EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 2.12.2015
COM(2015) 595 final
2015/0275(COD)
Predlog
DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih
(Besedilo velja za EGP)
{SWD(2015) 259 final}
{SWD(2015) 260 final}
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM
1.OZADJE PREDLOGA
1.1Splošno ozadje
Gospodarstvo Unije trenutno izgublja znatno količino potencialnih sekundarnih surovin, ki jih je mogoče najti v tokovih odpadkov. V letu 2013 je v EU skupaj nastalo približno 2,5 milijarde ton odpadkov, od tega 1,6 milijarde ton odpadkov ni bilo ponovno uporabljenih ali recikliranih in so zato za evropsko gospodarstvo izgubljeni. Ocenjuje se, da bi bilo mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti dodatnih 600 milijonov ton odpadkov. Od celotne količine komunalnih odpadkov, nastalih v Uniji, je bil recikliran samo majhen delež (43 %), medtem ko je bil preostanek odložen na odlagališčih (31 %) ali sežgan (26 %). Unija s tem iz rok izpušča pomembne priložnosti za izboljšanje učinkovitosti rabe virov in vzpostavitev bolj krožnega gospodarstva.
Na področju ravnanja z odpadki se Komisija sooča tudi z velikimi razlikami med državami članicami. Leta 2011 je šest držav članic na odlagališča odložilo manj kot 3 % svojih komunalnih odpadkov, medtem ko je bil ta delež v 18 državah večji kot 50 %, v nekaterih pa je celo presegal 90 %. To neenakost je nujno treba odpraviti.
Predlogi sprememb Direktive 2008/98/ES o odpadkih, Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži, Direktive 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih, Direktive 2000/53/ES o izrabljenih vozilih, Direktive 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih ter Direktive 2012/19/EU o odpadni električni in elektronski opremi so del svežnja ukrepov za krožno gospodarstvo, ki vključuje tudi sporočilo Komisije z naslovom „Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“.
1.2Razlogi za predlog in njegovi cilji
Nedavna gibanja kažejo, da je mogoč nadaljnji napredek glede učinkovite rabe virov in da lahko ima velike gospodarske, okoljske in družbene koristi. Spreminjanje odpadkov v vir je bistvenega pomena za povečanje učinkovitosti rabe virov in zaprtje zanke v krožnem gospodarstvu.
Pravno zavezujoči cilji so ključno gonilo za izboljšanje praks ravnanja z odpadki, spodbujanje inovacij in recikliranja, omejevanje odlaganja na odlagališča ter ustvarjanje spodbud, s katerimi bi bilo mogoče spremeniti ravnanje potrošnikov. Krepitev politike o odpadkih ima lahko pomembne koristi: trajnostno rast in ustvarjanje novih delovnih mest, manjše emisije toplogrednih plinov, neposredne prihranke zaradi boljših praks ravnanja z odpadki in bolj zdravo okolje.
Ta predlog za spremembo Direktive 2008/98/ES je odziv na pravno obveznost pregleda ciljev za ravnanje z odpadki iz navedene direktive. Predlogi, ki tvorijo del svežnja o krožnem gospodarstvu in spreminjajo šest zgoraj navedenih direktiv, deloma temeljijo na predlogu, ki ga je Komisija predstavila julija 2014 in ga nato umaknila februarja 2015. So v skladu s cilji časovnega okvira za učinkovito rabo virov in sedmim okoljskim akcijskim programom ter vključujejo dosledno izvajanje hierarhije ravnanja z odpadki v vseh državah članicah, zmanjšanje absolutne količine nastalih odpadkov in količine nastalih odpadkov na prebivalca, zagotavljanje visokokakovostnega recikliranja in uporabo recikliranih odpadkov kot pomembnega, zanesljivega vira surovin v Uniji. Prispevajo tudi k izvajanju pobude EU za surovine in obravnavajo potrebo po preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov. Poleg tega ti predlogi v vseh šestih direktivah poenostavljajo zahteve za poročanje.
2.REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENA UČINKA
2.1Študije
V predlogih in priloženi oceni učinka so ocenjeni tehnološki in socialno-ekonomski vidiki ter vidiki stroškovne učinkovitosti izvajanja in nadaljnjega razvoja zakonodaje EU o odpadkih. Pripravljen je bil dodatek k oceni učinka z analizo možnih učinkov in dodatnih različic glavnih možnosti politike, opredeljenih v oceni učinka.
2.2Notranje posvetovanje
Znotraj Komisije je pripravo zakonodajnih predlogov spremljala usmerjevalna skupina za oceno učinka, ki so jo sestavljale različne službe Komisije (SG, ECFIN, GROW, CLIMA, JRC in ESTAT).
2.3Zunanje posvetovanje
Komisija je sestavila okvirni seznam vprašanj, ki jih je treba rešiti, prvi razgovori s ključnimi deležniki pa so se začeli februarja 2013. Junija 2013 se je začelo spletno javno posvetovanje v skladu z minimalnimi standardi za posvetovanja, končalo pa se je septembra 2013. Predloženih je bilo 670 odgovorov, ki so izražali veliko zaskrbljenost javnosti nad stanjem v zvezi z ravnanjem z odpadki v EU in velika pričakovanja glede ukrepov EU na tem področju. Od junija do septembra 2015 je potekalo posebno posvetovanje med državami članicami ter širše posvetovanje o krožnem gospodarstvu.
2.4Ocena učinka
Skupaj s predlogom, sprejetim julija 2014, sta bila objavljena poročilo o oceni učinka in povzetek. Ocena učinka, ki ostaja glavna analitična podlaga za revidirane zakonodajne predloge, ocenjuje glavne okoljske, socialne in ekonomske učinke različnih možnosti politike za izboljšanje ravnanja z odpadki v EU. Presodijo se tudi različne ravni ciljev, ki se primerjajo z „osnovnim scenarijem“, da se lahko opredelijo najprimernejši instrumenti in cilji ter hkrati zagotovijo čim nižji stroški in čim večje koristi.
Odbor Komisije za oceno učinka je 8. aprila 2014 izdal pozitivno mnenje o oceni učinka in predložil številna priporočila za dopolnitev poročila. Zaprosil je za dodatno pojasnitev opredelitve težave in potrebe po novih srednjeročnih ciljih, krepitev argumentov v prid prepovedi odlaganja na odlagališča z vidika subsidiarnosti in sorazmernosti in v prid enotnim ciljem za vse države članice ter podrobnejšo razlago o tem, kako je v predlogu upoštevana različna uspešnost držav članic.
Na podlagi ocene učinka je bilo ugotovljeno, da bi kombinacija različnih možnosti zagotovila naslednje koristi:
–zmanjšanje upravnega bremena, zlasti za male ustanove ali podjetja, poenostavitev in izboljšanje izvajanja, vključno z ohranitvijo ciljev, ki ustrezajo svojemu namenu;
–ustvarjanje novih delovnih mest – do leta 2035 bi lahko ustvarili več kot 170 000 neposrednih delovnih mest, večino katerih ne bi bilo mogoče preseliti iz EU;
–zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP) – med letoma 2015 in 2035 bi lahko preprečili več kot 600 milijonov ton TGP;
–pozitivni učinki na konkurenčnost sektorjev EU za ravnanje z odpadki in recikliranje ter na proizvodni sektor EU (boljše sheme razširjene odgovornosti proizvajalca, manjša tveganja, povezana z dostopom do surovin);
–gospodarstvo EU bi lahko uporabilo sekundarne surovine, kar bi zmanjšalo odvisnost EU od uvoženih surovin.
Skupaj z zakonodajnim predlogom je bilo izdano tudi analitično obvestilo kot dodatek k oceni učinka. V njem so analizirane številne dodatne možnosti in različice, s katerimi bi se bolje upoštevala različna izhodišča posameznih držav članic.
3.PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA
3.1Povzetek predlaganih ukrepov
Glavni elementi predlogov za spremembo zakonodaje EU o odpadkih so:
–uskladitev opredelitev pojmov;
–povišanje cilja priprave komunalnih odpadkov za ponovno uporabo in recikliranje na 65 % do leta 2030;
–povišanje ciljev priprave odpadne embalaže za ponovno uporabo in recikliranje ter poenostavitev sklopa ciljev;
–postopna omejitev odlaganja komunalnih odpadkov na odlagališča na 10 % do leta 2030;
–večja harmonizacija in poenostavitev pravnega okvira za stranske proizvode in prenehanje statusa odpadka;
–novi ukrepi za spodbujanje preprečevanja odpadkov, vključno z živilskimi odpadki, in njihovo ponovno uporabo;
–uvedba minimalnih operativnih pogojev za razširjeno odgovornost proizvajalca;
–uvedba sistema zgodnjega opozarjanja za spremljanje izpolnjevanja ciljev recikliranja;
–poenostavitev in racionalizacija obveznosti poročanja;
–uskladitev s členoma 290 in 291 PDEU o delegiranih in izvedbenih aktih.
