52014JC0012

1. Uvod

Evropska sosedska politika (v nadaljnjem besedilu: ESP) je namenjena razvijanju posebnih odnosov med EU in vsako od njenih partnerskih držav ter prispeva k oblikovanju območja varnosti, blagostanja in dobrih sosedskih odnosov. V letu 2013 bilo doseženega nekaj napredka pri uresničevanju teh ciljev. Reformna prizadevanja tako vzhodnih kot južnih držav ESP so se nadaljevala, pri čemer jih je podpirala EU. Vendar je bilo tudi to leto leto kriz, ki so ga zaznamovale politična nestabilnost in trajajoče težke socialno-ekonomske razmere v številnih sosedskih državah. Varnostni izzivi, tako na nacionalni kot tudi na regionalni ravni, so se povečali, pri čemer so se v nekaterih državah delno izničili dosežki demokratičnih reform iz preteklih let in poslabšali obeti za gospodarsko okrevanje.

To skupno sporočilo, ki mu je priloženih več skupnih delovnih dokumentov služb Komisije[1], vsebuje pregled napredka, ki so ga EU in partnerske države[2] dosegle pri izvajanju skupno dogovorjenih ciljev reform, ter obravnava posebne izzive, s katerimi se oboji soočajo.

Razvoj dogodkov v letu 2013, tako pozitiven kot tudi negativen, je ponovno pokazal, da je uspeh politike neposredno odvisen od zmožnosti in zavezanosti vlad k reformam in poglobitvi odnosov z EU ter zmožnosti pojasniti in pridobiti javno podporo ter upoštevati ta program. Politika, prilagojena podpori reform in dodatnih sprememb v določenem obdobju, se je soočala z nekaterimi izzivi pri usmerjanju partnerskih držav k sprejetju politik, ki bi ob nenadni spremembi in prekinitvi politične ter družbene stabilnosti omogočile več varnosti ter demokratičnih in gospodarskih reform.

Reformni načrti partnerskih držav, njihove ambicije glede odnosov z EU in izzivi, s katerimi se soočajo posamezne države, se vse bolj razlikujejo. Usmeritve nekaterih držav zahtevajo večje razlikovanje odnosov med EU in njenimi partnerskimi državami, in sicer ne le za odziv na pričakovanja in potrebe posamezne partnerske države, temveč tudi za zaščito strateških interesov EU. EU ostaja zavezana k vzpostavitvi partnerstva z vsemi svojimi sosedami, pri čemer bo upoštevala potrebe, sposobnost in reformne cilje posamezne države.

Na uresničevanje dogovorjenih reformnih ciljev v partnerskih državah vplivajo tudi njihovo regionalno okolje ter dejanja drugih udeležencev in cilji, ki so si včasih tudi nasprotujoči. Nekatere vzhodnoevropske partnerske države so se poleg še vedno krhke narave svojih političnih reform, počasne gospodarske rasti in strukturnih gospodarskih pomanjkljivosti, morale zaradi svojih prizadevanj za vzpostavitev tesnejših povezav z EU soočati tudi z očitnimi zunanjimi pritiski, kot so morebitne spremembe pri oblikovanju cen energije in umetne trgovinske ovire. V državah južnega sosedstva so ukrepi številnih regionalnih ali svetovnih akterjev vplivali tudi na razvoj dogodkov, kot sta sirski konflikt ter politična (in gospodarska) kriza v Egiptu. Da bi bila ESP še učinkovitejša in ustreznejša, si bo EU po svojih močeh še naprej prizadevala za sodelovanje s temi regionalnimi in svetovnimi akterji za zagotovitev, da nasprotujoči si cilji politik ne bi ovirali reformnih prizadevanj. Demokratične in gospodarske reforme so priložnost tako za naše sosedske partnerske države kot njihove najbližje sosede.

Zaskrbljujoče razmere v Ukrajini so pokazale, da lahko vlada, ki ne izpolnjuje svojih zavez, ki ne upošteva splošnega mnenja prebivalstva ter ki je pod vplivom nesprejemljivega zunanjega pritiska, povzroči veliko politično in družbeno nestabilnost.

EU odločno sodeluje z mednarodnimi partnerskimi državami pri podpori novi oblasti v državi za stabilizacijo razmer in ohranjanje enotnosti države ob sočasnem spoštovanju vseh skupnosti in skupin prebivalstva ter za uresničevanje želja njenih prebivalcev. V zvezi s tem je Evropska komisija 5. marca 2014 sprejela paket pomoči za Ukrajino[3] in okrepila prizadevanja ter utrdila politike in instrumente vzhodnega partnerstva. S predlaganimi ukrepi bi lahko EU iz svojega proračuna in s pomočjo njenih mednarodnih finančnih institucij v prihodnjih letih namenila podporo v višini najmanj 11 milijard EUR poleg precejšnjih finančnih sredstev, ki jih zagotavljata Mednarodni denarni sklad (MDS) in Svetovna banka. S podporo temu pristopu želi EU pomagati Ukrajini izpolniti prizadevanja, ki so jih državljani in civilna družba jasno izrazili ob dogodkih brez primere v Kijevu in drugod po državi.

Ruska federacija je 18. marca 2014 podpisala pogodbo z voditelji, ki so dejansko na oblasti v Krimski republiki in v mestu Sevastopol, s čimer so potrdili de facto priključitev polotoka Krim s takojšnjim učinkom. Predsednika Herman Van Rompuy in José Manuel Barroso sta 18. marca v svoji izjavi poudarila, da Evropska unija ne priznava nezakonitega in nelegitimnega referenduma na Krimu in njegovih rezultatov, da je suverenost, ozemeljsko celovitost in neodvisnost Ukrajine treba spoštovati ter da Evropska unija ni in ne bo priznala priključitve Krima in Sevastopola k Ruski federaciji.

Evropski svet se v svojih sklepih z dne 20. marca 2014 strinja s stališčem, da so referendum in s tem povezani ukrepi nelegalni. Naslednji dan sta EU in Ukrajina podpisali politične določbe Pridružitvenega sporazuma in s tem potrdili svojo pripravljenost za podpis in sklenitev preostalih delov sporazuma, ki skupaj s političnimi določbami tvorijo enoten instrument. Kot je navedeno v sklepih Sveta za zunanje zadeve[4], pridružitveni sporazum ne pomeni končnega cilja sodelovanja med EU in Ukrajino.

Trajajoča kriza v južnem sosedstvu, zlasti nadaljevanje državljanske vojne v Siriji in njen negativni vpliv na sosednje države, zahtevajo trajno pozornost in sodelovanje EU. EU ima na podlagi pristojnosti, podeljenih z Lizbonsko pogodbo, vedno večji nabor političnih in tehničnih instrumentov, ki ji omogočajo pomembnejšo politično vlogo v tranzicijah, ki potekajo v Tuniziji, Egiptu in Libiji.

Visoka predstavnica in podpredsednica je vzpostavila močne vezi z različnimi političnimi akterji in je z njimi lahko v vsakem trenutku, tudi v posebno težkih okoliščinah, vzpostavila stik, kot na primer z Mohamedom Mursijem, ki je morda najbolj znan primer. Na tak način je EU lahko razpravljala z oblastmi o tistih vrednotah, ki se ji zdijo pomembne.

Posebni predstavnik EU za južno sosedstvo Bernardino Leon in posebni predstavnik EU za človekove pravice Stavros Lambrinidis sta imela pomembno vlogo pri zagotavljanju dobrih uslug in sta povečala prepoznavnost EU v regiji.

