Zdravstveno varstvo v drugih državah EU – pravice pacientov

 

POVZETEK:

Direktiva 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

• Ta direktiva določa pogoje, pod katerimi lahko pacient potuje v drugo državo EU, da prejme varno in visokokakovostno zdravstveno oskrbo in mu stroške povrne njegov sistem zdravstvenega zavarovanja.
• Spodbuja tudi sodelovanje med nacionalnimi sistemi zdravstvenega varstva.

KLJUČNE TOČKE

• Država EU, ki opravi zdravljenje, mora zagotoviti, da:
  • so pacientom na voljo vse potrebne informacije za sprejemanje ozaveščenih odločitev, vključno o možnostih zdravljenja, razpoložljivosti, kakovosti in varnosti zdravstvenega varstva, cenah, odobritvah ali registracijskem statusu;
  • so vzpostavljeni pregledni pritožbeni postopki;
  • so vzpostavljeni sistemi zavarovanja poklicne odgovornosti ali podobna jamstva;
  • se spoštuje zasebnost osebnih podatkov;
  • imajo pacienti dostop do pisne ali elektronske dokumentacije o opravljenem zdravljenju;
  • so zaračunane cene za zdravstveno varstvo enake, kot se zaračunajo domačim pacientom s primerljivim zdravstvenim stanjem, ali je zaračunana cena v skladu z objektivnimi, nediskriminatornimi merili, če ni primerljive cene za domače paciente.
• Država EU, v kateri je pacient zavarovan, mora zagotoviti, da:
  • se povrnejo stroški opravljenega zdravstvenega varstva,
  • so na voljo informacije o pacientovih pravicah in upravičenjih,
  • imajo pacienti dostop do vse nadaljnje potrebne medicinske oskrbe,
  • imajo pacienti dostop do svoje zdravstvene dokumentacije.
• Obstajajo nacionalne kontaktne točke, ki zagotavljajo informacije in posvetovanje z organizacijami pacientov ter izvajalci zdravstvenega varstva in nosilci zdravstvenega zavarovanja.
• Izvajalci zdravstvenega varstva zagotovijo pacientom vse potrebne informacije za sprejemanje ozaveščenih odločitev, vključno o:
  • možnostih zdravljenja,
  • razpoložljivosti,
  • kakovosti in varnosti zdravstvenega varstva, ki ga zagotavljajo,
  • cenah,
  • njihovi odobritvi ali registracijskem statusu.
• Pacientova domača država mora povrniti stroške zdravljenja v skladu s cenami, ki jih uporablja doma.
• Pacient lahko zahteva predhodno odobritev svoje države, preden gre na zdravljenje v tujino. To je morda potrebno, če zdravstvena oskrba vključuje najmanj eno nočitev v bolnišnici in/ali uporabo visoko specializirane in drage medicinske opreme ali pomeni posebno tveganje za pacienta ali prebivalce.
• Nacionalni organ lahko zavrne izdajo predhodne odobritve, če meni, da lahko pacientu zagotovi potrebno zdravstveno varstvo v roku, ki je utemeljen z medicinskega vidika.
• Zahtevki za zdravstveno varstvo v drugi državi EU se morajo obravnavati v razumnem roku.
• Recepti, izdani v eni državi EU, so veljavni v drugi državi.
• Nacionalni zdravstveni organi morajo sodelovati drug z drugim pri izvajanju zakonodaje in razvoju evropske referenčne mreže med izvajalci zdravstvenega varstva in strokovnimi centri.
• Sodelovanje se razširja na obravnavo redkih bolezni, razvoj e-zdravja in ocenjevanje novih zdravstvenih tehnologij.
• Zakonodaja ne zajema dolgotrajne oskrbe ali dodelitve in dostopa do organov ali cepljenja.
• Direktiva ne vpliva na to, kako države EU organizirajo in financirajo svoj nacionalni zdravstveni sistem za svoje državljane.
• Evropska komisija vsaka tri leta pripravi poročilo o tem, kako sistem deluje in kako se izvaja direktiva. Prvo poročilo je bilo sprejeto septembra 2015, naslednje pa septembra 2018.

Komisija je sprejela številne izvedbene in delegirane akte, povezane z Direktivo 2011/24/EU. To so med drugim:

• Izvedbena direktiva 2012/52/EU o priznavanju zdravniških receptov, predpisanih v drugi državi članici;
• Izvedbeni sklep 2013/329/EU o pravilih za vzpostavitev, upravljanje in pregledno delovanje mreže nacionalnih organov ali teles, pristojnih za ocenjevanje zdravstvene tehnologije;
• Delegirani sklep 2014/286/EU o merilih in pogojih, ki jih morajo izpolnjevati evropske referenčne mreže in izvajalci zdravstvenega varstva, ki se želijo pridružiti evropski referenčni mreži;
• Izvedbeni sklep 2014/287/EU o merilih za ustanavljanje in vrednotenje evropskih referenčnih mrež in njihovih članov ter za lažjo izmenjavo informacij in strokovnega znanja o ustanavljanju in vrednotenju takih mrež;
• Izvedbeni sklep 2019/1765 o vzpostavitvi, upravljanju in delovanju mreže nacionalnih organov, pristojnih za e-zdravje, ki je bil naknadno spremenjen z Izvedbenim sklepom (EU) 2020/1023 o čezmejni izmenjavi podatkov med nacionalnimi aplikacijami za sledenje stikom in opozarjanje v zvezi z bojem proti pandemiji COVID-19. Izvedbeni sklep (EU) 2020/1023 o spremembi zlasti dodaja dve novi prilogi k Izvedbenemu sklepu 2019/1765, ki obravnava pristojnosti:
  • sodelujočih držav EU kot skupnih upravljavcev za zvezno tehnično točko za čezmejno obdelavo med nacionalnimi aplikacijami za sledenje stikom in opozarjanje;
  • Komisije kot obdelovalca podatkov za zvezno tehnično točko za čezmejno obdelavo med nacionalnimi aplikacijami za sledenje stikom in opozarjanje.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Ta direktiva se uporablja od 24. aprila 2011, države EU pa so jo morale v nacionalno pravo prenesti do 25. oktobra 2013.

OZADJE

• Razlog, da je treba pojasniti pravila za čezmejno zdravstveno varstvo, je v tem, da so bila pripravljena na podlagi posameznih sodb Sodišča Evropske unije v obdobju več kot deset let. Direktiva je bila predložena posebej za to, da se pojasnijo pravice do zdravstvenega varstva, ki izhajajo iz sodb Sodišča, ki temeljijo na členu 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije, in da se omogoči uporaba teh pravic v praksi. Cilj direktive je pojasniti odnos med njenimi pravili o čezmejnem zdravstvenem varstvu in obstoječem okviru, ki ga zagotavlja Uredba (ES) št. 883/2004 (glej povzetek) o koordinaciji sistemov socialne varnosti.
• Več informacij je na voljo na straneh:
  • Čezmejno zdravstvo – pregled (Evropska komisija),
  • Sporočilo Komisije – Smernice o nujni pomoči EU pri čezmejnem sodelovanju na področju zdravstvenega varstva v povezavi s krizo zaradi COVID-19 (Evropska komisija).

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL L 88, 4.4.2011, str. 45–65).

Nadaljnje spremembe Direktive 2011/24/EU so vključene v izvirno besedilo. Glej prečiščeno različico.

POVEZANI DOKUMENTI

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2020/1023 z dne 15. julija 2020 o spremembi Izvedbenega sklepa (EU) 2019/1765 glede čezmejne izmenjave podatkov med nacionalnimi aplikacijami za sledenje stikom in opozarjanje v zvezi z bojem proti pandemiji COVID-19 (UL L 227 I, 16.7.2020, str. 1–9).

Izvedbeni sklep Komisije 2019/1765 z dne 22. oktobra 2019 o pravilih za vzpostavitev, upravljanje in delovanje mreže nacionalnih organov, pristojnih za e-zdravje, ter razveljavitvi Izvedbenega sklepa 2011/890/EU (UL L 270, 24.10.2019, str. 83–93).

Glej prečiščeno različico.

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (COM(2018) 651 final, z dne 21. septembra 2018).

Delegirani sklep Komisije 2014/286/EU z dne 10. marca 2014 o določitvi meril in pogojev, ki jih morajo izpolnjevati evropske referenčne mreže in izvajalci zdravstvenega varstva, ki se želijo pridružiti evropski referenčni mreži (UL L 147, 17.5.2014, str. 71–78).

Izvedbeni sklep Komisije 2014/287/EU z dne 10. marca 2014 o določitvi meril za ustanavljanje in vrednotenje evropskih referenčnih mrež in njihovih članov ter za lažjo izmenjavo informacij in strokovnega znanja o ustanavljanju in vrednotenju takih mrež (UL L 147, 17.5.2014, str. 79–87).

Glej prečiščeno različico.

Izvedbeni sklep Komisije 2013/329/EU z dne 26. junija 2013 o pravilih za vzpostavitev, upravljanje in pregledno delovanje mreže nacionalnih organov ali teles, pristojnih za ocenjevanje zdravstvene tehnologije (UL L 175, 27.6.2013, str. 71–72).

Izvedbena direktiva Komisije 2012/52/EU z dne 20. decembra 2012 o določitvi ukrepov za olajšanje priznavanja zdravniških receptov, predpisanih v drugi državi članici (UL L 356, 22.12.2012, str. 68–70).

Zadnja posodobitev 14.09.2020