3.2Pravna podlaga in pravica do ukrepanja
S to direktivo se spremeni šest direktiv, ki obravnavajo ravnanje z različnimi vrstami odpadkov. Predlogi za spremembo Direktive 2008/98/ES, Direktive 1999/31/ES, Direktive 2000/53/ES, Direktive 2006/66/ES in Direktive 2012/19/EU temeljijo na členu 192(1) PDEU, predlog za spremembo Direktive 94/62/ES pa na členu 114 PDEU.
Člen 11(2) Direktive 2008/98/ES določa, da se priprava za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov iz gospodinjstev in podobnih odpadkov povečata na najmanj 50 % ter da se priprava za ponovno uporabo, recikliranje in materialno predelavo nenevarnih gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja objektov povečajo na najmanj 70 % do leta 2020. Komisija je morala v skladu s členom 11(4) najpozneje do 31. decembra 2014 pregledati navedene cilje, da bi po potrebi okrepila cilje in preučila možnost določitve ciljev za druge tokove odpadkov ob upoštevanju zadevnih okoljskih, gospodarskih in družbenih učinkov določitve ciljev. V skladu s členom 9(c) je morala Komisija do konca leta 2014 na podlagi najboljših razpoložljivih praks določiti cilje preprečevanja nastajanja odpadkov in prekinitve njihove povezave z gospodarsko rastjo za leto 2020, vključno, če bi bilo potrebno, z revizijo kazalnikov iz člena 29(4). Nazadnje je morala Komisija v skladu s členom 37(4) v prvem poročilu, ki je moralo biti pripravljeno do 12. decembra 2014, oceniti več ukrepov, vključno s shemami odgovornosti proizvajalca za posebne tokove odpadkov, cilje, kazalnike in ukrepe za recikliranje, pa tudi postopke materialne in energijske predelave, ki bi lahko prispevali k učinkovitejšemu izpolnjevanju ciljev iz členov 1 in 4.
Člen 5(2) Direktive 1999/31/ES določa tri cilje za preusmeritev biorazgradljivih komunalnih odpadkov z odlagališč in prepoveduje odlaganje določenih odpadkov na odlagališča. Države članice morajo izpolniti zadnji cilj za preusmeritev biorazgradljivih komunalnih odpadkov z odlagališč do 16. julija 2016. Navedeni cilj se v skladu s členom 5(2) do 16. julija 2014 ponovno pregleda za njegovo potrditev ali spremembo, da se zagotovi visoka stopnja varstva okolja in ob upoštevanju praktičnih izkušenj, ki jih imajo države članice pri uresničevanju prvih dveh ciljev.
Člen 6(1) Direktive 94/62/ES določa ciljne deleže za predelavo in recikliranje odpadne embalaže, ki se v skladu s členom 6(5) določijo vsakih pet let na podlagi praktičnih izkušenj, pridobljenih v državah članicah, ter ugotovitev znanstvenih raziskav in metod vrednotenja, kot sta ocena življenjskega cikla ter analiza stroškov in koristi.
3.3Načelo subsidiarnosti in sorazmernosti
Predlogi so v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Omejeni so na spremembo zgoraj navedenih direktiv z zagotovitvijo okvira, ki določa skupne cilje, hkrati pa državam članicam omogoča, da same odločajo o konkretnih izvedbenih metodah.
3.4Obrazložitveni dokumenti
Komisija meni, da so dokumenti, ki pojasnjujejo ukrepe držav članic za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo, potrebni za izboljšanje kakovosti informacij o prenosu direktiv.
Zakonodaja o odpadkih se v zakonodajo držav članic pogosto prenese zelo decentralizirano, kar glede na upravno strukturo posamezne države članice vključuje prenos na regionalni ali lokalni ravni in v številne pravne akte. Zato se lahko zgodi, da mora država članica pri prenosu spremenjenih direktiv spremeniti veliko različnih zakonodajnih aktov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.
Predlogi za spremembe se navezujejo na šest različnih direktiv o odpadkih in vplivajo na večje število pravno zavezujočih obveznosti, vključno s celostno spremembo ciljev iz Direktive 2008/98/ES, Direktive 1999/31/ES in Direktive 94/62/ES ter poenostavitvijo Direktive 2000/53/ES, Direktive 2006/66/ES in Direktive 2012/19/EU. To je zapleten pregled zakonodaje o odpadkih, ki lahko vpliva na številne dele nacionalne zakonodaje.
Spremenjeni cilji za ravnanje z odpadki iz spremenjenih direktiv so medsebojno povezani ter bi jih bilo treba previdno prenesti v nacionalno zakonodajo in pozneje vključiti v nacionalne sisteme ravnanja z odpadki.
Predlagane določbe bodo vplivale na veliko različnih zasebnih in javnih deležnikov v državah članicah ter bodo imele pomemben učinek na prihodnje naložbe v infrastrukturo za ravnanje z odpadki. Popoln in pravilen prenos nove zakonodaje je nujen za zagotovitev, da bodo doseženi cilji iz teh direktiv (tj. varovanje zdravja ljudi in okolja, večja učinkovitost rabe virov, zagotovitev delovanja notranjega trga ter preprečitev trgovinskih ovir in omejevanja konkurence v EU).
Zahteva po predložitvi obrazložitvenih dokumentov lahko pomeni dodatno upravno breme za nekatere države članice. Vendar so ti dokumenti potrebni za učinkovito preverjanje popolnega in pravilnega prenosa, ki je iz zgoraj navedenih razlogov bistvenega pomena, poleg tega pa ni nobenega manj obremenilnega ukrepa za učinkovito preverjanje. Obrazložitveni dokumenti lahko tudi znatno prispevajo k zmanjšanju upravnega bremena Komisije pri spremljanju skladnosti; brez njih bi bili za spremljanje metod prenosa v vseh državah članicah potrebni precejšnji viri in številni stiki z nacionalnimi organi.
Glede na zgoraj navedena dejstva je ustrezno od držav članic zahtevati, naj k svojim uradnim obvestilom o ukrepih za prenos priložijo enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med določbami direktiv o spremembi zakonodaje EU o odpadkih in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos.
3.5Delegirana in izvedbena pooblastila Komisije
Delegirana in izvedbena pooblastila Komisije so skupaj z ustreznimi postopki za sprejetje teh aktov opredeljena v odstavkih 4, 5, 6, 9, 11, 14, 15, 18, 19, 21 in 22 člena 1 predloga v zvezi z Direktivo 2008/98/ES, odstavkih 4, 6, 7, 9 in 10 člena 1 predloga v zvezi z Direktive 94/62/ES, odstavkih 6 in 7 člena 1 predloga v zvezi z Direktivo 1999/31/ES ter spremembah, predlaganih v členih 1 in 3 predloga v zvezi z direktivama 2000/53/ES in 2012/19/EU.
4.PRORAČUNSKE POSLEDICE
Predlogi ne bodo vplivali na proračun Evropske unije, zato jim ni priložena ocena finančnih posledic, predvidena v členu 31 finančne uredbe (Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002).
2015/0275 (COD)
Predlog
DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 192(1) Pogodbe,
ob upoštevanju predloga Evropske komisije,
po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,
ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,
ob upoštevanju mnenja Odbora regij,
v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,
ob upoštevanju naslednjega:
(1)Ravnanje z odpadki v Uniji bi bilo treba izboljšati zaradi varstva, ohranjanja in izboljšanja kakovosti okolja, varovanja zdravja ljudi, skrbne in preudarne rabe naravnih virov ter spodbujanja bolj krožnega gospodarstva.
(2)Cilje iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede priprave za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov bi bilo treba spremeniti, da bi bolje odražali prizadevanje Unije za prehod na bolj krožno gospodarstvo.
(3)Številne države članice še niso razvile potrebne infrastrukture za ravnanje z odpadki. Zato je bistvenega pomena, da se določijo dolgoročni cilji politike za usmerjanje ukrepov in naložb, s čimer bi se preprečilo ustvarjanje strukturnih presežkov zmogljivosti za obdelavo ostankov odpadkov in izgubo materialov, ki jih je mogoče reciklirati, na dnu hierarhije ravnanja z odpadki.
(4)Komunalni odpadki predstavljajo med 7 in 10 % vseh odpadkov, ki nastanejo v Uniji; vendar je ta tok odpadkov med najzahtevnejšimi, kar zadeva ravnanje z odpadki, zato način ravnanja s komunalnimi odpadki v splošnem dobro odraža kakovost celotnega sistema ravnanja z odpadki v državi. Izzivi, povezani z ravnanjem s komunalnimi odpadki, so posledica njihove zapletene in mešane sestave, neposredne bližine nastalih odpadkov državljanom ter zelo visoke stopnje prisotnosti v javnosti. Zato so za ravnanje s komunalnimi odpadki potrebni visoko razvit sistem ravnanja z odpadki, vključno z učinkovitim sistemom zbiranja, dejavno sodelovanje državljanov in podjetij, infrastruktura, prilagojena specifični sestavi odpadkov, ter dodelan sistem financiranja. Države z učinkovitimi sistemi ravnanja s komunalnimi odpadki na splošno dosegajo boljše rezultate pri celotnem ravnanju z odpadki.
(5)Opredelitve komunalnih odpadkov, gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja objektov, končnega postopka recikliranja ter zasipanja je treba vključiti v Direktivo 2008/98/ES, da se pojasni področje uporabe teh pojmov.
(6)Za zagotovitev, da cilji recikliranja temeljijo na zanesljivih in primerljivih podatkih, in da bi se omogočilo učinkovitejše spremljanje napredka pri doseganju teh ciljev bi morala biti opredelitev komunalnih odpadkov v Direktivi 2008/98/ES skladna z opredelitvami, ki jih v statistične namene uporabljata Eurostat in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, na podlagi katerih države članice svoje podatke sporočajo že leta. Opredelitev komunalnih odpadkov v tej direktivi je neodvisna od tega, ali je izvajalec ravnanja z odpadki javni ali zasebni subjekt.
(7)Države članice bi morale zagotoviti zadostne spodbude za izvajanje hierarhije ravnanja z odpadki, zlasti v smislu finančnih spodbud za doseganje ciljev za preprečevanje nastajanja in recikliranje odpadkov iz te direktive, kot so dajatve za odlaganje na odlagališča in sežiganje, sheme „odvrzi in plačaj“, sheme razširjene odgovornosti proizvajalca in spodbude za lokalne oblasti.
(8)Da bi se izvajalcem dejavnosti na trgih sekundarnih surovin zagotovilo več varnosti glede tega, ali imajo snovi ali predmeti status odpadka ali ne, ter za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev je pomembno, da se na ravni Unije vzpostavijo usklajeni pogoji za določanje, kdaj se snovi ali predmeti štejejo za stranske proizvode in kdaj se odpadki, ki so bili predelani, prenehajo šteti za odpadke. Kadar je treba zagotoviti nemoteno delovanje notranjega trga ali visoko stopnjo varstva okolja v vsej Uniji, bi bilo treba Komisijo pooblastiti za sprejemanje delegiranih aktov, v katerih bodo določena podrobna merila za uporabo takšnih usklajenih pogojev za določene vrste odpadkov, vključno s posebno uporabo.
(9)Sheme razširjene odgovornosti proizvajalca so bistveni element učinkovitega ravnanja z odpadki, vendar obstajajo precejšnje razlike med državami članicami glede učinkovitosti in uspešnosti teh shem. Zato je treba določiti minimalne operativne zahteve za razširjeno odgovornost proizvajalca. Te zahteve bi morale zmanjšati stroške in izboljšati učinkovitost podjetij, vključno z malimi in srednjimi podjetji, hkrati pa zagotoviti tudi enake konkurenčne pogoje zanje ter preprečiti ovire za nemoteno delovanje notranjega trga. Prav tako bi morale tudi prispevati k vključevanju stroškov ob koncu življenjske dobe proizvodov v njihovo ceno ter zagotoviti spodbude za proizvajalce, da bi bolje upoštevali možnost recikliranja in ponovne uporabe že pri načrtovanju svojih proizvodov. Te zahteve bi morale veljati tako za nove kot tudi za obstoječe sheme razširjene odgovornosti proizvajalca. Potrebno je prehodno obdobje za prilagoditev strukture in postopkov obstoječih shem razširjene odgovornosti proizvajalca na nove zahteve.
(10)Preprečevanje nastajanja odpadkov je najučinkovitejši način za povečanje učinkovitosti rabe virov in zmanjšanje vpliva odpadkov na okolje. Zato je pomembno, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov ter spremljajo in ocenjujejo napredek pri izvajanju takšnih ukrepov. Za zagotovitev enotnega merjenja splošnega napredka pri izvajanju ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov bi bilo treba določiti skupne kazalnike.
(11)Snovi rastlinskega izvora iz agroživilske industrije in hrana neživalskega izvora, ki ni več namenjena za prehrano ljudi, ki so namenjene za uporabo kot krma, so predmet Uredbe (ES) št. 767/2009 in se ne štejejo za odpadek za namene navedene uredbe. Direktiva 2008/98/ES se zato ne bi smela uporabljati za navedene proizvode in snovi, če se uporabljajo za krmo, področje uporabe navedene direktive pa bi bilo treba ustrezno pojasniti.
(12)Države članice bi morale sprejeti ukrepe za spodbujanje preprečevanja nastajanja živilskih odpadkov v skladu z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, zlasti v skladu z njenim ciljem prepolovitve količine nastalih živilskih odpadkov do leta 2030. Ti ukrepi bi morali biti namenjeni preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov pri primarni pridelavi, obdelavi in proizvodnji, prodaji na drobno in distribuciji hrane ter v restavracijah in gostinskih dejavnostih, pa tudi v gospodinjstvih. Ob upoštevanju okoljskih in gospodarskih koristi preprečevanja nastajanja živilskih odpadkov bi morale države članice sprejeti ukrepe, posebej namenjene preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov, in meriti napredek na področju zmanjševanja teh odpadkov. Za olajšanje izmenjave dobrih praks v vsej EU tako med državami članicami kot tudi med izvajalci živilske dejavnosti bi bilo treba vzpostaviti enotne metodologije za opravljanje takšnih meritev. Stopnje živilskih odpadkov bi bilo treba sporočati vsaki dve leti.
(13)Odpadki iz industrije, nekateri odpadki iz trgovine in rudarski odpadki se med seboj zelo razlikujejo glede na sestavo in količino ter glede na gospodarsko strukturo države članice, strukturo industrije ali komercialnega sektorja, v okviru katerega nastajajo odpadki, in industrijsko ali komercialno zgoščenost na zadevnem geografskem območju. Zato je industrijsko naravnan pristop z uporabo referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah in podobnih instrumentov za obravnavo posebnih vidikov, povezanih z ravnanjem z določeno vrsto odpadkov, ustrezna rešitev za večino industrijskih in rudarskih odpadkov. Vendar bi morale za odpadno embalažo iz industrijskega in komercialnega okolja še naprej veljati zahteve iz Direktive 94/62/ES in Direktive 2008/98/ES, vključno z njihovimi izboljšavami.
(14)Treba bi bilo povišati cilje priprave za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov, da se zagotovijo znatne okoljske, gospodarske in družbene koristi.
(15)S postopnim zviševanjem sedanjih ciljev priprave komunalnih odpadkov za ponovno uporabo in recikliranje bi bilo treba zagotoviti, da bodo odpadni materiali z ekonomsko vrednostjo ponovno uporabljeni in učinkovito reciklirani ter da se bodo dragocene surovine v odpadkih vrnile v evropsko gospodarstvo, s čimer bi se zagotovilo napredek pri izvajanju pobude za surovine in vzpostavitvi krožnega gospodarstva.
(16) Med državami članicami obstajajo velike razlike glede njihove učinkovitosti pri ravnanju z odpadki, zlasti kar zadeva recikliranje komunalnih odpadkov. Da se upoštevajo te razlike, bi bilo državam članicam, ki so glede na podatke Eurostata v letu 2013 reciklirale manj kot 20 % svojih komunalnih odpadkov, treba dati več časa, da zagotovijo skladnost s cilji priprave za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov, določenimi za leti 2025 in 2030. Glede na povprečne letne stopnje napredka, ki so jih države članice dosegle v obdobju zadnjih petnajstih let, bodo nekatere države članice morale svoje zmogljivosti recikliranja povečevati bistveno hitreje kot do zdaj, če bodo želele doseči navedene cilje. Da se zagotovi stalen napredek pri doseganju ciljev in da se pravočasno odpravijo pomanjkljivosti pri izvajanju, bi morale tiste države članice, ki so dobile na voljo več časa, izpolnjevati vmesne cilje in sprejeti načrt izvajanja.