EU je prav tako sprejela takojšnje in pomembne ukrepe za reševanje posledic sirske državljanske vojne in njenih regionalnih posledic, kot so na primer tokovi beguncev in tveganje spopadov v sosednjih državah Sirije. Poleg sprejetja skupnega sporočila „Na poti k celovitemu pristopu EU k sirski krizi“[5] je bila v letu 2013 za obravnavo posledic krize dodeljena dodatna finančna pomoč v višini 400 milijonov EUR. Ob zavedanju posledic brez primere, ki jih ima kriza za Sirce in stabilnost sosednjih držav, je bila EU največja donatorka žrtvam sirske krize, pri čemer je zagotavljala obsežno humanitarno in nehumanitarno pomoč.

EU se je v več primerih sicer uspelo spoprijeti s tem izzivom in se hitro odzvati, vendar bi morala znova razmisliti, kako bi bili lahko ESP in njeni instrumenti bolje uporabljali pri odzivanju na različne razmere v partnerskih državah ter ali bi bilo treba nekatere njene prvine prilagoditi, vključno z uporabo dodatnih instrumentov politik. Pri oblikovanju zakonodaje za instrumente politike in financiranja EU, kot so okvirna zakonodaja za makrofinančno pomoč, poenostavljeni postopki na področju trgovinske politike ali prizadevanja za uporabo hitrejših postopkov sprejemanja odločitev za instrumente SVOP, je treba upoštevati hitro ukrepanje v različnih razmerah z različnimi postopki sprejemanja odločitev. To je področje, na katerega bi se institucije EU in države članice morale osredotočiti, da bi se lahko EU bolje in hitreje odzivala na razvoj dogodkov v sosedstvu in na spreminjajoče se potrebe partnerskih držav.

2. Izvajanje

Tako kot leta 2012 je bil tudi leta 2013 napredek partnerskih držav pri uresničevanju svojih reformnih zavez zelo neenakomeren.

V državah južnega sosedstva so splošne politične razmere pogosto ovirale pripravljenost partnerskih držav za izvajanje dogovorjenih programov reform. V Tuniziji je zaradi vključujočega dialoga demokratična tranzicija napredovala kljub velikim varnostnim grožnjam v letu 2013. Glavna demokratična ukrepa sta bila imenovanje nove vlade sredi decembra in poznejše sprejetje nove ustave januarja 2014. V Maroku so težke politične razmere prispevale k omejenemu izvajanju zavez, sprejetih z ustavno reformo leta 2011. V Egiptu je bil po množičnih protestih in ultimatu oboroženih sil odstavljen predsednik Mohamed Mursi, njegov položaj pa je prevzel prehodni predsednik. Libija se še vedno sooča z resnimi varnostnimi izzivi tako na svojem območju kot v celotni severnoafriški regiji (npr. Sahel in kriza v Maliju). Libanon, kjer je bila imenovana nova vlada, in Jordanija se spopadata z vplivi sirske državljanske vojne na njune politične, gospodarske in socialne sisteme, kar resno ogroža njuno zmožnost izvajanja političnih in strukturnih reform. ZDA so obnovile svoja prizadevanja za vzpostavitev miru med Izraelci in Palestinci, zato so se julija ponovno začela pogajanja za dosego dogovora glede vseh vprašanj končnega statusa v devetih mesecih.

V nekaterih vzhodnih državah ESP se sicer demokratične strukture krepijo, vendar so široko zastavljene reforme deloma preprečili ali upočasnili posebni politični ali gospodarski interesi. Moldavija in Gruzija sta zaključili pogajanja, parafirali pridružitvene sporazume, vključno s poglobljenima in celovitima sporazumoma o prosti trgovini, dosegli napredek pri političnih in sodnih reformah ter nadaljevali z reformami za pripravo na izvajanje pridružitvenih sporazumov ter poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini. Vendar so s politično krizo v Moldaviji v začetku leta 2013 prišle do izraza občutljivost nekaterih državnih institucij na posebne interese, omejenost ustavnega sistema nadzora in ravnotežja ter še vedno krhka narava dosežkov reform. Gruzija je z volitvami jeseni 2013 izpeljala svoj drugi demokratični prenos oblasti v zadnjih 18 mesecih, prišlo pa je tudi do velikega ustavnega prehoda s podpredsedniškega sistema na parlamentarni sistem. Za predsedniške volitve februarja 2013 v Armeniji je bilo ocenjeno, da so bile kljub nekaterim kršitvam dobro organizirane in da so bile upoštevane temeljne svoboščine. Armenija se je pogajala o pridružitvenem sporazumu ter poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini, vendar ju po odločitvi o pristopu k evrazijski carinski uniji ni parafirala. Proces reform v Ukrajini je po začasni prekinitvi priprav na podpis pridružitvenega sporazuma povsem zastal. Začasna prekinitev je sprožila množične družbene proteste (imenovane tudi „Euromajdan“) v podporo političnemu in gospodarskemu povezovanju z EU. Azerbajdžan si mora še naprej prizadevati za ohranjanje temeljnih pravic in svoboščin. Belorusija ni dosegla nobenega napredka pri političnih reformah.

Izvajanje ključnih priporočil v letu 2013 po posameznih državah

Armenija je ukrepala v zvezi z nekaterimi ključnimi priporočili. Vzpostavila je delovno skupino za pripravo predlogov v odziv na priporočila OVSE/ODIHR glede volitev. Uvedla je nekatere ukrepe zoper korupcijo na visoki ravni, komisija za etiko pa še vedno ni operativna. Še naprej je razvijala program „regulativne giljotine“, ki naj bi zmanjšal upravno breme in možnosti korupcije. Ustanovila je novo medresorsko komisijo za izvajanje nacionalne strategije o človekovih pravicah. Sprejela je spremembe zakona o alternativnem služenju vojaškega roka ter zakona o enakih pravicah in možnostih za moške in ženske. Napredek v zvezi z reformami in javno upravo je bil omejen, pri čemer so bili sprejeti nekateri ukrepi za reformo sodstva, nadaljevanje reform posameznih sektorjev in približevanje zakonodaje pravnemu redu EU.

Azerbajdžan je ukrepal v zvezi z nekaterimi ključnimi priporočili. Delno je rešil vprašanje upravljanja javnih financ in sprejel ukrepe za boj proti korupciji.

Gruzija je ukrepala v zvezi z večino ključnih priporočil, objavljenih v lanskem poročilu o napredku ESP. Predsedniške volitve je izvedla v skladu z mednarodnimi standardi. Še naprej je izvajala reforme sodnega sistema in nadaljevala reforme posameznih sektorjev ter svojo zakonodajo približevala pravnemu redu EU. Aktivno je sodelovala v mednarodnih razpravah v Ženevi in s podporo EU sprejela ukrepe za izboljšanje življenjskih pogojev notranje razseljenih oseb; obnovila je tudi zavezo k proaktivnemu sodelovanju v nemirnih regijah.

Moldavija je ukrepala v zvezi s številnimi ključnimi priporočili iz lanskega poročila o napredku ESP. Končala je izvajanje akcijskega načrta za liberalizacijo vizumskega režima; napredovala je pri izvajanju reforme sodstva in organov kazenskega pregona; začela je prestrukturiranje okvira za boj proti korupciji; okrepila je izvajanje akcijskega načrta na področju človekovih pravic in akcijskega načrta za podporo Romom; ohranila je dialog s Tiraspolom ter nadaljevala težavno zakonodajno reformo in reformo posameznih sektorjev.

Ukrajina je delno ukrepala v zvezi z nekaterimi priporočili iz lanskega poročila o napredku v zvezi z zakonom o volitvah, prakso in sodstvom, vendar se je zaradi začasne prekinitve priprav za podpis pridružitvenega sporazuma ter poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini proces reform ustavil.

Zaradi političnih razmer Egipt ni ukrepal v zvezi s ključnimi priporočili iz lanskega poročila o napredku ESP, podpisana je bila le regionalna Konvencija o vseevropsko-sredozemskih preferencialnih pravilih o poreklu. Zato je večina priporočil še vedno veljavnih.

