17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/14

1.

poziva k celostni in trajnostni prehranski politiki EU, ki bi bila oblikovana demokratično, zasnovana ob upoštevanju skupne in dolgoročne vizije, bi temeljila na najnovejših znanstvenih spoznanjih ter bila skladna s pristopom upravljanja na več ravneh, ki celoviteje obravnava proizvodnjo hrane in prehranjevanje, s čimer se spodbujajo bolj trajnostni načini proizvodnje in potrošnje, povezujejo različna področja politik, vključno s proizvodnjo hrane, kmetijstvom, okoljem, zdravjem, varstvom potrošnikov, zaposlovanjem, razvojem podeželja idr., hkrati pa se ustvarjajo delovna mesta in rast v evropskih regijah in mestih; poziva Evropski parlament in Komisijo, naj začneta v sodelovanju z OR izvajati skupni pilotni projekt, s katerim bi olajšali oblikovanje trajnostne prehranske politike EU;

2.

opozarja, da je treba najti ravnovesje med ohranjanjem potrebne prožnosti, da se prepreči univerzalni pristop k prehranski politiki, ter nacionalizacijo te politike. Večja regulativna usklajenost bo pomagala zagotoviti varnost za potrošnike, učinkovito delovanje notranjega trga in spoštovanje načela subsidiarnosti;

3.

poudarja, da je zaradi zagotavljanja skladnosti na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni pomembna vertikalna integracija prehranskih politik na podlagi meril trajnostnosti. Znano je, da imajo prehranski sistemi in s tem povezana vprašanja (okoljska, družbena, gospodarska) posebne lastnosti in lokalno razsežnost. Zato imajo lahko mesta in regije pri reševanju izzivov prehranskih sistemov ključno vlogo, kar bi bilo treba upoštevati tudi pri oblikovanju trajnostne prehranske politike EU;

4.

poudarja, da je pomembno oblikovati krovno evropsko vizijo in strategijo za preskrbo s hrano, ki bi bila kakovostno, cenovno in količinsko zanesljiva, varna in trajnostna ter bi temeljila na merilih trajnostnosti. Takšna prehranska politika EU bi morala temeljiti na celostnem pristopu ter upoštevati globalno naravo verig preskrbe s hrano, vključno s kmetovanjem, predelavo hrane, okoljem in zdravjem. Komisija bi morala poskrbeti, da bodo vsa ustrezna zakonodaja EU in finančne spodbude skladne s to vizijo in strategijo;

5.

ponovno poziva, naj prehranska politika EU spodbuja trajnostne načine proizvodnje v evropskem kmetijstvu in skuša v zvezi s hrano in okoljem doseči sinergije med področji, na primer med kmetijsko in ribiško politiko, podnebno in energetsko politiko, regionalno politiko in raziskovalno politiko (1);

6.

opozarja, da se pri odločanju o naravnih virih ne upošteva ustrezno ekosistemska vrednost. Okoljski stroški se pri proizvodnji hrane trenutno prenašajo na druge, zato se zdi trajnostneje proizvedena hrana dražja, kar je predvsem posledica višjih proizvodnih stroškov. Koncept ekosistemskih storitev po drugi strani nudi pomembno priložnost za vzpostavitev političnega okvira, s katerim bi podprli preudarno izkoriščanje biotske raznovrstnosti in drugih naravnih virov. Stroški bolezni, povezanih s prehrano, in škoda, ki se povzroča vodam, tlom, prostoživečim vrstam in podnebju, se trenutno obravnavajo kot zunanji učinki. Ti stroški se ne odražajo v končni ceni hrane, čeprav zanje posredno (in pogosto nevede) plačuje celotna družba. Zato bi si morala Evropska komisija prizadevati za izvajanje ukrepov, ki bi omogočali prikaz resnične cene hrane in s tem spodbujali trajnostno gospodarstvo;

7.

ponovno poudarja potrebo po okrepitvi povezav med različnimi področji, povezanimi s proizvodnjo hrane, kot so energija, gozdarstvo, morski viri, voda, odpadki, kmetijstvo, podnebne spremembe, znanost in raziskave ter raba zemljišč, saj imajo vsa pomembno vlogo pri vzpostavljanju trajnostne rasti (2). Pri tem pristopu bi bilo treba upoštevati okvir krožnega gospodarstva EU in druge mednarodne okvire, v katerih je mogoče čim bolj povečati priložnosti za inovacije;

8.

