[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 22.12.2005

COM(2005) 706 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Delati skupaj, delati bolje: Nov okvir za odprto usklajevanje politik socialne zaščite in vključevanja v Evropski uniji

1. UVOD

Evropska unija je zavezana posodabljanju svojega socialnega modela, temelječega na skupnih vrednotah socialne pravičnosti in dejavni udeležbi vseh državljanov v gospodarskem in družbenem življenju. V svojem prispevku k nedavnemu neuradnemu srečanju voditeljev držav in vlad v Hampton Courtu je Komisija potrdila potrebo, da Evropa posodobi sisteme socialne zaščite za zagotovitev njihove prihodnje izvedljivosti. Politike morajo še naprej pospeševati socialno kohezijo, enake možnosti in solidarnost med generacijami ter se hkrati bolje odzivati na gospodarske in socialne spremembe ter pospeševati rast in zaposlovanje.

EU si je v preteklih letih prizadevala pospeševati usklajevanje in učenje med državami članicami na področju posodabljanja in izboljševanja politik. Ob upoštevanju subsidiarnosti je odprta metoda koordinacije Komisiji, državam članicam in drugim akterjem omogočila konstruktivno izmenjavo skupnih političnih ciljev, dobre prakse in dobrega upravljanja. Odprta metoda koordinacije je države članice spodbudila, da povečajo svoja prizadevanja pri boju proti revščini in socialni izključenosti ter pospešila izmenjavo mnenj glede politike o zagotovitvi ustreznih in vzdržnih pokojnin v prihodnosti.

To sporočilo določa predloge Komisije za vzpostavitev poenostavljenega okvira za nadaljnji razvoj te izmenjave. Upošteva izkušnje, pridobljene do sedaj; kako so države članice in drugi akterji v zadnji oceni ocenili odprto metodo koordinacije – kaj deluje in kaj ne – in širši razvoj, zlasti revizijo lizbonske strategije. Cilj sporočila je vzpostaviti močnejšo, bolj prepoznavno odprto metodo koordinacije s pomembnim poudarkom na izvajanju politike, ki bo pozitivno delovala skupaj z revidirano lizbonsko strategijo ob poenostavljenem poročanju in povečevanju možnosti za izmenjavo mnenj glede politike.

1.1. Ozadje: Odprta metoda koordinacije, kakor se uporablja pri socialnem vključevanju in pokojninah

Odprta metoda koordinacije na tem področju je bila razvita glede na strateški cilj zasedanja Evropskega sveta v Lizboni marca 2000, ki je vključil cilj ustvariti „večjo socialno kohezijo“. Na podlagi poziva Sveta, naj delo na ravni EU „odločilno vpliva na izkoreninjenje revščine“ (odstavek 32) ter prihodnjo ustreznost in vzdržnost pokojninskih sistemov (odstavek 31), sta bila uvedena proces socialnega vključevanja in odprta metoda koordinacije o ustreznih in vzdržnih pokojninah. Evropski svet je kasneje želel razširiti delo, da bi zajelo zdravstveno varstvo in dolgoročno oskrbo v prihodnosti.

V okviru odprte metode koordinacije se države članice strinjajo o ukrepu skupnega razvoja politik, ne da bi imele pomisleke o subsidiarnosti. To je prožna metoda, ki zagotavlja vse večjo izmenjavo in usklajevanje na način in do stopnje, ki sta ustrezna za zadevno politiko. Glede socialnega vključevanja in pokojnin je odprta metoda koordinacije vključila: strinjanje glede skupnih ciljev, na podlagi katerih so določeni skupni cilji na visoki ravni; pripravo nacionalnih akcijskih načrtov za vključevanje in poročil o nacionalni strategiji za pokojnine, v katerih so države članice določile svoje načrte politike za dogovorjeno obdobje, v katerem je treba doseči skupne cilje; oceno teh načrtov/strategij v skupnih poročilih Komisije in Sveta; skupno delo pri kazalnikih za zagotovitev vzajemnega razumevanja in ocenjevanja ter po potrebi določanja ciljev. Odprta metoda koordinacije je zagotovila okvir za izmenjavo in učenje ter pospešila odprtost, preglednost in vključenost evropskih in nacionalnih interesnih skupin kot sredstvo za boljše oblikovanje politike[1].