Izrael je ukrepal v zvezi z nekaterimi ključnimi priporočili iz lanskega poročila o napredku. Konvencija o vseevropskih pravilih o poreklu je bila podpisana, veljati pa sta začela tudi celovit sporazum o civilnem letalstvu med EU in Izraelom ter sporazum o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov.

Jordanija je ukrepala v zvezi s številnimi ključnimi priporočili iz lanskega poročila o napredku ESP, med drugim je podpisala regionalno Konvencijo o vseevropsko-sredozemskih preferencialnih pravilih o poreklu.

Libanon je začel izvajati številna priporočila iz poročila o napredku za leto 2012, med drugim je bil dosežen omejen napredek pri pogajanjih o sporazumu o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov, pripravljen pa je bil tudi osnutek zakonodaje o javnih naročilih, boju proti korupciji in delavcih migrantih. Vendar parlament navedene zakonodaje ni sprejel.

Maroko je ukrepal v zvezi z večino ključnih priporočil. Odbor ministrov je potrdil načrt vlade glede enakosti in osnutek zakona, ki ustanavlja organ za enakost in boj proti diskriminaciji. Dosežen je bil tudi napredek pri vzpostavitvi okvira za boj proti korupciji (tj. status ustreznih organov). Objavljena je bila listina o reformi državnega sodstva in pripravljena sta bila osnutka dveh povezanih sistemskih zakonov. Začela so se tudi pogajanja o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini ter nadaljevale priprave na podpis Sporazuma o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov.

Palestina: Palestinska uprava je podpisala regionalno Konvencijo o vseevropsko-sredozemskih preferencialnih pravilih o poreklu, s čimer je uresničila eno od priporočil lanskega poročila o napredku ESP. Kljub temu v zvezi z večino ključnih priporočil iz poročila še ni bilo sprejetih ukrepov, zato ostajajo priporočila veljavna.

Tunizija je ukrepala večinoma glede priporočil v zvezi s krepitvijo demokracije (sprejela je ustavo ter vzpostavila pravni okvir za preprečevanje mučenja, medije, neodvisnost sodstva, protikorupcijske ukrepe in prehodno sodstvo) in pripravami na naslednje volitve (imenovala je člane najvišjega neodvisnega organa za izvedbo volitev). Kar zadeva njene dvostranske zaveze, je napredovala pri partnerstvu za mobilnost. Podpisala je tudi regionalno Konvencijo o vseevropsko-sredozemskih pravilih o poreklu.

Visoka predstavnica, Komisija in delegacije EU v partnerskih državah so okrepile prizadevanja za seznanitev partnerskih držav in javnosti z ESP. Za vzhodno partnerstvo je EU leta 2013 uvedla „strategijo preglednosti“. Namen te strategije je zagotoviti, da bodo tisti, ki jih vzhodno partnerstvo zadeva ali bodo imeli od njega koristi, ustrezno obveščeni, in sicer ne le o pričakovanih dolgoročnih koristih, ampak tudi o konkretnih spremembah, ki jih bo ESP prinesla njihovi državi. Spletno informacijsko središče evropskega sosedstva (www.enpi-info.eu), ki pokriva vse države ESP in že deluje, zagotavlja najnovejše informacije v štirih jezikih o projektih sodelovanja v državah ESP. Informacijsko središče evropskega sosedstva je eden od sestavnih delov regionalnega programa obveščanja Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (2011–2013). Ta program vključuje tudi usposabljanje novinarjev in mreženje, študentske konference, spremljanje medijev in raziskave javnega mnenja s področij, ki jih pokriva ESP.

Glavno sporočilo obveščanja EU je, da ESP pomaga Evropi in sosedstvu postati boljše, varnejše in uspešnejše območje ter da izboljšuje življenja ljudi, tako da prispeva k bolj demokratičnim, odprtim in enakopravnim družbam in večji blaginji ter ustvarja omrežja med EU in sosednjimi državami. EU tudi poudarja, da imajo od ESP koristi vsi, tudi deležniki prek meja sosedstva. Osrednja cilja ESP sta skupna odgovornost in zavezanost. Tako na primer pridružitveni sporazumi ter poglobljeni in celoviti sporazumi o prosti trgovini z našimi partnerskimi državami ponujajo priložnosti in koristi tudi sosedom naših sosedov. Sodelovanje in ustvarjanje omrežij se ne končata na mejah partnerskih držav ESP, ampak segata prek njih. ESP je vključujoča politika.

Vendar se zdi smiselno, da bi morala EU bolje pojasniti konkretne koristi svojih pobud. Zagotoviti bo morala, da se bodo pogajanja, ki so še v teku, čim prej končala in da sporazumi začnejo veljati takoj, ko bo mogoče, ter da prinesejo dejanske koristi. Obenem morajo tako EU kot države članice zagotoviti, da bo ESP ostala privlačna in da se bo odzivala na potrebe njihovih partnerskih držav. Zlasti na področjih, na katerih so za oblikovanje politik večinoma pristojne države članice, mora EU z njimi še tesneje sodelovati, da bi lahko uresničila zaveze, ki jih je dala partnerskim državam.

2.1 Trdna in trajnostna demokracija

Kljub prizadevanjem in izboljšavam na nekaterih področjih, so razmere v letu 2013 na splošno negotove in z nekaterimi zaskrbljujočimi trendi. V Gruziji, Maroku, Moldaviji in Tuniziji so organi pokazali jasno zavezanost k reformam. Razvoj dogodkov v Egiptu med letom je pokazal, kakšna so lahko tveganja in pasti demokratične tranzicije, če se proces izvaja na izključujoč in pristranski način.

Leta 2013 je bilo v sosedskih državah izvedenih le nekaj volitev. Predsedniške volitve v Gruziji in v manjši meri Armeniji so bile prave demokratične volitve, medtem ko predsedniške volitve v Azerbajdžanu niso bile v celoti izvedene v skladu z mednarodnimi standardi. Januarja 2014 je bil v Egiptu izveden ustavni referendum. Udeležba je bila razmeroma nizka, opozicija pa je imela v predvolilni kampanji le malo manevrskega prostora.

Temeljne svoboščine so ogrožene v nekaterih delih sosedstva, vendar napredek pri ravnanju z manjšinami, na primer v Moldaviji, in sprejetje nove ustave v Tuniziji januarja 2014 utirata pot večjemu spoštovanju načela pravne države in posledično demokraciji ter temeljnim svoboščinam v teh državah.

V številnih državah pa ni bilo doseženega napredka in še vedno obstajajo omejitve svobode zbiranja in združevanja. V Egiptu je leta 2013 umrlo 1 300 ljudi, ko so varnostne sile razganjale protestnike, novi zakon je omejil svobodo zbiranja, medtem ko vsebuje osnutek zakona o združevanju tudi omejevalne določbe. Te neskladnosti bo treba odpraviti z novo sprejeto ustavo. V Armeniji je varuh človekovih pravic opozoril na opustitev pregona policije, ki je izvajala nasilje nad mirnimi protestniki, ter na omejitve delavskih in sindikalnih pravic. V Azerbajdžanu se lahko po novem kazenskem zakoniku vključitev v vsakršno „zakonsko prepovedano združenje“ zdaj kaznuje z dvema letoma zapora. Alžirski zakon o združenjih vsebuje sporne določbe, pri čemer tudi njegovo izvajanje ostaja zelo težavno. Izrael ohranja omejitve svobode zbiranja. V Palestini bi lahko osnutek zakona poslabšal položaj sindikatov v Gazi. Kjer ni svobode združevanja, sta ogrožena zaščita in spodbujanje kolektivnih pravic.

Iz Ukrajine so v letu 2013 in v začetku leta 2014 prihajala vedno pogostejša poročila o ustrahovanju novinarjev. V Moldaviji in Gruziji je bilo mogoče zaznati nekaj pozitivnih sprememb. V Tuniziji so značilni primeri delovanja aktivistov pokazali, da kljub občutnim pozitivnim spremembam svoboda govora še ni zagotovljena. Podobno velja za Maroko.

