Zadeva C-451/03

Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti Srl

proti

Giuseppeju Calafioriju

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte d'appello di Milano)

„Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Konkurenčna pravila, ki se uporabljajo za podjetja – Državne pomoči – Centri za davčno pomoč – Opravljanje določenih storitev davčnega svetovanja in pomoči – Izključna pravica – Nadomestilo za te dejavnosti“

Povzetek sodbe

1.        Konkurenca – Javna podjetja in podjetja, ki jim države članice podelijo posebne ali izključne pravice – Nastanek prevladujočega položaja

(člena 82 ES in 86(1) ES)

2.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča

3.        Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev

(člena 43 ES in 49 ES)

4.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem

(člen 87(1) ES)

1.        Zgolj dejstvo, da se ustvari prevladujoči položaj s podelitvijo posebnih ali izključnih pravic v smislu člena 86(1) ES, samo po sebi ni nezdružljivo s členom 82 ES. Država članica krši prepoved, ki jo določata ti določbi, le če začne zadevno podjetje zaradi samega izvrševanja posebnih ali izključnih pravic, ki so mu bile podeljene, zlorabljati svoj prevladujoči položaj ali če bi se zaradi teh pravic lahko ustvaril položaj, v katerem bi to podjetje izvajalo tako zlorabo.

(Glej točko 23.)

2.        Če so v okviru vprašanja za predhodno odločanje vsi elementi dejavnosti, ki je predmet postopka v glavni stvari, omejeni na eno državo članico, odgovor vseeno lahko koristi predložitvenemu sodišču, zlasti če bi nacionalno pravo zahtevalo, da bi državljan te države članice užival enake pravice kot državljan druge države članice na podlagi prava Skupnosti v enakem položaju. Takšno vprašanje je torej dopustno, saj je treba preučiti tudi, ali določbe Pogodbe, za katerih razlago je zaprošeno, nasprotujejo uporabi nacionalne zakonodaje, ki je predmet postopka v glavni stvari, če bi se uporabljala za osebe, ki imajo prebivališče v drugih državah članicah.

(Glej točke od 28 do 30.)

3.        Člena 43 ES in 49 ES je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki centrom za davčno pomoč (CDP), ki morajo biti ustanovljeni v obliki delniških družb, ki opravljajo dejavnost z dovoljenjem ministrstva za finance in jih lahko ustanovijo le pravni subjekti, določeni z zakonodajno uredbo, podeljuje izključne pravice glede opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja in pomoči. Taka zakonodaja namreč po eni strani popolnoma onemogoča dostop na trg zadevnih storitev gospodarskim subjektom s sedežem v drugih državah članicah in po drugi strani – s tem da omejuje možnost ustanavljanja CDP na pravne subjekte, ki izpolnjujejo stroga merila, torej na tiste od teh subjektov, ki imajo sedež v zadevni državi članici – gospodarskim subjektom iz drugih držav članic namreč lahko oteži ali popolnoma onemogoči izvrševanje njihove pravice, da v zadevni državi članici ustanovijo družbo zaradi ponujanja zadevnih storitev.

(Glej točke 7, 33, 34, 50 in točko 1 izreka.)

4.        Ukrep, s katerim država članica določa plačilo nadomestila iz državnih sredstev v korist podjetij, katerih naloga je pomoč davčnim zavezancem pri pripravi in pošiljanju davčnih napovedi davčni upravi, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, takrat ko, prvič, višina nadomestila presega to, kar je potrebno za kritje vseh stroškov ali dela stroškov, nastalih z izvajanjem obveznosti javnih služb, ob upoštevanju ustreznih prihodkov in tudi razumnega dobička iz naslova izpolnjevanja teh obveznosti, in, drugič, nadomestilo ni določeno na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno podjetje, dobro upravljano in ustrezno opremljeno s potrebnimi sredstvi, da lahko zadosti zahtevam javnih služb, imelo za izvajanje teh obveznosti, ob upoštevanju ustreznih prihodkov in tudi razumnega dobička iz naslova izpolnjevanja teh obveznosti.

