pravil postopka o soodločanju iz člena 251 ES ter načela sorazmernosti.
Prvi tožbeni razlog v zvezi z domnevno napačno izbiro člena 95 ES kot pravne podlage
Trditve strank
17 Tožeča stranka trdi, da niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo člena 95 ES, da bi se lahko sprejela člena 3 in 4 izpodbijane Direktive. Dejansko nobena od prepovedi iz teh členov učinkovito ne povečuje odprave ovir za prosti pretok blaga ne odprave občutnega izkrivljanja konkurence.
18 Kar zadeva „tisk in druge tiskane publikacije“ iz člena 3(1) Direktive, naj več kot 99,9 % proizvodov ne bi bilo trženih v več državah članicah, temveč le na lokalni ali regionalni ravni, tako da splošna prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov iz te določbe le malo ustreza domnevni potrebi po odpravi ovir za trženje.
19 Proizvodi, imenovani „tisk“, so le redko predmet trženja med državami članicami ne le zaradi jezikovnih in kulturnih razlogov, ampak tudi zaradi izdajateljske politike. Za njihov pretok znotraj Skupnosti pa ne obstaja nobena učinkovita ovira, čeprav nekatere države članice prepovedujejo oglaševanje tobaka v tisku, če tuji tisk ne nalaga take prepovedi v teh istih državah članicah.
20 Po mnenju tožeče stranke enako velja za „druge tiskane publikacije“ iz člena 3(1) Direktive, ki zajemajo veliko izbiro publikacij, kot so bilteni lokalnih združenj, programi kulturnih dogodkov, oglasi, telefonski imeniki ter različne brošure in oglaševalski prospekti. Te publikacije so naslovljene izključno na lokalno prebivalstvo in nimajo čezmejnega značaja.
21 Člen 3(1) Direktive niti ni v skladu s ciljem odpraviti občutno izkrivljanje konkurence. Dejansko ne obstaja konkurenčno razmerje med lokalnimi publikacijami ene države članice in publikacijami drugih držav članic in niti med bolj razširjenimi časopisi in revijami in primerljivimi tujimi časopisi in revijami.
22 Storitve informacijske družbe iz člena 3(2) Direktive ne povečujejo ne odprave ovir za prosti pretok blaga ali za svobodo opravljanja storitev ne odprave občutnega izkrivljanja konkurence. Za tožečo stranko je iskanje podatkov po internetu o tiskanih medijih iz drugih držav članic postransko in v vsakem primeru ne trči ob nobeno tehnično oviro z vidika svobodnega globalnega dostopa do teh storitev.
23 Tožeča stranka prav tako meni, da naj bi bil izbor člena 95 ES kot pravne podlage Direktive nepravilen, kar zadeva prepoved iz člena 4 te direktive, radijsko oglaševanje in sponzorstvo radijskih programov, saj je velika večina radijskih programov naslovljena na lokalno ali regionalno javnost in jih ni mogoče sprejemati zunaj določene regije zaradi šibkega dosega oddajnika. Ker je radijsko oglaševanje tobačnih izdelkov prepovedano v večini držav članic, taka prepoved iz člena 4(1) Direktive ni utemeljena. Enako velja za prepoved sponzorstva radijskih programov iz člena 4(2) Direktive.
24 Končno naj člen 95 ES ne bi bil ustrezna pravna podlaga, kar zadeva prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov iz členov 3 in 4 Direktive, saj pravi namen teh prepovedi ni izboljšanje vzpostavitve in delovanja notranjega trga, ampak le varovanje javnega zdravja. Tožeča stranka meni, da naj bi bila uporaba člena 95 ES za pravno podlago za Direktivo tudi v nasprotju s členom 152(4)(c) ES, ki izrecno izključuje kakršno koli usklajevanje zakonov in drugih predpisov držav članic na področju javnega zdravja.
25 Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, trdijo, da sta bila člena 3 in 4 Direktive zakonito sprejeta na podlagi člena 95 ES in nista v nasprotju s členom 152(4)(c) ES.
26 Prepoved oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov iz členov 3 in 4 Direktive se omejuje na prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov v revijah in časopisih in ne obsega drugih publikacij, ki jih navaja tožeča stranka, kot so bilteni združenj, programi kulturnih dogodkov, oglasi, telefonski imeniki, brošure in prospekti.
27 Dalje navajajo, da je trženje znotraj Skupnosti tiskanih proizvodov nesporno dejstvo in da obstajajo, kot izhaja iz prve, druge in četrte uvodne izjave Direktive, čezmejni vplivi in precejšnje tveganje glede ovir za prosti pretok kot posledice razlik med nacionalnimi zakonodajami držav članic. To tveganje bi se lahko še povečalo s pristopom novih držav članic in razlikami med njihovimi zakonodajami.
28 Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, glede prepovedi oglaševanja v tisku in drugih tiskanih publikacijah ugovarjajo pomembnosti statistične analize, ki jo je podala tožeča stranka, ki se omejuje izključno na nemški trg in ne more veljati za celotno območje Evropske skupnosti, medtem ko dejanski pojav „približevanja medijev“ precej povečuje razvoj trgovine znotraj Skupnosti s tiskanimi proizvodi, saj naj bi bili številni časopisi in revije odslej dostopni po internetu in tako razširjeni v vseh državah članicah.
29 Poudarjajo, da je težko, celo nemogoče ugotoviti razliko med lokalnim ali nacionalnim tiskom in evropskim ali mednarodnim tiskom in da so zaradi prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov v publikacijah čezmejnega dosega, pri čemer so izključene popolnoma lokalne ali nacionalne publikacije, meje take prepovedi zelo negotove in problematične. To razlikovanje naj bi bilo tudi v nasprotju s ciljem Direktive, ki je približati se zakonom in drugim predpisom držav članic o oglaševanju tobačnih izdelkov.
30 Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, glede storitev informacijske družbe in prepovedi oglaševanja s temi storitvami iz člena 3(2) Direktive nasprotujejo trditvi tožeče stranke, da ne obstajajo ovire za trgovino glede storitev informacijske družbe.
31 Trdijo, da je prepoved oglaševanja s storitvami informacijske družbe posledica skrbi, izogniti se obidu prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov v tisku in drugih tiskanih publikacijah z mediji po internetu in s tem izkrivljanju konkurence. Z aktualnim procesom približevanja medijev naj bi bili tiskani mediji in radijske oddaje odslej že na voljo po internetu. Razvoj „e-papirja“ naj bi ta proces še pospešil.
32 Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, glede prepovedi radijskega oglaševanja iz člena 4(1) Direktive menijo, da ni mogoče zares dvomiti o čezmejnem značaju radijskih programov, saj zemeljske frekvence močno presegajo meje držav članic in obstaja vedno več satelitskih ali kabelskih radijskih programov.
