EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 23.5.2017
COM(2017) 259 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o izvajanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta
{SWD(2017) 169 final}
{SWD(2017) 170 final}
Poročilo o izvajanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta
1. Uvod
Direktiva 2011/83/EU o pravicah potrošnikov
(v nadaljnjem besedilu: Direktiva ali CRD) je bila sprejeta 25. oktobra 2011. Njen cilj je doseči visoko raven varstva potrošnikov po vsej EU in prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z usklajevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.
Direktivo je bilo treba do 13. decembra 2013 prenesti v nacionalne zakonodaje držav članic, da bi se od 13. junija 2014 uporabljala v vseh državah članicah EU.
V skladu s členom 30 Direktive mora Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o izvajanju Direktive, zlasti v zvezi z določbami o digitalni vsebini in pravici do odstopa od pogodbe.
Komisija je Direktivo ocenila na podlagi:
·zunanje študije o izvajanju CRD;
·poročila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora;
·različnih posvetovanj z deležniki in
·drugih virov podatkov.
Ocena je vključena v delovni dokument služb Komisije, ki je priložen temu poročilu in v katerem so predstavljene njene glavne ugotovitve. Ker je bila Direktiva ocenjena manj kot 3 leta po tem, ko naj bi začeli veljati nacionalni zakoni za njen prenos, je bila baza dokazov dokaj omejena. Ker je Direktiva še vedno v zgodnji fazi izvajanja, je bila ta ocena usmerjena v oceno napredka pri njenem prenosu in prvi uporabi.
CRD je bila ocenjena vzporedno s širšim preverjanjem ustreznosti prava EU na področju varstva potrošnikov in trženja v okviru programa REFIT, na rezultatih ocene CRD pa je temeljilo končno poročilo o preverjanju ustreznosti. Za zbiranje stališč in podatkov za oceno CRD so se kot del preverjanja ustreznosti izvedla tudi številna posvetovanja (na primer v okviru skupine za posvetovanje z deležniki in konference o varstvu pravic potrošnikov).
2. Cilj in glavne določbe Direktive
S CRD sta bili razveljavljeni Direktiva 97/7/ES o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo in Direktiva 85/577/EGS za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov. S CRD so bila uvedena popolnoma usklajena pravila za pogodbe za blago in storitve ter digitalno vsebino, sklenjene na daljavo (prek spleta) ali zunaj poslovnih prostorov. Spremenjene so bile tudi nekatere določbe Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah in Direktive 1999/44/ES o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij.
Člen 1 Direktive določa, da je njen splošni cilj doseči visoko raven varstva potrošnikov po vsej EU in prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z usklajevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.
V uvodni izjavi 4 Direktive je pojasnjeno, da je ta uskladitev nujna za spodbujanje dejanskega potrošniškega notranjega trga, na katerem bi vladalo pravo ravnovesje med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij.
Medtem ko so prejšnje direktive za pogodbe med podjetji in potrošniki, sklenjene zunaj poslovnih prostorov ali na daljavo, zagotavljale minimalno raven uskladitve ustreznih pravil o varstvu potrošnikov, CRD predvideva popolno uskladitev. To pomeni, da na njenem področju uporabe države članice v svoji nacionalni zakonodaji ne smejo ohraniti ali uvesti določb, ki niso v skladu z določbami Direktive, razen če v Direktivi ni določeno drugače (člen 4).
Direktiva državam članicam omogoča, da za pogodbe, sklenjene v poslovnih prostorih (člen 5(4)), naložijo dodatne obveznosti glede predpogodbenih informacij in uporabijo regulativne možnosti v okviru nacionalne zakonodaje na šestih področjih. V skladu s členom 29 CRD morajo države članice poročati o uporabi teh regulativnih možnosti, Komisija pa njihova poročila objavi na svojem spletnem mestu.