V Belorusiji so razmere glede spoštovanja človekovih pravic, pravne države in demokratičnih načel še vedno zaskrbljujoče.

Še naprej je treba reformirati pravosodne sisteme v regiji. V nekaterih državah neodvisnost sodstva še vedno ni v celoti zagotovljena. V Egiptu, Izraelu, Libanonu in Jordaniji se lahko civilistom še vedno sodi na vojaških sodiščih. V Gruziji, Maroku, Moldaviji in Ukrajini je sicer v pripravi reforma sodstva, ki naj bi okrepila pravno državo. Tudi nova ustava, sprejeta januarja 2014 v Tuniziji, bo lahko omogočila delitev oblasti in vladavino prava.

Mučenje in slabo ravnanje sta v zaporih sosedskih držav na različnih ravneh še vedno prisotna. Kljub vsemu je bil prvi in zelo simboličen ukrep, ki ga je sprejela tunizijska ustavodajna nacionalna skupščina, ko se je oktobra 2013 po razpustitvi ponovno sestala, nacionalni mehanizem za preprečevanje mučenja.

Določen napredek v boju proti korupciji je bil dosežen v pravnih okvirih Moldavije, Ukrajine, Gruzije in Maroka, vendar jih je treba še izboljšati. Druge države, kot so Libanon, Armenija in Azerbajdžan, še vedno nimajo močnih in učinkovitih protikorupcijskih institucij ter mehanizmov.

Potreba po reformi policije, s katero bi ji bila povrnjena zaupanje javnosti in odgovornost, je skupna skrb celotnega sosedstva. V številnih državah še vedno ni zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic v zaporih ter s strani policije in vojske.

V nekaterih sosedskih državah je še vedno mogoče zaznati družbeno razslojevanje, ki se kaže v diskriminaciji žensk in manjšin. Vedno bolj zaskrbljujoča sta nasilje na podlagi spola ter diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti skupnosti lezbijk, gejev ter biseksualnih, transspolnih in interseksualnih oseb, razen v Izraelu, kjer ni pravne diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti.

Pravice pripadnikov manjšin so kršene v večini sosedskih držav. Obstajajo različne vrste izključevanja, in sicer od vse večjega nasilja in sovražnega govora v politiki, ki sta usmerjena proti manjšinam v Armeniji, Ukrajini, Palestini in Izraelu, pa vse do sektaškega boja v celotnem letu 2013 v Egiptu.

Diskriminacija in nasilje nad otroki sta v veliki meri prezrta kljub temu, da je to težava, s katero se sooča veliko sosedskih držav, zlasti države v konfliktu ali v kriznih razmerah. Vse večje število otrok opusti šolanje ali nima dostopa do izobraževanja, zaradi česar so prikrajšani za priložnosti v prihodnosti. Zaradi tega trenda je obstoječa težava v zvezi z velikim številom mladih, ki se soočajo s številnimi ovirami pri enakopravnem dostopu do dostojne zaposlitve in preživljanja.

2.2 Podpora za civilno družbo

Pripravljenosti na reforme ni mogoče vsiliti od zunaj, saj morajo zahteve po reformah izhajati iz družbe. Z neposrednim sodelovanjem z ljudmi, omogočanjem potovanj in študija državljanom (tudi enostransko), spodbujanjem mreženja med skupnostmi (poslovnih, raziskovalnih, univerzitetnih, umetniških, kulturniških skupnosti idr.) ter podporo civilni družbi lahko politika EU spodbuja ta proces.

Prenovljena ESP je določila zavezo EU k tesnejšemu partnerstvu z družbami ter močno okrepila razpoložljiva orodja EU za sodelovanje s civilno družbo in njeno podporo v regijah ESP.

Posvetovanja z organizacijami civilne družbe so postala strukturni element sodelovanja EU v sosedskih državah. Pri pripravi in načrtovanju finančne podpore EU so redno potekala posvetovanja s civilno družbo o elementih politik in operativnih vprašanjih. Nacionalne platforme foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva ponujajo edinstveno priložnost organizacijam civilne družbe za razpravo o prednostnih nalogah vzhodnega partnerstva ter zagotavljajo izhodišče za napredek pri izvajanju skupno dogovorjenih reform na področju demokracije, dobrega upravljanja in gospodarskega razvoja.

V številnih državah južnega sosedstva ima civilna družba ključno vlogo pri izvajanju socialnih programov, ki jih financira EU (programi opismenjevanja, skrb za otroke, enakost spolov idr.). Prizadevanja so potekala tudi za vzpostavitev strukturiranega dialoga med civilno družbo, organi in EU na regionalni ravni.

V letu 2014 bodo delegacije EU v državah ESP razvile nacionalne časovne načrte za sodelovanje s civilno družbo. Cilj časovnih načrtov bo razviti skupni strateški okvir za sodelovanje delegacij EU in držav članic s civilno družbo na državni ravni. EU bo še naprej krepila tudi neposredno podporo civilni družbi in socialnim partnerjem ter tako spodbujala državljane, da izrazijo svoje skrbi, prispevajo k oblikovanju politik in zahtevajo, da vlade prevzamejo odgovornost za svoja dejanja.

2.3 Trajnostni gospodarski in socialni razvoj

Tako v vzhodnem kot južnem sosedstvu so gospodarske razmere še vedno težavne. V večini partnerskih držav je gospodarska rast ostala šibka, in sicer ne le zaradi recesije v evrskem območju in šibke rasti v Rusiji, ampak tudi zaradi nezadostnega napredka pri strukturnih reformah.

EU je še naprej krepila makroekonomske dialoge z vsemi svojimi sosedi na vzhodu in jugu, razen z Libijo in Sirijo. Ti dialogi omogočajo odprto izmenjavo mnenj o nacionalnem, gospodarskem in finančnem razvoju tako v partnerskih državah kot v EU, o izzivih ESP, s katerimi se soočajo sosedske države, ter o sodelovanju med EU in njenimi sosedami. Služijo tudi za pregled izvajanja prednostnih nalog gospodarskih reform iz pridružitvenih in akcijskih načrtov ESP.

Komisija poleg makroekonomskih dialogov vodi tudi razprave o gospodarski politiki s partnerskimi državami, ki prejemajo makrofinančno pomoč EU. Ta je namenjena finančni podpori partnerskih držav pri odpravljanju makroekonomskih neravnotežij in izvajanju strukturnih reform, ki so usmerjene v rast. EU je začela leta 2013 poleg že obstoječih programov za Gruzijo in Ukrajino pripravljati nove programe za Jordanijo in Tunizijo. V letu 2013 Ukrajina ni prejela izplačil v okviru makrofinančne pomoči, saj s to državo MDS nima sklenjenega sporazuma. Armenija je februarja 2013 zaprosila za pomoč iz programa makrofinančne pomoči. Komisija predlog še proučuje.

Zaradi počasnega gospodarskega okrevanja ter pomanjkanja strukturnih reform izboljšav poslovnega in naložbenega okolja so socialno-ekonomski izzivi še naprej izjemno zahtevni. Na jugu je še vedno velika težava visoka brezposelnost, prav tako prihodki od plač še naprej stagnirajo ali so se realno znižali. Revščina je prizadela znatni del prebivalstva v večini partnerskih držav ESP, zlasti na podeželju. Še zlasti ranljivi in prizadeti so otroci. EU je še naprej podpirala ukrepe za izboljšanje socialne zaščite, zmanjševanje revščine in ustvarjanje novih delovnih mest.

Sodelovanje EU s partnerskimi državami ESP je bilo dolgo usmerjeno v razvoj zasebnega sektorja, ki je temelj za vključujočo gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest. Z razvojem močnega zasebnega sektorja, zlasti s spodbujanjem malih in srednjih podjetij, se lahko zagotovita boljše upravljanje in demokracija. Močnejši zasebni sektor z ustvarjanjem srednjega razreda krepi volilno bazo za demokratične reforme.