33 Dalje trdijo, da štirinajsta uvodna izjava Direktive izrecno citira Direktivo 89/552/ES Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (UL L 298, str. 23), ki v svojih členih 13 in 17(2) prepoveduje vse oblike televizijskega oglaševanja tobaka in vsako sponzorstvo televizijskih programov s storitvami, povezanimi s tobakom.
34 Prepoved radijskega oglaševanja tobačnih izdelkov in sponzorstvo radijskih programov iz členov 3 in 4 Direktive je primerljiva prepovedi iz Direktive 89/552.
35 Dejstvo, da je radijsko oglaševanje že prepovedano v skoraj vseh državah članicah, naj ne bi prepovedovalo postavitve novih pravil na ravni Skupnosti.
Presoja Sodišča
36 Člen 95(1) ES določa, da Svet sprejme ukrepe za približevanje zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga.
37 V zvezi s tem je treba spomniti, da čeprav sama ugotovitev razlik med nacionalnimi ureditvami ne upravičuje uporabe člena 95 ES, je drugače v primeru razhajanj med zakoni in drugimi predpisi držav članic, ki po svoji naravi lahko ovirajo temeljne svoboščine in tako neposredno vplivajo ne delovanje notranjega trga (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi o oglaševanju tobaka, točki 84 in 95, ter sodbe z dne 10. decembra 2002 v zadevi British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, C-491/01, Recueil, str. I-11453, točka 60, sodbi z dne 14. decembra 2004 v zadevi Arnold André, C-434/02, ZOdl., str. I‑11825, točka 30, in v zadevi Swedish Match, C-210/03, ZOdl., str. I-11893, točka 29, ter sodbo z dne 12. julija 2005 v združenih zadevah Alliance for Natural Health in drugi, C-154/04 in C‑155/04, ZOdl., str. I-6451, točka 28).
38 Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da če je uporaba člena 95 ES kot pravne podlage mogoča z namenom preprečitve bodočih ovir pri menjavi, ki nastanejo zaradi heterogenega razvoja nacionalnih zakonodaj, mora biti pojav teh ovir verjeten, namen spornega ukrepa pa mora biti njihova preprečitev (sodbi z dne 13. julija 1995 v zadevi Španija proti Svetu, C-350/92, Recueil, str. I-1985, točka 35, in z dne 9. oktobra 2001 v zadevi Nizozemska proti Parlamentu in Svetu, C-377/98, Recueil, str. I-7079, točka 15, in zgoraj navedene sodbe British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 61; Arnold André, točka 31; Swedish Match, točka 30, ter Alliance for Natural Health in drugi, točka 29).
39 Sodišče je poleg tega razsodilo, da če so pogoji za uporabo člena 95 ES kot pravne podlage izpolnjeni, zakonodajalcu Skupnosti ni mogoče preprečiti, da se ne bi oprl na to pravno podlago, češ da je varovanje javnega zdravja odločilen dejavnik pri odločitvah, ki jih je treba sprejeti (zgoraj navedene sodbe British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 62, Arnold André, točka 32, Swedish Match, točka 31, ter Alliance for Natural Health in drugi, točka 30).
40 Treba je poudariti, da člen 152(1), prvi pododstavek, ES določa, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Skupnosti zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi, in da člen 95(3) ES izrecno zahteva, da se pri uresničevanju usklajevanja zagotavlja visoka raven varstva zdravja ljudi (zgoraj navedene sodbe British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 62; Arnold André, točka 33; Swedish Match, točka 31, ter Alliance for Natural Health in drugi, točka 30).
41 Iz zgoraj navedenega izhaja, da v primeru obstoja ovir pri menjavi ali verjetnosti nastanka teh ovir v prihodnosti zaradi dejstva, da so države članice v zvezi z izdelkom ali kategorijo izdelkov sprejele oziroma sprejemajo različne ukrepe, ki bi lahko zagotovili različno raven varstva in tako ovirali prosti pretok zadevnega izdelka ali izdelkov v Skupnosti, člen 95 ES zakonodajalcu Skupnosti dovoljuje, da posreduje s sprejetjem primernih ukrepov, s tem da upošteva na eni strani odstavek 3 navedenega člena in na drugi strani pravna načela, omenjena v Pogodbi ES ali razdelana v sodni praksi, zlasti načelo sorazmernosti (zgoraj navedene sodbe Arnold André, točka 34; Swedish Match, točka 33, ter Alliance for Natural Health in drugi, točka 32).
42 Treba je še navesti, da so avtorji Pogodbe ES z izrazom „ukrepi za približevanje“ iz člena 95 ES želeli zakonodajalcu Skupnosti pustiti, odvisno od splošnih in posebnih okoliščin področja, ki ga je treba uskladiti, diskrecijo pri tehniki usklajevanja, ki je najprimernejša za dosego želenega cilja, predvsem na področjih, za katera so značilne kompleksne tehnične posebnosti (glej sodbi z dne 6. decembra 2005 v zadevi Združeno kraljestvo proti Parlamentu in Svetu, C‑66/04, ZOdl., str. I-10553, točka 45, in z dne 2. maja 2006 v zadevi Združeno kraljestvo proti Parlamentu in Svetu, C-217/04, ZOdl., str. I-3771, točka 43).
43 Ti primerni ukrepi lahko glede na okoliščine zavezujejo vse države članice, da dovolijo dajanje v promet enega ali več zadevnih izdelkov, da tako obveznost dovoljenja vežejo na določene pogoje ali da začasno ali dokončno prepovejo dajanje v promet določenega izdelka ali izdelkov (zgoraj navedene sodbe Arnold André, točka 35; Swedish Match, točka 34, ter Alliance for Natural Health in drugi, točka 33).
44 To so načela, na podlagi katerih je treba preizkusiti, ali so pogoji za uporabo člena 95 ES kot pravne podlage izpolnjeni v primeru členov 3 in 4 Direktive.
45 Primarno je pomembno spomniti na to, da je Sodišče ob sprejetju Direktive 98/43 že ugotovilo razlike med nacionalnimi zakonodajami na področju oglaševanja tobaka in da gre njihov razvoj vedno bolj v smer omejevanja (zgoraj navedena sodba o oglaševanju tobačnih izdelkov, točki 96 in 97).
46 Za te proizvode je ugotovljeno, kot je navedeno v prvi uvodni izjavi Direktive, da so ob njenem sprejetju obstajale razlike v zakonih in drugih predpisih držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov. Po podatkih, ki jih je podala Komisija v svojih pisnih stališčih, je bilo oglaševanje in/ali sponzorstvo takih proizvodov ob predstavitvi predloga Direktive predmet delne prepovedi v šestih državah članicah, popolne prepovedi v štirih in zakonodajnih predlogov za popolno prepoved v nadaljnjih petih državah članicah.
47 Dalje je upoštevajoč širitev Evropske unije z desetimi novimi državami članicami obstajalo precejšnje tveganje, da bi se te razlike še povečale. Po mnenju Komisije naj bi nekatere nove države članice predvidevale popolno prepoved oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov, druge pa naj bi sprejele take ukrepe pod določenimi pogoji.