V primerjavi s prejšnjim pravnim okvirom za minimalno uskladitev, tj. Direktivo 97/7/ES in Direktivo 85/577/EGS, so nove določbe direktive o pravicah potrošnikov povezane z:
· dodatno uskladitvijo obveznosti glede predpogodbenih informacij za pogodbe, sklenjene v poslovnih prostorih (člen 5(1)), in popolno uskladitvijo obveznosti, ki se uporabljajo za pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov (člen 6(1));
·vključitvijo digitalne vsebine v področje uporabe s posebnimi določbami, povezanimi z njo, kot so informacije o funkcionalnosti in interoperabilnosti ter pravici do odstopa od pogodbe (členi 5(1)(g) in (h), 6(1)(r) in (s), 9(2)(c), 14(4)(b) ter člen 16(m));
·formalnimi zahtevami za pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, npr. določbo, da je treba za oddajo naročila z obveznostjo plačila pritisniti na gumb (člena 7 in 8);
·popolnoma usklajenim obdobjem 14 dni za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodb, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, čeprav z nekaterimi izjemami (člen 16), in jasnejšimi pravicami do povračila (členi 9–15);
·novimi pravili o dostavi in prenosu tveganja (člena 18 in 20);
· zahtevo, da potrošnik plača le osnovno ceno telefonskega pogovora s trgovcem v zvezi z že sklenjenimi pogodbami (člen 21);
·prepovedjo neupravičenih nadomestil za plačilna sredstva (člen 19) in vnaprej izbranih polj (člen 22);
·izvzetjem potrošnika iz obveznosti plačila za nenaročeno dobavo ali zagotovitev proizvodov (nenaročeno blago ali storitve, člen 27);
·uvedbo vseevropskega vzorčnega odstopnega obrazca (člen 6(1)(h) in člen 11, Priloga I(B)).
3. Prenos in izvajanje
Države članice so morale v skladu s členom 28 Direktive do 13. decembra 2013 sprejeti in objaviti nacionalne ukrepe za prenos Direktive, da bi jih začele uporabljati 13. junija 2014.
Komisija je od oktobra 2012 do aprila 2014 za pomoč državam članicam pri tej nalogi organizirala pet delavnic o prenosu. Kljub temu je 17 držav članic zamujalo s prenosom, tako da se je Direktiva v vseh 28 državah članicah začela uporabljati šele konec leta 2014.
Države članice so se odločale za različne tehnike prenosa: nekatere so CRD prenesle z vključitvijo v veljavne zakone (na primer civilne zakonike), druge so sprejele nov zakonodajni akt, s katerim so CRD prenesle skoraj dobesedno, druge pa so se odločile za kombinacijo obeh tehnik.
Komisija je izvedla obsežen pregled prenosa CRD v vseh državah članicah in v ta namen z zadevnimi nacionalnimi organi odprla 21 dvostranskih strukturiranih dialogov (tako imenovane zadeve v okviru sistema EU Pilot). Ta pregled prenosa je razkril, da večini držav članic sprva v nacionalno zakonodajo ni uspelo prenesti več opredelitev in ključnih izrazov iz Direktive. Čeprav so zadevne države članice sprejele ali predlagale znatne spremembe svojih zakonov o prenosu, da bi te težave odpravile in da bi svojo zakonodajo uskladile z Direktivo, Komisija z večino nadaljuje dvostranske dialoge, da bi zagotovila popolno usklajenost. Očitno je, da primeri pomanjkljivega ali nepravilnega prenosa vplivajo na doseganje ciljev iz Direktive, vendar ima Evropska komisija trenutno na voljo malo podatkov o konkretnem vplivu takih poznih in/ali nepravilnih prenosov v praksi, saj so bile vse omenjene zadeve v okviru sistema EU Pilot (razen enega) odprte po uradni dolžnosti in ne na podlagi pritožb.
Junija 2014 so službe Komisije po posvetovanjih z organi držav članic, pristojnimi za prenos in izvajanje Direktive, ter deležniki iz industrije in združenj potrošnikov izdale smernice v zvezi s CRD (v nadaljnjem besedilu: smernice CRD). Cilj smernic CRD je pomagati nacionalnim organom in sodiščem enotno in dosledno uporabljati Direktivo z zagotavljanjem smernic o ključnih pojmih in določbah Direktive. Vključujejo tudi praktične primere, ki kažejo, kako bi se morala Direktiva uporabljati.
Leta 2015 je Komisija koordinirala preiskavo
v 26 državah članicah ter na Norveškem in Islandiji, da bi preverila, ali trgovci izpolnjujejo obveznosti glede predpogodbenih informacij v skladu s CRD za proizvode, ki se ponujajo prek spleta. Medtem ko je pred preiskavo obveznosti izpolnjevalo le 37 % spletnih mest, se je ta delež po preiskavi povečal na 88 %.