Korupcija je bila tako v vzhodnih kot južnih državah ESP opredeljena kot glavna ovira za naložbe in posel. Ločitev zasebnega sektorja in ekonomskih koristi od lastnih interesov in političnih funkcij ter izboljšanje dostopa do sodnega varstva sta bistvena za spodbujanje gospodarske dinamike, naložb in podjetništva ter ustvarjanje potrebnih delovnih mest.

EU z različnimi političnimi pobudami in finančno podporo spodbuja vključujoč gospodarski razvoj, zlasti razvoj zasebnega sektorja, ter zaposlovanje, in sicer z razvojem malih in srednjih podjetij  in infrastrukture ter podporo za poklicno usposabljanje in podjetništvo.

Poglobljeni in celoviti sporazumi o prosti trgovini, ki so bili dogovorjeni s številnimi partnerskimi državami ESP ali so še v fazi pogajanj, so lahko poleg liberalizacije trgovine učinkovito orodje za izboljšanje preglednosti in zakonodajnega okvira na splošno. Akcijski načrti ESP, dogovorjeni s partnerskimi državami, vključujejo pomembno delo na področjih, kot so podjetniška politika ter tehnični predpisi in standardi.

V državah južnega sosedstva je evro-sredozemsko industrijsko sodelovanje dolgo časa zagotavljalo okvir za razvoj podjetniške politike, ki temelji na Evro-sredozemski listini za podjetja, ki je trenutno v postopku ocenjevanja in spreminjanja, da bi se lahko vanjo vključili tudi sestavni deli pobude za mala in srednje velika podjetja v Evropi („Small Business Act for Europe“; v nadaljnjem besedilu: SBA)[6]. Številne partnerske države ESP so sprejele referenčne dokumente, ki so se zgledovali po SBA, za spodbuditev podjetništva in ugodnih poslovnih pogojev za ustvarjanje rasti in novih delovnih mest. V regiji vzhodnega partnerstva je bila prva ocena SBA izvedena leta 2012. Partnerske države ocenjujejo, da so izdelana priporočila zelo koristna in jih trenutno izvajajo v večini držav. Druga ocena, in sicer spremljanje napredka pri izvajanju, se bo začela izvajati v prvi polovici leta 2014.

2.4 Krepitev trgovinskih vezi

EU je še vedno najpomembnejša trgovinska partnerica za skoraj vse partnerske države ESP.

Končale so se priprave pridružitvenih sporazumov, vključno s poglobljenimi in celovitimi sporazumi o prosti trgovini, z Moldavijo, Gruzijo in Armenijo (Armenija se je v tem času preusmerila k evrazijski carinski uniji, kar pa ni združljivo s sklenitvijo pridružitvenega sporazuma ter poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini z EU). Ukrajina se je odločila, da začasno prekine priprave na podpis pridružitvenega sporazuma ter poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini, ker bi lahko po njenih navedbah sporazuma vplivala na njeno gospodarstvo in gospodarske odnose z Rusijo. Kar zadeva južno sosedstvo, je Maroko začel pogajanja o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini. Priprave s Tunizijo so napredovale, vendar je bil začetek pogajanj zaradi politične negotovosti preložen. Jordanija je nadaljevala priprave, ki so prav tako že dobro napredovale. Prvo srečanje v zvezi z dialogom o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini z Egiptom je potekalo junija 2013, vendar zaradi političnih pretresov poleti in zamenjave vlade v letu 2013 napredek ni bil dosežen.

Z nekaterimi partnerskimi državami so se nadaljevale priprave na sklenitev sporazumov o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov (v nadaljnjem besedilu: ACAA). Januarja 2013 je začel veljati sporazum o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov z Izraelom. V partnerskih državah južnega Sredozemlja so se nadaljevale priprave za sklenitev podobnih sporazumov z različnimi stopnjami napredka. Ti sporazumi pomenijo učinkovit instrument za gospodarsko povezovanje z EU. Partnerske države prilagajajo svojo zakonodajo in standarde pravnemu redu EU v prednostnih industrijskih sektorjih, v katerih obstaja zakonodaja EU, kakor tudi svojo standardizacijo, akreditacijo, ocenjevanje skladnosti, meroslovje in subjekte za nadzor trga. V nekaterih sektorjih, ki so jih izbrale partnerske države, lahko slednje trgujejo z EU pod enakimi pogoji, pod katerimi države članice EU trgujejo med seboj.

2.5 Migracije in mobilnost

Leta 2013 je bil dosežem pomemben napredek pri sodelovanju na področju svobode, varnosti in pravosodja, zlasti glede mobilnosti in migracij. Ukrajina in Moldavija sta akcijska načrta za liberalizacijo vizumskega režima še naprej uporabljali kot instrumenta za temeljite in strukturne reforme širšega sektorja svobode, varnosti in pravosodja, obe državi pa sta tudi znatno napredovali pri njunem izvajanju. Predlog Komisije, da se Moldavija uvrsti na pozitivni seznam v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001 in da se moldavskim državljanom, ki imajo biometrične potne liste, omogoči potovanje brez vizuma v schengensko območje, je Evropski parlament sprejel, Svet pa marca 2014 potrdil.

To je pomemben korak na področju medosebnih stikov, kar ustvarja pozitiven zagon za druge države vzhodnega partnerstva. Gruzija je po predstavitvi svojega akcijskega načrta za liberalizacijo vizumskega režima v februarju dosegla dober napredek pri izpolnjevanju meril prve faze. Novembra je bil na vrhu v Vilni podpisan Sporazum o poenostavitvi vizumskih postopkov med EU in Azerbajdžanom, decembra pa je bilo sklenjeno partnerstvo za mobilnost med EU in Azerbajdžanom. Sporazum o ponovnem sprejemu med EU in Azerbajdžanom je bil parafiran julija 2013. Po vrhu vzhodnega partnerstva v Vilni so se začela pogajanja o sporazumu o poenostavitvi vizumskih postopkov in sporazumu o ponovnem sprejemu med EU in Belorusijo.

Pomembni dosežki so bili zabeleženi v južnem sosedstvu. Junija je bilo podpisano partnerstvo za mobilnost med EU in Marokom, kar je prvi podpis takšnega partnerstva s partnerskimi državami ESP, 3. marca 2014 pa je bilo podpisano s Tunizijo. Izziv zdaj predstavlja izvajanje projektov iz partnerstev za mobilnost. Decembra so se začela tudi pogajanja o partnerstvu za mobilnost z Jordanijo. Zaradi tragičnega brodoloma ladje z migranti ob obali otoka Lampedusa je Komisija pripravila vrsto predlogov[7], o katerih je decembra razpravljal Evropski svet[8] in ki so namenjeni izboljšanju ukrepov EU za preprečevanje smrtnih žrtev med migranti v Sredozemskem morju.

Dober napredek z južnimi partnerskimi državami je bil dosežen na področju koordinacije sistemov socialne varnosti, ki je povezana z mobilnostjo delavcev. Tehnične razprave o izvajanju določb pridružitvenega sporazuma z Marokom in Izraelom so se končale. O tehničnih vprašanjih se je treba dogovoriti še z Alžirijo in Tunizijo.

2.6 Finančna podpora

Finančna podpora EU je pomembna za pomoč partnerskim državam pri izvajanju skupno dogovorjenih ciljev in programov reform. V obdobju 2007–2013 so partnerske države dobile bistveno več finančnih sredstev, kot je bilo prvotno načrtovano. Skupno so partnerske države prejele več kot 13 milijard EUR. V ta znesek je vključena dodatna podpora v višini 2,6 milijarde EUR, ki je bila med drugim uporabljena za odziv na vzpostavitev vzhodnega partnerstva v letu 2009, arabsko revolucijo iz leta 2011 ter nenehne potrebe v Palestini in Siriji.