48 Dejstvo, da so, kot je navedeno v osmi uvodni izjavi, med sprejetjem Direktive potekala pogajanja v okviru Svetovne zdravstvene organizacije z namenom priprave Okvirne konvencije o nadzoru tobaka (v nadaljevanju: Konvencija SZO), te ugotovitve ne izpodbije.
49 Seveda želi Konvencija SZO zmanjšati porabo tobačnih izdelkov predvsem s predvideno popolno prepovedjo oglaševanja, promocije in sponzorstva tobačnih izdelkov. Vendar pa je ta Konvencija SZO začela veljati za Direktivo in je vse države članice niso ratificirale.
50 Dalje lahko države članice, ki so podpisale Konvencijo SZO, v skladu s členom 13(2) le-te v petih letih po začetku njene veljave sprejmejo bodisi celovito prepoved oglaševanja, promocije in sponzorstva tobaka bodisi, če zaradi svoje ustave ali ustavnih načel ne morejo vpeljati celovite prepovedi, določijo le nekatere omejitve na tem področju.
51 Med sprejetjem Direktive so torej obstajale razlike med nacionalnimi zakonodajami na področju oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov, ki upravičujejo intervencijo zakonodajalca Skupnosti.
52 V tem smislu je treba torej preučiti vpliv takih razlik na področjih, ki jih zajemata člena 3 in 4 Direktive, na vzpostavitev in delovanje notranjega trga, da bi se lahko ugotovilo, ali se je zakonodajalec pri sprejetju izpodbijanih določb upravičeno oprl na člen 95 ES.
53 Trg tiskanih proizvodov in radijski trg je trg, na katerem je trgovina med državami članicami precej pomembna in se bo še razširila tudi zaradi povezave zadevnih medijev z internetom, ki je čezmejni medij par excellence.
54 Najprej kar zadeva tiskane proizvode, razpošiljanje časopisov in revij, pomeni skupno resničnost v vseh državah članicah in se ne omejuje na posamezne države z istim jezikom. Del publikacij, ki izvira iz drugih držav članic, lahko v nekaterih primerih doseže več kot polovico publikacij v obtoku po podatkih, ki se jih ne izpodbija in ki so jih na obravnavi podali Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo. V to izmenjavo znotraj Skupnosti tiskanih proizvodov na papirju je treba vključiti te, ki jih omogočajo storitve informacijske družbe, predvsem internet, ki omogoča neposreden dostop v realnem času do publikacij, ki se prodajajo v drugih državah članicah.
55 Treba je dodati, da je na dan sprejetja Direktive več držav članic že prepovedalo, kot je navedeno v točki 45 te sodbe, oglaševanje tobačnih izdelkov, druge pa so to nameravale storiti. Zato so obstajale razlike med nacionalnimi zakonodajami držav članic, pri čemer so bile v nasprotju s trditvami tožeče stranke te razlike take, da bi ovirale prosti pretok blaga in svobodo opravljanja storitev.
56 Po eni strani ukrepi prepovedi ali omejitve oglaševanja tobačnih izdelkov lahko bolj ovirajo dostop na trg proizvodov, ki izvirajo iz drugih držav članic, kot nacionalnih proizvodov.
57 Po drugi strani taki ukrepi omejujejo možnost, da podjetja s sedežem v državah članicah, v katerih ukrepi veljajo, ponujajo oglaševalski prostor v svojih publikacijah oglaševalcem s sedežem v drugih državah članicah, s čimer vplivajo na čezmejno ponudbo storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2001 v zadevi Gourmet International Products, C-405/98, Recueil, str. I-1795, točki 38 in 39).
58 Dalje, tudi če se v resnici določene publikacije ne tržijo v drugih državah članicah, pa sprejetje različne zakonodaje na področju oglaševanja tobaka zagotovo ustvarja, ali lahko ustvarja, pravno oviro za trženje tiskanih proizvodov in drugih tiskanih medijev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo o oglaševanju tobačnih izdelkov, točka 97). Take ovire tako obstajajo tudi za publikacije, ki se v glavnem tržijo lokalno, regionalno ali nacionalno in naj bi se le izjemoma in v majhnih količinah prodajale v drugih državah članicah.
59 Ugotovljeno je tudi, da določene države članice, ki so sprejele prepoved oglaševanja tobaka, izključujejo iz te prepovedi tuje tiskane proizvode. Dejstvo, da so te države članice omenjeni prepovedi dodale tako izjemo, potrjuje, da vsaj z njihovega vidika obstaja, kar zadeva tiskane proizvode, znatna trgovina znotraj Skupnosti.
60 Končno je bilo tveganje, da se bodo pojavile nove ovire za trgovino ali svobodno opravljanje storitev s pristopom novih držav članic, stvarno.
61 Enaka ugotovitev se vsiljuje glede oglaševanja tobaka po radijskih programih in prek storitev informacijske družbe. Številne države članice so že sprejele zakonodajo na teh področjih oziroma se na to pripravljajo. Upoštevajoč povečujočo se ozaveščenost javnosti glede ogrožanja zdravja s tobačnimi izdelki je bilo verjetno, da se bodo pojavile nove ovire za trgovino ali svobodno opravljanje storitev zaradi sprejetja novih pravil, ki izražajo ta razvoj in katerih namen je učinkovitejše odvračanje od potrošnje teh proizvodov.
62 Treba je spomniti na šesto uvodno izjavo Direktive, ki navaja, da je uporaba storitev informacijske družbe sredstvo, s katerim se omogoča oglaševanje tobačnih izdelkov, ki se povečuje skupaj z javno porabo in dostopom do teh storitev, in da so take storitve, tako kot radijski programi, ker jih je mogoče prenašati prek storitev informacijske družbe, zlasti privlačne in dostopne mladim potrošnikom.
63 V nasprotju s trditvami tožeče stranke je oglaševanje tobaka s tema a medijema čezmejno, kar omogoča podjetjem, ki proizvajajo in oglašujejo tobak, razvijanje tržnih strategij, ki merijo na povečanje klientele zunaj svoje države članice.
64 Dalje ni izključeno, ker člen 13 Direktive 89/552 prepoveduje vse oblike televizijskega oglaševanja cigaret in drugih tobačnih izdelkov, da so bile razlike med nacionalnimi zakonodajami o oglaševanju tobaka po radijskih programih in prek storitev informacijskih družb take, da bi pripomogle k morebitnemu ogibu te prepovedi s tema medijema.
65 Enaka ugotovitev lahko velja za sponzorstvo radijskih programov s strani tobačnih podjetij. Razlike med nacionalnimi zakonodajami so se pojavile že ob sprejetju Direktive oziroma so bile tik pred tem, da se pojavijo in lahko ovirajo svobodo opravljanja storitev tako, da preprečujejo radijskim oddajnikom, kot prejemnikom storitev, v državi članici, kjer velja prepoved, da jih sponzorirajo tobačna podjetja iz druge države članice, v kateri taka prepoved ne obstaja.
