Help Print this page 
Title and reference
Zakonski spori in spori v zvezi s starševsko odgovornostjo: pristojnost, priznavanje in izvrševanje (Bruselj IIa)

Summaries of EU legislation: direct access to the main summaries page.
Multilingual display
Text

Zakonski spori in spori v zvezi s starševsko odgovornostjo: pristojnost, priznavanje in izvrševanje (Bruselj IIa)

POVZETEK:

Uredba (ES) št. 2201/2003 - pristojnost, priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo

POVZETEK

Enoten pravni instrument za pomoč mednarodnim parom pri reševanju sporov, v katere je vpletena več kot ena država, v zvezi z njihovimi razvezami in pravico do varstva in vzgoje njihovih otrok.

KAJ JE NAMEN TE UREDBE?

Določa:

pravila, ki opredeljujejo, katero sodišče je pristojno za urejanje zakonskih sporov in starševske odgovornosti v sporih, v katere je vpletena več kot ena država;

pravila, ki poenostavljajo priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, ki so bile sprejete v drugi državi EU;

postopek za reševanje zadev, v katerih starš ugrabi otroka iz ene države EU in ga odpelje v drugo.

Uredba ne obravnava materialnega družinskega prava. To je odgovornost posameznih držav EU.

KLJUČNE TOČKE

Uredba velja za civilnopravne zadeve, ki vključujejo več kot eno državo in se nanašajo na:

razvezo;

prenehanje življenjske skupnosti;

razveljavitev zakonske zveze;

kateri koli vidik starševske odgovornosti (na primer pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom).

Eden od njenih glavnih ciljev je, da obdrži otrokovo pravico do ohranjanja stika z obema staršema, čeprav sta razvezana ali prebivata v različnih državah EU.

Uredba se ne uporablja v primerih, ki zadevajo:

razloge za razvezo ali pravo, ki se uporablja v primerih razveze;

vprašanja v zvezi z razvezo, kot je preživljanje;

ugotavljanje in izpodbijanje očetovstva;

spore o posvojitvi in povezanih ukrepih pred posvojitvijo;

razveljavitev ali preklic posvojitve;

ime in priimek otroka;

neodvisnost otrok od njihovih staršev ali skrbnikov;

truste in dedovanje;

ukrepe, ki so posledica kaznivih dejanj, ki so jih storili otroci.

Zakonski spori

Glede pristojnosti v zakonskih sporih ni splošnega pravila. Namesto tega uredba za določanje države EU, v kateri ima sodišče pravico do sojenja v primeru, navaja sedem alternativnih razlogov za pristojnost na podlagi državljanstva zakoncev ali njunega običajnega prebivališča.

Starševska odgovornost

Uredba se uporablja za:

pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom;

skrbništvo, rejništvo in podobne pravne institute;

določitev in naloge katere koli osebe ali organa, ki je odgovoren za otroka ali otrokovo premoženje, za zastopanje ali pomoč otroku;

namestitev otroka v rejniško družino ali v oskrbo zavoda;

ukrepe za zaščito otroka v zvezi z upravljanjem, ohranjanjem njegovega premoženja ali razpolaganjem z njim.

O teh zadevah običajno odloča sodišče v državi EU,v kateri otrok običajno prebiva . Če ni mogoče ugotoviti, kje otrok običajno prebiva (kot je to v primeru beguncev), pristojnost samodejno prevzame država EU, v kateri se otrok nahaja.

Ugrabitev otroka

Uredba določa tudi pravila za reševanje primerov, v katerih so otroci nezakonito premeščeni ali zadržani.

Sodišča države EU, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred ugrabitvijo, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi EU.

Priznavanje

V skladu z uredbo mora katera koli država EU samodejno priznati sodne odločbe, sprejete v drugi državi EU, v zvezi z zakonskimi spori in starševsko odgovornostjo. Priznanje se lahko zavrne v naslednjih primerih:

če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom;

če nasprotna stranka ni pravočasno prejela dokumenta o začetku postopka, da bi lahko pripravila obrambo (v primerih, kjer je bila sodna odločba izdana v času odsotnosti nasprotne stranke);

če je priznanje nezdružljivo z drugo sodno odločbo med istima strankama.

Priznanje sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo se lahko prav tako zavrne:

če otrok ni dobil možnosti zaslišanja;

na zahtevo osebe, ki trdi, da sodna odločba posega v njeno starševsko odgovornost, če je bila sodna odločba izdana, ne da bi ta oseba dobila možnost zaslišanja.

Izvrševanje

Sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti, ki je izvršljiva v državi EU, kjer je bila izdana, se izvrši v drugi državi EU, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi. Kljub temu pa se ne zahteva nobena razglasitev za sodne odločbe, ki dodeljujejo pravice do stikov z otrokom ali v zvezi z vračanjem otroka, ki jih je potrdil prvotni sodnik v skladu z uredbo.

Sodelovanje med osrednjimi organi v zadevah starševske odgovornosti

Vsaka država EU določi enega ali več osrednjih organov, katerih dolžnost je:

pomagati staršem v zvezi z vrnitvijo otroka, ki ga je drugi starš ugrabil in odpeljal v drugo državo EU;

spodbujati izmenjavo informacij o nacionalnem pravu in postopkih;

pomagati sodiščem pri medsebojni komunikaciji;

pomagati staršem in skrbnikom pri njihovih prizadevanjih za priznanje in izvršitev odločb;

prizadevati si za rešitev nesporazumov med starši ali skrbniki z alternativnimi sredstvi, kot je mediacija.

Osrednji organi se redno srečujejo kot člani Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah.

Obstoječi sporazumi

Ta uredba praviloma nadomešča obstoječe konvencije o istih zadevah, ki vključujejo dve državi EU ali več. V odnosih med državami EU ima prednost pred določenimi večstranskimi konvencijami:

1961 Haaška konvencija (pravo, ki se uporablja za zaščito mladoletnih oseb);

1967 Luksemburška konvencija (priznavanje odločb o veljavnosti zakonskih zvez);

1970 Haaška konvencija (priznavanje razvez);

1980 Evropska konvencija (skrbništvo nad otroki);

1980 Haaška konvencija (civilnopravni vidiki mednarodne ugrabitve otrok).

V zvezi s Haaško konvencijo z dne 19. oktobra 1996 o starševski odgovornosti in ukrepih za zaščito otrok se uredba v celoti uporablja, če otrok običajno prebiva v državi EU.

Izjeme in posebne določbe

Danska ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, zato je ta uredba ne obvezuje.

Posebne določbe veljajo za:

odnose Finske in Švedske z Dansko, Islandijo in Norveško glede uporabe Nordijske konvencije o zakonski zvezi z dne 6. februarja 1931;

odnose med Svetim sedežem in Portugalsko, Italijo, Španijo in Malto.

Več informacij:

AKT

Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000.

REFERENCE

Akt

Začetek veljavnosti

Rok prenosa v državah članicah

Uradni list Evropske unije

Uredba (ES) št. 2201/2003

1.8.2004

-

UL L 338, 23.12.2003, str. 1-29

Akt(i) o spremembi

Začetek veljavnosti

Rok prenosa v državah članicah

Uradni list Evropske unije

Uredba (ES) št. 2116/2004

3.1.2005

-

UL L 367, 14.12.2004, str. 1-2

POVEZANI AKTI

Sklep Sveta 2010/405/EU z dne 12. julija 2010 o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 189, 22.7.2010, str. 12-13).

Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 343, 29.12.2010, str. 10-16).

Sklep Komisije 2012/714/EU z dne 21. novembra 2012 o potrditvi priključitve Litve okrepljenemu sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 323, 22.11.2012, str. 18-19).

Sklep Komisije 2014/39/EU z dne 27. januarja 2014 o potrditvi priključitve Grčije okrepljenemu sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 23, 28.1.2014, str. 41-42).

Zadnja posodobitev 24.09.2015

Top