Help Print this page 

Summaries of EU Legislation

Title and reference
Direktive Evropske unije

Summaries of EU legislation: direct access to the main summaries page.
Languages and formats available
Multilingual display
Text

Direktive Evropske unije

Direktiva je eden od pravnih instrumentov, ki je evropskim institucijam na voljo za izvajanje politik Evropske unije (EU). Je prožen instrument, ki se predvsem uporablja kot sredstvo za usklajevanje nacionalne zakonodaje. Od držav EU zahteva, da dosežejo določen rezultat, vendar jim prepušča, da se same odločijo, kako bodo to storile.

POVZETEK

Direktiva je eden od pravnih instrumentov, ki je evropskim institucijam na voljo za izvajanje politik Evropske unije (EU). Je prožen instrument, ki se predvsem uporablja kot sredstvo za usklajevanje nacionalne zakonodaje. Od držav EU zahteva, da dosežejo določen rezultat, vendar jim prepušča, da se same odločijo, kako bodo to storile.

Direktiva je del sekundarnega prava EU. Sprejmejo jo torej institucije EU v skladu z ustanovitvenimi pogodbami. Ko je sprejeta na ravni EU, jo države EU prenesejo v svojo notranjo zakonodajo, kjer se začne uporabljati.

Na primer, direktiva o organizaciji delovnega časa določa obvezen počitek in omejitev tedenskega delovnega časa, ki je dovoljen v EU. Vendar pa se vsaka posamezna država odloči, ali bo pripravila lastne predpise, s katerimi bo določila, kako bo uporabljala ta pravila.

Zavezujoč akt, ki se splošno uporablja

Člen 288 Pogodbe o delovanju EU določa, da je direktiva glede cilja, ki ga je treba doseči, zavezujoča za države, na katere je naslovljena (eno državo, več držav ali vse države), vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.

Kljub temu pa se razlikuje od uredbe ali sklepa.

  • V nasprotju z uredbo, ki se neposredno uporablja v notranjem pravu držav EU takoj po njenem začetku veljavnosti, se direktiva v državah EU ne uporablja neposredno. Najprej se mora prenesti v nacionalno pravo, preden jo lahko uporabijo vlade, podjetja in posamezniki.
  • V nasprotju s sklepom je direktiva besedilo, ki se splošno uporablja v vseh državah EU.

Direktiva se sprejme v skladu z zakonodajnim postopkom. Je zakonodajni akt, ki ga sprejmeta Svet in Parlament po rednem ali posebnem zakonodajnem postopku.

Obvezen prenos

Da bi direktiva veljala na nacionalni ravni, morajo države EU sprejeti zakon za njen prenos. Ta nacionalni ukrep mora izpolnjevati cilje, ki jih določa direktiva. Nacionalni organi morajo te ukrepe sporočiti Evropski komisiji.

Države EU imajo v tem postopku prenosa nekaj manevrskega prostora. Ta jim omogoča, da upoštevajo posebne nacionalne značilnosti. Prenos se mora opraviti do roka, ki se določi ob sprejetju direktive (na splošno v dveh letih).

Kadar država direktive ne prenese, lahko Komisija sproži postopek za ugotavljanje kršitev in sproži postopek proti državi na Sodišču Evropske unije (neizvrševanje sodbe v tem primeru lahko pripelje do nove obtožbe, ki se lahko konča z denarnimi kaznimi).

Varstvo posameznikov v primeru nepravilnega prenosa direktiv

Direktiva načeloma začne veljati samo, ko je prenesena. Vendar pa Sodišče Evropske unije meni, da ima lahko direktiva, ki ni bila prenesena, nekatere neposredne učinke, če:

  • se prenos v nacionalno zakonodajo ni zgodil ali če je bil opravljen nepravilno,
  • so določbe direktive brezpogojne ter dovolj jasne in točne in
  • če določbe direktive podeljujejo pravice posameznikom.

Kadar so ti pogoji izpolnjeni, se posamezniki lahko sklicujejo na direktivo v sporu proti državi EU na sodišču. Ne morejo pa se sklicevati na neposreden učinek direktive v primeru vložitve zahtevka proti drugim posameznikom, če direktiva ni bila prenesena (glejte sodbo z dne 14. julija 1994 v zadevi Paola Faccini Dori proti Recreb Srl (C-91/92)).

Sodišče v določenih pogojih omogoča posameznikom tudi možnost nadomestila za direktive, katerih prenos je neustrezen ali v zamudi (sodba z dne 19. novembra 1991 v zadevah Francovich in Bonifaci (C-6/90 in C-9/90)).

Izogibanje zamudam pri prenosu

Pozen prenos direktiv v državah EU je še vedno prisoten problem, ki državljanom in podjetjem preprečuje, da bi izkoristili oprijemljive koristi prava EU.

EU je določila cilj za zmanjšanje primanjkljaja pri prenosu na 1 %. Preglednica prenesenih direktiv EU o enotnem trgu, ki jo je Evropska komisija objavila julija 2014, kaže, da tega cilja ni moglo doseči samo pet držav. Nasprotno pa je dvanajst držav uspelo omejiti primanjkljaj pri skladnosti nacionalne zakonodaje na manj kot 0,5 %, kot je predlagano v Aktu za enotni trg iz aprila 2011.

Več informacij je na voljo na spletnem mestu Evropske komisije o pravu EU.

Zadnja posodobitev 30.08.2015

Top