52005PC0608

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 30.11.2005

KOM(2005) 608 končno

2005/0246 (COD)

Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti Predlog

UREDBA (ES) EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o Carinskem zakoniku Skupnosti

(Posodobljeni carinski zakonik)

(predložena s strani Komisije){SEK(2005) 1543}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

OZADJE PREDLOGA |

110 | Razlogi za predlog in cilji predloga Sedanji Carinski zakonik, ki ga ureja Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92, je zastarel. Ne dohaja niti korenitih sprememb okolja, v katerem poteka mednarodna trgovina, zlasti ne hitrega in nezaustavljivega razmaha informacijskih tehnologij in izmenjave elektronskih podatkov, niti spremenjene narave carinskega dela. To ogroža učinkovito carinjenje ter kontrole na podlagi tveganja na notranjem trgu. Upoštevati je treba program Skupnosti za olajševanje trgovine, ki ga je treba razumeti v smislu razvojne agende iz Dohe, prav tako pa tudi zahteve, ki izhajajo iz potrebe po odzivanju na nastajajoče grožnje varnosti z okrepitvijo kontrole na zunanjih mejah Skupnosti. Carinski zakonik je treba posodobiti, carinske postopke in procese poenostaviti, pravila o skupnih standardih za sisteme IT pa prilagoditi zaradi: izvajanja pobude o e-upravi na področju carine; izpolnjevanja zavezanosti za pobudo „boljše pravne ureditve“ na tem področju z zagotavljanjem manj zapletenih in bolje strukturiranih pravil in ponovnim združevanjem številnih uredb; okrepitve konkurenčnosti podjetij, ki poslujejo v Skupnosti in z njo ter tako omogočiti gospodarsko rast; povečanja varnosti in varovanja na zunanjih mejah po uvedbi skupnih standardov (vključno s standardi za analizo tveganja) skupnega okvira IT; zmanjšanja tveganja za nastanek goljufivih dejanj; prispevanja k boljši usklajenosti z drugimi politikami Skupnosti, kot so neposredno obdavčenje, kmetijska, ekonomska, okoljska in zdravstvena politika in politika varstva potrošnikov ter zagotavljanja učinkovitega procesa odločanja za sprejetje izvedbenih določb, smernic in pojasnil ter določbe, da Komisija od nacionalne uprave lahko zahteva opustitev odločbe. Takšnih obširnih sprememb ni mogoče doseči z nadaljnjim spreminjanjem sedanjega carinskega zakonika, temveč ga je treba popolnoma prenoviti in sicer ga je treba nadomestiti s posodobljenim carinskim zakonikom Skupnosti. |

120 | Splošno ozadje Sedanji predlog moramo preučiti v smislu obnovljene lizbonske strategije, katere cilj je ustvariti takšne pogoje v Evropi, da bo privlačnejši kraj za naložbe in za delo, kjer rast temelji na znanju in inovacijah in kjer politika omogoča podjetjem v EU, da ustvarjajo nova in boljša delovna mesta. Sedanji predlog smo oblikovali tudi z namenom izpolnjevanja ciljev pobude e-uprave saj elektronsko carinjenje omogoča podjetjem, da sodobno tehnologijo docela izkoristijo, ter na ta način olajša trgovino. Svet je v svoji resoluciji decembra 2003 pozdravil in podprl predloge Komisije za oblikovanje enostavnega in brezpapirnega okolja za carino in trgovino, ter je odobril predloge Komisije za posodobitev carinskih predpisov in postopkov ter za vzpostavitev ureditvenega okvira, s katerim bi podprli reformo carinskih postopkov v informatiziranem okolju. Sedanji zakonik ni doživel splošnega pregleda vse od sprejetja leta 1992, nekoliko so bila spremenjena le posamezna področja. Postopki v zakoniku še vedno temeljijo na transakcijah v papirni obliki in čeprav je uporaba elektronskega carinjenja preko nacionalnega računalniškega sistema prej pravilo kot izjema, zakonodaja Skupnosti še vedno ne predvideva zavezujoče uporabe takšnega sistema. Računalniških aplikacij za carinjenje na celotnem območju Skupnosti na splošno ni, vendar je uvedba novega računalniškega tranzitnega sistema (NRTS) pokazala, da je delovanje takšnih sistemov izvedljivo ter odprla nove možnosti za uvedbo podobnih aplikacij pri drugih carinskih režimih. Poleg tega se je vloga carine spremenila in je ne moremo razumeti več v smislu pobiranja carinskih dajatev, saj se uporaba navedenih dajatev v zadnjih dvajsetih letih vse bolj opušča, temveč v povezavi z uporabo netarifnih ukrepov, zlasti ukrepov, ki se nanašajo na varnost in varovanje, boj proti ponarejanju blaga, pranju denarja in trgovini z drogami, ter z uporabo sanitarnih, zdravstvenih in okoljskih ukrepov ter ukrepov za varstvo potrošnikov kot tudi v zvezi s pobiranjem DDV in trošarin ob uvozu oziroma izvzetjem od plačila navedenih dajatev pri izvozu. Carinski zakonik je treba prilagoditi tako, da bo ustrezal elektronskemu okolju za carino in trgovino in ga hkrati urejal. Poleg tega gospodarski subjekti in uprave menijo, da je treba priložnost izkoristiti za preoblikovanje carinskih predpisov ter jih tako poenostaviti in bolje strukturirati. Nenazadnje so korenite spremembe zakonika v razširjeni Skupnosti in v elektronskem okolju za trgovino potrebne za zagotovitev pobiranja dajatev na najbolj ustreznem mestu, in sicer v kraju, kjer ima trgovec sedež (centralno carinjenje). Obenem je pomembno zagotoviti skupne standarde, vključno s standardi, ki urejajo analizo tveganja in carinske kazni, ter izboljšati usklajenost z drugimi politikami Skupnosti, denimo politiko neposrednega obdavčenja, kmetijsko, trgovinsko, okoljsko in zdravstveno politiko ter politiko varstva potrošnikov. To zahteva ponovno razdelitev nalog med mejnimi in notranjimi carinskimi uradi. Brez sprememb zakonika podjetja, ki poslujejo v Evropi ne bodo mogla v celoti izkoristiti prednosti sodobnih pogojev za opravljanje mednarodnih trgovinskih dolžnosti, kar bo vplivalo na njihov položaj v izjemno konkurenčnem okolju. Postopki, procesi in drugi carinski predpisi, ki so bili zasnovani za okolje na papirnih transakcijah, so zastarali in bodo povečali nevarnost goljufij, ogrozili varnost in varovanje na zunanjih mejah in ošibili vlogo carine kot glavnega organa za mejno zaščito in nadzor v zvezi z mednarodnim gibanjem blaga. |

130 | Obstoječe določbe na področju, na katero se nanaša predlog Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti in Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti. Predlog in njegove izvedbene določbe bodo nadomestili navedene uredbe, skupaj z naslednjimi uredbami in izvedbenimi določbami, ki so vključene v nov zakonik: Uredba Sveta (EGS) št. 918/83 z dne 28. marca 1983 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za oprostitev plačila carinskih dajatev; Uredba Sveta (EGS) št. 3925/91 z dne 19. decembra 1991 o odpravi nadzora in formalnosti za ročno in oddano prtljago na letih znotraj Skupnosti ter za prtljago oseb, ki potujejo po morju znotraj Skupnosti; Uredba Sveta (ES) št. 82/2001 z dne 5. decembra 2000 o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja v trgovanju med carinskim območjem Skupnosti ter Ceuto in Melillo; Uredba Sveta št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 o postopkih za olajšanje izdajanja potrdil o gibanju blaga EUR.1, izdelave izjav na računih in obrazcev EUR.2 ter izdaje nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami. |

140 | Usklajenost z drugimi politikami in cilji Unije Predlog je usklajen s prenovljeno lizbonsko strategijo in pobudo e-uprave. |

POSVETOVANJE Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENA VPLIVA |

Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi |

211 | Posvetovalne metode, glavni ciljni sektorji in splošni profil vprašanih Razprava o posameznih različicah posodobljenega carinskega zakonika poteka od maja leta 2004 s predstavniki carinskih uprav v odboru za carinski zakonik ter s predstavniki evropskih trgovinskih združenj v kontaktni skupini za trgovino. Poleti 2004 je o tem na spletnih straneh potekalo javno posvetovanje. Pripombe različnih gospodarskih subjektov, držav članic in tretjih držav so bile upoštevane pri oblikovanju revidirane različice, ki je bila tem zainteresiranim stranem predstavljena aprila leta 2005 na pomembni konferenci v Budimpešti. Poleg tega so evropska trgovinska združenja in carinske uprave prejela anketo, katere cilj je bil dobiti povratno informacijo o morebitnih stroških in prednostih uvedbe posodobljenega carinskega zakonika. |

212 | Povzetek odgovorov in koliko so bili upoštevani Odzivi na predlog Komisije v okviru teh posvetovanjih in na konferenci v Budimpešti so bili v veliki meri pozitivni; vendar se je pri končnem oblikovanju osnutka upoštevalo nekaj posebnih pripomb. Prejeti odzivi na anketo o predvidenih posledicah so zajeti v oceni vplivov, ki je priložena osnutku navedenega predloga. |

213 | Javno posvetovanje je bilo opravljeno tudi na svetovnem spletu v obdobju med 1.7.2004 in 15.9.2004. Komisija je prejela 56 odgovorov. Rezultati ankete, vključno z razlago Komisije, koliko je odgovore upoštevala, so na razpolago na spletni strani: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/resources/documents/CustomsCode_tables.pdf. |

Zbiranje in uporaba izvedenskih mnenj |

229 | Mnenje zunanjih izvedencev ni bilo potrebno. |

230 | Ocena vpliva Nobene pravne spremembe: po tej možnosti se sedanji carinski zakonik, ki je sicer bil nedavno spremenjen, vendar pa je bil zasnovan v osemdesetih letih in je začel veljati v devetdesetih letih, še nadalje uporablja. Transakcije se bodo kot standardni postopek še nadalje izvajale v papirni obliki. Carinski postopki in procesi bodo še nadalje po nepotrebnem zapleteni, predpisi pa ne bodo odsevali gospodarske realnosti, kar bo tako carinskim upravam kot tudi trgovcem izjemno otežkočalo uporabo teh zastarelih predpisov v sodobnem okolju. Nedavno objavljena sprememba carinskega zakonika glede varnosti bi lahko povzročila povečanje stroškov usklajevanja v znesku približno 1,2 milijarde EUR, kar bi lahko delno zmanjšali z nekaterimi nacionalnimi pobudami na področju IT ter s povečanjem naložb Komisije in držav članic s 50 na 60 milijonov EUR letno v izgradnjo potrebne infrastrukture IT. Države članice bi se tudi brez preoblikovanja carinskega poslovanja lahko zavezale uporabi računalniško podprtih predpisov in postopkov v okviru obstoječega pravnega okvira ter oblikovale interoperabilne carinske sisteme, tako v sami državi članici kot tudi v povezavi z drugimi državami članicami. Vendar pa to ne bi dopuščalo prehoda na popolnoma računalniško okolje, saj bi trgovci še vedno imeli možnost predložitve carinske deklaracije v papirni obliki namesto v elektronski. Tudi interoperabilnost bo najbrž omejena na carinske uprave, saj v carinskem zakonu ne bo pravne obveznosti za izvajanje načela „eno samo okence“. Trgovci bodo glede dostopnosti omejeni na sedanje razmere, v katerih zanje obstajajo le neusklajeni nacionalni vmesniki. Ponudnike storitev in uprave bi lahko spodbudili k oblikovanju ene same dostopne točke, pri čemer bi trgovci lahko predložili deklaracije pristojnim carinskim organom preko obstoječih vmesnikov, in bi se s tem izognili podvajanju dragih naložb, vendar pa države članice ne bi bile pravno zavezane k naložbam v takšen sistem. Zato bi trgovci poenostavitve, kot sta npr. centralno carinjenje in storitev „eno samo okence“, ter odločbe, ki veljajo po vsej Skupnosti, izkoristili le v omejenem obsegu. Le z nadaljnjim usklajevanjem predpisov in postopkov na ravni ES bomo lahko v okviru nove poslovne in ekonomske realnosti v največji meri izkoristili prednosti novega režima elektronskega carinjenja. Brez uskladitve bi bilo oblikovanje panevropskih strategij in procesov, vključno s skupnim paketom programske opreme, prav tako zavrto. Večnacionalna podjetja bi morala še nadalje uporabljati storitve nacionalnih zastopnikov ali ustanoviti svoje podružnice v vseh državah članicah, v katerih poslujejo, čeprav zanjo uporabljati elektronske carinske postopke. To bi lahko zmanjšalo zgoraj omenjene stroške usklajevanja glede varnosti za približno 15%, vendar pa je treba računati z dodatnimi stroški v znesku približno 40 do 50 milijonov EUR letno. Posodobitev carinskega zakonika: po tej možnosti se vzpostavi ustrezen pravni okvir, delo z uvedbo elektronskega carinjenja pa se izjemno poenostavi. Elektronsko carinjenje v okviru te možnosti je predvsem „učinkovito carinjenje“, carinsko poslovanje pa se korenito prenovi v usklajen poslovni paket. Takšna strategija s stališča IT predstavlja najmanj tveganja, saj vsi pomembni ukrepi in naložbe, na nacionalni ravni ali ravni Skupnosti, temeljijo na trdni pravni podlagi. Ta možnost bi omogočila manjšo zapletenost zakonodaje, enake pogoje za gospodarske subjekte, preklic omejitev za zastopnike pri carini in razvoj carinskega informacijskega portala, interoperabilne in dostopne informatizirane carinske sisteme, eno samo dostopno točko, storitev „eno samo okence“ in „vse na enem mestu“ za kontrole blaga, ki jih opravljajo organi, povezani z gibanjem blaga preko meja Skupnosti. Ta možnost bi ne le znatno zmanjšala tveganje za goljufiva dejanja, temveč bi tudi poenostavila trgovanje. V celoti se lahko uresničijo cilji glede posodobitve, racionalizacije in oblikovanja izključno elektronskega okolja za carino in trgovino. Podjetja bi lahko uporabljala izboljšan program za podelitev dovoljenj, kar prinaša bolj poenostavljeno in tudi hitrejše poslovanje. Pod določenimi pogoji bodo podjetja lahko uporabila postopek centralnega carinjenja, ki omogoča poslovanje z enim carinskim uradom v EU. Podatki bi bili preko skupnih carinskih informacijskih portalov dostopnejši, vse poslovanje z različnimi pristojnimi upravami pa bi se lahko izvajalo preko „enega samega okenca“. Stroški takšne rešitve „učinkovitega carinjenja“ bi bili znatno večji v primerjavi s stroški iz prejšnje možnosti, in sicer bi morale, predvidoma do leta 2013, Komisija in države članice skupaj računati z dodatnimi naložbami v znesku 40 do 50 milijonov EUR letno. Toda, ko bo sistem deloval v celoti, najkasneje do leta 2009, bi z njim pridobili 2,5 milijarde EUR letno. Pokritje stroškov te možnosti bo doseženo leta 2010. |

231 | Komisija je izvedla oceno vplivov, ki je objavljena v delovnem programu, katere poročilo je na razpolago na spletni strani: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/common/consultations/customs/index_en.htm. |

PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA |

305 | Povzetek predlaganega ukrepa Nadomestiti obstoječ carinski zakonik in z njim povezane uredbe, navedene pod točko 1, s posodobljenim carinskim zakonikom, ki racionalizira carinske postopke in določa temelje za dostopne interoperabilne sisteme carinjenja na ravni EU. |

310 | Pravna podlaga Členi 26, 95, 133 in 135 Pogodbe ES. |

329 | Načelo subsidiarnosti Predlog je v izključni pristojnosti Skupnosti. Načelo subsidiarnosti se zato ne uporablja. |

Načelo sorazmernosti Predlog je v skladu z načelom sorazmernosti zaradi v nadaljevanju navedenega(-ih) razloga(-ov). |

331 | Posodobljeni carinski zakonik, ki ga vsebuje predlog, je poenostavljen v največji možni meri, da bi se v povezavi z izvedbenimi določbami, smernicami in pojasnili zagotovila njegova neposredna skupna uporaba po vsej Skupnosti. Z direktivo tega cilja ne bi bilo mogoče izpolniti. |

332 | Poenostavitev procesov je bistvenega pomena za uspešen prehod na elektronsko carinjenje. Poleg tega bo to razbremenilo carinske uprave in gospodarske subjekte, ki po nedavnih spremembah sedanjega zakonika že morajo zaradi varnosti vlagati v elektronske sisteme. |

Izbira pravnih instrumentov |

341 | Predlagani instrumenti: uredba. |

342 | Druga sredstva ne bi bila primerna iz naslednjega(-ih) razloga(-ov). Ker ima Skupnost, kar zadeva zunanjo trgovino, izključne pristojnosti, je enotno uporabo carinske zakonodaje mogoče zagotoviti le z sprejetjem uredbe. |

PRORAčUNSKI VPLIVI |

401 | Države članice in trgovci bodo morali financirati dostopne interoperabilne sisteme za carinjenje. |

DODATNE INFORMACIJE |

510 | Poenostavitev |

511 | Predlog predvideva poenostavitev zakonodaje, poenostavitev upravnih postopkov za javne organe (EU ali državne), poenostavitev upravnih postopkov za zasebne stranke. |

512 | Poleg poenostavljene zgradbe in bolj usklajene terminologije, z manjšim številom členov in z enostavnejšimi pravili, je zakonik zasnovan tako, da upošteva potrebe strank, z uporabo splošno razumljenih opredelitev dejavnosti kot so uvoz, izvoz, gibanje, hramba, oplemenitenje ali uporaba blaga. Upošteva tudi pristop, usmerjen v postopke, saj pod skupna pravila z le nekaj izvzetji združuje podobne postopke; nekatere postopke je treba odpraviti, druge združiti ali uskladiti ter ob tem zmanjšati trinajst različnih potrjenih carinskih režimov ali uporab na le tri osnovne postopke: uvoz, izvoz in posebne postopke, z vsemi usklajenimi pravili, zlasti za dovoljenja, zavarovanja in carinski dolg. Posledično je bila več kot tretjina 258 členov sedanjega zakonika spremenjena, vključena ali prenesena v izvedbene določbe. Posodobljeni zakonik, ki mu bodo sledile konsolidirane in poenostavljene izvedbene določbe, ter pojasnila in smernice bo nadalje zagotovil bolj dosledno razumevanje in uporabo carinskih predpisov s strani držav članic, kar bo v veliko korist gospodarskim subjektom. |

513 | Usklajevanje ali združevanje povezanih postopkov pomeni, da bo potrebno manj strokovnjakov in zato manj usposabljanja ter manj načrtovanja za izvajanje carinskih predpisov in bo omogočilo bolj smotrno razporeditev človeških virov na območja, kjer obstaja možnost tveganja, ter tako izboljšalo varnost in zmanjšalo nepravilnosti. Za uprave, ki so morale število zaposlenih že zmanjšati ali ga zmanjšujejo, bo ta pristop pozitiven. |

514 | Poenostavljena struktura in največje možno število skupnih elementov v različnih režimih pomenita enostavnejši dostop do predpisov in manj načrtovanja pri upoštevanju carinskih pravil. Boljše in bolj dosledno razumevanje in uporaba carinskih predpisov bosta v največji meri v korist gospodarskim subjektom. |

517 | Predlog je vključen v delovni program in zakonodajni program Komisije pod sklicem 2004/TAXUD-015. |

520 | Razveljavitev obstoječe zakonodaje Sprejetje predloga bo obstoječo zakonodajo razveljavilo. |

