Help Print this page 
Title and reference
Postopek v primeru insolventnosti

Summaries of EU legislation: direct access to the main summaries page.
Multilingual display
Text

Postopek v primeru insolventnosti

Zakon določa skupna pravila za čezmejne postopke v primerih insolventnosti v državah Evropske unije, razen na Danskem. Zakon želi odvrniti dolžnike, da bi sredstva ali sodne postopke prenesli iz ene države v drugo in tako skušali izboljšati svoj pravni položaj.

AKT

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti.

POVZETEK

Zakon uvaja koherenten sistem pravnih pravil, ki urejajo transnacionalne postopke v primeru insolventnosti podjetij, podjetnikov ali posameznikov. Dovoljuje izvajanje koordiniranih ukrepov v primerih sredstev insolventnega dolžnika, ki je prisoten v različnih državah EU. Ta pravila se nanašajo na:

  • sodišče, ki je pristojno za uvedbo postopka v primeru insolventnosti;
  • veljavni zakon;
  • priznavanje pravnih odločitev v primerih insolventnosti;
  • razmerje med različnimi postopki v primeru insolventnosti, ki potekajo za istega dolžnika, in
  • prijave terjatev tujih upnikov.

Področje uporabe

Zakon se nanaša na kolektivne postopke v primeru insolventnosti, ki vključujejo delno ali popolno odprodajo premoženja dolžnika in imenovanje likvidatorja. Zajeti nacionalni postopki so navedeni v prilogi zakona.

Zakon ne velja za postopke, ki zadevajo zavarovalnice, kreditne institucije, investicijske družbe, ki nudijo storitve v povezavi z lastništvom sredstev ali vrednostnih papirjev za tretje osebe, ali kolektivne investicijske družbe.

Glavni in sekundarni postopek

Sodišča, ki imajo pristojnost, da začnejo glavni postopek, so tista sodišča v državi EU, kjer je dolžnikovo središče glavnih interesov (tj. kjer ima podjetje svoj uradni sedež, če ne obstaja dokaz o nasprotnem). Ta postopek ima svetovno področje uporabe, ki pokriva dolžnikovo premoženje po svetu in je v interesu upnikov, kjer koli se nahajajo.

Poleg glavnega postopka lahko sodišča v drugi državi EU uvedejo sekundarni postopek, če dolžnik posluje na ozemlju te države, vendar je to omejeno na premoženje dolžnika, s katerim posluje na tem ozemlju.

Za zagotavljanje učinkovitega upravljanja dolžnikovega premoženja zakon zahteva, da sta glavni in sekundarni postopek usklajena. Likvidatorji, imenovani za vsak postopek, morajo tesno sodelovati, še posebej na področju posredovanja informacij. Likvidator v glavnem postopku lahko posega v sekundarni postopek, na primer, predlaga načrt za prestrukturiranje ali zahteva, da se prodaja premoženja ustavi.

Pravo, ki se uporablja

Na splošno velja, da velja zakonodaja države EU, v kateri je postopek v primeru insolventnosti uveden. To pravilo velja tako za glavni kot sekundarni postopek.

Zakonodaja v državi EU, kjer je postopek uveden, še posebej določa:

  • pogoje za uvedbo, izvedbo in zaključek postopka;
  • definicijo dolžnikov in sredstev, pooblastila dolžnika in likvidatorja, vplive postopka na pogodbe, posamezne upnike, prijave terjatev itd.

Izjeme

Obstajajo določila, ki zagotavljajo zastavne pravice tretjih oseb, ki se nanašajo na dolžnikova opredmetena in neopredmetena sredstva ter pravico prodajalca, ki temelji na pridržku lastninske pravice, kar pomeni, da uvedba postopka na te pravice ne vpliva, če je dolžnikovo premoženje zunaj države, kjer je bil uveden postopek v primeru insolventnosti.

Pravice do nepremičnin ureja izključno zakonodaja države EU, kjer se konkretna nepremičnina nahaja. Pravico likvidatorja do prekinitve pogodb o zaposlitvi, upnikovo pravico do pobota, pravice in obveznosti zavezancev v plačilnem sistemu ali na finančnem trgu prav tako ureja izključno zakonodaja ustrezne države EU.

Priznanje postopka v primeru insolventnosti

Če se sodišče v državi EU odloči uvesti postopek v primeru insolventnosti, zakon določa, da morajo to odločitev priznati tudi druge države EU.

Zakon prav tako zagotavlja, da se vse odločitve, ki so tesno povezane s postopkom v primeru insolventnosti - npr. ukrepi, ki razveljavljajo škodljive akte (npr. akte, ki škodujejo upnikom) -, priznajo v drugi državi.

Učinki te odločitve so predvideni v zakonodaji države, kjer je postopek uveden. Priznanje postopka se lahko zavrne, če bi učinki tega postopka bili v nasprotju z javno politiko konkretne države.

Vlaganje zahtevkov

Zakon vsakemu upniku, ki je rezident države EU, omogoča, da prijavi terjatev v postopku v primeru insolventnosti, ki je uveden v drugi državi EU.

Ta pravica prav tako velja za davčne uprave in ustanove socialnega zavarovanja. Kadar je uvedenih več postopkov, ki zadevajo premoženje dolžnika, zakon določa, da je za razdelitev iztržkov od unovčenja premoženja potrebna koordinacija.

REFERENCE

Akt

Začetek veljavnosti

Rok prenosa v državah članicah

Uradni list Evropske unije

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000

31.5.2002

-

UL L 160, 30.6.2000, str. 1-18

Nadaljnje spremembe in popravki Uredbe (ES) št. 1346/2000 so vključeni v osnovno besedilo. To prečiščeno besedilo se uporablja le kot napotilo.

POVEZANI AKTI

Priporočilo Komisije št. 2014/135/EU z dne 12. marca 2014 o novem pristopu k poslovnemu neuspehu in insolventnosti (Uradni list L 74, 14.3.2014, str. 65-70).

To priporočilo vsebuje različna načela za nacionalne postopke v primerih insolventnosti za podjetja v finančnih težavah. Poudarja spodbujanje sposobnih podjetij, da se že v zgodnji fazi prestrukturirajo in tako preprečijo insolventnost. Komisija meni, da bi reformiranje nacionalnih pravil na področju insolventnosti omogočalo ohranjanje sposobnih podjetij in tako zaščitilo ohranjanje služb, hkrati pa bi se izboljšalo okolje za upnike, ki bi bili zmožni pridobiti večje deleže svojih vložkov kot v primerih, če dolžnik bankrotira.

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Nov evropski pristop k poslovnemu neuspehu in insolventnosti (COM(2012) 742 final z dne 12. decembra 2012).

Zadnja posodobitev: 02.09.2014

Top