2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/58

Poročevalec:

Ioannis VARDAKASTANIS

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja Agendo 2030, saj vključuje vrsto ambicioznih ciljev in vmesnih ciljev za spremembo sveta, obenem pa pomeni tudi zgodovinsko prelomnico za način obravnavanja ekonomskih, socialnih in okoljskih neenakosti po vsem svetu. Evropska unija (EU) ima pomembno mednarodno vlogo v diplomaciji, pri zavzemanju za človekove pravice, v trgovini, pri razvoju in humanitarni pomoči, pa tudi pri sodelovanju z večstranskimi organizacijami in dvostranskem sodelovanju s tretjimi državami, zato lahko izjemno vpliva na proces uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni. Vendar pa lahko prostovoljno poročanje ogrozi dosledno, učinkovito in merljivo izvajanje Agende 2030. EESO poziva EU, naj izvajanje Agende 2030 obravnava kot obveznost in priložnost za oblikovanje prihodnjih politik in programov EU. Poudarja tudi, da bi se morala EU zavzeti za to agendo, saj omogoča novo, v prihodnost usmerjeno priložnost za EU, da postane unija trajnostnega razvoja, za državljane EU in ostali svet pa predstavlja novo vizijo za vključujoč človekov razvoj.

1.2

Agenda 2030 je popoln odraz evropskih vrednot blaginje za vse, človekovih pravic, socialne pravičnosti, boja proti revščini, demokratičnega upravljanja, socialnega tržnega gospodarstva in zaščite okolja. Zato naj bi imela EU pri izvajanju te agende vodilno vlogo ter prispevala k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni. EU bo tako obveljala za vodilnega akterja pri spodbujanju okoljsko, socialno in ekonomsko odgovornega in trajnostnega razvoja, pa tudi pri spoštovanju človekovih pravic, enakosti spolov, nediskriminacije in podpori ranljivim skupinam prebivalstva. Glavna prednostna naloga v vseh politikah in programih EU bi moralo biti izkoreninjenje revščine. V splošno strategijo EU za izvajanje Agende 2030 bi bilo treba poleg tega v celoti in učinkovito vključiti tudi načeli podnebne pravičnosti in „pravičnega prehoda“.

1.3

EESO poudarja, da bo EU le s potrebnimi spremembami za uravnoteženo in vključujočo prilagoditev svojih politik in programov trem stebrom ciljev trajnostnega razvoja lahko izpolnila svojo zavezo glede trajnostnega razvoja na svetovni ravni, tj. da bo vsebinsko in učinkovito spodbujala izvajanje Agende 2030. EU in države članice imajo moralno in politično obveznost do državljanov EU in ostalega sveta, da se izvajanja Agende 2030 lotijo na politično dosleden in usklajen način. Institucije EU in države članice se morajo na najvišji politični ravni takoj dogovoriti o tem, kako naprej, in sprejeti medinstitucionalni sporazum med Komisijo, Svetom in Parlamentom, s tem pa oblikovati trdno podlago za nadaljnje politično ukrepanje (1). Ta dogovor o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja bi moral biti osnova za splošno strategijo o vključevanju Agende 2030, s ciljem, da EU postane unija trajnostnega razvoja.

1.4

EESO tako kot v enem od prejšnjih mnenj (2) poziva k ustanovitvi foruma civilne družbe za trajnostni razvoj, ki bi spodbujal in spremljal izvajanje Agende 2030 ter na ta način zagotavljal skladnost notranjih in zunanjih politik in programov EU. Na tem forumu bi morali vsi deležniki, tudi Svet, Komisija, Parlament in civilna družba, v celoti sodelovati kot ključni akterji in s tem poskrbeti, da bo forum deloval pregledno in za svoje delo odgovarjal evropskim državljanom. EESO je pripravljen pripomoči k izvedbi tega procesa.

1.5

EU bi morala od leta 2017 za seje Političnega foruma ZN na visoki ravni za trajnostni razvoj proaktivno pripravljati redne prostovoljne ocene svojih notranjih in zunanjih politik in programov. Kot prva tovrstna regionalna organizacija bi morala hkrati pripravljati tudi letna tematska poročila v skladu z letnimi tematskimi pregledi v okviru foruma ZN. V ta proces poročanja bi morala biti v okviru evropskega foruma za trajnostni razvoj v celoti vključena tudi civilna družba. EESO je pripravljen pripomoči k izvedbi tega procesa (3).