570 | Natančna obrazložitev predloga NASLOV I: SPLOŠNE DOLOČBE Novo besedilo vključuje opis nalog, ki opredeljuje vlogo in cilje carinskih uprav in določa, da pod carinsko zakonodajo spada tudi carinska tarifa, kar je bilo v prejšnjem zakoniku izpuščeno. Uvede se načelo elektronske deklaracije in elektronske izmenjave podatkov med carinskimi upravami ob polnem upoštevanju določb o varstvu podatkov, skupaj s pravno podlago za prostovoljno izmenjavo dodatnih informacij med gospodarskimi subjekti ter carinskimi organi. Pravila o zastopnikih so spremenjena in nekdanje omejitve so opuščene, saj niso skladne ne z elektronskim okoljem ne z načelom enotnega trga. Ta revizija je v skladu tudi s splošnim pristopom, v okviru katerega se vsa pooblastila glede posebnih nacionalnih določb črtajo iz zakonika, razen kadar se uporabljajo za organizacijo carinskih kontrol. Okvir za pooblaščenega gospodarskega subjekta, ki je bil v zakonik uveden z Uredbo (EGS) št. 648/2005, se razširi. Določbe zakonika so v skladu z Listino temeljnih pravic, iz katere izhaja pravica vsake osebe, da izrazi svoje mnenje, preden se sprejme katera koli odločba, ki bi bila zanjo negativna, vključno z odločbami o naknadni izterjavi po opravljenem carinjenju blaga in zavrnitvi zahtevkov za povračilo ter odpust. Pojasnjeno je, da zahtevek za odločbo lahko vloži več oseb in se odločba tudi sprejme za več oseb ter da odločbe veljajo po vsej Skupnosti, razen če ni določeno drugače, ter da se pravila o odločbah uporabijo tudi v primerih, kadar se s pritožbo ukvarjajo carinski organi. Uvede se tudi načelo pravice, da se ima vsaka oseba pravico izjasniti, preden se sprejme kateri koli ukrep, ki bi ji škodoval. Predlog predvideva, da država članica uvede učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. Za okrepitev usklajenosti celotnega notranjega trga se Svetu in Evropskemu parlamentu pozneje predloži predlog za vzpostavitev skupnega okvira za kazni v primeru kršitve carinskih predpisov Skupnosti. Ker so izvzetja od kontrol ali formalnosti vključena v tem poglavju, se lahko Uredba Sveta (EGS) št. 3925/91 z dne 19. decembra 1991 razveljavi. Vse primere, v katerih lahko carinske uprave zaračunajo pristojbine ali zahtevajo povračilo stroškov, namesto več členov ureja en sam člen. Odpravijo se pristojbine za odloženo plačilo. Določbe za pretvorbe valut so združene in usklajene z Uredbo (EGS, Euratom) št. 1182/71; podrobna pravila je treba zdaj določiti v izvedbenih določbah carinskega zakonika (IDCZ). NASLOV II: ELEMENTI, NA PODLAGI KATERIH SE UPORABLJAJO UVOZNE ALI IZVOZNE DAJATVE TER DRUGI UKREPI V ZVEZI Z BLAGOVNO MENJAVO Nove določbe so v skladu s členom 3 Marakeškega sporazuma iz leta 1994 o pravilih o poreklu. Ko bo usklajevanje na mednarodni ravni zaključeno, bo mogoče v IDCZ vključiti nova pravila o poreklu. Poleg tega je pojasnjeno, da so nepreferencialna pravila o poreklu pomembna tudi za uporabo ukrepov Skupnosti, ki se ne nanašajo na carine ali trgovino. Vsa avtonomna pravila o poreklu, ki se uporabljajo v preferencialnih režimih, vključno za Ceuto in Melillo, vendar ločeno od pravil, ki se uporabljajo za čezmorske države in ozemlja iz seznama Priloge II k Pogodbi ES, se tudi sprejmejo po postopku odbora. Členi, ki na splošno opredeljujejo vrednotenja, so uvrščeni skupaj, da bi zagotovili splošno pravno podlago za sprejetje izvedbenih pravil, zlasti kadar EU sprejme obveznosti v povezavi z uporabo Sporazuma STO glede carinskega vrednotenja, vključno z odločbami odbora za carinsko vrednotenje pri STO. NASLOV III: CARINSKI DOLG IN ZAVAROVANJE Posodobitev in poenostavitev pravil o carinskem dolgu zahteva korenite spremembe, saj mora biti nastanek carinskega dolga odvisen od objektivnih okoliščin in ne od stopnje malomarnosti zadevne osebe. To je v skladu s Kjotsko konvencijo, ki določa vračilo dajatev v kraju, kjer je dolg nastal, kjer se ugotovi, da je bil previsok znesek obračunan kot posledica napake pri oceni stroškov (Splošna priloga, poglavje 4, standard 18). Upravne kazni so bolj primeren način odziva na kršitev carinskih pravil v primerih, ko so carinski organi v položaju, da določijo, da je carinski postopek končan v skladu s carinskimi predpisi. V smislu predlagane nove delitve pristojnosti med notranjimi in mejnimi carinskimi uradi se predlaga, da carinski dolg običajno nastane v kraju, kjer ima imetnik postopka ali pooblaščeni gospodarski subjekt sedež, razen kadar imetnik nima sedeža na carinskem območju Skupnosti ali v primerih kršitev, ko se kot zdaj uporabijo preostala pravila. Poglavje 4 Splošne priloge h Kjotski konvenciji prepušča določitev elementov, pogojev ter časa za določitev dajatev in davkov nacionalni zakonodaji ali zakonodaji Skupnosti, tako ni nobenih zahtev, da se ohranijo sedanja zapletena pravila za določitev carinskega dolga v smislu odložnih postopkov, prostih con in prostega skladiščenja. Določbe iz naslova III, ki se nanašajo na „carinski dolg in zavarovanja“, ustvarjajo uravnoteženost med interesi trgovine, zlasti splošno možnost za zmanjšanje zneska zavarovanja v primeru morebitnih dolgov in razširitve primerov, v katerih lahko carinski dolg ugasne, ter zaščito finančnih interesov Skupnosti in držav članic, ki se jo izboljšuje z razširitvijo kritja zavarovanja za carinski dolg. Delovanje notranjega trga se bo izboljšalo z uskladitvijo ukrepov, kot so roki za obveščanje o znesku carinskega dolga, v primerih, ko carinski dolg izhaja iz dejanja, zaradi katerega se lahko začne kazenski postopek ter pravila o pobiranju zamudnih obresti na plačila v zaostanku. NASLOV IV: PRIHOD BLAGA NA CARINSKO OBMOČJE SKUPNOSTI Ta naslov obsega in še poveže spremembe carinskega zakonika glede varnosti, uvedene z Uredbo (ES) št. 648/2005, ob upoštevanju splošne uvedbe elektronske deklaracije, elektronske izmenjave podatkov med carinskimi organi, zlasti sistema za kontrolo uvoza ter oblikovanja skupnih portalov in enega okenca. Odpravljeno je določilo, da blago v prostih conah ni pod carinskim nadzorom, s tem pa tudi varnostna vrzel. Proste cone postanejo carinski postopek in so predmet carinskih kontrol ob vstopu blaga in ob upoštevanju dokumentacije. Pravila glede predložitve blaga so bila ponovno opredeljena z namenom pojasniti obveznosti oseb (-e), odgovorne (-ih) za obveščanje carine o prihodu blaga in za razpoložljivost blaga za kontrole. Rok za predložitev blaga v carinski postopek se umakne, ker bo začasna hramba sama po sebi poseben postopek. NASLOV V: SPLOŠNA PRAVILA O CARINSKEM STATUSU IN CARINSKIH POSTOPKIH Glavne spremembe zadevajo elektronske deklaracije, ki so običajna oblika carinske deklaracije ter uskladitev nekdanjih različic poenostavljenih deklaracijskih postopkov, vključno s hišnim carinjenjem. Temeljna načela za pridobitev in izgubo statusa skupnostnega blaga so bila iz IDCZ prenesena v zakonik. Podrobna pravila bodo še naprej določena z IDCZ. Z nekaterimi izjemami, npr. zvezek ATA ali TIR, za katere se zahteva carinska deklaracija, bo uporaba elektronske deklaracije postala pravilo. Ker je bilo razjasnjeno, da bodo proste cone v prihodnje postale carinski postopek, se obstoječa opustitev obveznosti za predložitev carinske deklaracije obdrži. Pri ustrezni odobritvi lahko dostop do deklarantovega elektronskega sistema nadomesti pošiljanje elektronske deklaracije. Tudi spremne dokumente se lahko predloži v elektronski obliki; vendar ni potrebno, da so dokumenti priloženi deklaraciji, če so „na voljo carinskim organom“. V skladu z načeli Kjotske konvencije novi zakonik, da se deklaracija blaga predloži, registrira in preveri pred prihodom blaga in da kraj predložitve deklaracije ni kraj, kjer se blago dejansko nahaja. Obstaja tudi določba o prepustitvi blaga v kraju, ki ni kraj, kjer je bila carinska deklaracija sprejeta, kar skupaj z združitvijo nekdanje poenostavljene deklaracije in hišnega carinjena predstavlja uvedbo „centralnega carinjenja“. V okviru tega sistema lahko pooblaščeni gospodarski subjekt predloži skupno in/ali carinsko deklaracijo v elektronski obliki iz svojih prostorov, ne glede na to, v kateri državi članici blago vstopa ali izstopa iz Skupnosti, kar omogoča podjetjem, da vse svoje formalnosti v EU opravijo na enem samem carinskem uradu. NASLOV VI: SPROSTITEV BLAGA V PROSTI PROMET IN OPROSTITEV UVOZNIH DAJATEV Ker je sprostitev blaga v prosti promet eden izmed najpomembnejših carinskih postopkov, se šteje za ustrezno, da se mu nameni ločeno poglavje, pa čeprav kratko. Pod tem naslovom najdemo tudi blago, ki je sproščeno v prosti promet pod posebnimi okoliščinami, razen blaga, ki ga urejajo določbe o uporabi za posebne namene, zajete v naslovu VII (Posebni postopki); vsebuje pravno podlago, da se določbe nekdanje Uredbe Sveta (EGS) št. 918/83 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti določajo v IDCZ. To je bolj pregleden pristop kot določitev nekaterih določb v ločeni uredbi Sveta/Parlamenta. NASLOV VII: POSEBNI POSTOPKI Nekdanji odložni postopki se združijo in uskladijo z drugimi podobnimi carinskimi režimi in uporabami v okviru štirih posebnih postopkov: tranzita, (zunanjega, notranjega tranzita) hrambe (začasna hramba, carinsko skladiščenje, proste cone), posebne uporabe (začasni uvoz, posebna uporaba); predelave (aktivno in pasivno oplemenitenje). Navedena uskladitev omogoča združiti sistem odloga pri aktivnem oplemenitenju z oplemenitenjem pod carinsko kontrolo in opustiti sistem povračil pri aktivnem oplemenitenju, glede na to, da namen ponovnega izvoza ni več potreben. Skupna pravila bodo veljala za vse posebne postopke , npr. za zavarovanje, zahtevek in podelitev dovoljenja, uporabo enakovrednega blaga, posebna pravila za posamezni postopek pa se ohrani le, kadar za to obstajajo upravičeni ekonomski razlogi. Dodana so pojasnila glede odloga plačila DDV pri uvozu in trošarin kakor je določeno v skladu s členoma 7 (3) in 10 (3) Šeste Direktive o DDV in s členom 5 (2) Direktive 92/12/EGS. Posebna pravila za kmetijske izdelke so določena v kmetijski zakonodaji in ne v IDCZ, sklic na ta posebna pravila pa ni več potreben, ker se neposredno uporabljajo. NASLOV VIII: ODHOD BLAGA S CARINSKEGA OBMOČJA SKUPNOSTI Ob upoštevanju splošne uvedbe elektronske deklaracije, elektronske izmenjave podatkov med carinskimi organi, zlasti sistema za kontrolo izvoza (SKI) in prihodnjega oblikovanja skupnih portalov/enega okenca, se zahteve za predložitev predhodne deklaracije, uvedene z Uredbo št. 648/2005, dodatno spremenijo. Ponovni izvoz neskupnostnega blaga, ki zapušča Skupnost, je izrecno naveden, kljub temu, da za navedeno blago veljajo enaka pravila kot za izvoz skupnostnega blaga, razen dejstva, da je namesto carinske deklaracije treba predložiti obvestilo o ponovnem izvozu blaga.Skupno deklaracijo je treba predložiti le, kadar ni potrebna niti carinska deklaracija niti obvestilo o ponovnem izvozu, npr. pri pretovarjanju in ponovnem izvozu iz prostih con in iz začasnih skladišč v lukah/na letališčih itd. Ta naslov vključuje tudi določbe za izvoz in oprostitev izvoznih dajatev zaradi posebnih okoliščin, ki jih je treba, tako kot pri uvoznih dajatvah, določiti v skladu s postopkom odbora in ne z avtonomno uredbo. Določbe, ki se nanašajo na aktivno oplemenitenje, sedaj pokriva naslov VII. Nov člen ureja nekatere primere začasnega izvoza (zlasti v okviru zvezka ATA), ki jih urejajo IDCZ, vendar brez pravne podlage v sedanjem zakoniku. NASLOV IX: KONČNE DOLOČBE Postopek odbora (posvetovalni odbor) se razširi na sprejetje pojasnil in smernic, zaradi česar nacionalna navodila za razumevanje carinskih predpisov Skupnosti ne bodo več potrebna. Da se zagotovi kar največja učinkovitost odbora za carinski zakonik pri sprejemanju izvedbenih določb, se ta regulativni odbor preoblikuje v upravljalni odbor, rok za sprejetje IDCZ s strani Sveta pa se s treh mesecev zmanjša na en mesec. Zgoraj omenjene razveljavljene uredbe so vključene v carinski zakonik. Pri določitvi datuma začetka veljavnosti novega carinskega zakonika Skupnosti je treba upoštevati potrebo po spremembi obstoječih IDCZ. To bo trajalo približno eno leto od trenutka, ko bo z gotovostjo možno določiti datum končne verzije novega zakonika. Le takrat bo možno dokončno predvideti datum za začetek uporabe zakonika. |

1. VSEBINA

UVODNE IZJAVE

NASLOV I - SPLOŠNE DOLOČBE 22

Poglavje 1 : PODROČJE UPORABE CARINSKE ZAKONODAJE, NALOGE CARINE IN OPREDELITVE POJMOV 22

Poglavje 2 : PRAVICE IN OBVEZNOSTI OSEB V ZVEZI S CARINSKO ZAKONODAJO 27

Oddelek 1: Zagotavljanje informacij 27

Oddelek 2: Zastopanje pri carini 29

Oddelek 3: Pooblaščeni gospodarski subjekt 30

Oddelek 4: Odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje 32

Oddelek 5: Upravne kazni 35

Oddelek 6: Pritožbe 36

Oddelek 7: Kontrola blaga 37

Oddelek 8: Hramba dokumentov in drugih podatkov; pristojbine in stroški 39

Poglavje 3 : PRETVORBA VALUTE, ROKI IN POENOSTAVITEV 40

NASLOV II: ELEMENTI, NA PODLAGI KATERIH SE UPORABLJAJO UVOZNE ALI IZVOZNE DAJATVE, TER DRUGI UKREPI V ZVEZI Z BLAGOVNO MENJAVO 42

Poglavje 1 : SKUPNA CARINSKA TARIFA IN TARIFNA UVRSTITEV BLAGA 42

Poglavje 2 : POREKLO BLAGA 43

Oddelek 1: Nepreferencialno blago 43

Oddelek 2: Preferencialno blago 44

Poglavje 3: CARINSKA VREDNOST BLAGA 45

NASLOV III: CARINSKI DOLG IN ZAVAROVANJE 49

Poglavje 1: NASTANEK CARINSKEGA DOLGA 49

Oddelek 1 SPLOŠNE DOLOČBE 49

Oddelek 2: Uvozni carinski dolg 49

Oddelek 3: Izvozni carinski dolg 51

Oddelek 4: Določbe, ki so skupne za uvozni in izvozni carinski dolg 53

Poglavje 2: ZAVAROVANJE MOREBITNEGA ALI OBSTOJEČEGA CARINSKEGA DOLGA 55

Poglavje 3 : IZTERJAVA IN PLAČILO DAJATEV TER POVRAČILO IN ODPUST DAJATEV 59

Oddelek 1: Določitev dajatev, obvestilo dolžniku in vknjižba zneska dajatev 59

Oddelek 2: Rok in postopki plačila dajatev 62

Oddelek 3: Povračilo in odpust dajatev 65

Poglavje 4: UGASNITEV CARINSKEGA DOLGA 69

NASLOV IV: PRIHOD BLAGA NA CARINSKO OBMOČJE SKUPNOSTI 71

Poglavje 1: BLAGO, VNESENO NA CARINSKO OBMOČJE 71

Poglavje 2 : PRIHOD BLAGA 73

Oddelek 1: Vnos blaga na carinsko območje Skupnosti 73

Oddelek 2: Predložitev, raztovarjanje in pregled blaga 75

Oddelek 3: Formalnosti po predložitvi blaga 76

Oddelek 4: Blago, ki se je gibalo v postopku tranzita 77

NASLOV V: SPLOŠNA PRAVILA O CARINSKEM STATUSU IN CARINSKEM POSTOPKU 78

Poglavje 1 : STATUS BLAGA 78

Poglavje 2: CARINSKA DEKLARACIJA 79

Oddelek 1 Splošne določbe 79

Oddelek 2: Standardne deklaracije 80

Oddelek 3: Preverjanje 82

Oddelek 4: Prepustitev 84

Poglavje 3: POENOSTAVITVE V ZVEZI S CARINSKIMI DEKLARACIJAMI 85

Oddelek 1: Poenostavljene deklaracije 85

Oddelek 2: Druge poenostavitve 86

Poglavje 4: Prepustitev blaga 87

NASLOV VI: SPROSTITEV V PROSTI PROMET IN OPROSTITEV UVOZNIH DAJATEV 89

Poglavje 1: SPROSTITEV V PROSTI PROMET 89

Poglavje 2: OPROSTITEV UVOZNIH DAJATEV 89

Oddelek 1: Vrnjeno blago 89

Oddelek 2: Morski ribolov in morski proizvodi 91

Oddelek 3: Posebne okoliščine 91

NASLOV VII: POSEBNI POSTOPKI 92

Poglavje 1: SPLOŠNE DOLOČBE 92

Poglavje 2: TRANZIT 96

Oddelek 1: Zunanji in notranji tranzit 96

Oddelek 2: Skupnostni tranzit 98

Poglavje 3: HRAMBA 99

Oddelek 1: Skupne določbe 99

Oddelek 2: Začasna hramba 100

Oddelek 3: Carinsko skladiščenje 101

Oddelek 4: Proste cone 102

Poglavje 4: POSEBNA UPORABA 105

Oddelek 1: Začasni uvoz 105

Oddelek 2: Posebna uporaba 106

Poglavje 5: OPLEMENITENJE 107

Oddelek 1: Splošne določbe 107

Oddelek 2: Aktivno oplemenitenje 107

Oddelek 3: Pasivno oplemenitenje 109

NASLOV VIII: ODHOD BLAGA S CARINSKEGA OBMOČJA SKUPNOSTI 111

Poglavje 1: BLAGO, IZNESENO S CARINSKEGA OBMOČJA SKUPNOSTI 111

Poglavje 2: IZVOZ 113

Poglavje 3: OPROSTITEV DAJATEV 115

NASLOV IX: ODBOR ZA CARINSKI ZAKONIK IN KONČNE DOLOČBE 116

Poglavje 1: ODBOR ZA CARINSKI ZAKONIK 116

Poglavje 2: KONČNE DOLOČBE 117

PRILOGA : 119

Primerjalna razpredelnica 1: Nova uredba > Uredba (EGS) 2913/92 119

Primerjalna razpredelnica 2: Nekdanja uredba (EGS) 2913/92> nove uredbe 123

Primerjalna razpredelnica 3: Razveljavljena uredba > nova uredba 126

2005/0246 (COD)

Izvajanje Lizbonskega programa SkupnostiPredlog

UREDBA (ES) št. […] EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o Carinskem zakoniku Skupnosti

(Posodobljeni carinski zakonik)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA -

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti členov 26, 95, 133 in 135 Pogodbe,

ob upoštevanju Protokola št. 2 k Aktu o pristopu Španije in Portugalske o Kanarskih otokih ter Ceuti in Melilli in zlasti člena 9(1) Protokola,

ob upoštevanju predloga Komisije[1],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora[2],

v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe[3],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Skupnost temelji na carinski uniji. V korist gospodarskih subjektov in carinskih organov Skupnosti je priporočljivo zbrati veljavno carinsko zakonodajo v carinski zakonik Skupnosti (v nadaljevanju „zakonik”). Zakonik temelji na načelu notranjega trga in mora vsebovati splošna pravila in postopke, ki zagotavljajo izvajanje tarife in drugih ukrepov skupne politike, uvedenih na ravni Skupnosti v zvezi z blagovno menjavo med Skupnostjo in državami ali ozemlji zunaj carinskega območja Skupnosti, ob upoštevanju zahtev teh skupnih politik. To ne bi smelo posegati v posebne določbe, določene na drugih podoročjih, ki lahko obstajajo ali so uvedena med drugim v okviru zakonodaje na področju kmetijstva, okolja, skupne trgovinske politike, statistike ali lastnih sredstev. Carinska zakonodaja bi morala biti glede določb o pobiranju, odlogu ali povračilu davka na dodano vrednost (DDV) in trošarin bolje usklajena, ne da bi to spremenilo področje uporabe veljavnih davčnih določb.

(2) V skladu s Sporočilom Komisije o zaščiti finančnih interesov Skupnosti in z Akcijskim načrtom 2004-2005[4] je treba prilagoditi pravni okvir zaradi zaščite finančnih interesov Skupnosti.

(3) Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti[5] je temeljila na združitvi carinskih postopkov, ki so jih države članice ločeno uporabljale v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Odkar je bila navedena uredba uvedena, je bila večkrat bistveno spremenjena zaradi obravnave posebnih problemov, kot so npr. zaščita dobre vere ali upoštevanje varnostnih zahtev. Zakonik je treba ponovno spremeniti tako na ravni Skupnosti kot na mednarodni ravni zaradi pomembnih zakonskih sprememb v preteklih letih, kot so npr. iztek Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, začetek veljavnosti Akta o pristopu dne 1. maja 2004 ter sprememba Mednarodne konvencije o poenostavitvi in uskladitvi carinskih postopkov (v nadaljevanju „Kjotska konvencija“), h kateri je Skupnost pristopila po odobritvi Sveta s Sklepom Sveta 2003/231/ES[6]. Prišel je čas za poenostavitev carinskih postopkov in za upoštevanje dejstva, da so elektronske deklaracije in elektronska obdelava pravilo, deklaracije in obdelava podatkov v papirni obliki pa izjema. Zaradi vseh teh razlogov nadaljnje spremembe sedanjega Zakonika niso dovolj, temveč je potrebna popolna prenova zakonika.

(4) Za olajševanje zakonite trgovine in boj proti goljufijam so potrebni enostavni, hitri in standardni carinski postopki in procesi. Zato je ustrezno, da se v skladu s Sporočilom Komisije o poenostavljenem in brezpapirnem okolju za carino in trgovino[7] poenostavi carinska zakonodaja, da se omogoči uporaba sodobnih orodij in tehnologij ter spodbudi nadaljnja enotna uporaba carinske zakonodaje in da se tako prispeva k zagotovitvi podlage za učinkovite in enostavne postopke carinjenja. Carinske postopke je treba združiti ali uskladiti, število postopkov pa zmanjšati na število, ki je ekonomsko upravičeno, da se izboljša konkurenčnost podjetij.

(5) Dokončno oblikovanje notranjega trga, zmanjšanje ovir na področju mednarodne trgovine in naložb ter okrepljena potreba po zagotavljanju varnosti na zunanjih mejah Skupnosti so vlogo carine spremenili in jo umestili v samo središče globalizacijskega procesa, v katerem pri nadzoru in upravljanju z mednarodno trgovino deluje kot katalizator konkurenčnosti med državami in podjetji. Carinska zakonodaja mora odsevati novo gospodarsko realnost ter novo vlogo in poslanstvo carine.

(6) Uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju „IT“) je ključnega pomena pri zagotavljanju olajšav pri trgovanju in obenem tudi učinkovitosti carinskih kontrol, s tem pa nižjih stroškov za podjetja in manjšega tveganja za družbo. Zato je treba oblikovati pravno načelo, ki bo določalo, da je treba vse carinske in trgovinske posle opravljati elektronsko ter da sistemi IT za carinske operacije v vsaki državi članici omogočijo enake storitve gospodarskim subjektom.

(7) Da bi omogočili lažje poslovanje in obenem zagotovili ustrezno stopnjo kontrole blaga, ki se vnaša na carinsko območje Skupnosti in iznaša iz njega, je treba podatke, ki jih zagotovijo gospodarski subjekti, dati na voljo vsem carinskim organom in drugim službam, ki so vključene v kontrolo, kot so policija, varuhi meja, veterinarski in okoljski organi, pri čemer je treba upoštevati ustrezne določbe o varstvu podatkov, tako da gospodarski subjekt podatke preloži samo enkrat („eno samo okence“) in da navedeni organi blago pregledajo na istem mestu in istem času („vse na enem mestu“).

(8) Da se omogoči lažje poslovanje, morajo imeti gospodarski subjekti pravico imenovati zastopnika za opravljanje carinskih formalnosti.

(9) Zaupanja vrednim gospodarskim subjektom, ki spoštujejo predpise, mora biti omogočeno, da kot pooblaščeni gospodarski subjekti kar najučinkoviteje uporabljajo poenostavitve ter da imajo ob upoštevanju vidikov varnosti in varovanja korist zaradi zmanjšanega obsega carinskih kontrol.

(10) Vse odločbe, to so uradni akti carinskih organov v zvezi s carinsko zakonodajo in s pravnim učinkom na eno ali več oseb, vključno z zavezujočimi informacijami, ki jih navedeni organi izdajo, morajo urejati ista pravila. Vse take odločbe morajo veljati po celotnem območju Skupnosti in jih mora biti mogoče razveljaviti, spremeniti, razen če ni drugače določeno, ali preklicati, kadar niso skladne s carinsko zakonodajo Skupnosti ali njeno razlago.