Komisija je med pomladjo 2014 in pomladjo 2016 organizirala kampanjo ozaveščanja o pravicah potrošnikov, da bi povečali splošno seznanjenost trgovcev in potrošnikov o vseevropskih pravicah potrošnikov, ki izhajajo iz več direktiv EU o potrošniškem pravu, vključno s pravico do odstopa od pogodbe v skladu s CRD.
4. Ključni rezultati ocene
4.1 Uspešnost
Pri pregledu nacionalne zakonodaje v državah članicah pred izvajanjem Direktive so bile ugotovljene znatne razlike v pravilih o varstvu potrošnikov v zvezi s pogodbami med trgovci in potrošniki. Razen omejenih področij, ki so še vedno odprta za nacionalne regulativne možnosti, so bile s CRD take razlike med državami članicami večinoma odpravljene, s čimer se je prispevalo k večji pravni varnosti za trgovce in potrošnike, zlasti v čezmejnem okviru.
Primerjalna analiza zakonodajnih razmer v vseh državah članicah pred prenosom Direktive in po njem je pokazala tudi, da se je varstvo potrošnikov okrepilo v večini držav članic, če ne v vseh. To bo v skladu s cilji Direktive verjetno okrepilo zaupanje potrošnikov v domače in čezmejne nakupe, zlasti spletne. Glede na analizo Eurostata so se med letoma 2012 in 2016 spletni čezmejni nakupi povečali
. Kar zadeva doseganje večjega zaupanja potrošnikov in krepitev njihove vloge, razpoložljivi podatki raziskave Eurobarometer kažejo tudi, da je leta 2016 odstotek potrošnikov, ki menijo, da trgovci na drobno in ponudniki storitev na splošno spoštujejo pravila in predpise potrošniškega prava, znašal 76 %, kar je za 14 odstotnih točk več kot leta 2006.
Vendar pa so bili z oceno izpostavljeni nekateri dejavniki, ki so omejili učinkovitost CRD. Ti so med drugim zajemali:
·pomanjkanje seznanjenosti potrošnikov in trgovcev z določbami Direktive;
·težave pri razlagi nekaterih določb, kot so med drugim opredelitev osnovne cene (člen 21), pojem „zunaj poslovnih prostorov“ pri pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (člen 2(8)), razlika med pogodbo za digitalno vsebino in pogodbo za plačane spletne storitve, trenutek, ko se začne 14-dnevno obdobje mirovanja v zvezi s pogodbami, ki vsebujejo elemente tako prodajne pogodbe kot pogodbe o opravljanju storitev (člen 9), in izračun zmanjšane vrednosti blaga, če potrošniki uveljavljajo pravico do odstopa od pogodbe po tem, ko so blago uporabljali bolj, kot je bilo nujno potrebno za določanje njegove narave, lastnosti in delovanja (člen 14(2));
·neizpolnjevanje zahtev s strani trgovcev in
·težave v zvezi z izvrševanjem, zlasti nizka raven nacionalnih izvršilnih ukrepov in razlike v načinu izvrševanja pravil;
·problematične bi lahko bile tudi različne ravni kazni, ki so jih določile države članice za kršitve Direktive, saj najvišje kazni v več državah članicah niso dovolj „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“ (člen 24) za trgovce vseh velikosti.
4.2 Učinkovitost
Zaenkrat še ni jasno, kakšen je splošen učinek Direktive na stroške za podjetja, saj ni bilo mogoče zbrati količinskih ocen stroškov in koristi njenega izvajanja. Deležniki, s katerimi so potekala posvetovanja v okviru ocene, predvsem niso zagotovili količinskih ocen učinkov CRD in niso mogli vzpostaviti neposredne vzročne zveze med povečanjem prodaje in začetkom izvajanja CRD. Ker je od prenosa Direktive minilo le malo časa, so tudi podatki o dejanskih stroških in koristih zelo omejeni. Zato je analiza temeljila na kvalitativnih informacijah. Ker so na voljo omejeni podatki, ni mogoče sprejeti dokončnih zaključkov o ravni stroškov, ki so jih imela podjetja zaradi zagotavljanja skladnosti z Direktivo. Podjetja, vključena v raziskavo, niso bila pripravljena zagotoviti finančnih ocen takih stroškov in na voljo so bili le skopi monetarni dokazi. Vseeno so bila s kvalitativnimi ocenami ugotovljena nekatera specifična bremena, zlasti za mala in srednja podjetja. To so predvsem obveznosti glede predpogodbenih informacij, zlasti prekrivajoče se, in pravica do odstopa od pogodbe. Deležniki so med drugim poročali o izgubah, povezanih z vrnjenim blagom, ki se je uporabljajo bolj, kot je bilo nujno potrebno za določanje njegove narave, lastnosti in delovanja, zaradi težav trgovcev pri ocenjevanju zmanjšane vrednosti vrnjenega blaga in njegovi ponovni prodaji. Pomisleki so bili sporočeni tudi v zvezi z dejstvom, da morajo trgovci potrošnikom, ko ti predložijo dokaze, da so blago vrnili, povrniti izplačila, ne da bi lahko vrnjeno blago pregledali (člen 13(1)).
