52005PC0650

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 15.12.2005

COM(2005) 650 konc.

2005/0261 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rim I)

(predložila Komisija)

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. Ozadje predloga

1.1. Zgodovinsko ozadje in cilji predloga

Bruseljska konvencija iz leta 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah vsebuje možnosti, ki tožniku omogočajo, da izbira med več sodišči, zaradi česar obstaja tveganje, da bi pogodbena stranka raje izbrala sodišča ene države članice kot sodišča druge države članice samo zato, ker bi se v tej državi uporabljalo zanjo ugodnejše pravo. Za zmanjšanje tega tveganja so države članice leta 1980 na isti pravni podlagi podpisale Rimsko konvencijo o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih.

Amsterdamska pogodba je dala nov zagon mednarodnemu zasebnemu pravu po izvoru iz Skupnosti. Tako je Skupnost na tej pravni podlagi sprejela zlasti t.i. Uredbo „Bruselj I“[1], ki je v razmerjih med državami članicami nadomestila Bruseljsko konvencijo iz leta 1968. Komisija je 22. julija 2003 predložila predlog Uredbe o uporabi prava v nepogodbenih obligacijskih razmerjih („Rim II“)[2]. Od takrat je Rimska konvencija edini instrument na področju mednarodnega zasebnega prava na ravni Skupnosti, ki še ima obliko mednarodne pogodbe. Nevšečnosti, ki izhajajo iz take ureditve, so še toliko manj upravičene, ker instrumenti „Bruselj I“, „Rim II“ in Rimska konvencija iz leta 1980 tvorijo neločljivo celoto, ki zajema pravila mednarodnega zasebnega prava na področju obligacijskih razmerij, pogodbenih ali nepogodbenih, v civilnih ali gospodarskih zadevah, na ravni Skupnosti.

1.2. Razlogi za predlog

Pomen združljivosti pravil o izbiri prava pri doseganju cilja vzajemnega priznavanja sodnih odločb je bil potrjen v Dunajskem akcijskem načrtu[3]. Program vzajemnega priznavanja[4] iz leta 2000 je ukrepe za usklajevanje pravil o izbiri prava postavil za spremljevalne ukrepe, ki olajšujejo izvajanje načela vzajemnega priznavanja. Nedavno pa je v Haaškem programu[5] Evropski svet opozoril, da se mora „intenzivno izvajati“ delo glede pravil o izbiri prava v zvezi s pogodbenimi obveznostmi („Rim I“). V akcijskem načrtu Sveta in Komisije za izvajanje tega programa je predvideno sprejetje predloga Uredbe „Rim I“ za leto 2005[6].

2. Rezultati posvetovanj z zainteresiranimi stranmi in drugimi institucijami – presoja vplivov

Ta predlog je rezultat obsežnega posvetovanja z državami članicami, drugimi institucijami in civilno družbo, zlasti v okviru Zelene knjige z dne 14. januarja 2003[7] pred javno obravnavo v Bruslju 7. januarja 2004. Približno 80 odgovorov na vprašanja iz Zelene knjige[8], ki so jih poslale vlade, univerze, pravniki in različni udeleženci v gospodarstvu, je potrdilo, da je Rimska konvencija ne le dobro poznan, ampak tudi cenjen instrument v zadevnih krogih, ki so se v veliki večini izrekli za pretvorbo te konvencije v uredbo Skupnosti, hkrati pa potrdili potrebo po posodobitvi nekaterih pravil Konvencije. Poleg tega je Komisija 4. in 5. novembra 1999 že organizirala javno obravnavo z naslovom „Elektronsko poslovanje: pristojnost in uporaba prava“ in v okviru te obravnave prejela približno 75 pisnih prispevkov.

Ekonomsko-socialni odbor in Evropski parlament sta se v svojih mnenjih z 29. januarja 2004[9] oz. 12. februarja 2004[10] izrekla za pretvorbo Konvencije v uredbo Skupnosti ter za njeno posodobitev.

Strokovnjaki držav članic so se 17. februarja 2005 sestali, da bi proučili predhodni osnutek Uredbe „Rim I“, ki so ga pripravile službe Komisije.

Ob upoštevanju omejenega vpliva tega predloga na obstoječi zakonodajni okvir in zadevne kroge se je Komisija odločila, da ne bo opravila uradne presoje vplivov. Dejansko namen predloga ni vzpostaviti novega sklopa pravnih pravil, ampak pretvoriti obstoječo konvencijo v instrument Skupnosti. Poleg tega uvedene spremembe omogočajo posodobitev nekaterih določb Rimske konvencije ter njihovo izboljšanje v smislu jasnosti in natančnosti besedila, s čimer se krepi pravna varnost, ne da se bili s tem uvedli novi elementi, ki bi lahko bistveno spremenili obstoječi pravni sistem. Pri vseh uvedenih spremembah izbrana rešitev upošteva rezultate številnih posvetovanj, ki jih je organizirala Komisija v okviru tega projekta, pri čemer so ti rezultati v veliki meri dostopni javnosti. Za nadaljnje podatke v zvezi z naravo in vplivom uvedenih sprememb glej posebna pojasnila za vsak člen posebej (točka 4.2 spodaj).

3. Pravni elementi predloga

3.1. Pravna podlaga

Pravila o izbiri prava od začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe temeljijo na členu 61(c) Pogodbe ES. Na podlagi člena 67 Pogodbe ES, kakor je bila spremenjena s Pogodbo iz Nice, se ta uredba sprejme v skladu s postopkom soodločanja iz člena 251 Pogodbe ES. Člen 65(b) navaja, da „[u]krepi na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah [...], ki jih je treba sprejeti [...], kolikor so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga, vključujejo: [...] spodbujanje združljivosti predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov [...]“ . Zakonodajalec Skupnosti ima torej neko stopnjo diskrecijske pravice, da določi, če je nek ukrep potreben za pravilno delovanje notranjega trga. Usklajevanje pravil o izbiri prava za pogodbena obligacijska razmerja je potrebno za pravilno delovanje notranjega trga.

Naslov IV Pogodbe ES, na katerem temelji področje, ki ga zajema ta predlog, se ne uporablja za Dansko v skladu s protokolom o njenem stališču. Prav tako se ne uporablja za Združeno kraljestvo in Irsko, razen če ti državi izkoristita svojo pravico, da se pridružita tej pobudi pod pogoji, opredeljenimi v Protokolu, ki je priložen k Pogodbi.

3.2. Načeli subsidiarnosti in sorazmernosti

Države članice ne morejo zadovoljivo doseči cilja predlaganega ukrepa, in sicer sprejetja enotnih pravil o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih za zagotovitev boljše predvidljivosti sodnih odločb v zvezi s tem področjem, torej se zaradi učinkov ukrepa laže doseže na ravni Skupnosti. Posledično Skupnost lahko ukrepa v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe ES. Poleg tega tehnika usklajevanja pravil o izbiri prava s krepitvijo pravne varnosti, ne da bi zahtevala usklajevanje materialnih pravil notranjega prava, v celoti spoštuje načelo sorazmernosti iz navedenega člena.

V točki 6 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti je navedeno, da „[...] bi bilo treba ob sicer enakih pogojih dati prednost direktivam pred uredbami [...]“ . Vendar se za ta predlog zdi uredba primernejši instrument, saj določbe uredbe opredeljujejo enotna pravila o uporabi prava, ki so podrobna, natančna in brezpogojna ter ne potrebujejo nobenega drugega ukrepa za prenos v nacionalno zakonodajo. Če pa bi imele države članice večji obseg možnosti pri prenosu v svojo zakonodajo, bi s tem ponovno uvedli pravno negotovost, ki naj bi se ravno s tem predlogom odpravila.

4. Pregled določb predloga

4.1. Prilagoditve, povezane z naravo instrumenta

Poleg vsebinskih sprememb (točka 4.2) je zaradi očitnih razlik v pravni naravi med Rimsko konvencijo (v nadaljevanju „Konvencija“) in Uredbo upravičeno določeno število prilagoditev: poleg popolnoma oblikovnih imajo države pogodbenice na primer možnost, da izrazijo pridržke (člen 22), sprejmejo se lahko nova pravila o izbiri prava po predložitvi sporočila (člen 23) in trajanje Konvencije je omejeno (člen 30). Prav tako nista več potrebna oba protokola, priložena h Konvenciji, o razlagi Konvencije s strani Sodišča.

4.2. Prilagoditve za posodobitev pravil Rimske konvencije

Zaradi podobnosti med Konvencijo in predlagano uredbo so v pregledu določb predstavljene samo vsebinske spremembe glede na Konvencijo.

Člen 1 – Področje uporabe

Namen predlaganih sprememb je uskladiti področje uporabe prihodnjega instrumenta „Rim I“ s področjem uporabe Uredbe „Bruselj I“ ter upoštevati delo Sveta in Parlamenta pri pripravi osnutka Uredbe „Rim II“. Točka (e) potrjuje izključitev arbitražnih dogovorov in dogovorov o izbiri sodišča, saj je v večini odgovorov na vprašanja iz Zelene knjige ugotovljeno, da so arbitražni dogovori že zadovoljivo urejeni na mednarodni ravni, vprašanje uporabe prava za klavzulo o izbiri sodišča pa bi moralo biti dokončno rešeno z Uredbo „Bruselj I“. V točki (f) so v enotno pravilo združeni točka (e) in elementi v zvezi s pravom družb iz točke (f) Konvencije. Prvi stavek točke (f) Konvencije je bil črtan, ker je bilo uvedeno posebno pravilo glede zastopstva (člen 7). V točki (i) je predlagana opredelitev predpogodbenih obligacijskih razmerij, ki glede na prejete prispevke potrjuje analizo večine pravnih sistemov v Uniji in omejevalni koncept pogodbe, ki ga je sprejelo Sodišče v okviru svoje sodne prakse v zvezi s členom 5(1) Uredbe „Bruselj I“: za potrebe mednarodnega zasebnega prava bodo ta razmerja opredeljena kot deliktna in jih bo urejal prihodnji instrument „Rim II“.

Člen 2 – Uporaba prava tretje države

Razprave v zvezi z osnutkom Uredbe „Rim II“ so pokazale, da lahko naslov člena 2 Konvencije v nekaterih jezikovnih različicah – ki vsebujejo izraz „univerzalnost“ – povzroča zmedo: zato se je zdelo koristno, da se ta naslov zaradi jasnosti spremeni.

Člen 3 – Svoboda izbire

Predlagane spremembe drugega in tretjega stavka odstavka 1 spodbujajo sodišče, da namesto popolnoma hipotetične volje pogodbenih strank poišče njuno dejansko, a neizraženo voljo: po eni strani spremembe predlagajo, da se upošteva obnašanje pogodbenih strank, po drugi strani pa si prizadevajo razjasniti vlogo izbire sodišča, da bi se tako okrepila pravna predvidljivost.

Da bi se še bolj okrepila samostojnost volje pogodbenih strank, kar je ključno načelo Konvencije, jima odstavek 2 omogoča, da za pravo, ki se uporablja, izbereta naddržavno pravo. Namen izbrane formulacije je omogočiti predvsem izbiro načel UNIDROIT, načel evropskega pogodbenega prava ( Principles of European Contract Law ) ali morebitnega prihodnjega izbirnega instrumenta Skupnosti, hkrati pa izključiti izbiro gospodarskega prava ( lex mercatoria ), ker ni dovolj natančno, ali zasebnih kodifikacij, ki niso dovolj priznane v mednarodni skupnosti. Po zgledu člena 7(2) Dunajske konvencije o mednarodni prodaji blaga je v besedilu nakazano, kako je treba ravnati, če izbrano naddržavno pravo izrecno ne razreši nekaterih vidikov pogodbenega prava.

V odstavku 4 je obravnavano vprašanje „izogibanja zakonu“, kar pomeni, da je treba uporabiti ne samo mednarodne prisilne določbe v smislu člena 8 ampak tudi prisilne določbe v smislu notranjega prava nekega pravnega sistema. Namen odstavka 5 je preprečiti izogibanje pravu Skupnosti.

Člen 4 – Pravo, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava

Ohranjeno je pravilo iz Konvencije, da se uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče pogodbena stranka, ki opravi za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, namen predlaganih sprememb pa je okrepiti pravno varnost s tem, da se po eni strani preproste domneve pretvorijo v trdna pravila in da se po drugi strani ukine klavzula o izjemi. Svoboda izbire je osrednji element tega instrumenta, zato je dejansko primerno, da so pravila, ki se uporabljajo, če pogodbeni stranki ne izbereta prava, čim natančnejša in čim bolj predvidljiva, zato da se lahko pogodbene stranke odločijo, ali si želijo uveljavljati to svobodo ali ne.

Kar zadeva izbrane rešitve za različne kategorije pogodb, so bile samo pogodbe iz točk (g) in (h) predmet razprav oziroma različne sodne prakse v državah članicah glede opredelitve značilne izpolnitve. Razlog za izbrane rešitve je, da je namen materialnega prava Skupnosti zaščititi franšizojemalca in distributerja kot šibkejši pogodbeni stranki.

V odstavku 2 je ohranjeno merilo „značilne izpolnitve“ za pogodbe, za katere odstavek 1 ne opredeljuje posebnega pravila, na primer za kompleksne pogodbe, katerih kategorije ni mogoče enostavno opredeliti, ali za pogodbe o vzajemnih izpolnitvah, ki se lahko vse štejejo kot značilne.

Člen 5 – Potrošniške pogodbe

V odstavku 1 je predlagano novo pravilo o izbiri prava, ki je preprosto in predvidljivo ter sestavljeno samo iz uporabe prava države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, ne da bi se bistveno spremenil obseg možnosti, ki jih ima nosilec dejavnosti pri sestavljanju svojih pogodb. Dejansko je bila rešitev iz Konvencije v okviru Zelene knjige deležna številnih pritožb, saj ima pogosto za posledico „razkosanje prava“, tj. hkratno uporabo prava nosilca dejavnosti in prisilnih določb prava potrošnika. V primeru spora ta zapletena rešitev povzroči dodatne stroške postopka, ki so še toliko manj upravičeni glede na to, da je znesek potrošnikovega zahtevka pogosto nizek. Od obeh možnih rešitev, s katerima bi se preprečilo „razkosanje prava“ – in sicer uporabiti po eni strani v celoti pravo nosilca dejavnosti in po drugi strani v celoti prava potrošnika – je samo ta druga združljiva z visoko ravnijo varstva potrošnika, zahtevano v Pogodbi. Ta rešitev se zdi pravična tudi glede na gospodarsko stanje: potrošnik namreč le občasno opravlja čezmejne nakupe, večina nosilcev dejavnosti, ki se ukvarjajo s čezmejno trgovino, pa lahko stroške, povezane s proučitvijo drugega prava, porazdeli med veliko poslov. Poleg tega ta rešitev v praksi bistveno ne spreminja položaja nosilca dejavnosti, ki mu težave pri sestavljanju njegovih standardnih pogodb povzroča ravno upoštevanje prisilnih določb prava potrošnika; že v okviru Konvencije so te prisilne določbe namreč določbe prava države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče. Kar zadeva druge klavzule, ki so pogodbenima strankama na razpolago, ima kakor koli prednost svoboda pogodbenih strank, da oblikujeta svojo pogodbo; zato ni zelo pomembno, ali te klavzule ureja pravo ene ali druge pogodbene stranke.

V odstavku 2 so natančneje določeni pogoji za uporabo tega posebnega pravila. Prvi stavek od zdaj opozarja, da je pogodbeni partner potrošnika, kar je pojem, ki ga je natančneje opredelilo Sodišče, nosilec dejavnosti. V skladu z željami, izraženimi v veliki večini prispevkov na Zeleno knjigo, so v drugem stavku pogoji člena 5(2) in (4)(b) Konvencije nadomeščeni z merilom „usmerjene dejavnosti“, ki je navedeno že v členu 15 Uredbe „Bruselj I“, da bi se upošteval razvoj tehnik trženja na daljavo, ne da bi se pri tem bistveno spremenilo področje uporabe posebnega pravila. Ob sprejetju Uredbe „Bruselj I“ sta Svet in Komisija v skupni izjavi[11] navedla, da za uporabo določb za varstvo potrošnika ni dovolj, da podjetje usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče: poleg tega mora biti tudi pogodba sklenjena v okviru te dejavnosti. „Samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15, saj je poleg tega potrebno še, da ta spletna stran spodbuja k sklepanju pogodb na daljavo in da je bila na tak ali drugačen način pogodba dejansko sklenjena na daljavo. V tem pogledu jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna dejavnika“. Strani, na katere se nanaša ta izjava, niso nujno t. i. interaktivne strani: tudi stran, ki poziva k pošiljanju naročil po telefaksu, je namenjena sklepanju pogodb na daljavo. Po drugi strani pa stran, ki sicer potrošnikom po celem svetu ponuja informacije o nekem izdelku, vendar jih za sklenitev pogodbe potem napoti na lokalnega distributerja ali zastopnika, ni namenjena sklepanju pogodb na daljavo. Za razliko od člena 5(2) Konvencije v predlagani uredbi ni zahteve po tem, da potrošnik v državi, v kateri ima običajno prebivališče, opravi vsa pravna dejanja za sklenitev pogodbe, saj ta pogoj za pogodbe, sklenjene preko interneta, ni več smiseln. Po drugi strani pa zadnji stavek tega odstavka uvaja zaščitno klavzulo za zaščito nosilca dejavnosti, če ta na primer sprejme pogodbo s potrošnikom, ki laže o kraju svojega običajnega prebivališča; pri pogodbi, sklenjeni preko interneta, mora nosilec dejavnosti poskrbeti, da mu njegov standardni obrazec omogoča določitev kraja prebivališča potrošnika.

Predlagana uredba ne vsebuje več seznama pogodb, za katere se uporablja posebno pravilo; tako je njeno področje uporabe razširjeno na vse pogodbe, sklenjene s potrošniki, razen tistih, ki so izrecno izključene v odstavku 3.

Člen 6 – Individualne pogodbe o zaposlitvi

Osnovno pravilo odstavka 2(a) je bilo dopolnjeno z izrazom „država, iz katere ...“ , da bi se lahko upoštevala sodna praksa SES v zvezi s členom 18 Uredbe „Bruselj I“ in njegovo široko pojmovanje običajnega kraja dela. Ta sprememba omogoča na primer uporabo tega pravila za osebje, ki opravlja svoje delo na letalih, če obstaja stalna baza, iz katere je delo organizirano ali v kateri to osebje izpolnjuje druge obveznosti do delodajalca (prijava, varnostna kontrola). Odstavek 2(b) se bo tako uporabljal bolj poredko. V besedilu so nato navedena dodatna merila za določitev, ali se delo zaposlenega, poslanega v tujino, uvršča med „začasne napotitve“, ne da bi oblikovali togo opredelitev. Sprememba spodbuja sodišče zlasti k temu, da upošteva namen pogodbenih strank.

Člen 7 – Pogodbe, sklenjene po zastopniku

Med tremi pravnimi razmerji, ki nastanejo ob sklenitvi pogodbe po zastopniku – po eni strani razmerjem med zastopancem in zastopnikom, po drugi strani med zastopnikom in tretjo osebo ter nenazadnje med zastopancem in tretjo osebo – sta bili samo prvi dve zajeti v Konvenciji. Vprašanje pooblastil zastopnika je bilo iz nje izključeno v členu 1(2)(f); razloga za to izključitev sta bila raznolikost nacionalnih pravil o izbiri prava, ki se je pokazala med pogajanji za sklenitev Konvencije, ter obstoj Haaške konvencije z dne 14. marca 1978 o pravu, ki se uporablja za zastopstvo. Samo tri države članice so podpisale in/ali ratificirale to konvencijo in nacionalne rešitve so postale bolj usklajene, zato ta izključitev ni več primerna. Predlagana uredba v enem samem členu združuje vsa pravila v zvezi s pravnimi razmerji, ki nastanejo ob sklenitvi pogodbe po zastopniku.

Člen 8 – Prisilne določbe

V odstavku 1 je za namene člena 8 predlagana opredelitev mednarodnih prisilnih določb, ki se zgleduje po sodni praksi Sodišča v zadevi Arblade [12]. Točka 31 razlogov za to odločitev opozarja, da morajo nacionalna pravila kljub uvrstitvi v kategorijo prisilnih določb še vedno spoštovati določbe Pogodbe: razlogi, na katerih temeljijo take nacionalne zakonodaje, se lahko v pravu Skupnosti upoštevajo samo kot izjeme od svoboščin Skupnosti, izrecno predvidene v Pogodbi. V odstavku 3 so natančneje določena merila, ki jih sodišče lahko upošteva pri odločitvi o uporabi prisilnih določb prava druge države članice. Na podlagi odgovorov na vprašanja iz Zelene knjige je bilo mogoče ugotoviti, v katerih odločitvah je bil uporabljen pojem tujih prisilnih določb, in to tudi v državah članicah, ki so izrazile pridržek v zvezi s členom 7(1) Konvencije, zato se zdi uporabnost tega pravila potrjena, še zlasti ker so tudi v Uredbi „Bruselj I“ v nekaterih primerih predvidene alternativne pristojnosti; možnost, da sodišče, pred katerim poteka postopek, upošteva prisilne določbe prava druge države članice, s katero je spor tesno povezan in v kateri je imel tožnik prav tako možnost začeti postopek pred njenimi sodišči, se zdi torej bistvenega pomena v pravem evropskem pravosodnem prostoru.

Člen 10 – Formalna veljavnost pogodbe

Glede na naraščajoče število pogodb, sklenjenih na daljavo, se zdijo pravila glede formalne veljavnosti pogodb iz Konvencije preveč omejevalna. Da bi se olajšalo izpolnjevanje zahtev za formalno veljavnost pogodb ali enostranskih dejanj, so uvedene dopolnilne alternativne navezne okoliščine. Posebna pravila za pogodbe, sklenjene po zastopniku, so bila vključena v odstavka 1 in 2.

Člen 13 – Odstop terjatev in pogodbena subrogacija

Odstop terjatev in pogodbena subrogacija opravljata podobno gospodarsko funkcijo, zato sta od zdaj obravnavani v istem členu. V odstavku 3 je uvedeno novo pravilo o izbiri prava v zvezi z uveljavljanjem odstopljene terjatve nasproti tretjim osebam; to je rešitev, ki je bila priporočena v veliki večini odgovorov in je bila prav tako izbrana v okviru Konvencije UNCITRAL iz leta 2001 o odstopu terjatev v mednarodni trgovini.

Člen 14 – Subrogacija po zakonu

Ker je pogodbena subrogacija že zajeta v členu 13, je člen 14 namenjen samo subrogaciji po zakonu, kakršna je na primer predvidena, kadar preidejo pravice oškodovanca nasproti tistemu, ki je odgovoren za škodo, na zavarovalnico, ki oškodovancu izplača odškodnino. V spremembi se upošteva delo Sveta in Evropskega parlamenta pri pripravi predloga Uredbe „Rim II“, katerega namen je razložiti ta mehanizem, ki v nekaterih pravnih sistemih ni poznan, na razumljivejši način.

Člen 15 – Več dolžnikov

Tudi v tej spremembi se upošteva to delo Sveta in Parlamenta, zato da bi se subrogacija in obveznosti z več dolžniki obravnavale v dveh ločenih določbah in bi bilo pravilo o izbiri prava glede več upnikov predstavljeno na enostavnejši način. Namen zadnjega stavka je natančneje opredeliti položaj dolžnika, za katerega bi veljala posebna zaščita.

Člen 16 – Obvezni pobot

Prispevki so potrdili analizo Zelene knjige v zvezi z uporabnostjo pravila za obvezni pobot, ob upoštevanju, da se za pogodbeni pobot po definiciji uporabljajo splošna pravila iz členov 3 in 4. Namen izbrane rešitve je olajšati pobot, hkrati pa upoštevati upravičena pričakovanja osebe, ki se ni odločila za pobot.

Člen 18 – Opredelitev običajnega prebivališča

Po zgledu predloga Uredbe „Rim II“ vsebuje člen 18 opredelitev pojma „običajno prebivališče“, zlasti za pravne osebe.

Člen 21 – Države z več kot enim pravnim sistemom

Če država obsega več ozemeljskih enot, od katerih ima vsaka svoja lastna pravila materialnega prava za pogodbena obligacijska razmerja, se mora ta uredba uporabljati tudi za izbiro prava med temi ozemeljskimi enotami, tako da se zagotovijo predvidljivost in pravna varnost ter enotna uporaba evropskih pravil v vseh primerih, ko je treba izbrati med pravi več ozemeljskih enot.

Člen 22 – Razmerje do drugih določb prava Skupnosti

Člen 22 tega predloga tako kot člen 20 Konvencije natančneje določa razmerje do drugih določb prava Skupnosti. Točka (a) se nanaša na pravila o izbiri prava v aktih sekundarne zakonodaje Skupnosti v zvezi s posameznimi zadevami, ki so navedeni v Prilogi I. Namen točke (b) je zagotoviti skladnost z morebitnim izbirnim instrumentom, ki bi se lahko pripravil v okviru projekta „evropskega pogodbenega prava“. V točki (c) je obravnavano razmerje med predlagano uredbo in pravili za spodbujanje pravilnega delovanja notranjega trga.

Člen 23 – Razmerje do obstoječih mednarodnih konvencij

Namen predlaganih sprememb je vzpostaviti pravično ravnovesje med upoštevanjem mednarodnih obveznosti držav članic po eni strani in ciljem vzpostavitve pravega evropskega pravosodnega prostora po drugi strani ter hkrati izboljšati preglednost veljavnega pravnega sistema z objavo konvencij, katerih pogodbenice so države članice. V odstavku 2 je predstavljeno osnovno pravilo, po katerem imajo veljavne mednarodne konvencije prednost pred predlagano uredbo. Vendar se v primeru, da so vse ustrezne okoliščine v trenutku sklenitve pogodbe povezane z eno ali več državami članicami, uvede izjema. Hkraten obstoj dveh vzporednih sistemov – uporaba pravil konvencij za države članice, ki so jih ratificirale, in uporaba pravil predlagane uredbe za druge države članice – bi bil v nasprotju z pravilnim delovanjem notranjega trga. Odstavek 3 se nanaša še zlasti na dvostranske konvencije, ki so jih sklenile nove države članice.

2005/0261 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rim I)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 61(c) in druge alinee člena 67(5) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije[13],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora[14],

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[15],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Evropska unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice. V ta namen mora Skupnost zlasti sprejeti ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, kolikor so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga, in ki spodbujajo združljivost pravil, ki se uporabljajo v državah članicah glede izbire prava.

(2) Za učinkovito izvajanje ustreznih določb Amsterdamske pogodbe je Svet za pravosodje in notranje zadeve 3. decembra 1998 sprejel akcijski načrt o tem, kako najbolje izvesti določbe Amsterdamske pogodbe o območju svobode, varnosti in pravice[16], ki poudarja pomen združljivosti pravil o izbiri prava pri doseganju cilja vzajemnega priznavanja sodnih odločb, in pozval k temu, da se po potrebi spremenijo nekatere določbe Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih ob upoštevanju posebnih določb o pravilih o izbiri prava v drugih instrumentih Skupnosti.

(3) Evropski svet je na svojem srečanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 potrdil načelo vzajemnega priznavanja sodnih odločb kot prednostne naloge za vzpostavitev evropskega pravosodnega prostora. Program ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[17] opredeljuje, da so ukrepi za usklajevanje pravil o izbiri prava spremljevalni ukrepi, ki olajšujejo izvajanje tega načela. V Haaškem programu[18] je Evropski svet opozoril, da se mora intenzivno izvajati delo glede pravil o izbiri prava v zvezi s pogodbenimi obveznostmi.

(4) Pravilno delovanje notranjega trga zahteva za preprečevanje izkrivljanja konkurence med strankama iz Skupnosti v sporu ter spodbujanje predvidljivosti rezultata spora, pravne varnosti in vzajemnega priznavanja sodnih odločb, da pravila o izbiri prava, veljavna v državah članicah, določajo uporabo istega nacionalnega zakona ne glede na sodišče, pred katerim poteka postopek. Iz istega razloga je potrebna čim večja usklajenost med tremi instrumenti, in sicer so to ta uredba, Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah („Bruselj I“)[19] ter Uredba Parlamenta in Sveta (ES) št. [...] o uporabi prava v nepogodbenih obligacijskih razmerjih („Rim II“).

(5) Zaradi preglednosti zakonodaje Skupnosti je treba združiti čim večje število pravil o izbiri prava v enem samem instrumentu, če to ni mogoče, pa mora vsaj ta uredba vsebovati seznam posebnih pravil iz instrumentov v zvezi s posameznimi zadevami.

(6) Področje uporabe Uredbe mora biti določeno tako, da se zagotovi skladnost z Uredbo (ES) št. 44/2001 in Uredbo Parlamenta in Sveta (ES) št. [...] o uporabi prava v nepogodbenih obligacijskih razmerjih („Rim II“).

(7) Svoboda pogodbenih strank, da izbereta uporabo prava, mora biti osrednji element sistema pravil o izbiri prava za pogodbena obligacijska razmerja.

(8) Da bi pravila o izbiri prava prispevala k doseganju splošnega cilja pravne varnosti v evropskem pravosodnem prostoru, morajo biti zelo predvidljiva. Vendar mora imeti sodišče kljub temu neko stopnjo diskrecijske pravice, da v omejenem številu hipotetičnih primerov določi pravo države, s katero je dejansko stanje najtesneje povezano.

(9) Kar zadeva pogodbe, pri katerih velja ena pogodbena stranka za šibkejšo, mora biti ta šibkejša pogodbena stranka zaščitena s pravili o izbiri prava, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil.

(10) Zlasti kar zadeva potrošniške pogodbe, mora pravilo o izbiri prava omogočati zmanjšanje stroškov reševanja sporov, v katerih je znesek zahtevka pogosto nizek, in upoštevati razvoj tehnik trženja na daljavo. Zaradi usklajenosti z Uredbo (ES) št. 44/2001 mora biti po eni strani sklicevanje na pojem „usmerjene dejavnosti“ pogoj za uporabo pravila za varstvo potrošnika, po drugi strani pa je treba ta pojem v obeh besedilih usklajeno razlagati, ob upoštevanju, da sta Svet in Komisija v skupni izjavi[20] v zvezi s členom 15 Uredbe (ES) št. 44/2001 navedla, da za uporabo člena 15(1)(c) „ni dovolj, da podjetje usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali v več držav, vključno s to državo članico, poleg tega mora biti tudi pogodba sklenjena v okviru te dejavnosti“ . Ta izjava opozarja tudi, da „samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15, saj je poleg tega potrebno še, da ta spletna stran spodbuja k sklepanju pogodb na daljavo in da je bila na tak ali drugačen način pogodba dejansko sklenjena na daljavo. V tem pogledu jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna dejavnika“ .

(11) Kar zadeva individualno pogodbo o zaposlitvi, mora pravilo o izbiri prava omogočati opredelitev težišča delovnega razmerja ob upoštevanju več kot samo videza. To pravilo ne posega v uporabo prisilnih določb države napotitve, predvideno v Direktivi 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev[21].

(12) Kar zadeva pogodbe, sklenjene po zastopniku, je treba uvesti pravilo o izbiri prava, ki zajema vsa tri pravna razmerja, ki nastanejo ob sklenitvi take pogodbe med zastopancem, zastopnikom in tretjo osebo. Za pogodbo, sklenjeno med zastopancem in tretjo osebo, se še naprej uporabljajo splošna pravila te uredbe.

(13) Zaradi varstva javnega reda držav članic so potrebna posebna pravila v zvezi s prisilnimi določbami in uporabo izjem glede javnega reda. Ta pravila se morajo uporabljati ob upoštevanju določb Pogodbe.

(14) Zaradi pravne varnosti je potrebna jasna opredelitev običajnega prebivališča, zlasti za pravne osebe. Za razliko od člena 60(1)(c) Uredbe (ES) št. 44/2001, v katerem so določena tri merila, mora biti pravilo o izbiri prava omejeno na eno samo merilo; drugače bi bilo za pogodbeni stranki nemogoče določiti uporabo prava za njun primer.

(15) Treba je natančneje določiti razmerje med to uredbo in nekaterimi drugimi določbami prava Skupnosti.

(16) Zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti, ki so jih prevzele države članice, ta uredba ne sme vplivati na konvencije na posebnih pravnih področjih, katerih pogodbenice so države članice. Vendar bi bila v primeru, da so vse ustrezne okoliščine povezane z ozemljem Unije, uporaba nekaterih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so samo nekatere države članice, v nasprotju s ciljem vzpostavitve pravega evropskega pravosodnega prostora. Zato je treba uporabiti pravilo, določeno v tej uredbi. Komisija bo za zagotovitev boljše preglednosti veljavnih mednarodnih konvencij v zvezi s tem področjem na podlagi podatkov, ki so jih predložile države članice, objavila seznam zadevnih konvencij v Uradnem listu Evropske unije .

(17) Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči cilja predlaganega ukrepa, in sicer sprejetja enotnih pravil o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih za zagotovitev boljše predvidljivosti sodnih odločb v zvezi s tem področjem, in se torej zaradi učinkov ukrepa laže doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost ukrepa v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena Uredba, ki krepi pravno varnost, ne da bi zahtevala usklajevanje materialnih pravil notranjega prava, ne prekorači okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(18) [Združeno kraljestvo in Irska sta v skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, predložila uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe. / Združeno kraljestvo in Irska v skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski Uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne sodelujeta pri sprejemanju te uredbe, zato ta zanju ni zavezujoča niti se v njiju ne uporablja.]

(19) Danska v skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, zato ta zanjo ni zavezujoča niti se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje I – Področje uporabe

Člen 1 – Področje uporabe

1. Ta uredba se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja v civilnih in gospodarskih zadevah v vseh primerih, ko je treba izbrati med pravi več držav.

Ne uporablja pa se predvsem za davčne, carinske ali upravne zadeve.

2. Ta uredba se ne uporablja za:

1. zadeve, ki se nanašajo na status, pravno ali poslovno sposobnost fizičnih oseb, brez poseganja v člen 12;

2. obveznosti iz družinskih razmerij ali razmerij, ki imajo v skladu s pravom, ki se uporablja zanje, podobne učinke, vključno z obveznostjo preživljanja;

3. obveznosti iz premoženjskih razmerij med zakoncema ali premoženjskih razmerij, ki imajo v skladu s pravom, ki se uporablja zanje, podobne učinke kot zakonska zveza, ter za oporoke in dedovanje;

4. obveznosti, ki izhajajo iz menic, čekov in zadolžnic ter iz drugih prenosljivih vrednostnih papirjev, kolikor obveznosti iz teh drugih prenosljivih vrednostnih papirjev izvirajo iz njihove prenosljive narave;

5. arbitražne dogovore in dogovore o izbiri sodišča;

6. vprašanja, ki jih ureja pravo družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje, kot so na primer njihova ustanovitev z registracijo ali kako drugače, pravna in poslovna sposobnost, notranja organizacija, likvidacija ter osebna odgovornost družbenikov in organov za obveznosti družb in drugih subjektov, ter vprašanje, ali organ lahko zavezuje družbo ali subjekt s pravno osebnostjo ali brez nje nasproti tretji osebi;

7. ustanovitev „trustov“ ter razmerja med ustanovitelji, skrbniki in upravičenci „trustov“;

8. dokaze in postopek, brez poseganja v člen 17;

9. obveznosti iz predpogodbenega razmerja.

3. V tej uredbi izraz „država članica“ pomeni države članice razen Danske [, Irske in Združenega kraljestva].

Člen 2 – Uporaba prava tretje države

Uporabi se vsako pravo, na katerega napotuje ta uredba, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic.

Poglavje II – Enotna pravila

Člen 3 – Svoboda izbire

1. Brez poseganja v člene 5, 6 in 7 pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki.

Izbira pogodbenih strank je lahko izražena izrecno ali pa dovolj nedvoumno izhaja iz pogodbenih določil, obnašanja pogodbenih strank, ali okoliščin primera. Če sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi s pogodbo, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, se domneva, da sta pogodbeni stranki s tem izbrali tudi pravo te države članice.

Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporablja za pogodbo v celoti ali le za njen del.

2. Pogodbeni stranki lahko za pravo, ki se uporablja, izbereta tudi načela in pravila materialnega pogodbenega prava, priznana na mednarodni ravni ali na ravni Skupnosti.

Vendar se za vprašanja v zvezi z zadevami, ki jih urejajo ta načela ali pravila in jih izrecno ne razrešijo, uporabijo splošna načela, na katerih ta načela ali pravila temeljijo, če pa takih splošnih načel ni, pa se v skladu s to uredbo uporabi pravo, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava.

3. Pogodbeni stranki se lahko kadar koli dogovorita, da se za pogodbo uporablja drugo pravo, kot se je uporabljalo prej, bodisi na podlagi prejšnje izbire v skladu s tem členom ali na podlagi drugih določb te uredbe. Sprememba prava, ki naj se uporablja za pogodbo, o kateri se pogodbeni stranki dogovorita po sklenitvi pogodbe, ne more vplivati na njeno formalno veljavnost v smislu člena 10 ali na pravice tretjih oseb.

4. V primeru, da so vse okoliščine v trenutku izbire prava povezane le z eno državo, dejstvo, da sta pogodbeni stranki izbrali pravo v skladu z odstavkoma 1 in 2, ne glede na to, ali sta pri tem izbrali tudi tuje sodišče, ne more izključiti uporabe določb prava te države, od katerih s pogodbo ni dovoljeno odstopati (v nadaljevanju „prisilne določbe“).

5. Dejstvo, da sta pogodbeni stranki izbrali pravo države nečlanice, ne more izključiti uporabe prisilnih določb prava Skupnosti, če naj bi se v zadevnem primeru uporabljale te določbe.

6. Obstoj in veljavnost dogovora pogodbenih strank o izbiri prava, ki naj se uporabi, se presoja v skladu z določbami členov 9, 10 in 12.

Člen 4 – Pravo, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava

1. V primeru, da pogodbeni stranki v skladu s členom 3 ne izbereta prava, se za naslednje pogodbe določi uporabo naslednjega prava:

10. za kupoprodajno pogodbo se uporablja pravo države, v kateri ima prodajalec običajno prebivališče;

11. za pogodbo o opravljanju storitev se uporablja pravo države, v kateri ima izvajalec storitev običajno prebivališče;

12. za prevozno pogodbo se uporablja pravo države, v kateri ima prevoznik običajno prebivališče;

13. za pogodbo, katere predmet je stvarna pravica na nepremičnini ali pravica do uporabe nepremičnine, se uporablja pravo države, v kateri je nepremičnina;

14. ne glede na točko (d) se za najem/zakup nepremičnine za začasno zasebno uporabo za največ šest zaporednih mesecev uporablja pravo države, v kateri ima najemodajalec/zakupodajalec običajno prebivališče, pod pogojem, da je najemnik/zakupnik fizična oseba in da ima običajno prebivališče v isti državi;

15. za pogodbo o intelektualni ali industrijski lastnini se uporablja pravo države, v kateri ima oseba, ki prenaša pravice ali se jim odpove, običajno prebivališče;

16. za franšizno pogodbo se uporablja pravo države, v kateri ima franšizojemalec običajno prebivališče;

17. za pogodbo o distribuciji se uporablja pravo države, v kateri ima distributer običajno prebivališče.

2. Za pogodbe, ki niso opredeljene v odstavku 1, se uporablja pravo države, v kateri ima pogodbena stranka, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, v trenutku sklenitve pogodbe običajno prebivališče. Če značilne izpolnitve ni mogoče določiti, se za pogodbo uporablja pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana.

Člen 5 – Potrošniške pogodbe

1. Za potrošniške pogodbe v smislu in pod pogoji iz naslednjega odstavka se uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče.

2. Odstavek 1 se uporablja za pogodbe, ki jih sklene fizična oseba (potrošnik) z običajnim prebivališčem v državi članici za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot gospodarsko ali poklicno dejavnost te osebe, z drugo osebo (nosilcem dejavnosti), ki deluje v okviru opravljanja svoje gospodarske ali poklicne dejavnosti.

Uporablja se pod pogojem, da je bila pogodba sklenjena z nosilcem dejavnosti, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, ali na kakršen koli način usmerja to dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti, razen če nosilec dejavnosti ni poznal kraja običajnega prebivališča potrošnika in te nevednosti ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.

3. Odstavek 1 se ne uporablja za naslednje pogodbe:

18. za pogodbe o opravljanju storitev, če se storitve za potrošnika opravijo izključno zunaj države, v kateri ima običajno prebivališče;

19. za prevozne pogodbe, razen za pogodbe o paketnih potovanjih v smislu Direktive 90/314/EGS z dne 13. junija 1990;

20. za pogodbe, katerih predmet je stvarna pravica na nepremičnini ali pravica do uporabe nepremičnine, razen za pogodbe, katerih predmet je pravica do uporabe na podlagi časovnega zakupa v smislu direktive 94/47/ES z dne 26. oktobra 1994.

Člen 6 – Individualne pogodbe o zaposlitvi

1. Ne glede na določbe člena 3 izbira prava s strani pogodbenih strank v individualni pogodbi o zaposlitvi ne sme pripeljati do izključitve prisilnih določb o varstvu pravic delavcev po pravu države, ki bi se uporabljalo v skladu s tem členom, če pogodbeni stranki ne bi izbrali prava.

2. V primeru, da pogodbeni stranki v skladu s členom 3 ne izbereta prava, se za individualno pogodbo o zaposlitvi uporablja:

21. pravo države, v kateri ali iz katere delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo. Če delavec začasno opravlja svoje delo v drugi državi, se to ne šteje za spremembo običajnega kraja opravljanja dela. Opravljanje dela v drugi državi velja za začasno, če se pričakuje, da bo delavec ponovno prevzel svoje delo v državi izvora, ko bo opravil svoje naloge v tujini. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s prvotnim delodajalcem ali delodajalcem, ki pripada isti skupini družb kot prvotni delodajalec, ne izključuje tega, da delavec začasno opravlja svoje delo v drugi državi;

22. pravo države, v kateri je poslovna enota, ki je zaposlila delavca, če ta običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi ali samo iz ene države ali če običajno opravlja svoje delo na ozemlju, ki ne spada v nobeno nacionalno suverenost.

3. Pravo iz odstavka 2 se lahko zavrne, kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba o zaposlitvi tesneje povezana z drugo državo; v tem primeru se za pogodbo uporablja pravo te druge države.

Člen 7 – Pogodbe, sklenjene po zastopniku

1. V primeru, da pogodbeni stranki v skladu s členom 3 ne izbereta prava, se za pogodbo med zastopancem in zastopnikom uporablja pravo države, v kateri ima zastopnik običajno prebivališče, razen če zastopnik v glavnem opravlja ali bi moral opravljati svojo dejavnost v državi, v kateri ima zastopanec običajno prebivališče; v tem primeru se za pogodbo uporablja pravo te druge države.

2. Za razmerje med zastopancem in tretjo osebo, ki izhaja iz dejstva, da je zastopnik deloval v okviru svojih pooblastil, preko svojih pooblastil ali brez pooblastil, se uporablja pravo države, v kateri ima zastopnik, ko je deloval, običajno prebivališče. Če imata zastopanec, v imenu katerega je zastopnik deloval, ali tretja oseba običajno bivališče v tej državi ali če je zastopnik deloval na borzi ali se udeležil dražbe, pa se uporablja pravo države, v kateri je zastopnik deloval.

3. Če sta za razmerje, ki ga zajema navedeni odstavek, zastopanec ali tretja oseba pisno določila uporabo prava, ki ga je druga pogodbena stranka izrecno sprejela, se za ta vprašanja uporablja tako določeno pravo, ne glede na odstavek 2.

4. Pravo, določeno v odstavku 2, se uporablja tudi za razmerje med zastopnikom in tretjo osebo, ki izhaja iz dejstva, da je zastopnik deloval v okviru svojih pooblastil, preko svojih pooblastil ali brez pooblastil.

Člen 8 – Prisilne določbe

1. Prisilna določba je določba, katere upoštevanje je po mnenju države odločilnega pomena za zaščito njene politične, družbene ali gospodarske organizacije do take mere, da se uporaba te določbe zahteva v vsakem primeru, ki spada na njeno področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe.

2. Nobena določba te uredbe ne omejuje uporabe prisilnih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

3. Namesto prisilnih določb prava države sodišča je možno uporabiti tudi prisilne določbe prava druge države, s katero je dejansko stanje tesno povezano. Pri odločitvi o uporabi teh prisilnih določb sodišče upošteva njihovo naravo in namen v skladu z opredelitvijo iz odstavka 1 ter posledice njihove uporabe oz. neuporabe za cilj zadevne prisilne določbe in za pogodbene stranke.

Člen 9 – Soglasje volj in materialna veljavnost

1. Sklenitev in veljavnost pogodbe ali veljavnost pogodbenih določil se presoja po pravu, ki bi se uporabljalo po tej uredbi, če bi bila pogodba ali pogodbena določila veljavna.

2. Vseeno se lahko pogodbena stranka, kadar zatrjuje, da se ni strinjala, sklicuje na pravo države, v kateri ima običajno prebivališče, če je iz okoliščin mogoče sklepati, da učinka njenega ravnanja ni primerno presojati po pravu iz odstavka 1.

Člen 10 – Formalna veljavnost pogodbe

1. Pogodba je formalno veljavna, če zadosti obličnostnim zahtevam po pravu države, ki se zanjo uporablja v skladu s to uredbo, ali po pravu države, v kateri se nahaja ena ali druga pogodbena stranka ali njen zastopnik v trenutku sklenitve pogodbe, ali po pravu države, v kateri ima ena ali druga pogodbena stranka v tistem trenutku običajno prebivališče.

2. Enostransko pravno dejanje v zvezi z obstoječo ali nameravano pogodbo je formalno veljavno, če zadosti obličnostnim zahtevam po pravu države, ki se zanj uporablja ali bi se uporabljalo v skladu s to uredbo, ali po pravu države, v kateri je bilo to dejanje opravljeno, ali po pravu države, v kateri ima oseba, ki ga je sestavila, v tistem trenutku običajno prebivališče.

3. Določbe odstavkov 1 in 2 tega člena se ne uporabljajo za pogodbo, za katero se uporablja člen 5. Oblika takih pogodb se presoja po pravu države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče.

4. Ne glede na določbe odstavkov 1 do 3 tega člena se za pogodbo, katere predmet je stvarna pravica na nepremičnini ali pravica do uporabe nepremičnine, uporabljajo prisilne določbe o obliki po pravu države, v kateri je nepremičnina, če so po tem pravu to prisilne določbe v smislu člena 8 te uredbe.

Člen 11 – Domet uporabe prava, ki se uporablja

1. Pravo, ki se uporablja za pogodbo v skladu s to uredbo, ureja predvsem:

23. razlago;

24. izpolnitev;

25. v mejah pristojnosti, ki jih ima sodišče v skladu s procesnim pravom, posledice delne in popolne neizpolnitve obveznosti, vključno z oceno škode, kolikor tako oceno urejajo pravna pravila;

26. različne načine prenehanja obveznosti ter zastaranje samih pravic in pravic zahtevati izpolnitev obveznosti;

27. posledice neveljavnosti pogodbe.

2. V zvezi z načinom izpolnitve in dejanji, ki jih je treba opraviti v primeru nepopolne izpolnitve, se upošteva pravo države, kjer se pogodba izpolni.

Člen 12 – Poslovna nesposobnost

V primeru pogodbe, sklenjene med osebama, ki se nahajata v isti državi, se lahko fizična oseba, ki bi bila poslovno sposobna po pravu te države, sklicuje na svojo poslovno nesposobnost na podlagi prava druge države samo, če je druga pogodbena stranka v trenutku sklenitve pogodbe vedela za njeno nesposobnost oz. tega ni vedela zaradi malomarnosti.

Člen 13 – Odstop terjatev in pogodbena subrogacija

1. Za medsebojne obveznosti upnika in prevzemnika ali upnika in izpolnitelja se uporablja pravo, ki se v skladu s to uredbo uporablja za pogodbo o odstopu ali subrogaciji terjatve.

2. Dopustnost odstopa terjatve, razmerja med prevzemnikom ali upnikom in dolžnikom, pogoje, pod katerimi se lahko odstop ali subrogacija terjatve uveljavljata nasproti dolžniku, ter vprašanje, ali je dolžnik izpolnil svoje obveznosti, se presoja po pravu države, ki se uporablja za odstopljeno terjatev.

3. Za uveljavljanje odstopljene terjatve ali subrogacije nasproti tretjim osebam se uporablja pravo države, v kateri ima upnik v trenutku odstopa oz. prehoda terjatve običajno prebivališče.

Člen 14 – Subrogacija po zakonu

Kadar ima tretja oseba obveznost poravnati terjatev upniku pogodbene obveznosti, se pravica te tretje osebe do pritožbe zoper dolžnika pogodbene obveznosti presoja po pravu, ki se uporablja za obveznost te tretje osebe, da poravna terjatev.

Člen 15 – Več dolžnikov

Kadar ima upnik terjatev nasproti več dolžnikom, ki odgovarjajo upniku solidarno, in ko je eden izmed teh dolžnikov terjatev že poravnal, se pravica tega dolžnika, da zahteva povračilo od drugih dolžnikov, presoja po pravu, ki se uporablja za obveznost tega dolžnika do upnika. Kadar pravo, ki se uporablja za obveznost dolžnika do upnika, določa pravila za zaščito dolžnika pred tožbami na ugotovitev odgovornosti, se lahko dolžnik sklicuje nanje tudi nasproti drugim dolžnikom.

Člen 16 – Obvezni pobot

1. Pravo, ki se uporablja za obvezni pobot, je pravo, ki se uporablja za terjatev, ki se pobota.

Člen 17 – Dokazovanje

1. Skupaj s pravom, ki se v skladu s to uredbo uporablja za pogodbo, se uporabljajo tudi zakonske domneve ali ureditve dokaznega bremena, ki so s tem pravom predvidene za pogodbena obligacijska razmerja.

2. Pravno dejanje se lahko dokazuje z vsakim dokaznim sredstvom, ki ga dopušča pravo države sodišča, pred katerim poteka postopek, ali katero koli pravo iz člena 10, po katerem je pravno dejanje veljavno, pod pogojem, da je tako dokazno sredstvo pred sodiščem, pred katerim poteka postopek, možno izvesti.

Poglavje III – Druge določbe

Člen 18 – Opredelitev običajnega prebivališča

1. Za namene te uredbe je običajno prebivališče subjekta s pravno osebnostjo ali brez nje kraj, v katerem ima glavno upravo.

Kadar je pogodba sklenjena v okviru poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote ali če mora po pogodbi obveznosti izpolniti taka poslovna enota, je običajno prebivališče kraj, v katerem je ta poslovna enota.

2. Za namene te uredbe je običajno prebivališče fizične osebe, kadar pogodbo sklene v okviru opravljanja svoje gospodarske ali poklicne dejavnosti, kraj sedeža njegove dejavnosti.

Člen 19 – Izključitev zavračanja

Uporaba prava katere koli države po tej uredbi pomeni uporabo v tej državi veljavnih materialnih pravil, razen pravil mednarodnega zasebnega prava te države.

Člen 20 – Javni red

Uporaba pravnega pravila katere koli države po tej uredbi se lahko zavrne le, če je taka uporaba očitno v nasprotju z javnim redom države sodišča, pred katerim poteka postopek.

Člen 21 – Države z več kot enim pravnim sistemom

Če država obsega več ozemeljskih enot, od katerih ima vsaka svoja lastna pravna pravila za pogodbena obligacijska razmerja, se pri določanju, katero pravo se uporablja po tej uredbi, vsaka od teh enot obravnavana kot država.

Člen 22 – Razmerje do drugih določb prava Skupnosti

Ta uredba ne vpliva na uporabo ali sprejetje aktov institucij Evropskih skupnosti, ki:

28. v zvezi s posameznimi zadevami določajo pravila za izbiro prava za pogodbena obligacijska razmerja; seznam takih trenutno veljavnih aktov je naveden v Prilogi I;

29. se uporabljajo za pogodbena obligacijska razmerja in se v skladu z voljo pogodbenih strank uporabljajo v primerih, ko je treba izbrati med pravi več držav;

30. opredeljujejo pravila za spodbujanje pravilnega delovanja notranjega trga, če se ta pravila ne morejo uporabljati skupaj s pravom, določenim s pravili mednarodnega zasebnega prava.

Člen 23 – Razmerje do obstoječih mednarodnih konvencij

1. Države članice Komisiji najkasneje šest mesecev po začetku veljavnosti te uredbe predložijo seznam večstranskih konvencij, ki v zvezi s posameznimi zadevami določajo pravila o izbiri prava za pogodbena obligacijska razmerja in katerih pogodbenice so. Komisija objavi ta seznam v Uradnem listu Evropske unije v šestih mesecih po prejemu.

Potem države članice Komisiji sporočijo vsako odpoved teh konvencij, ki jo Komisija objavi v Uradnem listu Evropske unije v šestih mesecih po prejemu.

2. Ta uredba ne posega v uporabo konvencij iz odstavka 1. Vendar ima v primeru, da so vse ustrezne okoliščine v trenutku sklenitve pogodbe povezane z eno ali več državami članicami, ta uredba prednost pred naslednjima konvencijama:

– Haaško konvencijo z dne 15. junija 1955 o pravu, ki se uporablja za mednarodno prodajo blaga;

– Haaško konvencijo z dne 14. marca 1978 o pravu, ki se uporablja za zastopstvo.

3. Ta uredba ima prednost tudi pred mednarodnimi dvostranskimi konvencijami, ki so jih sklenile države članice in so navedene v Prilogi II, če se te konvencije nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.

Poglavje IV – Končne določbe

Člen 24 – Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Ta uredba se uporablja od [datuma eno leto po začetku veljavnosti].

Uporablja se za pogodbena obligacijska razmerja, nastala po začetku veljavnosti Uredbe. Za pogodbena obligacijska razmerja, nastala pred začetkom veljavnosti Uredbe, pa se ta uredba uporablja, kadar bi se na podlagi njenih določb uporabilo isto pravo, kot bi se uporabilo v skladu z Rimsko konvencijo iz leta 1980.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

Priloga I: Seznam aktov iz člena 22(a)

- Direktiva o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstranjeni iz ozemlja države članice (Direktiva 93/7/EGS z dne 15. marca 93)

- Direktiva o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (Direktiva 96/71/ES z dne 16. decembra 96)

- Druga Direktiva o neživljenjskem zavarovanju (Direktiva 88/357/EGS z dne 22. junija 1988, kakor je bila dopolnjena in spremenjena z direktivama 92/49/EGS in 2002/13/ES)

- Druga Direktiva o življenjskem zavarovanju (Direktiva 90/619/EGS z dne 8. novembra 1990, kakor je bila dopolnjena in spremenjena z direktivama 92/96/EGS in 2002/12/ES)

- Priloga II: Seznam dvostranskih konvencij iz člena 23(3)

- […]

[1] Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000, UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

[2] COM(2003) 427 konč.

[3] UL C 19, 23.1.1999, str. 1, točka 40(c).

[4] UL C 12, 15.1.2001, str. 8.

[5] Točka 3.4.2 Haaškega programa, sklepi predsedstva z dne 5. novembra 2004.

[6] Točka 4.3.c.

[7] COM(2002) 654 konč.

[8] Na razpolago na spletni strani: http://europa.eu.int/comm/justice_home/news/consulting_public/rome_i/news_summary_rome1_en.htm

[9] Mnenje Ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o pretvorbi Rimske konvencije iz leta 1980 o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih v pravni instrument Skupnosti in njeni posodobitvi. INT/176 z dne 29. januarja 2004.

[10] Resolucija Evropskega parlamenta o možnostih za približevanje civilnega procesnega prava v Evropski uniji (COM(2002) 654 + COM(2002) 746 – C5-0201/2003 – 2003/2087(INI)), A5-0041/2004.

[11] Na razpolago na spletni strani: http://europa.eu.int/comm/justice_home/unit/civil/justciv_conseil/justciv_fr.pdf.

[12] SES, 23.11.1999, zadevi C-369/96 in C-374/96.

[13] UL C , , str. .

[14] UL C , , str. .

[15] UL C , , str. .

[16] UL C 19, 23.1.1999, str. 1.

[17] UL C 12, 15.1.2001, str. 1.

[18] Priloga 1 k sklepom predsedstva z dne 5. novembra 2004.

[19] UL L 12, 16.1.2001, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 2245/2004 (UL L 381, 28.12.2004, str. 10).

[20] Na razpolago na spletni strani: http://europa.eu.int/comm/justice_home/unit/civil/justciv_conseil/justciv_fr.pdf.

[21] UL L 18, 21.1.1997, str. 1.