(11) V skladu z Listino temeljnih pravic je treba poleg pravice do pritožbe na katero koli odločbo carinskih organov vsaki osebi omogočiti uveljavljanje pravice, da se izjasni pred sprejetjem kakršne koli odločbe, ki bi ji lahko škodovala. Takšna določba v zakoniku se mora uporabljati v primerih izterjave po opravljenem carinskem postopku in v primerih odločb o zahtevkih za povračilo ali odpust.

(12) Poenostavitev carinskih postopkov v okviru elektronskega okolja zahteva delitev pristojnosti med carinskimi organi različnih držav članic. Zagotoviti je treba ustrezno raven učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih kazni po celotnem notranjem trgu, da se preprečijo hujše kršitve carinskih predpisov in tako zmanjša tveganje goljufivih dejanj, ali ogrožanje varnosti in da se zagotovijo finančni interese Skupnosti. To se lahko doseže le s skupnim okvirom Skupnosti, s katerim se dodelijo pristojnosti za nalaganje in omejitev navedenih kazni, pri čemer se v celoti upošteva Listino temeljnih pravic.

(13) Zaradi ravnotežja med potrebo, da se carinskim organom zagotovi pravilno izvajanje carinske zakonodaje na eni strani, in pravico gospodarskih subjektov do pravičnega obravnavanja na drugi strani je treba carinskim organom podeliti obsežna pooblastila za nadzor, gospodarskim subjektom pa pravico do pritožbe.

(14) Da se tveganje za Skupnost, njene državljane in trgovinske partnerje zmanjša na najnižjo možno raven, mora usklajeno izvajanje carinskih kontrol s strani držav članic temeljiti na skupnem okviru za analizo tveganja, izvajanje analize pa na elektronskem sistemu. Vzpostavitev skupnega okvira za analizo tveganja za vse države članice, ne sme preprečiti naključnih pregledov blaga.

(15) Treba je oblikovati elemente na podlagi katerih se uporabljajo izvozne in uvozne dajatve ter drugi ukrepi, predpisani za blagovno menjavo. Prav tako je ustrezno opredeliti jasne določbe za izdajo dokazila o poreklu blaga v Skupnosti, kadar to zahtevajo potrebe trgovine.

(16) Da se pospeši postopek odločanja znotraj Skupnosti glede predpisov o preferencialnem poreklu, je ustrezno pooblastiti Komisijo za sprejetje teh predpisov v primeru blaga, upravičenega do preferencialnih ukrepov, ki veljajo za trgovino med carinskim območjem Skupnosti ter Ceuto in Melillo.

(17) Zaželeno je, da se združi vse primere, v katerih nastane uvozni carinski dolg, razen tistih po vložitvi carinske deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet ali začasni uvoz z delno oprostitvijo, da se preprečijo težave pri določanju pravne podlage nastanka carinskega dolga. Enako velja za nastanek izvoznega carinskega dolga.

(18) Ker nova vloga carinskih organov pomeni delitev pristojnosti in sodelovanje med notranjimi in mejnimi carinskimi uradi, carinski dolg v večini primerov nastane v kraju, kjer ima dolžnik sedež, saj lahko za ta kraj pristojni carinski organ najbolje nadzoruje dejavnosti zadevne osebe.

(19) Poleg tega je v skladu s Kjotsko konvencijo primerno zmanjšati število primerov, za katere je potrebno upravno sodelovanje med državami članicami, da se določi kraj nastanka carinskega dolga in se izterja carina.

(20) Pravila za posebne postopke naj bi omogočala uporabo enotnega zavarovanja za vse kategorije posebnih postopkov, ki mora biti obsežno in mora zajemati več transakcij.

(21) Da se zagotovi boljša zaščita finančnih interesov Skupnosti in držav članic, mora zavarovanje pokrivati neprijavljeno ali nepravilno prijavljeno blago v pošiljki ali v deklaraciji, za katero je predloženo. Iz istega razloga mora izjava garanta pokrivati tudi zneske dajatev, ki zapadejo v plačilo po naknadnih kontrolah po prepustitvi blaga.

(22) Da se zaščitijo finančni interesi Skupnosti in držav članic ter preprečijo goljufije, je priporočljiva uporaba režima, ki vključuje postopne ukrepe za uporabo skupnega zavarovanja. Kadar obstaja večje tveganje goljufivih dejanj, mora biti možna začasna prepoved uporabe skupnega zavarovanja, pri čemer se upoštevajo posebne razmere gospodarskih subjektov.

(23) Kadar carinski dolg nastane zaradi neusklajenosti s carinsko zakonodajo, je treba upoštevati, da je zadevna oseba delovala v dobri veri, ter v največji meri zmanjšati posledice dolžnikove malomarnosti.

(24) Opredeliti je treba načelo o načinu določanja statusa skupnostnega blaga, okoliščin, ki se nanašajo na izgubo takega statusa, ter predvideti podlago za določitev pogojev nespremenjenega statusa v primerih, ko blago začasno zapusti carinsko območje Skupnosti.

(25) Zagotoviti je treba, da hitra prepustitev blaga postane pravilo, kadar gospodarski subjekt predhodno predloži vse potrebne podatke za kontrolo na podlagi tveganja ob uvozu blaga. Davčne in trgovinske kontrole morajo izvajati predvsem carinski uradi, pristojni za prostore gospodarskega subjekta.

(26) Predpise za carinske deklaracije je treba posodobiti in poenostaviti, zlasti je treba zahtevati, da se carinske deklaracije praviloma predložijo v elektronski obliki in da se zagotovi le ena vrsta poenostavljene deklaracije.

(27) Ker Kjotska konvencija spodbuja vložitev, registracijo in pregled carinske deklaracije pred prihodom blaga ter nadalje predvideva, da kraj vložitve deklaracije ni tudi kraj, kjer se blago fizično nahaja, je primerno zagotoviti centralno carinjenje v kraju, kjer ima gospodarski subjekt sedež. Centralno carinjenje mora vključevati možnost uporabe poenostavljene deklaracije, odlog dneva predložitve popolne deklaracije in potrebnih dokumentov, periodične deklaracije in odloga plačila.

(28) Da bi prispevali k zagotavljanju nevtralnih pogojev za konkurenco po vsej Skupnosti, je treba na ravni Skupnosti določiti predpise, ki urejajo uničenje ali drugo - prepustitev blaga s strani carinskih organov, ki jih je predhodno urejala nacionalna zakonodaja.

(29) Primerno je oblikovati skupna in enostavna pravila za posebne postopke (tranzit, hramba, posebna uporaba in oplemenitenje) ter jim dodati omejen nabor pravil za vsako kategorijo posebnega postopka, da bi subjekt lažje izbral pravilen postopek, da bi se izognili napakam in zmanjšali število izterjav in povračil po opravljeni sprostitvi blaga.

(30) Olajšati je treba podelitev dovoljenja za številne posebne postopke z enim zavarovanjem in enim nadzornim carinskim organom, pravila o nastanku carinskega dolga v teh primerih pa morajo biti enostavna. Veljati mora temeljno načelo, da je treba blago, dano v posebni postopek, ali izdelke iz tega blaga ovrednotiti ob nastanku carinskega dolga. Kadar je to ekonomsko upravičeno, mora biti mogoče ovrednotiti blago, tudi ko je dano v posebni postopek. Enaka načela se morajo uporabiti pri običajnem ravnanju.

(31) Zaradi večjega števila varnostnih ukrepov, ki so bili v zakonik uvedeni v skladu z Uredbo (ES) št. 648/2005, mora postati dajanje blaga v proste cone carinski postopek, blago pa je treba carinsko pregledati ob vnosu in ob upoštevanju dokumentacije.

(32) Za blago, ki je dano v posebno uporabo, je treba določiti temeljni pravni okvir v povezavi z oprostitvijo trošarin, kakor je predvideno z Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov[8], s plačilom DDV ob uvozu, kakor je predvideno v skladu s členoma 7(3) in 10(3) Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost, enotno osnovo za odmero[9], in ukrepi trgovinske politike.

(33) Glede na to da, da namen ponovnega izvoza ni več potreben, je treba postopek odloga pri aktivnem oplemenitenju združiti z oplemenitenjem, postopek povračil pri aktivnem oplemenitenju pa opustiti. Ta edini postopek aktivnega oplemenitenja mora pokrivati tudi uničenje blaga, razen v primerih, ko se uničenje opravi pod carinskim nadzorom.

(34) Varnostni ukrepi, povezani z iznosom blaga iz carinskega območja Skupnosti, so enako zavezujoči za ponovni izvoz neskupnostnega blaga. Enaka temeljna pravila se morajo uporabljati za vse vrste blaga, po potrebi z možnimi izjemami, denimo za blago, ki je na carinskem območju Skupnosti le v tranzitu.

(35) Da se zagotovi učinkovit postopek odločanja in enotnost, je treba poenotiti mehanizme za sprejetje izvedbenih ukrepov, pojasnil, smernic in odločb Komisije, ki zahtevajo umik odločbe carinskih organov ter pripravo skupnega stališča v odborih, delovnih skupinah in komisijah, ustanovljenih na podlagi ali v okviru mednarodnih sporazumov, ki se nanašajo na carinsko zakonodajo. Upravljalni postopek je najprimernejši za sprejetje izvedbenih določb, posvetovalni postopek pa je najprimernejši za sprejetje smernic in pojasnil.

(36) Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. januarja 1999 o določitvi postopka za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil[10].

(37) Ustrezno je zagotoviti pooblastila za sprejetje izvedbenih določb, zlasti kadar Skupnost sprejme obveznosti in odgovornosti v povezavi z uporabo mednarodnih sporazumov, ki zahtevajo prilagoditev določb Zakonika.

(38) Da se carinska zakonodaja poenostavili in racionalizira, so bile zaradi preglednosti številne določbe iz predhodnih avtonomnih pravnih aktov Skupnosti vključene v zakonik.

Skupaj z Uredbo (EGS) št. 2913/92 je treba razveljaviti naslednje uredbe:

- Uredbo Sveta (EGS) št. 918/83 z dne 28. marca 1983 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti[11],

- Uredbo Sveta (EGS) št. 3925/91 z dne 19. decembra 1991 o odpravi nadzora in formalnosti za ročno in oddano prtljago na letih znotraj Skupnosti ter za prtljago potnikov, ki potujejo po morju znotraj Skupnosti[12],

- Uredbo Sveta (ES) št. 82/2001 z dne 5. decembra 2000 o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja v trgovanju med carinskim območjem Skupnosti ter Ceuto in Melillo[13],

- Uredbo Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 o postopkih za olajšanje izdajanja potrdil o gibanju blaga EUR.1, izdelave izjav na računih in obrazcev EUR.2 ter izdaje nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami[14].

(39) V skladu z načelom sorazmernosti je za učinkovito delovanje carinske unije kot nosilnega stebra notranjega trga nujna in primerna opredelitev predpisov in postopkov, ki se uporabljajo za vnos blaga na carinsko območje Skupnosti ali za iznos blaga s carinskega območja Skupnosti. Ta uredba ne presega tega, kar je potrebno za uresničitev zastavljenih ciljev, skladno s tretjim odstavkom člena 5 Pogodbe –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

POGLAVJE I

PODROČJE UPORABE CARINSKE ZAKONODAJE, NALOGE CARINSKE SLUŽBE IN OPREDELITVE POJMOV

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

Ta uredba vzpostavlja carinski zakonik Skupnosti, v nadaljevanju „zakonik“, ki določa splošna pravila in postopke, veljavne za vnos blaga na carinsko območje Skupnosti ali iznos blaga s carinskega območja Skupnosti.

Zakonik se uporablja enotno po celotnem carinskem območju Skupnosti brez poseganja v zakonodajo na drugih področij, ki zadeva takšno trgovino.

Člen 2

Naloge carinskih organov

Carinski organi so odgovorni za izvajanje mednarodne trgovine na zunanjih mejah Skupnosti, s čimer pa prispevajo k odprti trgovini, k izvajanju zunanjih vidikov notranjega trga in skupnim politik Skupnosti, povezanih s trgovino, ter k splošni varnosti dobavne verige. Te naloge so:

(a) zaščita finančnih interesov Skupnosti in njenih držav članic;

(b) zaščita Skupnosti pred nepravično in nezakonito trgovino s podporo zakoniti poslovni dejavnosti;

(c) zagotovitev varnosti državljanov in okolja, po potrebi v tesnem sodelovanju z drugimi organi;

(d) poenostavitev mednarodne trgovine.

Člen 3

Carinsko območje

1. Carinsko območje Skupnosti obsega naslednja ozemlja, vključno z ozemeljskimi vodami, notranjimi vodami in zračnim prostorom:

- ozemlje Kraljevine Belgije;

- ozemlje Češke republike;

- ozemlje Kraljevine Danske razen Ferskih otokov in Grenlandije;

- ozemlje Zvezne republike Nemčije razen otoka Helgoland in ozemlja Buesingen (pogodba z dne 23. novembra 1964 med Zvezno republiko Nemčijo in Švicarsko konfederacijo);

- ozemlje Republike Estonije;

- ozemlje Helenske republike;

- ozemlje Kraljevine Španije razen Ceute in Melille;

- ozemlje Francoske republike razen Nove Kaledonije, Mayotte, Saint-Pierrea in Miquelona, otočja Wallis in Futuna ter Francoske Polinezije;

- ozemlje Irske;

- ozemlje Italijanske republike razen občin Livigno in Campione d’Italia ter italijanskega dela Luganskega jezera, ki ležijo med obalo in politično mejo območja med Ponte Tresa in Porto Ceresio;

- ozemlje Ciprske republike, v skladu s predpisi Akta o pristopu;

- ozemlje Republike Latvije;

- ozemlje Republike Litve;

- ozemlje Velikega vojvodstva Luksemburg;

- ozemlje Republike Madžarske;

- ozemlje Republike Malte;

- ozemlje Kraljevine Nizozemske v Evropi;

- ozemlje Republike Avstrije;

- ozemlje Republike Poljske;

- ozemlje Portugalske republike;

- ozemlje Republike Slovenije;

- ozemlje Slovaške republike,

- ozemlje Republike Finske;

- ozemlje Kraljevine Švedske;

- ozemlje Združenega kraljestva Velike britanije in Severne Irske ter Kanalski otoki in otok Man.

2. Naslednja ozemlja, vključno z njihovimi ozemeljskimi vodami, notranjimi vodami in zračnim prostorom, ki se nahajajo zunaj ozemlja držav članic, se ob upoštevanju konvencij in pogodb, ki veljajo zanje, štejejo za del carinskega območja Skupnosti:

(a) FRANCIJA

Ozemlje Kneževine Monako, kot je opredeljeno v carinski konvenciji, podpisani v Parizu 18. maja 1963 (Uradni list Francoske republike z dne 27. septembra 1963, str. 8679);

(b) CIPER

Ozemlje suverenih con Združenega Kraljestva Akrotiri in Dhekelia, kot je opredeljeno v Pogodbi o ustanovitvi Republike Ciper, podpisani v Nikoziji 16. avgusta 1960 (United Kingdom Treaty Series No 4 (1961) Cmnd). 1252).

3. Nekatere določbe carinske zakonodaje se lahko uporabljajo tudi zunaj carinskega območja Skupnosti v okviru zakonodaje, ki ureja posebna področja, ali mednarodnih konvencij.

Člen 4

Opredelitev pojmov

V tem zakoniku se uporabljajo naslednje opredelitve:

(1) Pojem „carinski organi“ pomeni carinsko upravo države članice, odgovorno za uporabo carinske zakonodaje, in vse druge organe, ki jih država članica pooblasti za izvajanje nekaterih carinskih predpisov.

(2) „Carinska zakonodaja“ pomeni skupek zakonodaje, ki jo sestavljajo:

(a) zakonika in določbe, sprejete na ravni Skupnosti, ter, kadar ustreza na nacionalni ravni;

(b) skupna carinska tarifa Skupnosti,

(c) mednarodni sporazumi, ki vsebujejo carinske določbe, kolikor se uporabljajo v Skupnosti.

(3) Pojem „oseba“ pomeni fizične in pravne osebe in katero koli združenje oseb, ki mu je v okviru prava Skupnosti ali nacionalnega prava priznana sposobnost opravljanja pravnih dejanj, a nima pravnega statusa pravne osebe.

(4) „Gospodarski subjekt“ pomeni osebo, ki se poklicno ukvarja z uvozom ali izvozom blaga na carinsko območje Skupnosti oziroma z njega.

(5) „Tveganje“ pomeni verjetnost dogodka, ki se lahko zgodi v zvezi z vnosom, iznosom, tranzitom, prenosom blaga ali z blagom za uporabo v posebne namene, ki se giblje med carinskim območjem Skupnosti in državami ali ozemlji zunaj tega območja, ter v zvezi s prisotnostjo blaga, ki nima skupnostnega statusa, kar bi imelo naslednje posledice:

(a) preprečilo bi pravilno uporabo ukrepov Skupnosti ali nacionalnih ukrepov;

(b) ogrozilo bi finančne interese Skupnosti in njenih držav članic;

(c) ogrozilo bi varnost Skupnosti in njenih državljanov, zdravje ljudi, živali in rastlin, okolje ali potrošnike;

(6) „Carinska kontrola“ pomeni posebna dejanja, ki jih izvajajo carinski organi na podlagi členov 27 do 30.

(7) „Skupna deklaracija“ pomeni deklaracijo, ki jo je treba predložiti pred vnosom in iznosom blaga na carinsko območje Skupnosti oziroma z njega.

(8) „Carinska deklaracija“ pomeni dokument, s katerim oseba na predpisan način in v predpisani obliki navede, da želi dati blago v določen carinski postopek, po potrebi z navedbo uporabe posebnega režima.

(9) „Carinski postopek“ pomeni kateri koli naslednji postopek, v katerega je dano blago v skladu z zakonikom:

(a) sprostitev v prosti promet:

(b) posebni postopki;

(c) izvoz.

(10) „Uvozne dajatve“ pomenijo carinske dajatve, določene v skupni carinski tarifi, ki se plačajo ob uvozu blaga.

(11) „Izvozne dajatve“ pomenijo carinske dajatve, določene v skupni carinski tarifi, ki se plačajo ob izvozu blaga.

(12) „Neskupnostno blago“ pomeni blago razen blaga iz točke (20) ali blago, ki je izgubilo svoj skupnostni status.

(13) „Analiza tveganja“ pomeni sistematsko prepoznavanje tveganja in izvajanje vseh ukrepov, potrebnih za omejitev izpostavljenosti tveganju.

(14) „Prepustitev blaga“ pomeni dejanje, s katerim carinski organi prepustijo blago za namene, določene za carinski postopek, v katerega je blago dano.

(15) „Carinski nadzor“ pomeni splošne ukrepe carinskih organov za zagotavljanje spoštovanja carinske zakonodaje, po potrebi pa tudi drugih predpisov, ki se uporabljajo za blago v okviru takšnih ukrepov.

(16) „Sistem povračila“ pomeni povračilo ali odpust uvoznih dajatev za blago, dano v prosti promet, če gre za izvoz blaga s carinskega območja Skupnosti v nespremenjeni obliki ali v obliki oplemenitenih proizvodov.

(17) Pojem „oplemeniteni proizvodi“ pomeni blago, dano v postopek oplemenitenja, na katerem so bile opravljene operacije oplemenitenja.

(18) „Oseba s sedežem na carinskem območju Skupnosti“ pomeni:

(a) katero koli osebo z običajnim prebivališčem na carinskem območju Skupnosti, če gre za fizično osebo;

(b) katero koli osebo, ki ima registrirani sedež, glavni sedež ali stalno poslovno enoto na carinskem območju Skupnosti, če gre za pravno osebo ali združenje oseb.

(19) „Carinski status“ pomeni status blaga kot skupnostnega ali neskupnostnega blaga.

(20) „Skupnostno blago“ pomeni blago, ki spada v katero koli naslednjo kategorijo:

(a) blago, ki je v celoti pridobljeno na carinskem območju Skupnosti in ne obsega blaga, uvoženega iz držav ali ozemelj zunaj carinskega območja Skupnosti;

(b) blago, uvoženo iz držav ali ozemelj zunaj carinskega območja Skupnosti in sproščeno v prosti promet;

(c) blago, pridobljeno ali izdelano na carinskem območju Skupnosti, bodisi izključno iz blaga iz točke (b) bodisi iz blaga iz točk (a) in (b).

(21) „Predložitev blaga carini“ pomeni uradno obvestilo carinskim organom, da je blago prispelo v carinski urad ali na drug kraj, ki so ga carinski organi določili ali odobrili, ter da je blago na razpolago za carinsko kontrolo.

(22) „Imetnik blaga“ pomeni osebo, ki je lastnik blaga ali ima podobno pravico prepustitve blaga ali ima fizično kontrolo nad blagom.

(23) „Nosilec postopka“ pomeni osebo, ki izpolni carinsko deklaracijo, ali osebo, v imenu katere je carinska deklaracija izpolnjena, ali osebo, na katero so bile prenesene pravice in obveznosti navedene osebe v zvezi s carinskim postopkom.

(24) Pojem „ukrepi trgovinske politike“ pomeni netarifne ukrepe, uvedene kot del skupne trgovinske politike, v obliki določb Skupnosti, ki urejajo uvoz in izvoz blaga.

(25) „Operacije oplemenitenja“ pomenijo naslednje postopke:

(a) obdelavo blaga vključno z montažo, sestavljanjem in pritrjevanjem blaga na drugo blago;

(b) predelavo blaga;

(c) uničenje blaga;

(d) popravilo blaga, vključno s preureditvijo in nastavitvijo;

(e) uporabo blaga, ki se ne pojavi v oplemenitenih proizvodih, ampak omogoča ali olajša izdelavo navedenih proizvodov, tudi če je popolnoma ali delno porabljeno v procesu (proizvodni pripomočki).

(26) „Normativ porabe“ pomeni količino ali odstotek oplemenitenih proizvodov, ki nastanejo pri oplemenitenju določene količine blaga, danega v postopek oplemenitenja.

POGLAVJE 2

PRAVICE IN OBVEZNOSTI OSEB V ZVEZI S CARINSKO ZAKONODAJO

Oddelek 1

Zagotavljanje informacij

Člen 5

Izmenjava informacij, varstvo podatkov

1. Vsa izmenjava podatkov, spremnih dokumentov, odločb in obvestil med carinskimi organi ter med gospodarskimi subjekti in carinskimi organi se izvaja z uporabo tehnik elektronske izmenjave podatkov.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izjem pri prvem pododstavku tega odstavka.

2. Razen če ni posebej drugače določeno, Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki določajo:

(a) predpise, ki opredeljujejo in urejajo izmenjavo sporočil med carinskimi uradi, kakor to zahteva uporaba carinske zakonodaje;

(b) skupni podatkovni nabor in obliko podatkovnih sporočil, ki se izmenjujejo v skladu s carinsko zakonodajo.

Podatki iz točke (b) prvega pododstavka vsebujejo navedbe, potrebne za izdelavo analize tveganja in ustrezno uporabo carinskih kontrol, po potrebi z uporabo mednarodnih standardov in poslovne prakse.

Sistemi za elektronsko izmenjavo podatkov med carinskimi uradi v skladu z odstavkom 1 se uvedejo najpozneje 30. junija 2009.

