Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) Evropske unije

POVZETEK:

Direktiva 2006/112/ES – skupni sistem davka na dodano vrednost Evropske unije

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Njen namen je prenovitev in razveljavitev šeste direktive o davku na dodano vrednost (DDV) za obrazložitev trenutne zakonodaje o DDV v Evropski uniji (EU).

KLJUČNE TOČKE

DDV se uporablja za vse transakcije, ki jih za plačilo v EU opravi davčni zavezanec (torej posameznik ali podjetje, ki v okviru svojega dela dobavlja blago in storitve). Tudi uvozi, ki jih opravijo osebe, so predmet DDV.

Obdavčljive transakcije vključujejo dobavo blaga ali storitev v EU, pridobitve blaga med državami članicami EU (blago, ki ga podjetje v eni državi članici EU dobavi ali odpošlje ali odpelje podjetju iz druge države) in uvoz blaga v EU iz držav zunaj nje.

Kraj obdavčitve je odvisen od vrste transakcije, vrste dobavljenega izdelka in od tega, ali je vključen prevoz.
- Dobava blaga. Kraj, kamor se dobavlja blago.
- Pridobitev blaga med državami članicami. Kraj, kamor se blago pošlje (tj. država članica, v katero prispe blago po prevozu iz druge države članice).
- Uvoz blaga. Običajno država članica, v katero prispe blago.
- Opravljanje storitev. Kraj, kamor naj bi bila storitev dobavljena. To ni odvisno le od vrste dobavljene storitve, temveč tudi od vrste stranke, ki prejme storitev. Splošno pravilo je, da je storitev obdavčena po kraju pridobitelja, če je to podjetje, ali po kraju dobavitelja, če je pridobitelj zasebni posameznik. Da bi zagotovili obdavčitev storitve na kraju, kjer je dejansko uporabljena, obstaja nekaj izjem pri teh splošnih pravilih, na primer:
  - storitve, povezane z nepremičnim premoženjem (nepremičnine),
  - prevoz potnikov,
  - storitve, povezane s kulturo, športom, izobraževanjem in zabavo,
  - storitve restavracij.
DDV se obračuna v skladu z vrsto transakcije, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. DDV se lahko obračuna za pridobitev blaga med državami članicami, ko je dobava blaga v zadevno državo članico končana. Pri uvozu blaga v EU se DDV obračuna, ko blago vstopi v državo članico.
Davčna osnova za dobavo blaga in opravljanje storitev ter pridobitev blaga med državami članicami vključuje vsa plačila dobaviteljem. Kadar se blago uvozi, je ta osnova vrednost za carinske namene. Dajatve, davki in druge takse so vključene v davčno osnovo, izključeni pa so DDV, popusti na ceno in rabati, odobreni stranki.
Splošna stopnja DDV za blago in storitve, ki jo določijo vse države članice, je najmanj 15 %. Države članice lahko uporabijo eno ali dve znižani stopnji, ki ne smeta biti nižji od 5 %, za posebno blago ali storitve, navedene v Prilogi III k direktivi. Tudi številna izvzetja iz teh pravil (npr. nižje stopnje za drugo blago ali storitve itd.) se uporabljajo pod nekaterimi pogoji.
Direktiva dovoljuje oprostitve DDV. Večinoma gre za oprostitve brez pravice do odbitka (npr. zdravstvena oskrba, socialne storitve ali finančne in zavarovalne storitve). Vendar obstajajo tudi oprostitve s pravico do odbitka (npr. dobave blaga med državami članicami ali izvoz blaga v državo zunaj EU). Večina oprostitev je za države članice obvezna, nekatere pa so izbirne.
Davčni zavezanec lahko odbije znesek DDV, plačan za pridobljeno blago ali storitve v državi članici, v kateri so blago in storitve pridobljeni. Ta vstopni DDV se lahko odbije od DDV, ki se plača za obdavčene transakcije (npr. za domačo dobavo blaga ali opravljanje storitev). Splošna pravica do odbitka ne obstaja v primeru, če je ekonomska dejavnost oproščena plačila DDV ali če davčni zavezanec uporabi nekatere posebne ureditve. V nekaterih primerih se odbitek lahko omeji ali prilagodi.
Direktiva določa obveznosti davčnih zavezancev in oseb, ki niso davčni zavezanci. Na splošno DDV plača vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Izjeme vključujejo posebne transakcije, pri katerih plača DDV stranka (npr. storitve, ki jih za podjetje opravi dobavitelj v drugi državi, in transakcije, pri katerih se lahko država članica odloči, da je plačnik DDV stranka, kot pri nekaterih dobavah, ki so dovzetne za goljufije).
Direktiva državam članicam dovoljuje izjeme od standardnih pravil o DDV (npr. za preprečitev nekaterih oblik davčne utaje). Obstajajo tudi posebne ureditve DDV, namenjene zmanjšanju papirne dokumentacije (npr. za mala podjetja in za kmete).
Poleg tega direktiva državam članicam, ki so najhuje prizadete zaradi goljufij na področju DDV, dovoljuje začasno uporabo splošne obrnjene obveznosti za DDV. Ta vključuje prenos obveznosti plačila DDV z dobavitelja na stranko. Države članice lahko ta ukrep uporabljajo samo za dobavo blaga in opravljanje storitev v svoji državi nad pragom 17 500 EUR na transakcijo, samo do 30. junija 2022 in pod zelo strogimi pogoji.

Direktiva 2006/112/ES je bila že večkrat spremenjena, vključno z nekaterimi spremembami zaradi pandemije COVID-19.

Direktiva (EU) 2020/284 spreminja direktivo z uvedbo nekaterih zahtev za ponudnike plačilnih storitev, da vodijo evidence o čezmejnih plačilih za e-trgovanje. Podatki se nato dajo na voljo nacionalnim davčnim organom pod strogimi pogoji, vključno s pogoji v zvezi z varstvom podatkov. Te zahteve se uporabljajo od 1. januarja 2024.
Direktiva (EU) 2020/285 o spremembi uvaja poenostavljena pravila za zmanjšanje upravnega bremena in stroškov upoštevanja predpisov za mala podjetja in za ustvarjanje ugodnejšega davčnega okolja, ki bi jim pomagalo pri rasti in učinkovitejši čezmejni trgovini. Mala podjetja bodo lahko upravičena do poenostavljenih pravil za izpolnjevanje obveznosti v zvezi z DDV, kadar bo njihov letni promet pod pragom, ki ga določi zadevna država članica in ne more biti višji od 85 000 EUR. Pod nekaterimi pogoji so tudi mala podjetja iz drugih držav članic, ki ne presegajo tega praga, upravičena do ugodnosti iz poenostavljene ureditve, če njihov skupni letni promet v celotni EU ne presega 100 000 EUR. Ta nova pravila se uporabljajo od 1. januarja 2025.
S svežnjem o DDV pri e-trgovanju (Direktivi (EU) 2017/2455 in (EU) 2019/1995, ki spreminjata Direktivo 2006/112/ES) so uvedene nove poenostavitve za podjetja, ki izvajajo čezmejno prodajo blaga in storitev. Sveženj zagotavlja, da se DDV za take dobave pravilno plača v državi članici stranke v skladu z načelom obdavčitve v namembni državi članici. Prvi ukrepi so začeli veljati leta 2015 in so zajemali samo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve. Podjetja, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve med podjetji in potrošniki v EU, lahko zdaj prijavijo in plačajo DDV v poenostavljenem sistemu (sistem „vse na enem mestu“).
Zaradi izbruha COVID-19 je Sklep (EU) 2020/1109 odložil datum začetka veljavnosti drugega svežnja s 1. januarja 2021 na 1. julija 2021, da bi državam članicam in podjetjem dal več časa za pripravo na nova pravila.
Direktiva (EU) 2020/1756 spreminja Direktivo 2006/112/ES po izstopu Združenega kraljestva iz EU in uvaja identifikacijske številke za DDV za Severno Irsko s posebno predpono za razlikovanje med:
- davčnimi zavezanci in pravnimi osebami, ki niso davčni zavezanci, katerih transakcije vključujejo blago na Severnem Irskem, ki je predmet zakonodaje DDV EU;
- osebami, ki opravljajo druge transakcije, za katere so identificirane za namene DDV v Združenem kraljestvu.
Direktiva (EU) 2020/2020 spreminja Direktivo, da bi zagotovila cenovno ugodnejši dostop do zalog cepiv proti COVID-19 in in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkov (kompletov za testiranje) v odziv na pandemijo COVID-19 v Evropi. Od 12. decembra 2020 do 31. decembra 2022 omogoča državam članicam, da:
- oprostijo DDV s pravico do odbitka za dobavo cepiv proti COVID-19 ter in vitro diagnostičnih medicinskih pripomočkov in storitev, ki so tesno povezani s takšnimi cepivi in pripomočki;
- uporabijo nižjo stopnjo DDV za in vitro diagnostične medicinske pripomočke za COVID-19 in povezane storitve, kot že velja za cepiva.
Direktiva (EU) 2021/1159 spreminja Direktivo 2006/112/ES glede začasnih oprostitev pri uvozu in nekaterih dobavah v odziv na pandemijo COVID-19. To bo Evropski komisiji in agencijam EU olajšalo nabavo blaga in storitev, da jih bodo lahko brezplačno razdeljevale (tj. kot donacije) državam članicam v okviru sedanje krize javnega zdravja.

Reforma sistema DDV

Kot del reforme, predlagane v akcijskem načrtu Komisije o DDV iz leta 2016, Direktiva (EU) 2022/542 o spremembi spreminja Direktivo 2006/112/ES s:

posodobitvijo seznama blaga in storitev, za katere so dovoljene nižje stopnje DDV (Priloga III); vendar je število postavk, za katere se lahko uporabljajo nižje stopnje, omejeno, da se prepreči njihovo širjenje;
odpiranjem obstoječih izjem, ki nekaterim državam članicam omogočajo uporabo preferencialnih stopenj za nekatere izdelke za vse države članice, če so v skladu z dogovorjenimi načeli;
postopno odpravo obdobij za nižje stopnje ali izjeme, ki se uporabljajo za izdelke z negativnim vplivom na okolje (npr. za fosilna goriva in drugo blago s podobnim vplivom na emisije toplogrednih plinov, ki ne bodo več veljala najkasneje od 1. januarja 2030, ter za kemične pesticide in gnojila, ki ne bodo več veljala najkasneje od 1. januarja 2032);
omogočanjem državam članic, da uporabijo nižje stopnje, zlasti za:
- storitve dostopa do interneta za obravnavo nizke pokritosti teh storitev in spodbujanje njihovega razvoja;
- sončne plošče, električna kolesa in storitve recikliranja odpadkov, ki veljajo za okolju prijazno blago in storitve;
- blago in storitve za posebne namene socialne in kulturne politike.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Direktiva 2006/112/ES se uporablja od 1. januarja 2007, države članice pa so jo morale v nacionalno pravo prenesti do 1. januarja 2008.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

VAT (Evropska komisija).

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1–118).

Nadaljnje spremembe Direktive 2006/112/ES so vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Direktiva Sveta (EU) 2020/285 z dne 18. februarja 2020 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede posebne ureditve za mala podjetja in Uredbe (EU) št. 904/2010 glede upravnega sodelovanja in izmenjave informacij za namene spremljanja pravilne uporabe posebne ureditve za mala podjetja (UL L 62, 2.3.2020, str. 13–23).

Direktiva Sveta (EU) 2020/284 z dne 18. februarja 2020 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede uvedbe nekaterih zahtev za ponudnike plačilnih storitev (UL L 62, 2.3.2020, str. 7–12).

Sporočilo komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o akcijskem načrtu za DDV Vzpostavitev enotnega območja DDV v EU: čas za odločitev (COM(2016) 148 final z dne 7. aprila 2016).

Uredba Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L 268, 12.10.2010, str. 1–18).

Glej prečiščeno različico.

Direktiva Sveta 2009/132/ES z dne 19. oktobra 2009 o določitvi področja uporabe 143(b) in (c) Direktive 2006/112/ES glede oprostitve davka na dodano vrednost na končni uvoz določenega blaga (UL L 292, 10.11.2009, str. 5–30).

Glej prečiščeno različico.

Direktiva Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L 44, 20.2.2008, str. 23–28).

Glej prečiščeno različico.

Direktiva Sveta 2007/74/ES z dne 20. decembra 2007 o oprostitvi plačila davka na dodano vrednost in trošarine na uvoz blaga za osebe, ki potujejo iz tretjih držav (UL L 346, 29.12.2007, str. 6–12).

Direktiva Sveta 2006/79/ES z dne 5. oktobra 2006 o oprostitvi davkov na uvoz manjših pošiljk blaga nekomercialnega značaja iz tretjih držav (kodificirana različica) (UL L 286, 17.10.2006, str. 15–18).

Zadnja posodobitev 26.04.2022

Top