poudarja pomen specifičnih ozemelj v EU za ohranjanje in nadaljnji razvoj trajnostnih prehranskih sistemov, kot so gorske regije z dolgo tradicijo proizvodnje hrane v zahtevnem naravnem okolju;

9.

poudarja, da je treba nadaljevati revizijo skupne kmetijske politike EU, s čimer bi ne le kmete, ampak tudi proizvajalce hrane spodbudili k trajnostni proizvodnji, in sicer z zagotavljanjem doslednega izvajanja mehanizma navzkrižne skladnosti EU, ki določa dohodkovno podporo za proizvajalce, ki spoštujejo okoljske standarde in standarde dobrobiti živali;

10.

meni, da je v pripravo celovitejše prehranske politike, temelječe na merilih trajnostnosti, pomembno vključiti trenutno veljavno politiko obnovljivih virov energije. Pri tem je pomembno pripraviti ukrepe, s katerimi se spodbuja proizvodnja biogoriv, ki niso konkurenca prehrambenim poljščinam, a se hkrati dolgoročno in na način, ki je za podjetja in delavce predvidljiv, odvrača od proizvodnje netrajnostnih biogoriv prve generacije, ki se proizvajajo iz surovin, primernih za prehrano, kot so rastlinska olja;

11.

zaradi ohranjanja rasti v EU priporoča pripravo prostotrgovinskih sporazumov s tretjimi državami in drugimi regijami po svetu, ki izpolnjujejo zahteve domače kmetijsko-ekološke proizvodnje v EU in tako dajejo velik poudarek okoljskim in trajnostnim vidikom. S tem ukrepom bi zagotovili, da z uveljavljanjem strogih zahtev v prehranski verigi EU ne bi prišlo zgolj do preselitve proizvodnje hrane;

12.

ponavlja poziv Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo, naj bosta zmanjševanje tveganja nesreč in krepitev odpornosti v kmetijskih sektorjih trdneje zasidrana v ukrepe, še posebej v regijah, ki se soočajo s ponavljajočimi se nesrečami in v katerih ima kmetijstvo pomembno vlogo;

13.

poudarja pomen zdravih in živih tal, ki so ključna za zagotavljanje prehranske varnosti in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Med nosilce trajnostne prehranske politike EU bi bilo treba uvrstiti zlasti ukrepe za spodbujanje raznovrstnosti gojenih vrst, ekstenzivnega, integriranega in ekološkega kmetijstva ter strožjih standardov dobrobiti živali. Z uresničitvijo teh ključnih ciljev bo ravno tako možno povrniti zaupanje javnosti v evropski projekt;

14.

poudarja, da je treba tudi finančno spodbujati in ohranjati razvoj sistemov kmetovanja, ki se izvaja v majhnem obsegu, zlasti na izpostavljenih območjih in na obrobju mest. Takšni sistemi kmetovanja so za lokalne oblasti enostavno in priročno sredstvo za reševanje številnih konkretnih vprašanj, vključno s socialno neenakostjo, okoljskimi izzivi in zdravstvenimi problemi. Prav tako lahko primestna območja oskrbujejo s trajnostno proizvedenimi lokalnimi, svežimi, sezonskimi in zdravimi živili, ki si jih lahko privoščijo tudi družine z nizkimi dohodki. Sistemi kmetovanja v majhnem obsegu so priznani kot družbeno odgovoren model, ki spoštuje okolje, pomeni manj embalaže in živilskih odpadkov, zmanjšuje izpuste CO2 in podpira trajnostne proizvodne metode (3). S tega vidika ti sistemi, zlasti pa kratke dobavne verige za kmetijske proizvode, pozitivno vplivajo na lokalno gospodarstvo in zaposlovanje;

15.

poudarja, da so kratke dobavne verige pomembne za večjo okoljsko vzdržnost prevoza med različnimi točkami porabe. Z daljšanjem razdalje se povečuje tudi negativni vpliv, tj. onesnaževanje, ki se ustvarja z različnimi načini prevoza;

16.

ponovno poziva, da je treba v kmetijskih proizvodnih sistemih varčneje uporabljati vodo, energijo, fosilna goriva, gnojila in fitosanitarna sredstva (4);

17.

ponovno poudarja, da je zaradi premajhnega števila mladih, ki se odločijo za kmetijski poklic, ogrožena gospodarska vzdržnost podeželskih območij. Podpiranje mladih kmetov je predpogoj, da se ohrani kmetijstvo po vsej EU in obdrži podeželje pri življenju (5);

18.