4.3 Skladnost
Na splošno se Direktiva šteje za usklajeno z drugo zakonodajo EU, pri čemer niso bile ugotovljene nobene večje težave. Kljub temu obstajajo posamezna področja vzajemnega delovanja med Direktivo in drugimi zakonodajnimi akti na področju varstva potrošnikov in trženja, drugo horizontalno in sektorsko zakonodajo (zlasti direktiva o e-poslovanju in direktiva o storitvah) ter novimi predlogi, ki bi lahko bila v prihodnosti dodatno racionalizirana in pojasnjena. Na primer, nekatere obveznosti glede informacij v primeru „vabila k nakupu“ (člen 7(4) direktive o nepoštenih poslovnih praksah) se prekrivajo z obveznostmi glede predpogodbenih informacij v skladu s CRD: to bi lahko obravnavali z morebitnimi nadaljnjimi zakonodajnimi ukrepi na podlagi preverjanja ustreznosti v okviru programa REFIT in ocene CRD. V vseh morebitnih spremembah določb CRD v zvezi z digitalno vsebino bi bilo treba upoštevati tudi rezultat pogajanj o predlagani direktivi o dobavi digitalne vsebine (glej tudi spodnjo točko 5).
4.4 Ustreznost
Na podlagi ocene je bilo ugotovljeno, da so prvotni cilji Direktive enako veljavni kot takrat, ko je bila Direktiva prvič predlagana. Še vedno so zelo ustrezni zlasti cilji glede zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov in enakih konkurenčnih pogojev za podjetja v spletnih pogodbah med podjetji in potrošniki, zlasti v okviru politike enotnega digitalnega trga. Določbe o pogodbah, sklenjenih na daljavo, bodo v prihodnosti verjetno še ustreznejše, saj se vse več potrošnikov odloča za spletne nakupe.
Ugotovljeno je bilo, da so določbe CRD o zahtevah glede informacij še vedno ustrezne, razen zahteve iz člena 6(1)(c) glede zagotovitve številke faksa in elektronskega naslova trgovca, kadar bi potrošniku učinkovito komunikacijo s trgovcem in hrambo dokazov o tem na trajnem nosilcu podatkov omogočila tudi druga, sodobnejša komunikacijska sredstva (na primer spletna). Ocena kaže tudi možnosti za proučitev, kako bi lahko poenostavili predložitev predpogodbenih informacij ter standardna določila in pogoje. Poleg tega zaradi vse večje vloge spletnih platform predvsem združenja potrošnikov in nekatera poslovna združenja odločno pozivajo k uvedbi posebnih zahtev glede preglednosti za spletne trge. Cilj je zagotoviti, da bodo potrošniki seznanjeni z identiteto in kakovostjo dobavitelja (trgovec ali potrošnik), razlikami v ravni varstva potrošnikov pri sklepanju pogodb s trgovcem namesto z drugim potrošnikom in privzetimi merili za razvrščanje pri predstavljanju ponudb.
4.5 Dodana vrednost EU
Pristop EU je še vedno najustreznejši odziv in z njim bo cilje, določene v Direktivi, lažje doseči kot z nacionalnimi pristopi. Direktiva je s pristopom usklajevanja dejansko dosledno zmanjševala regulativno razdrobljenost med državami članicami, s čimer je pomagala povečati zaupanje potrošnikov v čezmejno prodajo in znižati stroške doseganja skladnosti trgovcev pri čezmejni prodaji, kot so poudarili deležniki, s katerimi so potekala posvetovanja v okviru ocene. Za zagotovitev učinkovitih čezmejnih izvršilnih ukrepov med državami članicami so potrebna tudi usklajena pravila.