1.6

EU mora dosledno spoštovati mednarodne in evropske pogodbe in sporazume o varovanju okolja ter zaščiti človekovih pravic in ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Pristop EU k izvajanju, spremljanju in pregledu Agende 2030 bi zato moral izhajati iz mednarodne in evropske zakonodaje. Izvajanje Agende 2030 je prostovoljno, zato ne bi smelo ogroziti obveznosti o celovitem in učinkovitem vključevanju odgovornosti do mednarodne in evropske zakonodaje v splošno strategijo EU za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja. Te mednarodne obveznosti EU bi morale veljati za vse politike in programe EU.

1.7

Evropska komisija mora preučiti, kakšno vlogo imajo v Agendi 2030 instrumenti za zunanje delovanje. Prvi korak je pregled vseh zunanjih politik, kar pa ne zadostuje, zato ga je treba dopolniti s podrobno in izčrpno analizo vrzeli ter oceno, da bi opredelili dejanske razlike med sedanjimi zunanjimi politikami in programi ter tovrstnimi politikami in programi v prihodnje; slednji bi namreč morali v celoti ter na uravnotežen in pravičen način vključevati ekonomski, socialni in okoljski steber Agende 2030. EESO zato poziva Komisijo, naj sprejme konkretne ukrepe in navedeno vključi v svoje bodoče sporočilo o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja.

1.8

Evropska komisija mora Agendo 2030 v celoti vključiti v zunanje delovanje Evropske unije. EU je v svetu pomemben akter, ki z drugimi (javnimi, medvladnimi, zasebnimi in nevladnimi) deležniki sodeluje v okviru zunanjega delovanja in z instrumenti za zunanje delovanje. Zato bi morala Evropska komisija v celoti izkoristiti ključna področja, kot so trgovinska in razvojna politika, sosedska politika, okoljske politike in podnebni ukrepi, zunanja in varnostna politika, socialna in solidarnostna ekonomija, spodbujanje človekovih pravic, humanitarna pomoč, zmanjševanje tveganja nesreč in prenos tehnologij, ter si proaktivno prizadevati za izvajanje Agende 2030. Evropska komisija mora Agendo 2030 v celoti izkoristiti za vključitev v Evropsko soglasje o razvoju, EESO pa izraža obžalovanje, da ni bila dovolj upoštevana v globalni strategiji EU za zunanjo in varnostno politiko (4). V dolgo pričakovano sporočilo o Agendi 2030, ki bi ga Evropska komisija morala objaviti že mnogo prej, bi bilo treba vključiti smotrn program za doseganje politične skladnosti in usklajevanje politik v zunanjem delovanju in programih, s čimer bi zagotovili, da bo pristop trajnostnega razvoja vključen v vse zunanje politike.

1.9

Evropska komisija, zlasti pa visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko, bi morala vzpostaviti učinkovite mehanizme za dosledno usklajevanje uradne razvojne pomoči in akcijske agende iz Adis Abebe, tako da bi uradno razvojno pomoč dejansko dobivala partnerstva in posebni programi in projekti, oblikovani v skladu s tremi stebri Agende 2030. Pri tem bi bilo treba v celoti upoštevati načela o izkoreninjenju revščine, o tem, da nihče ne bo zapostavljen, o podnebni pravičnosti, pravičnem prehodu, vključujoči rasti in razvoju ter spodbujanju modernizacije, načelo razvoja infrastrukture in trajnostnih podjetij, pa tudi načela o boju proti neenakosti in zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic.

1.10

EESO priporoča Evropski komisiji, naj v procesu vključevanja Agende 2030 v instrumente za zunanje delovanje uporabi pristop pogojevanja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, podoben pristop pa bi nato morali uporabiti v vseh politikah in programih, povezanih s cilji trajnostnega razvoja.

1.11

Delegacije EU v tretjih državah bi morale raziskati, kakšna je ozaveščenost javnosti glede ciljev trajnostnega razvoja in njeno razumevanje teh ciljev. Evropska komisija bi morala organizirati in izvesti dejavnosti in kampanje za ozaveščanje ter s tem Agendo 2030 za trajnostni razvoj napraviti za evropsko agendo. Prav tako bi morala z rednimi raziskavami Eurobarometer ugotoviti, kakšna je ozaveščenost državljanov EU glede ciljev trajnostnega razvoja in njihovo razumevanje teh ciljev. V tem procesu imajo bistveno vlogo organizacije civilne družbe.

1.12

EESO poziva Evropsko komisijo, naj objavi letno poročilo o izvajanju zunanjega delovanja in porabi sredstev v povezavi z Agendo 2030, kar bi moralo biti del načrtovanih letnih poročil EU o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja. Evropska komisija bi poleg tega morala v zvezi z Agendo 2030 pripraviti sklop kazalnikov in meril ter jih vključiti v svoje zunanje politike in programe, s tem pa omogočiti lažje ocenjevanje in poročanje o tem, kako učinkoviti so zunanji instrumenti EU pri usmerjanju sredstev v projekte in programe, povezane s cilji trajnostnega razvoja, zlasti pa o tem, kako so v teh instrumentih upoštevani ekonomski, socialni in okoljski steber Agende 2030.

1.13

Evropska komisija bi se morala v svojih zunanjih politikah in programih zavzemati za model upravljanja, pri katerem sodeluje več deležnikov, s čimer bi organizacije civilne družbe v tretjih državah postale dejanski partnerji pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja. Ta novi pristop k posvetovanju in participativnem odločanju bi moral temeljiti na preglednosti, odgovornosti in partnerstvu. Za demokratično izvajanje Agende 2030 je potrebno vključevanje organizacij civilne družbe na vseh stopnjah procesa, tudi pri spremljanju in pregledu.

1.14

EESO poziva Evropsko komisijo, naj krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe vključi v svoje instrumente financiranja ter zunanje politike in programe. Komisija bi morala oblikovati specifičen program in zagotoviti financiranje za podporo krepitvi zmogljivosti organizacij civilne družbe, da bodo lahko v celoti sodelovale pri tem procesu. Organizacijam civilne družbe, ki so vezni člen med lokalnimi vprašanji in vprašanji upravljanja, je treba bolj jasno omogočiti sodelovanje v sedanjih programih za krepitev zmogljivosti (5).

1.15

EESO sodeluje s številnimi partnerji iz različnih držav po vsem svetu, zato izraža pripravljenost, da pripomore k dejanskemu in smotrnemu vključevanju vseh partnerjev (predvsem iz civilne družbe) v izvajanje in spremljanje ciljev trajnostnega razvoja, ter se zavezuje, da bo omogočil sodelovanje civilne družbe pri izvajanju na nacionalni ravni.

2.1

EESO pozdravlja zavezo o spreminjanju našega sveta, ki so jo svetovni voditelji sprejeli 25. septembra 2015 v zvezi z Agendo 2030 za trajnostni razvoj, v kateri je določen sklop ciljev za odpravo revščine, zaščito planeta in zagotovitev blaginje za vse. Vsak izmed ciljev je razdeljen na posamične konkretne cilje, ki naj bi jih dosegli v naslednjih 15 letih. Agenda 2030 naj bi tako spodbujala ustvarjanje in vzpostavljanje močnih in vključujočih partnerstev med vsemi deležniki, s tem pa odločno podprla oblikovanje novega modela upravljanja na svetovni ravni.

2.2

Za Agendo 2030 je značilen splošen, nedeljiv in integriran pristop k ekonomskemu, socialnemu in okoljskemu stebru, zato predstavlja edinstveno ravnovesje med vsemi tremi razsežnostmi trajnostnega razvoja. Agenda 2030 tako pomeni zgodovinsko spremembo načina, kako se ekonomske, socialne in okoljske neenakosti obravnavajo po vsem svetu.

2.3

Agenda 2030 je načrt ukrepanja za ljudi, planet in blaginjo. V njej je določenih 17 ciljev trajnostnega razvoja in 169 vmesnih ciljev, ki se v enaki meri nanašajo na ekonomsko, okoljsko in socialno razsežnost razvojnih ciljev tisočletja ter obravnavajo pomanjkljivosti teh ciljev, hkrati pa za svet predstavljajo novo vizijo trajnostnega razvoja in vključujoče rasti, ki bo koristil celotnemu prebivalstvu. Med cilji Agende 2030 so tudi zaščita, spodbujanje in zagotavljanje človekovih pravic in enakosti za vse, z večjim poudarkom na enakosti spolov (cilj št. 5).