poudarja, da regionalne in lokalne verige podpirajo trajnostno prehransko politiko, ki nagrajuje določeno kakovost, tradicijo ter gospodarsko in kulturno dediščino. Predvsem obrtna podjetja v teh verigah imajo v številnih lokalnih in regionalnih skupnostih temeljno vlogo ter so gonilo razvoja in uspešnosti na tujih trgih;

19.

ponovno poziva k uresničitvi „beljakovinskega načrta“ na evropski ravni, s katerim bi podprli proizvodnjo beljakovinskih pridelkov in stročnic v Evropi ter tako zmanjšali odvisnost od uvožene sojine surovine, da bi evropskim živinorejcem zagotovili samopreskrbo z beljakovinami, zmanjšali uporabo sintetičnih dušikovih gnojil in izboljšali rodovitnost tal (6);

20.

poudarja pomen opraševalcev in poziva k ukrepom za ohranjanje opraševalnih žuželk, kot so manjša raba škodljivih pesticidov in skrb za raznovrstnost poljščin;

21.

poziva Evropsko komisijo, naj z ukrepi za odvračanje od nepotrebne proizvodnje gnoja in izpustov iz prometa bolj podpre dobrobit živali ter kmetovanje in proizvodne metode, prijazne do okolja; obenem je treba z javnimi naročili pod ugodnimi pogoji in drugimi ustreznimi ukrepi spodbujati sisteme, ki zagotavljajo dobrobit živali. Na splošno je treba podpreti boljše načine reje živine, pri katerih se uporablja manj kmetijskih antibiotikov, hkrati pa upoštevati dobrobit živali;

22.

meni, da je ekološko kmetijstvo sredstvo, s katerim je mogoče vezati večje količine ogljika v tla, zmanjšati potrebe po vodi za namakanje in omejiti onesnaževanje tal, zraka in vode s kemikalijami, kot so pesticidi;

23.

spodbuja razvoj alternativnih prehranskih mrež, vključno s kmečkimi tržnicami ter ponudbo lokalne hrane, ekoloških proizvodov in proizvodov pravične trgovine. Zlasti kmečke tržnice so takšne, da jih organizira skupnost, in so pomemben kraj druženja, na katerem proizvajalci potrošnikom neposredno ponujajo zdravo in kakovostno hrano po pravičnih cenah ter jamčijo za okoljsko trajnostne metode. Z njimi se poleg tega ohranja kultura hrane lokalne skupnosti in varuje biotska raznovrstnost;

24.

poudarja, da je treba razviti dolgoročne zdravstvene programe, osredotočene na debelost in bolezni, povezane s prehrano, s katerimi se bosta spodbujali razpoložljivost ter dostopnost lokalne, sveže in sezonske hrane. Ti programi so lahko še posebej uspešni, če so namenjeni javnim ustanovam (kot so šole in bolnišnice) in se izvajajo na tistih mestnih območjih, kjer debelost, neobstoj podeželskih tržnic in omejen dostop do sveže hrane zbujajo veliko skrbi. Poudariti je treba, da so takšni programi dvojno koristni: ne le da spodbujajo potrošnike k spremembi vedenja in k polnovredni in zdravi prehrani, ampak jih tudi usmerjajo k izbiri lokalne, sveže in sezonske hrane;

25.

priporoča, da se porast debelosti zmanjša s spodbujanjem stalnih informacijskih kampanj v okviru pristopa na več ravneh, s katerim se želi potrošnike usmeriti k bolj rastlinski prehrani z visokim deležem sadja in zelenjave, manjši skupni porabi mesa, maščob in sladkorja ter k nakupu lokalne/regionalne, sveže in sezonske hrane, proizvedene po trajnostnih metodah. Ta ukrep je izjemnega pomena, zlasti v evropskih mestih, ki jih pesti neustrezna prehranska varnost. V mestih sta neustrezna prehranska varnost in debelost skupen problem (dvojno breme neustrezne prehranjenosti), kar je na primer razvidno iz povečanja števila ljudi, ki uporabljajo banke hrane in javne kuhinje;

26.

pozdravlja pobude in okolja, s katerimi se znižuje nepotrebno upravno breme, ki zavira zbiranje in razdeljevanje zdrave hrane pomoči potrebnim ljudem;

27.

poziva k opredelitvi celotne terminologije trajnostnih prehranskih sistemov, ki bo obsegala kmetijsko proizvodnjo, predelavo hrane in načine prehranjevanja. To je ključno za določitev nadaljnjih korakov v smeri skupne in celostne prehranske politike EU. Na razpolago bi morali biti ustrezni instrumenti, s katerimi bi zagotovili učinkovito izvajanje ukrepov politike;