(Glej točko 72 in točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 30. marca 2006(*)

„Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Konkurenčna pravila, ki se uporabljajo za podjetja – Državne pomoči – Centri za davčno pomoč – Opravljanje določenih storitev davčnega svetovanja in pomoči – Izključna pravica – Nadomestilo za te dejavnosti“

V zadevi C-451/03,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Corte d’appello di Milano (Italija) z odločbo z dne 15. oktobra 2003, ki je prispela na Sodišče 27. oktobra 2003, v postopku

Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti Srl

proti

Giuseppeju Calafioriju,

ob udeležbi:

Pubblico Ministero,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J. Malenovský, S. von Bahr (poročevalec), A. Borg Barthet in U. Lõhmus, sodniki,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. maja 2005,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti Srl F. Capelli in M. Valcada, odvetnika,

–        za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z D. Del Gaizom, avvocato dello Stato,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti E. Traversa in V. Di Bucci, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. junija 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 4 ES, 10 ES, 82 ES, 86 ES in 98 ES v zvezi s konkurenco, členov 43 ES, 48 ES in 49 ES v zvezi s svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev in člena 87 ES v zvezi z državnimi pomočmi.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti Srl (v nadaljevanju: ADC Servizi) in g. Calafiorijem, notarjem, ker je ta zavrnil vpis odločitve, ki jo je sprejela skupščina te družbe o spremembi njenega statuta, v register podjetij mesta Milano.

 Nacionalni pravni okvir

3        Nacionalni pravni okvir, kakršen izhaja iz predložitvene odločbe, je mogoče povzeti na spodaj opisani način.

4        Decreto legislativo št. 241 z dne 9. julija 1997, kot je bil dopolnjen z decreto legislativo št. 490 z dne 28. decembra 1998 (v nadaljevanju: decreto legislativo št. 241/97), daje samo centrom za davčno pomoč (v nadaljevanju: CDP) pravico opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja in pomoči, med katerimi so dejavnosti v zvezi z letno napovedjo dohodnine zaposlenih in oseb, ki so z njimi izenačene.

5        Člen 34(4) Decreto legislativo št. 241/97 podeljuje izključno pristojnost CDP za pripravo davčne napovedi za dohodnino po poenostavljenem obrazcu (obrazec 730), kar vključuje predložitev kopije izpolnjene napovedi in obračun izravnave davka davčnemu zavezancu ter obveščanje delodajalcev, zadolženih za odtegovanje, o rezultatih napovedi z namenom obračuna akontacije ter pošiljanje napovedi davčni upravi.

6        Člen 35(2)(b) decreto legislativo št. 241/97 podeljuje dalje CDP pristojnost, da preverjajo, ali so podatki iz napovedi v skladu z njenimi prilogami.

7        CDP morajo biti ustanovljeni v obliki delniških družb, ki opravljajo dejavnost z dovoljenjem ministrstva za finance. Ustanovijo jih lahko le pravni subjekti iz členov 32 in 33 decreto legislativo št. 241/97. To so zlasti delodajalska združenja, sindikalne organizacije ali njihove predstavniške teritorialne organizacije, ki imajo vsaj 50.000 članov, ali določeni delodajalci, zadolženi za odtegovanje davkov, ki zaposlujejo vsaj 50.000 delavcev, ali pa delavske organizacije, ki so ustanovile krovne organe za zaščito interesov delavcev („istituti di patronato“), ki imajo vsaj 50.000 članov. Glede določenih pravnih subjektov, navedenih v decreto legislativo št. 241/97, kaže, da je možnost ustanovitve CDP omejena na tiste, ki imajo sedež v Italiji.

8        Poleg tega je v členu 33(2) decreto legislativo št. 241/97 določeno, da CDP med osebami, vpisanimi v združenje revizorjev ali v združenje računovodij, imenujejo eno ali več oseb, ki so odgovorne za davčno pomoč.

9        Obravnavana zakonodaja določa za dejavnosti, ki jih opravlja CDP, plačilo nadomestila iz državnih sredstev, ki je bilo najprej določeno v višini 25.000 LIT za vsako izpolnjeno in poslano napoved in ki se je pozneje povišalo na 14 evrov.

 Spor o glavni stvari

10      Dejavnost družbe ADC Servizi, s sedežem v Milanu, je bila pomoč in svetovanje v računovodskih in upravnih zadevah.

11      Na izredni skupščini te družbe 25. februarja 2003 je bila sprejeta odločitev o potrditvi sprejetja novega statuta z namenom upoštevanja dejstva, da je družba opravljala tudi dejavnosti davčne pomoči v korist podjetij, zaposlenih in oseb, ki so z njimi izenačene, ter upokojencev.

12      Notar, ki je sestavil zapisnik, g. Calafiori, je zavrnil vpis te odločitve v register podjetij Milana, ker je po njegovem mnenju sprememba statuta, ki dovoljuje družbi opravljanje omenjenih dejavnosti davčne pomoči, neskladna s členom 34 decreto legislativo št. 241/97.

13      Družba ADC Servizi je predlagala Tribunale di Milano, naj odredi vpis te odločitve v register podjetij Milana. S sklepom z dne 15. maja 2003 je to sodišče pravno sredstvo zavrnilo.

14      Družba ADC Servizi je vložila pritožbo na ta sklep pri Corte d’appello di Milano, pri čemer je zatrjevala, da je decreto legislativo št. 241/97 s tem, da je CDP podelil izključno pravico do opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja in pomoči, v nasprotju s Pogodbo ES.

15      Corte d’appello di Milano meni, da spor, ki ga obravnava, sproža vprašanja o razlagi prava Skupnosti.

16      Najprej navaja, da so zaposleni, upokojenci in osebe, ki so z njimi izenačene, napoteni, naj se obrnejo na CDP tudi glede vprašanj, za katera jim zadevni predpisi ne podeljujejo izključne pristojnosti, kar ima za posledico izkrivljanje konkurence na trgu. Tako vzpostavljen sistem bi torej nasprotoval členom 10 ES, 81 ES, 82 ES in 86 ES.

17      Corte d’appello di Milano dalje poudarja, da dejstvo, da imajo določeni pravni subjekti, ki ustrezajo natančnim merilom, izključno pravico priprave in predstavitve napovedi dohodnine, pomeni ne le za nacionalni gospodarski subjekt, temveč tudi za subjekt s sedežem v drugi državi članici, oviro pri izvrševanju njegove dejavnosti, ki lahko predstavlja omejitev, ki je prepovedana s členi 43 ES, 48 ES in 49 ES.

18      Končno, po mnenju tega nacionalnega sodišča se zdi, da je nadomestilo, omenjeno v točki 9 te sodbe, ki je določeno izključno v korist CDP in se izplača iz državnih sredstev, prepovedano po členih 87 ES in 88 ES.

 Vprašanja za predhodno odločanje

19      V teh okoliščinah je Corte d’appello di Milano prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.   Ali je treba člene 4 ES, 10 ES, 82 ES, 86 ES in 98 ES razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je ta, ki izhaja iz [decreto legislativo št. 241/97], zlasti ob upoštevanju prečiščene zakonodaje o dohodnini ((DPR (dekret predsednika republike) št. 917 z dne 22. decembra 1986) in zakona št. 413 z dne 30. decembra 1991, ki podeljuje izključno pravico opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja eni sami kategoriji pravnih subjektov, [...] CDP [...], drugim gospodarskim subjektom tega sektorja, čeprav so usposobljeni za opravljanje dejavnosti davčnega in računovodskega svetovanja (revizorji, odvetniki in drugi svetovalci za delo in zaposlovanje), pa odvzema pravico izvajati, pod enakimi pogoji in na enak način, dejavnosti, ki so pridržane CDP?

2.     Ali je treba člene 43 ES, 48 ES in 49 ES razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je ta, ki izhaja iz [decreto legislativo št. 241/97], zlasti ob upoštevanju prečiščene zakonodaje o dohodnini (DPR št. 917 […]) in zakona št. 413 z dne 30. decembra 1991, ki podeljuje izključno pravico opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja eni sami kategoriji pravnih subjektov, [...] CDP [...], drugim gospodarskim subjektom tega sektorja, čeprav so usposobljeni za opravljanje dejavnosti davčnega in računovodskega svetovanja (revizorji, odvetniki in drugi svetovalci za delo in zaposlovanje), pa odvzema pravico izvajati, pod enakimi pogoji in na enak način, dejavnosti, ki so pridržane CDP?

3.     Ali je treba člen 87 ES razlagati tako, da ukrep, kot je ta, ki izhaja iz [decreto legislativo št. 241/97], zlasti njegovega člena 38, ki določa plačilo nadomestila v korist CDP iz državnih sredstev za opravljanje dejavnosti iz členov 34(4) in 37(2) tega decreto legislativo, pomeni državno pomoč?“

 Prvo vprašanje

20      Uvodoma je treba navesti, da člena 4 ES in 98 ES določata temeljna načela gospodarske politike sistema Skupnosti in omenjata kontekst, v katerega sodijo pravila konkurence v členih 82 ES in 86 ES. V teh okoliščinah se odgovor glede sklicevanja nacionalnega sodišča na člena 4 ES in 98 ES ne bo razlikoval od odgovora glede razlage členov 82 in 86 ES .

21      Ugotoviti je torej treba, da s prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 82 ES in 86 ES nasprotujeta nacionalni ureditvi, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, ki podeljuje CDP izključno pravico opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja in pomoči.

22      Glede tega je treba spomniti, da je v skladu s členom 82 ES prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na skupnem trgu ali njegovem znatnem delu.

23      Poudariti je treba tudi to, da samo dejstvo, da se ustvari prevladujoč položaj s podelitvijo posebnih ali izključnih pravic v smislu člena 86(1) ES, samo po sebi ni nezdružljivo s členom 82 ES. Država članica krši prepoved, ki jo določata ti določbi, le če začne zadevno podjetje zaradi samega izvrševanja posebnih ali izključnih pravic, ki so mu bile podeljene, zlorabljati svoj prevladujoči položaj ali če bi se zaradi teh pravic lahko ustvarila situacija, v kateri bi to podjetje izvajalo tako zlorabo (sodba z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Ambulanz Glöckner, C‑475/99, Recueil, str. I-8089, točka 39).

24      Posledično se postavlja ne le vprašanje, ali je bil učinek nacionalne zakonodaje tak, da so bile CDP podeljene posebne ali izključne pravice v smislu člena 86(1) ES, ampak tudi vprašanje, ali je taka zakonodaja lahko privedla do zlorabe prevladujočega položaja.

25      Treba pa je poudariti, da neodvisno od vprašanja, ali je nacionalna zakonodaja podelila CDP take posebne ali izključne pravice, niti predložitvena odločba niti pisna stališča Sodišču ne posredujejo dejanskega in pravnega stanja, ki bi mu omogočili ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj prevladujočega položaja ali zlorabe v smislu člena 82 ES.

26      V takih okoliščinah Sodišče ne more koristno odgovoriti na prvo vprašanje.

 Drugo vprašanje

27      Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 43 ES in 49 ES nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, ki CDP podeljuje izključne pravice glede opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja in pomoči.

28      Uvodoma je treba navesti, da italijanska vlada poudarja, da to vprašanje ni dopustno, saj so vsi elementi dejavnosti, ki je predmet postopka v glavni stvari, omejeni na eno državo članico.

29      Poleg tega je treba opozoriti, da bi odgovor vseeno lahko koristil predložitvenemu sodišču, če bi pravo v postopku, kot je ta v obravnavani zadevi, zahtevalo, da bi italijanski državljan užival enake pravice kot državljan druge države članice na podlagi prava Skupnosti v enakem položaju (glej sklep z dne 17. februarja 2005 v zadevi Mauri, C-250/03, ZOdl., str. I-1267, točka 21).

30      Preučiti je torej treba, ali določbe Pogodbe, za katerih razlago je zaprošeno, nasprotujejo uporabi nacionalne zakonodaje, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, če bi se uporabljala za osebe, ki so rezidenti drugih držav članic.

31      Uvodoma je treba spomniti, da člena 43 ES in 49 ES nalagata prepoved omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev in da morajo kot take omejitve šteti vsi ukrepi, ki prepovedujejo, motijo ali zmanjšujejo privlačnost izvrševanja teh pravic (glej zlasti sodbo z dne 15. januarja 2002 v zadevi Komisija proti Italiji, C-439/99, Recueil, str. I-305, točka 22).

32      Glede tega iz predložitvene odločbe izhaja, da decreto legislativo št. 241/97 CDP podeljuje izključno pristojnost, da ponujajo davčnim zavezancem določene storitve davčnega svetovanja in pomoči in zlasti storitve davčne pomoči za zaposlene in osebe, ki so z njimi izenačene, ki se nanašajo na ustanovitev poenostavljenega obrazca davčne napovedi.

33      Glede svobode opravljanja storitev taka nacionalna zakonodaja, ki pravico opravljanja te dejavnosti podeljuje izključno CDP, popolnoma onemogoča dostop na trg zadevnih storitev gospodarskim subjektom s sedežem v drugih državah članicah.

34      Glede svobode ustanavljanja lahko taka zakonodaja, s tem da omejuje možnost ustanavljanja CDP na določene pravne subjekte, ki izpolnjujejo stroga merila, in kot izhaja iz predloženih informacij, na določene od teh subjektov, ki imajo sedež v Italiji, gospodarskim subjektom iz drugih držav članic oteži ali popolnoma onemogoči izvrševanje njihove pravice, da ustanovijo družbo v Italiji zaradi ponujanja zadevnih storitev.

35      V takih okoliščinah podelitev izključne pristojnosti CDP za ponujanje določenih storitev davčnega svetovanja in pomoči pomeni omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, ki jo načeloma prepovedujeta člena 43 ES in 49 ES.

36      Določbe nacionalne zakonodaje, ki omejujejo možnost ustanavljanja CDP na določene pravne subjekte, ki že imajo sedež v Italiji, so diskriminatorne. Take določbe lahko upravičijo samo razlogi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja iz členov 46 ES in 55 ES, ki v tem primeru niso bili navedeni (sodba z dne 29. maja 2001 v zadevi Komisija proti Italiji, C-263/99, Recueil, str. I-4195, točka 15).

37      Nasprotno je določbe sporne nacionalne zakonodaje, ki veljajo za vsako osebo ali podjetje, ki opravlja dejavnost na ozemlju države članice gostiteljice, mogoče upravičiti, če ustrezajo višjim razlogom v javnem interesu pod pogojem, da so primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne prekoračijo okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje (glej sodbo z dne 17. oktobra 2002 v zadevi Payroll in drugi, C-79/01, Recueil, str. I-8923, točka 28 in navedena sodna praksa).

38      Glede tega je treba poudariti, da lahko javni interes, ki je vezan na varstvo zadevnih prejemnikov storitev pred škodo, ki bi jo lahko utrpeli zaradi storitev, ki bi jih opravljale osebe, ki ne bi imele potrebnih poklicnih ali moralnih kvalifikacij, upraviči omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 1991 v zadevi Säger, C-76/90, Recueil, str. I‑4221, točke od 15 do 17).

39      Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 49 sklepnih predlogov, so določene storitve, za katere opravljanje imajo izključno pristojnost CDP, kot na primer predložitev kopije davčne napovedi in obračun izravnave davka davčnemu zavezancu ter obveščanje delodajalcev, zadolženih za odtegovanje, o rezultatih davčne napovedi, večinoma preproste in zanje niso potrebne posebne poklicne kvalifikacije.

40      Jasno je, da narava teh storitev ne more upravičiti omejitve njihovega opravljanja le na imetnike posebne poklicne kvalifikacije.

41      Čeprav se določene naloge, za katere opravljanje imajo izključno pristojnost CDP, kažejo kot bolj kompleksne, na primer nadzor skladnosti podatkov, navedenih v davčni napovedi z njenimi prilogami, pa ni videti, da organi, ki imajo dovoljenje za ustanavljanje CDP, jamčijo, da imajo posebne poklicne sposobnosti za opravljanje teh nalog.

42      Kot izhaja iz predložitvene odločbe, CDP v skladu s členom 33(2) decreto legislativo št. 241/97 izmed oseb, ki so vpisane v združenje revizorjev ali v združenje računovodij, imenujejo odgovorne osebe za opravljanje teh nalog, in sicer strokovnjake, ki v svojem imenu ne morejo ponujati storitev, za katerih opravljanje imajo izključno pristojnost CDP.

43      Ob upoštevanju teh okoliščin ni videti, da lahko določbe iz decreto legislativo št. 241/97 s tem, da CDP podeljujejo izključno pristojnost ponujanja določenih storitev davčnega svetovanja in pomoči, jamčijo za javni interes, omenjen v točki 38 te sodbe.

44      Na obravnavi je italijanska vlada poudarila, da je zadevna nacionalna zakonodaja v vsakem primeru upravičena na podlagi členov 45, prvi odstavek, ES in 55 ES, po katerih svoboda opravljanja storitev in svoboda ustanavljanja ne veljata za tiste dejavnosti, ki so povezane z izvajanjem javne oblasti.

45      Glede tega je treba spomniti, da je kot izjemo od splošnega pravila svobode ustanavljanja člena 45 ES in 55 ES treba razlagati tako, da se njun obseg omeji na to, kar je nujno potrebno za ohranitev interesov, ki jih ta določba državam članicam omogoča varovati (sodbi z dne 15. marca 1988 v zadevi Komisija proti Grčiji, 147/86, Recueil, str. 1637, točka 7, in z dne 29. oktobra 1998 v zadevi Komisija proti Španiji, C-114/97, Recueil, str. I-6717, točka 34).

46      Tako mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izjema, ki jo določata ta člena, omejena na dejavnosti, ki same po sebi pomenijo neposredno in posebno povezavo z izvajanjem javne oblasti (sodbi z dne 21. junija 1974 v zadevi Reyners, 2/74, Recueil, str. 631, točka 45; z dne 13. julija 1993 v zadevi Thijssen, C-42/92, Recueil, str. I-4047, točka 8; zgoraj navedena sodba Komisija proti Španiji, točka 35, in sodba z dne 31. maja 2001 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑283/99, Recueil, str. I-4363, točka 20).

47      Ugotoviti je treba, da nadzor skladnosti podatkov iz davčne napovedi z njenimi prilogami, čeprav jim davčna uprava ugovarja le redko, ne pomeni neposredne in posebne povezave z izvajanjem javne oblasti, temveč ukrep, ki je namenjen pripravi ali olajševanju opravljanja nalog, za katere je pristojna davčna uprava.

48      Enako velja glede drugih nalog, določenih v členih 34 in 35 decreto legislativo št. 241/97, ki jih omenja nacionalno sodišče v predložitveni odločbi, in sicer predložitev kopije izpolnjene napovedi in obračun izravnave davka davčnemu zavezancu ter obveščanje delodajalcev, zadolženih za odtegovanje, o rezultatih napovedi ter pošiljanje napovedi dohodnine davčni upravi.

49      Zato je treba šteti, da dejavnosti, kot so te iz predložitvene odločbe, za katerih opravljanje imajo izključno pristojnost CDP, ne sodijo med izjeme iz členov 45 ES in 55 ES.

50      Ob upoštevanju navedenega je treba na drugo vprašanje odgovoriti tako, da je treba člena 43 ES in 49 ES razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki je sporna v postopku v glavni stvari, ki CDP podeljuje izključne pravice glede opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja in pomoči.

 Tretje vprašanje

51      Uvodoma je treba povedati, da se tretje vprašanje predložitvenega sodišča hkrati nanaša na določbe člena 38 decreto legislativo št. 241/97 o plačilu nadomestila v korist CDP, na določbe člena 34(4) istega decreto legislativo glede dejavnosti davčne pomoči, ki jo ponujajo CDP, in na določbe člena 37(2) tega decreto legislativo o dejavnostih davčne pomoči, ki jo ponujajo drugi subjekti.

52      Obrazložitev odločbe tega sodišča pa se nanaša le na plačilo nadomestila v korist CDP.

53      V teh okoliščinah je treba preizkus tretjega vprašanja omejiti na nadomestilo, izplačano CDP v skladu s členoma 34(4) in 38(1) decreto legislativo št. 241/97.

54      Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali nadomestilo, kot je to, ki ga prejemajo CDP za pripravo in pošiljanje davčne napovedi v skladu s členoma 34(4) in 38(1) decreto legislativo št. 241/97, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

55      Uvodoma je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso opredelitev pomoči zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe (glej sodbe z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, „Tubemeuse“, C-142/87, Recueil, str. I-959, točka 25; z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji, od C-278/92 do C‑280/92, Recueil, str. I-4103, točka 20; z dne 16. maja 2002 v zadevi Francija proti Komisiji, C-482/99, Recueil, str. I-4397, točka 68, in z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, Recueil, str. I-7747, točka 74).

56      Iti mora, prvič, za intervencijo države ali za ukrep iz državnih sredstev. Drugič mora biti ta intervencija taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič mora njenemu upravičencu omogočati prednost. Četrtič mora izkrivljati konkurenco ali groziti, da jo bo izkrivljala.

57      Prvi pogoj je izpolnjen, če se nadomestilo iz člena 38(1) decreto legislativo št. 241/97 plača iz državnih sredstev.

58      Glede drugega pogoja je treba poudariti, da se iz naslova člena 38(1) decreto legislativo št. 241/97 CDP plačajo visoki zneski in da bi gospodarski subjekti iz drugih držav članic lahko dobili dovoljenje za ustanovitev CDP, ki prejemajo te zneske. V teh okoliščinah zadevni ukrep lahko prizadene trgovino med državami članicami.

59      Glede tretjega in četrtega pogoja je treba spomniti, da se kot državne pomoči štejejo pomoči v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v normalnih tržnih razmerah ne bi dobilo (zgoraj navedena sodba Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 84).

60      Nasprotno pa, ker je treba državno intervencijo šteti za nadomestilo v zameno za storitve, ki so jih opravila upravičena podjetja za izvedbo obveznosti javnih služb, tako da taka podjetja v resnici ne uživajo finančne prednosti in ukrep ne učinkuje tako, da jih postavi v ugodnejši konkurenčni položaj, kot ga imajo konkurenčna podjetja, taka intervencija ne sodi na področje uporabe člena 87(1) ES (zgoraj navedena sodba Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 87).

61      Vendar mora biti izpolnjeno določeno število pogojev, da bi se tako nadomestilo v konkretnem primeru izognilo opredelitvi za državno pomoč (zgoraj navedena sodba Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 88).

62      Prvič, upravičeno podjetje mora biti dejansko pooblaščeno za izvajanje obveznosti javnih služb in te obveznosti morajo biti jasno opredeljene (zgoraj navedena sodba Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 89).

63      Glede tega ni izključeno, da lahko država članica kot „javne službe“ opredeli storitve davčne pomoči, ki jo izvajajo CDP v skladu s členom 34(4) decreto legislativo št. 241/97 za zaposlene in z njimi izenačene osebe, s katerimi se davčnim zavezancem pomaga izpolniti njihove davčne obveznosti in olajšuje opravljanje nalog, ki so v pristojnosti davčnih organov.

64      Drugič, parametri, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določeni vnaprej objektivno in pregledno, da se prepreči priznanje gospodarske koristi, ki bi dajala upravičenemu podjetju prednost v primerjavi s konkurenčnimi podjetji (zgoraj navedena sodba Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 90).

65      Pri tem kaže, da bi nadomestilo, ki je bilo določeno v višini okrog 14 evrov za vsako napoved, ki je bila pripravljena in poslana davčni upravi, lahko izpolnjevalo ta pogoj.

66      Tretjič, to nadomestilo ne sme preseči tega, kar je potrebno za kritje vseh stroškov ali dela stroškov, povzročenih z izvajanjem obveznosti javnih služb, z upoštevanjem ustreznih prihodkov kot tudi razumnega dobička iz naslova izvrševanja teh obveznosti (zgoraj navedena sodba Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 92).

67      Četrtič, nadomestilo bi moralo biti določeno na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno podjetje, dobro upravljano in ustrezno opremljeno s potrebnimi sredstvi, da lahko zadosti zahtevam javnih služb, imelo za izvajanje teh obveznosti, ob upoštevanju ustreznih prihodkov kot tudi razumnega dobička iz naslova izvrševanja teh obveznosti (zgoraj navedena sodba Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 93).

68      Za preizkus zadnjih dveh pogojev o višini zadevnega nadomestila je potrebna presoja dejanskega stanja spora o glavni stvari.

69      V zvezi s tem je treba spomniti, da Sodišče ni pristojno za presojanje dejanskega stanja, ki se obravnava v postopku v glavni stvari ali za uporabo pravil Skupnosti, ki jih je razlagalo, pri nacionalnih ukrepih ali situacijah, saj so ta vprašanja v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča (glej sodbe z dne 19. decembra 1968 v zadevi Salgoil, 13/68, Recueil, str. 661, 672; z dne 23. januarja 1975 v zadevi Van der Hulst, 51/74, Recueil, str. 79, točka 12; z dne 8. februarja 1990 v zadevi Shipping and Forwarding Enterprise Safe, C-320/88, Recueil, str. I-285, točka 11; z dne 5. oktobra 1999 v združenih zadevah Lirussi in Bizzaro, C-175/98 in C‑177/98, Recueil, str. I-6881, točka 38, in z dne 15. maja 2003 v zadevi RAR, C‑282/00, Recueil, str. I-4741, točka 47).

70      Torej je naloga nacionalnega sodišča, da glede na dejansko stanje, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, presodi, ali nadomestilo, ki je določeno v členu 38(1) decreto legislativo št. 241/97 pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) CE.

71      V tem kontekstu je treba tudi omeniti, da nacionalno sodišče ni pristojno za presojo združljivosti ukrepov pomoči ali sistema pomoči s skupnim trgom. Ta presoja sodi v izključno pristojnost Komisije Evropskih skupnosti, ki deluje pod nadzorom sodišča Skupnosti (glej sodbe z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon, C-354/90, Recueil, str. I‑5505, točka 14; z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C-39/94, Recueil, str. I-3547, točka 42, in z dne 17. junija 1999 v zadevi Piaggio, C-295/97, Recueil, str. I-3735, točka 31).

72      Upoštevajoč navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da ukrep, s katerim država članica določa plačilo nadomestila iz državnih sredstev v korist določenih podjetij, katerih naloga je pomoč davčnim zavezancem pri pripravi in pošiljanju davčnih napovedi davčni upravi, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, takrat ko:

–        višina nadomestila presega to, kar je potrebno za kritje vseh stroškov ali dela stroškov, povzročenih z izvajanjem obveznosti javnih služb, z upoštevanjem ustreznih prihodkov kot tudi razumnega dobička iz naslova izvrševanja teh obveznosti,

–        nadomestilo ni določeno na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno podjetje, dobro upravljano in ustrezno opremljeno s potrebnimi sredstvi, da lahko zadosti zahtevam javnih služb, imelo za izvajanje teh obveznosti, ob upoštevanju ustreznih prihodkov kot tudi razumnega dobička iz naslova izvrševanja teh obveznosti.

 Stroški

73      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1)      Člena 43 ES in 49 ES je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki je sporna v postopku v glavni stvari, ki CDP podeljuje izključne pravice glede opravljanja določenih dejavnosti davčnega svetovanja in pomoči.

2)      Člen 87(1) ES je treba razlagati tako, da ukrep, s katerim država članica določa plačilo nadomestila iz državnih sredstev v korist določenih podjetij, katerih naloga je pomoč davčnim zavezancem pri pripravi in pošiljanju davčnih napovedi davčni upravi, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, takrat ko:

–        višina nadomestila presega to, kar je potrebno za kritje vseh stroškov ali dela stroškov, povzročenih z izvajanjem obveznosti javnih služb, z upoštevanjem ustreznih prihodkov kot tudi razumnega dobička iz naslova izvrševanja teh obveznosti,

–        nadomestilo ni določeno na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno podjetje, dobro upravljano in ustrezno opremljeno s potrebnimi sredstvi, da lahko zadosti zahtevam javnih služb, imelo za izvajanje teh obveznosti, ob upoštevanju ustreznih prihodkov kot tudi razumnega dobička iz naslova izvrševanja teh obveznosti.

Podpisi

---

* Jezik postopka: italijanščina.