Člen 6

Varstvo podatkov

1. Vsi podatki, ki jih carinski organi potrebujejo za opravljanje svojih nalog in so zaupne narave ali so zaupno posredovani, veljajo za poslovno skrivnost. Razen za namene carinske kontrole, kot je to predvideno v členu 28(2), pristojni organi takšnih informacij ne smejo razkriti brez izrecnega dovoljenja osebe ali organa, ki jih je posredoval.

Vendar je razkritje takšnih podatkov brez privolitve dovoljeno, kadar so carinski organi to dolžni ali pooblaščeni storiti v skladu z veljavnimi predpisi, zlasti s področja varovanja podatkov ali v zvezi s sodnimi postopki.

2. Posredovanje zaupnih podatkov carinskim upravam in drugim organom držav ali ozemelj zunaj carinskega območja Skupnosti je dovoljeno samo v okviru mednarodnega sporazuma, ob zagotovitvi ustrezne stopnje varovanja podatkov.

Razkritje ali sporočanje podatkov poteka s polnim upoštevanjem veljavnih predpisov o varstvu podatkov.

Člen 7

Izmenjava dodatnih podatkov med carinskimi organi in gospodarskimi subjekti

1. Carinski organi in gospodarski subjekti lahko zaradi vzajemnega sodelovanja ter prepoznavanja tveganja in izogibanja tveganju izmenjujejo podatke, ki jih carinska zakonodaja izrecno ne zahteva. Navedena izmenjava lahko poteka na podlagi pisnega sporazuma in lahko vključuje dostop carinskih organov do računalniškega sistema(-ov) gospodarskega subjekta.

2. Če se podpisniki ne dogovorijo drugače, so vsi podatki, ki jih podpisniki medsebojno izmenjujejo v okviru sodelovanja na podlagi odstavka 1, zaupne narave.

Člen 8

Podatki, ki jih predložijo carinski organi

1. Vsaka oseba lahko od carinskih organov zahteva informacije o izvajanju carinske zakonodaje. Tak zahtevek se lahko zavrne, če se ne nanaša na dejansko predvideni uvoz ali izvoz.

2. Carinske uprave vzdržujejo reden dialog z gospodarskimi subjekti in drugimi organi, vključenimi v mednarodno blagovno menjavo. Spodbujajo preglednost, tako da dajo zakonodajo, upravne odločbe, obrazce za zahtevke, ki se nanašajo na mednarodno blagovno menjavo, gospodarskim subjektom na razpolago brezplačno ter, kadar je to izvedljivo, z objavo na spletnih straneh.

Člen 9

Predložitev podatkov carinskim organom

1. Vse osebe, ki so posredno ali neposredno udeležene v carinskih formalnostih, carinskim organom na njihovo zahtevo in do predpisanega roka predložijo vso potrebno dokumentacijo in podatke, ne glede na uporabljeni nosilec podatkov, ter po potrebi dajo vso dodatno pomoč.

2. Brez poseganja v možno uporabo upravnih ali kazenskih sankcij, je oseba, ki vloži skupno ali carinsko deklaracijo, vključno s poenostavljeno deklaracijo, ali obvestilo ali predloži zahtevek za dovoljenje ali katero drugo odločbo, odgovorna za:

(a) pravilnost podatkov, navedenih v deklaraciji, obvestilu, zahtevku ali drugem ustreznem obrazcu,

(b) pristnost vseh predloženih ali razpoložljivih dokumentov, in

(c) kjer je primerno, spoštovanje vseh obveznosti v zvezi z dajanjem zadevnega blaga v zadevni postopek ali z vodenjem odobrenih operacij.

Prvi pododstavek se uporablja tudi za predložitev katerih koli podatkov na zahtevo carinskih organov.

Kadar zastopnik zadevne osebe vloži deklaracijo ali obvestilo ali predloži zahtevek ali zahtevane podatke, obveznosti iz prvega pododstavka obvezujejo tudi zastopnika.

Člen 10

Skupni podatkovni sistem

Države članice v sodelovanju s Komisijo razvijajo, vzdržujejo in uporabljajo elektronski sistem za skupno registracijo in vzdrževanje evidenc o:

(a) vseh osebah, ki so neposredno ali posredno udeležene pri opravljanju carinskih formalnosti;

(b) kateri koli odobritvi, ki zadeva carinski postopek ali status pooblaščenega gospodarskega subjekta.

Podatki so dostopni carinskim upravam držav članic pri opravljanju njihovih nalog in gospodarskim subjektom v skladu s pravili iz tretjega odstavka.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev standardnega obrazca in vsebine podatkov, ki jih je treba registrirati, ter določi pravila za dostop do teh podatkov.

Oddelek 2

Zastopanje pri carini

Člen 11

Zastopnik pri carini

1. Vsaka oseba lahko za svoje poslovanje s carinskimi organi imenuje zastopnika za opravljanje dejanj in formalnosti, določenih s carinsko zakonodajo, v nadaljevanju „zastopnik pri carini“.

Takšno zastopanje pri carini je lahko neposredno, v tem primeru carinski zastopnik nastopa v imenu in za račun tuje osebe, ali neposredno, ko carinski zastopnik nastopa v svojem imenu, vendar za račun tuje osebe.

2. Carinski zastopnik mora imeti sedež na carinskem območju Skupnosti.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev pogojev, pod katerimi se lahko opusti zahteva iz prvega pododstavka tega odstavka.

Člen 12

Pooblastilo

1. Pri opravljanju carinskih formalnosti zastopnik carinskim organom poda izjavo, da nastopa za račun zastopane osebe, ter pojasni, ali gre za posredno ali neposredno zastopanje pri carini.

Za osebo, ki ne izjavi, da nastopa v tujem imenu ali za tuj račun, ali ki izjavi, da nastopa v tujem imenu in za tuj račun, pa za to ni pooblaščena, se šteje, da nastopa v svojem imenu in za svoj račun.

2. Carinski organi lahko od osebe, ki izjavi, da nastopa v tujem imenu in za tuj račun, zahtevajo dokazilo, da je pooblaščena za zastopanje pri carini, razen v primeru, da oseba spada v kategorijo oseb, upravičenih, da nastopajo za tuj račun.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za opredelitev kategorij oseb iz prvega pododstavka tega odstavka.

Člen 13

Zastopanje v posebnih primerih

1. Kadar oseba redno poslovno nastopa kot zastopnik pri carini, se mu lahko v skladu s členom 14 podeli status „pooblaščenega gospodarskega subjekta“.

2. Zastopnik pri carini lahko deluje kot davčni zastopnik, kakor je določeno z veljavnimi predpisi o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju „DDV“, in trošarinah.

Oddelek 3

Pooblaščeni gospodarski subjekt

Člen 14

Zahtevek in dovoljenje

1. Oseba s sedežem na carinskem območju Skupnosti, ki izpolnjuje pogoje iz členov 15 in 16, lahko vloži zahtevek za status pooblaščenega gospodarskega subjekta.

Carinski organi, po potrebi po posvetovanju z drugimi pristojnimi organi, podelijo navedeni status, ki ga redno preverjajo.

2. Pooblaščeni gospodarski subjekt je lahko upravičen do olajšav glede carinske kontrole v zvezi z varovanjem ali do poenostavitev, predvidenih v skladu z zakonikom ali z izvedbenimi odločbami.

3. Status pooblaščenega gospodarskega subjekta ob upoštevanju členov 15 in 16 priznajo carinski organi v vseh državah članicah, ne da bi to vplivalo na carinske kontrole. Ob upoštevanju pogojev določenih na podlagi točke (g) člena 16 lahko vlagatelj vseeno vloži zahtevek, da se status iz odstavka 1 tega člena omeji na eno ali več določenih držav članic.

4. Carinski organi na osnovi priznanja statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta ter pod pogojem, da so izpolnjene zahteve, povezane s posebno vrsto poenostavitve, predvidene v carinski zakonodaji Skupnosti, dovolijo subjektu koristiti navedeno poenostavitev.

5. Status pooblaščenega gospodarskega subjekta se lahko začasno zadrži ali odvzame v skladu s pogoji iz točke (h) člena 16.

6. Pooblaščeni gospodarski subjekt obvesti carinske organe o vsem, kar se zgodi po podelitvi statusa in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje ali vsebino.

Člen 15

Podelitev statusa

Za podelitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta morajo veljati vsaj naslednja merila:

2. ustrezna evidenca o izpolnjevanju carinskih zahtev;

3. zadovoljiv sistem vodenja trgovinskih in po potrebi transportnih evidenc, ki omogoča ustrezne carinske kontrole;

4. kadar je primerno, dokazana plačilna sposobnost;

5. kadar je primerno, praktični standardi usposobljenosti ali poklicnih kvalifikacij, neposredno povezanih z opravljeno dejavnostjo, in

6. po potrebi, ustrezni varstveni in varnostni standardi.

Člen 16

Izvedbeni ukrepi

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe v zvezi:

(a) podelitvi statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta;

(b) pogostnosti preverjanja statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta;

(c) podelitvi dovoljenj za uporabo poenostavitev;

(d) določitvi carinskega organa, ki je pristojen za podelitev takšnega statusa in dovoljenj;

(e) vrsti in obsegu olajšav, ki se lahko odobrijo za carinske kontrole v zvezi z varstvom in varnostjo ob upoštevanju pravil, sprejetih na podlagi člena 27(3);

(f) posvetovanje in zagotavljanje podatkov drugim carinskim organom;

(g) pogoje, pod katerimi se lahko zahteva prosilke za odobritev omeji na eno ali več držav članic;

(h) pogojih, pod katerimi se status pooblaščenega gospodarskega subjekta lahko začasno odvzame ali razveljavi;

(i) pogojih, pod katerimi se lahko odstopi od zahteve po sedežu v Skupnosti za posebne kategorije pooblaščenih gospodarskih subjektov, upoštevajoč zlasti mednarodne sporazume.

Oddelek 4

Odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje

Člen 17

Splošne določbe

1. Kadar oseba zahteva, da carinski organ sprejme odločbo, mora oseba predložiti vse podatke, ki jih navedeni organ potrebuje za sprejetje odločbe.

Odločbo lahko zahteva več oseb in se jo tudi sprejme za več oseb.

2. Carinski organi sprejmejo odločbo iz odstavka 1 in o tem obvestijo vlagatelja najkasneje v dveh mesecih po datumu prejema zahtevka, razen kadar je v carinski zakonodaji določeno drugače.

Kadar carinski organi ne morejo upoštevati navedenega roka, o tem pred iztekom navedenega roka seznanijo vlagatelja ter navedejo razloge in kasnejši rok, ki je po njihovem mnenju potreben za odločitev o zahtevku.

3. Če v odločbi ali carinski zakonodaji ni drugače določeno, začne odločba veljati na dan, ko vlagatelj prejme odločbo, oziroma se šteje, da je vlagatelj odločbo prejel. Sprejete odločbe lahko carinski organi izvršujejo od navedenega datuma dalje, razen v primerih, predvidenih v členu 25(2).

4. Preden carinski organi sprejmejo odločbo, ki bi škodovala osebi ali osebam, na katere je naslovljena, jim carinski organi sporočijo svoje ugovore in navedejo razloge za svoje ugovore. Zadevni osebi bo dana možnost, da izrazi svoje stališče v roku, ki teče od datuma poslanih ugovorov.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev roka, navedenega v prvem pododstavku tega odstavka.

Po preteku tega roka se zadevno osebo ustrezno obvesti o odločbi, v kateri so navedeni razlogi, na katerih temelji.

Zahteva po sporočanju ugovorov pred sprejetjem odločbe, ki bo škodovala osebi, na katero je naslovljena, se uporablja tudi pri odločbah, ki jih carinski organi sprejmejo brez predhodnega zahtevka zadevne osebe, in zlasti pri obvestilu o carinskem dolgu, kakor je določeno v členu 72(3).

V odločbi je navedena pravica do pritožbe, predvidena v členu 24.

5. Brez poseganja v določbe z drugih področij, ki določajo primere ter pogoje, ko so odločbe neveljavne ali postanejo nične, lahko carinski organi, ki so izdali odločbo, to odločbo razveljavijo, spremenijo ali prekličejo, kadar ni skladna s carinsko zakonodajo ali s smernicami ali s pojasnili za njeno razlago.

Člen 18

Veljavnost odločb na celotnem območju Skupnosti

Odločbe, ki jih sprejmejo carinski organi, so veljavne na celotnem carinskem območju Skupnosti, razen če ni drugače zahtevano ali določeno.

Člen 19

Razveljavitev pozitivnih odločb

1. Carinski organi lahko odločbo, ki je pozitivna za naslovljeno osebo, razveljavijo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) odločba je bila izdana na podlagi nepravilnih ali nepopolnih podatkov;

(b) vlagatelj je vedel ali je razumno pričakovati, da bi moral vedeti, da so podatki nepravilni ali nepopolni;

(c) če bi bili podatki pravilni ali popolni, bi bila odločba drugačna.

2. Osebo, na katero je odločba naslovljena, je treba o razveljavitvi uradno obvestiti.

3. Razveljavitev začne veljati na dan, ko je začela veljati prvotna odločba, razen če ni drugače določeno.

4. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavkov 1, 2 in 3 tega člena, zlasti v zvezi z odločbami, naslovljenimi na več oseb.

Člen 20

Preklic in sprememba pozitivnih odločb

1. Pozitivna odločba se prekliče ali spremeni v primerih, ki niso primeri iz člena 19, kadar ni bil ali ni več izpolnjen eden ali več pogojev za izdajo odločbe.

2. Pozitivna odločba, naslovljena na več oseb, se lahko prekliče zgolj v zvezi z osebo, ki ne izpolnjuje s to odločbo naložene obveznosti, razen če v carinski zakonodaji ni drugače določeno.

3. Osebo, na katero se odločba nanaša, se o preklicu ali spremembi obvesti.

4. Preklic ali sprememba odločbe začne veljati na dan, ko je oseba, na katero je obvestilo naslovljeno, obvestilo o preklicu ali spremembi prejela ali se šteje, da ga je prejela.

Vendar lahko v izjemnih primerih carinski organi zaradi pravno utemeljenih interesov osebe, na katero je odločba naslovljena, odložijo začetek veljavnosti preklica ali spremembe.

5. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavkov 1 do 4 tega člena, zlasti v zvezi z odločbami, naslovljenimi na več oseb.

Člen 21

Posebne odločbe

1. Carinski organi na zahtevo izdajo odločbe, ki zadevajo zavezujoče tarifne informacije, v nadaljevanju „odločbe o zavezujoči tarifni informaciji (ZTI)“, ali odločbe v povezavi z zavezujočimi informacijami o poreklu blaga, v nadaljevanju „odločbe o zavezujoči informaciji o poreklu blaga (ZIPB)“.

Tak zahtevek se lahko zavrne, če se ne nanaša na dejansko predviden kateri koli carinski postopek.

2. Odločbe o zavezujoči tarifni informaciji (ZTI) ali odločbe o zavezujoči informaciji o poreklu blaga (ZIPB) so zavezujoče samo v zvezi s tarifno uvrstitvijo ali opredelitvijo porekla blaga.

S temi odločbami so carinski organi zavezani do osebe, na katero je naslovljena odločba, samo v zvezi z blagom, za katerega so carinske formalnosti opravljene po datumu odločbe.

S temi odločbami je naslovljena oseba zavezana do carinskih organov šele z datumom, ko prejme obvestilo o odločbi, ali se šteje, da je obvestilo o odločbi prejela.

3. Odločbe ZTI ali odločbe ZIPB veljajo za obdobje treh let od datuma, navedenega v odločbi.

4. Za uporabo odločb ZTI ali ZIPB v okviru določenega carinskega postopka morajo biti osebe, na katere je navedena odločba naslovljena, sposobne dokazati:

(a) v primeru odločbe ZTI: da prijavljeno blago v vsakem pogledu ustreza v odločbi opisanemu blagu,

(b) v primeru odločbe ZIPB: da zadevno blago in okoliščine, ki opredeljujejo pridobitev porekla, v vsakem pogledu ustrezajo v odločbi opisanemu blagu in okoliščinam.

5. Z odstopanjem od člena 17(5) in člena 19 se odločbe ZTI ali ZIPB razveljavijo, če temeljijo na nepravilnih ali nepopolnih podatkih vlagateljev.

6. Odločbe ZTI ali ZIPB se prekličejo v skladu s členom 17(5) in členom 20.

Odločb ni mogoče spremeniti.

7. Ne glede na člen 20 Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki določajo:

(a) pogoje in trenutek prenehanja veljavnosti odločb ZTI ali ZIPB;

(b) pogoje in čas, ko se odločba iz točke (a) še lahko uporablja v zvezi z zavezujočimi pogodbami, ki temeljijo na odločbi in so bile sklenjene pred iztekom njene veljavnosti.

8. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev pogojev, pod katerimi se izdajajo druge posebne odločbe.

Oddelek 5

Carinske kazni

Člen 22

Carinske kazni

1. Vsaka država članica uvede upravne kazni in kazenske sankcije za neupoštevanje carinske zakonodaje Skupnosti. Takšne kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

2. Upravne kazni so v eni od naslednjih oblik ali kombinacija obeh:

(a) denarne kazni, ki jo naložijo carinski organi, vključno s poravnavo, ki se uporabi namesto kazenske sankcije;

(b) odvzema, zadržanja ali spremembe kakršnega koli dovoljenja, ki ga ima zadevna oseba.

Kadar so upravne kazni kombinirane s kazenskimi sankcijami na podlagi istih dejstev, je združevanje takšnih kazni sorazmerno.

Oddelek 6

Pritožbe

Člen 23

Kazensko pravo

Členi 24, 25 in 26 se ne uporabljajo za pritožbe, vložene zaradi razveljavitve, preklica ali spremembe odločbe, ki so jo sprejeli sodni organi.

Člen 24

Pravica do pravnega sredstva

1. Vsaka oseba ima pravico do pritožbe na katero koli odločbo carinskih organov, ki jo neposredno in osebno zadeva.

Pravico do pritožbe ima tudi katera koli oseba, ki je pri carinskih organih vložila zahtevek za odločbo in odločbe na ta zahtevek ni prejela v roku iz člena 17(2).

2. Pravica do pritožbe se lahko izvaja na dveh stopnjah:

(a) najprej pred carinskimi ali drugimi organi, ki so lahko sodni organi ali enakovredni specializirani organ, ki ga države članice določijo za ta namen;

(b) nato pred višjim neodvisnim organom, ki je lahko sodni organ ali enakovredni specializirani organ v skladu s predpisi, ki veljajo v državah članicah.

3. Pritožbo je treba vložiti v elektronski ali pisni obliki v državi članici, v kateri je bila odločba sprejeta ali je bil vložen zahtevek zanjo.

Člen 25

Začasno zadržanje izvrševanja

1. Vložitev pritožbe ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 lahko carinski organi v celoti ali delno zadržijo izvršitev izpodbijane odločbe, če se osebi, ki je vložila pritožbo, lahko povzroči nepopravljivo škodo.

Carinski organi lahko v celoti ali delno zadržijo izvršitev izpodbijane odločbe, če utemeljeno dvomijo o skladnosti izpodbijane odločbe s carinsko zakonodajo.

3. Če z izpodbijano odločbo nastanejo uvozne ali izvozne dajatve, ki jih je treba poravnati, je zadržanje navedene odločbe pogojeno s predložitvijo zavarovanja, razen če bi tako zavarovanje dolžniku lahko povzročilo hujše gospodarske in socialne težave.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje prvega pododstavka tega odstavka.

Člen 26

Odločitev o pritožbi

Člen 17 se uporablja za odločitve carinskih organov o pritožbah.

Države članice zagotovijo, da postopki pritožbe omogočajo hiter popravek odločitev, ki jih sprejmejo carinski organi.

Oddelek 7

Kontrola blaga

Člen 27

Carinske kontrole

1. Carinski organi lahko opravljajo vse kontrole, ki jih štejejo za potrebne, da bi zagotovili pravilno izvajanje carinske in druge zakonodaje, ki ureja vnos, iznos, tranzit, prenos in posebno uporabo blaga, ki se giblje med carinskim območjem Skupnosti in drugimi ozemlji, ter prisotnost neskupnostnega blaga.

Navedene kontrole, v nadaljevanju „carinske kontrole“, lahko vključujejo pregledovanje blaga, preverjanje podatkov iz deklaracije in obstoja ter pristnosti elektronskih ali pisnih dokumentov, pregledovanje računov podjetij in drugih evidenc, pregledovanje prevoznih sredstev, pregledovanje prtljage ter drugega blaga, ki ga potniki nosijo s seboj ali na sebi.

Carinske kontrole se lahko opravljajo zunaj carinskega območja Skupnosti, kadar to predvideva mednarodni sporazum.

2. Carinske kontrole, razen naključnih pregledov, temeljijo na analizi tveganja z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov, z namenom prepoznavanja in ocenjevanja tveganja ter oblikovanja potrebnih ukrepov za oceno tveganja na podlagi meril, oblikovanih na nacionalni ravni in ravni Skupnosti in, kadar so na razpolago, na mednarodni ravni.

Države članice v sodelovanju s Komisijo razvijejo, vzdržujejo in začnejo uporabljati elektronski sistem za izvajanje analize tveganja najkasneje do 30. junija 2009.

3. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki določajo:

(a) pravila o skupnem okviru za analizo tveganja;

(b) pravila o vzpostavitvi skupnih meril in prednostnih kontrolnih območjih;

(c) pravila, ki urejajo izmenjavo podatkov o tveganju in o analizi tveganja med carinskimi upravami.

Člen 28

Sodelovanje med organi

1. Kadar kontrolo, ki se nanaša na isto blago in ki ni carinska kontrola, izvajajo pristojni organi, ki niso carinski organi, se takšne kontrole izvajajo v tesnem sodelovanju s carinskimi organi, istočasno in na istem mestu, kadar koli je to mogoče (vse na enem mestu).

2. V okviru kontrol iz tega oddelka lahko carinski in drugi pristojni organi podatke, prejete v zvezi z vnosom, iznosom, tranzitom, prenosom in posebno uporabo blaga, ki se giblje med carinskim območjem Skupnosti in drugimi ozemlji, ter s prisotnostjo neskupnostnega blaga, izmenjujejo med seboj, s carinskimi organi drugih držav članic in s Komisijo, kadar je to potrebno zaradi zmanjševanja tveganja.

Člen 29

Preverjanje po prepustitvi blaga

Carinski organi lahko po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovinske posle z navedenim blagom, da se prepričajo o pravilnosti navedb v skupni ali carinski deklaraciji.

Takšna preverjanja se lahko izvajajo v poslovnih prostorih deklaranta ali njegovega zastopnika, katerih koli drugih oseb, ki so poslovno neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah ter katerih koli drugih oseb, ki imajo zaradi poslovnih razlogov navedene dokumente in podatke. Navedeni organi lahko tudi pregledajo blago, če ga je še mogoče predložiti.