28.

poudarja potrebo po standardizirani metodologiji za zbiranje in sporočanje podatkov o vplivu živil na okolje, vključno z živilskimi odpadki, s katero bi zagotovili primerljivost podatkov med državami članicami ter spodbudili merjenje okoljskih in družbenih stroškov, povezanih z živili ali načini prehranjevanja, po ekonomskih merilih;

29.

poudarja pomen spodbujanja izmenjave dobrih praks, izmenjave podatkov o vplivu hrane na okolje ter preglednejšega in dostopnejšega zagotavljanja informacij celotni prehranski verigi, tudi potrošnikom. Uporaba dobrih praks in smernic je ključna za spodbujanje sprejemanja ustreznih trajnostnih ukrepov, saj lokalnim upravam daje dovolj informacij za izvajanje takšnih programov;

30.

poudarja, da je treba izboljšati preglednost označevanja živil in vanj vključiti primerljive informacije o vplivu hrane na okolje. Zavedati se je treba, da informacije o hranilni in energijski vrednosti, ki so trenutno na etiketah, ne zadoščajo za razumevanje zapletenega razmerja med hrano in zdravjem ter da trenutno na etiketah ni nikjer navedeno, kakšen je vpliv živila na okolje. Večina potrošnikov sicer ve, da s svojimi odločitvami v določeni meri vplivajo na okolje, vendar na etiketah proizvodov ni informacij, ki bi usmerjale izbiro potrošnikov, ko gre za trajnostne odločitve. Meni, da mora biti označevanje jasno in ustrezno, ne sme pa biti prezapleteno ali obremenjujoče za proizvajalce hrane;

31.

poziva Komisijo, naj poveča nadzor in kontrole v živilskem sektorju, s čimer bi spodbudili kakovostno prehrano in se borili proti nepošteni konkurenci ter tako okrepili kredibilnost proizvodov in zaupanje potrošnikov;

32.

poudarja, da utegnejo biti javna naročila – ta imajo približno 14-odstotni delež v BDP EU – močan vzvod za zagotavljanje trajnostnejše preskrbe s hrano (lokalno in ekološko) zaradi pogodb o dobavi hrane za javni sektor, ki se uporabljajo za menze v šolah in bolnišnicah. S tem je mogoče okrepiti vez med mestom in podeželjem, ki je omenjena v novi agendi za mesta, sprejeti na konferenci Habitat III;

33.

poziva Evropsko komisijo, naj pojasni obstoječe omejitve za uporabo meril trajnostnosti v pravilih javnega naročanja. Zakonodaja EU na področju konkurence prepoveduje, da bi bile v javnih naročilih navedene preference, vezane na določeno ozemlje (kot je lokalna hrana);

34.

podpira, da se na lokalni ravni ustanovijo sveti za lokalno hrano, ki bi načrtovali procese in izvajali dejavnosti, kot so ukrepi za povezovanje proizvajalcev in potrošnikov, določanje točk brez preskrbe s polnovredno hrano (angl. food deserts) in območij za vzpostavitev novih tržnic na regionalni ravni ter zlasti ukrepi za zagotavljanje vpliva javnosti pri oblikovanju politike;

35.

opozarja, da je strateško načrtovanje na regionalni in lokalni ravni ključno za zmanjšanje skupnega vpliva prehranskega sistema na okolje. Pri proizvodnji je pogosto značilno, da imajo proizvajalci v mestih in primestnih območjih drugačen dostop do storitev (tehnika, posojila, vložki, viri) kot proizvajalci na podeželju;

36.

poudarja, da je treba pobudo za ciljne okoljske ukrepe in njihovo upravljanje prepustiti lokalnim in regionalnim oblastem ter jim omogočiti, da s kmeti ali njihovimi predstavniki sklepajo teritorialne pogodbe (7);

37.

meni, da bi morala politika za trajnostnost hrane, usmerjena od spodaj navzgor, temeljiti predvsem na močnih partnerstvih za lokalni razvoj in lokalnih oblasteh (regijah in mestih) (8), pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi novo agendo za mesta (9);

38.

priporoča, da se podpre več pobud mest, kot je Milanski pakt mest o prehranski politiki, ki je bil sprejet na milanski svetovni razstavi 2015, posvečeni temi Prehraniti planet. Energija za življenje, da bi spodbudili razvoj pravičnih, trajnostnih in odpornih prehranskih sistemov.