Samo v letu 2013 je pomoč za partnerske države ESP iz Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva znašala 2,56 milijarde EUR, kar je najvišja letna raven v celotnem sedemletnem obdobju. Del tega zneska je bila dodatna podpora, ki temelji na spodbudah, (v okviru programa SPRING ter programa povezovanja in sodelovanja v okviru vzhodnega partnerstva) državam, ki so najbolj zavezane k reformam in napredku na področju trdne in trajnostne demokracije.

EU je zagotovila tudi precej sredstev prek mednarodnih finančnih institucij, zlasti EIB in EBRD, zlasti za mala in srednja podjetja.

Leta 2013 je EU v okviru posodobljenega večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 končala splošno prenovo svojih finančnih instrumentov, tudi evropskega instrumenta sosedstva. Ta novi instrument omogoča hitrejšo in bolj prilagodljivo podporo našim sosednjim državam ter večje razlikovanje in spodbude. Kljub finančni krizi in zmanjšanju celotnega proračuna EU znaša raven financiranja za evropski instrument sosedstva 15,4 milijarde EUR, kar kaže na prednost, ki jo EU daje regiji.

Evropski instrument sosedstva bo zagotavljal večji del financiranja za šestnajst partneric evropske sosedske politike. Evropski instrument sosedstva zagotavlja večjo skladnost med strateškimi ukrepi in finančno pomočjo ter določa mehanizme za uporabo pristopa za spodbujanje reform v partnerskih državah, z zagotavljanjem pomoči v okviru bilateralnih večdržavnih in čezmejnih programov.

2.7 Sektorsko sodelovanje

ESP nudi partnerskim državam s sektorskimi politikami več zelo konkretnih priložnosti. Te zajemajo najrazličnejša vprašanja. Dialog in zakonodajno sodelovanje na področju sektorskih politik s poudarkom na približevanju normam in standardom EU sta osnovna elementa ESP in omogočata praktično uporabo politik EU v sosedstvu. Te podpirajo reforme za zaščito dobro vodenih institucij in dostopa do družbenih storitev za vse državljane, ki ustvarjajo prave pogoje za vključujočo gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest.

V regiji ESP so potekale intenzivne politične dejavnosti, v okviru katerih je bila določena prihodnja usmeritev ukrepanja na področju energije in prometa. Pogodba o ustanovitvi Energetske skupnosti je še naprej glavni okvir za sodelovanje z vzhodnimi partnerskimi državami; njen Ministrski svet je podaljšal pogodbo do leta 2026 in pozdravil prošnjo Gruzije za popolno članstvo. Oblikovan je bil seznam večjih projektov energetske infrastrukture. Sprejetje končne naložbene odločitve konzorcija Shah Deniz II decembra 2013 je bil velik napredek k uresničitvi južnega plinskega koridorja. Junija je bil podpisan celovit sporazum o storitvah letalskega prevoza med EU in Izraelom. Celovit sporazum o storitvah letalskega prevoza med EU in Ukrajino je bil parafiran sočasno z vrhom v Vilni, z Azerbajdžanom in Tunizijo pa potekajo pogajanja.

Več partnerskih držav je izvedlo medresorsko delo na področju podnebnih sprememb, vključno s sprejetjem integrirane podnebne politike Jordanije. EU je začela izvajati regionalne projekte tehnične pomoči (projekta Clima East in Clima South). Ti projekti podpirajo prizadevanja partnerskih držav pri prehodu na razvoj z nizkimi emisijami ogljika in povečanju odpornosti na podnebne spremembe. Nadaljnje politično sodelovanje bo prav tako potrebno pri pogajanjih glede novega mednarodnega podnebnega sporazuma, ki bo sklenjen v Parizu leta 2015.

Vse partnerske države zelo dejavno sodelujejo pri regionalnih okoljskih projektih ESP, ki vodijo k dejanskemu napredku gospodarskega razvoja, bolj gospodarnega z viri, in k drugim političnim ciljem za sektor. Na tretjem vrhu vzhodnega partnerstva v Vilni je bilo okolje izbrano za prednostno področje in sprejet dogovor, da se postopek približevanja zakonodaje in zbliževanja politik nadaljuje. Pet držav ESP se je odločilo izboljšati svoje sodelovanje z Evropsko agencijo za okolje, srečanje ministrov Unije za Sredozemlje glede okolja in podnebnih sprememb pa je načrtovano za maj 2014.

Oblikovanje skupnega prostora za znanje in inovacije s partnerskimi državami ESP je še napredovalo ter povezuje EU in partnerske države s političnim dialogom, nacionalno in regionalno krepitvijo zmogljivosti, sodelovanjem pri raziskavah in inovacijah ter s povečanjem mobilnosti za raziskovalce. V okviru vzhodnega partnerstva je bil ustanovljen nov in poseben odbor za raziskave in inovacije, medtem ko se je sodelovanje v južnem sosedstvu nadaljevalo v okviru Odbora za spremljanje evro-sredozemskega sodelovanja na področju raziskav in tehnološkega razvoja v okviru Unije za Sredozemlje. Armenija, Izrael in Moldavija so uradno zaprosili za pridružitev k programu EU za raziskave in inovacije Obzorje 2020, da bi v celoti izkoristili priložnosti, ki jih nudi največji program za raziskave EU. Pogajanja z Izraelom glede pridružitve programu so bila končana decembra 2013, uradni pogovori z Moldavijo pa so se začeli januarja 2014.

Izobraževanje, mladi in kultura so bili še naprej predmet sodelovanja med EU in partnerskimi državami ESP, pri čemer je v okviru programa Erasmus Mundus na izmenjavo odšlo 3 175 študentov in članov univerzitetnega osebja. Na podlagi priložnosti za študente iz južnih sredozemskih partnerskih držav je leta 2013 štipendijo za pridobitev diplome v EU prejelo največje število študentov iz teh držav do zdaj. Na zasedanju ministrov za šolstvo v okviru dialoga vzhodnega partnerstva v Erevanu so bili poudarjeni dosežki predhodnih programov za akademsko sodelovanje in potrjeni cilji novega programa Erasmus+. Program Mladi v akciji bi lahko koristilo več kot 9 600 mladih in mladinskih delavcev iz sosednjih držav ter 710 prostovoljcev. Na prvi ministrski konferenci vzhodnega partnerstva je bila ponovno potrjena vloga kulture za človeški in socialno-ekonomski razvoj.

Evropski sosedski program za kmetijstvo in razvoj podeželja (v nadaljnjem besedilu: ENPARD), ki je del zaveze EU k rasti in stabilnosti v sosedstvu, priznava pomembnost kmetijstva za prehransko varnost, trajnostni razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest na podeželskih območjih. ENPARD vključuje participativno metodo oblikovanja politike, ki dobro ustreza širšim izzivom držav ESP, vendar bo za njegovo izvajanje v praksi potrebna trajnostna politična podpora. Leta 2014 se bo ENPARD začel izvajati v Maroku, Alžiriji in Tuniziji. Prvo zasedanje odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja v okviru dialoga vzhodnega partnerstva je potekalo maja 2013, drugo pa januarja 2014. Srečanje ministrov vzhodnega partnerstva o kmetijstvu in razvoju s poudarkom na izvajanju ENPARD je potekalo v Kišinjevu januarja 2014.

Sodelovanje na področju zdravja s partnerskimi državami južnega sosedstva je bilo okrepljeno med drugim z začetkom delovanja sredozemskega usposabljanja na področju intervencijske epidemiologije za južne sosednje države, medtem ko so bile vzhodne sosednje države vključene v srečanja EU možganskega trusta za HIV/aids in politični forum civilne družbe.