Člen 30

Izjeme

1. Carinske kontrole ali formalnosti se ne opravljajo za:

(a) ročno in oddano prtljago oseb, ki so na letu znotraj Skupnosti;

(b) prtljago oseb, ki potujejo po morju znotraj Skupnosti;

2. Odstavek 1 velja brez poseganja v:

(a) varstvene in varnostne kontrole, ki jih na prtljagi opravljajo organi držav članic, luške ali letališke službe ali prevozniki;

(b) preglede, povezane s prepovedmi ali omejitvami, ki jih določijo države članice, pod pogojem, da so te prepovedi in omejitve skladne s Pogodbo.

Oddelek 8

Hramba dokumentov in drugih podatkov; pristojbine in stroški

Člen 31

Hramba dokumentov in drugih podatkov

1. Zadevna oseba ne glede na uporabljeni nosilec podatkov hrani dokumente in podatke iz člena 9(1) zaradi kontrole s strani carinskih organov do roka, ki je določen v veljavnih predpisih, in najmanj tri koledarska leta.

V primeru blaga, sproščenega v prosti promet v drugih okoliščinah, kot so navedene v tretjem pododstavku, ali blaga, prijavljenega za izvoz, navedeno obdobje teče od konca leta, v katerem se prejmejo deklaracije za sprostitev v prosti promet ali izvoz.

V primeru blaga, sproščenega v prosti promet dajatev prosto ali po znižani uvozni dajatvi zaradi njegove posebne uporabe, navedeno obdobje teče od konca leta, v katerem je zanj prenehal veljati carinski nadzor.

V primeru blaga, danega v drug carinski postopek, navedeno obdobje teče od konca leta, v katerem se je končal zadevni carinski postopek.

2. Kadar carinski organi pri izvajanju carinske kontrole v zvezi s carinskim dolgom ugotovijo, da je treba ustrezno vknjižbo popraviti in je bila zadevna oseba o tem obveščena, se dokumenti hranijo še tri leta po časovnem roku iz odstavka 1 tega člena, kar pa ne posega v določbe člena 73(4).

Kadar je bila vložena pritožba, je treba dokumente hraniti, dokler postopek ni končan.

Člen 32

Pristojbine in stroški

1. Carinski organi ne zaračunavajo pristojbin za izvajanje carinskih kontrol ali katere koli druge uporabe carinskih predpisov v času običajnega delovnega časa svojih pristojnih carinskih uradov.

Vendar lahko carinski organi zaračunajo pristojbine ali zahtevajo povrnitev stroškov, kadar opravljajo posebne storitve.

2. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje drugega pododstavka odstavka 1, zlasti glede:

(a) prisotnosti carinskega osebja, kadar je to zahtevano, zunaj običajnega delovnega časa ali drugje kot v prostorih carine;

(b) analize ali izvedenskih poročil o blagu ter poštnih pristojbin za vračilo blaga vlagatelju, zlasti v zvezi z odločbami, podanimi v skladu s členom 21, ali predložitvijo podatkov v skladu s členom 8(1);

(c) pregleda ali vzorčenja blaga za namene preverjanja ali uničenje blaga, kadar so vključeni stroški, ki niso stroški za storitve carinskega osebja;

(d) izjemne kontrolne ukrepe, kadar so ti potrebni zaradi narave blaga ali morebitnega tveganja.

POGLAVJE 3

PRETVORBA VALUTE, ROKI IN POENOSTAVITEV

Člen 33

Pretvorba valute

1. Kadar je potrebna pretvorba valute zaradi enega od naslednjih razlogov, se uporablja menjalni tečaj, ki so ga pristojni organi objavili ali je dostopen na spletnih straneh:

(a) ker so elementi, ki se uporabljajo za določitev carinske vrednosti blaga, izraženi v valuti, ki ni valuta države članice, v kateri se določa carinska vrednost;

(b) ker je v nacionalnih valutah vrednost euro potrebna za namene določanja tarifne uvrstitve blaga, mejnih vrednosti in zneska uvoznih ali izvoznih dajatev.

Menjalni tečaj čimbolj učinkovito odraža trenutno vrednost pretvorjene valute v valuti države članice.

2. Kadar je pretvorba valute potrebna zaradi drugih razlogov razen tistih iz odstavka 1, se vrednost eura v nacionalnih valutah, ki se uporabi v okviru carinske zakonodaje, določi enkrat letno.

3. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavkov 1 in 2 tega člena.

Člen 34

Roki

1. Kadar carinska zakonodaja določa obdobje, datum ali rok, se takšno obdobje podaljša in takšen datum ali rok odloži samo, če je v zadevnih predpisih za to izrecna določba.

2. Predpisi, ki se uporabljajo za obdobja, datume in roke, določeni v Uredbi (EGS, Euratom) št. 1182/71[15] se uporabljajo za roke, določene v carinski zakonodaji, razen kadar se uporabljajo druge posebne določbe.

Člen 35

Poenostavitev

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev primerov in pogojev, ko se lahko ta zakonik poenostavljeno uporabi.

NASLOV II

ELEMENTI, NA PODLAGI KATERIH SE UPORABLJAJO UVOZNE ALI IZVOZNE DAJATVE, TER DRUGI UKREPI V ZVEZI Z BLAGOVNO MENJAVO

POGLAVJE 1

SKUPNA CARINSKA TARIFA IN TARIFNA UVRSTITEV BLAGA

Člen 36

Skupna carinska tarifa

1. Uvozne in izvozne dajatve temeljijo na skupni carinski tarifi.

Ostali ukrepi, predpisani v določbah Skupnosti za posebna področja v zvezi z blagovno menjavo, se, kadar je primerno, uporabljajo glede na tarifno uvrstitev navedenega blaga.

2. Skupna carinska tarifa obsega:

(a) kombinirano nomenklaturo blaga, kakor je določena v uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87[16];

(b) druge nomenklature, ki v celoti ali delno temeljijo na kombinirani nomenklaturi ali jo dodatno razčlenjujejo in so uvedene z določbami Skupnosti, ki urejajo posebna področja zaradi izvajanja tarifnih ukrepov v zvezi z blagovno menjavo;

(c) konvencionalne ali običajne avtonomne uvozne dajatve, ki se uporabljajo za blago, zajeto s kombinirano nomenklaturo;

(d) preferencialne tarifne ukrepe iz sporazumov, ki jih je Skupnost sklenila z nekaterimi državami ali ozemlji zunaj carinskega območja Skupnosti ali s skupinami takšnih držav ali ozemelj;

(e) preferencialne tarifne ukrepe, ki jih je Skupnost enostransko sprejela glede nekaterih držav ali ozemelj zunaj carinskega območja Skupnosti ali skupin takšnih držav ali ozemelj;

(f) avtonomne ukrepe, ki predvidevajo zmanjšanje ali izjemo od uvoznih dajatev za določeno blago;

(g) ugodnejšo tarifno obravnavo, določeno za nekatero blago zaradi njegove narave ali posebne uporabe, v okviru ukrepov iz točk (c) do (f) ali (h);

(h) druge tarifne ukrepe, ki jih predvideva kmetijska ali trgovinska ali druga zakonodaja Skupnosti.

3. Kadar zadevno blago izpolnjuje pogoje iz točk (d) do (g) odstavka 2, se na zahtevo deklaranta uporabljajo ukrepi iz navedenih določb namesto ukrepov iz točke (c) navedenega odstavka. Takšna uporaba je možna za nazaj, pod pogojem, da so upoštevani roki in pogoji, določeni z ustreznim ukrepom ali v tem zakoniku.

4. Kadar je uporaba ukrepov iz točk (d) do (g) odstavka 2 ali izjema od ukrepov iz točke (h) odstavka omejena na določeno količino uvoza ali izvoza, takšna uporaba ali izjema v primeru tarifnih kvot preneha veljati, takoj ko je dosežena predpisana uvozna ali izvozna količina.

V primeru tarifnih plafonov takšna uporaba neha veljati zaradi pravnega akta Skupnosti.

Člen 37

Tarifna uvrstitev blaga

Za uporabo skupne carinske tarife se tarifna uvrstitev blaga opravi z določitvijo ene od tarifnih podštevilk ali dodatne razčlenitve kombinirane nomenklature, v katero se navedeno blago uvrsti.

Za uporabo netarifnih ukrepov se tarifna uvrstitev blaga opravi z določitvijo ene od tarifnih podštevilk ali dodatne razčlenitve kombinirane nomenklature ali katere koli druge nomenklature, uvedene z določbami Skupnosti in ki v celoti ali delno temelji na kombinirani nomenklaturi ali jo dodatno razčlenjuje, v katero se navedeno blago uvrsti.

Tarifna podštevilka ali dodatna razčlenitev, določena v skladu s prvim in drugim odstavkom, se uporablja pri ukrepih, ki pripadajo navedeni podštevilki.

POGLAVJE 2

POREKLO BLAGA

Oddelek 1

Nepreferencialno poreklo

Člen 38

Področje uporabe

Členi 39, 40 in 41 določajo pravila za opredelitev nepreferencialnega porekla blaga za namene uporabe:

(a) skupne carinske tarife, razen ukrepov iz točk (d) in (e) člena 36(2);

(b) ukrepov, ki niso tarifni ukrepi, določenih s posebnimi določbami Skupnosti, ki urejajo posebna področja blagovne menjave;

(c) drugih skupnostnih ukrepov, ki so povezani s poreklom blaga.

Člen 39

Pridobitev porekla

1. Blago, v celoti pridobljeno v posamezni državi ali na ozemlju, se šteje, da ima poreklo v navedeni državi ali ozemlju.

2. Blago, proizvodnja katerega je vključevala več kot eno državo ali ozemlje, se šteje, da ima poreklo v državi ali na ozemlju, v kateri je bilo nazadnje bistveno predelano.

Člen 40

Dokazilo o poreklu

1. Kadar je v carinski deklaraciji v skladu s carinsko zakonodajo navedeno poreklo, lahko carinski organi zahtevajo, da deklarant dokaže poreklo blaga.

2. Kadar je treba predložiti dokazilo o poreklu blaga na podlagi carinske zakonodaje ali druge zakonodaje Skupnosti, ki ureja posebna področja, lahko carinski organi v primeru utemeljenega dvoma zahtevajo predložitev vseh dodatnih dokazil za zagotovitev, da navedeno poreklo resnično ustreza predpisom, določenim v ustrezni zakonodaji Skupnosti.

3. Dokument, ki dokazuje poreklo, se lahko izda v Skupnosti, kadar tako zahtevajo potrebe trgovine.

Člen 41

Izvedbeni ukrepi

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje členov 39 in 40.

Oddelek 2

Preferencialno poreklo blaga

Člen 42

Preferencialno poreklo blaga

1. Da je blago upravičeno do ukrepov iz točk (d) ali (e) člena 36(2) ali do netarifnih preferencialnih ukrepov, mora biti blago v skladu s pravili o preferencialnem poreklu iz odstavkov 2, 3 in 4 navedenega člena.

2. V primeru blaga, upravičenega do preferencialnih ukrepov, zajetih v sporazumih, ki jih je Skupnost sklenila z nekaterimi državami in ozemlji zunaj carinskega območja Skupnosti ali s skupinami takšnih držav ali ozemelj, se pravila o preferencailnem poreklu določijo z navedenimi sporazumi.

3 V primeru blaga, upravičenega do preferencialnih ukrepov, ki jih je Skupnost enostransko sprejela glede nekaterih držav ali ozemelj zunaj carinskega območja Skupnosti ali skupin takšnih držav ali ozemelj, razen tistih iz odstavka 5, Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev pravil o preferencialnem poreklu.

4. V primeru blaga, upravičenega do preferencialnih ukrepov, ki veljajo za trgovino med carinskem območjem Skupnosti ter Ceuto in Melillo in so zajeta v Protokolu št. 2 k Aktu o pristopu Španije in Portugalske, Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev pravil o preferencialnem poreklu.

5. V primeru blaga, upravičenega do preferencialnih ukrepov, zajetih v preferencialnih sporazumih v korist čezmorskih držav in ozemelj, povezanih s Skupnostjo, se pravila o preferencialnih ukrepih sprejmejo v skladu s členom 187 Pogodbe.

6. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, potrebne za izvajanje pravil iz odstavkov 2 do 5 tega člena.

POGLAVJE 3

CARINSKA VREDNOST BLAGA

Člen 43

Področje uporabe

Carinska vrednost blaga za namene uporabe skupne carinske tarife in netarifnih ukrepov, določenih s predpisi Skupnosti, ki urejejajo posebna področja, povezana z blagovno menjavo, se določi v skladu s členi 44 do 47.

Člen 44

Transakcijska vrednost

1. Carinska vrednost uvoženega blaga je cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačana ali jo je treba plačati in je po potrebi prilagojena v skladu z ukrepi, sprejetimi v skladu z odstavkom 4, v nadaljevanju „transakcijska vrednost“.

Dejansko plačana ali plačljiva cena je celoten znesek, ki ga kupec plača ali mora plačati prodajalcu ali v prodajalčevo korist za uvoženo blago in vključuje vsa plačila, ki jih kot pogoj za prodajo uvoženega blaga plača ali mora plačati kupec prodajalcu ali kupec tretji osebi zaradi izpolnitve prodajalčeve obveznosti. Plačila ni treba nujno opraviti z gotovino. Lahko se opravi tudi z akreditivi ali s prenosnimi vrednostnimi papirji, in sicer neposredno ali posredno.

2. Transakcijska vrednost se uporabi, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) pri prepustitvi ali uporabi blaga za kupca ni omejitve, razen:

(i) omejitev, ki jih nalaga ali zahteva zakon ali organi oblasti v Skupnosti;

(ii) omejitev geografskega območja, na katerem se blago lahko proda naprej;

(iii) omejitev, ki bistveno ne vplivajo na vrednost blaga;

(b) za prodajo ali ceno ne velja neki pogoj ali dajatev, katere vrednost se ne more določiti v zvezi z blagom, ki se vrednoti;

(c) noben del izkupička od katere koli naknadne ponovne prodaje, prepustitve ali uporabe blaga s strani kupca ne pripada neposredno ali posredno prodajalcu, razen če se lahko v skladu s sprejetimi ukrepi iz odstavka 4 opravi ustrezna prilagoditev;

(d) kupec in prodajalec nista povezana ali pa je, kadar sta povezana, transakcijska vrednost v okviru odstavka 3 sprejemljiva za carinske namene.

3. Za namene izvajanja točke (d) odstavka 2 samo dejstvo, da sta kupec in prodajalec povezana, še ne predstavlja zadostnega razloga, da bi se transakcijska vrednost štela za nesprejemljivo. Po potrebi se preverijo okoliščine, ki spremljajo prodajo, in se sprejme transakcijska vrednost, če povezanost ni vplivala na ceno.

Če imajo carinski organi na podlagi informacij, ki jih je predložil deklarant ali so jih pridobili iz drugih virov, razlog za domnevo, da je povezanost vplivala na ceno, deklaranta obvestijo o svojih razlogih in mu dajo primerno možnost za odgovor.

4. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za opredelitev elementov, ki jih je pri določanju carinske vrednosti treba dodati dejansko plačani ali plačljivi ceni ali jih je mogoče odšteti.

Člen 45

Sekundarne metode carinskega vrednotenja

1. Kadar carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo člena 44, je treba po vrstnem redu uporabiti točke (a) do (d) odstavka 2 tega člena vse do prve točke, po kateri se lahko določi carinsko vrednost.

Vrstni red uporabe točk (c) in (d) se lahko na prošnjo deklaranta zamenja.

2. Carinska vrednost v skladu z odstavkom 1 je:

(a) transakcijska vrednost enakega blaga, ki je bilo prodano za izvoz na carinsko območje Skupnosti in izvoženo ob istem ali približno ob istem času kot vrednoteno blago;

(b) transakcijska vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano za izvoz na carinsko območje Skupnosti in izvoženo ob istem ali približno ob istem času kot vrednoteno blago;

(c) vrednost na podlagi cene na enoto, po kateri se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago v največji skupni količini proda na carinskem območju Skupnosti osebam, ki niso povezane s prodajalci;

(d) izračunana vrednost, ki je enaka vsoti:

(i) stroškov ali vrednosti materiala in izdelave ali druge predelave, uporabljene pri proizvodnji uvoženega blaga;

(ii) zneska dobička in splošnih stroškov, enakega znesku, ki se običajno odrazi pri prodaji blaga enake vrste ali narave kot vrednoteno blago, ki jo opravijo proizvajalci države izvoza ob izvozu na carinsko območje Skupnosti;

(iii) stroškov ali vrednosti prevoza uvoženega blaga do mesta vnosa blaga na carinsko območje Skupnosti, natovarjanja in stroškov odpreme, povezanih z navedenim prevozom, in zavarovanja blaga.

3. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi dodatnih pogojev in pravil za uporabo odstavka 2 tega člena.

Člen 46

Nadomestna metoda

Kadar carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče določiti z uporabo člena 44 ali 45, se ta določi na podlagi podatkov, razpoložljivih na carinskem območju Skupnosti, in z uporabo ustreznih metod, ki so skladne z načeli in splošnimi določbami:

(a) sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini;

(b) člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini;

(c) tega poglavja.

Vendar pa se za določitev carinske vrednosti iz prvega odstavka ne sme uporabiti nič od naslednjega:

(a) prodajne cene, ki jo ima na carinskem območju Skupnosti blago, izdelano na navedenem območju;

(b) sistema, po katerem se za carinske namene upošteva višja od dveh možnih vrednosti;

(c) cene blaga na notranjem trgu države izvoza;

(d) proizvodnih stroškov, ki niso izračunane vrednosti, določene za enako ali podobno blago v skladu s točko (d) člena 45(2);

(e) cen za izvoz v državo, ki ni del carinskega območja Skupnosti;

(f) najnižjih carinskih vrednostih;

(g) samovoljnih ali fiktivnih vrednosti.

Člen 47

Izvedbeni ukrepi

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev predpisov o izračunu carinske vrednosti v posebnih primerih in v zvezi z blagom, za katero po uporabi posebnega postopka nastane carinski dolg.

NASLOV III

CARINSKI DOLG IN ZAVAROVANJE

POGLAVJE 1

NASTANEK CARINSKEGA DOLGA

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 48

Carinski dolg

Uvozna ali izvozna carina se plača v zvezi z določenim blagom v okviru skupne carinske tarife, znesek, ki se plača, pa je carinski dolg.

Oddelek 2

Uvozni carinski dolg

Člen 49

Sprostitev v prosti promet, začasni uvoz

1. Uvozni carinski dolg nastane, ko se neskupnostno blago da v enega od naslednjih postopkov:

(a) sprostitev v prosti promet:

(b) začasni uvoz z delno oprostitvijo uvoznih dajatev.

2. Carinski dolg nastane ob prejemu carinske deklaracije.

3. Deklarant je dolžnik. Pri posrednem zastopanju je dolžnik tudi oseba, v imenu katere je carinska deklaracija izpolnjena.

Kadar je carinska deklaracija v zvezi z enim od postopkov iz odstavka 1 izpolnjena na podlagi podatkov, zaradi katerih se ne poberejo vse uvozne dajatve ali del njih, je dolžnik tudi oseba, ki je predložila zahtevane podatke za deklaracijo, če je vedela ali je razumno pričakovati, da bi morala vedeti, da so takšni podatki lažni.

Člen 50

Posebne določbe v zvezi z blagom brez porekla

1. Kadar prepoved povračila ali izjem od uvoznih dajatev velja za blago brez porekla, ki se uporablja za proizvodnjo izdelkov, za katere je dokazilo o poreklu izdano ali sestavljeno v okviru preferencialne ureditve med Skupnostjo in nekaterimi državami ali ozemlji zunaj carinskega območja Skupnosti ali skupinami takšnih držav ali ozemelj, uvozni carinski dolg v zvezi s temi izdelki nastane bodisi:

(a) s prejemom obvestila o ponovnem izvozu zadevnih izdelkov, pridobljenih v okviru postopka aktivnega oplemenitenja; bodisi

(b) s prejemom deklaracije za blago, dano v postopek aktivnega oplemenitenja pri predhodnem izvozu zadevnih oplemenitenih izdelkov.

2. Kadar carinski dolg nastane na podlagi točke (a) odstavka 1, se znesek uvoznih dajatev določi po enakih pogojih kot pri carinskem dolgu, ki nastane istega dne s prejemom deklaracije za sprostitev v prosti promet blaga brez porekla, ki se uporablja za proizvodnjo zadevnih izdelkov, zaradi končanja postopka aktivnega oplemenitenja.

3. Uporabi se člen 49 (2) in (3). Vendar je pri neskupnostnem blagu iz člena 189 dolžnik oseba, ki vloži obvestilo ob ponovnem izvozu, pri posrednem zastopanju pa oseba, v imenu katere se obvestilo vloži.

Člen 51

Carinski dolg, ki nastane zaradi neusklajenosti

1. Razen v primerih iz členov 40 in 50 uvozni carinski dolg nastane zaradi neusklajenosti bodisi:

(a) z eno od obveznosti, določenih s carinsko zakonodajo za vnos neskupnostnega blaga na carinsko območje Skupnosti ali za gibanje, predelavo, hrambo, uporabo ali prepustitev blaga na navedenem območju; bodisi

(b) s pogojem, ki ureja dajanje neskupnostnega blaga v carinski postopek ali odobritev izjeme od dajatev ali znižane stopnje uvozne dajatve zaradi posebne uporabe blaga.

2. Čas nastanka carinskega dolga je:

(a) trenutek, ko ni izpolnjena ali se ne izpolnjuje obveznost, katere neizpolnjevanje povzroči carinski dolg;

(b) trenutek, ko je blago dano v carinski postopek ali prijavljeno za ta namen, kadar se naknadno ugotovi, da ni bil izpolnjen pogoj, ki ureja dajanje blaga v navedeni postopek ali odobritev izjeme od dajatev ali znižanje uvozne dajatve zaradi posebne uporabe blaga.

3. V primerih iz točke (a) odstavka 1 je dolžnik:

(a) vsaka oseba, od katere se je zahtevala izpolnitev zadevne obveznosti;

(b) vsaka oseba, ki se je zavedala ali je razumno pričakovati, da bi se morala zavedati, da obveznost po carinski zakonodaji ni bila izpolnjena, in ki je delovala v imenu osebe, zavezane izpolnitvi obveznosti, ali ki je sodelovala pri dejanju, zaradi katerega obveznost ni bila izpolnjena;

(c) vsaka oseba, ki je pridobila ali je imela zadevno blago in ki se je v času pridobitve ali prejema blaga zavedala ali je razumno pričakovati, da bi se morala zavedati, da obveznost po carinski zakonodaji ni bila izpolnjena.

V primerih iz točke (b) odstavka 1 je dolžnik oseba, ki mora izpolnjevati pogoje, ki urejajo dajanje blaga v carinski postopek ali prijavo zadevnega blaga za navedeni postopek ali odobritev izjem od dajatev ali znižane dajatve zaradi posebne uporabe blaga.

Kadar se izpolni carinska deklaracija v zvezi z enim od postopkov iz odstavka 1 ali kadar se carinskim organom dajo kakršni koli podatki, ki jih carinska zakonodaja zahteva v zvezi s pogoji, ki urejajo dajanje blaga v carinski postopek, zaradi katerih se ne poberejo vse ali del uvoznih dajatev, je oseba, ki je dala podatke, potrebne za izpolnjevanje deklaracije, in ki je vedela ali je razumno pričakovati, da bi morala vedeti, da so ti podatki lažni, tudi dolžnik.

Člen 52

Odbitek že plačanih dajatev

1. Kadar v skladu s členom 51(1) carinski dolg nastane v zvezi z blagom, ki se sprosti v prosti promet po znižani uvozni dajatvi zaradi njegove posebne uporabe, se znesek, ki je bil plačan ob sprostitvi blaga v prosti promet, odšteje od zneska carinskega dolga.

Prvi pododstavek se smiselno uporablja, kadar carinski dolg nastane v zvezi z ostanki in odpadki, nastalimi pri uničenju takšnega blaga.

2. Kadar v skladu s členom 51(1) carinski dolg nastane v zvezi z blagom, ki je dano v začasni uvoz z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, se znesek, plačan v okviru delne oprostitve, odšteje od zneska carinskega dolga.

Oddelek 3

Izvozni carinski dolg

Člen 53

Izvozna deklaracija

1. Izvozni carinski dolg nastane, ko se blago, zavezano izvoznim dajatvam, da v izvozni postopek.

2. Carinski dolg nastane ob prejemu carinske deklaracije.

3. Deklarant je dolžnik. Pri posrednem zastopanju je dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklaracija izpolnjena.

Kadar je carinska deklaracija izpolnjena na podlagi podatkov, zaradi katerih se ne poberejo vse ali del izvoznih dajatev, je dolžnik tudi oseba, ki je dala podatke, potrebne za izpolnjevanje deklaracije, in ki je vedela ali je razumno pričakovati, da bi morala vedeti, da so takšni podatki lažni.

Člen 54

Carinski dolg, ki nastane zaradi neusklajenosti

1. Razen v primerih iz člena 53 in če je blago zavezano izvoznim dajatvam, izvozni carinski dolg nastane zaradi neusklajenosti:

(a) z eno od obveznosti, določenih s carinsko zakonodajo za iznos, gibanje ali prepustitev blaga;

(b) s pogoji, pod katerimi je blago smelo zapustiti carinsko območje Skupnosti s popolno ali delno oprostitvijo izvoznih dajatev.

2. Čas nastanka carinskega dolga je:

(a) trenutek, ko blago v resnici zapusti carinsko območje Skupnosti brez carinske deklaracije;

(b) trenutek, ko blago prispe na namembni kraj, ki ni tisti, zaradi katerega je blago smelo zapustiti carinsko območje Skupnosti s popolno ali delno oprostitvijo izvoznih dajatev;

(c) če carinski organi ne morejo določiti trenutka iz točke (b), trenutek, ko se izteče rok, določen za predložitev dokazila o izpolnjevanju pogojev, pod katerimi je blago upravičeno do takšne oprostitive.

3. Kadar blago, zavezano izvoznim dajatvam, zapusti carinsko območje Skupnosti brez carinske deklaracije, je dolžnik:

(a) vsaka oseba, od katere se je zahtevala izpolnitev zadevne obveznosti;

(b) vsaka oseba, ki je sodelovala pri dejanju, zaradi katerega obveznost ni bila izpolnjena, in ki se je zavedala ali je razumno pričakovati, da bi se morala zavedala, da carinska deklaracija ni bila vložena, čeprav bi morala biti.

4. Kadar carinski dolg nastane zaradi neizpolnjevanja pogojev, pod katerimi je blago smelo zapustiti carinsko območje Skupnosti s popolno ali delno oprostitvijo izvoznih dajatev, je dolžnik:

(a) deklarant;

(b) pri posrednem zastopanju oseba, v imenu katere je carinska deklaracija izpolnjena.

Oddelek 4

Določbe, ki so skupne za uvozni in izvozni carinski dolg

Člen 55

Prepovedi in omejitve

Uvozni ali izvozni carinski dolg nastane, tudi če zadeva blago, za katerega veljajo ukrepi prepovedi ali omejitve vsakega uvoza ali izvoza.

Carinski dolg pa ne nastane, kadar se na carinsko območje Skupnosti nezakonito vnesejo ponarejen denar ali prepovedane droge, ki ne vstopijo v gospodarski krogotok, ki je zaradi njihove rabe v medicinske ali znanstvene namene pod strogim nadzorom pristojnih organov.

Vendar se za namene kazni, ki veljajo za carinske prekrške, šteje, da je carinski dolg nastal, kadar so po zakonodaji države članice carinske dajatve ali obstoj carinskega dolga podlaga za določitev kazni.

Člen 56

Več dolžnikov

Kadar je več oseb zavezanih plačilu enega carinskega dolga, je vsaka zavezana za celoten znesek dolga.

Kadar ena ali več navedenih oseb namerno krši carinsko zakonodajo, ima prednost izterjava carinskega dolga od navedenih oseb.

Člen 57

Splošna pravila za izračun zneska dajatev

1. Znesek uvoznih ali izvoznih dajatev se določi na podlagi tistih pravil za izračun dajatev, ki so se za zadevno blago uporabila v trenutku, ko je v zvezi z njim nastal carinski dolg.

2. Kadar ni mogoče natančno določiti čas nastanka carinskega dolga, se za navedeni čas šteje trenutek, ko carinski organi ugotovijo, da je blago v položaju, v katerem je nastal carinski dolg.

Kadar pa carinski organi na podlagi razpoložljivih podatkov lahko določijo, da je carinski dolg nastal pred navedeno ugotovitvijo, se šteje, da je carinski dolg nastal v trenutku, v katerem se takšen položaj lahko najprej določi.

3. Kadar carinska zakonodaja predvidi ugodnejšo tarifno obravnavo za blago, opustitev ali popolne ali delne izjeme od uvoznih in izvoznih dajatev, v skladu s točkami (d) do (g) člena 36(2), členov 136 do 141, 178 in 181 do 184, se takšna ugodnejša tarifna obravnava, opustitev ali izjema uporablja tudi, kadar carinski dolg nastane v skladu s členoma 51 ali 54, pod pogojem, da ravnanje zadevne osebe ne vključuje goljufivih dejanj.

Člen 58

Posebna pravila za izračun zneska dajatev

1. Kadar stroški za hrambo ali običajno ravnanje v zvezi z blagom v carinskem postopku nastanejo znotraj carinskega območja Skupnosti, se takšni stroški ali povečanje vrednosti ne upoštevajo pri izračunu zneska uvozne dajatve, kadar deklarant predloži zadovoljivo dokazilo za te stroške.

Vendar se pri izračunu zneska uvoznih dajatev upoštevajo carinska vrednost, značaj in poreklo neskupnostnega blaga, uporabljenega v operacijah.

2. Kadar se tarifna uvrstitev blaga, ki je dano v carinski postopek, spremeni zaradi običajnega ravnanja znotraj carinskega območja Skupnosti, se za blago v postopku na zahtevo deklaranta uporabi prvotna tarifna uvrstitev.

3. Kadar carinski dolg nastane za oplemenitene izdelke iz postopka aktivnega oplemenitenja, se na zahtevo deklaranta znesek takšnega dolga določi na podlagi tarifne uvrstitve, carinske vrednosti, narave in porekla blaga v okviru postopka aktivnega oplemenitenja v trenutku prejema deklaracije, ki se nanašajo na to blago.

Člen 59

Izvedbeni ukrepi

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki določajo:

(a) predpise za izračun zneska uvoznih ali izvoznih dajatev, ki se uporabljajo za blago;

(b) nadaljnjih posebnih pravil za posebne postopke;

(c) odstopanja od členov 57 in 58.

Člen 60

Kraj nastanka carinskega dolga

1. Carinski dolg nastane na kraju, kjer se carinska deklaracija iz členov 49 in 53 vloži ali kjer se na podlagi člena 128(3) šteje, da se je vložila.

V vseh drugih primerih je kraj nastanka carinskega dolga kraj, kjer nastane položaj, iz katerega carinski dolg izhaja.

Če navedenega kraja ni mogoče določiti, nastane carinski dolg na kraju, kjer carinski organi ugotovijo, da je blago v položaju, v katerem nastane carinski dolg.

2. Če je bilo blago dano v carinski postopek, ki ni zaključen, in kraja na podlagi drugega ali tretjega pododstavka odstavka 1 ni mogoče določiti v določenem roku, nastane carinski dolg na kraju, kjer je bilo blago bodisi dano v zadevni postopek bodisi je bilo v okviru navedenega postopka vneseno na carinsko območje Skupnosti.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev roka, navedenega v prvem pododstavku tega odstavka.

3. Kadar lahko carinski organi na podlagi razpoložljivih podatkov določijo, da je carinski dolg lahko nastal na več krajih, se šteje, da je carinski dolg nastal na kraju, kjer je najprej nastal.

4. Če carinski organ določi, da je carinski dolg nastal na podlagi točke (a) člena 51(1) v drugi državi članici, in je znesek dolga manjši od 100 000 EUR, se šteje, da je dolg nastal v državi članici, kjer je bilo to ugotovljeno.

POGLAVJE 2

ZAVAROVANJE MOREBITNEGA ALI OBSTOJEČEGA CARINSKEGA DOLGA

Člen 61

Splošne določbe

1. To poglavje se uporablja za zavarovanja carinskih dolgov, ki so že nastali, in tistih, ki lahko nastanejo, razen če ni drugače določeno.

2. Carinski organi lahko zahtevajo, da dolžnik predloži zavarovanje ter tako zagotovi plačilo carinskega dolga in drugih dajatev, zlasti DDV in trošarine, kakor določajo veljavni predpisi glede DDV in trošarin.

3. Kadar carinski organi zahtevajo predložitev zavarovanja, ga zahtevajo od dolžnika ali osebe, ki lahko postane odgovorna za navedeni dolg.

4. V zvezi z določenim blagom ali določeno deklaracijo zahtevajo carinski organi predložitev samo enega zavarovanja.

Zavarovanje, predloženo za določeno deklaracijo, velja za carinski dolg v zvezi z vsem blagom, ki je zajeto ali se prepusti z navedeno deklaracijo, ne glede na to, ali je navedena deklaracija pravilna ali ne.

5. Carinski organi dovolijo, da zavarovanje predloži oseba, ki ni oseba, od katere se zavarovanje zahteva.

6. Na zahtevo osebe iz odstavkov 3 ali 5 tega člena lahko carinski organi v skladu s členom 67(1) in (2) dovolijo predložitev skupnega zavarovanja za kritje carinskega dolga v zvezi z dvema ali več operacijami, deklaracijami ali carinskimi postopki.

7. Od držav, regionalnih ali lokalnih oblasti ali drugih teles v pristojnosti javnega prava se ne zahteva zavarovanje v zvezi z dejavnostmi, ki jih opravljajo kot javni organi.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev drugih primerov, v katerih se ne zahteva zavarovanje ali se zahteva znižano zavarovanje.

8. Carinski organi lahko opustijo zahtevo po predložitvi zavarovanja, kadar znesek, ki ga je treba zavarovati, ne presega statističnega praga za deklaracije, določenega v skladu s členom 12 Uredbe Sveta (ES) št. 1172/95[17].

9. Zavarovanje, ki ga carinski organi sprejmejo ali odobrijo, je po vsem carinskem območju Skupnosti veljavno za namene, za katere je dano.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izjem k prvemu pododstavku tega odstavka.

Člen 62

Obvezno zavarovanje

1. Kadar je predložitev zavarovanja obvezna in ob upoštevanju pravil, sprejetih na podlagi odstavka 3, carinski organi določijo znesek takšnega zavarovanja v višini, ki je enaka natančnemu znesku zadevnega carinskega dolga, kadar se navedeni znesek lahko z gotovostjo določi v trenutku zahteve po zavarovanju.

Kadar natančnega zneska carinskega dolga ni mogoče določiti, se znesek zavarovanja določi v višini, ki je po oceni carinskih organov enaka najvišjemu znesku carinskega dolga, ki je nastal ali bo lahko nastal.

2. Kadar se predloži skupno zavarovanje za carinske dolgove, katerih znesek se časovno spreminja, se brez poseganja v člen 67 znesek takšnega zavarovanja določi v višini, ki omogoči pokritje zadevnih carinskih dolgov v vsakem trenutku.

3. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavka 1 tega člena.

Člen 63

Neobvezno zavarovanje

Kadar je predložitev zavarovanja neobvezna, carinski organi vseeno zahtevajo takšno zavarovanje, če menijo, da carinski dolg v predpisanem roku ne bo plačan. Navedeni organi določijo znesek zavarovanja tako, da ne presega višine, navedene v členu 62.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki določajo, kdaj je zavarovanje neobvezno.

Člen 64

Predložitev zavarovanja

1. Zavarovanje se lahko predloži:

(a) z gotovinskim depozitom ali kakim drugim plačilnim sredstvom, ki ga carinski organi priznajo za enakovrednega gotovinskemu depozitu, opravljenim v eurih ali v valuti države članice, v kateri se zavarovanje zahteva;

(b) z izjavo garanta;

(c) z drugo obliko zavarovanja, ki daje enakovredno zagotovilo, da bo carinski dolg plačan.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za opredelitev oblik zavarovanja iz točke (c) prvega pododstavka tega odstavka.

2. Zavarovanje v obliki gotovinskega depozita ali plačila, ki velja za enakovredno gotovinskemu depozitu, se predloži v skladu z veljavnimi določbami v državi članici, v kateri se zavarovanje zahteva.

Člen 65

Izbira zavarovanja

Oseba, od katere se zahteva predložitev zavarovanja, lahko izbira med vrstami zavarovanja, določenimi s členom 64(1).

Vendar lahko carinski organi zavrnejo izbrano vrsto zavarovanja, kadar je nezdružljiva s pravilnim potekom zadevnega carinskega postopka.

Carinski organi lahko zahtevajo, da se izbrana vrsta zavarovanja ohrani določeno obdobje.

Člen 66

Garant

1. Garant iz točke (b) člena 64(1) mora biti tretja oseba s sedežem na carinskem območju Skupnosti. Garanta morajo odobriti carinski organi, ki zahtevajo zavarovanje, razen kadar je garant banka ali kaka druga uradno priznana finančna ustanova, akreditirana v Skupnosti.

2. Garant pisno izjavi, da bo plačal zavarovani znesek carinskega dolga.

V izjavi so v okviru zavarovanega zneska tudi zneski uvoznih ali izvoznih dajatev, plačljivih po preverjanju, ki sledi prepustitvi.

3. Carinski organi lahko zavrnejo odobritev garanta ali predlagane vrste zavarovanja, kadar menijo, da ne zagotavljata plačila carinskega dolga v predpisanem roku.

Člen 67

Skupno zavarovanje

1. Dovoljenje iz člena 61(6) se odobri samo osebam, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a) sedež imajo v Skupnosti;

(b) niso huje ali večkrat kršile carinske ali davčne zakonodaje;

(c) so redni uporabniki zadevnih postopkov ali pa carinski organi vedo, da so sposobni izpolniti svoje obveznosti v zvezi s temi postopki.

2. Kadar je treba za carinski dolg, ki lahko nastane, predložiti skupno zavarovanje, lahko pooblaščeni gospodarski subjekt v skladu s členom 61(7) uporabi skupno zavarovanje z znižanim zneskom ali pridobi opustitev zavarovanja, pod pogojem, da so izpolnjena vsaj naslednja merila:

(a) pravilna uporaba zadevnega carinskega postopka med določenim obdobjem;

(b) sodelovanje s carinskimi organi;

(c) pri opustitvi zavarovanja pa dobro finančno stanje, ki je zadostno za izpolnitev obveznosti navedene osebe.

3. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki urejajo podelitev dovoljenj v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena.

Člen 68

Dodatne določbe v zvezi z uporabo zavarovanja

1. Kadar carinski dolg lahko nastane v okviru posebnih postopkov, se uporabijo odstavki 2, 3 in 4.

2. Opustitev zavarovanja, odobrena v skladu s členom 67(2), se ne uporabi za blago, za katerega velja, da predstavlja povečano tveganje.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje prvega pododstavka tega odstavka.

3. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) kot izjemni ukrep v posebnih okoliščinah sprejme ukrepe o začasni prepovedi uporabe skupnega zavarovanja z znižanim zneskom, navedenega v členu 67(2).

4. Pri blagu, za katerega se ugotovi, da je bilo v času skupnega zavarovanja predmet večje goljufije, lahko Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o začasni prepovedi uporabe skupnega zavarovanja.

Člen 69

Dodatno ali nadomestno zavarovanje

Kadar carinski organi ugotovijo, da predloženo zavarovanje ne zagotavlja ali ne zadošča več za zagotovitev plačila carinskega dolga v predpisanem obdobju, zahtevajo od katere koli osebe iz člena 61(3), da se odloči bodisi za predložitev dodatnega zavarovanja bodisi za nadomestitev prvotnega zavarovanja z novim zavarovanjem.

Člen 70

Sprostitev zavarovanja

1. Carinski organi sprostijo zavarovanje, ko carinski dolg ugasne ali ne more več nastati.

2. Kadar carinski dolg ugasne deloma ali lahko nastane samo v zvezi z delom zavarovanega zneska, se na zahtevo zadevne osebe v skladu s tem sprosti ustrezen del zavarovanja, razen če zadevni znesek ne upravičuje takega dejanja.

3. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavkov 1 in 2 tega člena.

POGLAVJE 3

IZTERJAVA IN PLAČILO DAJATEV TER POVRAČILO IN ODPUST DAJATEV

Oddelek 1

Določitev dajatev, obvestilo dolžniku in vknjižba zneska dajatev

Člen 71

Določitev zneska dajatev

Znesek plačljivih dajatev določijo carinski organi, pristojni za ozemlje, na katerem carinski dolg nastane ali se šteje, da je nastal v skladu s členom 60, takoj ko dobijo potrebne podatke.

Člen 72

Obvestilo o carinskem dolgu

1. Dolžnika se obvesti o odločitvi glede višine plačljive dajatve v obliki, predpisani z nacionalno zakonodajo na ozemlju, na katerem je dolg nastal.

Obvestilo iz prvega pododstavka ni potrebno v naslednjih primerih:

(a) kadar se pred končno določitvijo zneska dajatev uvede začasen ukrep trgovinske politike v obliki dajatve;

(b) kadar znesek plačljivih dajatev presega znesek, določen na podlagi odločbe, sprejete v skladu s členom 21;

(c) kadar je bila prvotna odločitev, da se ne obvesti o znesku dajatev ali da se obvesti o znesku dajatev, ki je nižji od plačljivega zneska, sprejeta na podlagi splošnih določb, ki jih je sodna odločba pozneje razveljavila;

(d) kadar so carinski organi oproščeni zahteve po obveščanju o znesku dajatev.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje točke (d) drugega pododstavka tega odstavka.

2. Kadar je znesek plačljivih dajatev enak znesku, vpisanemu na carinski deklaraciji, dolžnika ni treba obvestiti o odločitvi iz odstavka 1.

V takšnih primerih je prepustitev blaga s strani carinskih organov enakovredna obvestilu dolžniku o znesku plačljivih dajatev.

3. Kadar se odstavek 2 tega člena ne uporablja, se dolžnika o odločitvi, ki določa zapadli znesek dajatev, obvesti v štirinajstih dneh od dneva, ko carinski organi lahko sprejmejo navedeno odločitev v skladu s členom 17(4).

Člen 73

Rok za obvestilo o carinskem dolgu

1. Obvestilo o odločitvi, ki določa znesek dajatev, se dolžniku ne sme poslati po izteku obdobja treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal.

2. Kadar carinski dolg izhaja iz dejanja, zaradi katerega se lahko v času, ko je bilo storjeno, začne postopek kazenskega sodišča, se obdobje treh let, določeno v odstavku 1, podaljša na deset let.

3. Kadar se v skladu s členom 24 vloži pritožba, se roka, določena z odstavkoma 1 in 2 tega člena, za čas trajanja pritožbenega postopka zadržita od datuma vložitve pritožbe.

4. Kadar se na podlagi člena 84(3) ponovno vzpostavi zavezanost carinskemu dolgu, se šteje, da se roka, določena z odstavkoma 1 in 2 tega člena, zadržita od datuma, ko je bil v skladu s členom 90 vložen zahtevek po povračilu ali odpustu dajatev, do sprejetja odločitve o povračilu ali odpustu.

Člen 74

Vknjižba

1. Carinski organi, navedeni v členu 71, vknjižijo znesek plačljivih dajatev.

Prvi pododstavek se ne uporablja v primerih, navedenih v drugem pododstavku člena 72(1).

Carinskim organom ni treba vknjižiti zneskov dajatev, o katerih na podlagi člena 73 ni več mogoče obvestiti dolžnika.

2. Države članice določijo praktičen postopek vknjiženja zneskov dajatev. Navedeni postopki se lahko razlikujejo glede na to, ali carinski organi so ali niso prepričani, da bodo navedeni zneski glede na okoliščine, v katerih je carinski dolg nastal, plačani.

Člen 75

Čas vknjižbe

1. Kadar carinski dolg nastane zaradi prejema deklaracije blaga za carinski postopek, ki ni začasni uvoz z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, ali kakega drugega dejanja z enakim pravnim učinkom, carinski organi vknjižijo znesek plačljivih dajatev v štirinajstih dneh po prepustitvi blaga.

Pod pogojem, da je bilo plačilo zavarovano, pa se lahko celoten znesek dajatev v zvezi z vsem blagom, ki se prepusti eni in isti osebi v roku, ki ga določijo carinski organi in ki ne sme presegati 31 dni, zajame z eno samo vknjižbo ob koncu navedenega roka. Takšna vknjižba se opravi v petih dneh od izteka zadevnega roka.

2. Kadar se blago prepusti ob upoštevanju določenih pogojev, ki urejajo bodisi določitev zneska plačljivih dajatev bodisi njegovo pobiranje, se vknjižba opravi v štirinajstih dneh od dneva, ko se določi znesek plačljivih dajatev ali obveznost plačila navedenih dajatev.

Kadar pa je carinski dolg povezan z začasnim ukrepom trgovinske politike v obliki dajatev, se znesek plačljivih dajatev vknjiži v dveh mesecih od datuma, ko se v Uradnem listu Evropske unije objavi Uredba o uvedbi dokončnega ukrepa trgovinske politike

3. Kadar carinski dolg nastane v okoliščinah, ki niso zajete z odstavkom 1, se znesek plačljivih dajatev vknjiži v štirinajstih dneh od datuma, ko carinski organi lahko izračunajo zadevni znesek dajatev in določijo dolžnika.

4. Odstavek 3 se smiselno uporabi v zvezi z zneskom, ki se terja ali ostane za terjatev, kadar znesek plačljivih dajatev ni bil vknjižen v skladu z odstavki 1, 2 in 3 ali kadar je bil določen in vknjižen v višini, ki je nižja od plačljivega zneska.

5. Roki za vknjiženje, določeni z odstavki 1, 2 in 3, se ne uporabljajo v nepredvidljivih okoliščinah ali ob nastopu višje sile .

Člen 76

Izvedbeni ukrepi

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi predpisov za vknjižbe.