Korist procesa vključevanja je bila pojasnitev večdimenzionalnosti revščine in izključenosti ter posledično potrebe za popolne in povezane odzive politike. Pospešil je tudi dobro upravljanje, odprtost in udeležbo akterjev. Proces v zvezi s pokojninami je omogočil soglasje, da mora skrb glede ustreznosti, vzdržnosti in posodobitve sistemov podpreti pokojninsko reformo. Oba procesa sta spodbujala vzajemno učenje in v ospredje postavila nova vprašanja, na primer potrebo za boj proti revščini otrok, da bi se lahko končalo medgeneracijsko ohranitev izključenosti; potrebo po pospeševanju daljšega delovnega obdobja za zagotovitev vzdržnih pokojninskih sistemov. Oba se še naprej razvijata in sta uspešno vključila nove države članice, ki so sestavile svoje prve nacionalne akcijske načrte za vključevanje julija 2004 in prva poročila o nacionalni strategiji za pokojnine julija 2005.

1.2. Zakaj poenostavitev?

Komisija je že maja 2003 predlagala „poenostavitev“ dela o vključevanju in pokojninah, skupaj z načrtovanim delom v zvezi z zdravstvenim varstvom in dolgoročno oskrbo, da bi uvedla integriran proces. Cilj je bil dvojen: oblikovati močnejši proces; boljša povezanost z lizbonskim procesom, zlasti s širšimi smernicami gospodarske politike in evropsko strategijo zaposlovanja. Komisija je predlagala obliko poročanja in ocenjevanja treh področij ter časovni razpored, ki je časovno usklajen s širšimi smernicami gospodarske politike in smernicami za zaposlovanje[2]. Države članice so na splošno izrazile podporo: želele so poenostavitev poročanja, vendar ne omejitev posebne narave in obsega procesa vključevanja in procesa v zvezi s pokojninami. Dogovorjeno je bilo, da se med letoma 2004 in 2005 z nekaterimi elementi celotnega svežnja postopoma nadaljuje začetek dela v zvezi z zdravstvenim varstvom in dolgoročno oskrbo ter sestava letnega skupnega poročila o socialni zaščiti in socialnem vključevanju. Končni element, sprejetje novih skupnih ciljev za tri sklope in novi postopki za uporabo od leta 2006[3], je predmet tega sporočila. To sporočilo zato temelji na obsežnem skupnem razumevanju med Komisijo in državami članicami.

Upošteva tudi razvoj od leta 2003 kakor začetek dela v zvezi z zdravstvenim varstvom in dolgoročno oskrbo. Države članice so aprila 2005 predložile predhodne politične izjave, na podlagi katerih je bil sprejet dokument o študiji. Države članice se strinjajo, da se poenostavljena odprta metoda koordinacije lahko koristno uporablja na tem področju za spodbujanje razvoja politike, poudarjanje skupnih izzivov in olajšanje vzajemnega učenja.

Najpomembneje je, da je ponovni zagon lizbonskega procesa marca 2005 izostril okvir, v katerega morata biti umeščena delo v zvezi s socialno zaščito in vključevanjem. Revidirana lizbonska strategija se osredotoča na politike za povečanje rasti in zaposlovanja[4] ter skuša odpraviti pomanjkljivost izvajanja, ki je bila ugotovljena pri pregledu lizbonske strategije. Ločeno poročanje v okviru odprte metode koordinacije o socialni zaščiti in socialnem vključevanju se bo nadaljevalo, vprašanja o socialni zaščiti, ki se nanašajo na nove integrirane smernice, pa bodo preučena tudi v nacionalnih programih reform[5]. Hkrati bodo glede na vizijo Evropskega sveta o „rasti in zaposlovanju, ki naj pripomoreta k socialni koheziji“, politike v okviru revidirane Lizbonske agende prispevale k socialni koheziji in vključevanju. Zato mora odprta metoda koordinacije vzporedno delovati in močno vplivati na revidirano lizbonsko strategijo in prispevati k ciljem rasti in zaposlovanja, medtem ko morajo lizbonski programi omogočiti napredek pri doseganju ciljev v zvezi s socialno kohezijo. Odprta metoda koordinacije mora poleg preostalega lizbonskega procesa odgovoriti tudi na izziv zaradi pomanjkljivosti izvajanja.

1.3. Ocena dela v okviru odprte metode koordinacije: mnenja držav članic in političnih akterjev

Komisija je pred predložitvijo svojih predlogov za poenostavitev želela upoštevati mnenja interesnih skupin. Države članice, socialne partnerje, nevladne organizacije in institucije za socialno zaščito je prosila, naj izpolnijo vprašalnik o odprti metodi koordinacije in njenih metodah dela. Odgovori so bili zelo številni, kar zagotavlja obširen pogled tega, kar si države članice in druge interesne skupine želijo[6].

Jasno je, da interesne skupine cenijo odprto metodo koordinacije in menijo, da ima pozitiven vpliv na oblikovanje politike. Pozdravljajo dejstvo, da odprta metoda koordinacije kaže na podporo Unije skupnim vrednotam, na katerih temeljijo socialne politike, in zagotavlja vpliv socialne politike pri odločanju v EU. Želijo, da bolj poudari pozitivno vlogo dobrih politik socialne zaščite in vključevanja ter podpira posodobitev politik. Skladno s tem bi morala poenostavitev odprto metodo koordinacije narediti bolj učinkovito in ji dati večji pomen.

Interesne skupine široko podpirajo bolj jasno usmerjen proces s poenostavljenim poročanjem, pod pogojem, da to ne škoduje temu, kar je bilo že doseženo. Poenostavitev bi morala vključiti tri sklope dela, vendar dopustiti posebnosti, ki so pomembne, da se vsak izmed njih nadalje razvija [7] . Novi integrirani skupni cilji ne bi smeli zmanjšati obsega za poglobljeno usmeritev na vsako od političnih področij.

Interesne skupine zlasti cenijo odprto metodo koordinacije kakor sredstvo za učenje in izmenjavo mnenj o politikah. Cenijo mehanizme za izmenjavo, kakor so program medsebojnega pregleda in mednacionalni projekti, ki so bili uvedeni skupaj z osrednjo nalogo poročanja in ocenjevanja. Pozdravljajo to, da bo nova proračunska postavka „Progress“ [napredek] v prihodnosti olajšala te dejavnosti v celotnem obsegu odprte metode koordinacije. Poenostavitev bi morala podpreti več učenja in ga bolje vključiti v delo poročanja in ocenjevanja.

Poudarjen je pomen dobrih povezav med odprto metodo koordinacije za socialno zaščito in socialno vključevanje ter drugimi procesi na ravni EU. Poudarjeno je dobro vzajemno delovanje v okviru revidirane lizbonske strategije in ponovno uvedene strategije trajnostnega razvoja.

Pospeševanje dobrega upravljanja in odprtosti pri oblikovanju politike se šteje za ključni cilj. Cilj poenostavljenega procesa bi moral biti nadaljevanje prakse vključenih akterjev, da se zagotovi delovanje akterjev, ki so doslej najbolj razviti na področju vključevanja.

2. NOVI SKUPNI CILJI ZA POENOSTAVLJENO ODPRTO METODO KOORDINACIJE O SOCIALNI ZAščITI IN SOCIALNEM VKLJUčEVANJU

Komisija predlaga naslednje skupne cilje za poenostavljeno odprto metodo koordinacije o socialni zaščiti in socialnem vključevanju. Cilji temeljijo na ciljih iz Nice glede vključevanja in ciljih iz Laekna glede pokojnin, da bi lahko zagotovili ohranjanje dinamike, ki je bila dosežena na obeh področjih. Prvotni namen odprte metode koordinacije še naprej ostaja pospeševanje dobrega oblikovanja politike za visoko raven socialne zaščite in socialne kohezije, na drugem mestu pa je zagotovitev dobrega vzajemnega delovanja v okviru prednostnih nalog za rast in zaposlovanje revidirane lizbonske strategije ter odprava pomanjkljivosti izvajanja, opredeljenih v reviziji lizbonske strategije. Zlasti za socialno vključevanje bi morala bolj splošna predstavitev ciljev državam članicam zagotoviti, da se osredotočijo na prednostne naloge politike, ki so najbolj pomembne v posameznem nacionalnem okviru, na primer na brezdomstvo, revščino otrok in odtujenost mladih, priseljence ter etnične manjšine, invalidnost, e-vključevanje ali neenakosti pri izobraževanju in usposabljanju[8]. Cilji upoštevajo analizo izvajanja nacionalnih akcijskih načrtov za vključevanje iz leta 2005: da je treba cilje vključevanja vključiti v ustrezne javne politike, vključno s programi strukturnih skladov ter politikami izobraževanja in usposabljanja, ter da se oblikovanje politike okrepi z dobrim upravljanjem.

Predlog zajema „širše“ cilje, ki zagotavljajo splošen okvir za delo za celotno odprto metodo koordinacije, in tri vrste ciljev posebej za vsako področje politike.

2.1. Širši cilji odprte metode koordinacije za socialno zaščito in socialno vključevanje so:

1. pospeševati socialno kohezijo in enake možnosti za vse s pomočjo ustreznih, dostopnih, finančno vzdržnih, prilagodljivih in učinkovitih sistemov socialne zaščite ter politik socialnega vključevanja;

2. tesno delovati skupaj z lizbonskimi cilji pri doseganju večje gospodarske rasti ter številnejših in boljših delovnih mest ter s strategijo trajnostnega razvoja EU;

3. okrepiti upravljanje, preglednost in vključenost interesnih skupin pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju politike.

2.2. Naslednji cilji se uporabljajo za različne sklope dela:

2.2.1. Odločilno vplivati na izkoreninjenje revščine in socialno izključenost:

4. zagotoviti dejavno socialno vključevanje vseh s pospeševanjem udeležbe na trgu dela ter bojem proti revščini in izključenosti med najbolj marginaliziranimi ljudmi in skupinami;

5. zagotoviti dostop za vse temeljne vire, pravice in socialne službe, potrebne za sodelovanje v družbi, z obravnavo skrajnih oblik izključenosti in bojem proti vsem oblikam diskriminacije, ki vodijo v izključenost;

6. zagotoviti, da so politike socialnega vključevanja dobro usklajene in vključujejo vse ravni uprave ter ustrezne akterje, vključno z ljudmi, ki se soočajo z revščino, da so te smotrne in učinkovite ter vključene v vse ustrezne javne politike, vključno z gospodarsko in proračunsko politiko, politiko izobraževanja in usposabljanja ter programi strukturnih skladov (predvsem Evropskim socialnim skladom), in vključujejo načelo enakosti spolov.

2.2.2. Zagotoviti ustrezne in vzdržne pokojnine:

7. v duhu solidarnosti in pravičnosti med generacijami in znotraj njih zagotoviti ustrezne pokojnine za vse ter možnost prejemanja pokojnin, ki ljudem omogočajo, da v razumnem obsegu ohranjajo svoj življenjski standard po upokojitvi;

8. v okviru zdravih javnih financ zagotoviti finančno vzdržnost javnih in zasebnih pokojninskih sistemov, predvsem: s podpiranjem daljšega delovnega obdobja in aktivnega staranja, z zagotavljanjem ustreznega in pravičnega ravnotežja prispevkov ter dajatev in pospeševanjem izvedljivosti financiranja ter zagotavljanjem varstva sistemov s skladi in zasebnih sistemov;

9. zagotoviti, da so pokojninski sistemi pregledni, dobro prilagojeni potrebam in željam žensk in moških ter zahtevam sodobne družbe, demografskega staranja in strukturnih sprememb, da ljudje dobijo informacije, ki jih potrebujejo za načrtovanje svoje upokojitve in so reforme izvedene na podlagi najširšega možnega soglasja.

2.2.3. Zagotoviti dostopen, visoko kakovosten ter trajen sistem zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe:

10. omogočiti dostop do ustreznega zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe za vse ter zagotoviti, da potreba po oskrbi ne vodi do revščine in finančne odvisnosti; odpraviti nepravičnosti pri dostopu do oskrbe in posledicah za zdravje;

11. pospeševati kakovost zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe ter prilagoditi oskrbo glede na spreminjajoče se potrebe ter izbiro družbe in posameznikov, predvsem z vzpostavitvijo kakovostnih standardov na podlagi najboljše mednarodne prakse in s krepitvijo odgovornosti zdravstvenih delavcev, bolnikov in oskrbovancev;

12. zagotoviti, da ustrezno in visoko kakovostno zdravstveno varstvo in dolgoročna oskrba ostaneta dostopna in vzdržna s pospeševanjem zdravega in aktivnega življenjskega sloga, dobrih človeških virov za sektor zdravstvenega varstva in racionalne uporabe virov, predvsem prek ustreznih spodbud za uporabnike in ponudnike, dobrega upravljanja ter usklajevanja med sistemi in institucijami zdravstvenega varstva.

3. POSTOPKI IN OBLIKE DELA ZA OKREPLJENO ODPRTO METODO KOORDINACIJE

3.1. Ureditev poročanja in ocenjevanja

Na podlagi teh splošnih ciljev bodo sestavljene nacionalne strategije za socialno zaščito in socialno vključevanje , ki se ukvarjajo s posebnimi izzivi vsakega stebra ob pripravi strnjenih sporočil na visoki ravni v vsem sektorju. Te bodo vključevale:

skupen oddelek, ki bo zajemal:

- oceno socialnih razmer , ki poroča o glavnih trendih in izzivih glede revščine in socialne izključenosti, pokojnin ter zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe ter

- predstavitev celovitega strateškega pristopa za posodabljanje politik socialne zaščite in socialnega vključevanja.

Ta del bi bil pripravljen s sklicevanjem na skupne širše cilje in podprt z ustreznimi kazalniki na ravni EU.

Trije tematski načrti zajemajo socialno vključevanje, pokojnine in zdravstveno varstvo. Morali bi biti usmerjeni v prihodnost in določiti prednostne nacionalne cilje , ki prenašajo splošne cilje v nacionalne načrte politike. Vsak cilj se bo uporabljal kot nacionalni načrt za posebno področje politike. Tako je cilj za vključevanje ohraniti vlogo strateškega načrtovanja in zastavljanja ciljev za nacionalne akcijske načrte za vključevanje s poudarjanjem strateške narave, zastavljanjem prednostnih nalog in izvajanjem politike. Pri pokojninah se mora nadaljevati vloga poročila o nacionalni strategiji, ki je določitev strategije za posodobitev pokojninskega sistema, da se uresniči sedanje in prihodnje izzive. Glede na to, da so države članice predložile poročila o nacionalni strategiji za pokojnine julija 2005, bi morali biti v praksi prvi poenostavljeni prispevki glede pokojnin v letu 2006 zelo skrčeni. Načrt za zdravstveno varstvo in dolgoročno oskrbo se bo osredotočil na opredelitev vprašanj, pri katerih sta vzajemna izmenjava in učenje možna.

Komisija bo sestavila skupno poročilo o socialni zaščiti in socialnem vključevanju, da ga bosta Svet in Komisija sprejela pred naslednjim pomladanskim zasedanjem Evropskega sveta. To bo povzelo glavna vprašanja in trende ter ocenilo napredek držav članic pri doseganju skupnih ciljev. Poročilo bo pregledalo prispevek k lizbonski strategiji in ocenilo, kako napredek pri doseganju lizbonskih ciljev o rasti in zaposlovanju vpliva na socialno kohezijo.

Bolj podrobna preučitev ključnih vprašanj in dobrih praks na treh področjih politike bo izvedena v občasnih poročilih služb Komisije.

3.2. Časovni razpored za poročanje in ocenjevanje

Nacionalne strategije o socialni zaščiti in socialnem vključevanju bi običajno zajele obdobje naslednjih treh let. Zaradi usklajenosti z novim časovnim razporedom lizbonske strategije je treba prva poročila predložiti septembra 2006. To bo olajšalo prispevek k pomembnim vprašanjem – kakor so, kako lahko sistemi dajatev podpirajo udeležbo na trgu dela in kako lahko pokojninski sistemi in strategije zdravega staranja podpirajo daljše delovno obdobje – za programe nacionalnih reform, ki morajo biti predstavljeni oktobra 2006. Glede na to, da bodo prva poročila prejeta po izteku enega leta v okviru triletnega cikla lizbonske strategije (2005–2008), bodo izjemoma zajela samo dveletno obdobje (2006–2008).

Državam članicam ne bo treba predložiti nacionalnih strategij za vmesna (t.i. „skrčena“) leta. Po želji bodo lahko poročale o kateri koli novi pobudi ali napredku pri izvajanju.[9] Odprta metoda koordinacije se bo med „skrčenimi“ leti osredotočila na poglobljene analize posebnih vprašanj in na širjenje ugotovitev politike. Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialnem vključevanju v teh letih bi lahko poročalo o: skupnih in nacionalnih kazalnikih napredka, razvoju politike, ki ga sporočijo države članice, pregledu delovanja skupaj z lizbonskim procesom in analizah posebne politike.

3.3. Oblike dela: podpora za več vzajemnega učenja

Ena izmed najbolj jasnih ugotovitev ocene je vrednost, ki jo interesne skupine pripisujejo izmenjavam prakse in vzajemnemu učenju, kakor so program medsebojnega pregleda, projekti mednacionalne izmenjave, letna okrogla miza o revščini in socialni izključenosti ter letno srečanje z ljudmi, ki se soočajo z revščino. Načrtovana proračunska postavka „ PROGRESS “ bo v prihodnosti podprla podobne izmenjave v celotnem okviru odprte metode koordinacije. Treba jim bo dati večji pomen v okviru prihodnje odprte metode koordinacije in jih bolje vključiti v poročanje in ocenjevanje. Komisija predlaga, da je treba izkoristiti novi časovni razpored, predlagan zgoraj, za pospeševanje več vzajemnega učenja in izmenjave dobrih praks, zlasti v „skrčenih“ letih.

3.4. Oblike dela: vključenost akterjev in upravljanje

Poenostavljena odprta metoda koordinacije bi morala podvojiti prizadevanja za pospeševanje dobrega upravljanja, preglednosti in vključenosti akterjev. Vključevanje interesnih skupin v proces bo ta proces okrepilo z njegovo večjo prepoznavnostjo, s spodbujanjem zastavljanja velikopoteznih ciljev in večjo osredotočenost na izvajanje politike.

Skladno s tem se lahko vključenost interesnih skupin, ki se je izoblikovalo na področju vključevanja, razširi na druge sklope, tako da se vedno upoštevajo razlike med njimi. Poleg tega bi odprta metoda koordinacije, kakor je predlagano v tretjem širšem cilju, pospeševala dobro upravljanje, preglednost in vključenost ne samo pri svojem delovanju, temveč bolj splošno tudi v smislu cilja za oblikovanje socialne politike. To bo zahtevalo osredotočenost na različna vprašanja pri različnih sklopih. Glede vključevanja bi bil poudarek na pospeševanju udeležbe pri odločanju, zagotavljanju usklajevanja politike med sektorji in ravnmi uprave ter vključitvi obravnave revščine in izključenosti v načrtovanje na državni ravni. Glede pokojnin je poseben izziv zagotoviti razumljivost pokojninskih sistemov in državljanom omogočiti informacije, ki jih potrebujejo za načrtovanje svoje upokojitve. Glede zdravja pa bo prednostna naloga verjetno dobro usklajevanje politike med različnimi deli sistema in dobre informacije za državljane.

3.5. Oblike dela: kazalniki

Kakor je poudarjeno v zgornji točki 3.1, bi bili skupni kazalniki, ki prikazujejo glavne socialne trende in splošne cilje, lahko podlaga za nacionalne strategije za socialno zaščito in socialno vključevanje na ravni širših ciljev, bolj podrobni kazalniki pa bi bili podlaga za vsako področje politike.

Komisija in države članice bi si v letu 2006 lahko prizadevale za okrepitev in poenostavitev uporabe kazalnikov za podporo novih skupnih ciljev, ob upoštevanju posebnih ciljev, prednostnih nalog politike, metodoloških pristopov in stopnje v razvoju treh sklopov. Delo glede kazalnikov bi moralo imeti za cilj boljšo podporo spremljanja rezultatov politike, vključno s tem kako vplivajo na ženske, moške in družine. Okrepiti bo treba tudi kazalnike za spremljanje pomanjkanja. Med prehodom na EU-SILC bo pomanjkanje primerljivih podatkov o dohodkih in življenjskih pogojih, ki so podlaga za več kazalnikov. Komisija in države članice bodo zato morale razmisliti o tem, kako izmeriti napredek in zagotoviti primerjave med državami v tem času.

Ponovno bi se bilo treba osredotočiti na zastavljanje ciljev v zvezi z revščino in socialno izključenostjo. Zastavljanje ciljev je bilo vedno del procesa socialnega vključevanja v skladu z zahtevo Evropskega sveta v Lizboni „za odločilen vpliv na izkoreninjenje revščine“ ter njegovim pozivom državam članicam v Barceloni marca 2002, naj določijo cilje „za znatno zmanjšanje števila ljudi, ki jih ogrožata revščina in socialna izključenost“. Uporaba ciljev se je stalno, vendar počasi povečevala. Nedavno je bilo tudi mnogo izmenjav med državami članicami o vprašanjih glede oblikovanja, izvajanja in merjenja ciljev, kar bi bilo treba razvijati.

Ocena odprte metode koordinacije je zagotovila mnogo predlogov za nove kazalnike in možne cilje, kakor tudi konferenca luksemburškega predsedstva junija 2005 o „nadaljevanju procesa EU glede socialnega vključevanja“[10]. Delo bi to moralo upoštevati.

3.6. Krepitev prepoznavnosti odprte metode koordinacije

Večja prepoznavnost odprte metode koordinacije bi dosegla več ciljev. Državljane bi seznanila glede interesa EU za podpiranje politik socialne zaščite in vključevanja. Skupni cilji in izmenjave mnenj glede politike, ki se izvaja v okviru odprte metode koordinacije, bi lahko pozitivno prispevale k razpravam glede politike, ki potekajo v vseh državah članicah.

Z izkoriščanjem prednosti načrtovanega bolj počasnega poteka poročanja in ocenjevanja bi bilo lahko več pozornosti posvečene obveščanju o odprti metodi koordinacije. Praksa organiziranja seminarjev na državni ravni, ki so odprta za vse akterje, je bila do sedaj razumljena samo kot del procesa sestavljanja nacionalnih načrtov. Med „skrčenimi“ leti bi lahko bilo več takih seminarjev, na katerih bi te izkušnje odprte metode koordinacije lahko prenesli v okvir razprave na državni ravni.

Evropski parlament je pogosto izrazil željo za bolj dejavno delovanje v procesih odprte metode koordinacije. Komisija in države članice bi morale s Parlamentom preučiti načine tega delovanja.

4. SKLEP: OKREPLJENA ODPRTA METODA KOORDINACIJE

Sistemi socialne zaščite in politike socialnega vključevanja v Evropi se srečujejo z velikimi izzivi. Delo, vloženo v okviru odprte metode koordinacije o socialnem vključevanju in pokojninah, je te že precej osvetlilo. Odzivi na ocenjevanje kažejo, da tisti, ki so bili povezani z odprto metodo koordinacije, to cenijo. Vprašanje, ki ga je treba zastaviti, ni, ali je bila odprta metoda koordinacije dobra, temveč ali je bila kos izzivu. Vmesna revizija lizbonskega procesa je odkrito zahtevala, da se morajo vsi socialno-ekonomski procesi bolj osredotočiti na izvajanje in prepoznavnost. Sedanja razprava o prihodnosti socialnega modela Evrope je politike za socialno zaščito in socialno vključevanje postavila v ospredje političnega dogajanja brez primere.

Predlogi, ki so tu navedeni za nov okvir, imajo za cilj omogočiti močnejši in bolj prepoznaven proces odprte metode koordinacije, ki je bolj skladen z lizbonsko strategijo ter daje več možnosti za učenje, izmenjavo in širjenje politike, ki jih udeleženci cenijo. Za uresničitev nekaterih glavnih izzivov, na primer za premostitev vrzeli med zastavljanjem ciljev in izvajanjem politike, pa bo potrebno več kakor zgolj spreminjanje postopkov. Upati je, da glede na izkazano pozornost voditeljev držav in vlad za socialno razsežnost Evropske unije ta predlagana poenostavitev odprte metode koordinacije lahko dobi močno politično podporo, ki jo potrebuje za svoj uspeh.

[1] Za podatke o razvoju obeh procesov, vključno s skupnimi cilji, nacionalnimi poročili, skupnimi poročili Sveta in Komisije, študijami in pomožnimi dejavnostmi, glej naslednje spletne strani za socialno vključevanje: http://europa.eu.int/comm/employment_social/social_inclusion/index_en.htm; zapokojnine: http://europa.eu.int/comm/employment_social/social_protection/pensions_en.htm

[2] Te so bile sedaj združene v integrirane smernice za rast in delovna mesta 2005–2008.

[3] Leto 2006 je bilo izbrano za zagotovitev časovne uskladitve s takratnim časovnim razporedom za širše smernice gospodarske politike in evropsko strategijo zaposlovanja.

[4] Evropski svet z dne 22. in 23. marca 2005, sklepi predsedstva.

[5] Delovni dokument služb Komisije SEC (2005) 622, maja 2005.

[6] Popoln povzetek in sklepi so zajeti v poročilu služb Komisije, ki je priloženo temu sporočilu. Prispevki za oceno so objavljeni http://europa.eu.int/comm/employment_social/social_inclusion/index_fr.htm

[7] V oceni ni pregleda dela v zvezi z zdravstvenim varstvom in dolgoročno oskrbo. Kljub temu pa se lahko iz izmenjav, obravnavanih v oddelku 1.2, lahko povzame mnenje, da bi morala odprta metoda koordinacije upoštevati posebne okoliščine tega področja.

[8] Glej ključne prednostne naloge politike, opredeljene v skupnem poročilu Sveta in Komisije o socialnem vključevanju iz leta 2004 in poročilu o socialnem vključevanju v 10 novih državah članicah iz leta 2005, ter izzive za prihodnost, navedene za države članice v skupnem poročilu o socialni zaščiti in socialnem vključevanju iz leta 2005.

[9] To lahko naredijo tudi v letnih nacionalnih programih reform v zvezi z lizbonsko strategijo.

[10] Bolj podrobni podatki o konferenci, vključno z akademsko študijo, so na voljo na: http://www.ceps.lu/eu2005%5Flu/inclusion