52010DC0614

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 28.10.2010

COM(2010) 614 konč.

SEC(2010) 1272 SEC(2010) 1276

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Celostna industrijska politika za dobo globalizacijeKonkurenčnost in trajnost v središču pozornosti

{SEC(2010) 1272}

{SEC(2010) 1276}

KAZALO

1. Evropa potrebuje industrijo 1

2. Svež pristop k industrijski politiki 1

3. Izboljšanje okvirnih pogojev za industrijo 1

3.1. Preverjanje konkurenčnosti in izvajanje pametne pravne ureditve 1

3.2. Izboljšanje dostopa do financiranja za podjetja 1

4. Krepitev enotnega trga 1

4.1. Razvoj enotnega trga in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine 1

4.2. Konkurenčna politika 1

4.3. Izboljšanje infrastrukture 1

4.4. Standardizacija 1

5. Nova industrijska inovacijska politika 1

5.1. Industrijske inovacije 1

5.2. Raven usposobljenosti 1

6. Izkoriščanje prednosti globalizacije 1

6.1. Trgovina in mednarodna ureditev 1

6.2. Zagotavljanje dostopa do surovin in kritičnih izdelkov 1

7. Spodbujanje modernizacije industrije 1

7.1. Gospodarnost z viri, energetska učinkovitost in učinkovitost glede CO2 1

7.2. Strukturne presežne zmogljivosti 1

7.3. Povečevanje družbene odgovornosti podjetij 1

8. Sektorska razsežnost – ciljni pristop 1

8.1 Vesolje: gonilna sila inovacij in konkurenčnosti na voljo državljanom 1

8.2. Trajnostna mobilnost 1

8.3. Spopadanje z družbenimi izzivi 1

8.4. Ponovna oživitev konkurenčnosti EU z vrednostnimi verigami 1

8.5. Obravnavanje vprašanj energetsko intenzivnih industrij 1

8.6 Okrepljen sektorski pristop 1

9. Sklepne ugotovitve: novo upravljanje EU industrijske politike 1

1. EVROPA POTREBUJE INDUSTRIJO

Evropa potrebuje industrijo in industrija Evropo bolj kot kdaj koli prej. Glavno orodje na poti do konkurenčne industrijske Evrope je enotni trg s 500 milijoni potrošnikov, 220 milijoni delavcev in 20 milijoni podjetnikov. V Evropski Uniji je na področju predelovalne industrije četrtina zaposlitev v zasebnem sektorju, vsaj še ena četrtina pa na področju povezanih storitev, ki so od industrije odvisne kot dobaviteljice ali stranke. V industriji poteka 80 % vseh raziskav in razvoja zasebnega sektorja, zato je industrija gonilna sila inovacij in zagotavlja rešitve za izzive, s katerimi se spoprijemajo naše družbe.

Povečanje produktivnosti predelovalne industrije in povezanih storitev predstavlja bistveno podporo pri ponovnem ustvarjanju rasti in delovnih mest, okrevanju in trajnosti gospodarstva EU ter ohranjanju našega socialnega modela. Kot določa strategija Evropa 2020, je zato v središču novega modela rasti za gospodarstvo EU prav industrija.

Zaradi finančne in gospodarske krize se je pozornost usmerila na osrednjo vlogo, ki jo pri konkurenčnosti in možnostih EU za ustvarjanje novih delovnih mest igra močna, konkurenčna in raznovrstna proizvodna vrednostna veriga . To sporočilo določa strateški okvir nove celostne industrijske politike, ki bo oživitev gospodarstva in zaposlovanje spodbujala z zagotavljanjem svetovno uspešne industrijske osnove v EU.

Dve tretjini zaposlenih v industriji predstavljajo zaposleni v malih in srednjih podjetjih, živahno in dinamično poslovanje MSP pa ustvarja tudi precejšnje možnosti za rast in nova delovna mesta v industriji EU. Zato mora biti spodbujanje ustanavljanja, rasti in internacionalizacije MSP v središču nove celostne industrijske politike EU.

V zadnjem desetletju je prišlo do radikalnih sprememb[1] globalnega poslovnega okolja . Za evropsko industrijo to predstavlja tako izziv kot priložnost, industrijska politika pa mora industriji pomagati, da te priložnosti tudi izkoristi. Industrija EU in Kitajska, Brazilija, Indija ter druga gospodarstva v vzponu si konkurirajo tudi pri izdelkih visoke vrednosti. Za mednarodno konkurenčnost so vedno pomembnejši tehnologija, IKT in znanja. Mednarodne vrednostne verige se vedno bolj povezujejo, vedno bolj pa se tudi tekmuje za redke energetske vire in surovine. Industrija EU mora tudi postati vodilna pri prehodu na gospodarstvo, ki je nizkoogljično in gospodarno z viri.

Lahko verjamemo, da je industrija EU sposobna premagati te izzive in ostati gonilna sila razvoja gospodarstva EU. Do začetka finančne in gospodarske krize je bila evropska industrija v tem hitro se spreminjajočem okolju precej uspešna. V zadnjem desetletju je kljub močnemu pritisku nove konkurence uspešno ohranjala svoj delež v svetovni trgovini. 75 % izvoza predstavlja sama proizvodnja. Sektorji, kot sta proizvodnja farmacevtskih izdelkov in inženiring, so se močno razvili. Razširile so se tudi avtomobilska, kemična ter letalska in vesoljska industrija. Čeprav je zaradi gospodarske krize najprej prišlo do začasnega kolapsa industrijske proizvodnje , je sledilo hitro okrevanje, ker se je rast svetovne trgovine nadaljevala in so bile odstranjene presežne zaloge. Seveda pa so bili nekateri sektorji resneje in trajneje prizadeti od drugih.

Dinamičen in visoko konkurenčen proizvodni sektor EU lahko zagotovi vire in številne rešitve za premagovanje družbenih izzivov, s katerimi se spoprijema EU , kot so podnebne spremembe, zdravje in staranje prebivalstva pa tudi razvoj zdrave in varne družbe ter uspešnega socialnega tržnega gospodarstva.

Za potrebni prehod na gospodarstvo, ki je bolj trajnostno, vključujoče in gospodarno z viri , bosta bistvenega pomena podpora tako horizontalne kot sektorske politike na vseh ravneh ter krepitev evropskega upravljanja in socialnega dialoga.

2. SVEž PRISTOP K INDUSTRIJSKI POLITIKI

To sporočilo predlaga svež pristop k industrijski politiki, ki bo gospodarstvu EU odprl dinamično pot navzgor, ki bo okrepila konkurenčnost EU, zagotovila rast in delovna mesta ter omogočila prehod na gospodarstvo, ki je nizkoogljično in gospodarno z viri.

V ambicioznem strateškem okviru za novo politiko industrijske konkurenčnosti mora osrednja pozornost veljati konkurenčnosti in trajnosti evropske industrije. To pomeni, da je treba industrijsko politiko razumeti v širšem smislu.

Prvič, gre za tiste politike, ki vplivajo na stroške, cene in inovacijsko konkurenčnost industrije in posameznih sektorjev, kot so standardizacijska politika, inovacijska politika ali sektorske politike, ki se npr. osredotočajo na uspešnost inovacijskih dejavnosti posameznih sektorjev.

Drugič, treba je upoštevati učinke na konkurenčnost, ki jih imajo vse druge pobude politik , kot so prometna, energetska, okoljska ali socialna politika ter politika varstva potrošnikov, pa tudi politika enotnega trga ali trgovinske politike. So bistveni sestavni deli celotnega svežnja, saj lahko resno vplivajo na stroške, cene in inovacijsko konkurenčnost industrije.

Značilnosti svežega pristopa so:

- Združevanje horizontalne osnove in sektorske uporabe . Obstoječi izzivi zahtevajo precejšnja prizadevanja pri prilaganju in ambiciozne prehodne strategije različnih gospodarskih sektorjev. Ker so pomembni vsi sektorji, bo Komisija nadaljevala s potrebam prilagojenim pristopom v vseh sektorjih. Po potrebi bo Komisija proučila primerne ukrepe za informiranje potrošnikov in spodbujanje industrijske odličnosti v danih sektorjih. Koordinirani evropski ukrepi politike . Razdelitev dela narašča po vsem svetu in koncepti nacionalnih sektorjev ali industrij z malo vzajemnega delovanja z drugimi sektorji ali ostalim svetom postajajo manj pomembni.

- Treba je upoštevati celotno vrednostno in dobavno verigo od dostopa do energije in surovin do poprodajnih storitev in recikliranja materialov. Nekateri deli te verige so seveda zunaj Evrope, zato se mora celotna industrija „globalizacijsko odzivati“.

- Komisija bo redno poročala o konkurenčnosti, industrijskih politikah in uspešnosti EU in držav članic . Ker se veliko pomembnih okvirnih pogojev za konkurenčno in trajnostno industrijo določa na ravni držav članic, se spremljanje ne sme osredotočati le na uspešnost konkurenčnosti, temveč tudi na politike konkurenčnosti[2].

Uspešnost te nove industrijske politike bo neposredno vplivala na nadaljnjo rast, ustvarjanje delovnih mest in večjo mednarodno konkurenčnost evropske industrije. V skladu s splošnimi cilji strategije Evropa 2020 morata biti uporaba virov in energije ter emisije toplogrednih plinov tudi ločeni od rasti proizvodnje.

3. IZBOLJšANJE OKVIRNIH POGOJEV ZA INDUSTRIJO

3.1. Preverjanje konkurenčnosti in izvajanje pametne pravne ureditve

Kljub dobro razviti primarni in sekundarni zakonodaji EU je še vedno precej prostora za boljšo pravno ureditev na evropski in nacionalni ravni. Bistveno je nadaljnje približevanje pametni pravni ureditvi[3] na vseh ravneh pravnega urejanja in na vseh različnih področjih politik, ki vplivajo na industrijsko konkurenčnost. Pri tem gre za dve razsežnosti.

Prvič, treba je zagotoviti izvajanje natančne analize učinka na konkurenčnost pri vseh predlogih za politike, ki pomembno vplivajo na industrijo. Primeri takšnih ukrepov so nova zakonodaja na področju notranjega trga, pomembni predpisi na področju finančnih trgov, ki bi lahko vplivali na dostop do financiranja, ter nova zakonodaja na področju podnebnih sprememb ali okolja. Vpliv na konkurenčnost bi se analiziral z obstoječim procesom ocenjevanja učinka s pomočjo:

- ocenjevanja splošnega učinka predloga na konkurenčnost in poročanja o njem, vključno s posledicami, ki jih bo imel za vlaganja, stroške, cene in inovacije v industriji ter posameznih sektorjih, pa tudi za zadovoljstvo potrošnikov, pri čemer se posebej upoštevajo možni medsebojni vplivi predloga za politiko in druge obstoječe ali načrtovane primarne in sekundarne zakonodaje,

- zagotavljanja preglednosti načrtovanega procesa ocenjevanja učinka z objavo časovnih načrtov za vse pobude, ki bi lahko imele pomemben učinek, pri čemer morajo biti še zlasti vključene pobude o konkurenčnosti,

- pridobitve mnenj podjetij in drugih zainteresiranih strani pri pripravi pomembnih zakonodajnih pobud s posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi in spodbujanjem, da pri pripravi predlogov o procesu oblikovanja politik tudi same zainteresirane strani uporabljajo časovne načrte,

- zagotavljanja, da se za vse pomembne predloge Komisije, ki bodo verjetno imele pomemben učinek, vključno z akcijskimi načrti (in mandati za trgovinska pogajanja), naredi ocena učinka in da se predložijo odboru za oceno učinka,

- navajanja, kateri ukrepi bodo tako izrecno ocenjeni, v časovnih načrtih, ki so priloženi letnemu delovnemu programu.

Drugi sestavni del bo naknadna ocena učinkov zakonodaje na konkurenčnost. Sistematično ocenjevanje zakonodaje mora postati sestavni del pametne pravne ureditve. Ocenjevanje rezultatov bo vodilo k bolj odzivnemu, na dokazih temelječemu in preglednemu oblikovanju politik ter pomagalo prepoznavati nove priložnosti za izboljšanje kakovosti zakonodaje, vključno s poenostavljanjem in zmanjševanjem upravne obremenitve. Seveda se je zakonodaja v preteklosti osredotočala na primarne cilje (npr. zagotavljanje predpisov na področju enotnega trga, izpolnjevanje okoljskih ciljev itd.), zato morebitna prelivanja na industrijsko konkurenčnost niso bila vedno v celoti ocenjena, zlasti pa ne kumulativni učinek zakonodaje. Zato namerava Komisija ocenjevanje posameznih delov zakonodaje dopolniti z obsežnejšim ocenjevanjem politik. S pomočjo tega preverjanja ustreznosti se bo ocenilo, ali pravni okvir na področju politike ustreza svojemu namenu in kaj bi bilo treba izboljšati v nasprotnem primeru. Cilj tega procesa bo zmanjšanje odvečne obremenitve in usmerjanje postopno nastalih ravni zakonodaje s pomočjo odkrivanja prekrivanj, vrzeli, nedoslednosti in zastarelih ukrepov. Izkušnje, pridobljene s poenostavljanjem zakonodaje v okviru „novega pristopa“ za enotni trg za blago, bi lahko predstavljale dragocen vpogled na tem področju.

Kljub precejšnjemu napredku v zadnjih letih se velika večina držav članic še vedno spoprijema z resnimi in prepoznavnimi izzivi glede pametne pravne ureditve in poslovnega okolja, zlasti pri MSP. V vedno večji meri in bolj sistematično si je treba prizadevati za zmanjšanje upravne obremenitve, zagotavljanje boljše pravne ureditve in politike e-upravljanja, uveljavljanje načela prednostne obravnave malih podjetij („najprej pomisli na male“) in poenostavljanje sistemov podpore. Izmenjava dobrih praks med oblikovalci lahko omogoči, da se cilji politik dosegajo z manj obremenitvami.

Treba je tudi še naprej izboljševati poslovno okolje, zlasti za MSP. Velik napredek na tem področju je že bil dosežen z izvajanjem lizbonske strategije in Akta za mala podjetja , ki ga je Komisija sprejela junija 2008[4]. Bistvenega pomena pa je, da se napredek nadaljuje s pomočjo trajne uporabe načela „najprej pomisli na male“ in novih pobud za podporo konkurenčnosti MSP, kot so dostop do ekoloških trgov in ekoloških inovacij, sodelovanje med podjetji in internacionalizacija.

Komisija bo:

- izvajala okrepljeno analizo učinka na industrijsko konkurenčnost pri vseh pomembnih novih predlogih politik, ki pomembno vplivajo na industrijo, kot del procesa ocenjevanja učinka, in sodelovala pri naknadnih ocenah učinka in preverjanju ustreznosti zakonodaje EU, vključno z vprašanji v zvezi s konkurenčnostjo (od leta 2011),

- pregledala Akt za mala podjetja za nadaljnje izboljšave poslovnega okolja za MSP in razreševanje nastajajočih težav, kot so dostop do ekoloških trgov in ekoloških inovacij, sodelovanje med podjetji in internacionalizacija (leta 2010).

Države članice se poziva:

- da poskrbijo za ocenjevanje učinkov na industrijsko konkurenčnost, ki jih imajo pomembni predlogi njihovih politik, preverjajo ustreznost svoje zakonodaje,

- izvajajo Akt za mala podjetja, še naprej izboljšujejo poslovno okolje in prednostno obravnavajo mala podjetja („najprej pomisli na male“).

3.2. Izboljšanje dostopa do financiranja za podjetja

Krepitev in boljša učinkovitost finančnih trgov ter zagotavljanje, da imajo ti prave pobude za financiranje realnega gospodarstva in naložb, namesto da sodelujejo pri špekulacijah na finančnem trgu, so bistvenega pomena. Vendar tovrstna ureditev finančnega trga ne sme ogrožati kratkoročnih potreb pri financiranju realnega gospodarstva in sposobnosti podjetij, da se zavarujejo pred tveganji.

Pomembno ozko grlo, ki ga večina držav članic opaža zlasti glede financiranja MSP in inovacij, je dostop do financiranja. Pri razvoju ukrepov za oživitev gospodarstva je veliko držav uporabilo začasni okvir za državne pomoči. Države članice so zlasti podprle sheme izvoznih kreditov, zavarovanja izvoza in jamstev za bančna posojila za MSP. Težava, s katero se še vedno spopada večina držav, so zapoznela plačila s strani javnega sektorja, v nekaterih državah pa je treba precej zmanjšati zamude pri plačilih.

Velik izziv, ki ostaja po finančni in gospodarski krizi, je dostop do financiranja za podjetja, zlasti za MSP. Razpoložljivost kreditov še ni takšna kot običajno, finančni trgi pa ostajajo nenaklonjeni tveganju. Komisija je s finančnimi institucijami in predstavniki podjetij ustanovila finančni forum za MSP, namenjen ocenjevanju in širitvi dobrih praks ter odkrivanju novih inovativnih rešitev, ki bi podjetjem, zlasti MSP, zagotovila dostop do financiranja.

Za modernizacijo industrijske osnove Evrope in njenih infrastrukturnih temeljev bodo potrebne obsežne nove naložbe, ki bodo zahtevala več zasebnega kapitala za stvarne naložbe , zlasti prek trgov tveganega kapitala. To še zlasti velja za financiranje novih podjetij, dinamično rastočih podjetij, raziskav in razvoja ter inovacij, ki jih pogosto ni mogoče financirati iz denarnega toka. Glede na trenutno precejšnje poslabšanje stanja javnih financ v nekaterih državah članicah je treba raziskati nove in inovativne rešitve, vključno s shemami, ki jih sofinancirata regionalna politika EU in skupna kmetijska politike v kmetijskem in živilskem sektorju, da se zagotovi učinkovita in uspešna finančna podpora pri prilagajanju javnega financiranja in spodbujevalnih mehanizmov strateškim ciljem EU.

Od dobro delujočih finančnih trgov so odvisni tudi obsežni zasebni naložbeni projekti in naložbe v infrastrukturo. Privabijo lahko zasebni in javni kapital zunaj EU, vključno z neposrednimi tujimi naložbami državnih premoženjskih skladov. Bistveno je, da takšna sredstva v državah prejemnicah delujejo v odprtem investicijskem okolju in upoštevajo določene standarde glede preglednosti in upravljanja v skladu z dobrimi praksami, ki jih razvijata MDS in OECD.

Komisija bo:

- v skladu s sporočilom o naslednjih korakih reforme finančnih storitev[5] predstavila zakonodajo, ki bo zagotovila, da bodo finančni trgi postali odpornejši in učinkovitejši, vendar pri tem ne bodo ogrožali finančnih potreb realnega gospodarstva. Možni učinki na financiranje, zlasti za MSP, bodo ocenjeni in v celoti upoštevani pri pripravi prihodnje zakonodaje,

- proučila, ali se evropski finančni instrumenti v naslednjem programskem obdobju po letu 2013 lahko preusmerijo za pomoč pri saniranju tržnih pomanjkljivosti glede financiranja malih podjetij in inovacij.

Države članice se poziva k razvoju in izmenjavi dobrih praks glede vladnih shem za dostop do financiranja (2011/12).

4. KREPITEV ENOTNEGA TRGA

4.1. Razvoj enotnega trga in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine

V zadnjih 20 letih je bil enotni trg eno od glavnih gonil gospodarskega razvoja Evropske unije. Industriji EU je omogočil precejšnje znižanje stroškov čezmejnega trgovanja, večjo konkurenčnost, zaradi dostopnosti vseevropskega trga pa tudi precejšnjo ekonomijo obsega. Vendar ostaja še veliko ovir. Vključujejo razlikovanje nacionalnih predpisov, podvajanje postopkov in težave pri dostopu do nekaterih tržnih sektorjev. Cilj Akta o enotnem trgu je razreševanje teh ovir in povrnitev zaupanja v enotni trg – zaupanja podjetij, delavcev, vlagateljev in potrošnikov, da bodo vsi pridobili z enotnim trgom, ki ustvarja visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo.

Na številnih področjih zakonodaje, pomembnih za gospodarsko dejavnost, je prišlo do precejšnjega približevanja zakonodaje . Vendar se evropska industrija in državljani še vedno spoprijemajo s 27 v podrobnostih zelo različnimi pravnimi okolji na nacionalni in na regionalni ravni. To ovira učinkovito dodeljevanje sredstev v Evropi in konkurenčnost evropske industrije. Zato je pomembno pregledati obstoječo zakonodajo in upravne postopke in ugotoviti, koliko jo je še mogoče uskladiti za nadaljnje izboljšanje učinkovitosti . Nekaj tega dela se je že začelo, na številnih področjih pa še ne.

Poslovne storitve , kot so logistika, upravljanje objektov, oblikovanje, trženje in oglaševanje, postajajo vedno bolj ključen del moderne proizvodnje. Predstavljajo bistven doprinos in zvišujejo vrednost izdelkov. Čeprav so bile z izvajanjem direktive o storitvah odstranjene upravne ovire pri zagotavljanju čezmejnih storitev, še vedno obstajajo področja, na katerih so ovire še prisotne in na katerih je treba izboljšati delovanje notranjega trga za storitve. Industrijski uporabniki zunanjih storitev se zato spoprijemajo s trgom, ki je močno razdrobljen, nepregleden in pogosto brez dobro opredeljenih standardov kakovosti. Za ustvarjanje uspešnega enotnega trga in poslovnih storitev je nujno treba razrešiti to vprašanje.

Izboljšave evropskega sistema pravic intelektualne lastnine so ključnega pomena in je zanje že skrajni čas, zlasti za učinkovit sistem Patent EU in sistem reševanja patentnih sporov. Dodeljevanje, upravljanje in uporaba pravic intelektualne lastnine na učinkovitejši način so ključni za podporo tistih prizadevanj na področju R&R in inovacij, ki so bistvena za trajno konkurenčnost. Dodeljevanje teh pravic pa mora biti povezano tudi z učinkovitim uveljavljanjem. Ponarejanje in piratstvo na enotnem trgu in zunaj njega vpliva na vedno več najrazličnejših sektorjev ter širok obseg posameznih podjetij. Ponarejanje blaga, kot so farmacevtski izdelki, elektronska oprema in avtomobilski deli, lahko povzroči resna zdravstvena in varnostna tveganja, zmanjšuje pa tudi dobičkonosnost industrije in spodbudo za inovacije.

Komisija bo:

- zagotovila pravočasno izvajanje Akta o enotnem trgu,

- pripravila večletni akcijski načrt EU za razvoj tržnega nadzora EU. V sodelovanju z nacionalnimi carinskimi organi in organi tržnega nadzora bo razvila tudi smernice za carinski nadzor na področju varnosti proizvodov.

- pregledala zakonodajo EU na izbranih področjih, zlasti v zvezi s prostim pretokom blaga, in ugotovila, na katerih področjih bi nadaljnje usklajevanje lahko znatno znižalo stroške čezmejnega poslovanja,

- ustanovila Skupino na visoki ravni za poslovne storitve za obravnavo tržnih vrzeli, standardov, inovacij ter težav pri mednarodni trgovini v industrijah, kot so logistika, upravljanje objektov, oblikovanje, trženje in oglaševanje (2012),

- novembra 2010 določila prihodnje ukrepe za zagotavljanje izvajanja pravic intelektualne lastnine, ki bodo še zlasti vključevali pobudo za krepitev Evropskega opazovalnega urada za ponarejanje in piratstvo.

Svet in Evropski parlament se pozivata:

- da nujno sprejmeta predloge za patent EU in enotni sistem reševanja patentnih sporov in tako omogočita izdajo prvih patentov leta 2014,

- da za boljše uveljavljanje pravic intelektualne lastnine razvijata in si izmenjavata dobre prakse ter gradiva v zvezi s tržnim nadzorom, carinjenjem in splošno podporo podjetjem.

4.2. Konkurenčna politika

Delovanje konkurenčnih trgov prispeva h konkurenčnosti evropske industrije na več načinov. Konkurenca predstavlja gonilo pri nastajanju dobička zaradi inovacije in učinkovitosti ter ustvarja spodbude za večjo produktivnost podjetij. Konkurenčna politika z ohranjanjem enakih pogojev zagotavlja dostop do velikega in kompleksnega notranjega trga EU. Konkurenčni trgi tudi povečujejo pritisk na podjetja, da ta ustvarjajo dobiček zaradi učinkovitosti in tako dosegajo in ohranjajo konkurenčnost.

Pravila konkurence zagotavljajo tudi določene okvire za podporo konkurenčnosti evropske industrije in prehajanje na industrijo, ki je bolj gospodarna z viri. Komisija z državno pomočjo, protimonopolno politiko in nadzorom združevanja omogoča neizkrivljeno konkurenco na notranjem trgu. Uveljavljanje konkurenčne politike je tudi pomembno orodje za zaščito evropskih podjetij pred praksami, ki so škodljive za konkurenčnost, kot so delitev trga, kopičenje zmogljivosti ali preprečevanje čezmejnih dejavnosti, ki zvišujejo cene. To je še zlasti bistvenega pomena za trge proizvodnih dejavnikov, kot so z industrijo povezane storitve, ki so pomembne za stroškovno konkurenčnost evropske industrije.

Zaradi spodbujanja inovacij in produktivnosti je konkurenčna politika učinkovit instrument, s katerim se evropska podjetja spoprijemajo z nastajajočimi težavami, povezanimi z globalno konkurenčnostjo, vključno s svojim položajem na mednarodnih trgih. Ključno orodje pri tem je zlasti nadzor združevanja, ki podjetjem omogoča prestrukturiranje prek združevanja, pri tem pa evropskim industrijskim odjemalcem in potrošnikom zagotavlja zaščito pred zvišanjem cen in drugimi negativnimi vplivi na konkurenco.

Pri preprečevanju izkrivljanj na enotnem trgu igra pomembno vlogo nadzor državne pomoči, oblikovanje pravil o državni pomoči pa prispeva tudi k spodbujanju konkurenčnosti industrije v Evropi. Pravila o državni pomoči vzpostavljajo okvir, ki usmerja naložbe držav članic v razreševanje prepoznanih tržnih pomanjkljivosti.