(17)Da se zagotovi zanesljivost zbranih podatkov o pripravi za ponovno uporabo in recikliranje, je nujno treba določiti skupna pravila za poročanje. Prav tako je pomembno določiti natančnejša pravila glede načina poročanja držav članic o tem, kaj se učinkovito reciklira in kaj je mogoče upoštevati v količinah, za katere se šteje, da prispevajo k doseganju ciljev recikliranja. V ta namen mora poročanje o izpolnjevanju ciljev recikliranja praviloma temeljiti na količinah, vnesenih v končni postopek recikliranja. Da se omeji upravno breme, bi bilo državam članicam ob upoštevanju strogih pogojev treba omogočiti, da o stopnjah recikliranja poročajo na podlagi izhodnih količin iz sortirnic odpadkov. Izgube teže materialov ali snovi zaradi procesov fizičnega in/ali kemičnega preoblikovanja, ki so neločljivo povezani s končnim postopkom recikliranja, se ne bi smelo odšteti od sporočene teže recikliranih odpadkov.
(18)Za namen izračuna, ali so bili cilji priprave za ponovno uporabo in recikliranje doseženi, bi bilo državam članicam treba omogočiti, da v teh količinah upoštevajo proizvode in sestavne dele proizvodov, ki jih za ponovno uporabo pripravijo priznani izvajalci dejavnosti ponovne uporabe in kavcijski sistemi, pa tudi recikliranje kovin, ki poteka v okviru sežiganja. Da se zagotovi enotno izračunavanje teh podatkov, bo Komisija sprejela podrobna pravila za določanje priznanih izvajalcev dejavnosti priprave za ponovno uporabo in kavcijskih sistemov, merila kakovosti za reciklirane kovine in pravila v zvezi z zbiranjem, potrjevanjem in sporočanjem podatkov.
(19)Da se zagotovi boljše, pravočasno in enotnejše izvajanje te direktive ter predvidijo slabosti pri izvajanju, bi bilo treba vzpostaviti sistem zgodnjega opozarjanja za odkrivanje pomanjkljivosti in ukrepanje pred iztekom rokov za izpolnjevanje ciljev.
(20)Izpolnjevanje obveznosti vzpostavitve sistemov ločenega zbiranja papirja, kovine, plastike in stekla je ključno za intenzivnejšo pripravo za ponovno uporabo in povečanje stopenj recikliranja v državah članicah. Poleg tega bi bilo treba ločeno zbirati tudi biološke odpadke, kar bi pripomoglo k intenzivnejši pripravi za ponovno uporabo in povečanju stopnje recikliranja ter preprečevanju kontaminacije suhih materialov, ki jih je mogoče reciklirati.
(21)Pravilno ravnanje z nevarnimi odpadki še vedno predstavlja težavo v Uniji, podatki o njihovi obdelavi pa delno manjkajo. Zato je treba vzpostaviti elektronske registre nevarnih odpadkov v državah članicah in tako okrepiti mehanizme vodenja evidenc in sledljivosti. Elektronsko zbiranje podatkov bi bilo treba po potrebi razširiti na druge vrste odpadkov, da se poenostavi vodenje evidenc za podjetja in uprave ter izboljša spremljanje tokov odpadkov v Uniji.
(22)Ta direktiva določa dolgoročne cilje na področju ravnanja z odpadki v Uniji ter gospodarskim subjektom in državam članicam daje jasne smernice o naložbah, ki so potrebne za doseganje ciljev te direktive. Pri razvoju nacionalnih strategij za ravnanje z odpadki in načrtovanju naložb v infrastrukturo za ravnanje z odpadki bi morale države članice ustrezno uporabiti evropske strukturne in investicijske sklade v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, in sicer s spodbujanjem preprečevanja, ponovne uporabe in recikliranja.
(23)Nekatere surovine so zelo pomembne za gospodarstvo Unije, oskrba z njimi pa je povezana z visokim tveganjem. Države članice bi morale za zagotovitev zanesljivosti oskrbe s temi surovinami ter v skladu s pobudo za surovine in cilji evropskega partnerstva za inovacije na področju surovin zagotoviti najboljše možno ravnanje z odpadki, ki vsebujejo pomembne količine teh surovin, ob upoštevanju ekonomske in tehnološke izvedljivosti ter koristi za okolje. Komisija je pripravila seznam kritičnih surovin za EU. Ta seznam Komisija tudi redno pregleduje.
(24)Za nadaljnjo podporo učinkovitemu izvajanju pobude za surovine bi morale države članice tudi spodbujati ponovno uporabo proizvodov, ki so glavni viri surovin. Prav tako morajo v svoje načrte ravnanja z odpadki vključiti ustrezne nacionalne ukrepe v zvezi z zbiranjem in predelavo odpadkov, ki vsebujejo znatne količine teh surovin. Ti ukrepi bi morali biti vključeni v načrte ravnanja z odpadki, ko bodo prvič posodobljeni po začetku veljavnosti te direktive. Komisija bo zagotovila informacije o zadevnih skupinah proizvodov in tokovih odpadkov na ravni EU. Ta določba državam članicam ne preprečuje sprejetja ukrepov v zvezi z drugimi surovinami, ki jih štejejo za pomembne za svoja nacionalna gospodarstva.
(25)Smetenje ima neposreden škodljiv vpliv na okolje in dobro počutje državljanov, visoki stroški čiščenja pa so nepotrebno gospodarsko in družbeno breme. Uvedba posebnih ukrepov v okviru načrtov ravnanja z odpadki in njihovo dosledno izvrševanje s strani pristojnih organov bi morala prispevati k odpravi te težave.
(26)Za zmanjšanje regulativnih bremen za male ustanove ali podjetja bi bilo treba poenostaviti zahteve za registracijo za mala podjetja ali ustanove, ki zbirajo ali prevažajo majhne količine nenevarnih odpadkov. Mejno količino takšnih odpadkov bo morda morala prilagoditi Komisija.
(27)Poročila o izvajanju, ki jih države članice pripravijo vsaka tri leta, se niso izkazala kot učinkovito orodje za preverjanje skladnosti in zagotavljanje dobrega izvajanja, temveč so ustvarila nepotrebno upravno breme. Zato je ustrezno razveljaviti določbe, ki državam članicam nalagajo pripravo takšnih poročil. Namesto tega bi se spremljanje skladnosti moralo izvajati izključno na podlagi statističnih podatkov, ki jih države članice vsako leto sporočijo Komisiji.
(28)Statistični podatki, ki jih predložijo države članice, so za Komisijo bistveni element za oceno skladnosti vseh držav članic z zakonodajo o odpadkih. Kakovost, zanesljivost in primerljivost statističnih podatkov bi bilo treba izboljšati z uvedbo enotne vstopne točke za vse podatke o odpadkih, črtanjem zastarelih zahtev za poročanje, primerjalno analizo nacionalnih metodologij za poročanje in uvedbo poročil o preverjanju kakovosti podatkov.
Da bi se dopolnila ali spremenila Direktiva 2008/98/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe sprejme akte v zvezi s členi 5(2), 6(2), 7(1), 11a(2), 11a(6), 26, 27(1), 27(4), 38(1), 38(2) in 38(3). Zlasti je pomembno, da Komisija pri pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti Evropskemu parlamentu in Svetu predloženi sočasno, pravočasno in na ustrezen način.
(30)Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje Direktive 2008/98/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s členi 9(4), 9(5), 33(2), 35(5) in 37(6). Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta.
(31)Direktivo 2008/98/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.
(32)Države članice so se v skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih zavezale, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v zvezi s to direktivo upravičena.
(33)izboljšati ravnanje z odpadki v Uniji ter tako prispevati k varstvu, ohranitvi in izboljšanju kakovosti okolja, zdravju oceanov in varnosti morske hrane z zmanjšanjem količine morskih odpadkov ter preudarni in racionalni uporabi naravnih virov
SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:
Člen 1
Spremembe
Direktiva 2008/98/ES se spremeni:
(1) Odstavku 2(2) se doda naslednja točka (e):
„(e) posamična krmila, kot so opredeljena v členu 3(2)(g) Uredbe (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (*).
