SODBA SODIŠČA

z dne 11. julija 2002(*)

„Svobodno opravljanje storitev ─ Člen 49 ES ─ Direktiva 73/148/EGS ─ Državljan ene države članice, ki ima sedež v tej državi in ki ponuja storitve osebam s sedežem v drugih državah članicah ─ Pravica do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države, v navedeni državi članici“

V zadevi C‑60/00,

katere predmet je predlog Immigration Appeal tribunal (Združeno kraljestvo), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v postopku v glavni stvari, ki poteka med

Mary Carpenter

in

Secretary of State for the Home Department,

sprejme predhodno odločbo o razlagi člena 49 ES in Direktive Sveta 73/148/EGS z dne 21. maja 1973 o odpravi omejitev gibanja in bivanja v Skupnosti za državljane držav članic v zvezi z ustanavljanjem in opravljanjem storitev (UL L 172, str. 14),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, N. Colneric, predsednica senata, in S. Von bahr, predsednik senata, C. Gulmann, D. A. O. Edward, J.‑P. Puissochet, M. Wathelet, R. Schintgen in J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), sodniki,

generalna pravobranilka: C. Stix‑Hackl,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za M. Carpenter J. Walsch, barrister, po pooblastilu J. Wymana, solicitor,

–        za vlado Združenega kraljestva G. Amodeo, zastopnica, skupaj z D. Wyattom, QC,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti N. Yerrell, zastopnica,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč, ki so jih na obravnavi 29. maja 2001 podali M. Carpenter, ki jo je zastopal J. Walsch, vlada Združenega kraljestva, ki jo je zastopala R. Magrill, zastopnica, skupaj z D. Wyattom, in Komisija, ki sta jo zastopali N. Yerrel in H. Michard, zastopnici,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 13. septembra 2001

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sklepom z dne 16. decembra 1999, ki je prispel na Sodišče 21. februarja 2000, je Immigration Appeal Tribunal na podlagi člena 234 ES predložilo vprašanje za predhodno odločanje o razlagi člena 49 ES in Direktive Sveta 73/148/EGS z dne 21. maja 1973 o odpravi omejitev gibanja in bivanja v Skupnosti za državljane držav članic v zvezi z ustanavljanjem in opravljanjem storitev (UL L 172, str. 14; v nadaljevanju: Direktiva).

2        To vprašanje je bilo postavljeno v okviru spora med M. Carpenter, filipinsko državljanko, in Secetary of State for the Home Department (v nadaljevanju: Secretary of State) zaradi njene pravice do prebivanja v Združenem kraljestvu.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        V členu 49, prvi odstavek, ES je določeno:

„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v Skupnosti prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav Skupnosti, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.“

4        V prvi uvodni izjavi Direktive je določeno:

„ker ima prosti pretok ljudi, kakor je zagotovljen v Pogodbi in Splošnih programih za odpravo omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, za posledico odpravo omejitev gibanja in bivanja v Skupnosti za državljane držav članic, ki se želijo ustanoviti ali opravljati storitve na ozemlju druge države članice“.

5        V členu 1(1) Direktive je določeno:

„Države članice v skladu z določbami te direktive odpravijo omejitve gibanja in prebivanja za:

(a)       državljane države članice, ki imajo sedež ali želijo imeti sedež v drugi državi članici, da bi opravljali dejavnost kot samozaposlene osebe, ali ki želijo opravljati storitve v tej državi;

(b)       državljane držav članic, ki želijo iti v drugo državo članico kot uporabniki storitev;

(c)       zakonce in otroke teh državljanov, mlajše od enaindvajset let, ne glede na njihovo državljanstvo;

(d)       sorodnike, v naraščajoči in padajoči liniji, teh državljanov ter zakonce teh državljanov, ki jih državljan vzdržuje, ne glede na njihovo državljanstvo.“

6        V členu 4(2), prvi pododstavek, Direktive je določeno:

„Pravica do [pre]bivanja za osebe, ki opravljajo in uporabljajo storitve, velja za enak čas kakor obdobje opravljanja in uporabe storitev.“