EU je nadaljevala svoje konstruktivno sodelovanje s sredozemskimi partnerskimi državami in partnerskimi državami ESP na področju integrirane pomorske politike ter vzpostavila dialog z vzhodnimi partnerskimi državami ob Črnem morju.

Leta 2013 je EU sprejela novo generacijo programov v okviru svojega večletnega finančnega okvira 2014–2020; številni od teh so na voljo tudi partnerskim državam ESP. EU na podlagi svojega okrepljenega okvira ESP še naprej dejavno spodbuja partnerske države, da sodelujejo pri programih in z agencijami EU.

2.8 Reforma varnostnega sektorja in reševanje konfliktov

EU podpira preoblikovanje varnostnih ustanov predhodnih avtoritarnih režimov v bolj pregledne, odgovorne in demokratično nadzorovane varnostne sektorje.

V več državah je že vključena v upravljanje mej, spremljanje ali svetovanje/podporo misijam, in sicer tako na vzhodu (EUBAM Moldavija, EUMM Georgia) kot tudi na jugu (EUBAM Libija in EUBAM Rafah, EUPOL COPPS v Palestini). Te misije, ki se večinoma izvajajo v okviru SVOP, dopolnjujejo dolgoročni programi za gradnjo zmogljivosti in utiranje poti institucionalnim reformam. V državah juga se sodelovanje že izvaja s številnimi državami. V Tuniziji so medsebojni strokovni pregled policije izvedli evropski strokovnjaki, kar predstavlja osnovo za nacionalne strateške usmeritve. EU podpira tudi razvoj nacionalne zmogljivosti za varnost in stabilizacijo v Libanonu.

Na vzhodu se v partnerskih državah spodbuja „reforma varnostnega sektorja in sektorja organov kazenskega pregona (vključno s policijo) in vzpostavitev demokratičnega nadzora nad oboroženimi in varnostnimi silami“.[9] Za Moldavijo se je reforma varnostnega sektorja in sektorja organov kazenskega pregona začela leta 2013, policija in upravljanje mej pa bosta od leta 2014 naprej osrednji sektor podpore EU v okviru evropskega instrumenta sosedstva. Poleg programa policijskega sodelovanja v okviru vzhodnega partnerstva je bil na „večstranski ravni“ vzhodnega partnerstva leta 2013 oblikovan tudi nov odbor za sodelovanje v SVOP. Ta odbor se bo osredotočal na zadeve SVOP, da se vzhodnim partnerskim državam omogoči krepitev njihove zmogljivosti in prispevkov k misijam in operacijam SVOP ter izmenjava informacij med državami vzhodnega partnerstva, državami članicami in institucijami EU.

EU je še naprej dejavna partnerica na forumih za mednarodno reševanje sporov, kot so na primer mednarodne razprave v Ženevi in pogajanja v formatu 5+2, ter še naprej zagotavlja polno podporo skupini Minsk pod vodstvom OVSE. Posebni predstavnik EU za Južni Kavkaz in za krizo v Gruziji je omogočil dialog med stranema.

V zvezi z bližnjevzhodnim mirovnim procesom je EU še naprej podpirala tekoča neposredna pogajanja med Izraelom in Palestino pod zaščito ZDA ter večkrat izrazila svojo pripravljenost uporabiti vse instrumente, ki jih ima na voljo, za podporo pri iskanju celovitega sporazuma med njima glede vseh vprašanj končnega statusa. Ministri za zunanje zadeve EU so se v sklepih Sveta decembra 2013 zavezali k zagotovitvi neprecedenčnega svežnja evropske politične, gospodarske in varnostne podpore obema stranema v okviru sporazuma o končnem statusu. EU je ohranila podporo Palestini pri vzpostavljanju institucij in upravljanju, razvoju zasebnega sektorja in humanitarni pomoči. EU prav tako ohranja zmogljivost misije EUBAM Rafah za prerazporeditev na mejnem prehodu Rafah, ko bodo politične in varnostne razmere to dopuščale.

3. Vzhodna in južna razsežnost ESP

3.1 Vzhodno partnerstvo

Sodelovanje med EU in njenimi vzhodnimi evropskimi partnerskimi državami, tj. Armenijo, Azerbajdžanom, Belorusijo, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino, se je leta 2013 okrepilo. Več partnerskih držav je sprejelo pomembne ukrepe za boljše politično in gospodarsko povezovanje z EU. Mejnik je bil tretji vrh vzhodnega partnerstva, ki je potekal 28. in 29. novembra 2013 v Vilni v Litvi. To je bila priložnost za proučitev napredka od drugega vrha vzhodnega partnerstva v Varšavi in opredelitev nadaljnjih korakov za naslednji dve leti. Medtem ko bo naslednja faza vzhodnega partnerstva označena z večjim razločevanjem v dvostranskih sporazumih, je treba še nadalje razviti skupni program za vseh šest partnerskih držav. Večstranska raven vzhodnega partnerstva bo v prihodnosti še naprej krepila cilje na dvostranski ravni ter spodbujala dialog in sodelovanje glede splošnih vprašanj, kot je opredeljeno v delovnih programih štirih tematskih platform vzhodnega partnerstva. Večstranski stiki na ministrski ravni so v zvezi s tem bistvenega pomena in ena od prednostnih nalog bo nadaljevanje neformalnih dialogov vzhodnega partnerstva. Ta srečanja so se izkazala kot odličen način za vzpostavitev rednih, neformalnih izmenjav med ministri za zunanje zadeve glede programa vzhodnega partnerstva in vprašanj zunanje politike skupnega pomena, s čimer se prispeva k večjemu zbliževanju politik in varnostne politike ter k učinkovitosti na področju zunanje politike. Prav tako je treba iskati priložnosti za srečanja ministrov iz posameznih sektorjev, kot je bilo srečanje ministrov za promet in pravosodje leta 2013.

V sporočilu o ESP[10] maja 2011 sta Komisija in visoka predstavnica potrdili, da so v osrčju procesa političnega in gospodarskega povezovanja tudi vrednote, na katerih je zgrajena Evropska unija – to so svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravna država. Gre za vrednote, ki so določene v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji ter na katerih temeljita člena 8 in 49.

Prednostne naloge za delo v prihodnjih letih, so podrobneje opisane v Poročilu o izvajanju vzhodnega partnerstva za leto 2013, ki je priloženo temu sporočilu.

3.2 Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo južnega Sredozemlja

Kot odziv na zgodovinske dogodke v arabskem svetu leta 2011 je EU svojim sredozemskim partnerskim državam omogočila partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo[11]. V časovnem načrtu iz leta 2012 so navedeni cilji, ki naj bi se uresničili v okviru partnerstva. Na njegovo izvajanje leta 2013 pa so močno vplivali stalni pomembni politični dogodki v južnem Sredozemlju.

S političnega vidika so v letu 2013 prevladovale vse bolj zapletene in raznolike razmere v državah južnega sosedstva, katerih regionalno povezovanje je bilo še  naprej težavno. Konflikt v Siriji je še naprej vplival na razmere v celotni regiji s posrednimi učinki na politično stabilnost nekaterih sosednjih držav. Regija se je soočala z več kot 2,5 milijona beguncev, ki so zbežali iz Sirije v sosednje države.

Politična in verska polarizacija vplivata na številne sredozemske države, kot je na primer Egipt, kjer so julijski dogodki pripeljali do izgona predsednika Mursija. Medtem ko se je napredek na področju vzpostavljanja in krepitve institucionalne osnove za demokracijo nadaljeval, je ta postopek v nekaterih državah zaradi notranjih političnih konfliktov naletel na ovire. Vendar je EU ostala trdna glede stalnega sodelovanja in pomoči državam južnega Sredozemlja in ju celo okrepila z mehanizmi, ki jih je imela na voljo v okviru dvostranskih političnih dialogov in programov pomoči.