2.4

EESO sprejema in v celoti podpira pomen načela, da nihče ne bo zapostavljen, ki velja za vse cilje trajnostnega razvoja in vmesne cilje, zato bi ga bilo treba v celoti upoštevati tudi pri oblikovanju partnerstev, politik in ukrepov za izvajanje in spremljanje Agende 2030.

2.5

Z Agendo 2030 je bila na ravni ZN vzpostavljena struktura upravljanja na visoki ravni, tj. Politični forum na visoki ravni, ki je platforma več deležnikov, njena naloga pa je sistematično pregledovanje in spremljanje izvajanja te agende. Prvo srečanje navedenega foruma po podpisu Agende 2030 je bilo julija 2016, na njem pa je 22 vlad, vključno s štirimi državami članicami EU, predstavilo prve prostovoljne nacionalne ocene, v katerih poročajo o svojih prizadevanjih za izvajanje Agende 2030 za trajnostni razvoj (Estonija, Finska, Francija in Nemčija ter Črna gora, Filipini, Egipt, Gruzija, Kitajska, Kolumbija, Madagaskar, Maroko, Mehika, Norveška, Republika Koreja, Samoa, Sierra Leone, Švica, Togo, Turčija, Uganda in Venezuela).

2.6

Pri izvajanju Agende 2030 bi se bilo treba bolj osredotočiti na ukrepe, politike in programe ter vzpostavljanje preglednih in participatornih partnerstev z več deležniki, ter si tako na podlagi načel univerzalnosti, nedeljivosti, preglednosti in odgovornosti ter načel o človekovih pravicah prizadevati za odpravo ekonomskih, socialnih in okoljskih neenakosti po vsem svetu.

2.7

Univerzalna in nedeljiva narava Agende 2030 velja tako za države v razvoju kot razvite države, za njeno izvajanje pa so potrebne ekonomske, socialne in okoljske spremembe, ki bodo preobrazile vse strani. EU naj bi bila pri izvajanju te agende za zgled, zato bi morala skupaj z državami članicami uskladiti vse politike in programe, da bi lahko uresničili cilje boja proti revščini in neenakosti, ohranitve planeta in ustvarjanja vključujoče gospodarske rasti na uravnotežen in dosleden način, ki bodo koristili vsemu prebivalstvu enako, ter pri tem upoštevati vse tri stebre ciljev trajnostnega razvoja.

2.8

Institucije EU bodo morale na visoki ravni začeti postopke za sprejetje političnih odločitev na visoki ravni o tem, da EU postane unija trajnostnega razvoja. Zato je izjemno pomembno, da se oblikuje splošna strategija za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, na podlagi katere bi spodbujali, omogočali in usmerjali uravnoteženo usklajevanje politik in programov EU, pri tem pa enakovredno upoštevali vse tri stebre Agende 2030.

3.1

Največji izziv pri izvajanju Agende 2030 je izkoreninjenje revščine v vseh njenih oblikah, tudi skrajno revščino. To je tudi eno od ključnih horizontalnih načel, vrednota iz Pogodb Evropske unije in predpogoj za doseganje trajnostnega razvoja (cilj št. 1). EU ima v svetu zelo pomembno vlogo in je tako tudi dejansko eden glavnih akterjev z velikim vplivom na gospodarsko rast in razvojne politike po vsem svetu. Zato ima izjemno priložnost, da z uravnoteženim vključevanjem treh stebrov Agende 2030 v vse instrumente EU za zunanje delovanje svoje zunanje politike in programe usmeri v izvajanje te agende na svetovni ravni. Glede na to, da sta za Agendo 2030 značilni univerzalnost in nedeljivost, lahko EU pričakuje, da bo pri njenem izvajanju, zlasti pri spopadanju s tem izzivom, pritegnila veliko pozornosti.

3.2

EU bi morala sprejeti mehanizme za delitev bremena in koristi podnebnih sprememb, saj te vplivajo na človekove pravice, revščino in enakost. Eden takih mehanizmov je t. i. podnebna pravičnost, ki globalno segrevanje opredeljuje kot etično in politično vprašanje, ne pa zgolj kot okoljsko ali fizikalno. V okviru tega koncepta se učinki podnebnih sprememb namreč navezujejo na pojme pravičnosti, zlasti okoljske in socialne pravičnosti, obenem pa se preučujejo vprašanja, kot so enakost, človekove pravice, kolektivne pravice ter zgodovinska odgovornost za podnebne spremembe. Temeljna podmena podnebne pravičnosti je, da podnebne spremembe najbolj prizadenejo tiste, ki so zanje najmanj odgovorni.

3.3

Prav tako bistvenega pomena je, da se v zunanje in notranje politike in programe EU vključuje koncept „pravičnega prehoda“, ki pomaga ohranjati pravice ljudi in delavcev (npr. pravico do dostojnega dela), obenem pa z zunanjimi instrumenti EU modernizira nacionalna gospodarstva in podjetja ter jih naredi bolj okoljsko prijazna in družbeno odgovorna.

3.4

Pravično izvajanje ekonomskega, socialnega in okoljskega stebra Agende 2030 z zunanjim delovanjem EU bi moralo vključevati strategije za promoviranje nizkoogljičnih, krožnih in sodelovalnih gospodarstev, trajnostne proizvodnje in porabe hrane, vlaganja v inovacije in dolgoročne posodobitve infrastrukture ter spodbujanje trajnostnih podjetij (6).

3.5

Agenda 2030 temelji na načelu in pristopu prostovoljstva, kar lahko ovira njeno celovito in hitro izvajanje. Vendar pa bi morala EU poskrbeti, da bi bilo izvajanje te agende tako v EU in drugod obvezno; vseh 17 ciljev je namreč popolnoma v skladu z načeli in vrednotami EU iz Pogodb, zato jih je treba vključiti v politike in programe EU ter nato tudi izvajati. Zunanje delovanje EU bi moralo temeljiti na prav teh načelih in vrednotah.

3.6

Za dosledno izvajanje Agende 2030 v EU je potrebna dejanska zaveza institucij in držav članic na najvišji politični ravni, da bodo cilje trajnostnega razvoja hitro in učinkovito vključile v vse politike in programe EU.

3.7

Univerzalnost Agende 2030 in zaveze držav po vsem svetu, ne glede na to, na kakšni stopnji gospodarskega in družbenega razvoja so in kakšen je njihov življenjski standard, so za EU izjemno pomemben izziv, saj se mora izkazati kot voditeljica in pripraviti smernice za postopno izvajanje te agende na svetovni ravni. Da pa bi bilo to mogoče doseči in da bo EU lahko izpolnila ta pogoj, mora sprejeti potrebne odločitve in ustrezno spremeniti svoje politike in programe.

3.8

Opozoriti je treba, da je od sklenitve dogovora o Agendi 2030 minilo že leto dni, Evropska komisija pa se njenega izvajanja loteva zelo nedosledno in neusklajeno. Prvo srečanje Političnega foruma na visoki ravni je bilo julija 2016 v prostorih ZN, kjer so štiri države članice EU (Estonija, Finska, Francija in Nemčija) predstavile svoje prostovoljne ocene. EESO izraža obžalovanje, ker Evropska komisija na tem prvem srečanju ni predstavila dosledne in usklajene strategije za boljše usklajevanje in ustvarjanje sinergij med državami članicami EU ter državami članicami in institucijami EU.

3.9

Ta neusklajenost je razvidna tudi iz dokumentov o posvetovanju glede globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko ter glede novega soglasja o razvoju, saj je Agenda 2030 v oba vključena zgolj deloma. Na začetku tega leta je Evropska komisija začela posvetovanja o evropskem stebru socialnih pravic, pri čemer ni upoštevala niti Agende 2030 niti njenega socialnega stebra. Treba je opozoriti, da EESO trenutno pripravlja mnenje, v katerem bo opredelil svoje stališče glede evropskega stebra socialnih pravic. Odločno poudarja, da pri izvajanju Agende 2030 za trajnostni razvoj v EU ni in ne bi smelo biti prostora za ozkogledost.

3.10

EU in njene države članice razvojno pomoč namenjajo približno 150 državam; so namreč največje donatorke uradne razvojne pomoči (URP), ki znaša več kot 50 % vsakoletne skupne razvojne pomoči. Iz predhodnih podatkov je razvidno, da se je v letu 2015 skupna URP EU (institucij in držav članic EU) že tretje leto zapored zvišala in dosegla 68 milijard EUR, kar pomeni, da je bila najvišja doslej, saj se je v primerjavi z letom 2014 povečala za 15 %. EESO poziva EU in njene države članice, naj povečajo znesek skupne URP: leta 2015 je znašala 0,47 % bruto nacionalnega dohodka EU (BND), doseči pa bi morala ciljnih 0,7 %.

3.11

Raziskava Eurobarometer kaže, da razvojno pomoč podpira skoraj vsak deveti od desetih državljanov EU (89 %, kar v primerjavi z letom 2014 pomeni povečanje za 4 odstotne točke). Več kot polovica meni, da bi morala EU zagotoviti obljubljeno stopnjo pomoči (7). Evropski državljani od EU pričakujejo, da bo spoštovala svoje zaveze glede ciljev trajnostnega razvoja, oblikovala novo vizijo za trajnostno Evropo in izpolnila svoje obveznosti glede izvajanja.

3.12

Evropska komisija bi morala pregledati politike in programe v zvezi s tretjimi državami in na ta način poskrbeti, da bodo skladne z Agendo 2030. Ta pregled bi morala dopolniti s podrobno in izčrpno analizo vrzeli, da bi opredelili pomanjkljivosti in protislovja v politikah in programih EU, namenjenih tretjim državam, ter ugotovili, če so usklajeni s cilji trajnostnega razvoja.

3.13

O položaju ogroženih ljudi na svetu je zbranih premalo zanesljivih in razčlenjenih podatkov. Evropska komisija bi morala zato podpreti delo medagencijske in strokovne skupine za kazalnike ciljev trajnostnega razvoja. Eurostat mora izboljšati svojo zmogljivost za merjenje vpliva Agende 2030 na ranljive skupine prebivalstva v EU. EESO poziva k pripravi letnega poročila o izvajanju ukrepov in porabi sredstev v povezavi z Agendo 2030, kar bi moralo biti del načrtovanih letnih poročil Eurostat o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja za Evropo.

3.14

Institucije EU bi morale sprejeti potrebne ukrepe za soočenje z izzivom, kako načelo o tem, da nihče ne bo zapostavljen, tudi udejanjiti ter ga v celoti vključiti v svoje politike in programe, za kar je potrebnih veliko razčlenjenih, zanesljivih in dostopnih podatkov.

3.15

Evropska komisija bi morala pri izvedbi celovitega pregleda ali vzpostavitvi postopka za spremljanje Agende 2030 vedno sodelovati s civilno družbo in se z njo posvetovati. EESO sicer meni, da bi morala Evropska komisija dejavnosti za krepitev zmogljivosti civilne družbe vključiti v vse svoje politike in programe ter zagotoviti finančna sredstva za mednarodno sodelovanje organizacij civilnih družb s sedežem v EU in drugod, da bi tako civilna družba postala dejanski partner pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja. Zato EESO poziva Evropsko komisijo, naj v skladu s priporočilom v mnenju o evropskem forumu civilne družbe za trajnostni razvoj  (8) odobri ustanovitev evropskega foruma za trajnostni razvoj.

3.16

Institucije EU bi morale oblikovati medinstitucionalni mehanizem za usklajevanje, s katerim bi cilje in vmesne cilje Agende 2030 učinkovito, hitro in usklajeno vključili v vse politike in programe EU za zunanje delovanje. Če se želi EU vsestransko vključiti v izvajanje ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni, mora strateško načrtovati svoje prihodnje zunanje politike in programe. EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj:

3.16.1

v prihodnjem sporočilu o Agendi 2030 predstavi smotrn program za doseganje politične skladnosti svojega zunanjega delovanja in s tem povezanih programov. Sporočilo brez smotrnega načrta za preoblikovanje zunanjih politik EU v politike, ki temeljijo na Agendi 2030, ne bo izpolnilo pričakovanj ljudi po svetu. Ta načrt bi moral biti del splošne strategije EU, ki bi zajemala ustrezne ukrepe za potrebne spremembe, na podlagi katere bi lahko Agendo 2030 usklajeno vključili v politike in programe EU na globalni ravni. Eden glavnih elementov take splošne strategije bi moral biti model upravljanja, pri katerem sodeluje več deležnikov, s čimer bi poskrbeli za dosledno vključevanje organizacije civilne družbe v izvajanje ciljev trajnostnega razvoja (9);

3.16.2

poskrbi, da bo globalna strategija EU za zunanjo in varnostno politiko postala širši mehanizem, tako da bo Agenda 2030 upoštevana na področjih, kot so trgovina, razvoj, demokracija, človekove pravice, humanitarna pomoč, zmanjševanje tveganja za nesreče, prenos tehnologije in podnebni ukrepi;

3.16.3

zagotovi, da bo v predlogu za prihodnje soglasje o razvoju določeno, da se morajo institucije in države članice EU pri zagotavljanju pomoči tretjim državam dejansko usklajevati, kar bi med drugim moralo zajemati tudi združevanje virov. Soglasje bi moralo vključevati učinkovito dvostransko usklajevanje med EU in državami članicami glede njihovih nacionalnih prednostnih nalog, partnerstev z EU in sodelovanja z drugimi javnimi in zasebnimi donatorji. To naj bi po pričakovanjih povzročilo multiplikacijski učinek pri uresničevanju Agende 2030 in bo omililo sedanji negativni učinek razdrobljenosti in podvajanja pomoči;

3.16.4

s svojimi zunanjimi politikami in programi spodbuja socialno in solidarnostno gospodarstvo. EESO meni, da sta socialno in solidarnostno gospodarstvo popolnoma v skladu z uresničevanjem ciljev trajnostnega razvoja in da bi bil lahko zato ta sektor gospodarstva ključnega pomena za uravnoteženo izvajanje ekonomskega, socialnega in okoljskega stebra Agende 2030;

3.16.5

pojasni in določi, katera sredstva se bodo uporabljala za izvajanje Agende 2030, pri čemer si mora prizadevati za močne sinergije z akcijsko agendo iz Adis Abebe in forumom za financiranje razvoja.

3.17

Novi, celoviti pristop Agende 2030 ter univerzalna in nedeljiva narava treh medsebojno povezanih stebrov pomenijo bolj celovit model človekovega razvoja, zato rezultatov izvajanja te agende ni mogoče meriti na tradicionalen način, tj. zgolj s podatki o BDP za merjenje gospodarske rasti in vključujočega razvoja.

3.18

Evropska unija bi morala za dosledno izvajanje Agende 2030 oblikovati in izvajati posebne politike in programe, pri čemer bi se bilo treba osredotočiti zlasti na spodbujanje demokracije, človekove pravice, okoljske politike, načelo pravne države in vključujočo rast ter resnično izboljšanje življenjskih pogojev ranljivih skupin prebivalstva. To bi morali biti osnovni elementi zunanjega delovanja, politik in programov EU, s poudarkom na spodbujanju uravnoteženega izvajanja treh stebrov Agende 2030.

3.19

Tudi v Evropski službi za zunanje delovanje bi morali pripraviti in izvajati usklajen načrt za vključevanje merljivih dejavnosti in pobud. EU bi si morala z njim prizadevati za vodilno vlogo pri doslednem vključevanju Agende 2030 v svoje dejavnosti, politike in programe, tako da bo drugod po svetu obveljala za akterja, ki utira pot uravnoteženemu in pravičnemu izvajanju navedene agende.

3.20

Evropska komisija bi morala na podlagi 17 ciljev Agende 2030 določiti s tem povezane pogoje, ki bi jih bilo treba vključiti v vse politike in programe, ki jih v okviru zunanjega delovanja financira EU. Upravičenci do teh programov bi morali pri njihovem izvajanju te pogoje izpolniti. Pogojenost v zvezi z Agendo 2030 mora seveda v enaki meri in v celoti veljati za vse politike in programe EU. Načelo o pogojevanju je že vključeno v regulativni okvir evropskih strukturnih in investicijskih skladov (10).

3.21

Na splošno velja, da Agenda 2030 pomeni spremembo paradigme za razvojno agendo, kar bi moralo biti v celoti upoštevano tudi v programih EU za razvojno sodelovanje. Zato bi bilo treba vseh 17 ciljev Agende 2030 popolnoma vključiti v agendo EU za razvojno sodelovanje. EU bi morala poleg tega pri oblikovanju in izvajanju ukrepov zunanjega delovanja dosledno spoštovati in upoštevati mednarodne pogodbe, vključno z okoljskimi pogodbami in pogodbami o človekovih pravicah (11).