 Nacionalna ureditev

7        V Immigration Act 1971 (zakon o priseljevanju iz leta 1971) in United Kingdom Immigration Rules (House of Commons Paper 395) (pravila o priseljevanju, ki jih je sprejel parlament Združenega kraljestva leta 1994; v nadaljevanju: Immigration Rules) je določeno, da lahko praviloma oseba, ki nima britanskega državljanstva, vstopi ali biva v Združenem kraljestvu le, če je za to pridobila dovoljenje. Takšni dovoljenji se imenujeta „dovoljenje za vstop“ in „dovoljenje za prebivanje“.

8        V členu 7(1) Immigration Act 1988 (zakon o priseljevanju iz leta 1988) je določeno:

„Osebi v skladu z [Immigration Act 1971] ni treba pridobiti dovoljenja za vstop v Združeno kraljestvo ali za prebivanje v njem, če je do tega upravičena na podlagi določbe prava Skupnosti, na katero se lahko neposredno sklicuje, ali člena 2(2) European Communities Act 1972 [zakon o Evropskih skupnostih iz leta 1972].“

9        V točki 281 Immigration rules so našteti pogoji za pridobitev dovoljenja za vstop v Združeno kraljestvo kot zakonec osebe, ki se nahaja in prebiva v Združenem kraljestvu. V prvem odstavku, točka (vi), je določeno, da mora prosilec imeti veljavno odobritev za vstop kot zakonec („entry clearance“), ki jo je izdalo Združeno kraljestvo. Vendar pa lahko oseba, ki se nahaja v Združenem kraljestvu in ki ima pravico do vstopa ali prebivanja iz drugega naslova, preide v kategorijo zakoncev, če izpolnjuje pogoje iz točke 284 Immigration Rules.

10      V točki 284 Immigration Rules so določeni pogoji za podaljšanje pravice do prebivanja v Združenem kraljestvu kot zakonec osebe, ki se nahaja in prebiva v Združenem kraljestvu. V podtočki (i) je določeno, da mora imeti prosilec omejeno dovoljenje za prebivanje v Združenem kraljestvu – ki vključuje tudi dovoljenje za vstop – v podtočki (iv) pa, da prosilec ni smel prebivati v nasprotju z zakoni o priseljevanju.

11      V členu 3(5)(a) Immigration Act 1971 so določena splošna pravila glede izgona („deportation“) iz Združenega kraljestva. V njih je določeno:

„Osebo, ki ni britanski državljan, se lahko izžene iz Združenega kraljestva,

(a)      če ima omejeno dovoljenje za vstop ali prebivanje na ozemlju in ne upošteva pogoja, določenega v dovoljenju, ali prekorači čas bivanja, določen v dovoljenju [...]“

12      Secretary of State mora v zvezi z izgonom zakoncev britanskih državljanov v skladu s točko 364 Immigration Rules upoštevati posebne okoliščine vsakega primera, preden odloči o izgonu. Vendar so v splošni politični deklaraciji (DP 3/96) opredeljene okoliščine, v katerih lahko Secretary of State načeloma dovoli prebivanje zakoncev, ki se jih sme izgnati ali ki nezakonito prebivajo. V točki 5 te deklaracije je kot splošno pravilo določeno, da izgon običajno ni mogoč, če je zadevna oseba v veljavni in trajni zakonski zvezi z osebo, ki prebiva v Združenem kraljestvu, in če sta zakonca živela skupaj v Združenem kraljestvu nepretrgoma od poroke vsaj dve leti pred uvedbo postopka za izgon. V deklaraciji je dodano, da ni mogoče razumno pričakovati, da bo oseba, ki prebiva v Združenem kraljestvu, spremljala svojega zakonca v primeru njegovega izgona.

 Spor o glavni stvari

13      M. Carpenter, filipinska državljanka, je 18. septembra 1994 dobila dovoljenje za vstop v Združeno kraljestvo kot obiskovalka („visitor“) za obdobje šestih mesecev. V Združenem kraljestvu je ostala tudi po izteku tega obdobja in ni vložila prošnje za podaljšanje svojega dovoljenja za prebivanje. Poročila se je 22. maja 1996 s Petrom Carpenterjem, britanskim državljanom.

14      Iz predložitvenega sklepa izhaja, da vodi P. Carpenter podjetje, ki prodaja oglasni prostor v zdravniških in znanstvenih revijah in ki urednikom teh revij ponuja različne storitve na področju upravljanja in založništva. To podjetje ima sedež v Združenem kraljestvu, kjer imajo sedež tudi uredniki revij, v katerih prodaja oglasni prostor. Večji del svoje dejavnosti opravlja z oglaševalci, ki imajo sedež v drugih državah članicah Evropske skupnosti. P. Carpenter za potrebe svojega podjetja potuje v druge države članice.

15      M. Carpenter je 15. julija 1996 pri State Secretary vložila prošnjo za dovoljenje za prebivanje v Združenem kraljestvu kot zakonec državljana te države članice. Ta prošnja je bila zavrnjena z odločbo Secretary of State z dne 21. julija 1997.

16      Secretary of State je poleg tega izdal odločbo o izgonu M. Carpenter na Filipine. V tej odločbi je predvidena možnost, da M. Carpenter prostovoljno zapusti Združeno kraljestvo. Če tega ne stori, bo Secretary of State podpisal sklep o izgonu in M. Carpenter bo morala doseči njegovo razveljavitev, preden bo lahko zahtevala dovoljenje za vstop v Združeno kraljestvo kot zakonec britanskega državljana.

17      M. Carpenter je na Immigration Adjudicator (Združeno kraljestvo) vložila pritožbo zoper odločbo o izgonu, v kateri je navedla, da naj je Secretary of State ne bi mogel izgnati, ker ima pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu na podlagi prava Skupnosti. Navedla je, da mora namreč njen mož za potrebe svojega podjetja potovati po državah članicah, kjer opravlja in uporablja storitve, in da mu je bilo to olajšano, odkar je ona skrbela za njegove otroke, ki so bili rojeni v prvem zakonu, tako da bi njen izgon omejil pravico njenega moža do opravljanja in uporabljanja storitev.

18      Immigration Adjudicator je ugotovilo, da je zakonska zveza M. Carpenter veljavna in da igra pomembno vlogo pri vzgoji svojih pastorkov. Prav tako je ugotovilo, da je posredno odgovorna za naraščajoči uspeh podjetja svojega moža in da je on ponudnik storitev v smislu prava Skupnosti. Po mnenju Immigration Adjudicator ima P. Carpenter pravico potovati v druge države članice, da tam ponuja storitve, in pri tem ga lahko spremlja njegova žena. Vendar se ga ne more obravnavati kot osebo, ki izvršuje katerokoli svoboščino o pretoku v smislu prava Skupnosti, če prebiva v Združenem kraljestvu. Immigration Adjudicator je tako zavrnil pritožbo M. Carpenter z odločbo z dne 10. junija 1998.

19      Immigration Appeal Tribunal, pri katerem je M. Carpenter vložila pritožbo, meni, da se glede prava Skupnosti postavlja vprašanje, ali je v nasprotju s pravom Skupnosti, zlasti s členom 49 ES in/ali Direktivo, da Secretary of State zavrne priznanje pravice do prebivanja M. Carpenter in odloči, da jo bo izgnal, če na eni strani P. Carpenter izvršuje svojo pravico do svobodnega opravljanja storitev v drugi državi članici in če lahko na drugi strani M. Carpenter s tem, da skrbi za otroke in gospodinjstvo, posredno pomaga P. Carpenterju pri izvrševanju pravic na podlagi člena 49 ES in mu to izvrševanje olajša, tako da mu pomaga v gospodarskem smislu, kar mu omogoča, da več časa nameni svojemu podjetju.

