52008DC0128

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 6.3.2008

COM(2008) 128 konč.

ZELENA KNJIGA

UČINOVITO IZVRŠEVANJE SODNIH ODLOČB V EVROPSKI UNIJI: PREGLEDNOST DOLŽNIKOVEGA PREMOŽENJA

(predložila Komisija)

ZELENA KNJIGA

UČINOVITO IZVRŠEVANJE SODNIH ODLOČB V EVROPSKI UNIJI: PREGLEDNOST DOLŽNIKOVEGA PREMOŽENJA

Namen te zelene knjige je sprožiti obsežno posvetovanje med zainteresiranimi strankami o načinih izboljšanja preglednosti dolžnikovega premoženja v Evropski uniji. Ta zelena knjiga opisuje sedanje težave in možne rešitve.

Komisija vabi zainteresirane stranke, da ji do 30. septembra 2008 pošljejo pripombe na naslednji naslov:

European CommissionDirectorate-General for Justice, Freedom and SecurityUnit C1 – Civil JusticeB - 1049 BrusselsTelefaks: (32-2) 299 64 57E-naslov: JLS-coop-jud-civil@ec.europa.eu

Prejeti prispevki bodo objavljeni na spletu, skupaj z identiteto pošiljatelja, razen če bi taka objava lahko škodovala njegovim zakonitim interesom. V takem primeru bi prispevek lahko bil objavljen v anonimni obliki. Sicer prispevek ne bo objavljen in njegova vsebina se ne bo upoštevala. Prispevki bodo objavljeni na spletišču Komisije (bodisi na glavnem spletnem portalu „Your voice in Europe“ (Vaš glas v Evropi), ki je enotna dostopna točka Komisije za posvetovanja, ali pa na strani za posvetovanja GD JLS s povezavo na portal).

Komisija lahko organizira javno obravnavo o vsebini zelene knjige.

I. Uvod: Pomanjkljivosti trenutnega stanja

Obstaja nevarnost, da bi težave čezmejne izterjave dolgov pomenile oviro prostemu prometu plačilnih nalogov znotraj Evropske unije in preprečevale pravilno delovanje notranjega trga. Pozno plačilo in neplačilo ogroža tako interese podjetij kot tudi potrošnikov. To zlasti velja v primerih, ko upnik in izvršilni organi nimajo informacij, kje se nahaja dolžnik ali njegovo premoženje.

Komisija je na težave čezmejne izterjave dolgov opozorila že v svojem sporočilu iz leta 1998 „Za večjo učinkovitost pri doseganju in izvrševanju sodnih odločb v Evropski uniji“[1]. Dve leti pozneje je bilo v Programu za vzajemno priznavanje določeno, da „bi bilo dejansko veliko lažje izvrševati sodne odločbe v Evropski uniji, če bi bilo mogoče pridobiti točne informacije o dolžnikovem finančnem položaju. Tako bi bilo mogoče sprejeti ukrepe, s katerimi bi lahko natančno določili dolžnikovo premoženje na ozemlju držav članic.[2]“ V Študiji o učinkovitejšem izvrševanju sodnih odločb v Evropski uniji [3], ki je bila narejena za Komisijo leta 2004, so bile analizirane razmere v 15 državah članicah in predlaganih je bilo več ukrepov za izboljšanje izvrševanja sodnih odločb v Evropski uniji. V okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah je Komisija prosila 12 držav članic, ki so se po tem pridružile Evropski uniji, naj ji zagotovijo informacije o pravnem stanju v svojih državah. Odgovori so vključeni v to zeleno knjigo. Evropska komisija je 24. oktobra 2006 sprejela Zeleno knjigo o izboljšanju učinkovitosti izvrševanja sodnih odločb v Evropski uniji: zaplemba bančnih računov[4]. Navedena zelena knjiga je bila usmerjena na en poseben ukrep za izboljšanje izvršilnih postopkov glede denarnih zahtevkov, tj. zaplembo bančnih računov, ki upniku omogoča, da zavaruje denarni znesek, ki mu je dolgovan ali ki ga zahteva, tako da prepreči odvzem ali prenos sredstev, ki jih ima v dobrem njegov dolžnik na enem ali več bančnih računih znotraj ozemlja Evropske unije, ta zelena knjiga pa je bolj splošno usmerjena v izboljšanje preglednosti dolžnikovega premoženja, ki se zagotovi z uporabo registrov in izjavo dolžnika.

Izvršilni postopek se pogosto začne z iskanjem naslova dolžnika in/ali informacij o njegovem finančnem stanju. Trenutno se preglednost dolžnikovega premoženja večinoma zagotavlja na nacionalni ravni z uporabo različnih virov informacij, zlasti z registri in izjavo dolžnika. Čeprav se osnovne strukture nacionalnih sistemov zdijo podobne, obstajajo velike razlike pri pogojih dostopa, postopkih pridobitve informacij, vsebini in splošni učinkovitosti sistemov[5].

S primerjalnega stališča obstajata dve tehniki zagotavljanja dostopa do informacij[6].

– Prva je sistem izjave o celotnem premoženju, ki jo da dolžnik[7]. V nekaterih državah članicah[8] obstaja podoben sistem, po katerem mora dolžnik tudi razkriti svoje premoženje, vendar le v obsegu, ki ustreza kritju terjatev.

– Druge države članice, zlasti tiste, v katerih dolžniku ni treba razkriti celotnega svojega premoženja, omogočajo dostop do sistemov za iskanje, ki zagotavljajo posamezne informacije[9]. V teh jurisdikcijah se zahtevane informacije večinoma pridobivajo iz registrov. Ta sistem se uporablja zelo različno glede dostopa do registrov in drugih virov informacij ter glede pooblastil za preiskavo in pregled.

Čezmejno izterjavo dolgov ovirajo razlike med nacionalnimi pravnimi sistemi in nezadostno znanje upnikov o informacijskih strukturah v drugih državah članicah. Vendar pa bi podobnost temeljnih struktur pravnih sistemov držav članic lahko pomenila osnovo za približevanje[10]. Cilj so lahko ukrepi na evropski ravni, ki bi izboljšali preglednost dolžnikovega premoženja in pravico upnikov, da pridobijo informacije, ob hkratnem spoštovanju načel varovanja dolžnikove zasebnosti, ki morajo biti uravnotežena s pravico upnika, da učinkovito izterja svoj dolg, in jih določa direktiva o varstvu podatkov 95/46/ES[11].

Ta zelena knjiga je usmerjena v izboljšanje javnega izvrševanja sodnih odločb. To pomeni, da ne obravnava vprašanj (materialnih) omejitev izvrševanja, kot tudi ne vlog zasebnih ali polzasebnih organizacij v procesu izvrševanja.

Vprašanje 1:

Ali menite, da obstaja potreba po ukrepih na ravni Skupnost, ki bi bili namenjeni povečanju preglednosti dolžnikovega premoženja?

Ali menite, da je treba razmerju med izvrševanjem sodnih odločb in varstvu dolžnika ali vlogi ne-javnih organizacij pri izvrševanju sodnih odločb nameniti posebno pozornost v tem okviru? Če je tako, kateri elementi se vam zdijo pomembni?

II. Možne rešitve

Informacije o dolžnikovem premoženju je mogoče pridobiti iz različnih virov, zlasti iz registrov in od samega dolžnika. Namesto da bi se usmerili zgolj na en evropski ukrep, se predlaga, da se prouči sveženj ukrepov, ki bi lahko pomagal zagotoviti, da upnik v razumnem roku pridobi zanesljive informacije o premoženju svojega dolžnika. Možni ukrepi, ki jih obravnava ta zelena knjiga, so:

- Priprava priročnika o nacionalnih zakonih in praksah izvrševanja

- Razširitev obsega razpoložljivih informacij v registrih in izboljšanje dostopa do njih

- Izmenjava informacij med izvršilnimi organi

- Ukrepi, povezani z izjavo dolžnika

1. Priprava priročnika o nacionalnih zakonih in praksah izvrševanja

Trenutno je na voljo zelo malo informacij o različnih izvršilnih sistemih v 27 državah članicah[12]. Priprava priročnika o izvršilnih sistemih v državah članicah bi pomenila praktičen korak. Ta priročnik bi lahko vključeval vse vire informacij o premoženju osebe, do katerih je mogoče dobiti dostop v vsaki državi članici, naslove oseb, ki lahko pridobijo dostop do informacij, če je ta omejen, stroške dostopa in druge pomembne podrobnosti. Ta priročnik bi bil lahko dostopen na spletišču Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah[13].

Vprašanje 2: V kolikšni meri ocenjujete, da bi bil uporaben priročnik, ki bi vseboval vse informacije o izvršilnih sistemih držav članic?

2. Razširitev obsega razpoložljivih informacij v registrih in izboljšanje dostopa do njih

a) Gospodarski registri

Glavni viri informacij so javne zbirke podatkov in najpomembnejše med njimi so gospodarski registri.

Gospodarski registri so bili delno usklajeni s Prvo direktivo Sveta o pravu gospodarskih družb („Direktiva o objavah“)[14] iz leta 1968 in Enajsto direktivo Sveta o pravu gospodarskih družb („Direktiva o podružnicah“)[15] iz leta 1989. Člen 2(1) Direktive o objavah določa, da morajo družbe obvezno razkriti določene dokumente in podatke[16]. Člen 2(1)(a) Direktive o podružnicah določa, da je treba razkriti naslov podružnice. Trenutno poslovni registri držav članic zagotavljajo podrobne informacije o posameznih družbah (pravni status, datum ustanovitve, kapital družbe, statut, sektor dejavnosti, pravne osebe in njihova pooblastila za zastopanje ter včasih celo število zaposlenih)[17]. Te informacije so pogosto shranjene v elektronski obliki v centralnih registrih in so dostopne preko spleta[18].

Ti direktivi sta zato namenjeni zagotavljanju preglednosti v poslovnih odnosih v širokem pomenu, vključno s postopki izvrševanja. Vendar pa ne zagotavljata celostne uskladitve gospodarskih registrov. Veljata le za določene gospodarske družbe in ne za posameznike in poslovna partnerstva[19]. Poleg tega lahko države članice sestavljajo lokalne ali centralne gospodarske registre ali registre družb: tako so v Združenem kraljestvu trije centralni registri, ki vključujejo vse informacije o poslovanju, v Nemčiji pa je več kot 400 registrov, ki jih upravljajo lokalna sodišča. Poleg tega informacije v gospodarskih registrih niso vedno enako zanesljive: v nekaterih državah članicah[20] se informacije pred vpisom v register ne preverijo[21]. V nekaterih državah članicah so podatki v gospodarskih registrih lahko zastareli, ker neporočanje družb o spremembah svojega statusa ni vedno povezano z zadostnimi sankcijami[22].

Poleg tega Direktiva o objavah ne obravnava elektronske obdelave podatkov ali spletnega dostopa do gospodarskih registrov. Vendar pa je treba omeniti, da je Svet na svojem zasedanju 12. in 13. junija 2007 sklenil, da „bi bilo treba nadaljevati z delom na področju e-pravosodja, zato da bi se na evropski ravni vzpostavila tehnična platforma, ki bi na pravosodnem področju omogočila dostop do obstoječih ali prihodnjih elektronskih sistemov“. Prednostne naloge za nadaljnje delo vključujejo oblikovanje „pogojev za omreženje registrov plačilne nesposobnosti ter trgovinskih in poslovnih registrov“.

Vprašanje 3: Ali bi bilo treba povečati obseg informacij v gospodarskih registrih in dostop do njih? Če je tako, kako in v kolikšni meri?

b) Registri prebivalstva

Upnik, ki išče naslov dolžnika, ki ni pravna oseba, pa se lahko srečuje s še večjimi težavami. V večini držav članic[23] so naslovi vseh prebivalcev shranjeni v registru prebivalcev. Vendar pa so ti registri zelo različno zasnovani. V nekaterih državah članicah[24] so njihovi skrbniki lokalni organi, zato bi moral upnik, ki bi iskal naslov dolžnika, iskati po vseh lokalnih evidencah po vsej državi – kar pa je nemogoča naloga. Centralni registri upniku pogosto niso dostopni[25]. Zato se upniki, ki iščejo naslov dolžnika, ki je potrošnik ali fizična oseba, srečujejo z resnimi težavami. Poleg tega vse jurisdikcije ne dovoljujejo izvršilnim organom dostopa do registrov. Vzpostavitev tovrstnih registrov v državah članicah, kjer takšnih registrov ni, je lahko v nasprotju z njihovo pravno tradicijo. Zasebni ponudniki storitev za čezmejno poizvedovanje v registrih pa so šele v začetni stopnji razvoja. Vsakršen morebitni ukrep bi moral upoštevati tudi pravila varstva podatkov in varovanje dolžnikove zasebnosti.

Vprašanje 4: Ali bi bilo treba izboljšati dostop do obstoječih registrov prebivalstva? Če je odgovor da, na kakšen način?

c) Registri sistemov socialne varnosti in davčni registri

Registri sistemov socialne varnosti in davčni registri pogosto vključujejo informacije o dolžniku, kot so njegov naslov, podrobnosti o njegovem delodajalcu ali njegovih bančnih računih; dostop do takšnih informacij lahko pomembno olajša izterjavo denarnega zahtevka. Pravni sistemi držav članic, ki ne poznajo izjave dolžnika, organom izvrševanja omogočajo, da poiščejo informacije o dolžnikovem premoženju v državnih zbirkah podatkov[26]. Vendar pa neposredni dostop izvršnih organov do registrov, ki niso javni, ni omejen na jurisdikcije, ki ne poznajo izjave dolžnika. Ravno nasprotno pa sodobni zakoni izvrševanja pooblaščenim organom omogočajo dostop do spisov, ki niso javno dostopni. V Avstriji[27] in Španiji lahko sodišča zahtevajo informacije o dolžnikovi zaposlitvi iz registrov socialnih zavarovanj. Na Portugalskem morajo sodni izvršitelji najprej zahtevati pooblastilo izvršilnega sodišča, ampak je mogoč prost dostop. V Španiji in na Švedskem lahko izvršilni organi zahtevajo informacije neposredno tudi iz davčnih zbirk podatkov. V Sloveniji lahko davčni organi razkrijejo podatke o posameznem davčnem zavezancu drugim državnim organom, organom lokalne samouprave in pooblaščenim osebam za izvajanje z zakonom podeljenih pooblastil. V Estoniji bo od leta 2008 naprej sodni izvršitelj lahko prejel informacije iz registra sklada za zdravstveno zavarovanje, registra odbora za socialno varnost in registra vrednostnih papirjev. V teh jurisdikcijah se je učinkovitost postopkov izvršitve pomembno izboljšala. Poleg tega se zasebni in javni dolgovi (vsaj v določeni meri) obravnavajo enako. Švedski sistem, v katerem imajo izvršilni organi dostop do registrov sistema socialne varnosti in davčnih registrov, lahko upniku zagotavlja boljši način za pridobivanje informacij, kot je izjava dolžnika, saj sodelovanje dolžnika ni potrebno, povečuje možnosti za hitro pridobitev točnih informacij in bi lahko bil učinkovito sredstvo, s katerim bi upnik pridobil informacije o svojem dolžniku, ki jih drugače ne more pridobiti.

Vendar pa je dostop do registrov lahko v nasprotju s pravili o varstvu podatkov ter o socialni in davčni tajnosti. Zlasti so lahko občutljive informacije iz registrov sistemov socialne varnosti in davčnih registrov. Zato bi dostop do teh podatkov moral upoštevati posebne pravne pogoje za obdelavo občutljivih podatkov, ki se lahko razlikujejo od ene države članice do druge.

Vprašanje 5: Ali bi bilo treba povečati dostop izvršilnih organov do registrov sistema socialne varnosti in davčnih registrov? Če je temu tako, kako in v kolikšni meri?

3. Izmenjava informacij med izvršilnimi organi

a) Trenutno stanje

Izvršilni organi zdaj nimajo neposrednega dostopa do (ne-javnih) registrov drugih držav članic, ki so na voljo izvršilnim organom te države. Če je dostop do teh registrov sploh mogoč, je strogo omejen na nacionalne izvršilne organe. Trenutno ni mednarodnih instrumentov, ki bi obravnavali izmenjavo informacij med nacionalnimi izvršilnimi organi[28].

Izvršilni uslužbenci in organi v civilnih zadevah ne sodelujejo veliko v primerjavi s tesnim sodelovanjem davčnih organov v Evropski uniji. Direktiva, ki obravnava izterjavo zahtevkov, ki izhajajo iz kmetijskih jamstvenih skladov[29], določa sistem neposredne izmenjave informacij med nacionalnimi organi. Področje uporabe te direktive je bilo razširjeno na terjatve, ki zadevajo določene davke[30]. Člen 4 te Direktive določa, da „zaprošeni organ na prošnjo organa prosilca priskrbi vse podatke, ki organu prosilcu lahko koristijo pri izterjavi njegovih terjatev.“ Prošnje se zdaj prenašajo v elektronski obliki[31]. Zaprošeni organi ni dolžan dati podatkov, ki bi razkrili kakršno koli poslovno, industrijsko ali poklicno skrivnost ali če bi razkritje lahko ogrozilo varnost ali bi bilo v nasprotju z javnim redom v državi[32].

b) Možne rešitve

Zato – ob odsotnosti vseevropskih registrov – bi bila lahko ena od možnosti okrepljeno sodelovanje med nacionalnimi izvršilnimi organi in uvedba neposredne izmenjave informacij med njimi. Izvršilni organi v eni državi članici bi lahko zaprosili za pomoč pristojne organe v drugih državah članicah. V zvezi s tem bi lahko obstoječi instrument Skupnosti o vzajemni pomoči med davčnimi organi služil kot model.

Prav tako bi lahko proučili, v kolikšni meri bi se lahko za izmenjavo informacij med nacionalnimi izvršilnimi organi uporabil informacijski sistem za notranji trg (IMI). IMI je bil razvit kot elektronsko orodje za izmenjavo informacij med upravami držav članic, ki deluje v vseh uradnih jezikih, in bi lahko podpiral kateri koli del zakonodaje Skupnosti.

V skladu s tem pristopom bi prihodnji instrument Skupnosti lahko vključeval seznam nacionalnih izvršilnih organov, pooblaščenih, da zaprosijo za informacije iz registrov druge države članice, in bi lahko določal časovne roke, v katerih bi bilo treba obravnavati prošnjo za posredovanje informacij. Lahko bi obstajali standardizirani obrazci z vprašanji in odgovori v vseh jezikih Skupnosti, podatki pa bi se lahko v kar največji meri izmenjevali v elektronski obliki.

Če se bo sprejela ta možnost, bo treba proučiti, kako obravnavati dokajšnje razlike med informacijami, ki so na razpolago izvršilnim organom. V nekaterih državah članicah[33] izvršilni organi niso državne službe in v svojih državah članicah nimajo dostopa do javnih registrov. Zato ne bi mogli zagotavljati ustreznih informacij izvršilnim organom drugih držav članic.

Med postopki medsebojne pomoči bi bilo treba upoštevati pravila o varstvu podatkov.

Vprašanje 6: Ali bi bilo treba izboljšati izmenjavo informacij med izvršilnimi organi? Če je odgovor da, na kakšen način?

4. Izjava dolžnika

a) Trenutno stanje

Številni nacionalni sistemi[34] dajejo pooblastila izvršilnim organom, na podlagi katerih lahko ti dolžnika neposredno izprašajo o njegovem premoženju. V nekaterih državah dolžnik da izjavo v obliki pričanja pred izvršilnim sodiščem. Dolžnik se mora udeležiti ustnega zaslišanja, na katerem ga zasliši sodnik ali sodni uradnik[35]. Upnik lahko postavi nadaljnja vprašanja[36]. Izvede se lahko tudi navzkrižno zaslišanje in dolžnik mora predložiti dokumentarna dokazila o svojem premoženju[37]. V drugih državah članicah pa se izjava dolžnika da z izpolnitvijo obveznih obrazcev[38]. V teh državah članicah izjava dolžnika ne velja za dokaz, temveč za zbiranje dejstev, ki ga izvajajo izvršilni organi.

Obstajata dva različna modela izjave: po prvem modelu mora dolžnik razkriti vse svoje premoženje, po drugem pa je ta obveznost omejena na premoženje, ki zadostuje za plačilo upnikovega zahtevka.

Predpogoji za pridobitev izjave dolžnika so podobni. V vseh državah članicah izjavo zahteva upnik. Običajno se izjava pridobi po neuspešnem poskusu zasega ali če bi bil tak zaseg najverjetneje neuspešen. Sodobni izvršilni sistemi zahtevajo, da se izjava da na začetku postopka, s čimer se izvršilnim organom omogoči, da že na začetku pridobijo potrebne informacije[39]. V teh sistemih neuspešen poskus zasega ni predpogoj.

Največja težava pri izjavi dolžnika je dejstvo, da mora biti ta izjava biti dana osebno. Če dolžnik zavrne razkritje svojega premoženja, lahko izvršilni organi (s pomočjo policije) uporabijo fizično prisilo in mu odvzamejo prostost[40]. Na Portugalskem se lahko dolžnik, ki ne sodeluje, kaznuje; v številnih drugih državah članicah se lahko dolžnik kaznuje z zaporno kaznijo (do enega ali celo dveh let)[41]. Nepravilna ali lažna izjava se šteje za kaznivo dejanje[42]. Zato je v nekaterih državah članicah izjava dana pod prisego v obliki zaprisežene pisne izjave[43].

V nekaterih državah članicah mehanizma izjave dolžnika ne poznajo[44]. To je mogoče razložiti z dejstvom, da je izjava dolžnika podobna neki vrsti „osebne izvršitve“ (tj. izvršitve proti osebi dolžnika), ki se lahko kaznuje z zaporno kaznijo. Dodaten razlog je pravna narava izjave, ki se lahko obravnava kot pridobivanje dokazov, zlasti če je izjava dana med ustnim zaslišanjem izvršilnega sodišča. Ker so izvršilni organi jasno ločeni od sodnega sistema v večini romanskih držav članic, se lahko takšno pridobivanje dokazov obravnava kot nezdružljivo z izvršilnimi strukturami. Vendar pa lahko v drugih državah članicah izjavo zapiše tudi sodni izvršitelj ali drugi izvršilni organ. Poleg tega je obveznost dolžnika, da razkrije svoje premoženje, široko priznana v stečajnih in podobnih postopkih[45].

b) Možnosti

Če se bodo ukrepi na ravni Skupnosti v zvezi z izjavo dolžnika ocenili za koristne in potrebne zaradi izboljšanja preglednosti dolžnikovega premoženja, obstaja vrsta možnosti:

Ena možnost bi bil instrument Skupnosti, ki bi določal obveznost držav članic, da uvedejo postopek za pridobitev izjave dolžnika, vendar pa bi državam članicam prepuščal izbiro pogojev, pod katerimi bi bila taka izjava dana. Vzorec take določbe je pripravila Skupina o približevanju evropskih civilnih postopkov Storme [46].

Vendar bi instrument, ki bi določal zgolj takšno „najmanjšo usklajenost“, imel številne pomanjkljivosti: razlike v nacionalnih pravnih sistemih bi obstajale še naprej; razkritje na podlagi enega skupnega obrazca ne bi bilo mogoče in še naprej bi obstajale velike razlike glede nalaganja kazni zaradi neizpolnjevanja obveznosti.

Uvedba sistema za pridobitev izjave dolžnika bi morala upoštevati načelo sorazmernosti: izjava bi se morala izogibati vključevanju informacij, ki niso potrebne za namene, zaradi katerih se izjava zahteva. Rešitev, ki zavezuje dolžnika, da vnaprej razkrije informacije o vsem svojem premoženju, je manj ugodna s stališča zasebnosti v primerjavi z rešitvijo, po kateri mora dolžnik objaviti le potrebne informacije, ko so izpolnjeni posebni pogoji.

c) Uvedba evropske izjave o premoženju

Še ena možnost, ki jo je treba proučiti, je uvedba enotne „ evropske izjave o premoženju “, ki bi od dolžnikov zahtevala, da razrijejo vse svoje premoženje v evropskem pravosodnemu območju. Preglednost premoženja dolžnika ne bi smela biti omejena s teritorialnostjo izvršilnih postopkov v državah članicah, ker je znotraj evropskega pravosodnega območja – v katerem je zagotovljen prost pretok sodb – vse premoženje dolžnika načeloma podvrženo izvršitvi[47].

Izjava bi lahko bila dana na standardnem obrazcu, ki bi bil na razpolago v vseh jezikih Skupnosti. Najmanjša skupna (ali celo enotna) merila bi lahko bila določena za pogoje in vsebino izjave ter z njo povezanimi sankcijami. Tako bi upniki imeli enak dostop do informacij o premoženju znotraj evropskega pravosodnega območja, dolžniki znotraj notranjega trga pa bi imeli enako zaščito. Poleg tega bi bilo zmanjšano „nakupovanje informacij“ znotraj evropskega pravosodnega območja.

Ker morebitni instrument ne bi smel posegati v organizacijo izvršilnih organov v državah članicah, bi vsaka država članica določila pristojni organ ali javni organ za pridobivanje izjav. Informacije bi se lahko razkrile upniku ali pristojnemu organu, kakor določajo zakoni države članice (npr. huissier de justice, izvršilni agenciji ali izvršilnemu sodišču).

Dolžnik bi imel možnost, da se izogne obveznosti dajanja izjave s tem, da bi ponudil plačilo ali razkril toliko premoženja, ki bi zadostovalo za izvršitev. Primerno se zdi tudi dolžniku omogočiti, da se obveznosti dajanja izjave izogne z obročnim plačilom, ki bi bilo zavarovano z bančno garancijo ali podobnim zavarovanjem.

Dolžnik bi lahko dal izjavo z izpolnitvijo obrazca. Kjer koli bi bilo to mogoče, bi to naredil z označevanjem ustreznih polj (s čimer bi označil, ali ima določeno vrsto premoženja ali ne). Lahko bi ponudili tudi možnost, da obrazec izpolni preko spleta v Evropskem pravosodnem atlasu v civilnih zadevah[48].

In končno, instrument bi lahko določal sankcije, ki bi se izvedle zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Ena od možnosti, ki bi jo lahko proučili, bi bile določbe o oglobitvi in pridržanju dolžnika. Nepravilne izjave dolžnika bi lahko sankcioniralo kazensko pravo. Da bi se izognili izvajanju nepotrebne prisile nad dolžnikom, bi instrument lahko prepovedoval objavo izjave dolžnika v javnem registru („seznamu dolžnikov“).

Vprašanje 7: Ali menite, da bi bilo treba uvesti evropsko izjavo o premoženju?

Vprašanje 8: Če je odgovor da, pod kakšnimi pogoji bi jo bilo mogoče pridobiti? Ali bi morale biti za napačne podatke v izjavi predvidene sankcije? Če da, kakšne?

Vprašanje 9: Kakšna stopnja usklajenosti evropske izjave o premoženju se vam zdi primerna? Kaj natančno bi morala vključevati evropska izjava o premoženju?

5. Drugi ukrepi

Poleg morebitnih ukrepov za večjo preglednost dolžnikovega premoženja, ki jih obravnava ta zelena knjiga, bi lahko proučili tudi druge ukrepe.

Vprašanje 10: Katere druge ukrepe na ravni EU predlagate za večjo preglednost dolžnikovega premoženja?

[1] Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu , UL C 33, 31.1.1998 str. 3.

[2] Program ukrepov za uresničevanje načela vzajemnega priznavanja odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL C 12, 15.1.2001, str. 1.

[3] Študija št. JAI/A3/2002/02. Končno poročilo je na voljo na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm.

[4] COM(2006) 618 konč.

[5] Študija št. JAI/A3/2002/02, str. 47.

[6] Treba je upoštevati, da večina držav članic kombinira značilnosti obeh sistemov, četudi je splošni nacionalni sistem mogoče uvrstiti v enega od obeh sistemov.

[7] Npr. v Angliji, Grčiji in Nemčiji.

[8] Španija in Portugalska.

[9] Npr. na Škotskem obstajajo obsežni registri, dostopni preko spleta, vendar pa pravosodni sistem ne predvideva izjave dolžnika ali izjave o dolgu tretje strani.

[10] Študija št. JAI/A3/2002/02, str. 48.

[11] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, UL L 281, 23.11.1995, str. 31. Namen Direktive 95/46/ES je zagotoviti temeljno pravico varovanja osebnih podatkov posameznikov in hkrati zagotoviti prost pretok takih podatkov znotraj Evropske unije. Direktiva določa, da mora biti vsaka obdelava osebnih podatkov zakonita in poštena. Osebni podatki morajo biti zbrani za določene, izrecne in zakonite namene ter se ne smejo naprej obdelovati na način, ki je nezdružljiv s temi nameni (načelo omejitve namena). Ti podatki morajo biti primerni, ustrezni in ne pretirani glede na namen, za katerega so zbrani (načelo sorazmernosti). Pridobljene informacije se ne smejo prenesti nepooblaščenim tretjim osebam. Obdelava podatkov je dovoljena, če je posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, dal svojo privolitev ali če je izpolnjen en ali več nadaljnjih pogojev, med katerimi je pogoj, da je obdelava potrebna za skladnost z zakonsko obveznostjo, ki velja za upravljavca, ali če je obdelava potrebna za izvajanje naloge, ki se opravlja v javnem interesu ali pri izvrševanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu. Obdelava občutljivih podatkov je mogoča, kadar je to potrebno za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov. Poleg tega zahteve o preglednosti v Direktivi določajo obveznost, da je posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, obveščen o vrsti obdelave svojih osebnih podatkov, vključno z identiteto upravljavca, o namenu obdelave in o morebitnih prejemnikih podatkov. Glede na navedena pravila je treba točno opredeliti namen obdelave, vrsto potrebnih osebnih informacij in prejemnike podatkov, posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, pa ustrezno obvestiti. Če so ti pogoji izpolnjeni, ni ovir za zagotavljanje učinkovite preglednosti dolžnikovega premoženja.

[12] Nekaj osnovnih informacij o nacionalnih izvršilnih sistemih in pristojnih organih, s katerimi se lahko vzpostavi stik z zahtevo po izvršbi je že na razpolago na spletišču Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah: h ttp://ec.europa.eu/civiljustice/enforce_judgement/enforce_judgement_gen_en.htm.

[13] http://ec.europa.eu/civiljustice/.

[14] Prva Direktiva Sveta 68/151/EGS z dne 9. marca 1968 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena 58 Pogodbe, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti , UL L 65, 14.3.1968, str. 8.

[15] Enajsta direktiva Sveta 89/666/EGS z dne 21. decembra 1989 o razkritjih podružnic, ki jih v državi članici odprejo nekatere oblike družb, za katere velja zakonodaja druge države , UL L 395, 30.12.1989, str. 36.

[16] Ti dokumenti in podatki so:(a) akt o ustanovitvi in statut, če imata obliko posebnega dokumenta;(b) vse spremembe dokumentov, navedenih v (a), skupaj z vsakim podaljšanjem časa trajanja družbe;(c) po vsaki spremembi akta o ustanovitvi ali statuta, celotno besedilo akta ali statuta, kakor je bilo spremenjeno do tega datuma;(d) imenovanje, odpoklic in podatki o osebah, ki so ali kot v zakonu predvideni organ ali kot članice takega organa:(i) pooblaščene, da zastopajo družbo v poslih s tretjimi osebami in v sodnih postopkih;(ii) udeležene pri upravljanju, nadzoru ali obvladovanju družbe.Iz objave mora biti razvidno, ali so za zastopanje družbe pooblaščene osebe posamično ali morajo delovati skupno;(e) najmanj enkrat na leto znesek vpisanega kapitala, kadar akt o ustanovitvi ali statut navaja odobreni kapital, razen če je zaradi povečanja vpisanega kapitala potrebna sprememba statuta;(f) bilanca stanja in izkaz uspeha za vsako poslovno leto. Dokument, ki vsebuje bilanco stanja, mora vsebovati podrobne podatke o osebah, ki ga morajo po zakonu potrditi.

[17] V Italiji je ta informacija zabeležena v centralnem registru, ki ga upravlja italijanska trgovinska zbornica in je dostopen na spletu na naslovu www.infocamere.it.

[18] Treba je opozoriti, da zasebni ponudniki storitev za spletni dostop do trgovinskih registrov ali komercialne zbirke podatkov s poslovnimi informacijami, kot je Evropski poslovni register (www.ebr.org), tudi uporabljajo informacije iz uradnih registrov.

[19] Primerjalne ankete kažejo, da so informacije o posameznih poslovnežih registrirane in dostopne v vseh državah članicah.

[20] Primeri: Irska, Nizozemska, Finska, Združeno kraljestvo.

[21] V drugih državah članicah informacije pred vpisom v register pregledajo in preverijo registratorji.

[22] Primer: Sodišče Evropskih skupnosti, C-191/95, Komisija proti Nemčiji [1998], Recueil I 5449.

[23] Izjemi sta Združeno kraljestvo in Irska.

[24] Primera: Nemčija, Italija.

[25] Izjema: V Avstriji je centralni register prebivalstva dostopen na spletu: www.business.telekom.at.

[26] Izjemi sta Italija in Škotska. Na Nizozemskem in v Belgiji lahko sodni izvršitelji pridobijo informacije o dolžnikovem naslovu in zaposlitvi iz evidenc sistema socialne varnosti. V Luksemburgu lahko upnik od juge de paix zahteva, da vzpostavi stik z registrom sistema socialne varnosti z namenom, da ugotovi naslov in zaposlitev dolžnika. V Franciji so pravne razmere bolj zapletene, saj huissiers de justice nimajo neposrednega dostopa do administrativne pomoči, temveč morajo zaprositi za pomoč pri Procureur de la République. Poleg tega huissiers ne smejo uporabiti pridobljenih informacij za druge namene, kot je izvršitev upnikove pravne zahteve.

[27] Avstrijsko pravo daje prednost tudi informacijam iz socialnih registrov. Dolžnikova izjava se lahko zahteva zgolj, če register sistema socialnega zavarovanja ne more zagotoviti nikakršnih podatkov o zaposlitvi ali dohodku dolžnika.

[28] Vendar pa nordijske države načrtujejo sprejetje „Sporazuma o izmenjavi informacij v zvezi s terjatvami“. Ta konvencija bi bila prvi instrument, ki bi določal neposredno sodelovanje med izvršilnimi organi. Vendar pa je to izjema in v večini primerov izboljšan dostop do registrov, ki je bil nedavno omogočen izvršilnim organom v nekaterih jurisdikcijah, ostaja strogo ozemeljsko omejen.

[29] Direktiva Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki je del sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin , UL L 73, 19.6.1976, str. 18.

[30] Direktiva Sveta 2001/44/ES z dne 15. junija 2001 o spremembah Direktive 76/308/EGS o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin, glede davka na dodano vrednost in določenih trošarin, UL L 175, 28.6.2001, str. 17.

[31] Direktiva Komisije 2002/94/ES z dne 9. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravilih za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 76/308/EGS o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi s prelevmani, davki in drugimi ukrepi , UL L 337, 13.12.2002, str. 41.

[32] V zvezi s tem je treba opozoriti, da tudi člen 44 predloga Komisije za Uredbo Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (COM(2005) 649 konč.) predvideva sistem sodelovanja med nacionalnimi osrednjimi organi, ki „podelijo dostop do podatkov, ki omogoča olajšanje izterjave zahtevkov za preživnino“. Ti podatki se zagotavljajo, med drugim, za doseganje ciljev „ugotovitve, kje se nahaja zavezanec“ in „ocene premoženja zavezanca“.

[33] Npr. v Franciji in Združenem kraljestvu.

[34] Danska, Nemčija, Estonija, Irska, Grčija, Španija, Avstrija, Portugalska, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo (Anglija in Wales).Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Škotska izjave dolžnika ne predvidevajo. Vendar pa v Franciji obstaja omejena obveznost dolžnika, da razkrije bančni račun, na Nizozemskem lahko izvršilni organ zahteva od dolžnika, da razkrije svoje dohodke, v Belgiji mora dolžnik razkriti svoje premoženje, kadar zaprosi za nalog za zavarovanje. V Italiji potekajo razprave o uvedbi izjave dolžnika.V Latviji izjava dolžnika kot taka ne obstaja. Vendar zakon o civilnem postopku (člena 552 in 557) določa, da mora dolžnik na stopnji izvršitve odločbe ali sodbe sodišča zagotoviti informacije o svojih finančnih razmerah zapriseženemu sodnemu izvršitelju. Za namerno dajanje napačnih informacij o svojih finančnih razmerah sodnemu izvršitelju je dolžnik lahko upravno ali kazensko odgovoren.V Romuniji dolžniku ni treba dati izjave o svojem premoženju/dohodku, preden se izda sklep o izvršbi. Po določbah zakona o civilnem postopku ima sodni izvršitelj dolžnost z vsemi zakonitimi sredstvi vztrajati, da v celoti in hitro doseže obveznosti, ki jih nalaga sklep o izvršbi. Sodni izvršitelj lahko od dolžnika zahteva pisno izjavo o svojih prihodkih in premoženju ter kraju, kjer se ti nahajajo (člen 373 zakona o civilnem postopku).Na Cipru dolžnik za razglasitev stečaja prosi za pomoč sodišče. Na prvi stopnji dolžnik zaprosi za sklep o uvedbi stečajnega postopka, nato pa ga sodišče razglasi za bankrotiranega.

[35] Na Danskem, Irskem, v Angliji, Avstriji in Španiji.

V Bolgariji zakon o civilnem postopku iz leta 1952 trenutno ne vključuje pravil o izjavi dolžnika. Po določbah člena 448 zakona o civilnem postopku, ki bo začel veljati 1. marca 2008, bo dolžnik moral pred okrožnim sodiščem razglasiti vse svoje premoženje in prihodke, če ugotovljeno premoženje dolžnika ne bo zadostno. Za pridobitev izjave dolžnika mora sodni izvršitelj vložiti zahtevo na okrožno sodišče, ki zahtevo obravnava na odprtem zaslišanju. Zaradi napačnih informacij ali zavrnitve nastopa pred sodiščem ali zavrnitve razkritja svojega premoženja je dolžnik odgovoren po členu 290a kazenskega zakonika in se lahko kaznuje z zaporno kaznijo do treh let.Na Češkem obstaja izjava o premoženju (člen 260a–260h zakona o civilnem postopku). Posebna oblika ni predpisana in izjava se lahko da tudi ustno pred sodiščem. Če dolžnik zavrne razkritje svojega premoženja ali da napačno izjavo, se lahko kaznuje z zaporom do enega leta ali z denarno kaznijo (člen 256d kazenskega zakonika).V Sloveniji mora dolžnik na zahtevo upnika ali po odločbi sodišča, če upnik dokaže, da predlagani izvršilni ukrepi predvidoma ne bodo zadostovali za plačilo zahtevka, kadar koli med izvršilnim postopkom predložiti popis svojega premoženja, skupaj z dokazili o lastništvu in drugimi stvarnimi pravicami v zvezi s svojim premoženjem, ter predložiti dokaze, ki podpirajo njegove navedbe. Sodišče z odredbo zahteva od dolžnika, da predloži popis svojega premoženja. Če dolžnik do roka, ki ga določi sodišče, ne pripravi popisa, sodišča skliče zaslišanje, na katerem je dolžnik izprašan v zvezi s seznamom svojega premoženja. Sodišče dolžniku pojasni posledice lažnega pričanja. Dolžnik, ki je bil ustrezno vabljen, vendar ni prišel na zaslišanje ali ki na zaslišanju ali pri popisu svojega premoženja ne da točnih in resničnih podatkov, se kaznuje s kaznijo do 4 173 EUR v primeru fizične osebe in 41 730 v primeru pravne osebe ali samostojnih podjetnikov.

[36] Tako je v večini držav članic.

[37] Na Irskem in v Angliji.

[38] V Nemčiji, Španiji, Avstriji in na Švedskem.

[39] Npr. v Španiji in na Portugalskem.

[40] Na Irskem in v Angliji se nespoštovanje sodnega naloga šteje za nespoštovanje sodišča.

[41] Danska, Nemčija, Irska, Anglija, Grčija, Španija, Avstrija, Portugalska, Švedska.

[42] V Estoniji lahko sodišče odredi prisilno privedbo ali pripor za dolžnika, ki brez opravičljivega razloga sodnemu izvršitelju ne predloži seznama premoženja ali ne izpolni obveznosti, da priseže. Dolžnik se lahko obsodi na pripor do trideset dni. Eno leto po prisegi mora dolžnik ponovno priseči, vendar le, če ima sodni izvršitelj razloge, na podlagi katerih meni, da je dolžnik pridobil premoženje po tem, ko je prvič prisegel.

[43] Npr. v Estoniji sodišče lahko – na zahtevo sodnega izvršitelja ali tožnika – zahteva od dolžnika, da na sodišču priseže, da so informacije o premoženju, ki jih je dal sodnemu izvršitelju, pravilne.

[44] Glej zgoraj, opombi 33 in 34.

[45] Tako je v Belgiji v primeru plačilne nesposobnosti potrošnikov.

[46] Glej člen 12.4. predloga skupine strokovnjakov v poročilu Storme (ur.) Rapprochement du Droit Judiciaire de l`Union européenne , str. 210-211.„Za zaščito upnika po sodbi, ki ugotovi, da dolžnik po sodbi nima zadostnega premoženja za izpolnitev sodbe, zakonodaja države članice zagotavlja:1. da dolžnik v celoti razkrije vrsto in kraj, kjer je njegovo premoženje. Tako razkritje se da upniku ali ustreznim organom, kakor določa zakon;2. da ustrezni organ lahko od tretjih oseb zahteva, da razkrijejo kakršne koli informacije, ki se nanašajo na premoženje dolžnika in je v njihovi lasti. Izraz ‚tretje osebe‘ vključuje vse institucije, ki imajo odprt račun v imenu dolžnika;3. sankcije, s katerimi se lahko te obveznosti izvršujejo.“

[47] Ob tem je treba opozoriti, da glede na prakso v nekaterih državah članicah (zlasti Avstriji, Nemčiji in Angliji) teritorialnost za izjavo dolžnika že zdaj ne velja. Obveznost dolžnika, da zagotovi zapriseženo pisno izjavo, ni omejena na njegovo domače premoženje, temveč mora razkriti vse svoje premoženje, tudi tisto v tujini.

[48] http://ec.europa.eu/justice_home/judicialatlascivil/html/fillinginformation_en.htm.