3.22

Evropska komisija bi morala v svoje zunanje politike in programe vključiti ukrepe, s katerimi bi ocenila, koliko ljudje razumejo vpliv izvajanja Agende 2030 in kako ga dojemajo. Poleg tega bi morala v državah članicah EU opraviti raziskavo Eurobarometer, podobne raziskave pa tudi v partnerskih državah. Opozoriti in poudariti je treba, da je glede na Eurobarometer za cilje trajnostnega razvoja že slišala ali o njih brala zgolj tretjina Evropejcev (36 %).

4.1

Za Agendo 2030 je v svetu potreben premik k modelu upravljanja, pri katerem sodeluje več deležnikov, z večjo vlogo civilne družbe, kar pomeni nove načine delovanja, ki v večji meri temeljijo na sodelovanju in vključevanju ter participativnem sprejemanju odločitev.

4.2

V proces pogajanj o Agendi 2030 so se vključili novi akterji iz civilne družbe, zato je treba to sodelovanje v postopku izvajanja izkoristiti, okrepiti in formalizirati. Civilna družba je prav zaradi pozitivnih in učinkovitih prispevkov organizacij civilne družbe v pogajanjih o Agendi 2030 in nato pri njenem izvajanju postala nepogrešljiva in tudi dejanski partner v tem procesu.

4.3

Civilna družba ima ključno vlogo pri izvajanju Agende 2030 na globalni, regionalni in nacionalni ravni, zato je treba poskrbeti, da lahko učinkovito deluje tudi na nacionalni ravni v državah članicah EU in partnerskih državah. Da bi to sodelovanje in partnerstvo tudi dejansko zaživela, EESO poziva Evropsko komisijo, naj dejavnosti za krepitev zmogljivosti civilne družbe vključi v svoje politike in programe.

4.4

EESO se zaveda omejitev in ovir, s katerimi se soočajo organizacije civilne družbe v mnogih delih sveta, kar je obžalovanja vredno, saj onemogoča njihovo dejansko in učinkovito sodelovanje v tem procesu. Zato poziva Evropsko komisijo, naj za partnerske države določi obveznost, da morajo civilni družbi s sistematičnim posvetovanjem in vključevanjem v načrtovanje, izvajanje in spremljanje Agende 2030 omogočiti dejansko sodelovanje pri projektih in programih, zlasti tistih, ki jih financira EU. Delegacije EU bi morale v ta namen pozorno spremljati stanje ter o njem poročati Evropski komisiji in visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Delegacije ZN v partnerskih državah bi morale poleg tega organizirati posvetovanja z organizacijami civilne družbe glede programov EU za financiranje.

4.5

Vendar pa bi si morala civilna družba proaktivno prizadevati, da bi se prilagodila zahtevam iz Agende 2030 in na ta način vplivala na njeno izvajanje. Ta agenda je jasen poziv organizacijam civilne družbe, naj postanejo dejanska pogonska sila za njeno izvajanje, kar pomeni, da bi morala civilna družba ta proces obravnavati kot spremembo paradigme o tem, kako je organizirana in kako deluje. To je mogoče le, če se bo civilna družba na to pripravila in se preoblikovala, tako da bo lahko v celoti sodelovala v postopku odločanja. Organizacije civilne družbe bi morale biti reprezentativne, demokratične, pregledne in odgovorne.

4.6

Ustanovitev bodočega foruma EU za trajnostni razvoj je dober primer platforme, ki bi jo lahko uporabili tudi v drugih regijah in državah po svetu, prilagojena pa bi bila lokalnim razmeram (12).

4.7

EESO je organizacijam civilne družbe pripravljen pomagati pri bolj smotrnem vključevanju v izvajanje, spremljanje in pregled Agende 2030 na globalni ravni. Pri tem jih lahko podpre, ker ima na voljo široko mrežo stikov, partnerjev in deležnikov v številnih državah po svetu. Evropsko komisijo poleg tega poziva, naj v svoje zunanje politike in programe vključi strukturno in smotrno podporo za organizacije civilne družbe v tretjih državah, da bodo lahko kot enakovredni partnerji sodelovale pri izvajanju Agende 2030.