(*)
Uredba (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o dajanju krme v promet in njeni uporabi, spremembi Uredbe (ES) št. 1831/2003 Evropskega parlamenta in Sveta in razveljavitvi Direktive Sveta 79/373/EGS, Direktive Komisije 80/511/EGS, direktiv Sveta 82/471/EGS, 83/228/EGS, 93/74/EGS, 93/113/ES in 96/25/ES ter Odločbe Komisije 2004/217/ES (UL L 229, 1.9.2009, str. 1).“.
(2) Člen 3 se spremeni:
(a) vstavi se naslednja točka 1a:
„1a. „komunalni odpadki“ pomenijo:
(a)mešane odpadke in ločeno zbrane odpadke iz gospodinjstev, ki vključujejo:
–papir in karton, steklo, kovine, plastiko, biološke odpadke, les, tekstil, odpadno električno in elektronsko opremo, odpadne baterije in akumulatorje,
–kosovne odpadke, vključno z belo tehniko, ležišči in pohištvom,
–vrtne odpadke, vključno z listjem in pokošeno travo;
(b)mešane in ločeno zbrane odpadke iz drugih virov, ki so po naravi, sestavi in količini primerljivi z odpadki iz gospodinjstev;
(c)odpadke, ki nastanejo pri čiščenju tržnic in cest, vključno s smetmi s cest, vsebino košev za smeti ter odpadke, ki nastanejo pri vzdrževanju parkov in vrtov.
Komunalni odpadki ne vključujejo odpadkov iz kanalizacijskih omrežij, vključno z blatom iz čistilnih naprav ter gradbenimi odpadki in odpadki iz rušenja objektov;“;
(b) vstavi se naslednja točka 2a:
„2a. „nenevaren odpadek“ pomeni odpadek, ki ne kaže nobene nevarne lastnosti iz Priloge III;“;
(c) točka 4 se nadomesti z naslednjim:
„4. „biološki odpadki“ pomenijo biorazgradljive odpadke z vrtov in iz parkov, kuhinjske odpadke iz gospodinjstev, restavracij, gostinskih dejavnosti in trgovin na drobno, primerljive odpadke iz obratov za predelavo hrane ter druge po naravi, sestavi in količini primerljive odpadke;“;
(d) vstavi se naslednja točka 4a:
„4a. „gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov“ pomenijo odpadke, ki spadajo v kategorije gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja objektov s seznama odpadkov, sprejetega na podlagi člena 7;“;
(e) točka 16 se nadomesti z naslednjim:
„16. „priprava za ponovno uporabo“ pomeni postopke preverjanja, čiščenja ali popravila, s katerim se odpadki, proizvodi ali sestavni deli proizvodov, ki so jih zbrali priznani izvajalci dejavnosti priprave za ponovno uporabo ali so bili zbrani v okviru kavcijskih sistemov, pripravijo za ponovno uporabo brez kakršne koli druge predobdelave;“;
(f) vstavita se naslednji točki 17a in 17b:
„17a. „končni postopek recikliranja“ pomeni postopek recikliranja, ki se začne, ko ni potrebno nobeno nadaljnje sortiranje ter se odpadni materiali vnesejo v proizvodni proces in se učinkovito predelajo v proizvode, materiale ali snovi;
17b. „zasipanje“ pomeni vsako predelavo, kjer se ustrezni odpadki uporabijo za namene pridobivanja zemljišč na območjih izkopavanja ali za inženirske namene pri urejanju krajine ali gradnji namesto drugih materialov, ki niso odpadki in bi se sicer uporabili za navedeni namen;“.
(3) V členu 4 se doda naslednji odstavek 3:
„3. Države članice uporabijo ustrezne ekonomske instrumente za spodbujanje izvajanja hierarhije ravnanja z odpadki.
Države članice najpozneje do [vstaviti datum osemnajst mesecev po začetku veljavnosti te direktive] in vsakih pet let po tem datumu Komisiji sporočijo posebne instrumente, sprejete v skladu s tem odstavkom.“.
(4) Člen 5 se spremeni:
(a) uvodni stavek odstavka 1 se nadomesti z naslednjim:
„1. Države članice zagotovijo, da se snov ali predmet, ki nastane v proizvodnem procesu, katerega glavni namen ni proizvodnja te snovi ali predmeta, ne šteje za odpadek, temveč za stranski proizvod, če so izpolnjeni naslednji pogoji:“;
(b) odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:
„2. Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte, s katerimi določi podrobna merila za uporabo pogojev iz odstavka 1 v zvezi z določenimi snovmi ali predmeti.“;
(c) doda se naslednji odstavek 3:
„3. Države članice tehnične predpise, sprejete na podlagi odstavka 1, priglasijo Komisiji v skladu z Direktivo 2015/1535/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (*), kadar navedena direktiva tako zahteva.
(*) OJ L 241, 17.9.2015, str. 1.“.
(5) Člen 6 se spremeni:
(a) odstavek 1 se spremeni:
(i) uvodni stavek in točka (a) se nadomestita z naslednjim:
„1. Države članice zagotovijo, da se odpadki, ko so predelani, prenehajo šteti za odpadke, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) snov ali predmet se lahko uporabi za določene namene;“;
(ii) drugi pododstavek se črta;
(b) odstavki 2, 3 in 4 se nadomestijo z naslednjim:
„2. Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte, s katerimi določi podrobna merila za uporabo pogojev iz odstavka 1 v zvezi z določenimi odpadki. Ta podrobna merila po potrebi vključujejo mejne vrednosti za onesnaževala in upoštevajo vse možne škodljive okoljske vplive snovi ali predmeta.
3. Odpadki, ki v skladu z odstavkom 1 prenehajo biti odpadki, se za namene izračuna, ali so bili izpolnjeni cilji te direktive, Direktive 94/62/ES, Direktive 2000/53/ES, Direktive 2006/66/ES oziroma Direktive 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta (*), lahko štejejo za pripravljene za ponovno uporabo, reciklirane ali predelane, če so bili vključeni v pripravo za ponovno uporabo, recikliranje ali predelavo v skladu z navedenimi direktivami.
4. Države članice Komisijo obvestijo o tehničnih predpisih, sprejetih na podlagi odstavka 1 v skladu z Direktivo 2015/1535/ES Evropskega parlamenta in Sveta, kadar navedena direktiva tako zahteva.
(*) Direktiva 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO), (UL L 197, 24.7.2012, str. 38).“.
(6) Člen 7 se spremeni:
(a) v odstavku 1 se prvi stavek nadomesti z naslednjim:
„1. Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte za pripravo seznama odpadkov.“;
(b) odstavek 5 se črta.
(7) Člen 8 se spremeni:
(a) v odstavku 1 se doda naslednji pododstavek:
„Takšni ukrepi lahko vključujejo vzpostavitev sheme razširjene odgovornosti proizvajalca, ki določajo posebne operativne in finančne obveznosti proizvajalcev proizvodov.“;
(b) drugi stavek odstavka 2 se nadomesti z naslednjim:
„Takšni ukrepi so med drugim lahko namenjeni spodbujanju razvoja, proizvodnje in trženja proizvodov, ki so primerni za večkratno uporabo, ki so tehnično trajni in ki so potem, ko postanejo odpadki, primerni za ponovno uporabo in recikliranje, da se olajša ustrezno izvajanje hierarhije ravnanja z odpadki. Pri teh ukrepih se upoštevajo vplivi proizvodov v njihovem celotnem življenjskem ciklu.“;
(c) doda se naslednji odstavek 5:
„5. Komisija organizira izmenjavo informacij med državami članicami in udeleženci v shemah razširjene odgovornosti proizvajalca v zvezi s praktičnim izvajanjem zahtev iz člena 8a in najboljšimi praksami za zagotavljanje ustreznega upravljanja in čezmejnega sodelovanja na področju shem razširjene odgovornosti proizvajalca. To med drugim vključuje izmenjavo informacij o organizacijskih elementih in nadzorovanju organizacij za odgovornost proizvajalca, izbiri izvajalcev dejavnosti ravnanja z odpadki in preprečevanju smetenja. Komisija objavi rezultate izmenjave informacij.“.
(8) Vstavi se naslednji člen 8a:
„Člen 8a
Minimalne zahteve za sheme razširjene odgovornosti proizvajalca
1. Države članice zagotovijo, da sheme razširjene odgovornosti proizvajalca, vzpostavljene v skladu s členom 8(1):
–jasno opredeljujejo vloge in odgovornosti proizvajalcev proizvodov, ki dajejo blago na trg Unije, organizacij, ki izvajajo razširjeno odgovornost proizvajalca v imenu proizvajalcev, zasebne in javne izvajalce dejavnosti ravnanja z odpadki, lokalne oblasti in, če je ustrezno, priznane izvajalce dejavnosti priprave za ponovno uporabo;
–opredeljujejo merljive cilje ravnanja z odpadki v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, da bi se dosegli vsaj količinski cilji, pomembni za shemo, kot so določeni v tej direktivi, Direktivi 94/62/ES, Direktivi 2000/53/ES, Direktivi 2006/66/ES in Direktivi 2012/19/EU;
–vzpostavljajo sistem poročanja za zbiranje podatkov o proizvodih, ki jih proizvajalci, vključeni v shemo razširjene odgovornosti, dajejo na trg Unije. Ko navedeni proizvodi postanejo odpadki, morajo biti v sistemu na voljo podatki o zbiranju in predelavi teh odpadkov, skupaj s tokovi odpadnih materialov, kjer je to ustrezno;
–zagotavljajo enako in nediskriminatorno obravnavanje proizvajalcev proizvodov ter malih in srednjih podjetij v razmerju do preostalih podjetij.
2. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so imetniki odpadkov, ki bi morali biti vključeni v sheme razširjene odgovornosti proizvajalca, vzpostavljene v skladu s členom 8(1), obveščeni o sistemih za zbiranje odpadkov in preprečevanje smetenja, ki so na voljo. Države članice tudi sprejmejo ukrepe, ki bi imetnike odpadkov spodbudili k sodelovanju v obstoječih sistemih ločenega zbiranja odpadkov, zlasti na podlagi ekonomskih spodbud ali, po potrebi, predpisov.
3. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da organizacije, ustanovljene za izvajanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v imenu proizvajalca proizvodov:
(a) imajo jasno določeno območje delovanja z vidika geografske pokritosti ter proizvodov in materialov, ki jih zajemajo;
(b) imajo na voljo potrebna operativna in finančna sredstva za izvajanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca;
(c) imajo vzpostavljene ustrezne mehanizme samonadzora, ki jih dopolnjujejo redni neodvisni pregledi za oceno:
–finančnega poslovanja organizacije, vključno z izpolnjevanjem zahtev iz odstavka 4(a) in (b),
–kakovosti podatkov, zbranih in sporočenih v skladu s tretjo alineo odstavka 1 ter zahtevami iz Uredbe (ES) št. 1013/2006;
(d) javno objavijo informacije o:
–svojih lastnikih in članih,
–finančnih prispevkih proizvajalcev,
–postopku izbora izvajalcev dejavnosti ravnanja z odpadki.
4. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so finančni prispevki posameznega proizvajalca skladni z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti, tj. da:
(a) pokrijejo celotne stroške ravnanja z odpadki v zvezi s proizvodi, ki jih daje na trg Unije, vključno s:
–stroški dejavnosti ločenega zbiranja, sortiranja in predelave, ki so potrebne za izpolnjevanje ciljev ravnanja z odpadki iz druge alinee odstavka 1, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe ali prodaje sekundarnih surovin iz teh proizvodov,
–stroški zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z odstavkom 2,
–stroški zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s tretjo alineo odstavka 1;
(b) se prilagodijo na podlagi dejanskih stroškov ob koncu življenjske dobe posameznega proizvoda ali skupine podobnih proizvodov, pri čemer se upoštevajo zlasti možnosti njihove ponovne uporabe in recikliranja;
(c) temeljijo na optimiziranih stroških storitev, kadar so javni izvajalci dejavnosti ravnanja z odpadki odgovorni za izvajanje operativnih nalog sistema razširjene odgovornosti proizvajalca.
5. Države članice vzpostavijo ustrezen okvir za spremljanje in izvrševanje, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov izvajajo svoje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, da se finančna sredstva pravilno uporabljajo in da vsi, ki so vključeni v izvajanje sheme, sporočajo zanesljive podatke.
Če na ozemlju države članice v imenu proizvajalcev obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca izvaja več organizacij, država članica ustanovi neodvisen organ za nadzorovanje izvajanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca.
6. Države članice vzpostavijo platformo za zagotavljanje rednega dialoga med deležniki, vključenimi v izvajanje razširjene odgovornosti proizvajalca, vključno z zasebnimi ali javnimi izvajalci dejavnosti ravnanja z odpadki, lokalnimi oblastmi in, če je ustrezno, priznanimi izvajalci dejavnosti priprave za ponovno uporabo.
7. Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da so sheme razširjene odgovornosti proizvajalca, vzpostavljene pred [vstaviti datum osemnajst mesecev po začetku veljavnosti te direktive], skladne z določbami tega člena najpozneje do izteka 24 mesecev po tem datumu.“.
(9) Člen 9 se nadomesti z naslednjim:
„Člen 9
Preprečevanje nastajanja odpadkov
1. Države članice sprejmejo ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov. Ti ukrepi:
–spodbujajo uporabo proizvodov, ki so gospodarni z viri in trajni ter jih je mogoče popraviti in reciklirati;
–opredeljujejo ciljne proizvode, ki so glavni viri surovin, ki so zelo pomembne za gospodarstvo Unije in katerih dobava je povezana z visokim tveganjem, da se prepreči, da bi ti materiali postali odpadek;
–spodbujajo vzpostavitev sistemov za spodbujanje dejavnosti ponovne uporabe, zlasti v zvezi z električno in elektronsko opremo, tekstilom in pohištvom;
–zmanjšujejo nastajanje odpadkov v procesih, povezanih z industrijsko proizvodnjo, pridobivanjem mineralov ter gradnjo in rušenjem objektov, ob upoštevanju najboljših razpoložljivih tehnik;
–zmanjšujejo nastajanje živilskih odpadkov pri primarni pridelavi, obdelavi in proizvodnji, prodaji na drobno in distribuciji hrane ter v restavracijah in gostinskih dejavnostih, pa tudi v gospodinjstvih.
2. Države članice spremljajo in ocenjujejo izvajanje ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov. Za ta namen uporabljajo ustrezne kvalitativne in kvantitativne kazalnike in cilje, zlasti glede količine komunalnih odpadkov, ki so odstranjeni ali uporabljeni za energijsko predelavo, na prebivalca.
3. Države članice spremljajo in ocenjujejo izvajanje svojih ukrepov za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov tako, da merijo količine živilskih odpadkov v skladu z metodologijami, določenimi v skladu s odstavkom 4.
4. Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi določi kazalnike za merjenje splošnega napredka pri izvajanju ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov. Komisija sprejme izvedbeni akt, s katerim določi skupno metodologijo, vključno minimalnimi zahtevami glede kakovosti, da se zagotovi enotno merjenje stopenj živilskih odpadkov. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 39(2).
5. Evropska agencija za okolje vsako leto objavi poročilo, v katerem predstavi razvoj dogodkov na področju preprečevanja nastajanja odpadkov v vsaki državi članici in Uniji kot celoti, vključno s prekinitvijo povezave med nastajanjem odpadkov in gospodarsko rastjo ter prehodom na bolj krožno gospodarstvo.“.
(10) Člen 11 se spremeni:
(a) v odstavku 1 se prvi in drugi pododstavek nadomestita z naslednjim:
„1.
Države članice po potrebi sprejmejo ukrepe za spodbujanje priprave za ponovno uporabo, zlasti s spodbujanjem vzpostavitve in podporo mrežam za ponovno uporabo in popravila ter z olajšanjem dostopa takšnih omrežij do zbirnih mest za odpadke in spodbujanjem uporabe ekonomskih instrumentov, meril za naročila, kvantitativnih ciljev ali drugih ukrepov.
Države članice sprejmejo ukrepe za spodbujanje visokokakovostnega recikliranja in v ta namen vzpostavijo sisteme ločenega zbiranja odpadkov, če je to tehnično, okoljsko in ekonomsko izvedljivo ter če je primerno za doseganje potrebnih standardov kakovosti za zadevne sektorje recikliranja in za doseganje ciljev iz odstavka 2.“;
(b) v odstavku 1 se doda naslednji pododstavek:
„Države članice sprejmejo ukrepe za spodbujanje sistemov za sortiranje gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja objektov ter vsaj za les, granulat, kovino, steklo in mavec.“;
(c) v odstavku 2 se točka (b) nadomesti z naslednjim:
„(b) do leta 2020 se priprava za ponovno uporabo, recikliranje in zasipanje z nenevarnimi gradbenimi odpadki in odpadki iz rušenja objektov, z izjemo naravno prisotnega materiala, opredeljenega v kategoriji 17 05 04 v seznamu odpadkov, povečajo na najmanj 70 % skupne teže;“;
(d) v odstavku 2 se dodata naslednji točki (c) in (d):
„(c) do leta 2025 se priprava za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov povečata na najmanj 60 % skupne teže;“;
„(d) do leta 2030 se priprava za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov povečata na najmanj 65 % skupne teže.“;
(e) odstavka 3 in 4 se nadomestita z naslednjim:
„3. Estoniji, Grčiji, Hrvaški, Latviji, Malti, Romuniji in Slovaški se lahko da na voljo dodatnih pet let za uresničitev ciljev iz odstavka 2(c) in (d). Država članica obvesti Komisijo o svoji nameri o uporabi te določbe najpozneje 24 mesecev pred iztekom zadevnih rokov iz odstavka 2(c) in (d). V primeru podaljšanja roka država članica sprejme potrebne ukrepe za povečanje priprave komunalnih odpadkov za ponovno uporabo in recikliranje na najmanj 50 % do leta 2025 in najmanj 60 % do leta 2030.
Obvestilu mora biti priložen načrt izvajanja, v katerem so predstavljeni ukrepi, potrebni za zagotovitev skladnosti s cilji do novega roka. Ta načrt mora vsebovati tudi podroben časovni načrt izvajanja predlaganih ukrepov in oceno njihovega pričakovanega učinka.
4. Komisija najpozneje do 31. decembra 2024 pregleda cilj iz odstavka 2(d), da po potrebi okrepi cilje in preuči možnost določitve ciljev za druge tokove odpadkov. V ta namen se poročilo Komisije, po potrebi skupaj s predlogom, pošlje Evropskemu parlamentu in Svetu.“;
(f) odstavek 5 se črta.
(11) Vstavi se naslednji člen 11a:
„Člen 11a
Pravila za izračun doseganja ciljev iz člena 11
„1. Za namene izračuna, ali so izpolnjeni cilji iz člena 11(2)(c) in (d) ter 11(3):
(a) se teža recikliranih komunalnih odpadkov razume kot teža odpadkov, vnesenih v končni postopek recikliranja;
(b) se teža komunalnih odpadkov, pripravljenih za ponovno uporabo, razume kot teža komunalnih odpadkov, ki jih je predelal ali zbral priznan izvajalec dejavnosti priprave za ponovno uporabo in v zvezi s katerimi so bile opravljene vse potrebne dejavnosti pregledovanja, čiščenja in popravil, da bi se omogočila ponovna uporaba brez nadaljnjega sortiranja ali predhodne obdelave;
(c) države članice lahko vključijo proizvode in sestavne dele proizvodov, ki so jih za ponovno uporabo pripravili priznani izvajalci dejavnosti priprave za ponovno uporabo ali kavcijski sistemi. Za izračun prilagojene stopnje komunalnih odpadkov, pripravljenih za ponovno uporabo, in recikliranih komunalnih odpadkov, ob upoštevanju teže proizvodov in sestavnih delov proizvodov, pripravljenih za ponovno uporabo, države članice uporabijo verificirane podatke, ki jih zagotovijo izvajalci dejavnosti, in enačbo iz Priloge VI.
2. Da se zagotovijo harmonizirani pogoji za uporabo odstavka 1(b) in (c) in Priloge VI, Komisija v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte za opredelitev minimalnih zahtev glede kakovosti in operativnih zahtev za določanje priznanih izvajalcev dejavnosti priprave za ponovno uporabo in kavcijskih sistemov, vključno s posebnimi pravili v zvezi zbiranjem, potrjevanjem in sporočanjem podatkov.
3. Z odstopanjem od odstavka 1 se teža izhodnih količin iz katere koli dejavnosti sortiranja lahko sporoči kot teža recikliranih komunalnih odpadkov, pod pogojem, da:
(a) se takšni izhodni odpadki pošljejo v končni postopek recikliranja,
(b) je teža materialov ali snovi, ki se ne pošljejo v končni postopek recikliranja in se odstranijo ali se uporabijo za energijsko predelavo, manjša od 10 % skupne teže, ki se sporoči kot reciklirana.
4. Države članice vzpostavijo učinkovit sistem nadzora kakovosti in sledljivosti komunalnih odpadkov, da zagotovijo, da so pogoji iz odstavka 3(a) in (b) izpolnjeni. Sistem lahko sestoji iz elektronskih registrov, vzpostavljenih na podlagi člena 35(4), tehničnih specifikacij za zahteve glede kakovosti sortiranih odpadkov ali kakršnih koli enakovrednih ukrepov za zagotavljanje zanesljivosti in točnosti zbranih podatkov o recikliranih odpadkih.
5. Za namene izračuna, ali so bili cilji iz člena 11(2)(c) in (d) in člena 11(3) doseženi, lahko države članice upoštevajo tudi recikliranje kovin, ki poteka v okviru sežiganja, in sicer sorazmerno z deležem sežganih komunalnih odpadkov, pod pogojem, da reciklirane kovine izpolnjujejo določene zahteve glede kakovosti.
6. Da se zagotovijo usklajeni pogoji za uporabo odstavka 5, Komisija v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte, s katerimi določi skupno metodologijo za izračun teže kovin, ki so bile reciklirane v okviru sežiganja, vključno z merili kakovosti za reciklirane kovine.
7. Odpadki, poslani v drugo državo članico za namene priprave za ponovno uporabo, recikliranje ali zasipanje v tej drugi državi članici, se lahko količini, ki se upošteva za izračun doseganja ciljev iz člena 11(2) in (3), prištejejo samo v tisti državi članici, kjer so bili zbrani.
8. Odpadki, izvoženi iz Unije za pripravo na ponovno uporabo ali recikliranje, se lahko količini, ki se upošteva za izračun doseganja ciljev iz člena 11(2) in (3), prištejejo samo v tisti državi članici, kjer so bili zbrani, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 4 in če v skladu z Uredbo (ES) št. 1013/2006 izvoznik lahko dokaže, da je pošiljka skladna z zahtevami navedene uredbe in da je bilo ravnanje z odpadki zunaj Unije izvedeno pod pogoji, ki so enakovredni tistim, ki se zahtevajo na podlagi zadevne okoljske zakonodaje Unije.“.
(12) Vstavi se naslednji člen 11b:
„Člen 11b
Poročilo zgodnjega opozarjanja
1. Komisija v sodelovanju z Evropsko agencijo za okolje pripravi poročila o napredku pri doseganju ciljev iz člena 11(2)(c) in (d) ter člena 11(3), in sicer najpozneje tri leta pred iztekom posameznega roka iz navedenih določb.
2. Poročila iz odstavka 1 vključujejo:
(a) oceno v zvezi z izpolnjevanjem ciljev za vsako državo članico;
(b) seznam držav članic, pri katerih obstaja tveganje, da ne bodo pravočasno izpolnile navedenih ciljev, ki se mu priložijo ustrezna priporočila za zadevne države članice.“.
(13) Člen 22 se nadomesti z naslednjim:
„Države članice zagotovijo ločeno zbiranje bioloških odpadkov, če je to tehnično, okoljsko in ekonomsko izvedljivo ter če je ustrezno, da se zadosti zadevnim standardom kakovosti za kompost in doseže cilje iz člena 11(2)(a), (c) in (d) ter člena 11(3).
Po potrebi in v skladu s členoma 4 in 13 sprejmejo ukrepe za spodbujanje:
(a) recikliranja, vključno s kompostiranjem, in razgradnje bioloških odpadkov;
(b) obdelave bioloških odpadkov na način, ki izpolnjuje visoko raven varstva okolja;
(c) uporabe okoljsko varnih materialov, pridobljenih iz bioloških odpadkov.“.
(14) V členu 26 se dodajo naslednji pododstavki:
„Države članice lahko pristojne organe oprostijo obveznosti vodenja registra tistih ustanov ali podjetij, ki letno zberejo in transportirajo 20 ton nenevarnih odpadkov ali manj.
Komisija lahko v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte, s katerimi prilagodi prag količine nenevarnih odpadkov.“.
(15) Člen 27 se spremeni:
(a) odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:
„1. Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte za določitev minimalnih tehničnih standardov za dejavnosti obdelave, za katere se zahteva dovoljenje v skladu s členom 23, kadar obstajajo dokazi, da bi lahko bili takšni minimalni standardi koristni z vidika varovanja zdravja ljudi in okolja.“;
(b) odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:
„4. Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte za določitev minimalnih standardov za dejavnosti, za katere je potrebna registracija v skladu s členom 26(a) in (b), kadar obstajajo dokazi, da bi lahko bili takšni minimalni standardi koristni z vidika varovanja zdravja ljudi in okolja ali preprečevanja motenj na notranjem trgu.“.
(16) Člen 28 se spremeni:
(a) odstavek 3 se spremeni:
(i)točka (b) se nadomesti z naslednjim:
„(b) obstoječe sisteme zbiranja odpadkov in glavne objekte in naprave za odstranjevanje in predelavo, vključno z vsemi posebnimi ureditvami za odpadna olja, nevarne odpadke, odpadke, ki vsebujejo znatne količine surovin, ki so zelo pomembne za gospodarstvo Unije in katerih dobava je povezana z visokim tveganjem, ali tokove odpadkov, ki jih ureja specifična zakonodaja Skupnosti;“,
(ii) doda se naslednja točka (f):
„(f) ukrepe za preprečevanje vseh oblik smetenja in za odstranjevanje vseh vrst smeti.“;
(b) odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:
„5. Načrti ravnanja z odpadki so usklajeni z zahtevami za načrtovanje ravnanja z odpadki iz člena 14 Direktive 94/62/ES, cilji iz člena 11(2) in (3) te direktive in zahtevami iz člena 5 Direktive 1999/31/ES.“.
(17) Člen 29 se spremeni:
(a) v odstavku 1 se prvi stavek nadomesti z naslednjim:
„1. Države članice vzpostavijo programe preprečevanja nastajanja odpadkov, v katerih so opredeljeni ukrepi za preprečevanje nastajanja odpadkov v skladu s členi 1, 4 in 9.“;
(b) odstavka 3 in 4 se črtata.
(18) Člen 33(2) se nadomesti z naslednjim:
„2. Komisija sprejme izvedbene akte za določitev oblike sporočanja informacij o sprejetju in bistvenih revizijah navedenih načrtov in programov. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 39(2).“.
(19) Člen 35 se spremeni:
(a) odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:
„1. Ustanove ali podjetja iz člena 23(1), povzročitelji nevarnih odpadkov ter ustanove in podjetja, ki poklicno zbirajo ali prevažajo nevarne odpadke ali so trgovci in posredniki s temi odpadki, vodijo kronološko evidenco o količini, naravi in izvoru teh odpadkov, ter, kadar je to ustrezno, namembnem kraju, pogostosti zbiranja, načinu prevoza in metodi obdelave odpadkov, predvideni glede na njihovo vrsto. Te informacije dajo na voljo pristojnim organom prek elektronskega registra ali registrov, ki bodo vzpostavljeni na podlagi odstavka 4.“;
(b) dodata se naslednja odstavka 4 in 5:
„4. Države članice vzpostavijo elektronski register ali usklajene registre za beleženje podatkov o nevarnih odpadkih iz odstavka 1, ki zajemajo celotno geografsko ozemlje zadevne države članice. Države članice lahko takšne registre vzpostavijo tudi za druge tokove odpadkov, zlasti tiste, v zvezi s katerimi so določeni cilji v zakonodaji Unije. Države članice uporabijo podatke o odpadkih, ki jih industrijski upravljavci sporočijo v Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal, vzpostavljenem na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 (*).
5. Komisija lahko sprejme izvedbene akte za določitev minimalnih pogojev za delovanje takšnih registrov. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 39(2).
(*) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal ter spremembi direktiv Sveta 91/689/EGS in 96/61/ES (UL L 33, 4.2.2006, str. 1).“.
(20) Člen 36(1) se nadomesti z naslednjim:
„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi, vključno s smetenjem.“.
(21) Člen 37 se nadomesti z naslednjim:
„Člen 37
Poročanje
1. Države članice podatke v zvezi z izvajanjem člena 11(2)(a) do (d) in člena 11(3) Komisiji sporočijo za vsako koledarsko leto. Te podatke sporočijo v elektronski obliki v 18 mesecih po izteku leta poročanja, na katerega se nanašajo zbrani podatki. Podatki se sporočijo v obliki, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 6. Prvo poročilo zajema podatke za obdobje od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2020.
2. Države članice podatke v zvezi z izvajanjem člena 9(4) Komisiji sporočijo vsako drugo leto. Te podatke sporočijo v elektronski obliki v 18 mesecih po izteku obdobja poročanja, na katerega se nanašajo zbrani podatki. Podatki se sporočijo v obliki, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 6. Prvo poročilo zajema obdobje od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021.
3. Za preverjanje skladnosti s členom 11(2)(b) se količina odpadkov, uporabljenih za zasipanje, sporoči ločeno od količine odpadkov, ki so bili pripravljeni za ponovno uporabo ali reciklirani. Ponovna predelava odpadkov v materiale, ki se bodo uporabili za dejavnosti zasipanje, se sporoči kot zasipanje.
4. Podatkom, ki jih država članica sporoči v skladu s tem členom, se priložita poročilo o preverjanju kakovosti in poročilo o ukrepih, sprejetih na podlagi člena 11a(4).
5. Komisija pregleda podatke, sporočene v skladu s tem členom, in objavi poročilo o rezultatih tega pregleda. Poročilo vsebuje oceno organizacije zbiranja podatkov, virov podatkov in uporabljene metodologije v državah članicah ter popolnosti, zanesljivosti, pravočasnosti sporočanja in doslednosti teh podatkov. Ocena lahko vključuje posebna priporočila za izboljšave. Poročilo se pripravi vsaka tri leta.
6. Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi določi obliko za podatke, ki se sporočijo v skladu z odstavkoma 1 in 2, in za sporočanje podatkov o dejavnostih zasipanja. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 39(2).“.
(22) Člen 38 se nadomesti z naslednjim:
„1. Komisija lahko oblikuje smernice za razlago opredelitev pojmov predelave in odstranjevanja.
Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte za podrobno opredelitev uporabe enačbe za sežigalnice iz točke R1 v Prilogi II. Upoštevajo se lahko lokalne podnebne razmere, na primer kako nizke so temperature in kakšna je potreba po ogrevanju, če te razmere vplivajo na količino energije, ki se lahko tehnično uporabi ali pridobi kot električna energija, ogrevanje, hlajenje ali procesna para. Upoštevajo se lahko tudi lokalne razmere v najbolj oddaljenih regijah, določenih v tretjem pododstavku člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije, in na ozemljih iz člena 25 Akta o pristopu iz leta 1985.
2. Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte za spreminjanje prilog od I do V zaradi znanstvenega in tehničnega napredka.
3. Komisija je pooblaščena, da v skladu s členom 38a sprejme delegirane akte za spreminjanje Priloge VI.“.
(23) Vstavi se naslednji člen 38a:
„Člen 38a
Izvajanje pooblastila
1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se na Komisijo prenese v skladu s pogoji iz tega člena.
2. Pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 5(2), 6(2), 7(1), 11a(2), 11a(6), 26, 27(1), 27(4), 38(1), 38(2) in 38(3) se prenesejo na Komisijo za nedoločen čas od [vstaviti datum začetka veljavnosti te direktive].
3. Evropski parlament ali Svet lahko pooblastila iz členov 5(2), 6(2), 7(1), 11a(2), 11a(6), 26, 27(1), 27(4), 38(1), 38(2) in 38(3) kadar koli prekličeta. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastil iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njem določen. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.
4. Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.
5. Delegirani akt, sprejet na podlagi členov 5(2), 6(2), 7(1), 11a(2), 11a(6), 26, 27(1), 27(4), 38(1), 38(2) in 38(3), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet delegiranemu aktu ne nasprotujeta v dveh mesecih od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta Evropski parlament in Svet pred iztekom tega roka Komisijo obvestila, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.“.
(24) Člen 39 se nadomesti z naslednjim:
„Člen 39
Postopek v odboru
1. Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (*).
2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.
(*)
Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).“.
(25) Doda se Priloga VI v skladu s Prilogo k tej direktivi.
Člen 2
Prenos
1.Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do [vstaviti datum osemnajst mesecev po začetku veljavnosti te direktive]. Komisiji takoj sporočijo besedilo navedenih predpisov.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.
2.Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.
Člen 3
Začetek veljavnosti
Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske Unije.
Člen 4
Naslovniki
Ta direktiva je naslovljena na države članice.
V Bruslju,
Za Evropski parlament
Za Svet
Predsednik
Predsednik