Oddelek 2

Rok in postopki plačila dajatev

Člen 77

Splošni roki za plačilo, nadzor plačila

1. Znesek dajatev, o katerem je bilo dano obvestilo v skladu s členom 72, plača dolžnik v roku, ki ga predpišejo carinski organi.

Brez poseganja v člen 25(2) navedeni rok ni daljši od desetih dni po obvestilu dolžniku o znesku plačljivih dajatev. Pri združevanju vknjižb po pogojih, določenih z drugim pododstavkom člena 75(1), se določi tako, da dolžniku ne omogoči daljšega roka plačila kot v primeru odobritve odloga plačila v skladu s členom 79.

Podaljšanje navedenega roka se odobri samodejno, kadar se ugotovi, da je zadevna oseba prejela obvestilo prepozno, da bi lahko opravila plačilo v predpisanem roku.

Carinski organi lahko odobrijo podaljšanje navedenega roka tudi na zahtevo dolžnika, kadar se znesek plačljivih dajatev določi med preverjanjem po prepustitvi blaga, kakor je navedeno v členu 29. Brez poseganja v člen 82(1) takšna podaljšanja niso daljša od časa, ki ga potrebuje dolžnik, da z ustreznimi ukrepi poravna svojo obveznost.

2. Če je dolžnik upravičen do katere od olajšav pri plačilu, ki so določene v členih 79 do 82, se plačilo opravi v roku ali rokih, določenih za navedene olajšave.

3. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi pogojev za zadržanje roka plačila dolga v naslednjih primerih:

(a) kadar je v skladu s členom 90 vložen zahtevek za odpust dajatev;

(b) kadar se blago odvzame, uniči ali odstopi državi;

(c) kadar je carinski dolg nastal na podlagi člena 51 in je dolžnikov več.

Člen 78

Plačilo

1. Plačilo se opravi v gotovini ali s kakim drugim sredstvom s podobnim učinkom poravnave obveznosti, tudi s prilagoditvijo kreditnega salda po dogovoru s carinskimi organi.

2. Plačilo lahko opravi tretja oseba namesto dolžnika.

Člen 79

Odlog plačila

Brez poseganja v člen 85 carinski organi na zahtevo zadevne osebe in ob predložitvi zavarovanja dovolijo odlog plačila plačljive dajatve na naslednji način:

(a) ločeno za vsak znesek dajatve, vknjižen v skladu s prvim pododstavkom člena 75(1) ali členom 75(4);

(b) skupno za vse zneske dajatev, vknjižene v skladu s prvim pododstavkom člena 75(1) v roku, ki ga določijo carinski organi in ni daljši od 31 dni;

(c) skupno za vse zneske dajatev, ki so zajeti z eno vknjižbo v skladu z drugim pododstavkom člena 75(1).

Člen 80

Roki za odloženo plačilo

1. Rok odloga plačila v skladu s členom 79 je 30 dni. Izračuna se, kakor je navedeno v odstavkih 2, 3 in 4 tega člena.

2. Kadar se plačilo odloži v skladu s točko (a) člena 79, teče rok odloga od dneva, ki sledi dnevu, ko je bil dolžnik obveščen o znesku plačljivih dajatev.

3. Kadar se plačilo odloži v skladu s točko (b) člena 79, teče rok odloga od dneva, ki sledi dnevu izteka združevanja vknjižb. Zmanjša se za število dni, ki ustreza polovičnemu številu dni, zajetih v obdobju združevanja.

4. Kadar se plačilo odloži v skladu s točko (c) člena 79, teče rok odloga od dne, ki sledi izteku obdobja, določenega za prepustitev zadevnega blaga. Zmanjša se za število dni, ki ustreza polovičnemu številu dni, zajetih v zadevnem obdobju.

5. Kadar je število dni iz odstavkov 3 in 4 neparno, ustreza število dni, ki se na podlagi navedenih odstavkov odšteje od 30-dnevnega roka, polovici prvega najnižjega parnega števila.

6. Kadar so roki iz odstavkov 3 in 4 koledarski tedni, države članice lahko določijo, da se znesek dajatev, za katerega velja odlog plačila, plača v petek četrtega tedna, ki sledi zadevnemu koledarskemu tednu.

Če so ti roki koledarski meseci, države članice lahko določijo, da se znesek dajatev, za katerega velja odlog plačila, plača najpozneje šestnajsti dan v mesecu, ki sledi zadevnemu koledarskemu mesecu.

Člen 81

Izvedbeni ukrepi

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi pravil glede odloga plačila v primerih, ko je carinska deklaracija poenostavljena v skladu s členoma 125 ali 127.

Člen 82

Druge olajšave pri plačilu

1. Carinski organi lahko dolžniku poleg odloga plačila odobrijo še druge olajšave pri plačilu pod pogojem, da predloži zavarovanje.

Vendar takšnega zavarovanja ni treba zahtevati, kadar se ugotovi, da bi zahteva dolžniku zaradi njegovega finančnega stanja povzročila velike ekonomske ali socialne težave.

Kadar se olajšave odobrijo na podlagi prvega pododstavka, se znesku dajatve pripišejo kreditne obresti. Znesek takšnih obresti ustreza znesku, ki bi se za ta namen obračunal na trgu EUR ali, kadar je to primerno, nacionalnem trgu valute, v kateri se znesek plača.

Carinski organi lahko opustijo zaračunavanje kreditnih obresti, kadar bi takšno zaračunavanje dolžniku zaradi njegovega finančnega stanja povzročilo velike ekonomske ali socialne težave.

2. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavka 1.

Člen 83

Izterjava plačil, zaostala plačila

1. Kadar se znesek plačljivih dajatev ne plača v predpisanem roku, carinski organi zagotovijo plačilo navedenega zneska z vsemi sredstvi, ki jih omogoča zakonodaja države članice.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe glede zagotavljanja plačil s strani garantov v okviru posebnega postopka.

2. Zamudne obresti na znesek dajatev se zaračunavajo od datuma izteka predpisanega obdobja do datuma plačila. Obrestna mera zamudnih obresti je največ za eno odstotno točko višja od kreditne obrestne mere na trgu EUR ali zadevne nacionalne valute. Ne sme biti nižja od navedene obrestne mere.

3. Kadar se obvestilo o znesku carinskega dolga da na podlagi člena 72(3), se zamudne obresti zaračunavajo poleg zneska dajatev od datuma nastanka carinskega dolga do datuma obvestila.

Obrestna mera zamudnih obresti se določi v skladu z odstavkom 2.

4. Carinski organi lahko opustijo zaračunavanje zamudnih obresti, kadar bi takšno zaračunavanje dolžniku zaradi njegovega finančnega stanja povzročilo velike ekonomske ali socialne težave.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev, kdaj in pri katerih zneskih lahko carinski organi opustijo pobiranje zamudnih obresti.

Oddelek 3

Povračilo in odpust dajatev

Člen 84

Splošne določbe

1. Za namene tega oddelka se uporabljajo naslednje opredelitve:

(a) „povračilo“ pomeni vračilo plačanih uvoznih ali izvoznih dajatev;

(b) „odpust“ pomeni opustitev obveznosti plačila zneska uvozne ali izvozne dajatve, ki ni bil plačan.

Pri navajanju uvoznih ali izvoznih dajatev v tem oddelku se šteje, da so zajete tudi zamudne obresti.

2. Povračilo ne pomeni, da morajo zadevni carinski organi plačati obresti.

Obresti pa se plačajo, kadar se odločba o odobritvi povračila v skladu s členom 85 ne izvrši v treh mesecih od datuma sprejetja navedene odločbe.

V takšnih primerih se obresti plačajo od datuma izteka trimesečnega obdobja do datuma povračila. Obrestna mera je enaka obrestni meri na trgu EUR ali zadevne nacionalne valute.

3. Kadar carinski organ pomotoma odobri povračilo ali odpust, se zavezanost plačilu dajatev ponovno vzpostavi, kolikor izterjava prvotnega carinskega dolga ne zastara v skladu s členom 73.

V takih primerih je treba povrniti vse obresti, plačane v skladu z drugim pododstavkom odstavka 2.

Člen 85

Povračilo in odpust

1. Pod pogoji, ki jih določa ta oddelek, in če znesek, ki ga je treba vrniti ali odpustiti, presega določen znesek, se uvozne ali izvozne dajatve povrnejo ali odpustijo zaradi:

(a) previsoko obračunanih dajatev;

(b) pomanjkljivega blaga;

(c) napake carinskih organov;

(d) pravičnosti.

Poleg tega se dajatve povrnejo, kadar so bile navedene dajatve plačane in se ustrezna carinska deklaracija razveljavi v skladu s členom 117.

2. Kadar carinski organi sami ugotovijo v rokih, navedenih v členu 90(1), da je treba uvozne ali izvozne dajatve vrniti ali odpustiti na podlagi členov 86, 88 ali 89, jih ob upoštevanju pravil o pristojnosti za odločanje povrnejo ali odpustijo na svojo pobudo.

3. Povračilo ali odpust se ne odobri, kadar je položaj, zaradi katerega je nastala odločitev o določitvi zneska dajatve, posledica dolžnikove prevare.

Člen 86

Povračilo in odpust previsoko obračunanih dajatev

Uvozne ali izvozne dajatve se vrnejo ali odpustijo, kolikor znesek, naveden v prvotni odločbi carinskih organov, presega zapadli znesek ali dolžnik o njem ni bil obveščen v skladu s točkama (c) ali (d) člena 72(1).

Člen 87

Pomanjkljivo blago

1. Uvozne dajatve se vrnejo ali odpustijo, če odločitev o določitvi zneska takšnih dajatev zadeva blago, sproščeno v prosti promet, ki ga je uvoznik zavrnil, ker je bilo ob prepustitvi pomanjkljivo ali ni izpolnjevalo pogojev pogodbe, na podlagi katere je bilo uvoženo.

Šteje se, da pomanjkljivo blago zajema blago, poškodovano pred prepustitvijo.

2. Povračilo ali odpust uvoznih dajatev se odobri pod pogojem, da se blago ni uporabilo ali se je uporabilo toliko, kolikor je potrebno za ugotovitev, da je pomanjkljivo ali da ne izpolnjuje pogodbenih pogojev.

3. Carinski organi zagotovijo, da dolžnik ponovno izvozi blago s carinskega območja Skupnosti ali ga na svojo zahtevo da v postopek aktivnega oplemenitenja (vključno z uničenjem), zunanji tranzit ali hrambo ali v prosto cono.

Člen 88

Povračilo ali odpust zaradi napake carinskih organov

O povračilu ali odpustu uvoznih ali izvoznih dajatev se odloči, kadar prvotna odločba o določitvi zneska dajatev ni ustrezala plačljivemu znesku zaradi napake carinskih organov in če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) ni mogoče razumno pričakovati, da bi dolžnik lahko ugotovil navedeno napako;

(b) dolžnik je ravnal v dobri veri.

Kadar je preferencialni status blaga določen na podlagi upravnega sodelovanja z organi države ali ozemlja zunaj carinskega območja Skupnosti, velja izdaja potrdila navedenih organov, če se izkaže, da je nepravilno, za napako, za katero ni bilo razumno pričakovati, da se bo ugotovila v smislu točke (a) prvega odstavka.

Izdaja nepravilnega potrdila pa ne velja za napako, kadar potrdilo temelji na nepravilno predstavljenih podatkih, ki jih predloži izvoznik, razen kadar je očitno, da je organ, ki je potrdilo izdal, vedel ali bi moral vedeti, da blago ne izpolnjuje pogojev, določenih za upravičenost do preferencialne obravnave.

Šteje se, da je dolžnik ravnal v dobri veri, če lahko dokaže, da si je v času zadevnih trgovinskih operacij ustrezno prizadeval zagotoviti, da bi se izpolnili pogoji za preferencialno obravnavo.

Dolžnik se ne more sklicevati na dobro vero, če je Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavila obvestilo o upravičenem dvomu, da upravičena država ali ozemlje pravilno uporablja preferencialno ureditev.

Člen 89

Povračilo in odpust zaradi pravičnosti

Razen v primerih iz drugega pododstavka člena 85(1) in členov 86, 87 in 88 se uvozne in izvozne dajatve povrnejo ali odpustijo v interesu pravičnosti, kadar carinski dolg nastane v posebnih okoliščinah, v katerih dolžniku ni mogoče pripisati prevare ali očitne malomarnosti.

Člen 90

Postopek pri povračilu in odpustu

1 Dolžnik, ki meni, da je v skladu s členom 85 upravičen do povračila ali odpusta uvoznih ali izvoznih dajatev, predloži ustreznemu carinskemu uradu vlogo v naslednjih rokih:

(a) v primeru previsoko obračunanih dajatev, napake carinskih organov ali pravičnosti v treh letih od datuma obvestila o znesku;

(b) v primeru pomanjkljivega blaga v enem letu od datuma obvestila o znesku;

(c) v primeru razveljavitve carinske deklaracije v roku, predpisanem s pravili, ki se uporabljajo za razveljavitev.

Rok, določen v točkah (a) in (b) prvega pododstavka, se podaljša, kadar vlagatelj predloži dokazilo, da so mu nepredvidljive okoliščine ali višja sila preprečile pravočasno predložiti vlogo.

2. Odstavek 1 se smiselno uporablja v primerih, ko carinski organi povrnejo ali odpustijo dajatve na svojo pobudo na podlagi člena 85(2).

3 Kadar se na podlagi člena 24 vloži pritožba zoper obvestilo o carinskem dolgu, se ustrezen rok, določen v prvem pododstavku odstavka 1 tega člena, za čas trajanja pritožbenega postopka zadrži od datuma vložitve pritožbe.

4. Po prejemu vloge v skladu z odstavkom 1 carinski organi odločijo, ali bodo povračilo ali odpust, kakor ustreza, odobrili ali ne.

Povračilo in odpust sta lahko celotna ali delna.

Člen 91

Izvedbeni ukrepi

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje tega oddelka. Ti ukrepi tudi določijo primere, v katerih Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(3) odloči, ali sta odpust ali povračilo zneska dajatev upravičena.

POGLAVJE 4

UGASNITEV CARINSKEGA DOLGA

Člen 92

Ugasnitev

1. Brez poseganja v veljavne določbe v zvezi z zastaranjem carinskega dolga in neizterjavo takšnega dolga v primeru sodno ugotovljene plačilne nesposobnosti dolžnika uvozni ali izvozni carinski dolg ugasne:

(a) s plačilom zneska dajatev;

(b) ob upoštevanju odstavka 4 z odpustom zneska dajatev;

(c) kadar je v zvezi z blagom, prijavljenim za carinski postopek, iz katerega izhaja obveznost plačila dajatev, carinska deklaracija razveljavljena;

(d) kadar se blago, zavezano uvoznim ali izvoznim dajatvam, zaseže ali odvzame;

(e) kadar se blago, zavezano uvoznim ali izvoznim dajatvam, uniči pod carinskim nadzorom ali odstopi državi;

(f) kadar blago izgine ali obveznosti iz carinske zakonodaje niso izpolnjene zaradi popolnega uničenja ali nepovratne izgube navedenega blaga kot posledice dejanske narave blaga ali nepredvidljivih okoliščin ali višje sile ali navodil carinskih organov;

(g) kadar je carinski dolg nastal na podlagi členov 51 ali 54 in kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(i) napaka, zaradi katere je carinski dolg nastal, ni pomembneje vplivala na pravilno izvajanje prijavljenega postopka in ni bila storjena kot poskus goljufivega dejanja;

(ii) vse formalnosti, potrebne za ureditev položaja blaga, se naknadno izvedejo;

(h) kadar se je blago, sproščeno v prosti promet z znižano uvozno dajatvijo ali dajatev prosto zaradi njegove posebne uporabe, izvozilo z dovoljenjem carinskih organov;

(i) kadar je dolg nastal na podlagi člena 50 in kadar se formalnosti, ki so se opravile z namenom odobritve preferencialne tarifne obravnave iz navedenega člena, prekličejo ali se predloži zadovoljivo dokazilo, da preferencialna tarifna obravnava ni bila odobrena;

(j) kadar je ob upoštevanju odstavka 5 tega člena dolg nastal na podlagi člena 51 in predloženo dokazilo prepriča carinske organe, da se blago ni uporabilo ali porabilo ter se je izvozilo s carinskega območja Skupnosti.

Za namene točke (f) prvega pododstavka se šteje, da je blago nepovratno izgubljeno, kadar ga ne more nihče več uporabljati.

2. V primeru zasega ali odvzetja, kakor je navedeno v točki (d) odstavka 1, se za namene kazni, ki veljajo za carinske prekrške, vseeno šteje, da carinski dolg ni ugasnil, kadar so po zakonodaji države članice carine ali obstoj carinskega dolga podlaga za določitev kazni.

3. Kadar ugasne carinski dolg za blago, sproščeno v prosti promet z znižano uvozno dajatvijo ali dajatev prosto zaradi njegove posebne uporabe, se šteje, da so vsi odpadki in ostanki, ki nastanejo pri takem uničenju, neskupnostno blago.

4. Kadar obveznost plačila carinskega dolga velja za več oseb in se odpust odobri, ugasne obveznost plačila zneska dajatve samo za osebo ali osebe, ki ji (jim) je bil odpust odobren.

5. V primeru iz točke (j) odstavka 1 obveznost plačila zneska dajatve ne ugasne za osebo ali osebe, ki je storila oziroma so storile poskus goljufivega dejanja.

6. Kadar je dolg nastal na podlagi člena 51, ugasne obveznost plačila zneska dajatve za osebo, katere ravnanje ni bilo poskus goljufivega dejanja in ki je prispevala k boju proti goljufijam, zlasti v primerih, ko je bila opravljena nadzorovana pošiljka zaradi lažjega prepoznavanja storilcev kaznivih dejanj.

7. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavkov 1 do 6 tega člena.

NASLOV IV

PRIHOD BLAGA NA CARINSKO OBMOČJE SKUPNOSTI

POGLAVJE 1

BLAGO, VNESENO NA CARINSKO OBMOČJE

Člen 93

Obveznost vložitve uvozne skupne deklaracije

1. Blago, ki se vnese na carinsko območje Skupnosti, se zajame z uvozno skupno deklaracijo, razen blaga na prevoznih sredstvih, ki zgolj prehajajo ozemeljske vode ali zračni prostor carinskega območja Skupnosti, ne da bi se ustavila na navedenem območju.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi skupnega nabora in oblike podatkov za uvozno skupno deklaracijo, ki obsegajo navedbe, potrebne za analizo tveganja in pravilno uporabo carinskih kontrol, predvsem zaradi varnosti in varovanja, pri čemer uporabi, kadar je to primerno, mednarodne standarde in trgovinske prakse.

2. Razen kadar ni drugače določeno, se uvozna skupna deklaracija vloži ali da na razpolago pristojnemu carinskemu uradu, preden je blago vneseno na carinsko območje Skupnosti.

3. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe v zvezi:

(a) pogoji, pod katerimi se zahteva po uvozni skupni deklaraciji lahko opusti ali prilagodi;

(b) rokom, v katerem se uvozna skupna deklaracija vloži ali da na razpolago, preden se blago vnese na carinsko območje Skupnosti;

(c) pravili glede izjem in sprememb v zvezi z rokom iz točke (b);

(d) določitvijo pristojnega carinskega urada, pri katerem se vloži ali da na razpolago uvozna skupna deklaracija ter pri katerem se izvajajo analiza tveganja in kontrole na podlagi tveganja ob vnosu blaga.

Pri sprejemanju teh ukrepov se upoštevajo:

(a) posebne okoliščine;

(b) uporaba teh ukrepov pri nekaterih vrstah prometa blaga, vrstah prevoza ali gospodarskih subjektih;

(c) mednarodni sporazumi, ki predvidevajo posebne varnostne ureditve.

Člen 94

Vložitev in odgovorna oseba

1. Uvozna skupna deklaracija se vloži z uporabo tehnike elektronske obdelave podatkov. Trgovinski podatki, podatki iz pristanišč ter podatki o prevozu se lahko uporabijo pod pogojem, da vsebujejo potrebne navedbe za skupno uvozno deklaracijo.

Carinski organi lahko v izjemnih okoliščinah sprejmejo uvozno skupno deklaracijo v papirni obliki pod pogojem, da uporabijo enako stopnjo analize tveganja kot pri skupnih uvoznih deklaracijah, vloženih z uporabo tehniko elektronske obdelave podatkov, ter da je mogoče izpolniti zahteve po izmenjavi takšnih podatkov z drugimi carinskimi organi.

2. Uvozno skupno deklaracijo vloži oseba, ki vnese blago ali prevzame odgovornost za prevoz blaga na carinsko območje Skupnosti.

3. Ne glede na obveznosti osebe iz odstavka 2 lahko namesto nje uvozno skupno deklaracijo vloži ena od naslednjih oseb:

(a) uvoznik ali prejemnik ali druga oseba, v imenu ali za račun katere deluje oseba iz odstavka 2;

(b) katera koli oseba, ki zadevno blago lahko predloži ali da predložiti pristojnemu carinskemu organu.

4. Kadar je to primerno, carinski organi obvestijo osebo, ki je vložila uvozno skupno deklaracijo, o pošiljkah, ki bi lahko pomenile posebno tveganje za varnost in varovanje.

Člen 95

Sprememba skupne deklaracije

Osebi, ki vloži skupno uvozno deklaracijo, se po vložitvi deklaracije na njeno zahtevo lahko dovoli spremeniti eno ali več navedb v deklaraciji.

Popravki pa niso več mogoči, kadar:

(a) carinski organi obvestijo osebo, ki je vložila skupno deklaracijo, da nameravajo pregledati blago;

(b) carinski organi ugotovijo, da zadevne navedbe niso pravilne;

(c) carinski organi dovolijo iznos blaga.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izjem pri točki (c) drugega odstavka tega člena.

Člen 96

Carinska deklaracija, ki nadomesti skupno deklaracijo

Pristojni carinski urad lahko opusti zahtevo po vložitvi uvozne skupne deklaracije za blago, za katero se pred iztekom roka iz točke (b) člena 93(3) vloži carinska deklaracija. V tem primeru carinska deklaracija vsebuje najmanj navedbe, potrebne za uvozno skupno deklaracijo. Dokler se carinska deklaracija ne sprejme v skladu s členom 114, ima status uvozne skupne deklaracije.

POGLAVJE 2

PRIHOD BLAGA

Oddelek 1

Vnos blaga na carinsko območje Skupnosti

Člen 97

Carinski nadzor

1. Blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti, je od trenutka vnosa pod carinskim nadzorom in je lahko predmet carinskih kontrol. Zanj veljajo prepovedi in omejitve, upravičene na podlagi javne morale, javnega reda ali javne varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstva okolja, varstva narodnega bogastva umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti, izvajanja ohranjanja ribolovnih virov in ukrepov za upravljanje, varstva industrijske ali poslovne lastnine, vključno s kontrolami predhodnih sestavin za prepovedane droge, ponarejenega blaga in gotovine, ki se vnašajo v Skupnost.

Blago ostane pod takim nadzorom tako dolgo, kot je potrebno za določitev njegovega carinskega statusa.

Brez poseganja v člen 176 skupnostno blago ni predmet carinskega nadzora, potem ko se ugotovi njegov status.