20      Ker Immigration Appeal Tribunal meni, da je za rešitev spora potrebna razlaga prava Skupnosti, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„V primeru, da državljan države članice:

(a)      ki ima sedež v tej državi članici in opravlja storitve v dobro oseb v drugih državah članicah,

(b)      ima zakonca, ki ni državljan države članice,

ali se lahko zakonec, ki ni državljan države članice, sklicuje na

(i)      člen 49 ES in/ali

(ii)      Direktivo Sveta 73/148/EGS z dne 21. maja 1973 o odpravi omejitev gibanja in bivanja v Skupnosti za državljane držav članic v zvezi z ustanavljanjem in opravljanjem storitev,

da bi pridobil pravico do prebivanja s svojim zakoncem v njegovi državi članici izvora?

Ali je odgovor na vprašanje, ki je predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, drugačen, če zakonec, ki ni državljan države članice, posredno pomaga državljanu države članice pri opravljanju storitev v drugih državah članicah tako, da skrbi za otroke?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

 Stališča, predložena Sodišču

21      M. Carpenter priznava, da nima v nobeni državi članici pravice do prebivanja, ampak navaja, da njene pravice izvirajo iz pravic, ki jih uživa P. Carpenter, ko opravlja storitve in potuje po Evropski uniji. Njen mož naj bi imel pravico do opravljanja svoje dejavnosti na celotnem notranjem trgu, ne da bi moral upoštevati nezakonite omejitve. Zaradi izgona M. Carpenter bi P. Carpenter moral oditi z njo na Filipine ali pa ločiti družinske člane, če bi ostal v Združenem kraljestvu. V obeh primerih bi to vplivalo na poklicno dejavnost P. Carpenterja. Med drugim se ne bi moglo trditi, da je omejitev svobodnega opravljanja storitev, ki bi veljala za P. Carpenterja, če bi bila njegova žena izgnana, povsem omejena na eno državo, ker opravlja storitve na celotnem notranjem trgu.

22      Po mnenju vlade Združenega kraljestva je v določbah Direktive določeno, na primer, da ima britanski državljan, ki želi opravljati storitve v drugi državi članici, pravico do prebivanja v tej državi za čas njihovega opravljanja in da ima tam njegov zakonec v istem obdobju pravico do prebivanja. Vendar pa naj na podlagi teh določb ne bi bila priznana pravica do prebivanja na ozemlju Združenega kraljestva britanskim državljanom, ki imajo v vsakem primeru to pravico na podlagi nacionalnega prava, niti njihovim zakoncem. Sodišče naj bi to razlago potrdilo v sodbi z dne 7. julija 1992 v zadevi Singh (C‑370/90, Recueil, str. I‑4265, točki 17 in 18).

23      Ista vlada opozarja, da je Sodišče v sodbi z dne 27. junija 1996 v zadevi Asscher (C‑107/94, Recueil, str. I‑3089) obravnavalo vprašanje, ali se državljan države članice, ki opravlja dejavnost kot samozaposlena oseba v drugi državi članici, kjer prebiva, lahko sklicuje na člen 52 Pogodbe ES (po spremembi člen 43 ES) v razmerju do svoje države članice izvora, na ozemlju katere prav tako opravlja dejavnost kot samozaposlena oseba. Sodišče naj bi v točki 32 te sodbe razsodilo, da če se določbe Pogodbe glede svobode ustanavljanja ne morejo uporabiti za primere, ki so omejeni na eno državo članico, pa se člen 52 Pogodbe ne more razlagati tako, da pravo Skupnosti ne velja za državljane zadevne države članice, ki so na podlagi svojega ravnanja v razmerju do svoje države izvora v položaju, ki je primerljiv s tistim, v katerem je vsaka druga oseba, ki uživa pravice in svoboščine, zagotovljene s Pogodbo.

24      Ker P. Carpenter vendarle ni izvrševal svoje pravice do prostega gibanja, naj se njegova žena ne bi mogla sklicevati na zgoraj navedeni sodbi Singh in Asscher. Posledično naj oseba v položaju, v kakršnem je M. Carpenter, na podlagi prava Skupnosti ne bi mogla imeti pravice do vstopa v Združeno kraljestvo ali do prebivanja v njem.

25      Po mnenju Komisije je treba jasno ločevati med položajem M. Carpenter in tistim, v katerem je zakonec državljana države članice, ki izvršuje svojo pravico do prostega gibanja in ki je zapustil svojo državo članico izvora ter odšel v drugo državo članico, da bi imel tam svoj sedež ali da bi tam delal.

26      V slednjem primeru naj bi zakonec, ne glede na svoje državljanstvo, nedvomno spadal na področje uporabe prava Skupnosti in imel pravico do prebivanja z državljanom države članice v državi članici gostiteljici, ker bi lahko bil v nasprotnem primeru navedeni državljan odvrnjen od izvrševanja svoje pravice do prostega gibanja. Poleg tega, kot naj bi Sodišče razsodilo v točki 23 zgoraj navedene sodbe Singh, bi moral zakonec državljana države članice, če se slednji vrne v svojo državo izvora, imeti vsaj enake pravice do vstopa in prebivanja, kot so tiste, ki so mu priznane na podlagi prava Skupnosti, če se njegov zakonec odloči za vstop in prebivanje v drugi državi članici.

27      Nasprotno pa naj se načelo iz točke 23 zgoraj navedene sodbe Singh ne bi moglo uporabiti v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ko državljan države članice s svojim zakoncem ni nikoli poskušal imeti sedeža v drugi državi članici, ampak opravlja storitve iz svoje države izvora. Komisija meni, da je tak primer treba obravnavati kot notranji položaj v smislu sodbe z dne 27. oktobra 1982 v zadevi Morson in Jharjan (35/82 in 36/82, Recueil, str. 3723), tako da je pravica M. Carpenter do prebivanja v Združenem kraljestvu, če je ta sploh podana, odvisna izključno od nacionalnega prava.

 Presoja Sodišča

28      Uvodoma je treba opozoriti, da se določbe Pogodbe o svobodnem opravljanju storitev in predpisi, ki so bili sprejeti za njihovo izvedbo, ne morejo uporabiti za primere, ki nimajo nobene navezne okoliščine na kateregakoli od primerov, predvidenih v pravu Skupnosti (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 21. oktobra 1999 v zadevi Jägerskiöld, C‑97/98, Recueil, str. I‑7319, točke od 42 do 45).

29      Nato je treba poudariti, kot izhaja iz točke 14 te sodbe, da je pomemben del poklicne dejavnosti P. Carpenterja opravljanje storitev proti plačilu za oglaševalce s sedežem v drugih državah članicah. Takšno opravljanje je zajeto s pojmom opravljanja storitev v smislu člena 49 ES tako v primeru, kadar gre ponudnik s tem namenom v državo članico uporabnika, kot tudi, če ponudnik ponuja čezmejne storitve, ne da bi šel iz države članice, v kateri ima sedež (glej glede prakse „cold calling“ sodbo z dne 10. maja 1995 v zadevi Alpine Investments, C‑384/93, Recueil, str. I‑1141, točke 15 in od 20 do 22).

30      P. Carpenter tako izvršuje pravico do svobodnega opravljanja storitev, ki je zagotovljena s členom 49 ES. Poleg tega lahko, kot je Sodišče razsodilo v več zadevah, ponudnik to pravico uveljavlja v razmerju do države, v kateri ima sedež, če opravlja storitve za uporabnike s sedežem v drugi državi članici (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Alpine Investments, točka 30).

31      Prav tako je treba poudariti, da je namen Direktive na področju pravice do ustanavljanja in svobodnega opravljanja storitev odprava omejitev gibanja in prebivanja za državljane držav članic v Skupnosti.

32      Iz cilja, ki se mu sledi z Direktivo, in iz besedila njenega člena 1(1)(a) in (b) izhaja, da se Direktiva uporablja v primeru, ko državljan države članice zapusti svojo državo članico izvora in gre v drugo državo članico, da bi tam imel sedež, da bi tam opravljal storitve ali da bi tam uporabljal takšno storitev.

33      Ta razlaga je potrjena zlasti s členom 2(1), v skladu s katerim „[d]ržave članice zagotovijo osebam iz člena 1 pravico, da zapustijo njihovo ozemlje“, členom 3(1), v skladu s katerim „[d]ržave članice zagotovijo osebam iz člena 1 pravico vstopati na njihovo ozemlje samo s predložitvijo veljavnega osebnega dokumenta ali potnega lista“, členom 4(1), v skladu s katerim „[v]saka država članica zagotovi pravico do stalnega prebivališča državljanom drugih držav članic, ki ustanovijo sedež na njenem ozemlju“, in členom 4(2) Direktive, v skladu s katerim „[p]ravica do [pre]bivanja za osebe, ki opravljajo in uporabljajo storitve, velja za enak čas kakor obdobje opravljanja in uporabe storitev“.

34      Člen 1(1)(c) Direktive sicer razširja pravico do vstopa v drugo državo članico in do prebivanja v tej državi na zakonce državljanov držav članic iz točk (a) in (b) istega člena ne glede na njihovo državljanstvo. Vendar pa so bile z Direktivo v delu, v katerem je njen namen, da državljanom držav članic olajša izvrševanje svobode ustanavljanja in svobodnega opravljanja storitev, priznane pravice zakoncem navedenih državljanov zato, da bi lahko te državljane, ki potujejo v državo članico, ki ni njihova država članica izvora, ali tam prebivajo, spremljali, medtem ko v skladu s pogoji iz Direktive izvršujejo pravice, ki jih imajo na podlagi Pogodbe.

35      Posledično iz ciljev, ki se jim sledi z Direktivo, in iz njene vsebine izhaja, da Direktiva ureja pogoje, v skladu s katerimi lahko državljan države članice in druge osebe iz člena 1(1)(c) in (d) zapustijo državo članico izvora navedenega državljana in vstopijo na ozemlje druge države članice ter tam prebivajo zaradi enega od ciljev, navedenih v členu 1(1)(a) in (b), in za obdobje, določeno v členu 4(1) in (2).

36      Ker Direktiva ne ureja pravice do prebivanja za družinske člane ponudnika storitev v njegovi državi članici izvora, je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje odvisen torej od vprašanja, ali se lahko v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, pravico do prebivanja v dobro zakonca izpelje iz načel ali drugih določb prava Skupnosti.

37      Kot je bilo ugotovljeno v točkah 29 in 30 te sodbe, P. Carpenter izvršuje pravico do svobodnega opravljanja storitev iz člena 49 ES. Storitve, ki jih opravlja P. Carpenter, ustrezajo bistvenemu delu njene gospodarske dejavnosti, ki poteka tako na ozemlju njegove države izvora v dobro oseb, ki imajo sedež na ozemlju drugih držav članic, kot tudi na ozemlju slednjih.

38      V zvezi s tem je treba poudariti, da se je zakonodajalec Skupnosti zavedal pomena zagotavljanja varstva družinskega življenja državljanov držav članic, da bi se odpravilo omejitve izvrševanja temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene s Pogodbo, kar izhaja zlasti iz določb uredb in direktiv Sveta o prostem gibanju zaposlenih in samozaposlenih oseb v Skupnosti (glej na primer člen 10 Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), člena 1 in 4 Direktive Sveta 68/360/EGS z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev gibanja in prebivanja v Skupnosti za delavce držav članic in za njihove družine (UL L 257, str. 13) ter člena 1(1)(c) in 4 Direktive 73/148).

39      Ločitev zakoncev Carpenter bi nedvomno otežila njuno družinsko življenje, P. Carpenterju pa bi posledično otežila tudi pogoje za izvrševanje temeljne svoboščine. Ta svoboščina namreč ne bi mogla imeti polnega učinka, če bi bil P. Carpenter odvrnjen od njenega izvrševanja zaradi ovir, ki bi obstajale v njegovi državi izvora, za vstop in prebivanje njegove žene (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Singh, točka 23).

40      V zvezi s tem je treba poudariti, da lahko država članica uveljavlja razloge splošnega interesa, da bi utemeljila nacionalni ukrep, ki lahko omejuje svobodno opravljanje storitev, le takrat, ko je ta ukrep v skladu s temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (glej v tem smislu sodbi z dne 18. junija 1991 v zadevi ERT, C‑260/89, Recueil, str. I‑2925, točka 43; in z dne 26. junija 1997 v zadevi Famialiapress, C‑368/95, Recueil, str. I‑3689, točka 24).

41      Odločba o izgonu M. Carpenter je poseg v izvrševanje pravice P. Carpenterja do spoštovanja družinskega življenja v smislu člena 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: Konvencija), ki spada med temeljne pravice, ki so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča varovane v pravnem redu Skupnosti in ki so bile ponovno potrjene tudi v preambuli Enotnega evropskega akta in členu 6(2) EU.

42      Čeprav s Konvencijo ni zagotovljena pravica tujca do vstopa na ozemlje določene države ali do prebivanja na tem ozemlju, je lahko izgon osebe iz države, kjer živijo njeni bližnji družinski člani, poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja, kot je zagotovljena s členom 8(1) Konvencije. Takšen poseg krši Konvencijo, če niso izpolnjeni pogoji iz odstavka 2 istega člena, in sicer če poseg ni „določen[…] z zakonom“, če se z njim ne sledi enemu ali več legitimnim ciljem iz navedenega odstavka in če ni „nuj[en] v demokratični družbi“, torej če ni utemeljen z nujno socialno potrebo in zlasti če ni sorazmeren zastavljenemu legitimnemu cilju (glej zlasti Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba v zadevi Boultif proti Švici z dne 2. avgusta 2001, Recueil des arrêts et décisions 2001‑IX, točke 39, 41 in 46).

43      V odločbi o izgonu M. Carpenter, ki je bila sprejeta v okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, obstoječi interesi niso primerno uravnoteženi, namreč pravica P. Carpenterja do spoštovanja družinskega življenja na eni strani in zaščita javnega reda ter javne varnosti na drugi strani.

44      Če je v postopku v glavni stvari žena P. Carpenterja kršila predpise Združenega kraljestva o priseljevanju, s tem ko ni zapustila nacionalnega ozemlja po izteku njenega dovoljenja za prebivanje kot obiskovalka, njeno ravnanje po prihodu v Združeno kraljestvo septembra 1994 ni bilo predmet nobenih drugih očitkov, ki bi lahko utemeljili bojazen, da bo v prihodnje ogrožala javni red in javno varnost. Poleg tega je ugotovljeno, da je zakonska zveza zakoncev Carpenter, ki sta jo sklenila leta 1996 v Združenem kraljestvu, veljavna in da ima M. Carpenter tam še vedno dejansko družinsko življenje, zlasti ker skrbi za otroke svojega zakonca iz njegovega prvega zakona.

45      V teh okoliščinah pomeni odločba o izgonu M. Carpenter poseg, ki ni sorazmeren z zastavljenim ciljem.

46      Glede na navedeno je treba na predloženo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 49 ES, ob upoštevanju temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja, razlagati tako, da nasprotuje temu, da v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, država članica izvora ponudnika storitev s sedežem v tej državi, ki storitve opravlja za uporabnike s sedežem v drugih državah članicah, zavrne prebivanje na svojem ozemlju zakoncu tega ponudnika, ki je državljan tretje države.

 Stroški

47      Stroški, ki sta jih priglasili vlada Združenega kraljestva in Komisija, ki sta Sodišču predložili svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

glede vprašanja, ki ga je s sklepom z dne 16. decembra 1999 predložilo Immigration Appeal Tribunal, razsodilo:

Člen 49 ES, ob upoštevanju temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, država članica izvora ponudnika storitev s sedežem v tej državi, ki storitve opravlja za uporabnike s sedežem v drugih državah članicah, zavrne prebivanje na svojem ozemlju zakoncu tega ponudnika, ki je državljan tretje države.

Rodríguez Iglesias

Colneric

von Bahr

Gulmann

Edward

Puissochet

Wathelet

Schintgen

Cunha Rodrigues

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu 11. julija 2002.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

---

* Jezik postopka: angleščina.