66 Kot izhaja iz prve in pete uvodne izjave Direktive, te razlike pomenijo tudi precejšnje tveganje za izkrivljanje konkurence.
67 V vsakem primeru, kot je že razsodilo Sodišče, za utemeljeno uporabo člena 95 ES ni treba, potem ko je bil ugotovljen obstoj ovir za trgovino, dokazovati še izkrivljanja konkurence (glej zgoraj navedeno sodbo British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 60).
68 Iz navedenega izhaja, da so ovire in izkrivljanje konkurence lahko upravičile intervencijo zakonodajalca Skupnosti na podlagi člena 95 ES.
69 Preostane preučiti, če je na področjih, ki jih zajemata člena 3 in 4 Direktive, dejanski cilj teh členov odstraniti oziroma preprečiti ovire za prosti pretok blaga ali svobodo opravljanja storitev ali celo za odstranitev izkrivljanja konkurence.
70 Prvič, glede člena 3 Direktive je Sodišče že razsodilo, da je bila prepoved oglaševanja tobaka v revijah in časopisih z namenom zagotoviti prosti pretok teh proizvodov, lahko sprejeta na podlagi člena 95 ES po zgledu Direktive 89/552, ki v svojem členu 13 prepoveduje televizijsko oglaševanje tobačnih izdelkov, kot je navedeno v točki 64 te sodbe (zgoraj navedena sodba o oglaševanju tobačnih izdelkov, točka 98).
71 S tako prepovedjo, ki je uvedena z namenom enotne uporabe v vsej Skupnosti, se želi izogniti temu, da bi bil pretok tiskanih proizvodov znotraj Skupnosti oviran z nacionalnimi ureditvami te ali druge države članice.
72 Treba je navesti, da člen 3(1) Direktive izrecno dopušča oglaševanje tobačnih izdelkov v nekaterih publikacijah, predvsem tistih, ki so namenjene izrecno strokovnjakom trgovine s tobakom.
73 Dalje, v nasprotju z Direktivo 98/43 člen 8 Direktive določa, da države članice ne morejo prepovedati ali omejiti prostega pretoka izdelkov, ki izpolnjujejo določbe te direktive. Člen 8 torej nasprotuje temu, da bi države članice ovirale pretok publikacij znotraj Skupnosti, ki so namenjene izrecno strokovnjakom trgovine s tobakom, s strožjimi določbami, ki jih ocenjujejo kot nujne za zagotovitev zdravja ljudi na področju oglaševanja ali sponzorstva tobačnih izdelkov.
74 Tako s prepovedjo državam članicam, da nasprotujejo dajanju na razpolago oglaševalskega prostora v publikacijah, ki so namenjene izrecno strokovnjakom trgovine s tobakom, člen 8 Direktive izraža namen njenega člena 1(2), izboljšati razmere delovanja notranjega trga.
75 Enaka ugotovitev se vsiljuje glede svobode opravljanja storitev, prav tako določena v členu 8 Direktive. Države članice na podlagi tega člena ne morejo prepovedati ali omejiti svobode opravljanja storitev, ki izpolnjujejo določbe te Direktive.
76 Po zgledu Direktive 89/552 člena 3(2) in 4(1) Direktive, ki prepovedujeta oglaševanje tobačnih izdelkov prek storitev informacijske družbe in po radijskih programih, merita na uveljavljanje prostega oddajanja teh radijskih programov in prosti pretok sporočil prek storitev informacijske družbe.
77 Enako se s prepovedjo sponzorstva radijskih programov s strani podjetij, katerih glavna dejavnost je proizvodnja ali prodaja tobačnih izdelkov, želi na podlagi člena 4(2) Direktive izogniti temu, da bi bila svoboda opravljanja storitev omejena z nacionalnimi zakonodajami te ali one države članice.
78 Iz navedenega izhaja, da je cilj členov 3 in 4 Direktive dejansko izboljšati razmere delovanja notranjega trga in sta bila torej lahko sprejeta na podlagi člena 95 ES.
79 Te ugotovitve ne izpodbije trditev tožeče stranke, po kateri se želi s prepovedjo iz členov 3 in 4 Direktive le podpreti oglaševanje na lokalni in nacionalni ravni brez čezmejnih učinkov.
80 Dejansko uporaba člena 95 ES kot pravne podlage ne predvideva učinkovite zveze s prostim pretokom med državami članicami v vsakem položaju, ki ga predvideva akt, ki temelji na taki podlagi. Kot je že poudarilo Sodišče, je dejstvo, ki je pomembno za utemeljitev uporabe člena 95 ES kot pravne podlage, da je namen akta, ki je sprejet na tej podlagi, izboljšanje pogojev vzpostavitve in delovanja notranjega trga (v tem smislu glej sodbi z dne 20. maja 2003 v zadevi Österreichischer Rundfunk in drugi, C-465/00, C-138/01 in C-139/01, Recueil, str. I-4989, točki 41 in 42, in z dne 6. novembra 2003 v zadevi Lindqvist, C‑101/01, Recueil, str. I-12971, točki 40 in 41).
81 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se želi s členoma 3 in 4 Direktive, kot je bilo to ugotovljeno v točki 78 te sodbe, izboljšati pogoje delovanja notranjega trga.
82 Treba je navesti, da meje na področju uporabe iz členov 3 in 4 Direktive še zdaleč niso nepredvidljive in negotove.
83 V zvezi s tem je treba dodati, da pri opredelitvi področja uporabe prepovedi iz člena 3 Direktive le nemška različica Direktive uporablja v naslovu tega člena izraz „tiskani proizvodi“ („Druckerzeugnisse“), medtem ko druge jezikovne različice uporabljajo izraz „tiskani mediji“, s čimer je izražena volja zakonodajalca Skupnosti, da ne spadajo vse vrste publikacij na področje uporabe te prepovedi.
84 Dalje in v nasprotju s trditvijo tožeče stranke, da bi bilo treba izraz „tiskani mediji“ iz člena 3 razlagati v širšem smislu, tako da bi zajemal biltene lokalnih združenj, programe kulturnih dogodkov, oglase, telefonske imenike ter različne brošure in prospekte, navedeni izraz pokriva le publikacije, kot so časopisi in revije.
85 To razlago podpira četrta uvodna izjava Direktive, v kateri je navedeno, da je razpošiljanje publikacij, kot so publikacije periodičnega tiska, časopisi in revije, na območju notranjega trga izpostavljeno precejšnjemu tveganju glede ovir za prosti pretok kot posledica zakonov in drugih predpisov držav članic, ki prepovedujejo ali urejajo oglaševanje tobaka v teh medijih.
86 V isti uvodni izjavi je za zagotovitev prostega pretoka vseh teh medijev na notranjem trgu navedeno, da je treba omejiti oglaševanje tobaka v njih na tiste revije in publikacije periodičnega tiska, ki niso namenjeni širši javnosti.
87 Temu gre dodati, da je prepoved iz členov 3 in 4 Direktive omejena na različne oblike oglaševanja ali sponzorstva in ne pomeni, v nasprotju s tem, kar je določala Direktiva 98/43, splošne prepovedi.
88 Iz navedenega izhaja, da je člen 95 ES ustrezna pravna podlaga členoma 3 in 4 Direktive.
89 Prvi tožbeni razlog torej ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog v zvezi z ogibom člena 152(4)(c) ES
Trditve strank
90 Tožeča stranka trdi, da je zakonodajalec Skupnosti, ker resnični namen prepovedi iz členov 3 in 4 Direktive ni izboljšanje in delovanje notranjega trga, s sprejetjem zadevnih določb kršil prepoved kakršnega koli usklajevanja zakonov in drugih predpisov držav članic na področju javnega zdravja iz člena 152(4)(c) ES.
91 Opirajoč se na sodno prakso Sodišča, Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, trdijo, glede na to, da so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 95 ES kot pravne podlage, da cilj varovanja javnega zdravja nikakor ne ovira ukrepov, navedenih v tej določbi, namenjenih izboljšanju pogojev vzpostavitve in delovanja notranjega trga (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točki 60 in 62).
Presoja Sodišča
92 Kot je bilo rečeno v točki 39 te sodbe, v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da če so pogoji za uporabo člena 95 ES kot pravne podlage izpolnjeni, zakonodajalcu Skupnosti ni mogoče preprečiti, da se ne bi oprl na to pravno podlago, češ da je varovanje javnega zdravja odločilen dejavnik pri odločitvah, ki jih je treba sprejeti.
93 Člen 95(3) ES izrecno zahteva, da se pri uresničevanju usklajevanja zagotavlja visoka raven varstva zdravja ljudi.
94 Člen 152(1), prvi pododstavek, ES določa, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Skupnosti zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi (zgoraj navedene sodbe British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 62; Arnold André, točka 33 ; Swedish Match, točka 32, in Alliance for Natural Health in drugi, točka 31).
95 Čeprav drži, da člen 152(4)(c) ES izključuje kakršno koli usklajevanje zakonov in drugih predpisov držav članic, s katerimi se želi izboljšati in varovati zdravje ljudi, pa ta določba ne pomeni, da usklajevalni ukrepi, sprejeti na podlagi drugih določb Pogodbe, ne morejo vplivati na varstvo zdravja ljudi (glej zgoraj navedeno sodbo o oglaševanju tobačnih izdelkov, točki 77 in 78).
96 Glede trditve tožeče stranke, da naj bi varovanje zdravja ljudi v veliki meri privedlo do odločitve, ki jo je sprejel zakonodajalec Skupnosti s sprejetjem Direktive, predvsem njenih členov 3 in 4, zadostuje ugotovitev, da so pogoji za uporabo člena 95 ES kot pravne podlage v tej zadevi izpolnjeni.
97 Zato zakonodajalec Skupnosti s tem, da je sprejel člena 3 in 4 Direktive na podlagi člena 95 ES, ni kršil člena 152(4)(c).
98 V teh okoliščinah je treba drugi tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.
Tretji tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve
Trditve strank
99 Tožeča stranka trdi, da Direktiva ne spoštuje zahteve po obrazložitvi iz člena 253 ES. Obstoj ovir, ki vplivajo na trgovino, pogoj, ki ga je postavilo Sodišče glede pristojnosti zakonodajalca Skupnosti, naj ne bi bil omenjen glede prepovedi radijskega oglaševanja iz člena 4 Direktive, prav tako kot naj ne bi bil omenjen glede prepovedi oglaševanja prek storitev informacijske družbe iz člena 3(2) iste Direktive. Prav tako naj ne bi bil v uvodnih izjavah nikjer omenjen obstoj občutnega izkrivljanja konkurence glede teh storitev.
100 Po mnenju tožeče stranke naj preprosto sklicevanje na prvo uvodno izjavo Direktive, ki ugotavlja razlike med nacionalnimi zakonodajami, ne bi zadostovalo za utemeljitev pristojnosti zakonodajalca Skupnosti. Enako naj bi veljalo za uvodno izjavo, v skladu s katero naj bi bile storitve informacijske družbe in radijski programi po sami naravi čezmejne.
101 Glede prepovedi oglaševanja v tisku in drugih tiskanih medijih tožeča stranka trdi, da čeprav je v prvi uvodni izjavi Direktive navedeno, da „so se že pojavile nekatere ovire“, pa ni nič dorečenega o ureditvah in konkretnih ovirah za trgovino, ki bi lahko utemeljile pristojnost zakonodajalca Skupnosti na podlagi člena 95 ES.
102 Končno, bi bilo po mnenju tožeče stranke treba zaradi posebne okoliščine, da imajo izdelki in storitve iz členov 3 in 4 Direktive le nepomembne čezmejne vplive, oceniti, ali je bila razširitev prepovedi oglaševanja na čezmejne položaje nujen ukrep za delovanje notranjega trga v smislu člena 14 ES. V zvezi s tem naj ne bi bila podana nobena ocena.
103 Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, pripominjajo, da je zakonodajalec Skupnosti jasno navedel razloge, zakaj je sprejel Direktivo, predvsem v prvi, drugi, četrti, peti in šesti uvodni izjavi Direktive in da obveznost obrazložitve ne zahteva, da je treba opredeliti vse upoštevne pravne in dejanske okoliščine (glej v tem smislu sodbi z dne 30. novembra 1978 v zadevi Welding, 87/78, Recueil, str. 2457, točka 11, in zgoraj navedena British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 165).
104 Trdijo, da je prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov v tiskanih medijih iz člena 3(1) Direktive obrazložena v prvi in četrti uvodni izjavi le-te z ovirami za trgovino, ki naj bi se v prihodnosti še povečale.
105 Navajajo, da je obrazložitev prepovedi oglaševanja prek storitev informacijske družbe v šesti uvodni izjavi Direktive.
106 Glede prepovedi radijskega oglaševanja poudarjajo, da je treba povleči vzporednico z Direktivo 89/552, ki v svojih členih 13 in 17(2) prepoveduje vse oblike televizijskega oglaševanja tobačnih izdelkov in vsako sponzorstvo televizijskih programov s strani dejavnosti, povezanih s tobakom.
Presoja Sodišča
107 Primarno je treba opozoriti, da mora obrazložitev, kot zahteva člen 253 ES, jasno in nedvoumno podati sklepanje organa Skupnosti, ki je sporni akt izdal, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa in da lahko Sodišče opravi nadzor, vendar se ne zahteva, da se podrobno navedejo vse ustrezne pravne ali dejanske okoliščine (sodba z dne 29. februarja 1996 v zadevi Komisija proti Svetu, C-122/94, Recueil, str. I-881, točka 29 ; zgoraj navedene sodbe British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 165; Arnold André, točka 61; Swedish Match, točka 63, in Alliance for Natural Health in drugi, točka 133).
108 Spoštovanje obveznosti obrazložitve je treba med drugim presojati ne le glede na besedilo akta, ampak tudi glede na kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Če izpodbijani akt razkriva bistvo cilja, ki ga zadevna institucija Skupnosti zasleduje, bi bilo odveč zahtevati posebno obrazložitev za vsako tehnično izbiro, ki jo opravi institucija (sodba z dne 5. julija 2001 v zadevi Italija proti Svetu in Komisiji, C-100/99, Recueil, str. I-5217, točka 64; zgoraj navedene sodbe British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 166; Arnold André, točka 62; Swedish Match, točka 64, in Alliance for Natural Health in drugi, točka 134).
109 V tej zadevi iz prve, druge, tretje in dvanajste uvodne izjave Direktive jasno izhaja, da se želi z ukrepi prepovedi oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov, ki jih določa, odstraniti ovire za prost pretok blaga in svobodo opravljanja storitev, ki so posledica razlik med nacionalnimi ureditvami držav članic na tem področju, vse z namenom zagotoviti visoko raven varstva javnega zdravja.
110 Pomembno je tudi ugotoviti, da so razlogi, ki so botrovali sprejetju takih ukrepov prepovedi, opredeljeni za vsako od oblik oglaševanja in sponzorstva iz členov 3 in 4 Direktive.
111 Prvič, glede prepovedi oglaševanja v tiskanih medijih in nekaterih publikacijah četrta uvodna izjava Direktive navaja, da obstaja precejšnje tveganje glede ovir za prost pretok kot posledica zakonov in drugih predpisov držav članic, ki prepovedujejo ali urejajo oglaševanje tobaka v teh medijih, in da je treba za zagotavljanje prostega pretoka vseh takih medijev na celotnem območju notranjega trga omejiti oglaševanje tobaka v njih na tiste revije in publikacije periodičnega tiska, ki niso namenjene širši javnosti, kot so publikacije, namenjene izključno strokovnjakom trženja tobačnih izdelkov ter publikacije, natisnjene in objavljene v tretjih državah, ki prvotno niso namenjene trgu Skupnosti.
112 Drugič, glede radijskega oglaševanja in oglaševanja prek storitev informacijske družbe šesta uvodna izjava Direktive opozarja, da so to posebej privlačne in dostopne storitve mladim in da njihova uporaba narašča sorazmerno z uporabo teh medijev.
113 Tretjič, glede prepovedi nekaterih oblik sponzorstva, kot so radijski programi in dejavnosti ali dogodki s čezmejnim vplivom, peta uvodna izjava Direktive določa, da je namen te prepovedi izogniti se morebitnemu ogibu omejitev, ki veljajo za neposredne oblike oglaševanja.
114 Te uvodne izjave poudarjajo bistven cilj, ki ga zasleduje zakonodajalec Skupnosti, in sicer izboljšanje vzpostavitve in delovanja trga z odstranitvijo ovir za prost pretok blaga ali svobodo opravljanja storitev, ki so v podporo oglaševanju ali sponzorstvu tobačnih izdelkov.
115 Sicer pa je treba opozoriti, da je bila Direktiva sprejeta, potem ko je bila Direktiva 98/43 razglašena za nično, na podlagi predloga Komisije, opremljenega s poročilom razlogov z izčrpnim opisom razlik med veljavnimi nacionalnimi ureditvami držav članic na področju oglaševanja ali sponzorstva tobačnih izdelkov.
116 Člena 3 in 4 Direktive torej izpolnjujeta obveznost obrazložitve iz člena 253 ES.
117 Tretji tožbeni razlog tako ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
Četrti tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo postopka soodločanja
Trditve strank
118 Tožeča stranka trdi, da je bila Direktiva sprejeta v nasprotju s postopkom soodločanja iz člena 251 ES. Vsebinske spremembe naj bi Svet vnesel po glasovanju Parlamenta na plenarni seji o predlogu Direktive.
119 Po mnenju tožeče stranke naj bi šle te spremembe prek preproste jezikovne ali redakcijske prilagoditve različnih jezikovnih različic ali preproste poprave očitnih materialnih napak. Člen 10(2) Direktive naj bi bil dodan tekstu le-te po njenem sprejetju, člen 11 pa naj bi bil bistveno spremenjen glede na različico, ki jo je potrdil Parlament, v delu, kjer naj bi bil podan datum začetka veljave Direktive. Tudi člen 3 le-te naj bi bil prav tako spremenjen in je omogočil, vsaj v nemški različici, širšo razlago pojma „tiskani mediji“, kar je razširilo področje uporabe Direktive.
120 Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, trdijo, da v postopku soodločanja aktov ne sprejme le Svet, pač pa jih na podlagi člena 254 ES skupaj podpišeta predsednik Parlamenta in predsednik Sveta, ki s svojima podpisoma potrdita, da direktiva ustreza predlogu Komisije, opremljene z amandmaji, ki jih je potrdil Parlament.
121 Stroga enakost med tekstom, ki ga je potrdil Parlament in tistim, ki je bil sprejet v postopku soodločanja, bi bila nezdružljiva z zahtevami po redakcijski kvaliteti, ki izhaja iz obstoja velikega števila uradnih jezikov.
122 Po mnenju Parlamenta, Sveta in intervenientk, ki ju podpirajo, popravki, vnešeni v Direktivo, ne prekoračujejo meja pravne jezika pri obrazložitvi člena 3(1) te Direktive v zvezi s tiskom in tiskanimi mediji oziroma člena 10(2) le-te glede posredovanja držav članic Komisiji bistvenih notranjih pravnih določb, ki jih sprejmejo na področju omenjene Direktive.
123 Glede sprememb, vnešenih v člen 11 te Direktive, v zvezi z začetkom veljavnosti, pripominjajo, da je do te spremembe prišlo v skladu z obrazcem aktov Sveta, ki določa začetek veljave direktiv na dan njihove objave, z namenom da se čim bolj izogne množenju datumov.
Presoja Sodišča
124 S to tožbo namerava tožeča stranka izpodbijati le veljavnost členov 3 in 4 Direktive.
125 Zato je tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo postopka soodločanja iz člena 251 ES za sprejetje členov 10 in 11 Direktive v njuni končni različici brezpredmeten pri presoji veljavnosti členov 3 in 4 te Direktive.
126 V vsakem primeru so bile spremembe, katerih predmet sta bila člena 10 in 11 Direktive, predmet popravka, kar tudi ni bilo izpodbijano, ki sta ga v skladu s členom 254 ES podpisala predsednik Parlamenta in predsednik Sveta, nato pa je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije.
127 Glede sprememb člena 3 Direktive je treba ugotoviti, kot je pravilno poudaril že generalni pravobranilec v točki 197 svojih sklepnih predlogov, da te spremembe niso prekoračile mej, ki jih nalaga izvajanje usklajevanja različnih jezikovnih različic akta Skupnosti.
128 Zato je mogoče četrti tožbeni razlog le zavrniti.
Peti tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti
Trditve strank
129 Tožeča stranka trdi, da prepovedi iz členov 3 in 4 Direktive kršijo načelo sorazmernosti iz člena 5, tretji odstavek, ES.
130 Te prepovedi, urejene z zelo ohlapnimi pojmi, naj bi zajemale skoraj izključno lokalne ali regionalne položaje in hudo kršile temeljne pravice zadevne gospodarske sredine, pravice, ki jih varuje zakonodajalec Skupnosti.
131 Enako velja za svobodo tiska in izražanja, ki naj bi bila v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), med drugim zagotovljena, z vidika financiranja tiskanih izdelkov, z oglaševalskimi prihodki in tržno komunikacijo brez ovir.
132 Izredno splošna opredelitev prepovedi oglaševanja iz členov 3 in 4 Direktive in tudi opredelitev pojma „oglaševanje“ vodi do tega, da pomeni prepoved oglaševanja vsak posredni vpliv tržne komunikacije v kakršni koli obliki na prodajo tobačnih izdelkov, in da lahko redakcijski prispevki nekaterih novinarjev o določenih temah, ki so povezane s proizvodnjo ali distribucijo tobačnih izdelkov, padejo v sklop te prepovedi.
133 Kršitev svobode tiska naj bi bila po mnenju tožeče stranke toliko bolj pomembna, ker organi tiska povlečejo od 50 % do 60 % svojega prihodka iz dobička pri oglaševanju in ne s prodajo svojih izdelkov, in ker gredo mediji dandanes v Evropi skozi zelo veliko strukturno in gospodarsko krizo.
134 Dalje naj bi bila zakonska neustreznost prepovedi iz členov 3 in 4 Direktive ugotovljena na podlagi dejstva, da naj bi bilo zanemarljivo število primerov, v katerih imajo proizvodi ali storitve čezmejni vpliv, nesorazmerno s popolnoma lokalnimi ali regionalnimi položaji, od katerih naj bi bilo 99 % brez slehernega čezmejnega vpliva.
135 Iz tega izhaja, da naj bi bila razširitev prepovedi oglaševanja na popolnoma nacionalne položaje nesorazmerna glede na zatrjevani cilj usklajevanja notranjega trga.
136 V vsakem primeru naj ne bi bil ta ukrep ne nujen ne ustrezen. Direktiva sama vsebuje v svojem členu 3(1) ustrezno rešitev, saj niso podvrženi tej prepovedi oglaševanja tiskani proizvodi z izvorom v tretjih državah, ker prvotno niso namenjene za trg Skupnosti. Nobeno pojasnilo naj ne bi bilo podano, zakaj ta rešitev ne bi mogla zadostovati tudi za tiskane proizvode Skupnosti.
137 Nobena obrazložitev naj ne bi bila podana niti glede zavrnitve alternativne rešitve, ki jo je predlagala tožeča stranka, namreč da bi se omejilo oglaševanje na dejavnosti in storitve, ki nimajo čezmejnega učinka, rešitev, ki je bila sprejeta v členu 5 Direktive glede dejavnosti sponzorstva.
138 Tožeča stranka meni, da če damo na tehtnico cilj zakonodajalca Skupnosti in kršitev temeljnih pravic, so izpodbijane določbe členov 3 in 4 Direktive neustrezne. Tako stroge ukrepe, kot je popolna prepoved oglaševanja tobaka v tisku, bi lahko omenjeni zakonodajalec sprejel le kot zadnji izhod.
139 Evropski parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, trdijo, da zakonodajalec nima na voljo manj zavezujočih sredstev, kot je direktiva, ki prepoveduje oglaševanje v vseh tiskanih medijih in na radijskih programih za dosego cilja usklajevanja na notranjem trgu.
140 Po njihovem mnenju se zakonodajalec Skupnosti ni zatekel k popolni prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov. To oglaševanje naj ne bi bilo prepovedano v tisku, namenjenem izključno strokovnjakom trženja tobačnih izdelkov ter v publikacijah, natisnjenih in objavljenih v tretjih državah, ker te publikacije prvotno niso namenjene trgu Skupnosti. Prav tako naj ne bi bilo tako oglaševanje prepovedano prek storitev informacijske družbe, če le-to ni prepovedano v tisku in drugih tiskanih publikacijah. Dodajajo, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke, da pojem „tiskani mediji“ zajema le revije.
141 Glede kršitve temeljnih pravic svobode tiska in izražanja, na katero se sklicuje tožeča stranka, navajajo, da je svobodno izražanje v skladu s členom 10(2) EKČP lahko podvrženo določenim omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi za zavarovanje zdravja ali morale, in da se v tej zadevi prepoved nanaša na „vsako obliko tržnih komunikacij, ki ima za posledico neposredno ali posredno promocijo tobačnih izdelkov“, kot izhaja iz dane opredelitve „oglaševanja“ iz člena 2(b) Direktive. Zato naj člena 3 in 4 Direktive na redakcijske prispevke novinarjev ne bi imela učinka.
142 Po njihovem mnenju in kot je že razsodilo Sodišče, „se pravica do odločanja po prostem preudarku, s katero razpolagajo pristojni organi pri ugotavljanju, kje se nahaja ravnotežje med pravico do svobodnega izražanja in zgoraj omenjenimi cilji, spreminja glede na posamezen cilj, ki upravičuje omejevanje te pravice, in je odvisna od značaja zadevnih dejavnosti. Kadar izvrševanje svobode ne prispeva k razpravi splošnega interesa […] je nadzor omejen na preizkus razumnosti in sorazmernosti vmešavanja. Tako to velja za gospodarsko rabo svobodnega izražanja, predvsem na tako zapletenem in spremenljivem področju, kot je oglaševanje“ (sodba z dne 25. marca 2004 v zadevi Karner, C-71/02, Recueil, str. I-3025, točka 51).
143 Trdijo, da zakonodajalec Skupnosti ni prekoračil široke pravice do prostega preudarka, s katero razpolaga na področju, kot je zadevni, ki z njegove strani pomeni politično, gospodarsko in socialno odločitev, in na katerem je dolžan opraviti zapletene presoje, in da so ukrepi prepovedi iz členov 3 in 4 Direktive nujni in ustrezni za dosego cilja usklajevanja na notranjem trgu ob visoki ravni varstva zdravja.
Presoja Sodišča
144 Opozoriti je treba, da načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Skupnosti, zahteva, da morajo biti ukrepi, sprejeti v skladu s predpisom Skupnosti, primerni za uresničenje zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje (glej zlasti sodbe z dne 18. novembra 1987 v zadevi Maizena, 137/85, Recueil, str. 4587, točka 15; z dne 7. decembra 1993 v zadevi ADM Ölmühlen, C-339/92, Recueil, str. I6473, točka 15, in z dne 11. julija 2002 v zadevi Käserei Champignon Hofmeister, C-210/00, Recueil, str. I-6453, točka 59).
145 Glede sodnega nadzora pogojev, omenjenih v prejšnji točki, je treba zakonodajalcu Skupnosti dopustiti široko diskrecijsko pravico na področju, kot je to v tem primeru, ki od njega zahteva politične, gospodarske in socialne odločitve in na katerem mora izvrševati zapleteno presojo. Samo dejstvo, da je ukrep, sprejet na tem področju, očitno nesorazmeren s ciljem, ki ga nameravajo pristojne institucije zasledovati, lahko vpliva na zakonitost takšnega ukrepa (glej v tem smislu sodbe z dne 12. novembra 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, C-84/94, Recueil, str. I-5755, točka 58; z dne 13. maja 1997 v zadevi Nemčija proti Parlamentu in Svetu, C-233/94, Recueil, str. I-2405, točki 55 in 56; z dne 5. maja 1998 v zadevi National Farmers' Union in drugi, C-157/96, Recueil, str. I-2211, točka 61, ter zgoraj navedeno sodbo British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 123).
146 Glede členov 3 in 4 Direktive iz analize v točkah od 72 do 80 te sodbe izhaja, da je ta člena mogoče obravnavati kot ukrepa, ki sta sposobna uresničiti cilje, ki jih predvidevata.
147 Dalje, upoštevajoč obveznost zakonodajalca Skupnosti zagotoviti visoko raven varstva zdravja ljudi, ne prekoračujeta okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.
148 S prepovedjo oglaševanja tobačnih izdelkov v tiskanih medijih iz člena 3 Direktive ni mišljena prepoved oglaševanja v publikacijah, namenjenih izrecno strokovnjakom trženja tobačnih izdelkov ter v publikacijah, objavljenih v tretjih državah, ki prvotno niso namenjene trgu Skupnosti.
149 Dalje, v nasprotju s trditvami tožeče stranke zakonodajalec Skupnosti ne more kot manj strog ukrep sprejeti prepovedi oglaševanja, iz katere bi bile izvzete publikacije, namenjene lokalnemu ali regionalnemu trgu, saj bi bila zaradi take izjeme področje uporabe prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov negotovo in problematično, kar bi Direktivi preprečevalo doseganje cilja usklajevanja nacionalnih zakonodaj na področju oglaševanja tobačnih izdelkov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Lindquist, točka 41).
150 Enaka ugotovitev se vsiljuje glede prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov prek storitev informacijske družbe in na radijskih programih iz členov 3(2) in 4(1) Direktive.
151 Dejansko prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov v teh medijih po zgledu ukrepa prepovedi iz člena 13 Direktive 89/552 ni mogoče obravnavati kot nesorazmerno in jo je mogoče utemeljiti s skrbjo izogniti se zaradi razlik v medijih obidu prepovedi, ki velja za tiskane medije, s tema medijema.
152 Glede prepovedi sponzorstva radijskih programov iz člena 4(2) Direktive iz uvodnih izjav Direktive, zlasti ne iz pete uvodne izjave, ne izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti s tem, da takega ukrepa ne omejuje na dejavnosti ali dogodke s čezmejnim vplivom po zgledu člena 17(2) Direktive 89/552, prekoračil meje pravice do prostega preudarka, s katerimi razpolaga na tem področju.
153 Te razlage ne izpodbije trditev tožeče stranke, da so s takimi ukrepi prepovedi tiskarskim podjetjem odtegnjeni pomembni oglaševalski prihodki, prispevajo celo k zaprtju nekaterih podjetij in končno kršijo svobodo izražanja, ki jo zagotavlja člen 10 EKČP.
154 Treba je opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo svobodnega izražanja sicer izrecno določa člen 10 EKČP in pomeni temeljno svoboščino demokratične družbe, vendar iz drugega odstavka tega člena izhaja, da je ta pravica lahko podvržena določenim omejitvam, ki jih upravičujejo cilji javnega interesa, če jih določa zakon, imajo enega ali več legitimnih ciljev glede na to določbo in so nujne v demokratični družbi, torej omejitvam, ki jih upravičuje nujna socialna potreba in so zlasti sorazmerne zasledovanemu legitimnemu cilju (glej v tem smislu sodbe z dne 26. junija 1997 v zadevi Familiapress, C-368/95, Recueil, str. I‑3689, točka 26; z dne 11. julija 2002 v zadevi Carpenter, C‑60/00, Recueil, str. I‑6279, točka 42; z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. I‑5659, točka 79, in zgoraj navedeno sodbo Karner, točka 50).
155 Enako, kot so navedli Parlament, Svet in intervenientke, ki ju podpirajo, se pravica do odločanja po prostem preudarku, s katero razpolagajo pristojni organi pri ugotavljanju, kje je pravično ravnotežje med pravico do svobodnega izražanja in cilji splošnega interesa iz člena 10(2) EKČP, spreminja glede na posamezen cilj, ki upravičuje omejevanje te pravice, in je odvisna od značaja zadevnih dejavnosti. Ker obstaja določena meja presoje, je nadzor omejen na preizkus razumnosti in sorazmernosti vmešavanja. Tako to velja za gospodarsko rabo svobodnega izražanja na tako zapletenem in spremenljivem področju, kot je oglaševanje (glej zgoraj navedeno sodbo Karner, točka 51).
156 Tudi če bi v zadevi domnevali, da ukrepi prepovedi oglaševanja ali sponzorstva iz členov 3 in 4 Direktive posredno vplivajo na oslabitev pravice do svobodnega izražanja, pa pravica do novinarske svobode izražanja kot taka ostane nedotaknjena, pri čemer posledično redakcijski prispevki novinarjev niso prizadeti.
157 Zato je treba ugotoviti, da zakonodajalec Skupnosti s sprejetjem takih ukrepov ni prekoračil pravice do odločanja po prostem preudarku, ki mu je izrecno priznana.
158 Iz tega izhaja, da navedenih ukrepov prepovedi ne moremo obravnavati kot nesorazmerne.
159 Peti tožbeni razlog tako ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
160 Ker noben od tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v podporo svoji tožbi, ni utemeljen, je treba tožbo zavrniti.
Stroški
161 Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker sta Evropski parlament in Svet priglasila stroške in Zvezna republika Nemčija s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 69(4) istega poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Zvezni republiki Nemčiji se naloži plačilo stroškov.
3) Kraljevina Španija, Francoska republika, Republika Finska in Komisija Evropskih skupnosti nosijo vsaka svoje stroške.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina