52006DC0790

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 12.12.2006

COM(2006) 790 konč.

SPOROČILO KOMISIJE

Evropske volitve 2004 Poročilo Komisije o udeležbi državljanov Evropske unije v državi članici prebivanja (Direktiva 93/109/ES) in o volilni ureditvi (Sklep 76/787/ES, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2002/772/ES Euratom)

{SEK(2006) 1645}{SEK(2006) 1646}{SEK(2006) 1647}

SPOROČILO KOMISIJE

Evropske volitve 2004Poročilo Komisije o udeležbi državljanov Evropske unije v državi članici prebivanja (Direktiva 93/109/ES) in o volilni ureditvi (Sklep 76/787/ES, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2002/772/ES ,Euratom

Uvod

Aktivna in pasivna volilna pravica na volitvah v Evropski parlament v državi članici prebivanja je bistven del državljanstva Evropske unije. Ta pravica je zapisana v členu 19(2) Pogodbe ES in se je začela izvajati z Direktivo Sveta št. 93/109/ES[1].

Volitve leta 2004 so bile šeste neposredne volitve v Evropski parlament. Izvedene so bile v 25 državah članicah razširjene Evropske unije, število poslanskih sedežev pa se je povečalo na 735.

Deset držav članic, ki so k Evropski uniji pristopile 1. maja 2004, je svoje nacionalne ukrepe za prenos sporočilo pravočasno. Trenutno ne poteka noben postopek za ugotavljanje kršitev[2].

Da bi ocenila udeležbo državljanov Evropske unije, ki nimajo državljanstva države članice prebivanja, in dobila celoten pregled nad uporabo direktive, je Komisija pozvala države članice, da s pomočjo podrobnega in izčrpnega vprašalnika zagotovijo tako statistične kot tudi kvalitativne podatke o volitvah[3].

Poročilo je bilo sestavljeno predvsem na podlagi podatkov raziskave, ki so jih predložile države članice.

Namen tega poročila je oceniti uporabo direktive. Komisija v skladu z oceno predlaga spremembe Direktive, kar zadeva izmenjavo informacij med državami članicami za preprečevanje dvojnega glasovanja ali kandidiranja v več kot eni državi članici, ter v zvezi z upravnimi formalnostmi pasivne volilne pravice.

Komisija se dobro zaveda, da imajo poleg ustrezne upravne ureditve na udeležbo državljanov na volitvah v EP precejšen vpliv tudi drugi dejavniki, kot so zavest o političnem postopku na ravni EU, mobilizacija političnih sil in komunikacijska politika.

Komisija se bo v sodelovanju z Evropskim parlamentom, državami članicami in zainteresiranimi stranmi tem zadevam posvetila pozneje, a še pred naslednjimi evropskimi volitvami.

Čeprav Akt o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami iz leta 1976[4], kot je bil spremenjen s Sklepom Sveta št. 2002/772[5] ES, ne zahteva, da Komisija poroča o njegovi uporabi, Komisija v tem poročilu opozarja Evropski parlament in Svet na težave pri izvajanju Akta, ki so jih izpostavile države članice.

PRIPRAVE NA VOLITVE 2004

Srečanja s strokovnjaki za volitve iz držav članic

Komisija je leta 2002 in 2003 organizirala srečanji s strokovnjaki za volitve iz držav članic v zvezi z izvajanjem člena 13 Direktive, ki določa, kako preprečiti, da ljudje ne bi dvakrat volili oziroma kandidirali. Namen srečanj je bil, da bi izboljšali delovanje in povečali učinkovitost sistema izmenjave informacij med državami članicami, ki je predviden v členu 13.

Sporočilo Komisije o ukrepih, ki jih morajo sprejeti države članice, da bi zagotovile udeležbo vseh državljanov EU na volitvah leta 2004

Komisija je ob upoštevanju, da so bile volitve načrtovane kmalu po pristopu 10 novih držav članic, in ker želi zagotoviti, da bi se jih lahko udeležili vsi državljani EU, aprila 2003 izdala Sporočilo[6]. Komisija je hotela s tem sporočilom pospešiti izvajanje ustreznih delov pravnega reda Skupnosti in zagotoviti pravočasen vpis vseh državljanov v volilne imenike v dosedanjih ter tudi v bodočih državah članicah.

Odstopanje Luksemburga

Januarja 2003 je Komisija predložila Poročilo[7] o priznanju odstopanja v skladu s členom 19(2) Pogodbe ES iz člena 14(3) Direktive. Člen 14 dovoljuje državi članici, da omeji volilno pravico volivcem Skupnosti, ki prebivajo v tej državi članici minimalno obdobje, ki ne presega 5 let. Pogoj za priznanje odstopanja je, da delež državljanov Unije, ki imajo volilno pravico in prebivajo v tej državi članici, niso pa njeni državljani, presega 20 % vseh državljanov Unije, ki tam prebivajo in imajo volilno pravico. Komisija je v Poročilu ugotovila, da so v Luksemburgu okoliščine, ki utemeljujejo priznanje odstopanja, še vedno aktualne in da ni treba predlagati nobenih prilagoditev.

Sklep Sveta št. 2004/511/ES z dne 10. junija 2004 o Cipru [8]

V skladu s Protokolom 10 Akta o pristopu iz leta 2003[9] o Cipru, ki predvideva odložitev uporabe pravnega reda Skupnosti na območjih Cipra, kjer Vlada Republike Ciper ne izvršuje dejanskega nadzora, se volitve za obdobje 2004–2009 niso izvedle, čeprav nacionalna zakonodaja dovoljuje državljanom Cipra, ki živijo na delu otoka, kjer Vlada Republike Ciper ne izvršuje dejanskega nadzora, da se volitev udeležijo.

Sklep št. 2004/511/ES določa, da se bodo v primeru začetka veljavnosti celovitega dogovora o ciprskem vprašanju na celem Cipru organizirane izredne volitve za predstavnike prebivalcev Cipra v Evropski parlament za preostanek mandata 2004–2009 ali katerikoli prihodnji mandat Evropskega parlamenta.

Ukrepi za zagotovitev skupne razlage člena 9(2) Akta o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta iz leta 1976, kot je bil spremenjen s Sklepom Sveta št. 2002/772/ES – datum objave volilnih rezultatov

Sklep Sveta 2002/772/ES o spremembi Akta o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta iz leta 1976 je začel veljati 1. aprila 2004. Za volitve v Evropski parlament leta 2004 so torej veljale spremenjene določbe. Novi člen 9(2) natančno določa, kdaj se objavijo rezultati, in sicer da smejo države članice uradno objaviti rezultate svojega preštevanja šele po zaprtju volišč v državi članici, v kateri volivci glasujejo zadnji.

Komisija je države članice opozorila[10] na svojo razlago člena 9(2) in jih pozvala, naj rezultatov štetja ne objavijo pred 22:00 po srednjeevropskem času 13. junija (ko se bodo zaprla volišča še v zadnjih državah članicah: Italiji, Poljski in Slovaški) in poudarila, da niti začetni ali delni rezultati štetja ne smejo biti objavljeni pred to uro.

Prve EP volitve v Gibraltarju in pomembni koraki v razvoju sodne prakse

Leta 2004 je Združeno kraljestvo v skladu z Aktom iz leta 1976 prvič izvedlo EP volitve v Gibraltarju po sprejetju nacionalne zakonodaje, ki volivcem iz Gibraltarja omogoča sodelovati na volitvah v Evropski parlament[11].V sodbi z dne 12. septembra 2006[12] je Sodišče Evropskih skupnosti potrdilo mnenje Komisije, da je Združeno kraljestvo z zakonodajo, s katero je v Gibraltarju dalo volilno pravico državljanom Britanske zveze držav ( Commonwealth ), ki vključuje določene državljane tretjih držav, ki niso Britanci, volilno pravico razširilo v mejah presoje, ki je po pravu EU prepuščena državam članicam. Poleg tega je Sodišče v tej sodbi in v sodbi v zvezi z volilno pravico nizozemskih državljanov, ki živijo na Arubi, z istega dne[13], poudarilo, da v splošnem vidike postopka volitev v EP, ki na ravni Skupnosti niso usklajeni, urejajo države članice same, zlasti pa odločajo, kdo ima aktivno in pasivno volilno pravico. Kljub temu morajo spoštovati pravo Skupnosti, vključno s splošnimi načeli, ki je pod nadzorom Sodišča.

UDELEžBA NA VOLITVAH V EP 2004 – UPORABA DIREKTIVE 93/109/ES

Splošni pregled

Kot je Komisija navedla v Načrtu D za demokracijo, dialog in debato[14] je nižja stopnja udeležbe na volitvah okrepila občutek nezaupanja v politični proces. Komisijo zelo skrbi upadanje splošne udeležbe na volitvah v Evropski parlament, ki se je na volitvah leta 2004 še znižala. Volivcev je bilo zaradi širitve 2004 več, volilo pa jih je 45,6 %.

Trend udeležbe

[pic]

Udeležba državljanov v demokratičnem življenju je bistvena in jo je treba še naprej spodbujati s skupnimi prizadevanji vseh sodelujočih: akterjev: evropskih institucij, držav članic in civilne družbe. V tem okviru Komisija budno spremlja raziskavo Evropskega parlamenta o porastu volilne udeležbe in o tem, kako njeno stopnjo še povečati , ki jo izvajajo nacionalni parlamenti, in je pripravljena k njej prispevati.

Leta 2004 se je udeležba v nekaterih državah članicah povečala, medtem ko se je v preostalih zmanjšala. Udeležba volivcev iz EU-15 je bila 49,1 %, manj od 49,8 % leta 1999. Volilna udeležba EU-10 je bila 26,9 %.

Pri tem je treba upoštevati, da je v nekaterih državah članicah glasovanje obvezno.

Splošna udeležba – 2004

Država | IT |LT |LU |LV |MT |NL |PL |PT |SE |SI |SK |UK | EU | | Kandidati | 0 |0 |8 |0 |0 |2 |0 |1 |1 |0 |0 |2 | 57 | | Izvoljeni | 0 |0 |0 |0 |0 |0 |0 |- |0 |0 |0 |0 | 3 | |

Za ta negativen trend je več razlogov.

V nekaterih državah članicah je bilo veliko kritik glede precejšnjega administrativnega bremena, s katerim so se morali soočiti kandidati pri predložitvi kandidature za poslanca. Člen 10(2) Direktive, ki določa pogoje za kandidiranje, med drugim zahteva, da državljan Skupnosti predloži potrdilo pristojnih upravnih organov matične države članice, da mu pravica do kandidiranja v tej državi članici ni bila odvzeta ali da ti organi niso seznanjeni z nobeno drugo podobno izgubo pravice. V nekaterih zabeleženih primerih so imeli državljani EU, ki niso državljani države prebivanja, ki so želeli kandidirati na volitvah, težave pri ugotavljanju, kateri organ v matični državi članici je pristojen za izdajo tega potrdila.

Drug možen razlog za nizko stopnjo udeležbe je povezan s pravico državljanov drugih držav članic EU do sodelovanja v političnem življenju države članice prebivanja.

V skladu z Mnenjem o sodelovanju državljanov EU v političnih strankah držav članic prebivanja, osnutek katerega je pripravila mreža neodvisnih strokovnjakov za temeljne pravice[16], imajo državljani EU, ki nimajo državljanstva države prebivanja, v 16 državah članicah pravico, da se včlanijo v obstoječe nacionalne politične stranke ali ustanovijo novo politično stranko v državi članici prebivanja. Dve državi članici razlikujeta med pravico do ustanovitve politične stranke in pravico do članstva v politični stranki ter državljanom EU, ki nimajo državljanstva države članice prebivanja, priznavajo le slednjo. V sedmih preostalih državah članicah državljani EU, ki niso državljani države prebivanja, nimajo pravice niti do včlanitve v politično stranko niti do ustanovitve politične stranke.

Volivci, ki nimajo državljanstva države prebivanja, so torej prikrajšani za pasivno volilno pravico, saj v praksi kandidate v večini primerov prijavijo politične stranke. Komisija spodbuja države članice, da državljanom EU, ki nimajo državljanstva države članice prebivanja, dajo možnost, da se včlanijo v nacionalne politične stranke pod istimi pogoji, kot veljajo za njihove državljane. To bi v veliki meri olajšalo sodelovanje državljanov EU v političnem življenju v državi članici prebivanja in njihovo integracijo ter obogatilo politično življenje in utrdilo demokracijo.

Tudi evropske politične stranke lahko sodelujejo pri spodbujanju večje udeležbe državljanov EU v demokratičnem procesu na evropski in nacionalni ravni.

Komisija bo še naprej preiskovala združljivost omenjenih nacionalnih zakonodaj z direktivo.

Obveščanje državljanov EU o njihovi aktivni in pasivni volilni pravici

Raziskava Eurobarometra iz leta 2002[17] kaže, da se državljani Evropske unije zavedajo svoje pravice, da lahko volijo in kandidirajo na volitvah v EP v državi članici prebivanja.

Vendar mora imeti vsak volivec dovolj informacij o praktični izvedbi, da to pravico lahko uresniči. Zato člen 12 Direktive določa, da morajo države članice pravočasno in na ustrezen način obvestiti državljane Skupnosti, ki imajo pravico kandidirati na volitvah, o pogojih in podrobni ureditvi za uresničevanje teh pravic.

Komisija ponovno izraža svoje prepričanje, da morajo države članice posebej obvestiti državljane EU, ki prebivajo na njihovem ozemlju, o uresničevanju njihovih volilnih pravic. Informacije morajo biti predstavljene na tak način, da jih bodo razumeli tudi volivci, ki niso državljani države članice prebivanja.

Nacionalni organi so za obveščanje državljanov uporabili veliko različnih sredstev. Najbolj razširjene so bile brošure in letaki, oglasi v različnih medijih in pisma državljanom. V več državah članicah so organi državljanom EU, ki nimajo državljanstva države prebivanja, zagotovili informacije ne le v uradnem jeziku ali jezikih ampak tudi v drugih EU jezikih.

V treh državah članicah, kjer je bila udeležba višja od 25 %, so skupaj z osebnim dopisom z informacijami o pravici do udeležbe državljanom EU, ki nimajo državljanstva države prebivanja, poslali tudi obrazec za vpis v volilni imenik, da bi ga izpolnili.

Na Danskem so pisma poslali tistim državljanom EU brez danskega državljanstva, ki so bili v volilni imenik že vpisani, in tudi tistim, ki vanj še niso bili vpisani. K pismu je bil priložen ustrezni obrazec za vpis.

Na Irskem so državljanom EU, ki niso irski državljani in so jih volilni organi identificirali od zadnjih volitev leta 1999, poslali pismo skupaj z ustreznim obrazcem za vpis. Poleg tega so izvedli oglaševalsko kampanjo, v kateri so ljudi pozvali, da preverijo, ali so vpisani v volilni imenik. Državljane EU, ki niso državljani države prebivanja, vključno z državljani držav prosilk, so o njihovi pravici do vpisa v volilni imenik obveščali z oglasi v časopisih.

Na Švedskem je volilni organ vsem državljanom EU, ki niso švedski državljani, poslal pismo z informacijami o volilnih postopkih, vključno s posebnim obrazcem za vpis v volilni imenik ali izbris iz njega. Pismu je bil priložen tudi letak z navodili za izpolnjevanje obrazca v osmih jezikih.

Pisma, poslana državljanom EU, ki niso državljani države prebivanja, se zdijo zlasti učinkovita, če vsebujejo ustrezne in naslovniku posebej prilagojene informacije v največjem možnem številu jezikov ter obrazec za vpis z navodili, ki se lahko pošlje nazaj pristojnemu organu. Komisija močno spodbuja vse države članice, da izvajajo to prakso, ki je zelo koristna za spodbujanje učinkovitega uresničevanja volilne pravice.

Nekatere države članice so poročale, da so za obveščanje uporabile več različnih načinov, kot so javna sredstva na vseh ravneh, s katerimi so državljani redno in množično v stiku.

Morebitna vloga političnih strank je lahko odločilna, zlasti pri spodbujanju kandidatur. Tudi evropske institucije bi morale prispevati k ustreznemu obveščanju državljanov o njihovi pasivni in aktivni volilni pravici.

Preprečevanje dvojnega glasovanja ali kandidiranja

Člen 4 Direktive državljanom EU prepoveduje na istih volitvah glasovati večkrat in kandidirati v več kot eni državi članici. Da bi to preprečile, morajo države članice v skladu s členom 13 izmenjati podatke o državljanih EU, ki so vpisani v volilni imenik v državi članici prebivanja ali so v njej kandidirali. Za izvajanje člena 13 je bil vzpostavljen sistem izmenjave informacij: na podlagi informacij, ki jih država članica prebivanja posreduje matični državi članici, slednja iz volilnega imenika izbriše osebe, ki so bile vpisane v volilni imenik države članice prebivanja.

Na podlagi volitev leta 1999 je Komisija ugotovila, da sistem izmenjave informacij ne deluje, kot bi moral[18]. Države članice so zato vložile veliko truda v izvajanje vrste praktičnih ukrepov za izboljšanje delovanja in povečanje učinkovitosti sistema: sprejele so standardni obrazec in obliko osebnih podatkov, ki jih je treba poslati matični državi članici, določile praktične načine izmenjave informacij (diskete in/ali elektronska pošta) in si med sabo poslale seznam nacionalnih organov, ki so odgovorni za sprejemanje teh podatkov.

Sistem izmenjave informacij – na podlagi odgovorov na vprašalnik

Kljub vsem prizadevanjem so skoraj vse države članice ugotovile, da je delovanje sistema izmenjave informacij pomanjkljivo in da je za njegovo učinkovitost več ovir.

Skoraj vse države članice so poročale, da so pri izmenjavi podatkov naletele na resne težave. Več držav članic ni sporočilo podatkov , kot so dekliški priimek ter kraj in datum rojstva, ki so potrebni za identifikacijo zadevnih oseb v volilnem imeniku matične države članice, da se jih lahko iz njega izbriše. Nekatere države članice so sporočile odstotke: v Španiji so identificirali 53 % ljudi, o katerih so bili obveščeni; na Poljskem so organi našli okrog 69 % takih ljudi; v Latviji 73 %; na Češkem in Švedskem po 75 % ter v Litvi 85 %.

Druga največja ovira za dobro delovanje sistema, ki jo je izpostavila večina držav članic, je da so podatki prispeli prepozno, da bi jih lahko obdelali brez dodatnih nujnih ukrepov, ali v mnogih primerih celo prepozno, da bi jih sploh lahko upoštevali.

Prečrkovanje imen in naslovov je bil največji problem v Grčiji, kjer zaradi drugačne abecede organi niso mogli s pomočjo sistema identificirati oseb, o katerih so bili obveščeni.

Več držav članic je poleg tega poročalo o slabi izkušnji z izmenjavo informacij z državami članicami, ki so decentralizirale volilne imenike, kar je povzročilo praktične težave zaradi ogromne količine sporočil zelo različnih kakovosti, predvsem v papirnati obliki, ki so jih prejele od organov, ki vodijo decentralizirane volilne imenike.

Sredstva, uporabljena za pošiljanje informacij (elektronska pošta, diskete, itd.), so bila pogosto različna tudi znotraj države članice, kar bi bil prav tako lahko razlog za zmedo.

Lahko bi zaključili, da so imela vsa prizadevanja Komisije in držav članic, da bi izboljšale delovanje in povečale učinkovitost sistema, le omejen učinek in niso izpolnila pričakovanj. V celoti le pet držav članic meni, da je sedanji sistem ustrezen za preprečevanje dvojnega glasovanja in da nadaljnje spremembe niso potrebne.

Po drugi strani pa je v več primerih izvajanje sedanjega sistema pripeljalo do tega, da so bili državljani EU prikrajšani za pravico do glasovanja na volitvah v matični državi članici zaradi izmenjave podatkov o državljanih EU, ki nimajo državljanstva države članice prebivanja, saj so bili obravnavani napačno, kot da bi želeli glasovati v prejšnji državi članici prebivanja, medtem ko so se dejansko vrnili v matično državo članico, kjer imajo pravico do glasovanja na lokalnih volitvah[19].

Čeprav je cilj sistema le preprečevanje dvojnega glasovanja ali kandidiranja in ne omogoča odkrivanja poskusov omenjenih kršitev, informacije, ki so jih sporočile države članice, kažejo, da je primerov dvojnega vpisa ali dvojnega glasovanja državljanov EU, ki niso državljani države prebivanja, malo[20]. Poleg tega pri teh primerih večinoma ni šlo za namerno zlorabo, ampak za napake in nesporazume zaradi nepoznavanja zakonodajne ureditve ali dvakrat poslanih podatkov, t.j. s strani države članice prebivanja in matične države članice.

UPORABA AKTA O VOLITVAH PREDSTAVNIKOV EVROPSKEGA PARLAMENTA IZ LETA 1976, KOT JE BIL SPREMENJEN S SKLEPOM SVETA šT. 2002/772/ES

OBJAVA VOLILNIH REZULTATOV

Pri pripravah na volitve leta 2004 je Komisija države članice opozorila na potrebo po skupni razlagi člena 9(2) v zvezi z časovno uskladitvijo objave volilnih rezultatov.

Večina držav članic volilnih rezultatov ni objavila, dokler se niso zaprla volišča v zadnjih državah. Vendar je nekaj držav članic rezultate objavilo že prej. Komisija poudarja, da je s tega stališča namen člena 9(2) zagotoviti, da prezgodnja objava podatkov o rezultatih v eni državi članici ne bi kakor koli vplivala na glasovanje v drugih državah članicah, kjer glasovanje še poteka. Razlog za to je svobodna volilna pravica, ki vključuje svobodo volivca pri oblikovanju svojega mnenja. Svobodna volilna pravica je demokratično načelo, ki ga je treba braniti v skladu s členom 1(3) Akta iz leta 1976.

Vprašanje dvojnega ali večkratnega državljanstva

Več držav članic je sporočilo, da je večkratno glasovanje ali kandidiranje nemogoče preprečiti v primerih državljanov Unije, ki imajo državljanstvo več kot ene države članice.

Čeprav Direktiva ne obravnava vprašanja dvojnega državljanstva, Komisija opozarja na to težavo, ki ima lahko za posledico dvojno glasovanje, ki je v skladu s členom 8 Akta iz leta 1976 prav tako prepovedano.

UGOTOVITVE

Predlogi sprememb Direktive 93/109/ES

Obstoječi sistem izmenjave podatkov za preprečevanje dvojnega glasovanja ali kandidiranja se je izkazal za nezadovoljivega. Glavni razlog za neuspeh je, da nekatere države članice niso zmožne zagotoviti potrebnih podatkov o pri njih prijavljenih državljanih EU, kar bi matičnim državam članicam omogočilo, da bi njihova imena izbrisale iz volilnega imenika. Postopek je dolg in težaven.

Komisija si je v preteklosti skupaj z državami članicami prizadevala za izboljšanje sistema, da bi v praksi učinkovito deloval. Čeprav so nekatere težave bolj ali manj uspešno rešene, druge ostajajo. Poleg tega se je od zadnjih volitev količina dela povečala, zlasti zaradi širitve in večje mobilnosti državljanov EU.

Druga težava je bila opažena v zvezi s kandidiranjem na volitvah. Zdi se, da so sedanja pravila o predložitvi vloge za kandidiranje v državi članici prebivanja veliko breme za morebitne kandidate, kar bi bil lahko eden od razlogov za nizko stopnjo udeležbe.

Na podlagi teh pomanjkljivosti je Komisija izvedla presojo vpliva in predlaga spremembe Direktive.

Težave, odkrite pri uporabi Akta o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta iz leta 1976, kot je bil spremenjen s Sklepom Sveta št. 2002/772/ES

Komisija je opazila, da je razlaga člena 9(2) v zvezi s časovno uskladitvijo objave volilnih rezultatov v določenih državah članicah pripeljala do prezgodnje objave rezultatov. Druga težava je povezana z udeležbo na evropskih volitvah državljanov, ki imajo državljanstvo več kot ene države članice, na podlagi česar bi lahko prišlo do dvojnega glasovanja.

Komisija opozarja Evropski parlament in Svet Evropske unije na te pomanjkljivosti, ki bi lahko pripeljale do kršitev osnovnih demokratičnih načel prava Skupnosti.

[1] UL L 329, 30.12.1993, str. 34.

[2] Postopek za ugotavljanje kršitev, omenjen v prejšnjem poročilu, je bil zaključen decembra 2000 po spremembi nemške zakonodaje.

[3] Komisija je dopis z vprašalnikom poslala vsem državam članicam 18. novembra 2004 in prejela odgovore med 8. decembrom 2004, od prve države članice, in 25. januarjem 2006, od zadnje države članice. Podrobnejše informacije o vprašalniku so na voljo v Prilogi k delovnem dokumentu osebja Komisije.

[4] Akt je priložen Sklepu 76/787/ESPJ, EGS, Euratom z dne 20. septembra 1976, UL L 278, 8.10.1976, str.5.

[5] UL L 283, 21.10.2002.

[6] COM(2003) 174.

[7] COM(2003) 31.

[8] Sklep sveta 2004/511/ES z dne 10. junija 2004 o zastopanosti ciprskega ljudstva v Evropskem parlamentu v primeru dogovora o ciprskem vprašanju, UL L 211, 12.6.2004, str. 22–23.

[9] UL L 236, 23.9.2003, str. 955.

[10] Generalni direktorat za pravosodje, svobodo in varnost je državam članicam poslal dva dopisa, 4. maja in 7. junija 2004.

[11] Združeno kraljestvo je zakon sprejelo na podlagi primera „Matthews proti Združenemu kraljestvu“, v katerem je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo proti Združenemu kraljestvu, ker v Gibraltarju ni izvedlo volitev – sodba z dne 18. februarja 1999.

[12] Primer C-145/04, Španija proti Združenemu kraljestvu.

[13] C-300/04, Eman in Sevigne (volitve v EP na Arubi).

[14] Prispevek Komisije k obdobju razmisleka in za vnaprej – COM (2005) 494 konč.

[15] Odstotki, izračunani na podlagi števila državljanov EU z volilno pravico, ki niso državljani države članice prebivanja, in števila državljanov EU, ki niso državljani države članice prebivanja in so vpisani v volilni imenik v tej državi – obe številki sta iz odgovorov na vprašalnik.

[16] Vir: CFR-CDF. Mnenje 1. 2005: http://europa.eu.int/comm/justice_home/cfr_cdf/doc/avis/2005_1_en.pdf.

[17] Flash Eurobarometer št. 133.

[18] COM(1997) 731 konč., str. 23, in COM(2000) 843 konč., str. 10.

[19] Glej Peticijo št. 592/2004.

[20] Za volitve leta 2004 je le Nemčija poročala o približno 120 in Luksemburg o 4 primerih.