POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Cilji in področje uporabe

Cilj te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami.

Ta direktiva usklajuje, kolikor je to potrebno za dosego ciljev iz odstavka 1, nekatere nacionalne določbe o storitvah informacijske družbe glede notranjega trga, sedeža ponudnikov storitev, komercialnih sporočil, elektronskih pogodb, odgovornosti posrednikov, kodeksov ravnanja, izvensodnih poravnav sporov, sodnega varstva in sodelovanja med državami članicami.

Ta direktiva dopolnjuje pravo Skupnosti, ki se uporablja za storitve informacijske družbe, in ne posega v stopnjo zaščite, še posebno ne javnega zdravja in varstva interesov potrošnikov, kakor izhaja iz pravnih aktov Skupnosti in nacionalne zakonodaje za njihovo izvajanje, če to ne omejuje svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe.

Ta direktiva ne uvaja dodatnih pravil na področju mednarodnega zasebnega prava in ne obravnava pristojnosti sodišč.

Ta direktiva se ne uporablja za:

(a)

področje obdavčitve,

(b)

vprašanja v zvezi s storitvami informacijske družbe, ki jih zajemata Direktivi 95/46/ES in 97/66/ES,

(c)

vprašanja v zvezi z dogovori ali ravnanjem, ki ga ureja kartelno pravo,

(d)

naslednje dejavnosti storitev informacijske družbe:

—

dejavnosti notarjev ali podobnih poklicev, če so v neposredni in posebni zvezi z izvajanjem javnih pooblastil,

—

zastopanje stranke in varovanje njenih interesov na sodišču,

—

dejavnosti igralništva, pri katerih gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, vključno z loterijami in transakcijami v zvezi s stavami.

Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, ki se ob upoštevanju prava Skupnosti sprejmejo na ravni Skupnosti ali na nacionalni ravni za spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti in za zagotavljanje zaščite pluralizma.

Člen 2

Opredelitve

Za namene te direktive imajo posamezni izrazi, uporabljeni v tej direktivi, naslednji pomen:

(a)	„storitve informacijske družbe“ : storitve v smislu člena 1(2) Direktive 98/34/ES, spremenjene z Direktivo 98/48/ES;

(b)	„ponudnik storitev“ : vsaka fizična ali pravna oseba, ki ponuja storitev informacijske družbe;

(c)	„ponudnik storitve s sedežem“ : ponudnik storitve, ki dejansko izvaja neko gospodarsko dejavnost in ima sedež za nedoločen čas. Zastopanost in uporaba tehničnih sredstev in tehnologij, potrebnih za izvajanje dejavnosti, sami še ne pomenita ustanovitve sedeža ponudnika;

(d)	„prejemnik storitve“ : vsaka fizična ali pravna oseba, ki iz poklicnih ali drugih razlogov uporablja storitev informacijske družbe, posebno za iskanje podatkov ali omogočanje dostopa do njih;

(e)	„potrošnik“ : vsaka fizična oseba, ki deluje za namene, ki ne sodijo k njenim trgovskim, poslovnim ali poklicnim dejavnostim;

(f)

„komercialno sporočilo“ :

vsaka oblika sporočila, namenjena neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe podjetja, organizacije ali osebe, ki opravlja trgovsko, industrijsko ali obrtno dejavnost ali zakonsko urejeni poklic. Naslednje samo po sebi še ne predstavlja komercialnega sporočila:

—

podatki, ki omogočajo neposreden dostop do dejavnosti podjetja, organizacije ali osebe, predvsem ime domene ali elektronski naslov,

—

sporočila v zvezi z blagom, storitvami ali podobo podjetja, organizacije ali osebe, ki se zagotavljajo neodvisno in brez finančnega nadomestila;

(g)

„zakonsko urejeni poklic“ : vsak poklic v smislu člena 1(d) Direktive Sveta 89/48/EGS z dne 21. decembra 1988 o splošnem sistemupriznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ki traja najmanj tri leta ( 1 ), člena 1(f) Direktive Sveta 92/51/EGS z dne 18. junija 1992 o drugem splošnem sistemu priznavanja strokovne izobrazbe in usposabljanja, ki dopolnjuje Direktivo 89/48/EGS ( 2 );

(h)

„koordinirano področje“ :

zahteve, določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to ali so splošne narave ali posebej določene;

(i)

koordinirano področje se nanaša na zahteve, ki jih mora ponudnik storitev izpolniti za:

—

začetek opravljanja storitev informacijske družbe, na primer zahteve glede kvalifikacij, dovoljenj in priglasitev,

—

izvajanje dejavnosti storitev informacijske družbe, na primer zahteve glede obnašanja ponudnika storitev, zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve, vključno z zahtevami za oglaševanje in pogodbe ali zahtevami glede odgovornosti ponudnika storitve;

(ii)

koordinirano področje ne zajema zahtev, na primer:

—

zahtev glede blaga samega,

—

zahtev glede dobave blaga,

—

zahtev glede storitev, ki se ne zagotavljajo elektronsko.

Člen 3

Notranji trg

Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.

Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.

Odstavek 1 in 2 se ne uporabljata za področja, navedena v Prilogi.

Države članice lahko v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od drugega odstavka, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

ukrepi so:

(i)

potrebni zaradi enega od naslednjih razlogov:

—

javnega reda, predvsem preprečevanja, odkrivanja in kazenskega pregona kaznivih dejanj, vključno z varstvom mladoletnikov in bojem proti podžiganju sovraštva zaradi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti, ter kršitev človekovega dostojanstva v zvezi s posamezniki,

—

varstva javnega zdravja,

—

javne varnosti, vključno z varstvom nacionalne varnosti in zaščite,

—

varstva potrošnikov, vključno z varstvom investitorjev;

(ii)

in naravnani proti storitvi informacijske družbe, ki posega v cilje iz točke (i) ali predstavlja resno in nevarno tveganje, da bo ogrozila te cilje;

(iii)

sorazmerni s temi cilji;

(b)

država članica je pred sprejetjem navedenih ukrepov ne glede na sodne postopke, vključno s predhodnimi postopki in dejanji v okviru kazenske preiskave,

—

zahtevala od države članice iz odstavka 1, da sprejme ukrepe, in ta ni sprejela takšnih ukrepov ali pa niso bili ustrezni,

—

uradno obvestila Komisijo in državo članico iz odstavka 1 o namenu, da sprejme takšne ukrepe.

Države članice lahko iz nujnih razlogov odstopajo od pogojev iz odstavka 4(b). V tem primeru je treba o ukrepih čim prej uradno obvestiti Komisijo in državo članico iz odstavka 1 in navesti razloge, zaradi katerih država članica meni, da gre za nujni primer.

Komisija mora ne glede na možnost države članice, da izvede te ukrepe, čim prej preveriti skladnost priglašenih ukrepov s pravom Skupnosti; če se izkaže, da ukrep ni skladen s pravom Skupnosti, Komisija od udeležene države članice zahteva, da opusti sprejetje predlaganih ukrepov ali da že sprejete ukrepe nemudoma prekliče.

POGLAVJE II

NAČELA

Oddelek 1:

Zahteve glede sedeža in podatkov

Člen 4

Načelo izključitve predhodnega dovoljenja

Države članice zagotovijo, da se začetek in izvajanje dejavnosti ponudnika storitev informacijske družbe ne sme pogojevati s predhodnim dovoljenjem ali drugo zahtevo enakega učinka.

Odstavek 1 ne posega v dovoljenja, ki se ne nanašajo posebej in izključno na storitve informacijske družbe ali jih zajema Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/13/ES z dne 10. aprila 1997 o skupnem okviru za splošna in posamezna dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev ( 3 ).

Člen 5

Splošni podatki, ki jih je treba zagotoviti

Poleg drugih zahtev v zvezi s podatki, ki jih predpisuje pravo Skupnosti, morajo države članice zagotoviti, da ponudnik storitev omogoči prejemnikom storitve in pristojnim organom lahek, neposreden in stalen dostop vsaj do naslednjih podatkov:

(a)

ime ponudnika storitev;

(b)

geografski naslov, na katerem ponudnik posluje;

(c)

podatki o ponudniku storitev, vključno z njegovim elektronskim naslovom, ki mu omogoča hitro navezavo stikov ter neposredno in učinkovito komuniciranje;

(d)

če je ponudnik storitev vpisan v trgovski ali podoben javni register, trgovski register, v katerega je vpisan, in matična številka ali enakovredna identifikacijska oznaka v tem registru;

(e)

če je za dejavnost potrebno dovoljenje, podatki glede pristojnega nadzornega organa;

(f)

glede zakonsko urejenih poklicev:

—

poklicno združenje ali podobna ustanova, v katero je ponudnik storitev včlanjen,

—

poklicni naziv in država članica, v kateri je bil podeljen,

—

napotilo na uporabna poklicna pravila v državi članici, v kateri je registrirana dejavnost, in načini za dostop do njih;

(g)

če ponudnik storitev izvaja storitev, ki je zavezana plačilu DDV, identifikacijska številka v skladu s členom 22(1) šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih — Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za obdavčitev ( 4 ).

Poleg drugih zahtev v zvezi s podatki, ki jih predpisuje pravo Skupnosti, morajo države članice zagotoviti vsaj, da so cene, če se storitve informacijske družbe nanašajo nanje, označene jasno in nedvoumno, in navesti, ali so v ceni že vključeni davek in stroški dobave.

Oddelek 2:

Komercialna sporočila

Člen 6

Podatki, ki jih je treba zagotoviti

Poleg drugih zahtev v zvezi s podatki, ki jih predpisuje pravo Skupnosti, morajo države članice zagotoviti, da komercialna sporočila, ki so del storitve informacijske družbe ali jo predstavljajo, ustrezajo vsaj naslednjim pogojem:

(a)

komercialno sporočilo mora biti kot takšno jasno prepoznavno;

(b)

fizična ali pravna oseba, v imenu katere je komercialno sporočilo narejeno, mora biti jasno prepoznavna;

če so v državi članici, v kateri ponudnik posluje, dovoljene posebne ponudbe, na primer popusti, premije in darila, morajo biti kot takšne jasno prepoznavne, pogoji za njihovo pridobitev pa lahko dostopni ter jasno in nedvoumno navedeni;

(d)

če so v državi članici, v kateri ponudnik posluje, dovoljena nagradna tekmovanja ali igre na srečo, morajo biti kot takšne jasno prepoznavne, pogoji za sodelovanje pa lahko dostopni ter jasno in nedvoumno navedeni;

Člen 7

Nepovabljena komercialna sporočila

Poleg drugih zahtev, ki jih določa pravo Skupnosti, morajo države članice, ki dovolijo nepovabljena komercialna sporočila po elektronski pošti, zagotoviti, da je to sporočilo ponudnika storitve, ki posluje na njenem ozemlju, kot takšno jasno in nedvoumno prepoznavno takoj ob prejetju.

Države članice brez poseganja v določbe Direktiv 97/7/ES in 97/66/ES sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ponudniki storitev, ki pošiljajo nepovabljena komercialna sporočila po elektronski pošti, redno preverjajo in spoštujejo zavrnilne sezname, v katere se lahko vpišejo fizične osebe, ki ne želijo prejemati takšnih sporočil.

Člen 8

Zakonsko urejeni poklici

Države članice zagotovijo, da je uporaba komercialnih sporočil, ki so del storitev informacijske družbe, katere nudi član zakonsko urejenega poklica, ali takšno storitev predstavljajo, dovoljena ob upoštevanju poklicnih pravil, predvsem v zvezi z neodvisnostjo, dostojanstvom in častjo poklica, poklicno skrivnostjo ter poštenostjo do strank in sodelavcev.

Države članice in Komisija brez poseganja v avtonomnost poklicnih združenj in organizacij spodbujajo le-te pri sestavljanju kodeksov ravnanja v Skupnosti, da se določijo vrste podatkov, ki se lahko skladno s pravili iz odstavka 1 posredujejo za namene komercialnih sporočil.

Pri oblikovanju predlogov za pobude Skupnosti, ki bi se lahko izkazali za potrebne pri pravilnem delovanju notranjega trga v zvezi s podatki iz odstavka 2, Komisija natančno upošteva kodekse ravnanja, veljavne v Skupnosti, ter tesno sodeluje z ustreznimi poklicnimi združenji in organizacijami.

Ta direktiva se uporablja poleg direktiv Skupnosti o dostopu do dejavnosti in njenem izvajanju v okviru zakonsko urejenih poklicev.

Oddelek 3:

Elektronsko sklenjene pogodbe

Člen 9

Obravnava pogodb

Države članice zagotovijo, da njihov pravni sistem dovoljuje sklepanje pogodb z uporabo elektronskih sredstev. Države članice posebej zagotovijo, da pravni predpisi, ki se uporabljajo za sklepanje pogodb, ne ovirajo uporabe elektronskih pogodb ter da so te pogodbe kljub sklenitvi po elektronskih sredstvih pravno učinkovite in veljavne.

Države članice lahko določijo, da se odstavek 1 ne uporablja za vse ali za nekatere pogodbe, ki spadajo v eno izmed naslednjih kategorij:

(a)

pogodbe, s katerimi se pridobijo ali prenašajo nepremičninske pravice z izjemo najemniških pravic;

(b)

pogodbe, za katere zakon določa sodelovanje sodišč, javnih organov ali poklicev, ki izvajajo javna pooblastila;

(c)

poroštvene pogodbe in pogodbe o varščini, ki jih sklepajo osebe zunaj svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

(d)

pogodbe, ki jih ureja družinsko ali dedno pravo.

Države članice sporočijo Komisiji kategorije iz odstavka 2, za katere se ne uporabi odstavek 1. Komisiji vsakih pet let pošljejo poročilo o izvajanju odstavka 2 in v njem utemeljijo, zakaj je po njihovem mnenju potrebno, da so kategorije iz odstavka 2(b) še naprej izvzete iz uporabe odstavka 1.

Člen 10

Podatki, ki jih je treba zagotoviti

Poleg drugih zahtev v zvezi s podatki, ki jih določa pravo Skupnosti, morajo države članice zagotoviti, razen če se stranke, ki niso potrošniki, drugače dogovorijo, da ponudnik storitev pred oddajo naročila prejemnika storitve jasno, razumljivo in nedvoumno poda vsaj naslednje podatke:

(a)

razni tehnični postopki za sklenitev pogodbe;

(b)

ali bo ponudnik storitve shranil besedilo pogodbe in ali bo to dostopno;

(c)

tehnična sredstva za prepoznavanje in popravljanje vhodnih napak pred oddajo naročila;

(d)

jeziki, ki so na voljo za sklenitev pogodbe.

Države članice zagotovijo, da ponudnik storitev, razen če se stranke, ki niso potrošniki, drugače dogovorijo, navede vse ustrezne kodekse ravnanja, ki jim je zavezan, in razloži elektronski dostop do teh kodeksov.

Pogodbena določila in splošni pogoji se morajo prejemniku zagotoviti v obliki, ki mu omogoča njihovo hranjenje in reproduciranje.

Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata za pogodbe, ki se sklenejo izključno z izmenjavo elektronske pošte ali s primerljivimi posameznimi sporočili.

Člen 11

Oddaja naročila

Države članice zagotovijo, da se v primerih, ko prejemnik storitve pošlje naročilo elektronsko, uporabijo, razen če se stranke, ki niso potrošniki, drugače dogovorijo, naslednja načela:

—

ponudnik storitve mora prejem naročila takoj potrditi v elektronski obliki,

—

naročilo in potrdilo o prejemu se štejeta za prejeta, ko je strankam, ki sta jim namenjena, omogočen dostop do njiju.

Države članice zagotovijo, da ponudnik storitve, razen če se stranke, ki niso potrošniki, drugače dogovorijo, omogoči prejemniku storitve uporabo ustreznih, učinkovitih in dostopnih elektronskih sredstev, s katerimi lahko prepozna in popravi vhodne napake pred oddajo naročila.

Prva alinea odstavka 1 in odstavek 2 se ne uporabljata za pogodbe, ki se sklenejo izključno z izmenjavo elektronske pošte ali s primerljivimi posameznimi sporočili.

Oddelek 4:

Odgovornost posrednih ponudnikov storitev

▼M1 —————

▼B

POGLAVJE III

IZVAJANJE

Člen 16

Kodeksi ravnanja

Države članice in Komisija spodbujata:

(a)

trgovska, poklicna in potrošniška združenja ali organizacije, da v Skupnosti izdelajo kodekse ravnanja, ki prispevajo k pravilnemu izvajanju členov 5 do 15;

(b)

k prostovoljnemu pošiljanju osnutkov kodeksov ravnanja, izdelanih v državah članicah ali Skupnosti, Komisiji;

(c)

k elektronski dostopnosti do teh kodeksov ravnanja v jezikih Skupnosti;

(d)

trgovska, poklicna in potrošniška združenja ali organizacije, da države članice in Komisijo obvestijo o svojih ocenah glede uporabe kodeksov ravnanja in o njihovem vplivu na prakso, navade ali običaje v zvezi z elektronskim poslovanjem;

(e)

sestavljanje kodeksov ravnanja v zvezi z varstvom mladoletnikov in varstvom človekovega dostojanstva.

Države članice in Komisija spodbujajo sodelovanje združenj in organizacij, ki zastopajo potrošnike, pri sestavljanju in izvajanju kodeksov ravnanja, ki vplivajo na njihove interese in so sestavljeni skladno z odstavkom 1(a). Po potrebi se je treba posvetovati z združenji, ki zastopajo slabovidne in invalide, zato da se lahko upoštevajo njihovi posebni interesi.

Člen 17

Izvensodna poravnava sporov

Države članice zagotovijo, da v primeru nesoglasja med ponudnikom storitve informacijske družbe in prejemnikom storitve njuna zakonodaja ne ovira uporabe mehanizmov za izvensodno poravnavo sporov, predvidenih v nacionalnem pravu, vključno z ustreznimi elektronskimi sredstvi.

Države članice spodbujajo, da organi, ki so pristojni za izvensodno poravnavo predvsem potrošniških sporov, delujejo tako, da udeleženim priskrbijo ustrezna jamstva v postopku.

Države članice spodbujajo, da organi, ki so pristojni za izvensodno poravnavo sporov, obvestijo Komisijo o pomembnih odločitvah, sprejetih glede storitev informacijske družbe, in ji pošljejo vse druge podatke o praksi, običajih in navadah v zvezi z elektronskim poslovanjem.

Člen 18

Sodno varstvo

Države članice zagotovijo, da sodno varstvo, ki ga predvideva nacionalno pravo glede dejavnosti storitev informacijske družbe, omogoča hitro sprejetje ukrepov, vključno z začasnimi ukrepi, namenjenimi ustavitvi domnevne kršitve in preprečitvi nadaljnjega oškodovanja zadevnih interesov.

Priloga k Direktivi 98/27/ES se dopolni, in sicer:

„11. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/31/ES z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih v zvezi s storitvami informacijske družbe, predvsem elektronskim poslovanjem, na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).“

Člen 19

Sodelovanje

Države članice morajo razpolagati z ustreznimi kontrolnimi in preiskovalnimi mehanizmi, potrebnimi za učinkovito izvajanje te direktive, in zagotoviti, da jim ponudniki storitev pošljejo potrebne podatke.

Države članice sodelujejo z drugimi državami članicami; v ta namen imenujejo enega ali več organov za zvezo ter njihove naslove sporočijo drugim državam članicam in Komisiji.

Države članice skladno z nacionalnim pravom, takoj ko je mogoče, zagotovijo pomoč in podatke, ki jih zahtevajo druge države članice ali Komisija, tudi z uporabo elektronskih sredstev.

Države članice določijo organe za zvezo, ki morajo biti dostopni vsaj po elektronskih sredstvih in ki prejemnikom in ponudnikom storitev lahko:

(a)

posredujejo splošne informacije o pogodbenih pravicah in obveznostih ter o mehanizmih za pritožbo in za pravna sredstva, ki so na voljo v primeru sporov, vključno s praktičnimi vidiki uporabe teh mehanizmov;

(b)

posredujejo podrobnosti glede organov, združenj ali organizacij, od katerih lahko dobijo nadaljnje informacije ali praktično pomoč.

Države članice spodbujajo, da se Komisiji sporočijo vse pomembne upravne ali sodne odločitve, sprejete na njihovem ozemlju glede sporov v zvezi s storitvami informacijske družbe in praks, ter običaji in navade v zvezi z elektronskim poslovanjem. Komisija sporoči te odločitve drugim državam članicam.

Člen 20

Sankcije

Države članice določijo sankcije, ki se uporabijo pri kršitvi nacionalnih določb, sprejetih skladno s to direktivo, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje njihovega izvajanja. Sankcije morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračalne.

POGLAVJE IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 21

Ponovno preverjanje

Komisija do 17. julija 2003 in zatem vsaki dve leti Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomskemu-socialnemu odboru pošlje poročilo o izvajanju te direktive, po potrebi pa mu predloži predloge za njeno uskladitev s pravnim, tehničnim in gospodarskim razvojem na področju storitev informacijske družbe, posebno v zvezi s preprečevanjem kriminala, varstvom mladoletnikov, varstvom potrošnikov in pravilnim delovanjem notranjega trga.

Pri preučevanju potrebe po uskladitvi te direktive se v tem poročilu posebej razčleni potreba po predlogih v zvezi z odgovornostjo ponudnikov hiperpovezav in iskalnikov, postopki za prijavo in odstranjevanje nezakonitih vsebin ter določitvijo odgovornosti po odstranitvi vsebin. V poročilu se preuči tudi potreba po dodatnih pogojih za izjemo od odgovornosti, predvideno v členih 12 in 13, zaradi tehničnega razvoja in možnost uporabe načel notranjega trga v zvezi z nepovabljenimi komercialnimi sporočili po elektronski pošti.

Člen 22

Prenos

Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 17. januarja 2002. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Če države članice sprejmejo predpise iz odstavka 1, se v njih sklicujejo na to direktivo ali navedejo sklic nanjo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Člen 23

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 24

Naslavljanje

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	UREDBA (EU) 2022/2065 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 19. oktobra 2022	L 277	1	27.10.2022