4.3. Izboljšanje infrastrukture

Konkurenčnost evropske industrije je močno odvisna od kakovosti in učinkovitosti infrastrukturnih storitev na področju energetike, prometa in komunikacij . Nadgradnja in modernizacija teh mrež je bistvenega pomena. Prometna omrežja je treba izboljšati za odpravo ozkih grl in izboljšanje čezmejnih povezav. Nadgraditi in modernizirati je treba energetska omrežja, da se vključijo inteligentna omrežja, omogoči integracija obnovljivih virov energije, zagotovi povsem delujoč notranji energetski trg in izboljša varnost dobave. Še naprej si je treba prizadevati za nadgradnjo infrastrukture v novih državah članicah in manj razvitih regijah. Te izboljšave bodo zahtevale obsežne naložbe in razvoj inovativnih rešitev glede financiranja, kot so projektne obveznice in javna-zasebna partnerstva. Vodilna pobuda o digitalni agendi navaja izzive na področju komunikacij in predlaga politična sredstva za njihovo reševanje. To vprašanje bosta na področju energetske in prometne infrastrukture obravnavala tudi prihodnje sporočilo o energetski infrastrukturi in bela knjiga o trajnostnem prometu. Pri razvoju in nadgradnji te infrastrukture imata pomembno vlogo tudi Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijski sklad.

Konkurenca, učinkovitost javnih in zasebnih storitev ter infrastruktura so pomembni dejavniki pri industrijski konkurenčnosti v državah članicah. Vedno večja konkurenca v mrežnih gospodarskih panogah pa ostaja izziv številnih držav članic. V nekaterih državah članicah je treba posvetiti pozornost infrastrukturi cestnega prometa in energetski infrastrukturi. Tudi dolgotrajnost postopkov za pridobitev dovoljenj in sprejemanje javnosti močno ovirata razvoj infrastrukture.

Nekatere evropske mrežne storitve se pogosto zagotavljajo po razmeroma visokih cenah . Evropske cene elektrike so po mednarodnih standardih v povprečju visoke. Zato obstaja potreba po učinkovitem izvajanju notranjega trga v energetskem sektorju, pri čemer bo zelo pomembno orodje pred kratkim sprejeti tretji energetski sveženj. Večje uveljavljanje pravil konkurence v sektorju je potrebno za zmanjšanje izkrivljanja konkurence, kot so zloraba prevladujočega položaja s strani akterjev na trgu. Če se to vprašanje ne razreši, bi to povečalo tveganje za premestitev proizvodnje.

Nenazadnje pa se morajo različna energetska, prometna in komunikacijska omrežja tudi bolj povezovati in tako omogočiti zagotovitev novih konkurenčnih storitev. To povezovanje bi prineslo tudi nove vire rasti in inovacij .

Komisija bo:

- sprejela konkretne ukrepe za nadaljnji razvoj učinkovitega notranjega trga v cestnem, zračnem, železniškem in vodnem prometu (bodoča bela knjiga o transportni politiki) in premagala ozka grla v prometu s pregledanimi smernicami TEN-T, ki temeljijo na metodologiji načrtovanja TEN-T, pri kateri osrednja pozornost velja gradnji osnovnega omrežja,

- sprejela sveženj ukrepov o energetski infrastrukturi, med drugim za podporo razvoju notranjega energetskega trga z razreševanjem težav zaradi manjkajočih infrastrukturnih povezav, ki so pomembne v evropskem merilu, in s predlogi glede orodij, potrebnih za njihovo pravočasno vzpostavitev,

- okrepila svoja prizadevanja za liberalizacijo energetskih trgov EU, ki bo povečala konkurenco v energetskem sektorju in preprečevala, da bi bila predelovalna industrija prikrajšana na svetovnih trgih,

- skupaj s skupino EIB razvila strategijo financiranja infrastrukture, vključno z razvojem projektnih obveznic in pospeševanjem uporabe javnih-zasebnih partnerstev.

Države članice se pozivajo:

- da posebno pozornost namenijo razreševanju prepoznanih ozkih grl v prometu in čezmejnemu povezovanju energetskih omrežij.

- k takojšnjemu izvajanju tretjega svežnja o notranjem energetskem trgu.

4.4. Standardizacija

Ena od ključnih politik za ustvarjanje gospodarskih koristi s pomočjo usklajevanja in ekonomije obsega je standardizacija na evropski, mednarodni ali nacionalni ravni. Dejanski standardi se pogosto ustvarjajo tudi na samih trgih z vodstvom na tehnološkem področju, tržnimi pogodbami in/ali prevladujočim položajem na trgu.

Evropski standardi že imajo pomembno vlogo pri omogočanju prodiranja inovativnega blaga na trg ter pri zmanjševanju proizvodnih stroškov. Konkurenčen proces določanja standardov, v katerem si različni dobavitelji tehnologije konkurirajo na podlagi kakovosti, podpira industrijsko politiko in tako zagotavlja, da imajo industrijski odjemalci in nenazadnje tudi potrošniki koristi od standardov, kadar cene tehnologije ne presegajo konkurenčnih cen. Splošni cilj predelovalne industrije v prihodnjem desetletju je razvoj sistema standardov za Evropo , ki bo izpolnil pričakovanja tako akterjev na trgu kot evropskih javnih organov. To je treba doseči v hitro spreminjajočem se svetu in družbi, po možnosti pri tem tudi spodbujati evropski vpliv v globalizirani družbi, ki bo segal dlje od enotnega trga. Evropa mora tudi sprejeti dodatne ukrepe za ohranjanje svojega strateškega položaja pri mednarodni standardizaciji.

Standarde je treba tudi prilagoditi, da bodo evropski politiki v pomoč pri razreševanju pomembnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, trajnost, staranje in inovacije na splošno. Standardi morajo že od vsega začetka postati sestavni del razvoja raziskav in politike. S spodbujanjem razvoja evropskih ali mednarodnih standardov ter na novo nastajajočega blaga in tehnologij za trgovanje (kot so nanotehnologija in druge ključne tehnologije omogočanja, električni avtomobili, zdravstvene tehnologije, energetsko učinkoviti izdelki, obnovljivi viri energije in druge okoljske tehnologije ter poslovne storitve) lahko Evropa ustvari konkurenčno prednost za svoja podjetja in pospešuje trgovino. Da bi standardi imeli vlogo pospeševalca inovacij, kot je opisano v vodilni pobudi Unija inovacij, mora Evropa razviti prožnejše metode dela s strokovnjaki za standardizacijo in jih v zameno pozvati, da uporabljajo celotni obseg izsledkov (specifikacije, dogovore z delavnic) za podporo evropskim politikam na način, ki bo ustrezal svojemu namenu. To bo omogočilo prožnejši in hitrejši razvoj standardov na inovativnih področjih.

Učinkovitost in uspešnost evropske standardizacije je treba optimizirati z razvijanjem močnejših struktur za usklajene standarde, izboljšanjem procesov določanja standardov na vseh ravneh in hitrim sprejemanjem najboljših obstoječih globalnih standardov s področij, na katerih so globalne prakse postavljanja standardov dobro uveljavljene, kot v sektorju IKT. Standardi ne smejo ustvarjati dodatne obremenitve, npr. za MSP, temveč morajo prinašati dobiček zaradi učinkovitosti in biti spodbuda za inovacije. Glavni cilj mora biti konvergenca standardov na svetovni ravni.

Komisija bo:

- na začetku leta 2011 v sporočilu o standardizaciji in zakonodajnem predlogu predstavila strategijo za spodbujanje večje vloge evropskega določanja standardov v hitro spreminjajočem se svetu in družbi. To bo vključevalo pospeševanje procesov standardizacije, med drugim v sektorju IKT, širitev vloge MPS in drugih zainteresiranih strani ter razvoj standardov za storitve. Sporočilo bo tudi proučilo možnosti za dolgoročno zagotavljanje, da se bo sistem standardizacije lahko prilagajal hitremu razvoju okolja in prispeval k notranjim in zunanjim strateškim ciljem Evrope, tudi s pomočjo neodvisnih pregledov.

5. NOVA INDUSTRIJSKA INOVACIJSKA POLITIKA

5.1. Industrijske inovacije

Spopadanje z izzivi globalne konkurence in vedno večje trajnosti zahteva doseganje odličnosti v inovacijah. Inovacije so glavno gonilo produktivnosti, večje energetske učinkovitosti in učinkovitosti materialov, izboljšanja uspešnosti blaga in storitev ter ustvarjanja novih trgov. Vendar Evropa pri spreminjanju svojih odličnih idej v tržno blago in storitve ni dovolj uspešna. Potrebna je nova industrijska inovacijska politika za spodbujanje mnogo hitrejšega razvoja in komercializacije blaga in storitev ter za zagotavljanje, da bodo podjetja EU vodilna pri vstopanju na trg. Brez takšnih inovacij industrija Unije ne bo mogla uspešno tekmovati na globalnem trgu, ne v tehnološko naravnani ne v tradicionalni industriji.

Vodilna pobuda Unija inovacij opredeljuje splošni pristop za uspešen in edinstven model evropskih inovacij. Nujno potrebni so boljša koordinacija prizadevanj v izobraževanju, R&R in inovacijah, boljša usklajenost pri sodelovanju znanosti, tehnologije in inovacij z ostalim svetom, globalni pristop k družbenim izzivom, zagotovitev enakih pogojev za R&R in inovacije, boljši dostop do financiranja in tveganega kapitala ter primerno osredotočanje na izzive konkurenčnosti in družbe.

Ključni izziv predstavljajo prednosti raziskovanja in nastajajoče tehnologije Evrope, ki jih je nujno treba razvijati in uvajati na trg. Ključne tehnologije omogočanja [6], kot so industrijska biotehnologija, nanotehnologija, napredni materiali, fotonika, nanoenektronika in sodobni proizvodni sistemi, lahko predstavljajo osnovo za najrazličnejše nove procese, blago in storitve, vključno z razvojem povsem novih industrij v naslednjem desetletju. Evropa zavzema vodilno mesto v znanstvenem raziskovanju, vendar je treba zagotoviti pravočasno uvajanje in prevzem teh tehnologij v vsej industriji EU, vključno z MSP. Pri pospeševanju razvoja komercialnih tehnologij so bistvenega pomena tesnejše sodelovanje pri tehnoloških politikah in programih, boljši dostop do financiranja ter boljša podpora pilotnim in predstavitvenim projektom. Za nastanek dinamičnega enotnega trga za inovativno blago in storitve so potrebni pravočasna zakonodaja v zvezi z notranjim trgom, hitrejše sprejemanje standardov, zgodnja obravnava zahtev potrošnikov in predkomercialna naročila. Unija inovacij napoveduje vmesni pregled smernic za državno pomoč za R&D in inovacije, ki bo opredelil, katere oblike inovacij se lahko podprejo; pri tem bodo vključene inovacije v ključnih tehnologijah omogočanja in inovacije, namenjene razreševanju velikih družbenih izzivov, ter njihova najboljša uporaba v državah članicah.

Države članice, ki so pri inovacijah nadpovprečno uspešne, so se na gospodarsko krizo odzvale proaktivno, zlasti z uporabo začasnih ukrepov za spodbujanje raziskav in inovacij. V državah članicah, ki so pod povprečjem EU, večinoma ni bilo tako, kar kaže, da je verjetno, da se bo povečala vrzel med R&R in uspešnostjo inovacij. V njihovem primeru sta izboljšanje usposobljenosti ter krepitev deleža tehnologije in dejavnosti, ki zahtevajo visoko stopnjo usposobljenosti, še toliko bolj pomembna.

Za ohranjanje konkurenčnosti mora evropska industrija tudi okrepiti svojo bazo znanja , pri čemer mora vlagati v raziskave in inovacije za pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo. Od leta 2004 Komisija podpira ustanavljanje evropskih tehnoloških platform za združevanje zainteresiranih industrijskih strani na ravni EU, razvoj skupne vizije glede R&R in spodbujanje povratnih informacij o politikah EU. Za spodbujanje raziskovanja na evropski ravni na področjih, ki imajo visok inovacijski potencial, so bile sprejete skupne tehnološke pobude. Kot del evropskega načrta za oživitev gospodarstva je Komisija tudi ustanovila tri javna-zasebna partnerstva: „tovarne prihodnosti“, „energetsko učinkovite stavbe“ in „zeleni avtomobili“ za podporo srednjeročnim in dolgoročnim raziskavam in razvoju, s katerimi se je odzvala na nujne izzive glede konkurenčnosti in trajnosti v pomembnih industrijskih sektorjih. Skupnosti znanja in inovacij Evropskega inštituta za znanje in tehnologijo na ravni EU vključujejo celotno inovacijsko verigo (od izobraževanja in razvoja do komercializacije) s poudarkom na dobrem upravljanju ter zagotavljajo vzore za spodbujanje inovacij.

Bistvenega pomena za prihodnjo konkurenčnost bo tudi izboljšanje uporabe IKT za industrijsko konkurenčnost, optimizacijo virov in inovacije , kot je opredeljeno v vodilni pobudi o digitalni agendi Evrope 2020[7]. Poslovanje EU se bo verjetno spopadalo z vedno resnejšim pomanjkanjem strokovnjakov za IKT in izkušenih uporabnikov IKT. Hkrati je treba spodbujati inovativnejšo uporabo IKT v vsej industrijski vrednostni verigi za usmerjanje poslovnih transakcij, na primer z izdajanjem e-računov, in povečati splošno konkurenčnost s predstavitvenimi projekti za boljšo integracijo podjetij, zlasti MSP, v globalne digitalne vrednostne verige.

Za učinkovito inovacijsko politiko je potreben boljši vpogled v uspešnost sektorskih inovacij in prihodnje možnosti razvoja. Komisija je s sektorskim spremljanjem inovacij ugotovila ključne izzive v številnih sektorjih in opredelila glavne razlike med državami in sektorji. Za podporo strukturnim spremembam in inovacijam, zlasti v zreli industriji, je bistvenega pomena izboljšanje oblikovanja instrumentov politike EU. Ustvarjalnost in inovacije podjetij pa lahko izboljša tudi medsektorsko sodelovanje. Zato morajo podjetja gledati širše od svojih sektorjev, kar zahteva nove mehanizme za omogočanje izmenjavanja zamisli in poslovnih modelov. Možnosti za te stike med različnimi sektorji je treba podrobneje raziskati in jih vključiti v ukrepe politik.

Grozdi in mreže izboljšujejo industrijsko konkurenčnost in inovacije, ker združujejo vire in strokovno znanje ter spodbujajo sodelovanje med podjetji, javnimi organi in univerzami. Regionalne, nacionalne in Unijine politike grozdov morajo stremeti k premagovanju obstoječih tržnih pomanjkljivosti in vrzeli pri financiranju, zlasti za ustvarjanje povezav med podjetji in raziskovalnimi ustanovami. Regionalna politika EU in okvirni programi za raziskave pomagajo regijam pri sprejemanju „strategije pametne specializacije“ za krepitev konkurenčnosti z razvojem inovacijskih niš. Pri gradnji na obstoječem uspehu je treba razvijati globalno bolj konkurenčne grozde in mreže, kar velja tako za tradicionalne grozde kot grozde R&R in inovacij. S pomočjo lokalnih grozdov, ki so povezani po vsej Evropi, se lahko doseže kritična masa za R&R in inovacije, znanja, financiranje, medsebojno bogatenje idej in podjetniške pobude. Vendar je različne pobude za oblikovanje grozdov treba strniti in usmerjati.

Trenutni okvir Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije zagotavlja pomoč v višjem znesku za skupne projekte R&R&I, tj. če jih izvajata vsaj 2 državi članici. Državam članicam tudi omogoča, da priglasijo pomoč za spodbujanje izvajanja pomembnih projektov, ki so v skupnem evropskem interesu v skladu s členom 107(3) PDEU. Države članice bi se lahko spodbujale k uporabi tega instrumenta.

Komisija bo:

- začela izvajati pobudo za spodbujanje širokega obsega in pravočasnosti uvajanja, prevzemanja in komercializacije konkurenčnih ključnih tehnologij omogočanja,

- na podlagi pobude „tovarne prihodnosti“ spodbujala industrijske raziskave, razvoj in inovacije na področju sodobnih proizvodnih tehnologij za modernizacijo industrijske osnove EU in odzivanje na družbene izzive, kot so energetska učinkovitost, podnebne spremembe in pomanjkanje virov,

- spodbujala pobude, ki povezujejo visoko šolstvo in podjetja, za izboljšanje evropske visoko kvalificirane delovne sile, kot sta pobuda za e-znanja s poudarkom na izkušenih uporabnikih IKT v industriji in pilotni projekt „forum univerz in podjetij“, s katerim se financirajo koalicije znanja med univerzami in podjetji,

- spodbujala nove koncepte podjetij in z njimi povezane proizvodne tehnologije s poudarkom na razvoju trajnostnih, uporabniško naravnanih in na oblikovanju temelječih izdelkov v tekstilnem in oblačilnem sektorju in na drugih velikih potrošniških trgih,

- razvijala pristope politik za spodbujanje možnosti bolj intenzivnega medsebojnega bogatenja sektorjev, vključno s tradicionalnimi proizvodnimi sektorji in MSP,

- predstavila novo strategijo za globalno konkurenčnost grozdov in mrež, vključno s posebnimi ukrepi za spodbujanje globalne konkurenčnosti grozdov in mrež tako v tradicionalni kot na novo nastajajoči industriji (2011),

- spodbujala vzporedno priglasitev pomoči skupnim čezmejnim projektom R&R&I.

Države članice se pozivajo:

- da spodbujajo tesnejše sodelovanje med politikami za ključne tehnologije omogočanja, da se dosežejo karseda učinkovite sinergije in dopolnjevanja pri uvajanju tehnologij,

- da z regionalnimi politikami EU spodbujajo „pametno specializacijo“ za razvoj grozdov in večjo inovacijsko uspešnost regij.

5.2. Raven usposobljenosti

Modernizacija ravni usposobljenosti v Evropi bo eden od glavnih ciljev vodilne pobude „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“ . Njen cilj je pomoč pri podpori industrijske osnove Evrope s predlaganjem ukrepov za izboljšanje delovanja naših trgov dela in zagotavljanje primerne usposobljenosti naše delovne sile. Kljub visoki brezposelnosti je v evropski industriji še vedno težko najti delavce, ki bi bili primerno usposobljeni za prosta delovna mesta. Pričakuje se porast neustrezne usposobljenosti, ko se bo zaradi demografskih sprememb upoštevalo zmanjševanje aktivne delovne sile. Za modernizacijo industrijskih struktur bodo potrebni nova usposobljenost, novi delovni pogoji in pogostejše spremembe poklicne poti. Za uspešno obvladovanje teh procesov delavci potrebujejo podporo v obliki prožne varnosti pri vseživljenjskem učenju. Potrebno je boljše usklajevanje med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi vladami z dejavno udeležbo socialnih partnerjev. Okrepiti je treba vlogo Evropskega socialnega sklada za podporo izvajanju aktivnih politik trga dela in doseganju boljšega ujemanja med delavci in delovnimi mesti. V politikah izobraževanja in usposabljanja je potrebno dobro usklajevanje med javnim sektorjem in industrijskimi partnerji. Bistveno je zlasti povečanje števila in kakovosti diplomantov na področju znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike. Zahtevam hitro rastoče industrije, kot sta okoljski in energetski sektor, mora ustrezati tudi število srednjekvalificiranih delavcev. Politike na ravni EU imajo lahko pomembno dodatno vrednost, zlasti kot pomoč pri izmenjavi informacij in dobrih praks.

Komisija bo:

- za izmenjavo informacij in dobrih praks glede trgov dela in strategij usposabljanja spodbujala mreženje organov, ki so v državah članicah pristojni za industrijo, izobraževanje in zaposlovanje,

- predlagala usmerjevalna načela pri okvirnih pogojih za ustvarjanje delovnih mest, vključno z naložbami v razvoj diplomantov na področji znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike.

Države članice se pozivajo:

- da v nadgrajevanje in prestrukturiranje usposabljanja bolj vključujejo Evropski socialni sklad.

6. IZKORIščANJE PREDNOSTI GLOBALIZACIJE

6.1. Trgovina in mednarodna ureditev

Uspešna trgovinska liberalizacija, med drugim s pomočjo več- in dvostranskih sporazumov ter zmanjševanja stroškov transporta in komunikacij, je prispevala k ustvarjanju dinamičnega globalnega trga in hitri rasti novih trgov za izvoz iz EU. Na novo nastajajoče gospodarske velesile, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, hitro zapolnjujejo vrzel , ki v primerjavi z industrializiranim svetom še obstaja na področju proizvodnje in inovacij . Zato je treba te tržne priložnosti še naprej izkoriščati ter spreminjati in modernizirati industrijo EU, da bo ohranila svojo konkurenčno prednost. Jasno je, da so ta nova gibanja med vzponom iz krize industriji EU prinesla koristi, ko so ji na novo nastajajoči trgi omogočili precejšnjo rast. „Sporočilo o trgovinski rasti in svetovnih zadevah “[8] bo določalo nov pristop trgovinske politike Komisije kot del strategije Evropa 2020.

Zlasti je treba zagotoviti, da ta naraščajoči pritisk konkurence s strani na novo nastajajočih gospodarstev ne temelji na strategijah rasti, močno odvisnih od zaščitnih ukrepov , ki spodbujajo izvoz in diskriminirajo uvoz. Dejansko se opaža porast nedovoljene uporabe necarinskih omejitev pri trgovanju, skritega subvencioniranja, diskriminacijskih javnih naročil, prisiljenega prenosa tehnologije, upravljanja deviznih tečajev ter slabega zagotavljanja socialnega varstva in varstva okolja. Pazljivo spremljanje takih državnih intervencij, ki izkrivljajo konkurenco, in ustrezno ukrepanje sta zato bistvenega pomena. Strategija EU za dostop do trga je pomembno orodje pri odpravljanju različnih ovir, s katerimi se na trgih tretjih držav spoprijemajo evropska podjetja. Pri krepitvi strategije bo treba še posebej upoštevati področja, kot so javna naročila, neposredne tuje naložbe in omejitve pri izvozu surovin. Tudi učinkovita zaščita in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine ter geografskih označb v tretjih državah sta zelo pomembna za omogočanje evropskim podjetjem, zlasti tistim iz inovativnih sektorjev, da vstopajo na tretje trge in tam konkurirajo.

Za zaščito industrije EU pred nepoštenimi praksami so bistvenega pomena tudi instrumenti trgovinske zaščite . Postati morajo bolj dostopni, zlasti za MSP. Na splošno pa si je treba ves čas prizadevati za izvajanje, nadzor in uveljavljanje sklenjenih več- in dvostranskih sporazumov.

Uspešnost v novem svetovnem gospodarstvu, ki postaja vedno bolj interaktivno, je odvisna od sposobnosti podjetij, da dostopajo do mednarodnih trgov in izkoriščajo globalne vrednostne verige . Trenutni večstranski sistem, ki temelji na pravilih in ponuja zanesljive možnosti učinkovitega uveljavljanja in reševanja sporov, bi to precej olajšal, pa tudi večja globalna konvergenca predpisov in standardov za trgovanje z blagom in storitvami, ki jo je treba razširiti in okrepiti. Ta večstranski sistem je treba dopolnjevati tudi z regionalnimi in dvostranskimi sporazumi. Obravnavati je treba nova področja, vključno s konkurenčno politiko, državno pomočjo in neposrednimi tujimi naložbami.

Zakonodajno področje še zlasti nujno potrebuje globalno primerljive predpise in standarde za na novo nastajajoče tržljivo blago, storitve in tehnologije . Predpisi in določanje standardov morajo temeljiti na načelih boljše pravne ureditve in tako biti karseda stroškovno učinkoviti. Končni cilj je konvergenca predpisov in standardov na mednarodni ravni, kadar koli je to mogoče. Kadar tega ni mogoče doseči, je treba uporabiti mehanizme, določene v Sporazumu o tehničnih ovirah v trgovini (sporazumu WTO/TBT) Svetovne trgovinske organizacije. EU si bo tudi prizadevala za preprečevanje nastajanja novih necarinskih omejitev in spodbujala dobro zakonodajno prakso v bilateralnem zakonodajnem dialogu s pomembnejšimi partnerji.

Kadar evropska zakonodaja vsebuje zahteve o sledljivosti , te prispevajo h kakovosti in varnosti izdelkov in veljajo tako za uvoz kot za blago, izdelano v EU. V nekaterih primerih EU lahko predlaga njihovo razširitev na naše trgovinske partnerje. V posebnem interesu EU je prizadevanje za tesnejše gospodarsko povezovanje s sosednjimi državami s pomočjo evropske sosedske politike. Prost pretok blaga se lahko zagotovi s sporazumi o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov, ki temeljijo na usklajevanju z EU. Tesnejše gospodarsko povezovanje s sosednjimi državami na nekaterih področjih enotnega trga lahko prinese konkretne prednosti za obe strani in krepi trgovino in naložbe. EU bo več sredstev, ki so na voljo v okviru Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, namenila tudi za izgradnjo zmogljivosti in dobro gospodarsko upravljanje v partnerskih državah.

Internacionalizacija vrednostnih in dobavnih verig ponuja precejšnje možnosti za rast, vendar predstavlja tudi poseben izziv za MSP. Na trge znotraj in zunaj EU trenutno izvaža le 25 % MSP[9]. MSP za internacionalizacijo potrebujejo pomoč v obliki pravih informacij in podpore na trgih zunaj EU. Nekatere države članice in poslovne organizacije že nudijo tovrstno pomoč, vendar še vedno obstaja precej možnosti za večje sinergije prizadevanj EU, držav članic in teh organizacij. Evropska podjetniška mreža (Enterprise Europe Network) že igra pomembno vlogo pri mentorstvu in omogočanju mednarodnega poslovnega sodelovanja, zlasti s sredozemskimi državami, njeno mednarodno pomoč MSP pa je treba še naprej razvijati. Na podlagi izkušenj s kitajsko službo za pomoč v zvezi s pravicami intelektualne lastnine za MSP bo Komisija še naprej krepila podporo za zaščito in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine in pri tem posebno pozornost namenila drugim ključnim trgom tretjih držav. V preiskavah v zvezi s trgovinsko zaščito bo obravnavan poseben položaj MSP – kot uvoznikov, uporabnikov, pritožnikov ali izvoznikov.

Komisija bo:

- po zaključku pogajanj pred podpisom pripravila gospodarsko analizo posledic predlaganega dogovora za EU in ga predložila Svetu in Parlamentu,

- za spomladanski Evropski svet pripravila letno poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe, ki bo vključevalo čezmejne ukrepe in prakse industrijskih politik ter opredelilo prednostne naloge pri strategiji za dostop do trga in izvršilnih ukrepih (od leta 2011),

- razvijala pobude za mednarodno zakonodajno sodelovanje z namenom, da naše pomembnejše trgovinske partnerje pozove k upoštevanju kakršnih koli novih ali obstoječih mednarodnih ureditev ter k razvoju globalno primerljivih predpisov in standardov. V tem pogledu morajo naši trgovinski sporazumi tudi spodbujati uporabo internacionalnih predpisov in standardov ter trgovanju naklonjenih postopkov ocenjevanja skladnosti s strani naših partnerjev,

- z evropsko sosedsko politiko stremela k tesnejšemu gospodarskemu povezovanju s sosednjimi državami z razširitvijo ugodnosti evropskega enotnega trga na nekaterih področjih, pri čemer bo večja prednost veljala tržnim institucijam in gospodarskemu upravljanju pri odnosih z razvojnimi partnerji (sporočilo o trgovini in razvoju na začetku leta 2011) ,

- predstavila strategijo za podporo internacionalizaciji MSP s konkretnimi ukrepi v skladu s politikami, določenimi v Aktu za mala podjetja (sporočilo leta 2011),

- v predloge Komisije vključevala zahteve o sledlj ivosti za tretje države, kjer bo to primerno .

Komisija poziva Svet in Parlament:

- da pospešita sprejetje predloga Komisije o navedbi države izvora na nekaterih izdelkih, uvoženih iz tretjih držav.

6.2. Zagotavljanje dostopa do surovin in kritičnih izdelkov

Za konkurenčnost, inovacije in delovna mesta v industriji je bistvenega pomena varen, dostopen, zanesljiv in neoviran dostop do surovin. Pri varnosti dobave ne gre toliko za vprašanje odvisnosti od uvoza kot za vprašanje stopnje diverzifikacije dobaviteljev in njihove zanesljivosti, kjerkoli se že nahajajo. Dobro delujoči globalni trgi surovin in blaga so bistvenega pomena za učinkovito dodeljevanje globalnih virov in omogočanje tehnološkega napredka. Vendar se je zaradi kratkoročnih gibanj teh cen treba zavarovati pred precejšnjimi tveganji, vzpon držav z novimi trgi pa je tudi povečal globalno tekmovanje za take vire.

Za obravnavo teh vprašanj je Komisija novembra 2008 izdala pobudo za surovine , junija 2010 pa podrobno analizo povpraševanja po ključnih surovinah in njihovega morebitnega pomanjkanja. Ti dve pobudi sta pripravili temelje za strategijo EU o surovinah, ki bo podpirala koncept „verige dodajanja vrednosti“, ki bo še naprej sledil strategiji treh stebrov za: (i) zagotavljanje enakih pogojev dostopa do virov v tretjih državah; (ii) spodbujanje trajnostne dobave surovin iz evropskih virov; in (iii) zmanjševanje porabe primarnih surovin s povečevanjem učinkovitosti glede izkoriščanja virov in spodbujanjem recikliranja.

Potrebni so novi predpisi in sporazumi glede trajnostnega mednarodnega upravljanja in dostopa do surovin pa tudi ukrepi politik za obravnavo omejitev pri izvozu in neupravičenega omejevanja pri raziskovanju in pridobivanju s strani tretjih držav, zlasti strateških partnerskih držav in Afrike. Bistvenega pomena je tudi učinkovito izvajanje obstoječih predpisov EU glede konkurence, kadar dostop do surovin ogrožajo protikonkurenčni sporazumi ali koncentracija na trgu. Treba je tudi spodbujati tehnologije rudarjenja in predelave , ki vodijo tudi k učinkovitosti glede izkoriščanja virov, recikliranju, nadomestitvi in povečanju uporabe obnovljivih surovin, da se zmanjša kritična odvisnost EU od primarnih surovin ter izboljšati okoljsko ravnovesje, med drugim tudi z uporabo sekundarnih surovin (odpadkov), izrabljene elektronske opreme in vozil, ki se izvažajo v tretje države; uveljavljati Uredbo o pošiljkah odpadkov; ponovno uporabljati ali reciklirati izdelke in materiale na podlagi določenih minimalnih standardov. Okvirne pogoje za trajnostno dobavo in upravljanje surovin znotraj EU je treba vzpostavljati tudi s pospeševanjem učinkovite uporabe virov same EU, recikliranja in nadomeščanja surovin. Večje naložbe v odkrivanje novih nahajališč surovin v EU se lahko spodbujajo z izmenjavo dobrih praks na področju rabe zemljišč, pomorskega prostorskega načrtovanja in upravnih pogojev za iskanje in pridobivanje surovin, pri čemer je treba zagotoviti trajnost. Spodbujanje naložb v nove in učinkovitejše tehnologije iskanja in pridobivanja surovin je prav tako bistvenega pomena. V sektorjih, kot je živilski, pa konkurenčno lokalno iskanje trajnostnih surovin obravnava kmetijska politika EU.

Komisija bo:

- predstavila strategijo o surovinah, vključno s predlogi o spodbujanju boljših okvirnih pogojev za trajnostno dobavo domačih primarnih surovin, povečano recikliranje in iskanje nadomestkov za druge surovine (2010).

7. SPODBUJANJE MODERNIZACIJE INDUSTRIJE

7.1. Gospodarnost z viri, energetska učinkovitost in učinkovitost glede CO2

Industrija EU mora pospešiti prehod na gospodarstvo, ki je nizkoogljično ter gospodarno z viri in energijo. Znižanje stroškov in zmanjšanje vpliva na okolje zaradi večje večja porabe virov in energije se lahko dosežeta z bojem proti podnebnim spremembam in boljšo gospodarnostjo z viri. Zato ta dva ukrepa postajata vedno pomembnejša za trajnostno ustvarjanje rasti in delovnih mest ter za doseganju konkurenčne prednosti pri vedno večji globalnem tekmovanju zaradi omejitve virov in okoljskih omejitev. Prihodnja vodilna pobuda glede prehoda na Evropo, gospodarno z viri , bo zagotovila okvir za doseganje neoviranega in ambicioznega ločevanja ogljika in porabe virov od gospodarske rasti. Poleg tega je treba razviti posebne dolgoročne ukrepe glede energetske učinkovitosti in izkoriščanja možnosti varčevanja z energijo v industrijskih, energetskih in prometnih sistemih. Časovni načrt EU za nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050, vključno z mejniki leta 2030, bo opredeljeval načine doseganja tehnoloških izboljšav in strukturnih sprememb v industrijskih, energetskih in prometnih sistemih, ki so bistvene za spodbujanje inovacij, rasti in ustvarjanja delovnih mest in krepijo energetsko varnost EU.

Zato je potrebna konkretna in realistična dolgoročnejša strategija za spodbujanje vlaganj v nizkoogljičnost, energetsko učinkovitost in gospodarnost z viri v vsej industriji. Potrebne so zasebne in javne raziskave in inovacije, pa tudi učinkovito in pravično izvajanje pametne in tržno zasnovane pravne ureditve po vsem enotnem trgu. Nova zakonodaja mora odražati potrebo po prehodu na gospodarstvo, ki je gospodarno z viri, in pri tem upoštevati možne kratkoročne stroške ali obremenitve. Selitvi virov CO2 in drugim s konkurenčnostjo povezanim neugodnostim za industrijo EU se je treba izogniti, da se prepreči selitev proizvodnje in delovnih mest iz Evropske Unije. V okviru mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah si EU trenutno prizadeva za izboljšanje obsega in učinkovitosti mednarodnih trgov ogljika in spodbuja mednarodne naložbene tokove za R&R ter inovacije za nizkoogljične tehnologije. Poleg tega EU razvija politike, ki lahko zmanjšajo stroške dolgoročnih podnebnih in energetskih strategij s pomočjo zajemanja in shranjevanja ogljika v širšem obsegu in drugih inovativnih projektov na področju obnovljivih virov energije.

V okviru nacionalnih načrtov za energetsko učinkovitost vse države članice izvajajo ukrepe za pomoč podjetjem pri zmanjševanju energetske intenzivnosti. Nekatere države članice so tudi razvile konkretne akcijske načrte za spodbujanje ekotehnologij in/ali izboljšavo okoljske učinkovitosti nekaterih industrij. Vendar pa je doslej le nekaj držav članic razvilo splošnejše strategije za gospodarnost z viri.

V svetu pametne pravne ureditve lahko učinkovitost glede izkoriščanja virov v celotnem gospodarstvu močno poveča industrijsko konkurenčnost EU in pri tem uresničuje tudi okoljske cilje. Zakonodajo je treba izvajati na predvidljiv in postopen način in z njo zagotoviti pravno varnost , potrebno za dolgoročnejše naložbe. Nove politike morajo spodbujati inovacije ter upoštevati stroškovno učinkovitost življenjskega cikla, čas trajanja naložb in nakupne odločitve podjetij in potrošnikov. Doseganje okoljskih ciljev in cilji industrijske politike se lahko uskladijo s pomočjo napredne pametne pravne ureditve. Okoljske in industrijske politike morajo biti povezane. Natančna ocena gospodarskih in družbenih učinkov okoljske zakonodaje in drugih družbenih stroškov in koristi je del ocene učinka, priložene zakonodajnim pobudam Komisije in bi jo bilo treba izvesti tudi na ravni držav članic. Na ta način lahko okoljska zakonodaja deluje kot koristen vzvod za inovacije in industrijski razvoj, ne pa kot ovira.

V tem okviru se trajnostna industrijska politika EU izrecno osredotoča na priložnosti za trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest, pri tem pa prehaja na večjo gospodarnost z viri v vsej industriji. Druge politike vključujejo politike do proizvodov ob upoštevanju življenjskega cikla, ki presega proizvodno fazo; uporabo instrumentov kot je Direktiva za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, energetsko označevanje gospodinjskih aparatov in evropski znak za okolje. Prav tako je bistvenega pomena spodbujanje prostovoljnih industrijskih pobud in širše sprejemanje dobrih okoljskih praks s Sistemom Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) in sistemi ISO14001. Pozorno spremljanje bo omogočilo merjenje napredka in prepoznavanje izvedbenih vrzeli.

Za razvoj evropskega trga za okoljsko blago in storitve mora EU zagotoviti pravičen in pregleden notranji trg, ki nagrajuje inovacije, z izboljšavami sistemov standardizacije in certificiranja, bolj usklajenim izvajanjem pravnega reda (npr. okvirne direktive o odpadkih), širšo uporabo zelenih javnih naročil in razviti Direktive za okoljsko primerno zasnovo izdelkov in vključevanjem sporazumov o prosti trgovini.

Za uspešno pogajanje o omejitvah, ki jih predstavlja globalno pomanjkanje virov, vključno z okoljskimi omejitvami, bo potreben uspešen prodor številni revolucionarnih tehnologij na trg. Vendar pa bo moralo postopno, a masovno uvajanje tehnologij pokazati rezultate v kratko- do srednjeročnem obdobju. Zlasti pri okoljskih tehnologijah je potreben inovativen pristop v enakem smislu, kot je bil sprejet za ključne tehnologije omogočanja in pri strateškem načrtu za energetsko tehnologijo (SET). Prihodnji akcijski načrt za ekološke inovacije bo vseboval orodja za prepoznavanje razvoja in potreb pri uvajanju ključnih okoljskih tehnologij, krepil usklajevanje in sodelovanje EU in držav članic pri razvoju in uvajanju teh tehnologij in ozaveščal glede možnosti novih tehnologij. Ovire pri čezmejni poslovni dejavnosti bi bilo treba obravnavati z vzpostavitvijo primernega pravnega okvira in zagotavljanjem bolj enotnega izvajanja obstoječih pravnih okvirov.

Komisija bo:

- v skladu s prihodnjim časovnim načrtom EU za nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050 razvijala dolgoročne sektorske strategije in politike, ki so potrebne pri prehajanju na gospodarstvo, ki je nizkoogljično ter gospodarno z viri in energijo,

- s premljala trajnostno konkurenčnost, vključno s prostovoljnimi pobudami EU, ki se osredotočajo na trajnost virov,

- pregledala akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko in proučila možno razširitev Direktive za okoljsko primerno zasnovo izdelkov na nove izdelke (2012),

- začela izvajati akcijski načrt za ekološke inovacije in s tem zagotovila komercializacijo in uvajanje ključnih okoljskih tehnologij.

Države članice se pozivajo:

- k spodbujanju boljšega usklajevanja politik za okoljske tehnologije, da se dosežejo karseda učinkovite sinergije in dopolnjevanja pri uvajanju tehnologij, vključno s politikami za povečanje povpraševanja, zlasti pri eko-inovacijah.

7.2. Strukturne presežne zmogljivosti

Pomembna prednostna naloga nove industrijske politike mora biti pomoč industriji EU, da bo hitro okrevala in se ustrezno prilagodila po gospodarski krizi . Pojav strukturnih presežnih zmogljivosti v nekaterih industrijah še zlasti zahteva prilagojen odziv na ravni podjetij, ki sega od uvajanja novih poslovnih modelov in izdelkov do dokončne zapustitve trga. Za doseganje svoje prihodnje konkurenčnosti in rentabilnosti so v prvi vrsti odgovorni podjetja in socialni partnerji, saj izkušnje kažejo, da je najhitrejša in najučinkovitejša konkurenčno naravnana strukturna prilagoditev.

V smernicah o pomoči za reševanje in prestrukturiranje se pomoč predvideva le, če bo po dodelitvi pomoči spet mogoča dolgoročna rentabilnost prejemnikov brez dodatne podpore, če predstavlja primeren prispevek k prejemnikovim stroškom prestrukturiranja in če jo spremljajo ukrepi za razreševanje nastalega izkrivljanja konkurence. Poduki iz krize bodo vključeni v revizijo smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje.

Preseljevanje delovnih mest v okviru sistema prožne varnosti morajo podpreti tudi države članice. Boljše predvidevanje in upravljanje prestrukturiranja bi pomagalo zaposlenim in podjetjem pri prilagajanju na prehode zaradi presežnih zmogljivosti, modernizacije in strukturnih sprememb. Obstoječa pravila državne pomoči državam članicam ponujajo veliko možnosti za uporabo državne pomoči v procesih sprememb, npr. prek usposabljanj, pomoči R&R&I ali podpore tveganemu kapitalu. Na evropski ravni lahko regionalni in kohezijski skladi spodbujajo naložbe in inovacije za krepitev odpornosti lokalnih gospodarstev. ESRR se vedno bolj osredotoča na naložbe, ki z vlaganjem v R&R, inovacije in IKT omogočajo napredovanje po vrednostni verigi tako visokotehnoloških kot tradicionalnih sektorjev, pri čemer Kohezijski sklad zlasti vlaga v prometne prioritete EU, ki lahko izboljšajo fizično dostopnost in okoljsko infrastrukturo v manj razvitih državah članicah. Takšne naložbe regijam omogočajo razvoj lastnih inovacijskih niš na podlagi pametne specializacije.

Razširitev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji bi prav tako lahko izboljšala sposobnost držav članic in regij glede saniranja škode zaradi krize in pomagala pri zagotavljanju prekvalifikacije in drugih aktivnih ukrepov trga dela za presežne delavce.

Uprava in predstavniki delavcev so glavni akterji, ki se morajo na ravni podjetja sporazumeti glede strategij za prestrukturiranje. Takšno prestrukturiranje morajo spremljati posegi politike, ki preprečujejo socialne stiske, spodbujajo nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta; na ta način se preprečujejo masovna odpuščanja, propad celotnih regij ali preselitev celotnih industrij ter omogoči vzpostavljanje prejšnjega gospodarskega stanja in prehod med zaposlitvami. Evropska konfederacija sindikatov (ETUC), Zveza industrijskih konfederacij in konfederacij delodajalcev Evrope (Business Europe), Evropski center za podjetja z javno udeležbo in podjetja splošnega gospodarskega pomena (CEEP) in Evropsko združenje obrti, malih in srednje velikih podjetij (UEAPME) so se leta 2003 sprejeli Smernice za upravljanje sprememb in njihovih socialnih posledic. Te smernice je treba popraviti, da bodo vključevale pozneje pridobljeno znanje o najboljših načinih predvidevanja in upravljanja prestrukturiranja ter upoštevale izkušnje iz gospodarske in finančne krize. Posodobljene smernice o prestrukturiranju so lahko zelo koristne za krepitev zmogljivosti podjetij in delovne sile pri prilagajanju na hitro spreminjajoče se poslovno okolje.

Komisija bo:

- pregledala podporo Skupnosti za ponovno vključevanje presežnih delavcev na nova delovna mesta, vključno s pregledom uredbe o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (2011),

- začela posvetovanja z evropskimi socialnimi partnerji o evropskem okviru za prestrukturiranje, (2011)

- pregledala smernice za državno pomoč za reševanje in prestrukturiranje (2012),

- s kohezijsko politiko podpirala države članice in regije pri diverzifikaciji obstoječe industrije, nadgrajevanju industrijskih zmogljivosti ter spodbujanju naložb in inovacij za ponovni razvoj in krepitev odpornosti lokalnih gospodarstev,

- predstavila predloge za pospešitev izvajanja in bolj osredotočeno delovanje evropskih strukturnih skladov s pomočjo petega kohezijskega poročila (2010) in novega pravnega okvira kohezijske politike (2011).

7.3. Povečevanje družbene odgovornosti podjetij

Družbena odgovornost podjetij lahko prispeva h konkurenčnosti in trajnosti evropske industrije. Pomaga pri povrnitvi zaupanja v gospodarstvo, kar je pomembno pri ustvarjanju poslovnega okolja, v katerem je industrija lahko uspešna. V finančni krizi se je pokazalo, da je potreben nov pristop k uravnotežanju kratkoročnega ustvarjanja čim večjega dobička ter dolgoročnega doseganja trajnostne vrednosti . Evropska podjetja morajo upoštevati svoj prispevek k trajnostni rasti in ustvarjanju delovnih mest pa tudi interese zaposlenih in državljanov, na katere vplivajo njihove poslovne odločitve. K okrevanju po krizi lahko prispevajo zdrava poslovna etika in vrednote.

S pomočjo družbene odgovornosti podjetij lahko evropska podjetja postanejo vodilna na trgih, ki posvečajo vedno večjo pozornost družbeni in okoljski problematiki. Industrija EU je že začela s številnimi pomembnimi pobudami, ki se osredotočajo na trajnost, vključno s pobudo za odgovorno obnašanje v kemični industriji, pobudo za globalno e-trajnost in pobudo za upravljanje s surovinami Mednarodnega sveta za rudarstvo in kovine.

Spodbujanje trajnostne rasti je povezano s tem, da se potrošnikom posredujejo informacije, ki jih potrebujejo za nakup okolju prijaznega blaga in storitev. To mora vključevati tudi informacije o ekološkem odtisu blaga in storitev. Komisija si bo prizadevala za skupno evropsko metodologijo ocenjevanja vplivov na okolje, povezanih s potrošniškimi proizvodi, ki bo temeljila na analizi življenjskega cikla in objektivnih merilih.

Komisija bo:

- predlagala novo pobudo politike za družbeno odgovornost podjetij, ki bo obravnavala nastajajoča vprašanja, kot so podjetništvo in človekove pravice ter razkritje okoljskih, zaposlitvenih in upravnih podatkov s strani podjetij (2011),

- spremljala prostovoljne pobude industrije EU, ki se osredotočajo na trajnost virov (od 2011),

- pred letom 2012 proučila možnost pobude o ekološkem odtisu izdelkov.

8. SEKTORSKA RAZSEžNOST – CILJNI PRISTOP

Ker so pomembni vsi sektorji, bo Komisija nadaljevala z uporabo ciljnega pristopa v vseh sektorjih. Za nekatere vrste sektorjev bi bile lahko sprejete nekatere sektorske pobude:

- sektorska industrijska politika za vesolje temelji na novih pristojnostih, pridobljenih z Lizbonsko pogodbo;

- industrija motornih vozil in prevozne opreme bo imela pomembno vlogo pri razvijanju rešitev za trajnostno mobilnost,

- sektorji, za katere je najbolj verjetno, da bodo lahko premagovali druge prihodnje družbene izzive na področju podnebnih sprememb, zdravja in varnosti (na primer zdravstveno varstvo, izdelki in tehnologije, povezane z okoljem, industrija oskrbe z energijo, varnostna industrija),

- sektorji, v katerih je vrednostna veriga še zlasti pomembna (na primer v kemijskih in inženirskih storitvah, storitvah proizvajalcev prevozne opreme, kmetijskih in živilskih storitvah in poslovnih storitvah),

- energetsko intenzivnim sektorjem z mednarodno konkurenco je treba zagotoviti prednosti konkurenčnih energetskih trgov, ki omogočajo ugodne okvirne pogoje, s katerimi jim bo omogočen razcvet v EU (dostop do energije in surovin po konkurenčnih cenah, enaki pogoji na svetovnem trgu itd.).

Tema vseh naslednjih pobud in predstavitvenih projektov je spodbujanje industrijskih inovacij. Trajna konkurenčnost evropske industrije in vseh njenih sektorjev se lahko doseže le, če bo industrija sposobna uvajati več inovacij. Pri tem gre za inovacije v širšem smislu, ne samo v tehnologiji, temveč za inovacije v poslovnih in organizacijskih modelih. Uspešnost inovacij morajo izboljšati vsi sektorji, najsi bodo to tradicionalni, nizkotehnološki, novi ali visokotehnološki sektorji. Industrijska politika mora podpirati zmožnost inoviranja, če za ne more poskrbeti sam trg. Ti ukrepi se bodo izvajali z razpoložljivimi finančnimi sredstvi.

8.1 Vesolje: gonilna sila inovacij in konkurenčnosti na voljo državljanom

Vesoljska predelovalna industrija je visoko tehnološka industrija z veliko tveganja in obsežnimi naložbami. Za vse države z lastnimi programi vesoljskih poletov je na voljo veliko subvencij, ki so večinoma odvisne od institucionalnih programov. Evropa že ima obsežno in visokotehnološko vesoljsko industrijo, ki izpolnjuje večji del svetovnih trgovinskih zahtev za izdelavo in lansiranje satelitov ter storitve v zvezi z njimi. Evropska industrija zagotavlja sisteme in storitve na področju telekomunikacij, navigacije in opazovanja Zemlje, ki zagotavljajo varnost EU, obravnavajo večje družbene izzive, kot so podnebne spremembe, in povečujejo konkurenčnost evropskih industrij.

V vedno bolj konkurenčnem okolju, v katerem nastajajo nove vesoljske sile, mora Evropa graditi na svojih dosežkih, da bo lahko spodbujala trdno in uravnoteženo industrijsko osnovo. Evropska vesoljska industrijska politika mora zajemati celo dobavno verigo, vključno z MSP, in tako zagotavljati večjo mednarodno konkurenčnost in neodvisnost v strateških sektorjih (kot so naprave za izstrelitev satelitov) ter razvoj trga za izdelke in storitve v zvezi z vesoljem, zlasti nove satelitsko podprte storitve za GNSS (globalni satelitski navigacijski sistem), GMES (globalno spremljanje okolja in varnosti) in satelitske komunikacijske infrastrukture.

Vesoljska politika temelji na treh glavnih zahtevah: družbenih (koristi za dobro počutje državljanov, ki so posledica raziskovanja vesolja in njegove uporabe), gospodarskih (vesolje ponuja znanje in je gonilna sila inovacij) in strateških (vesolje prispeva k podobi Evropske unije kot svetovnemu akterju). Člen 189 Pogodbe o delovanju Evropske unije podeljuje deljeno pristojnost Uniji v vesoljski politiki s posebnim namenom spodbujanja znanstvenega in tehničnega napredka, industrijske konkurenčnosti in izvajanja njenih politik.

Za dosego teh ciljev ter hkratno kapitalizacijo opravljenih naložb in povečevanja potenciala za vesoljske inovacije si bo Komisija prizadevala za izpolnitev obveznosti Galileo/EGNOS (skupne evropske geostacionarne navigacijske storitve) in GMES ter ukrepe v zvezi z vesoljem in varnostjo.

Galileo /EGNOS in GMES sta dobro utečena programa, katerih dokončanje in nadaljevanje po letu 2013 bosta leta 2011 obravnavana v zakonodajnih predlogih v skladu s splošnimi predlogi za večletni finančni okvir. Komisija se še naprej zavezuje, da bo dopolnila ozvezdje Galileo in uvedla novo shemo upravljanja.

GMES je glavni prispevek Unije v vesolju, ki omogoča spopadanje s podnebnimi spremembami . Zato je pomembno dokončati vesoljske infrastrukture za opazovanje, ki so namenjene spremljanju kakovosti zemlje, oceanov, atmosfere in zraka ter odzivanju in varnosti, da se dosežejo rezultati poglavja „Podnebne spremembe“ iz GNES.

Vesoljske aplikacije so bistveno orodje za varnost državljanov . Te varnostne potrebe so lahko zajete v nacionalnih zmogljivostih, ki se usklajeno uporabljajo, ali v razvoju skupnih zmogljivosti. Unija mora okrepiti partnerstvo z državami članicami, da se varnostnim misijam zagotovi neodvisnost od sredstev tretjih držav in nadaljevanje misij, ki so se jih države članice lotile same.

Vesoljske infrastrukture so kritične infrastrukture, ki prispevajo k varnosti in dobremu počutju državljanov. Zaščitene morajo biti proti tveganjem, kot so vesoljske razbitine in sevanje sonca. Treba je razviti obstoječe zaščitne zmogljivosti držav članic, da se vzpostavi zanesljiv evropski sistem za poznavanje razmer v vesolju . Unija mora opredeliti organizacijo in upravljanje takega sistema in pri tem upoštevati njegovo dvojno naravo ter potrebo po zagotovitvi njegovega trajnostnega izkoriščanja.

Vesolje je pomembni sestavni del raziskovalne in inovacijske politike Unije. Podpora za raziskovanje vesolja bo opredeljena med pripravo na naslednji okvirni program za raziskovalni in tehnološki razvoj.

Satelitske komunikacije so ključni vesoljski sektor tako z gospodarskega kot s tehnološkega stališča. Prispevajo k Evropski digitalni agendi, zlasti k premoščanju širokopasovne vrzeli. Pomemben mejnik pri teh prizadevanjih je predlog Komisije za program politike radijskega spektra.

Za izvajanje teh ukrepov je treba vzpostaviti izboljšano shemo upravljanja . Prvič, Evropska unija mora okrepiti partnerstvo z državami članicami in v skladu s členom 189 Pogodbe uskladiti potrebne napore za raziskovanje in izkoriščanje vesolja. Drugič, z Lizbonsko pogodbo se Unija zavezuje, da bo „vzpostavila ustrezne odnose z Evropsko vesoljsko agencijo“. Vedno večja prisotnost Evropske unije v vesolju zahteva ponovno ocenitev njenih odnosov z Evropsko vesoljsko agencijo na eni ter postopni razvoj Evropske vesoljske agencije na drugi strani. Tretjič, treba je zagotoviti boljše usklajevanje med programi EU ter programi EU in programi ESA ali držav članic.

Ustrezno je treba upoštevati mednarodno sodelovanje , ki je ključnega pomena za vesolje, vključno z njegovim potencialnim razvojem, zlasti za Afriko.

Komisija bo:

- predlagala ukrepe za leto 2011 za izvajanje prednostnih nalog vesoljske politike na podlagi člena 189 PDEU ,

- nadaljevala vesoljsko industrijsko politiko, razvito v tesnem sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo in državami članicami.

8.2. Trajnostna mobilnost

Razvoj in uporaba tehnologij za čista in energetsko učinkovita vozila dajeta možnost velikega vpliva na emisije toplogrednih plinov, onesnaženje zraka in hrup ter povečujeta vodstvo na trgu v evropskem avtomobilskem sektorju. Po strategiji, objavljeni aprila 2010[10], bo treba zagotoviti znatno financiranje naložb v infrastrukturo, vključno s pilotnimi projekti, ki omogočajo predstavitev prebojnih tehnologij v posameznih mestih in regijah. Treba bo povečati vodstvo industrije EU v ključnih tehnologijah, zlasti v tehnologiji akumulatorjev in potencialnih nadomestkov za litij. Treba bo raziskati tudi potencial za nove vrste dobrin in storitev.

V poročilu ELECTRA je bila pozornost namenjena potencialu skladiščenja energije vlaka in avtomatskega nadzora vlaka za znatno povečanje energetske učinkovitosti, vključno s hibridizacijo dizelskih vlečnih vozil in sistemskim pristopom k skladiščenju električne trakcije na vozilu ali ob progi. Sektor bi imel koristi od večjih naložb v raziskave, simulacijo in testiranje tehnologij za nadaljnje usklajevanje standardov znotraj in zunaj EU. Hitri vlaki so trg z veliko konkurenti iz držav nečlanic. Prednosti bi lahko prineslo boljše sodelovanje med evropskimi družbami pri razvijanju hitrih vlakov in to možnost je treba raziskati. V vsakem primeru je treba zagotoviti neizkrivljeno konkurenco na evropskem trgu.

Letalska in vesoljska industrija in nekateri deli pomorskih industrij so zelo konkurenčni in globalno uspešni sestavni deli industrije EU. Treba si bo prizadevati za povečanje učinkovitosti in zmanjšanje vplivov na okolje. S pobudo Clean Sky je že na voljo precejšnja podpora za raziskave in inovacije v zvezi z okolju prijaznimi zrakoplovi. Treba bo trajno zagotavljati inovacije za razvoj okolju prijaznejših zrakoplovov in plovil z manjšimi emisijami ter za spoprijemanje z okoljskimi izzivi. Alternativna goriva, izvajanje enotnega evropskega neba in nadaljnje zmanjševanje hrupa zrakoplovov so prednostne naloge na sedanjem uveljavljenem programu politike. Pomembna poslovna priložnost za ladjedelništvo EU je sodelovanje v gradbeništvu in zanesljivo delovanje vetrnih elektrarn na morju in potrebnih podpornih plovil.

Komisija bo:

- predlagala platformo za čista in energetsko učinkovita vozila, ki bo združila države članice, industrijo in druge zainteresirane strani, da se zagotovijo naložbe v infrastrukturo, vključno s pilotnimi projekti, in začnejo raziskovalne pobude o ključnih tehnologijah in materialih (2012),

- začela izvajati strateški načrt za prometno tehnologijo (2011), vključno s strateško pobudo o čistih prometnih sistemih in sveženj ukrepov o e-mobilnosti, da se spodbudita učinkovitost in varnost v prometnem sektorju,

- začela študijo izvedljivosti o predstavitvenih projektih o skladiščenju energije in hibridizaciji dizelskih vlečnih vozil, ki bo omogočila, da bodo predstavitve in nadaljnji raziskovalni projekti povečali energetsko učinkovitost in konkurenčnost (razpis za zbiranje predlogov leta 2012/13).

8.3. Spopadanje z družbenimi izzivi

Industrije EU, ki so povezane s farmacijo in zdravstvenim varstvom , vključno z medicinskimi pripomočki , so vodilni sektorji na svetu, ki imajo ključno vlogo pri odkrivanju novih načinov zdravljenja in novih zdravil ter izboljševanju zdravja in kakovosti življenja državljanov EU, zlasti starajočega se prebivalstva. V tem smislu je treba zagotoviti partnerstvo med zasebnimi in javnimi sektorji, povečevati družbeno odgovornost podjetij, da se omogoči pospešen dostop do zdravil in zdravljenja ter večja preglednost, hkrati pa nagradijo inovacije in poveča industrijska konkurenčnost. Skupno podjetje za pobudo za inovativna zdravila uvaja tako javno-zasebno partnerstvo za hitrejši dostop do boljših zdravil. Poleg tega bi večja preglednost in boljša usklajenost med oblikovanjem cen države članice in sistemi za povrnitev stroškov pripomogli k preprečevanju nepotrebnih zamud pri dostopu na trg in izboljšali delovanje notranjega trga za zdravila. Poleg tega bo Komisija začela izvajati pilotno Evropsko partnerstvo za inovacije na področju dejavnega in zdravega staranja[11].

Varnostna industrija EU se srečuje z zelo razdrobljenim notranjim trgom in šibko industrijsko osnovo. Nacionalni pravni okviri se med seboj močno razlikujejo, zelo raznolik pa je tudi trg za izdelke na področju varnosti, od kamer do zapletenih sistemov za skeniranje. Za zagotovitev varnostnega sistema morajo proizvajalci, vzpostavljalci sistemov in ponudniki storitev tesno sodelovati s strankami. Bistveno je razviti hitri sistem za potrditev prednostnih tehnologij, znatno napredovati pri usklajevanju in standardizaciji, upoštevati usklajena javna naročila ter pospešiti raziskave o tehnologijah na področju varovanja, vključno z dvojno rabo. V zvezi s slednjimi bo Komisija sodelovala z Evropsko obrambno agencijo.

K odzivanju na okoljske spremembe ter druge okoljske in družbene spremembe lahko znatno prispeva tudi gradbeni sektor . Revidirana direktiva o energetski učinkovitosti zgradb določa cilj v zvezi s prehodom na skoraj nič-energijske zgradbe v Evropi od leta 2021, medtem ko bodo okrepljene zahteve o energetski učinkovitosti določale nove standarde za zgradbe. To je priložnost za gradbeni sektor in sektor prenavljanja.

Trgi na biološki osnovi z velikim povpraševanjem in ugodnim zakonodajnim okvirom bi lahko znatno prispevali k preoblikovanju EU v bolj trajnostno gospodarstvo. Treba bo sprejeti prave zakonodajne in okvirne pogoje, da se spodbudi prehajanje na obnovljive surovine za industrijsko rabo (npr. les in papir, bioplastika, biomaziva, farmacevtski izdelki) in zagotovi trajnost. S predstavitvenimi projekti je treba spodbuditi tehnološke inovacije ter razviti evropske in mednarodne standarde za nove tehnologije. Še naprej je treba nadaljevati delo na posameznih blagovnih znamkah izdelkov (npr. okoljsko označevanje) ter navodilih in mrežah javnih naročil.

Komisija bo:

- razvila proces zdravstvenega varstva in farmacevtske industrije, pri čemer bodo sodelovale države članice, industrija in druge zainteresirane strani na področju zdravja, da se spodbuja družbena odgovornost podjetij, izboljša dostop do zdravil in poveča konkurenčnost farmacevtske industrije. To priložnost bo izkoristila tudi za revizijo Direktive 89/105/EGS o preglednosti določanja cen zdravil in postopkih za povračilo stroškov, da se olajša delovanje notranjega trga za zdravila,

- predstavila pobudo o varnostni industriji, vključno s hitrim sistemom za potrditev prednostnih tehnologij, določanjem prednostnih nalog za uskladitev in standardizacijo, upoštevanjem usklajenih javnih naročil ter oblikovanjem platforme za evropsko varnost in obrambne tehnologije z dvojno rabo (od 2012),

- razvila strategijo za trajnostno konkurenčnost gradbeništva, da zagotovi ustrezne okvirne pogoje za notranji trg gradbenih izdelkov in storitev, izboljša gospodarno ravnanje z viri in okoljsko učinkovitost gradbenih podjetij ter promovira znanje, inovacije in tehnološki razvoj za izpolnitev družbenih potreb in spopadanje z podnebnimi tveganji (2011),

- vzpostavila pogoje za oblikovanje trgov na biološki osnovi, tako da bo izboljšala ustrezne zakonodajne in okvirne pogoje za industrijsko rabo, spodbujala inovacije s predstavitvenimi projekti ter razvijala evropske in mednarodne standarde (2012).

8.4. Ponovna oživitev konkurenčnosti EU z vrednostnimi verigami

EU se mora bolj posvečati vrednostni verigi v postopku proizvodnje. Kot je bilo navedeno zgoraj, je industrija vedno bolj odvisna od vložkov surovin in polizdelkov ter vedno bolj tudi od industrij poslovnih storitev, ki omogočajo dodajanje vrednosti ter oblikovanje in trženje novih izdelkov in storitev. To novo stališče zahteva drugačen pristop k industrijski politike, ki vedno bolj upošteva medsebojne povezave.

Kemična industrija je dober primer novega pristopa, ki je potreben. Kljub gospodarski krizi ostaja kemična industrija zelo konkurenčna in je ena od gonil predelovalne industrije EU. Je uspešen mednarodni akter s 24-odstotnim deležem na svetovnem trgu, vendar se srečuje z vedno večjo konkurenco s Kitajske, iz Indije in z Bližnjega vzhoda. Ker gre za industrijo polizdelkov, ima ta sektor z uporabo inovacij na snoveh in materialih zelo velik potencial za izboljšanje konkurenčnosti in okoljske uspešnosti drugih industrij na koncu verige. Skupina na visoki ravni za kemikalije je poudarila številne potencialne prispevke industrije pri iskanju rešitev za kritične družbene izzive, s katerimi se srečuje EU, kot so vedno večja uporaba obnovljivih materialov, vedno večja energetska učinkovitost, zmanjšanje porabe vode itd.

Celotna evropska veriga preskrbe s hrano se prilagaja zaradi spremenjenih zahtev potrošnikov, pomanjkanja virov, demografskih, zdravstvenih in okoljskih dejavnikov ter zaskrbljenosti potrošnikov zaradi varnosti hrane, zdravja in cen. Kmetijska in živilska industrija EU je zelo konkurenčna ter predstavlja 2 % evropskega BDP in 13,5 % vseh zaposlenih v proizvodnji. Vendar mora nujno obravnavati ta vprašanja, kot tudi neravnovesja v pogajalski moči med agroživilci in trgovci na drobno, ter izboljšati učinkovitost struktur ponudbe in olajšati njihovo prestrukturiranje.

Tekstilna, oblačilna in usnjarska industrija EU se že več kot 20 let strukturno spreminja. Tehnološki razvoj, skupaj s tradicionalno močnim oblikovanjem in kakovostjo, tudi najde pot na široke potrošniške trge izven tega sektorja, kot so na primer oblačila za šport in prosti čas, luksuzni izdelki ali obuvala. Posledično postaja blago za široko potrošnjo nekaj običajnega in omogoča nove tržne priložnosti za evropsko proizvodnjo. Posebni izdelki z veliko dodano vrednostjo že predstavljajo velik delež dejavnosti tega sektorja ter vedno večji delež proizvodnje in ustvarjene dodane vrednosti, ki je namenjena zagotavljanju rešitev po meri za druge sektorje kot so zdravstveno varstvo, gradbeništvo ter letalska in vesoljska industrija. Ta rezultat je bil mogoč zaradi velikih prizadevanj v raziskavah in razvoju ter inovacij, ki so povečala znanje in trajnost sektorja. Bistveno je, da se spodbujajo novi poslovni koncepti in z njimi povezane proizvodne tehnologije s poudarkom na razvoju trajnostnih oblikovalskih izdelkov za uporabnike v tekstilnem in oblačilnem sektorju in na drugih velikih potrošniških trgih.

Kulturne in ustvarjalne industrije so še zlasti pomembna gonilna sila gospodarskih in družbenih inovacij v drugih sektorjih. Oblikovanje, arhitektura in oglaševanje so zelo pomembni pri podpori naložb, npr. v gradbeništvu, novih potrošniških tehnologijah, okolju prijaznih rešitvah in digitalnem gospodarstvu. Prav tako storitve mobilnosti in logistike postajajo vedno bolj pomembne pri ohranjanju vrednostne verige in zagotavljanju sprotne proizvodnje. Tesnejše sodelovanje med takimi industrijami in oblikovalci na ravni EU in držav članic ter regionalni in lokalni ravni bo spodbudilo njihov prispevek h gospodarstvu v celoti.

Komisija bo:

- spremljala skupino na visoki ravni o konkurenčnosti kemijske industrije, zlasti njen potencialen prispevek k zagotavljanju rešitev za kritične družbene spremembe z inovativnimi partnerstvi;

- uporabila forum na visoki ravni o živilski industriji, da zagotovi boljše delovanje verige preskrbe s hrano;

- po Zeleni knjigi o sproščanju potenciala kulturnih in ustvarjalnih sektorjev predlagala strateške pobude, vključno s sporočilom o ključnih vidikih konkurenčnosti v modni industriji, vzpostavitvijo Evropske zveze ustvarjalnih industrij in Evropske zveze za mobilnost in industrije mobilnosti, da se združijo oblikovalci politik in predstavniki industrij (2011).

8.5. Obravnavanje vprašanj energetsko intenzivnih industrij

Evropa mora tudi izboljšati mednarodno konkurenčnost, da bo lahko pospešila prehod na nizkoogljično gospodarstvo in gospodarstvo, ki temelji na gospodarnem ravnanju z viri , v energetsko intenzivnih industrijah, kot so industrija jekla, neželeznih kovin in papirja ter kemična industrija. To bo opravljeno v skladu s prihodnjo vodilno pobudo o gospodarnem ravnanju z viri in načrtom SET. Naložbe v proizvodnjo z nizkimi emisijami ogljika omogočajo energetsko intenzivnim industrijam veliko zmogljivost za povečanje konkurenčnosti in zmanjšanje odvisnosti od cen energije v prihodnosti.

Energetsko intenzivne industrije zagotavljajo pomemben del vrednostne verige predelovalne industrije v EU in so postale ena izmed vodilnih industrij v energetski učinkovitosti na svetu. So sestavni del industrijske vrednostne verige in proizvajajo velik del industrijskih izdelkov z zmanjšanimi emisijami CO2. Zato morajo ustvariti pogoje za konkurenčno proizvodnjo v Evropi prihodnosti. To pomeni, da je treba upoštevati tveganje selitve virov CO2 za energetsko intenzivne industrije, vključno z okvirom morebitnih posrednih učinkov povečanja cen elektrike zaradi trgovanja z emisijami.

Nove proizvodne tehnologije in tehnike z nizkimi emisijami ogljika za energetsko intenzivne kovinske predelovalne industrije se razvijajo s tehnološkimi platformami in pobudami vodilnega trga. Vendar so potrebni ustrezni okvirni pogoji in nadaljnje javno-zasebno sodelovanje, da se zagotovi pravočasno uvajanje in trženje teh inovacij v energetsko intenzivnih sektorjih.

Komisija bo:

- predlagala spremembe pravil o državni pomoči, kar bo omogočilo ustrezno kompenzacijo za neposredne stroške trgovanja z emisijami, kot so stroški, ki se prenesejo s cenami elektrike, hkrati pa bo zagotovila enake pogoje na enotnem trgu in dosego ciljev Skupnosti glede na mednarodne zaveze o zmanjšanju emisij;

- predlagala shemo za trajnostno industrijo z nizkimi emisijami ogljika (SILC) za usklajevanje okvirnih pogojev, financiranje ukrepov, zbiranje podatkov in drugih dejavnosti EU in držav članic za spodbujanje razvoja in uporabo nizkoogljičnih tehnologij v skladu z načrtom SET (od 2011);

- v okviru razprave o prihodnjih raziskavah javno-zasebnih partnerstev upoštevala pobudo o zmanjšanju emisij ogljika v energetsko intenzivnih industrijah in tako združila ustrezne tehnološke platforme ter EU in države članice, s čimer bo zagotovila ustrezne raziskave in razvoj, financiranje in ustrezno strategijo za uvajanje proizvodnje z nizkimi emisijami ogljika;

- skupaj z državami članicami in industrijo spodbujala predstavitvene projekte in uporabo proizvodnih tehnologij z zelo nizkimi emisijami ogljika, vključno z industrijskim zajemanjem, skladiščenjem ogljika, in hkrati preprečevala izkrivljanje konkurence (2011–2016).

- v okviru strategije Evropa 2020 še naprej raziskovala priložnosti za nadaljnje inovativne spodbujevalne mehanizme, povezane s trgom ogljika, zlasti za podjetja, ki so opravila hitri prehod.

8.6 Okrepljen sektorski pristop

Komisija se bo leta 2011 z zainteresiranimi stranmi tudi posvetovala o najboljšem načinu uporabe in okrepitve industrijske razsežnosti skupnih tehnoloških pobud in evropskih partnerstev za inovacije, kakor je bilo objavljeno v pobudi „Unija za inovacije“, ter o prednostnih nalogah v zvezi s tem.

9. SKLEPNE UGOTOVITVE: NOVO UPRAVLJANJE EU INDUSTRIJSKE POLITIKE

Čeprav je gospodarska in finančna kriza usmerila pozornost politike industrijske konkurenčnosti na kratkoročne reševalne in obnovitvene ukrepe, se mora v prihodnosti pozornost oblikovalcev politike osredotočiti na dolgoročne strukturne izzive, zlasti ohranjanje konkurenčnosti na svetovni ravni, podnebne spremembe, energijo, staranje prebivalstva ter spretnosti in znanje. V okviru proračunske konsolidacije konkurenčne strategije ne morejo temeljiti na glavnih programih porabe, ampak morajo obravnavati strukturne reforme na področjih, kot so izboljšanje poslovnega okolja, modernizacija javnih uprav, povečanje možnosti podjetij za inovacije ali povečanje energetske učinkovitosti. Hkrati pa bodo ukrepi politike morda potrebni pri sedanjih strukturnih spremembah v industriji in med njimi.

Uvajanje nove industrijske politike zahteva tudi bolj učinkovito evropsko upravljanje. Koncepti nacionalnih sektorjev in nacionalnih industrij z malo interakcijami med seboj ali z ostalim svetom postajajo manj pomembni. Zato je zdaj vedno bolj pomembno, da se opredelijo strateški interesi evropske industrije, neusklajene nacionalne odzive politike pa zamenjajo usklajeni odzivi evropske politike .

To izboljšano in ambiciozno evropsko upravljanje je razdeljeno na dve ločeni področji:

- holistično in bolje usklajeno različico oblikovanja politike na evropski ravni s sodelovanjem Komisije in evropskih institucij, zlasti Sveta in Evropskega parlamenta. Bistveno je, da se izboljša usklajevanje in interakcija različnih politik, ki vplivajo na konkurenčnost vključno s „preverjanjem konkurenčnosti“ novih predlogov politik,

- tesnejše sodelovanje z državami članicami in spremljanje uspeha in konkurenčne uspešnosti politik na evropski ravni in ravni držav članic. To zdaj lahko temelji na členu 173 PDEU, uvedene z novo Lizbonsko pogodbo, o industrijski politiki v okviru Evrope 2020 in okrepljene uskladitve gospodarskih politik, zlasti novega „evropskega semestra“, ki mora med drugim prispevati k boljšemu oblikovanju programov nacionalnih reform[12].

Kot del strategije Evropa 2020 bo Komisija redno poročala o konkurenčnosti, industrijski politiki ter uspešnosti EU in držav članic.

Ker se veliko pomembnih okvirnih pogojev za konkurenčno in trajno industrijo določa na ravni držav članic, se spremljanje ne sme osredotočati le na uspešnost konkurenčnosti, temveč tudi na politike konkurenčnosti, vključno z dejavniki, kot so poslovno okolje, sistem inovacij, konkurenčni pogoji, infrastruktura, učinkovitost javne uprave in napredek pri energetski učinkovitosti in gospodarnem ravnanju z viri. Prva analiza uspešnosti konkurenčnosti in politik držav članic kaže, da je potrebno vsesplošno izboljšanje. Ta analiza se bo še izboljševala in bolj natančno zajela industrijsko trajnost, zlasti glede na prihodnjo vodilno pobudo o gospodarnem ravnanju z viri. Okvir politike na ravni EU, tj. strategija Evropa 2020 in njeni vodilni ukrepi ter člen 173 PDEU o industrijski politiki, zagotavlja vrsto sredstev za spodbujanje držav članic, da se povečajo prizadevanja za uvedbo takih izboljšav in tako prispevajo k bolj konkurenčni evropski industriji in gospodarstvu, Komisija pa jih bo v celoti uporabila.

Pregled industrijskih in poslovnih politik držav članic bi lahko privedel do boljše uskladitve in skupne uporabe razpoložljivih virov , pravni instrumenti pa bi lahko omogočili ugodnejšo ceno. Ta vidik je še toliko bolj pomemben zaradi zmanjševanja razpoložljivih virov in vedno večjega obsega in razdrobljenosti okvirov politike v zadnjih desetletjih.

Ta vrsta spremljanja se bo izvajala v okviru Sveta za konkurenčnost in Evropskega parlamenta in se bo nadalje razvijala z medsebojnimi pregledi in izmenjavami dobrih praks. To spremljanje je v celoti v skladu z okvirom Evropa 2020.

Spremljanje bo vključeno v spremljanje Evrope 2020 v celoti , vendar se bo posebej osredotočalo na uspešnost konkurenčnosti držav članic in možnost vzajemnega učenja, kar bi moralo prispevati k izboljšanju nacionalnih politik, spremljanih s programi nacionalnih reform[13].

Za izmenjavo dobrih praks so zlasti ustrezna naslednja področja: zmanjšanje upravnega bremena in ocena učinkov na konkurenčnost, ocena ustreznosti in načelo „najprej pomisli na male“ v nacionalni zakonodaji, politike za lažji dostop do financiranja, uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, razvoj strategij usposabljanja v povezavi s potrebami industrije in v nacionalnih industrijskih politikah, zlasti v zvezi z individualnimi sektorji in vključevanjem zainteresiranih strani. Tesnejše sodelovanje lahko privede do sinergije, komplementarnosti in boljše uporabe virov, zlasti pri razvijanju in uporabi ključnih tehnologij omogočanja in okoljskih tehnologij ter na nekaterih posameznih področjih usposabljanja, na katerih nacionalno povpraševanje ne upravičuje celotnega študijskega programa. Nazadnje, če je izmenjava dobrih praks in sodelovanja bolj upravičena na ravni individualnih ukrepov, so medsebojni pregledi bolj prilagojeni bolj integriranim in zapletenim politikam.

Ti ukrepi so lahko zelo različni, ker so različne tudi nacionalne potrebe in okoliščine. Komisija bo v prihodnjih mesecih s Svetom in državami članicami razpravljala o načelih in načinih organizacije ter obsegu in hierarhiji prednostnih nalog. Poleg tega bo Komisija spremljala in redno poročala o konkurenčnosti ter industrijskih politikah in uspešnosti držav članic. Vključeni bodo industrijski vidiki drugih politik, ki so namenjene doseganju splošnih ciljev, kot so izobraževanje, raziskave, varovanje okolja ali podnebne spremembe. Posebna pozornost bo namenjena razvoju izmenjav dobrih in ukrepom sodelovanja. Strategija Evropa 2020 je pomembna tudi za program reform držav kandidatk EU. Države kandidatke in potencialne države kandidatke si morajo zato začeti prizadevati za predlagane cilje nove integrirane industrijske politike.

Izvajanje novega pristopa k industrijski politiki mora pomagati podjetjem in vlagateljem, da začnejo izvajati donosno in trajnostno evropsko industrijsko proizvodnjo, ki ustvarja delovna mesta, in izboljševati mednarodno konkurenčnost glede produktivnosti in stroškov. Industrija EU bo zato imela ugodnosti od hitrorastočega svetovnega trga, ki ga omogoča globalizacija. Drugače povedano, Evropa bo v naslednjem desetletju priča povečanju industrijske proizvodnje, zaposlovanja in dohodkov, hkrati pa zmanjšanju industrijskega ogljika in porabe virov.

Zato bo opravljeno natančno spremljanje naslednjih kazalnikov uspešnosti:

- izboljšanje mednarodne konkurenčnosti, primerjava produktivnosti EU in razvoja stroškov s konkurenti,

- število novoustvarjenih mest v industriji in storitvah, povezanih z industrijo, s posebnim poudarkom na številu novih mest v MSP,

- stopnja rasti proizvodnje, zlasti proizvodnja v eko-industrijah,

- delež srednje- in visokotehnoloških proizvodnih sektorjev z dodano proizvodno vrednostjo in zaposlovanjem.

Komisija bo v skladu s členom 173 PDEU:

- izvajala ukrepe iz tega sporočila, da okrepi evropski okvir industrijske politike, pri čemer bo tesno sodelovala s Svetom in Evropskim parlamentom,

- Svetu in Evropskemu parlamentu vsakoletno poročala o industrijski konkurenčnosti, povezanih politikah in uspešnosti EU in držav članic,

- začela medsebojne preglede in izmenjave dobrih praks z državami članicami, da izboljša sodelovanje na področju industrijskih politik po celi EU.

Države članice se pozivajo:

- k sodelovanju in po potrebi usklajevanju svojih industrijskih politik,

- k izvajanju medsebojnih pregledov in izmenjavi dobrih praks.

-

[1] Generalni direktorat za podjetništvo in industrijo: „Predelovalna industrija EU: Izzivi in priložnosti v prihodnjih letih“.

[2] Delovni dokument osebja Komisije o uspešnosti konkurenčnosti in politikah držav članic SEC(2010)1272. Ključne ugotovitve glede izzivov, ki so skupnim mnogim državam članicam EU, so v besedilu navedene v okvirih.

[3] COM(2010) 543.

[4] COM(2008) 394.

[5] COM(2010) 301.

[6] COM(2009) 512.

[7] COM(2010) 245.

[8] COM(2010) 612.

[9] Generalni direktorat za podjetništvo in industrijo: „Internacionalizacija MSP“, 2010.

[10] „Evropska strategija za čista in energetsko učinkovita vozila“ COM(2010)186, aprila 2010.

[11] COM(2010) 546.

[12] COM(2010) 250.

[13] COM(2010) 250.