5. Pravila o digitalni vsebini
Direktiva določa posebne obveznosti glede predpogodbenih informacij za digitalno vsebino in pravila o odstopu od pogodb za digitalno vsebino, ki se ne dobavi na oprijemljivem mediju, kar je novost v pravu EU na področju varstva potrošnikov in trženja. Te določbe so pomembne predvsem za doseganje ciljev strategije za enotni digitalni trg.
Digitalna vsebina pomeni „podatke, ki nastanejo in so posredovani v digitalni obliki“ (člen 2(11) CRD). Kar zadeva področje uporabe CRD za digitalno vsebino, je v smernicah CRD iz junija 2014 navedeno, da:
„[Z] vidika razlikovanja iz uvodne izjave 19 [se] za pogodbe za spletno digitalno vsebino Direktiva uporablja tudi, če ne vključujejo plačila cene, ki ga izvede potrošnik“.
Čeprav so bile smernice CRD pripravljene v sodelovanju z državami članicami in deležniki, po mnenju nekaterih zainteresiranih strani uporaba CRD za „brezplačno“ digitalno vsebino ni povsem jasna. Čeprav Komisija potrjuje razlago iz smernic CRD, je morda v praksi dejansko težko razlikovati med pogodbami za digitalno vsebino in pogodbami v zvezi s spletnimi storitvami, katerih glavni predmet je zagotavljanje storitve in ne sama digitalna vsebina; te pogodbe spadajo na področje uporabe Direktive kot „pogodbe o opravljanju storitev“ le, če se te zagotavljajo proti plačilu cene.
Načeloma se vse določbe CRD uporabljajo tudi za pogodbe za dobavo digitalne vsebine. Poleg tega so v več določbah opredeljene posebne obveznosti v zvezi z digitalno vsebino:
·obveznosti glede predpogodbenih informacij v zvezi s funkcionalnostjo in interoperabilnostjo (člen 5(1)(g) in (h), člen 6(1)(r) in (s));
·pravica do odstopa od pogodbe – začetek odstopnega roka in obveznost glede informacij o izgubi pravice do odstopa od pogodbe v primeru prenosa (člena 9(2)(c) in 14(4)(b));
·izjeme od pravice do odstopa od pogodbe (člen 16(m)).
Digitalna vsebina ostaja ključno področje, na katerem se potrošniki ne počutijo tako zaščitene kot pri prodajnih pogodbah in pogodbah o opravljanju storitev. V oceni je bilo ugotovljeno, da so razlogi za nizko raven učinkovitosti določb o digitalni vsebini pomanjkanje ozaveščenosti trgovcev in potrošnikov, neizpolnjevanje obveznosti s strani trgovcev in nizka raven izvrševanja s strani nacionalnih organov. Trgovci so izpostavili tudi nekatere težave pri praktičnem izvajanju in razumevanju teh določb, zlasti v zvezi z obveznostjo glede predložitve predpogodbenih informacij o pravici do odstopa od pogodbe. Kar zadeva ozaveščenost, so podatki pokazali, da je raven ozaveščenosti najnižja v zvezi z obveznostmi glede predpogodbenih informacij o digitalni vsebini in pravili o odstopu od pogodb za digitalno vsebino. Na podlagi ocene je bilo ugotovljeno, da je raven upoštevanja pravil o digitalni vsebini zelo nizka; zlasti je bilo poudarjeno, da trgovci potrošnikov načeloma ne obveščajo o primerih, v katerih bi izgubili pravico do odstopa od pogodbe.
Poleg tega je bilo na podlagi ocene ugotovljeno, da bi lahko ponovno ocenili nekatera pravila CRD o digitalni vsebini, da bi jih bolje uskladili s sedanjimi potrebami v EU. Predvsem se CRD trenutno ne uporablja za zagotavljanje „brezplačnih“ spletnih storitev. Te storitve vključujejo shranjevanje v oblaku ali spletno pošto, pri čemer glavna pogodbena obveznost trgovca ni zagotavljanje digitalne vsebine, temveč storitve, ki omogoča ustvarjanje, obdelavo, shranjevanje ali izmenjavo podatkov, ki jih predloži potrošnik. Po razpravah v Svetu o predlogu direktive o pogodbah za dobavo digitalne vsebine na zasedanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve junija 2016 so ministri izrecno pozvali Komisijo, „naj v poročilu o uporabi direktive o varstvu potrošnikov oceni uporabo navedene direktive – zlasti obveznosti glede predpogodbenih informacij, določenih v njej – pri vseh vrstah pogodb o digitalnih vsebinah, ki jih zajema [predlog direktive] o digitalnih vsebinah [iz decembra 2015], da bi lahko ocenili, v kolikšni meri je zaradi večje usklajenosti treba prilagoditi navedena instrumenta (predvsem opredelitev pojmov)“.
Da bi Direktiva ostala popolnoma ustrezna in bi omogočala obvladovanje sedanjih izzivov, bi bilo treba po mnenju Komisije razširiti njeno področje uporabe, da bi zajemala pogodbe za „brezplačne“ digitalne storitve, pri tem pa po potrebi poskrbeti, da Direktiva zagotavlja enako obravnavo digitalnih storitev in digitalne vsebine.
6. Sklepi in nadaljnji ukrepi
Komisija bo na podlagi ugotovitev ocene sprejela naslednje nadaljnje ukrepe:
·povečanje seznanjenosti potrošnikov in trgovcev s svojimi pravicami in obveznostmi. V ta namen je Komisija decembra 2016 začela izvajati pilotni projekt za usposabljanje malih in srednjih podjetij o pravu EU na področju varstva potrošnikov in trženja. Cilj tega pilotnega projekta je bistveno povečati seznanjenost trgovcev s svojimi obveznostmi in ustreznimi pravicami potrošnikov;
·proučitev možnosti oblikovanja dodatnih smernic o določbah, za katere je bilo pri oceni ugotovljeno, da niso dovolj jasne;
·usmerjanje nedavno začete samoregulacije v okviru skupine deležnikov platforme REFIT, da se doseže večstranski dogovor v zvezi s sklopom ključnih načel za boljšo predstavitev predpogodbenih informacij v skladu s CRD in splošnih pogodbenih pogojev. To delo seveda ne posega v nadaljnje zakonodajno posredovanje, zlasti če se izkaže, da ta samoregulativni pristop ni zadosten;
·nadaljnja proučitev (glede na rezultat ocene učinka) morebitnih ciljno usmerjenih sprememb Direktive v zvezi z:
Ørazširitvijo njenega področja uporabe, da bi vključevala pogodbe za „brezplačne“ digitalne storitve, in posledično uporabo obveznosti glede predpogodbenih informacij in pravice do odstopa od pogodbe za vse digitalne storitve. S to spremembo bi bilo treba pojasniti, da Direktiva zajema tudi pogodbe za dobavo digitalne vsebine, ki se ne zagotavlja proti plačilu cene;
Øpoenostavitvijo nekaterih obstoječih obveznosti glede informacij, zlasti da bi bolje upoštevale tehnološki razvoj/razvoj trga, na primer z omogočanjem trgovcem, da uporabljajo sodobnejša komunikacijska sredstva za izmenjavo informacij s potrošniki, če taka sredstva potrošniku omogočajo učinkovito komunikacijo s trgovcem in hrambo dokazov o taki izmenjavi na trajnem nosilcu podatkov;
Øzmanjšanjem obremenitve trgovcev, zlasti malih in srednjih podjetij, ki se nekaterim deležnikom zdi nesorazmerna. To zadeva določbe o pravici do odstopa od pogodbe za blago, ki so ga potrošniki uporabljali bolj, kot je bilo nujno potrebno za določanje njegove narave, lastnosti in delovanja, in pravila o povračilu, preden trgovec prevzame vrnjeno blago;
Øpovečanjem preglednosti informacij, ki jih spletni trgi zagotavljajo potrošnikom, in sicer v zvezi z identiteto in kakovostjo dobavitelja (trgovec ali potrošnik), razlikami v ravni varstva potrošnikov pri sklepanju pogodb s trgovcem namesto z drugim potrošnikom in privzetimi merili za razvrščanje pri predstavljanju ponudb in ugotavljanjem posledic neizpolnjevanja zahtev glede preglednosti;
·okrepitev izvrševanja Direktive v vseh državah članicah, tudi s skupnimi ukrepi v okviru uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov.