52012SC0201

DELOVNI DOKUMENT SLUŽB KOMISIJE

POVZETEK POROČILA O OCENI UČINKA O SPREMEMBI DIREKTIVE 2001/20/ES O KLINIČNIH PRESKUŠANJIH

Spremni dokument k

predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta

o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini in razveljavitvi Direktive 2001/20/ES

1.           Opredelitev problema

1.           Klinična preskušanja, kot so opredeljena v direktivi o kliničnih preskušanjih, so raziskave zdravil na ljudeh, kjer se zdravila ne uporabljajo v skladu z običajno klinično prakso, ampak na podlagi protokola raziskave. Vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom in publikacije v medicinskih revijah temeljijo na podatkih iz kliničnih preskušanj. Zato so klinična preskušanja bistvena za razvoj zdravil in izboljšanje postopkov zdravljenja.

2.           Klinična preskušanja ureja Direktiva 2001/20/ES o kliničnih preskušanjih. Glavni cilj Direktive je zagotoviti varnost in pravice udeležencev ter zanesljivost in ponovljivost podatkov iz kliničnega preskušanja.

3.           Direktiva o kliničnih preskušanjih je tarča kritik vseh zainteresiranih strani (od pacientov do raziskovalcev in industrije), ker je znatno zmanjšala zanimanje za raziskave na pacientih in podobne raziskave v EU. Število kliničnih preskušanj, za katera so bile v EU oddane vloge, se je tako zmanjšalo s 5 028 (v letu 2007) na 4 400 v letu 2010. Ta trend postopoma zmanjšujejo evropsko konkurenčnost na področju kliničnih raziskav, kar negativno vpliva na razvoj novih in inovativnih postopkov zdravljenja ter zdravil. Glavni opredeljeni problemi se nanašajo na naslednja vprašanja.

4.           Ločena oddaja in različno ocenjevanje vlog za klinična preskušanja ter različni nadaljnji regulativni ukrepi: klinična preskušanja je treba odobriti (oddaja vloge in ocenjevanje), izvajajo pa se tudi nadaljnji regulativni ukrepi/regulativni nadzor. Oddaja, ocena vloge in nadaljnji regulativni ukrepi za isto klinično preskušanje se izvajajo v različnih državah članicah, povsem ločeno drug od drugega. Poleg tega sta v te postopke v vsaki državi članici vključena dva različna organa: nacionalni pristojni organ in eden ali več odborov za etična vprašanja. Zaradi tega sistema prihaja do povečanih upravnih bremen in nadležnih ovir pri izvajanju raziskav, s čimer so povezane zamude pri dostopu do inovativnih postopkov zdravljenja, s katerimi bi lahko reševali življenja.

5.           Več težav pri izvajanju kliničnih preskušanj zaradi regulativnih zahtev, ki niso prilagojene praktičnim vidikom in potrebam: tveganje za varnost pacientov v kliničnem preskušanju se lahko zelo razlikuje, odvisno zlasti od obsega znanja in predhodnih izkušenj z zdravilom, ki se v kliničnem preskušanju preskuša (v nadaljnjem besedilu: zdravilo v preskušanju). Pri tem je bistveno je upoštevati, ali je zdravilo v preskušanju v EU ali drugje že odobreno. Vendar pa direktiva o kliničnih preskušanj ne obravnava in ne upošteva zadovoljivo teh razlik v tveganju. Obveznosti in omejitve iz te direktive se namreč večinoma uporabljajo ne glede na tveganje za varnost udeleženca ter brez upoštevanja praktičnih vidikov in zahtev.

6.           Zanesljivost podatkov iz kliničnega preskušana v mednarodnem raziskovalnem okolju: opaziti je mogoče trend globalizacije kliničnih raziskav, zlasti v smeri vključevanja držav v vzponu. Klinične raziskave na mednarodni ravni koristijo udeleženim državam, prebivalstvu in svetovnemu javnemu zdravju. Vendar pa globalizacija kliničnih raziskav pomeni izziv, ko gre za nadziranje skladnosti z dobro klinično prakso.

2.           Analiza subsidiarnosti

7.           Zakonodaja Unije o kliničnih preskušanjih temelji na členu 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Na podlagi člena 114 PDEU izvaja EU na tem področju svojo deljeno pristojnost.

8.           Zaradi usklajenih pravil bo mogoče sklicevanje na rezultate in ugotovitve kliničnih preskušanj v vlogah za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom v Uniji. To je ključnega pomena, saj se pravzaprav vsa večja klinična preskušanja pogosto izvajajo več državah članicah. Za reševanje tega vprašanja določa direktiva o kliničnih preskušanjih na ravni Unije obsežna pravila, ki jih je treba upoštevati pri kliničnih preskušanjih.

9.           Čeprav so predpisi o kliničnih preskušanjih skladni z načelom subsidiarnosti, so v pogodbah določne omejitve, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju možnosti politike: Pogodba določa omejitve glede uskladitve etičnih vidikov (tj. zlasti potrebe po pridobitvi „prostovoljne privolitve po poučitvi“ udeleženca). Poleg tega obstaja več vidikov značilno nacionalne narave, kot so pravila za vzpostavitev „zakonitega zastopnika“ udeleženca in pravila o odškodninski odgovornosti za škodo, ki jo je udeleženec utrpel.

3.           Cilji

· Cilj št. 1: sodoben regulativni okvir za oddajo in ocenjevanje vlog za klinična preskušanja ter nadaljnje regulativne ukrepe, pri čemer se upošteva mednarodno raziskovalno okolje. Pri tem so kot operativni cilji določeni zmanjšanje upravnih bremen, operativnih stroškov ter zamud pri začetku kliničnega preskušanja, če so posledica predpisov.

· Cilj št. 2: regulativne zahteve, ki so prilagojene praktičnim vidikom in potrebam, ne da bi bili pri tem ogrožene varnost, dobrobit in pravice udeležencev v kliničnem preskušanja ter ponovljivost podatkov. Pri tem so kot operativni cilji določeni zmanjšanje upravnih in operativnih stroškov glede dveh ključnih regulativnih zahtev: letnega varnostnega poročila in obveznega zavarovanja/vključitve v odškodninski mehanizem.

· Cilj št. 3: upoštevanje mednarodne razsežnosti kliničnih preskušanj pri zagotavljanju skladnosti z dobro klinično prakso. Pri tem je kot operativni cilj določena skladnost kliničnih preskušanj, izvedenih v tretjih državah, z dobro klinično prakso.

4.           Možnosti politike

4.1.        Cilj št. 1 – sodoben regulativni okvir za oddajo in oceno vlog za klinična preskušanja ter nadaljnje regulativne ukrepe na tem področju

4.1.1.     Možnost politike št. 1/1 – brez ukrepanja na ravni Unije in zanašanje na prostovoljno sodelovanje držav članic (osnovna možnost)

4.1.2.     Možnost politike št. 1/2 – enkratna oddaja vloge z ločeno oceno

10.         Pri tej možnosti politike bi se vloga oddala centralno prek IT-portala, vzpostavljenega na ravni EU, zadevne države članice pa bi nato ločeno podale oceno.

4.1.3.     Možnost politike št. 1/3 – enkratna oddaja vloge s skupno oceno držav članic glede vprašanj, ki niso etične narave

11.         Pri tej možnosti politike bi se vloga oddala centralno, države članice, v katerih se klinično preskušanje izvaja, pa bi nato podale skupno oceno. Pri tej možnosti bi bila vključenost Komisije ali Agencije (razen pri vzpostavitvi navedene enotne točke za oddajo vlog) omejena na tehnično podporo in na posredovanje pri pripravi skupne ocene.

4.1.4.     Možnost politike št. 1/4 – enkratna oddaja vloge s centralno oceno Agencije glede vprašanj, ki niso etične narave

12.         Pri tej možnosti politike bi se vloga oddala centralno, nato pa bi jo centralno ocenil znanstveni odbor v okviru Evropske agencije za zdravila (v nadaljnjem besedilu: Agencija).

13.         Poleg tega bi vsaka zadevna država članica izdala nacionalne predpise glede etičnih vidikov kliničnega preskušanja.

4.1.5.     Možnost politike št. 1/5 – izbira pravne oblike: sprejem besedila direktive o kliničnih preskušanjih v obliki uredbe

4.1.6.     Možnost politike št. 1/6 – kombinacija možnosti politike št. 1/3 (skupna ocena) in št. 1/5 (pravna oblika uredbe)

4.2.        Cilj št. 2 – regulativne zahteve, prilagojene praktičnim vidikom in potrebam

4.2.1.     Možnost politike št. 2/1 – brez ukrepanja na ravni Unije (osnovna možnost)

4.2.2.     Možnost politike št. 2/2 – razširitev področja neintervencijskih preskušanj

14.         Direktiva o kliničnih preskušanjih se uporablja samo za „intervencijska preskušanja“, ne pa tudi za „neintervencijska preskušanja“. Neintervencijska preskušanja so preskušanja z odobrenimi zdravili, pri katerih udeleženci niso določeni vnaprej in pri katerih ni dodatne intervencije. Pri tej možnosti bi se zaradi izključitve zadnje zahteve (dodatna intervencija) razširil pomen neintervencijskih preskušanj. Zato bi se področje uporabe direktive o kliničnih preskušanjih zmanjšalo.

4.2.3.     Možnost politike št. 2/3 – izključitev nekomercialnih sponzorjev

15.         Zahteve iz direktive o kliničnih preskušanjih so še zlasti nadležne za sponzorje, ki nimajo vedno na voljo ustreznih sredstev in virov za njihovo izpolnjevanje. To se nanaša predvsem na „nekomercialne sponzorje“. „Nekomercialni sponzorji“ so običajno univerze ali akademske ustanove, fundacije ali dobrodelne organizacije. Pri tej možnosti bi se ravnali po zgledu ZDA in Japonske, saj se predpisi o kliničnih preskušanjih ne bi uporabljali za nekomercialne sponzorje.

4.2.4.     Možnost politike št. 2/4 – odprava regulativnih zahtev na podlagi znanja o zdravilu v preskušanju

16.         Pri tej možnosti politike bi se odpravile nekatere regulativne zahteve (na primer obvezno zavarovanje/vključenost v odškodninski mehanizem in obvezno letno varnostno poročilo) za klinična preskušanja odobrenih zdravil, ki se uporabljajo v skladu z odobreno indikacijo, ali zdravili v preskušanju, ki se uporabljajo na dobro znan način.

4.2.5.     Možnost politike št. 2/5 – zavarovanje/neobvezen „nacionalni odškodninski mehanizem“

17.         Ta možnost politike se nanaša samo na vprašanje obveznega zavarovanja/vključitve v odškodninski mehanizem. Države članice bi morale zagotoviti odškodninski mehanizem za klinična preskušanja, ki se izvajajo na njihovem ozemlju, pri čemer bi se upoštevali nacionalni predpisi o odškodninski odgovornosti. Sponzorji bi se lahko sami odločili, ali bodo pristopili temu nacionalnemu odškodninskemu mehanizmu.

4.2.6.     Možnost politike št. 2/6 – kombinacija možnosti politike št. 2/4 in št. 2/5

18.         Ta možnost politike se nanaša le na obvezno zavarovanje/vključitev v odškodninski mehanizem. Obvezno zavarovanje/vključitev v odškodninski mehanizem se ne bi nanašalo na klinična preskušanja z minimalnim tveganjem (možnost politike št. 2/4). Pri drugih kliničnih preskušanjih bi bila obvezna vključitev v odškodninski mehanizem (možnost št. 2/5).

4.3.        Cilj št. 3 – upoštevanje mednarodne razsežnosti kliničnih preskušanj pri zagotavljanju skladnosti z dobro klinično prakso

4.3.1.     Možnost politike št. 3/1: ohranjanje sedanjega stanja (osnovna možnost)

19.         Ta možnost, ki temelji na „samourejanju“, bi pomenila, da bi se še naprej zanašali na prostovoljno zavezo sponzorjev za zagotovitev, da se klinična preskušanja v tretjih državah izvajajo v skladu z dobro klinično prakso, da te tretje države izvajajo regulativni nadzor v okviru svojih pristojnosti in da nadzorniki iz držav članic izvajajo nekatere preglede v okviru vlog za pridobitev dovoljenja za promet z zdravili.

4.3.2.     Možnost politike št. 3/2: olajšanje nadziranja skladnosti z dobro klinično prakso s povečanjem preglednosti

20.         Pri tej možnosti bi morali sponzorji javno registrirati vsa klinična preskušanja, katerih rezultati se naknadno uporabljajo v vlogi za odobritev drugega kliničnega preskušanja ali za pridobitev dovoljenja za promet za zdravilom. To bi omogočilo nadzornim organom, da posežejo v navedena klinična preskušanja in jih nadzirajo. Prav tako bi se povečal pritisk na sponzorje pri upoštevanju dobre klinične prakse.

4.3.3.     Možnost politike št. 3/3: nadzor regulativnih sistemov tretjih držav za klinična preskušanja

21.         Pri tej možnosti se Komisiji ali Agenciji omogoči izvajanje „sistemskega nadzora“ v tretjih državah, da bi se ocenilo, ali je njihov regulativni sistem in sistem izvajanja na področju kliničnih preskušanj enak sistemu v EU.

4.3.4.     Možnost politike št. 3/4: nadziranje skladnosti z dobro klinično prakso v tretjih državah s strani Agencije

22.         Pri tej možnosti bi bila Agencija ali Komisija pooblaščena za izvajanje nadzora na mestih kliničnega preskušanja v tretjih državah, ne da bi pri tem črpala vire za nadzor, ki jih prostovoljno zagotavljajo države članice.

4.3.5.     Možnost politike št. 3/5: kombinacija možnosti politike št. 3/2 in št. 3/3

5.           Ocena učinkov

5.1.        Cilj št. 1 – sodoben regulativni okvir za oddajo in oceno vlog za klinična preskušanja ter nadaljnje regulativne ukrepe na tem področju

5.1.1.     Možnost politike št. 1/1: brez ukrepanja na ravni Unije in zanašanje na prostovoljno sodelovanje držav članic (osnovna možnost)

23.         Sedanji mozaik različnih postopkov ocenjevanja vlog za klinična preskušanja v zadevnih državah članicah glede družbenih učinkov/učinkov na zdravje ne zagotavlja nujno najvišjega mogočega standarda ocenjevanja v EU. Poleg tega se lahko pri istem kliničnem preskušanju postopek odobritve spremeni ali prilagodi. Te razlike lahko vplivajo na podatke iz kliničnega preskušanja. Če se izvedba in načrtovanje preskušanja preveč razlikujeta, se sponzorji odločijo prekiniti preskušanje v eni ali več državah članicah. To pomeni, da pacienti v navedenih državah članicah ne bodo mogli izkoristiti morebitnih koristi klinične raziskave, kar povzroča neenakosti na področju javnega zdravja.

24.         Gospodarski učinek direktive o kliničnih preskušanjih so upravni stroški v višini približno 306 milijonov EUR letno in operativni neupravni stroški v višini približno 2,2 milijarde EUR letno.

5.1.2.     Možnost politike št. 1/2 – enkratna oddaja vloge z ločeno oceno

25.         Glede učinka na zdravje in varnost pacientov ni sprememb v primerjavi s sedanjim stanjem.

26.         Gospodarski učinek te možnosti politike bi bili manjši upravni stroški v višini 45,5 milijona EUR. Glede operativnih stroških pa bi bilo stanje enako kot pri možnosti politike št. 1/1, saj je ta možnost politike omejena na orodje informacijske tehnologije za predložitev informacij. Enkratni stroški uvedbe informacijske tehnologije in tekoči operativni stroški se razlikujejo glede na tehnično rešitev in znašajo od 1,62 milijona EUR do 6,3 milijona EUR za uvedbo rešitve in od 0,34 milijona EUR (plus 0,25 EPDČ) do 1,26 milijona EUR (plus 19 EPDČ) za operativne tekoče stroške. Izbira tehnične rešitve je tesno povezana z določitvijo, kje bo vzpostavljena enotna točka za oddajo vlog – v Agenciji ali Komisiji. Pri tem gre za politično odločitev, ki se sprejme pozneje in pri kateri se lahko ocena učinka uporabi kot pomoč.

5.1.3.     Možnost politike št. 1/3 – enkratna oddaja vloge s skupno oceno držav članic glede vprašanj, ki niso etične narave

27.         Družbeni učinek/učinek na zdravje bi bilo izboljšanje zaščite, varnosti in pravic udeležencev v primerjavi z osnovno možnostjo, saj bi se povezalo strokovno znanje iz različnih držav članic. Enoten odgovor na zahtevo za izvajanje kliničnega preskušanja bi omogočil hitrejši začetek kliničnega preskušanja na podlagi istega protokola, s čimer bi se odpravile neenakosti iz osnovne možnosti.

28.         Gospodarski učinek te možnosti politike je večinoma enak kot pri možnosti št. 1/2. Upravni stroški bi se zmanjšali na 34,3 milijona EUR, kar bi pomenilo prihranek v višini 271,7 milijona EUR letno v primerjavi z osnovno možnostjo. Pri tej možnosti bi se operativni stroški izvajanja kliničnih preskušanj v EU znatno znižali (prihranki v višini do 440 milijonov EUR).

29.         Glede na obseg podporne strukture znašajo potrebe po virih med 1,5 in 7 EPDČ. Izbira obsega podporne strukture je povezana z odločitvijo o tem, kdo zagotavlja podporno strukturo – Agencija ali Komisija. Pri tem gre za politično odločitev, ki se sprejme pozneje in pri kateri se lahko ocena učinka uporabi kot pomoč.

5.1.4.     Možnost politike št. 1/4: enkratna oddaja vloge s centralno oceno Agencije glede vprašanj, ki niso etične narave

30.         Ta možnost ima glede družbenega učinka/učinka na zdravje to prednost, da vključuje vse države članice in tako povezuje najboljše strokovno znanje regulativnih organov, ki je na voljo. Vendar pa bi pri tej možnost lahko prišlo do dodatnih zamud pri začetku kliničnega preskušanja, ker lahko pri dvojnem sistemu odobritve (na nacionalni ravni in na ravni EU) pride do protislovij in s tem do dodatnih zamud zaradi njihovega reševanja. Poleg tega bi se zaradi vključenosti vseh držav članic v razpravo, tudi tistih, ki jih to neposredno ne zadeva, ta še bolj zapletla, doseganje sporazumne rešitve pa bi bilo oteženo. Posledica te možnosti politike bi bila tudi „institucionalna kontinuiteta“ med postopkom odobritve kliničnih preskušanj, nadaljnjim razvojem zdravila in končno dovoljenjem za promet s tem zdravilom. S tem pa je povezano tveganje, da bi bila na koncu razvojnega postopka v okviru vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom izključena ponovna neobremenjena ocena podatkov.

31.         Gospodarski učinek/stroški te možnosti politike bi bil prihranek pri upravnih stroških v višini do 264,2 milijona EUR. Glede operativnih stroškov bi bil učinek podoben kot pri možnosti politike št. 1/3, kar pomeni prihranke v višini približno 440 milijonov EUR. Stroški uvedbe pa bi se večinoma nanašali na dodatno vlogo Agencije. Potrebe po dodatnem osebju so ocenjene na 4 000 EDPČ.

5.1.5.     Možnost politike št. 1/5 – izbira pravne oblike – sprejem besedila direktive o kliničnih preskušanjih v obliki uredbe

32.         Ta možnost politike bi zagotovila, da bi države članice vloge za odobritev kliničnega preskušanja ocenjevale na podlagi enakega besedila in ne na podlagi različnih, neizbežno razhajajočih se prenesenih nacionalnih ukrepov.

5.1.6.     Možnost politike št. 1/6 – kombinacija možnosti politike št. 1/3 (skupna ocena) in št. 1/5 (pravna oblika uredbe)

33.         Pri tej možnosti politike bi bila skupna ocena (možnost politike št. 1/3) še okrepljena z izbiro pravne oblike uredbe (št. 1/5). To bi olajšalo sodelovanje med državami članicami pri oceni vloge za klinično preskušanje.

5.2.        Cilj št. 2 – regulativne zahteve, prilagojene praktičnim vidikom in potrebam

5.2.1.     Možnost politike št. 2/1: brez ukrepanja na ravni Unije (osnovna možnost)

34.         Obvezno zavarovanje/vključitev v odškodninski mehanizem zagotavlja, da je v primeru škode, ki je posledica kliničnega preskušanja, udeležencu izplačana odškodnina – ne glede na finančna sredstva sponzorja ali raziskovalca. Letno varnostno poročilo je lahko uporabno za nacionalne pristojne organe ali odbore za etična vprašanja pri nadzoru in spremljanju varnosti zdravila v preskušanju, zlasti če je učinkovina še večinoma neznana in še ni odobrena.

35.         Letni stroški obveznega zavarovanja/vključitve v odškodninski mehanizem in varnostnega poročila so približno 222,8 milijona EUR, h katerim je treba prišteti še upravne stroške v višini 7,2 milijona EUR. Po drugi strani pa le približno 0,025 % vseh udeležencev uspešno uveljavlja odškodnino za škodo, nastalo pri kliničnem preskušanju. Vsak odškodninski zahtevek znaša v povprečju od 3 000 do 6 000 EUR.

5.2.2.     Možnost politike št. 2/2 – razširitev področja neintervencijskih študij

36.         Neposredni družbeni učinek/učinek na zdravje bi bilo urejanje teh študij na nacionalni ravni s strani držav članic. Glede na ukrepe, ki jih sprejme posamezna država članica, bi to pomenilo strožje ali ohlapnejše predpise ali pa sploh nobenih predpisov za te vrste študij. Gospodarski učinek/stroški te možnosti politike so prihranki v višini 16,98 milijona EUR pri operativnih stroških in 219 000 EUR pri upravnih stroških.

5.2.3.     Možnost politike št. 2/3 – izključitev nekomercialnih sponzorjev

37.         Pri tej možnosti bi bil družbeni učinek/učinek na zdravje ta, da udeleženci v kliničnem preskušanju, ki ga vodi „nekomercialni sponzor“, na ravni EU ne bi bili zaščiteni. Prav tako pa se ne bi uporabljala pravila EU za zagotavljanje ponovljivosti in zanesljivosti podatkov. To bi pomenilo veliko pomanjkljivost pri zagotavljanju enakih pogojev za izvajanje kliničnih preskušanj v EU, ne da bi bile pri tem ogrožene zaščita pravic in varnost pacientov ter ponovljivost podatkov v EU. Ta možnost bi prav tako negativno vplivala na javno zdravje na splošno. Klinična preskušanja, ki jih izvajajo „nekomercialnih sponzorji“, imajo lahko odločilen učinek na javno zdravje, ker se rezultati lahko objavijo in tako vplivajo na izbiro možnosti zdravljenja in zdravljenje na splošno.

38.         Gospodarski učinek/stroški te možnosti politike bi bil prihranek v višini 73,9 milijona EUR pri operativnih stroških in 926 000 EUR pri upravnih stroških.

5.2.4.     Možnost politike št. 2/4: odpravljanje regulativnih zahtev na podlagi znanja o zdravilu v preskušanju

39.         Klinična preskušanja odobrenih zdravil pomenijo tveganje za javno zdravje, ki je običajno le minimalno večje kot pri standardnem zdravljenju, ali pa tveganja sploh ni. Zato odprava obveznega zavarovanja/vključitve v odškodninski mehanizem in pošiljanja letnih varnostnih poročil ne bi imela opaznega vpliva na zaščito udeležencev. Če pa bi prišlo do škode (malo verjetno), so zlasti pri zavarovanju na voljo številne dodatne vrste, kot sta na primer zavarovanje odgovornosti imetnika dovoljenja za promet z zdravilom za odobreno zdravilo in zavarovanje poklicne odgovornosti zaradi malomarnosti lečečega zdravnika.

40.         Gospodarski učinek/stroški te možnosti politike so prihranki v višini 34 milijonov EUR pri operativnih stroških in 438 000 EUR pri upravnih stroških.

5.2.5.     Možnost politike št. 2/5 – zavarovanje/neobvezen „nacionalni odškodninski mehanizem“

41.         Nacionalni odškodninski mehanizem bi v enaki meri zagotavljal izplačila odškodnin kateremu koli udeležencu, ki utrpi škodo, kot obvezno zavarovanje/kritje odškodnine, določeno v direktivi o kliničnih preskušanjih.

42.         Upravni in operativni stroški sponzorjev bi bili omejeni in bi se v primerjavi z osnovno možnostjo znatno znižali. Stroški izvedbe bi bili za države članice omejeni na približno 817 000 EUR letno, saj je število odškodninskih zahtevkov zelo omejeno.

5.2.6.     Možnost politike št. 2/6 – kombinacija možnosti politike št. 2/4 in št. 2/5

43.         Učinek na javno zdravje in varnost pacientov je seštevek učinkov pri možnosti politike št. 2/4 in št. 2/5. Pri preskušanjih z minimalnim tveganjem bi se odškodnine izplačevale iz drugih shem odškodninske odgovornosti (zavarovanje odgovornost imetnika dovoljenja itd.). Pri kliničnih preskušanjih z večjim tveganjem bi se odškodnine izplačevale iz nacionalne odškodninske sheme. Gospodarski učinek/stroški te možnosti politike bi bili za 30 000 EUR višji prihranki kot pri možnosti politike št. 2/5.

5.3.        Cilj št. 3: upoštevanje mednarodne razsežnosti kliničnih preskušanj pri zagotavljanju skladnosti z dobro klinično prakso

5.3.1.     Možnost politike št. 3/1: ohranjanje sedanjega stanja (osnovna možnost)

44.         S to možnostjo ne bi rešili nobenega vprašanja iz opredelitve problema.

5.3.2.     Možnost politike št. 3/2: olajšanje nadziranja skladnosti z dobro klinično prakso s povečanjem preglednosti

45.         Pri tej možnosti bi z visoko stopnjo preglednosti prispevali k zagotavljanju skladnosti z dobro klinično prakso. Gospodarski učinek/stroški za sponzorje bodo opazni predvsem pri upravnih stroških (približno 6,72 milijona EUR letno) za pošiljanje informacij o kliničnih preskušanjih v tretjih državah v javni register.

5.3.3.     Možnost politike št. 3/3: nadzor regulativnih sistemov tretjih držav za klinična preskušanja

46.         Ta možnost bi prispevala k zagotavljanju zanesljivosti in ponovljivosti podatkov iz kliničnih preskušanj, ki so navedeni v vlogah za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom v EU. To bi okrepilo splošno pravilo, da morajo klinični podatki iz tretjih držav izvirati iz kliničnih preskušanj, ki so bila izvedena v skladu z načeli, enakovrednimi tistim v EU.

47.         Gospodarski učinek/stroški se kažejo predvsem v izvedbenih stroških: gre za potrebe po virih, ki znašajo približno 5 EPDČ letno, ter stroške v višini približno 76 000 EUR.

5.3.4.     Možnost politike št. 3/4: nadziranje skladnosti z dobro klinično prakso v tretjih državah s strani Agencije

48.         Ta možnost bi prispevala k zagotavljanju skladnosti z dobro klinično prakso pri kliničnih preskušanjih, ki se izvajajo v tretjih državah. Kljub temu bi bilo še vedno mogoče redno in sistematično nadzirati vsa mesta izvajanja preskušanja. Poleg tega se nadzori običajno izvajajo v okviru postopka za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, tj. več let po koncu kliničnega preskušanja.

49.         Potrebe po virih na ravni EU bi bile približno 1 300 EPDČ.

5.3.5.     Možnost politike št. 3/5: kombinacija možnosti politike št. 3/2 in št. 3/3

50.         S kombinacijo možnosti politik bi se še okrepil učinek posameznih možnosti politike. S preglednostjo (možnost politike št. 3/2) se namreč izboljša ciljna usmerjenost nadzora regulativnih sistemov tretjih držav.

6.           Primerjava možnosti

6.1.        Cilj št. 1 – sodoben regulativni okvir za oddajo in ocenjevanje vlog za klinična preskušanja ter nadaljnje regulativne ukrepe na tem področju

51.         Začetno stanje ne omogoča rešitve problema. Čeprav imajo možnosti politike št. 1/2 (ločena ocena), št. 1/3 (skupna ocena držav članic) in št. 1/4 (ocena Agencije) skupen element (enotna točka za oddajo vlog), se medsebojno izključujejo.

52.         Zaradi skupnega elementa možnosti politik št. 1/2, 1/3 in 1/4 se znatno zmanjšajo upravni stroški, to pa prispeva k reševanju problema.

53.         Možnost politike št. 1/2 pa ne obravnava v zadostni meri vprašanja ločene ocene enakih vprašanj v zvezi z istim kliničnim preskušanjem. Glede tega sta primernejši možnosti politik št. 1/3 in 1/4, ki ne obravnavata le postopka oddaje vloge, ampak tudi postopek ocenjevanja vloge za klinično preskušanje. Pri primerjavi možnosti politik št. 1/3 in 1/4 se je pokazalo, da določa možnost št. 1/4 zelo zapleten sistem, pri katerem bi zlahka prihajalo do zamud. Vključuje vsako državo članico, kar glede na izvedbo kliničnih preskušanj ni potrebno. Samo približno 6 % vseh kliničnih preskušanj se izvaja v osmih državah članicah ali več. Glede na to se zdi neprimerno, da bi vsaka država članica sodelovala pri ocenjevanju vloge za klinično preskušanje. Poleg tega bi zaradi dvakratne odobritve (na ravni EU in na nacionalni ravni), ki izhaja iz možnosti politike št. 1/4, prišlo do dodatnih težav, ki bi se jim z možnostjo politike št. 1/3 lahko izognili.

54.         Možnost politike št. 1/3 predvideva preprostejši postopek kot možnost politike št. 1/4. Pri osnovni odobritvi so vključene le države članice, v katerih naj bi se klinično preskušanje izvajalo (vzpostaviti bi bilo treba mehanizem, ki bi omogočal naknadno razširitev preskušanja v dodatne države članice). Pri možnosti politike št. 1/3 bo odobritev verjetno tudi cenejša in hitrejša kot pri možnosti št. 1/4. To je zlasti pomembno za akademske raziskave ter mala in srednja podjetja.

55.         Možnost politike št. 1/5 (uredba ali direktiva) ni alternativa, ampak dodatek. S tem bi se pri oceni kliničnega preskušanja in nadaljnjih ukrepih zagotovil pristop, ki bi temeljil na enakih merilih.

56.         Možnost politike št. 1/6 je kombinacija možnosti politik št. 1/3 in 1/5. Prispeva k doseganju cilja št. 1, saj zagotavlja enak pravni okvir za odobritev kliničnih preskušanj, s čimer bi se olajšalo sodelovanje med državami članicami, ki je predvideno v možnosti politike št. 1/3. Tako bi se laže dosegli operativni cilji zmanjšanja zlasti upravnih bremen in zamud.

6.2.        Cilj št. 2 – regulativne zahteve, prilagojene praktičnim vidikom in potrebam

57.         Osnovna možnost ne omogoča odpravljanja opredeljenega problema. Možnost št. 2/2 (širitev področja neintervencijskih preskušanj) in možnost št. 2/3 (izključitev „nekomercialnih sponzorjev“) bi prenesli pristojnosti ureditve nazaj na države članice. Poleg tega je pri možnosti politike št. 2/3 težko razumeti, zakaj bi se morala pravila za zaščito varnosti in pravic udeležencev ter zanesljivost in ponovljivost podatkov uporabljati za nekatere vrste sponzorjev, ne pa za druge.

58.         Pri možnosti politike št. 2/4 (odprava zahtev na podlagi znanja o zdravilu v preskušanju) bi bili prihranki za sponzorje manjši kot pri možnost politike št. 2/3. Vendar pa je glede javnega zdravja in varnosti pacientov ta možnost boljša kot možnost politike št. 2/3, saj je pri njej opuščeno vsako razlikovanje med „nekomercialnimi“ in komercialnimi sponzorji ter je v ospredju objektivno merilo, in sicer status pridobitve dovoljenja za promet z zdravilom v preskušanju.

59.         Možnost politike št. 2/5 (nacionalni odškodninski mehanizem) lahko pomeni uporabno in stroškovno učinkovito orodje za obravnavo vprašanja obveznega zavarovanja/kritja odškodnine.

60.         Možnost politike št. 2/6 je kombinacija možnosti politik št. 2/4 in 2/5. Pri tej kombinaciji so upravni stroški manjši kot pri možnost politike št. 2/5, pri čemer varnosti pacientov ni ogrožena.

6.3.        Cilj št. 3: upoštevanje mednarodne razsežnosti kliničnih preskušanj pri zagotavljanju skladnosti z dobro klinično prakso

61.         Osnovna možnost ni zadovoljiva. Pri možnosti politik št. 3/3 (nadzori regulativnih sistemov tretjih držav za klinična preskušanja) in 3/4 (nadziranje skladnosti z dobro klinično prakso v tretjih državah s strani Agencije) so učinki glede doseganja cilja dokaj podobni, čeprav gre pri obeh za različen pristop. Njun učinek na vire na ravni EU pa se znatno razlikuje. Pri možnost politike št. 3/4 trenutno zaradi proračunskih omejitev ni mogoče razširiti dejavnosti nadzora v skladu s to možnostjo. Pri oceni učinka možnosti politike št. 3/3 se je pokazalo, da se lahko veliko doseže z mnogo manjšimi sredstvi, kot so predvidena v možnosti politike št. 3/4.

62.         Možnost politike št. 3/2 (obvezna registracija vseh kliničnih preskušanj) lahko prispeva k učinkovitemu nadzoru kliničnih preskušanj, ki se izvajajo v tretjih državah. Breme sponzorja, ki je omejeno na upravne stroške, je glede na koristi, ki jih prinaša ta možnost politike, sprejemljivo.

63.         Možnost politike št. 3/5 je kombinacija možnosti politik št. 3/2 in 3/4. Pri tej kombinaciji se še nadalje razvijajo orodja za preverjanje in zagotavljanje skladnosti, saj omogočajo bolj ciljno usmerjene sistemske nadzore.

7.           Najprimernejše možnosti

64.         Najprimernejša možnost za doseganje cilja št. 1 je možnost politike št. 1/6, ki omogoča hitro odobritev brez vzpostavljanja nove, centralne birokracije. Poleg tega določa ta možnost politike pravno obliko uredbe, ki olajša sodelovanje med državami članicami. Najprimernejša možnost za doseganje cilja št. 2 je možnost politike št. 2/6, pri kateri se znatno znižajo stroški (upravna bremena in operativni stroški), ne da bi bila pri tem ogrožena varnosti pacientov. Najprimernejša možnost za doseganje cilja št. 3 je možnost politike št. 3/5, ki združuje nadzor regulativnih sistemov pri učinkoviti uporabi virov z višjo stopnjo preglednosti, da se zagotovi usmerjen nadzor.

8.           Spremljanje in ocenjevanje

65.         Ključni kazalniki doseganja ciljev so število kliničnih preskušanj, za katera so bile oddane vloge v EU, število mednarodnih kliničnih preskušanj, ki se izvajajo v EU, stroški za klinična preskušanja, ki izhajajo iz zakonodaje, in zamude pri začetku kliničnega preskušanja. Te kazalnike bo Komisija ocenila prek rednih poročil iz podatkovne zbirke EU o kliničnih preskušanjih, prek javnega posvetovanja in organizacije forumov oziroma sodelovanja na forumih, na katerih zakonodajo ocenjujejo zainteresirane strani.