Prednostne naloge za delo v prihodnjih letih, so podrobneje opisane v Poročilu o izvajanju vzhodnega partnerstva za leto 2013, ki je priloženo temu sporočilu.

4. EU kot diplomatski akter, ki zagotavlja varnost

ESP je bila oblikovana na podlagi spodbujanja stabilnosti, varnosti in trajnostnega razvoja ter ostaja pomemben cilj EU. Varnost v najširšem možnem smislu zahteva pregledno in odgovorno upravljanje, spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter obete glede gospodarstva in zaposlovanja.

EU in njene partnerske države v sosedstvu se soočajo z dolgoletnimi in nastajajočimi varnostnimi izzivi v hitro spreminjajočem in kompleksnem geostrateškem okolju. Resni varnostni izzivi vključujejo tudi terorizem in organiziran kriminal, vključno s tihotapljenjem ljudi, mamil in strelnega orožja. Nestabilne varnostne razmere s številnimi „zamrznjenimi konflikti“, ki EU in njenim partnerskim državam preprečujejo, da bi v celoti koristile ugodnosti sodelovanja v okviru ESP, poudarjajo potrebo po nadaljnji krepitvi EU svojega prispevka k varnosti v svojem sosedstvu ter s tem povečanju lastne varnosti. To je področje skupnega interesa za EU in številne njene partnerske države, tudi tiste, ki do zdaj niso pokazale velike pripravljenosti ali zmožnosti za popolno sodelovanje z EU v okviru prenovljene ESP. Vendar obstaja jasna potreba po tesnejšem sodelovanju pri obravnavi regionalnih varnostnih izzivov. EU in njene države članice imajo z dvostranskimi prizadevanji pomembno vlogo, ki temelji na celovitem pristopu EU do zunanjih konfliktov in kriz ter preprečuje in obvladuje konflikte ter njihove vzroke.

Skupno krizno upravljanje je mogoče okrepiti z nadaljnjim spodbujanjem in omogočanjem udeležbe partnerskih držav v misijah SVOP. Okvirne sporazume o udeležbi v misijah SVOP, ki jih je EU sklenila z Ukrajino, Moldavijo in Gruzijo, bi bilo treba še naprej izvajati. Razprave o morebitnih okvirnih sporazumih o udeležbi in morebitni udeležbi v misijah SVOP se morajo nadaljevati, zlasti z Jordanijo in Marokom.

Da se ohrani koristnost ESP za partnerske države tudi v okviru trajnostnih, vedno številčnejših, političnih, gospodarskih in varnostnih kriz, mora EU prek ESP izkoristiti priložnosti za ukrepanje, ki temelji na diplomaciji, preprečevanju konfliktov in mediaciji. Takšno ukrepanje mora prav tako spodbujati tradicionalne varnostne zmožnosti, kot so na primer vojaško svetovanje in usposabljanja, policija, pravosodje in sodelovanje pri upravljanju mej, ter pomagati partnerskim državam, kjer je mogoče, pri izvajanju njihovih mednarodnih obveznosti glede širših varnostnih izzivov v skladu z zadevnimi pogodbami. EU se mora bolj osredotočiti zlasti na podporo reform v smeri bolj preglednega, odgovornega in demokratično nadzorovanega varnostnega sektorja, da se na vzhodu in jugu zagotovi okolje, ki spodbuja demokracijo in vključujočo rast.

Učinkovitost in trajnost podpore EU zahteva večjo doslednost med splošnimi strateškimi in političnimi dvostranskimi cilji, vključno na področju SVOP in sodelovanju s partnerskimi državami. Celovit pristop EU do zunanjih konfliktov in kriz[12] bo EU omogočil, da z uporabo vseh svojih obstoječih politik in finančnih orodij prilagodi svoj pristop posebnim potrebam partnerskih držav ESP v kriznih in pokriznih razmerah. Bolj skladna, skupna uporaba instrumentov EU, vključno z dvostranskimi dejavnostmi držav članic s partnerskimi državami v sosedstvu, bo izboljšala zmožnost EU za obravnavo kratkoročnih in dolgoročnih izzivov ter potreb v regiji.

5. Zaključki

ESP je politika stalnega sodelovanja. Vrednost politike ni le v dosežkih njenih posameznih sestavnih delov (kot so na primer politična reforma/demokratizacija, povezovanje trgov, večja mobilnost in medosebni stiki ter sektorsko sodelovanje). Prav tako zaveže države/družbe v prehodu in celo kriznih razmerah k EU tako, da jim predlaga različne vrednosti in standarde, ki bi vodili njihova reformna prizadevanja, ter na splošno z ustvarjanjem mrež za povezovanje z EU in naprej z drugimi partnerskimi državami. Je okvir za prizadevanja za demokracijo, svoboščine, blaginjo in varnost ter njihovo zaščito za EU in njene partnerske države. Čeprav lahko to zahteva stalen nadzor primernosti in ustreznosti politike ter njenih instrumentov, obstajajo tehtni razlogi za njeno ohranitev kot okvira za odnose EU z njenimi sosedskimi državami v prihodnjih letih.

Hkrati si mora EU prizadevati za zagotovitev večje skladnosti ciljev politike EU in bo morala nadalje razmisliti o boljših načinih preprečevanja kriz ter se prilagoditi hitro spreminjajočim razmeram tako, da bo prilagodila svoje postopke sprejemanja odločitev in po potrebi uporabila dodatne politične instrumente. EU in države članice morajo poiskati načine za boljše odzivanje EU na razvoj dogodkov v svojem sosedstvu in prilagajanje spreminjajočim potrebam partnerskih držav.

Cilj EU ostaja zagotoviti koristnost in učinkovitost ESP za vse partnerske države, tudi tiste, ki se soočajo s pritiski in konflikti. ESP mora učinkovito prispevati k preprečevanju, upravljanju in reševanju konfliktov ter zagotoviti prave spodbude, da se partnerske države približajo demokratičnim, gospodarskim in strukturnim reformam.

[1]               Temu skupnemu sporočilu je priloženo: dvanajst poročil o napredku držav, ki ocenjujejo izvajanje ESP v letu 2013 v državah, s katerimi je bil sklenjen akcijski načrt ESP ali enakovreden dokument, dve regionalni poročili o napredku, doseženem v letu 2013 pri izvajanju vzhodnega partnerstva ter partnerstva za demokracijo in skupno blaginjo in priloga s statističnimi podatki.

[2]               Evropsko sosedstvo vključuje Alžirijo, Armenijo, Azerbajdžan, Belorusijo, Egipt, Gruzijo, Izrael, Jordanijo, Libanon, Libijo, Maroko, Republiko Moldavijo (v nadaljnjem besedilu: Moldavija), Palestino (poimenovanje, uporabljeno v tem dokumentu, ne pomeni nikakršnega priznanja Palestine kot države in ne vpliva na stališče o priznanju Palestine kot države), Sirijo, Tunizijo in Ukrajino.

[3]               SEC(2014) 200.

[4]               Sklepi Sveta glede Ukrajine, seja Sveta za zunanje zadeve, Bruselj, 10. februar 2014.

[5]               JOIN(2013) 22/2, Na poti k celovitemu pristopu EU k sirski krizi.

[6]               COM(2008) 394 final, „Najprej pomisli na male“,  „Akt za mala podjetja“ za Evropo.

[7]               COM(2013) 869 final o delu projektne skupine za Sredozemlje.

[8]               Sklepi Evropskega sveta z dne 19. in 20. decembra 2013, EUCO 217/13.

[9]           Glej časovni načrt vzhodnega partnerstva 2012–2013, SWD(2012) 109 final.

[10]              COM(2011) 303, z dne 25. maja 2011, Nov odziv na spremembe v sosedstvu.

[11]             COM(2011) 200 z dne 8. marca 2011, Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo.

[12]             JOIN(2013) 30 final, Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz.