Načelo „plača povzročitelj obremenitve“ in okoljska odgovornost

KLJUČNE TOČKE

Direktiva opredeljuje okoljsko škodo kot:

• škodo z večjim vplivom na okoljsko (ekološko, kemično ali količinsko) stanje vodnih virov, kot je opredeljeno v Direktivi 2000/60/ES, Okvirni direktivi o vodah in Direktivi 2008/56/ES, Direktivi o morski strategiji;
• škodo, povzročeno tlom, ki pomeni znatno nevarnost za zdravje ljudi;
• škodo, povzročeno zavarovanim vrstam in naravnim habitatom, ki otežuje njihovo ohranjanje, kot je opredeljeno v Direktivi 2009/147/ES o ohranjanju prosto živečih ptic in Direktivi 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov.

Opredelitev vključuje izpust onesnaževal v zrak (ker škodi stanju tal ali voda), notranje površinske vode in podtalnico ter kakršno koli namerno sproščanje gensko spremenjenih organizmov v okolje, kot je določeno v Direktivi 2001/18/ES.

Področje uporabe

Odgovornost se pojavi v dveh scenarijih:

1. Okoljska škoda, ki jo povzroči katera od dejavnosti, navedenih v Prilogi III k Direktivi, kot so:
   • energetska industrija,
   • proizvodnja in predelava kovin,
   • nekovinska industrija,
   • kemična industrija,
   • ravnanje z odpadki,
   • masovna proizvodnja celuloze, papirja in lepenke, barvanje tekstila in strojarne,
   • masovna proizvodnja mesnih in mlečnih izdelkov in drugih živil;
2. Okoljska škoda (ali neposredna nevarnost take škode), povzročena zavarovanim vrstam in naravnim habitatom, ki je posledica poklicnih dejavnosti, ki niso navedene v Prilogi III, in namernega ali malomarnega ravnanja podjetja.

Izjeme

Izjeme vključujejo oboroženi spopad, naravno nesrečo, odgovornost za vrste okoljske škode, zajete v določenih mednarodnih konvencijah (npr. onesnaženje morja), in jedrska tveganja, zajeta v Pogodbi Euratom.

Preventivni in sanacijski ukrepi

• Če obstaja neposredna nevarnost škode, mora podjetje nemudoma sprejeti potrebne preventivne ukrepe.
• Če je škoda že nastala, mora podjetje o tem nemudoma obvestiti organe, sprožiti ukrepe za obvladovanje razmer, da bi preprečilo nadaljnjo okoljsko škodo in nevarnost za zdravje ljudi, ter sprejeti ustrezne sanacijske ukrepe.

Podjetje mora kriti stroške preventivnih ukrepov in sanacijskih ukrepov, razen v določenih okoliščinah, npr. če je škodo povzročila tretja stran kljub ustreznim varnostnim ukrepom ali če je škoda posledica ravnanja v skladu z uradnimi navodili.

Izvajanje

• Izvedbeno poročilo iz leta 2016 obravnava izkušnje pri izvajanju direktive med letoma 2007 in 2013, vključno z vrednotenjem, opravljenim v okviru programa REFIT, tj. programa Evropske komisije za ustreznost in uspešnost predpisov.
• Poročilo potrjuje, da je bila direktiva kljub temu, da še ni povsem uresničila svojega potenciala, učinkovita pri sanaciji okoljske škode in spodbujanju preventivnih ukrepov.

Spremenjena Uredba (EU) 2019/1010

Direktiva je bila spremenjena leta 2019 z Uredbo (EU) 2019/1010, ki usklajuje in poenostavlja obveznosti poročanja na področju okoljske zakonodaje. Nova pravila, ki so bila uvedena in veljajo od 26. junija 2019, so naslednja.

• Države EU Komisiji poročajo o izkušnjah, pridobljenih pri uporabi te direktive. Podatki, ki jih morajo posredovati, so v Prilogi k direktivi in jih je treba zbrati do 30. aprila 2022 ter nato vsakih 5 let.
• Do 30. aprila 2023 ter nato vsakih 5 let Komisija objavi vrednotenje, ki ga izvede za to direktivo na podlagi podatkov, ki jih posredujejo države EU.
• Do 31. decembra 2020, mora Komisija oblikovati smernice za zagotovitev skupnega razumevanja pojma „okoljska škoda“, kot je opredeljen v tej direktivi.