Neskupnostno blago ostane pod carinskim nadzorom, dokler se njegov carinski status ne spremeni ali se blago ne izvozi ali uniči.

2. Vsaka oseba z interesom za blago pod carinskim nadzorom lahko z dovoljenjem carinskih organov kadar koli pregleda blago ali vzame vzorce, da določi njegovo tarifno uvrstitev, carinsko vrednost ali carinski status.

3. Blago ostane pod carinskim nadzorom, dokler ga carinski organi ne prepustijo.

Člen 98

Prevoz na ustrezen kraj

1. Oseba, ki vnese blago na carinsko območje Skupnosti, ga po ruti, ki jo določijo carinski organi, in v skladu z njihovimi navodili nemudoma prepelje do carinskega urada, ki ga določijo carinski organi, ali na kateri koli drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo navedeni organi, ali v prosto cono.

Blago, vneseno v prosto cono, se v navedeno prosto cono vnese neposredno bodisi po morju bodisi po zraku ali, če se vnese po kopnem, brez prehajanja nekega drugega dela carinskega območja Skupnosti.

V skladu s členom 101 se blago predloži carinskim organom takoj ob prihodu.

2. Vsaka oseba, ki prevzame odgovornost za prevoz blaga po njegovem vnosu na carinsko območje Skupnosti, postane odgovorna za izpolnitev obveznosti iz odstavka 1.

3. Blago, za katero lahko veljajo, čeprav je še zunaj carinskega območja Skupnosti, carinske kontrole carinskih organov države članice zaradi sporazuma, sklenjenega z zadevno državo ali ozemljem zunaj carinskega območja Skupnosti, se obravnava enako kot blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti.

4. Odstavek 1 ne izključuje uporabe katere od posebnih določb v zvezi s pismi, razglednicami in tiskovinami ali blagom, ki ga prenašajo potniki, pod pogojem, da zaradi tega niso ogroženi carinski nadzor in carinske kontrole.

5. Odstavek 1 se ne uporablja za blago, ki se prevaža na prevoznem sredstvu, ki le prehaja ozemeljske vode ali zračni prostor carinskega območja Skupnosti, ne da bi se na navedenem območju ustavilo.

Člen 99

Zračni in pomorski prevoz znotraj Skupnosti

1. Odstavki 1 do 4 člena 98 ter členi 93 do 96 in členi 100 do 103 se ne uporabljajo za blago, ki začasno zapusti carinsko območje Skupnosti, medtem ko se po morju ali zraku giblje med dvema krajema na navedenem območju, pod pogojem, da prevoz poteka po direktni ruti in z zračnim ali ladijskim linijskim prevozom brez pristanka zunaj carinskega območja Skupnosti.

2. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi posebnih določb za zračni in ladijski linijski prevoz.

Člen 100

Prevoz v posebnih okoliščinah

1. Kadar obveznosti iz člena 98(1) zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile ni mogoče izpolniti, oseba, ki jo ta obveznost zavezuje, ali kaka druga oseba, ki deluje v imenu navedene osebe, o nastalem položaju nemudoma obvesti carinske organe. Kadar nepredvidljive okoliščine ali višja sila ne povzročijo popolne izgube blaga, so carinski organi obveščeni tudi o natančni lokaciji blaga.

2. Kadar sta ladja ali zrakoplov iz člena 98(5) zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile prisiljena začasno pristati na carinskem območju Skupnosti in ni mogoče izpolniti obveznosti iz člena 98(1), oseba, ki je ladjo ali zrakoplov pripeljala na carinsko območje Skupnosti, ali kaka druga oseba, ki deluje v imenu navedene osebe, o nastalem položaju nemudoma obvesti carinske organe.

3. Carinski organi določijo, katere ukrepe je treba sprejeti, da se omogoči carinski nadzor nad blagom iz odstavka 1 ali nad blagom na krovu ladje ali zrakoplova v okoliščinah iz odstavka 2 ter da se, kadar je to primerno, zagotovi poznejši prevoz blaga do carinskega urada ali drugega kraja, ki ga določijo ali odobrijo carinski organi.

Oddelek 2

Predložitev, raztovarjanje in pregled blaga

Člen 101

Predložitev blaga carini

1. Blago, ki prihaja na carinsko območje Skupnosti, predloži carini ena od naslednjih oseb:

(a) oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje Skupnosti;

(b) oseba, v imenu katere deluje oseba, ki je blago vnesla na navedeno območje;

(c) oseba, ki je prevzela odgovornost za prevoz blaga po njegovem vnosu na carinsko območje Skupnosti.

2. Ne glede na obveznosti osebe, opisane v odstavku 1, lahko blago namesto nje predloži ena od naslednjih oseb:

(a) katera koli oseba, ki nemudoma da blago v carinski postopek;

(b) imetnik dovoljenja za upravljanje skladišč ali katera koli oseba, ki opravlja dejavnosti v prosti coni.

3. Oseba, ki blago predloži, se sklicuje na uvozno skupno deklaracijo ali carinsko deklaracijo, vloženo za blago.

4. Odstavek 1 ne izključuje uporabe posebnih določb v zvezi z:

(a) blagom, ki ga prenašajo potniki;

(b) blagom, ki je dano v carinski postopek, vendar brez zahteve po njegovi predložitvi carini;

(c) pismi, razglednicami, tiskovinami.

Člen 102

Raztovarjanje in pregled blaga

1. Blago se s prevoznega sredstva, na katerem se nahaja, raztovori ali pretovori le z dovoljenjem carinskih organov na krajih, ki jih določijo ali odobrijo navedeni organi.

Takšno dovoljenje pa ni potrebno, če je treba blago zaradi neposredne nevarnosti v celoti ali delno nujno raztovoriti. V takem primer so carinski organi o tem nemudoma obveščeni.

2. Carinski organi lahko kadar koli zahtevajo raztovarjanje ali razpakiranje blaga, da ga pregledajo, vzamejo vzorce ali pregledajo prevozno sredstvo, ki blago prevaža.

3. Blago, predloženo carini, se brez dovoljenja carinskih organov ne sme iznesti s kraja predložitve.

Oddelek 3

Formalnosti po predložitvi

Člen 103

Obveznost dajanja neskupnostnega blaga v carinski postopek

Brez poseganja v člena 131 in 133 se neskupnostno blago, predloženo carini, da v carinski postopek.

Razen kadar ni drugače določeno, deklarant prosto izbere carinski postopek, v katerega želi dati blago, ne glede na naravo ali količino blaga, državo porekla blaga, državo odpreme ali namembno državo.

Člen 104

Blago, za katerega se šteje, da je dano v začasno hrambo

1. Razen kadar se blago nemudoma da v poseben carinski postopek, za katerega je bila sprejeta carinska deklaracija, ali se je dalo v prosto cono, se šteje, da se je neskupnostno blago, predloženo carini, dalo v začasno hrambo v skladu s členom 160.

2. Kadar se ugotovi, da neskupnostno blago, predloženo carini, ni zajeto s skupno uvozno deklaracijo, in brez poseganja v obveznost, določeno s členom 93(2), ter izjeme ali opustitev, določene z ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 93(3), imetnik blaga nemudoma predloži takšno deklaracijo.

Oddelek 4

Blago, ki se je gibalo v postopku tranzita

Člen 105

Opustitev obveznosti za blago, ki prihaja v tranzitu

Člen 98, razen prvega pododstavka odstavka 1 tega člena, in členi 101 do 104 se ne uporabljajo, kadar se na carinsko območje Skupnosti vnese blago, ki je že v tranzitnem postopku.

Člen 106

Določbe, ki se uporabljajo za neskupnostno blago, ko se postopek tranzita konča

Členi 102, 103 in 104 se uporabljajo za naslednje blago, kadar je takšno blago predloženo carini v carinskem uradu namembne države na carinskem območju Skupnosti v skladu s predpisi, ki urejajo tranzit:

(a) neskupnostno blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti v postopku tranzita;

(b) neskupnostno blago, ki se je na navedenem območju gibalo v postopku tranzita.

NASLOV V

SPLOŠNA PRAVILA O CARINSKEM STATUSU IN CARINSKEM POSTOPKU

POGLAVJE 1

STATUS BLAGA

Člen 107

Domneva skupnostnega statusa

1. Za vse blago na carinskem območju Skupnosti se domneva, da je skupnostno blago, razen če se ugotovi, da nima skupnostnega statusa.

2. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki določajo:

(a) primere, v katerih se domneva iz odstavka 1 tega člena ne uporabi;

(b) način, kako se lahko določi skupnostni status blaga.

Člen 108

Izguba skupnostnega statusa

Skupnostno blago postane neskupnostno blago v naslednjih primerih:

(a) kadar zapusti carinsko območje Skupnosti, kolikor se ne uporabljajo pravila o notranjem tranzitu ali člen 109;

(b) kadar je bilo dano v zunanji tranzit, hrambo ali postopek aktivnega oplemenitenja, kolikor carinska zakonodaja to dopušča;

(c) kadar je dano v postopek posebne uporabe in se pozneje odstopi državi;

(d) kadar se deklaracija za sprostitev blaga v prosti promet o prepustitvi blaga razveljavi v skladu z ukrepi, sprejetimi na podlagi drugega pododstavka člena 117(2).

Člen 109

Blago, ki začasno zapusti carinsko območje

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev pogojev, pod katerimi se skupnostno blago lahko giblje z ene točke do druge na carinskem območju Skupnosti in začasno zunaj tega območja, ne da bi spremenilo svoj carinski status in ne da bi bilo predmet carinskega postopka.

POGLAVJE 2

CARINSKA DEKLARACIJA

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 110

Deklaracija blaga, nadzor skupnostnega blaga

1. Za vse blago, ki bo dano v carinski postopek, razen v prosto cono, se vloži carinska deklaracija, ki ustreza določenemu postopku.

2. Skupnostno blago, prijavljeno za carinski postopek, je pod carinskim nadzorom od trenutka prejema deklaracije iz odstavka 1 do trenutka, ko zapusti carinsko območje Skupnosti ali se odstopi državi ali se carinska deklaracija razveljavi v skladu s členom 117.

Člen 111

Pristojni carinski uradi

1. Razen kadar ni z zakonodajo Skupnosti drugače določeno, države članice določijo lokacijo in pristojnost raznih carinskih uradov na svojem ozemlju ter zagotovijo, da so ti uradi odprti ob primernih dneh in urah.

Pri tem države članice upoštevajo naravo prometa in blaga ter carinski postopek, v katerega bo blago dano, tako da mednarodni promet ni ne oviran ne moten.

2. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za ustanovitev naslednjih pristojnih carinskih uradov:

(a) carinskega urada, pri katerem se carinska deklaracija vloži ali da na razpolago;

(b) carinskega urada, v katerem se izvajajo analiza tveganja ter uvozne ali izvozne kontrole blaga na podlagi tveganja.

Člen 112

Vrste carinske deklaracije

1. Carinska deklaracija se vloži z uporabo tehnike elektronske obdelave podatkov.

S to tehniko se lahko vložijo ali dajo na razpolago tudi spremne listine, potrebne za uporabo določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 in kadar je to predvideno, se carinska deklaracija lahko vloži v pisni obliki ali v obliki ustne prijave ali kakim drugim dejanjem, s katerim se blago lahko da v carinski postopek.

3. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavkov 1 in 2 tega člena.

Oddelek 2

Standardne deklaracije

Člen 113

Vsebina deklaracije, spremne listine

1. Carinske deklaracije vsebujejo vse navedbe, potrebne za uporabo določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno. Deklaracije, vložene z uporabo tehnike elektronske obdelave podatkov, imajo elektronski podpis ali kak drug način avtentifikaciije. Deklaracije v pisni obliki so podpisane.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi specifikacij, ki jim carinske deklaracije morajo ustrezati.

2. Elektronske ali pisne listine, potrebne za uporabo določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno, so carinskim organom na razpolago ob vložitvi deklaracije.

Vendar lahko carinski organi na zahtevo dovolijo, da se navedene listine dajo na razpolago po prepustitvi blaga.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje prvega in drugega pododstavka tega odstavka.

Člen 114

Prejem deklaracije

1. Carinski organi nemudoma sprejmejo deklaracije, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 113, pod pogojem, da je blago, na katerega se nanašajo, na razpolago za carinsko kontrolo.

2. Kadar se carinska deklaracija v skladu z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 111(2), vloži v uradu, ki ni urad, v katerem se predloži blago, se deklaracija lahko sprejme, kadar urad, v katerem se blago predloži, potrdi razpoložljivost blaga za kontrolo.

3. Datum prejema carinske deklaracije s strani carinskih organov je, razen kadar ni drugače določeno, datum, ko se uporabijo določbe, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno, in se opravijo vse druge uvozne in izvozne formalnosti.

Člen 115

Deklarant

1. Carinsko deklaracijo lahko izpolni vsaka oseba, ki lahko predloži ali da na razpolago vse listine, potrebne za uporabo predpisov, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno. Ta oseba lahko tudi predloži ali da predložiti zadevno blago pristojnemu carinskemu organu.

Kadar pa s prejemom carinske deklaracije nastanejo posebne obveznosti za določeno osebo, mora deklaracijo izpolniti navedena oseba ali mora biti izpolnjena v njenem imenu.

2. Deklarant mora imeti sedež na carinskem območju Skupnosti.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev pogojev, pod katerimi se lahko opusti zahteva iz prvega pododstavka tega odstavka.

Člen 116

Sprememba deklaracije

Deklarantu se na njegovo zahtevo dovoli, da spremeni eno ali več navedb v deklaraciji, potem ko carinski organi deklaracijo že sprejmejo. Deklaracija se zaradi spremembe ne more uporabiti za drugo blago kot tisto, ki ga je prvotno zajela.

Sprememba se ne dovoli, kadar se pred vložitvijo zahteve po spremembi zgodi naslednje:

(a) carinski organi obvestijo deklaranta, da nameravajo pregledati blago;

(b) carinski organi ugotovijo, da zadevne navedbe niso pravilne;

(c) carinski organi prepustijo blago.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izjem pri točki (c) drugega odstavka tega člena.

Člen 117

Razveljavitev deklaracije

1. Carinski organi na zahtevo deklaranta razveljavijo že sprejeto deklaracijo v naslednjih primerih:

(a) kadar se prepričajo, da bo blago nemudoma dano v drug carinski postopek;

(b) kadar se prepričajo, da zaradi posebnih okoliščin ni več upravičeno dati blago v carinski postopek, za katerega je bilo prijavljeno.

Kadar pa carinski organi obvestijo deklaranta, da nameravajo pregledati blago, se zahtevek za razveljavitev deklaracije sprejme šele po opravljenem pregledu.

2. Deklaracija se ne razveljavi po prepustitvi blaga.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izjem pri prvem pododstavku tega odstavka.

3. Razveljavitev deklaracije ne vpliva na uporabo upravnih ali kazenskih sankcij.

Oddelek 3

Preverjanje

Člen 118

Preverjanje deklaracije

1. Zaradi preverjanja točnosti navedb, ki jih vsebuje deklaracija, carinski organi lahko:

(a) pregledajo deklaracijo in vse listine v pisni ali elektronski obliki, ki so potrebne za uporabo določb glede carinskega postopka, za katerega je blago prijavljeno;

(b) zahtevajo, da deklarant predloži še druge listine, razen tistih iz točke (a);

(c) pregledajo blago;

(d) vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnejšega preverjanja.

2. Ugotovitve carinskih organov imajo enako dokazno moč na celotnem carinskem območju Skupnosti.

Člen 119

Pregled in vzorčenje blaga

1. Prevoz blaga do kraja pregleda blaga in odvzema vzorcev ter manipulacijo, potrebno zaradi takšnega pregleda ali odvzema vzorcev, opravi deklarant ali se opravita na njegovo odgovornost. Nastale stroške nosi deklarant.

2. Deklarant ima pravico prisostvovati pregledu blaga in odvzemu vzorcev. Kadar imajo carinski organi utemeljen razlog, lahko zahtevajo, da deklarant ali njegov zastopnik prisostvuje pregledu blaga ali odvzemu vzorcev ali da jim deklarant zagotovi pomoč, ki je potrebna za lažje izvajanje takšnega pregleda ali odvzema vzorcev.

3. Pod pogojem, da se vzorci odvzamejo v skladu z veljavnimi določbami, carinskim organom ni treba plačati kakršnega koli nadomestila v zvezi s tem, vendar nosijo stroške svoje analize ali pregleda.

Člen 120

Delni pregled in vzorčenje blaga

1. Kadar se pregleda samo del blaga, ki je zajeto z deklaracijo, ali se odvzamejo vzorci, veljajo rezultati delnega pregleda ali analize ali pregleda vzorcev za vse blago, ki je zajeto z isto deklaracijo.

Vendar lahko deklarant zahteva dodatni pregled ali vzorčenje blaga, če meni, da rezultati delnega pregleda ali analize ali pregleda odvzetih vzorcev niso veljavni za preostalo prijavljeno blago. Zahtevi se ugodi, pod pogojem, da blago še ni prepuščeno ali, če je že prepuščeno, da deklarant dokaže, da se ni v ničemer spremenilo.

2. Kadar deklaracija zajema dve ali več postavk blaga, se za namene odstavka 1 šteje, da navedbe za posamezno postavko tvorijo ločeno deklaracijo.

Člen 121

Rezultati preverjanja

1. Rezultati preverjanja deklaracije so podlaga za uporabo določb, ki urejajo carinski postopek, v katerega je dano blago.

2. Kadar se deklaracija ne preveri, se odstavek 1 uporabi na podlagi navedb v deklaraciji.

Člen 122

Ukrepi za prepoznavanje

1. Carinski organi ali, kadar je to primerno, pooblaščeni gospodarski subjekti sprejmejo potrebne ukrepe za prepoznavanje blaga, kadar se prepoznavanje zahteva zaradi izpolnjevanja pogojev, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno.

Navedeni ukrepi za prepoznavanje imajo enako dokazno moč na celotnem carinskem območju Skupnosti.

2. Sredstva za prepoznavanje, pritrjena na blago ali prevozno sredstvo, odstranijo ali uničijo samo carinski organi ali gospodarski subjekti, kadar jih carinski organi za to pooblastijo, razen kadar sta zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile njihova odstranitev ali uničenje nujna za zaščito blaga ali prevoznega sredstva.

Oddelek 4

Prepustitev

Člen 123

Prepustitev blaga

1. Kadar so pogoji za dajanje blaga v zadevni postopek izpolnjeni in če za blago ne velja kaka prepoved ali omejitev, carinski organi brez poseganja v člen 124 prepustijo blago, takoj ko preverijo navedbe v deklaraciji ali jih sprejmejo brez preverjanja.

Prvi pododstavek se uporabi, kadar se preverjanje, kakor je navedeno v členu 118, ne more zaključiti v razumnem roku in navzočnost blaga za preverjanje ni več potrebna.

2. Vse blago, zajeto z isto deklaracijo, se prepusti hkrati.

Kadar deklaracija zajema dve ali več postavk blaga, se za namene prvega pododstavka šteje, da navedbe za posamezno postavko tvorijo ločeno deklaracijo.

3. Kadar se blago v skladu z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 111(2), predloži v carinskem uradu, ki ni urad, pri katerem je bila sprejeta deklaracija, zadevna urada izmenjata podatke, ki so potrebni za prepustitev blaga, ne da bi to vplivalo na kontrole v zvezi z varovanjem in varnostjo.

Člen 124

Prepustitev, pogojena s plačilom carinskega dolga ali predložitvijo zavarovanja

1. Kadar s prejemom carinske deklaracije nastane carinski dolg, je prepustitev blaga pogojena s plačilom dolga ali s predložitvijo zavarovanja za kritje navedenega dolga.

Brez poseganja v odstavek 2 pa se prvi pododstavek ne uporablja za začasni uvoz z delno oprostitvijo uvoznih dajatev.

2. Kadar carinski organi na podlagi določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno, zahtevajo predložitev zavarovanja, se navedeno blago sprosti v zadevni carinski postopek šele po predložitvi zavarovanja.

POGLAVJE 3

POENOSTAVITVE V ZVEZI S CARINSKIMI DEKLARACIJAMI

Oddelek 1

Poenostavljene deklaracije

Člen 125

Poenostavljena deklaracija

Carinski organi dovolijo pooblaščenemu gospodarskemu subjektu prepustitev blaga na podlagi poenostavljene deklaracije.

Poenostavljena deklaracija je lahko v obliki vpisa v deklarantove evidence, pod pogojem, da imajo carinski organi dostop do teh podatkov na deklarantovem elektronskem sistemu in se lahko izpolnijo pogoji glede izmenjave takih podatkov med carinskimi uradi.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe v zvezi:

(a) pogojev, pod katerimi se izda dovoljenje iz prvega odstavka tega člena;

(b) specifikacij, ki jim mora ustrezati poenostavljena deklaracija iz prvega in drugega odstavka tega člena.

Člen 126

Opustitev obveznosti deklaranta

Ko se blago prepusti v skladu s členom 125, lahko carinski organi brez poseganja v zakonske obveznosti deklaranta opustijo obveznost predložitve blaga carini.

Člen 127

Občasna poenostavljena deklaracija

Kadar se poenostavljena deklaracija zahteva občasno, jo carinski urad, pri katerem je deklaracija vložena, lahko sprejme brez izdanega dovoljenja.

Člen 128

Dopolnilna deklaracija

1 V primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 125 ali 127 deklarant, ki mu je bila dovoljena uporaba poenostavljene deklaracije, predloži dopolnilno deklaracijo, ki vsebuje nadaljnje navedbe, potrebne za carinsko deklaracijo za zadevni carinski postopek.

V primeru deklaracije, odobrene v skladu s členom 125, je dopolnilna deklaracija lahko splošna, periodična ali zbirna.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izjem pri prvem pododstavku tega odstavka.

2. Dopolnilna in poenostavljena deklaracija iz člena 125(1) sestavljata enoten, nedeljiv instrument, ki začne veljati z datumom prejema poenostavljene deklaracije v skladu s členom 114.

Kadar poenostavljeno deklaracijo nadomestita vpis v evidence gospodarskega subjekta in dostop carinskih organov do teh podatkov, deklaracija začne veljati z datumom vpisa blaga v evidence.

3. Kraj, kjer se vloži dopolnilna deklaracija v skladu z dovoljenjem, je za namene iz člena 60 kraj vložitve carinske deklaracije.

Člen 129

Uporaba pravil za standardne deklaracije

Členi 113 do 122 se smiselno uporabljajo za poenostavljeno in dopolnilno deklaracijo.

Oddelek 2

Druge poenostavitve

Člen 130

Olajšanje uvrščanja

Carinski organi lahko na zahtevo deklaranta odobrijo uporabo enotne ali skupne tarifne podštevilke za celotno pošiljko, pod pogojem, da pošiljko sestavlja blago, ki spada pod različne tarifne podštevilke, in bi izdelava carinske deklaracije za vsako posamezno navedeno blago v skladu z njegovo tarifno uvrstitvijo pomenila delo in stroške, nesorazmerne z vpletenimi uvoznimi ali izvoznimi ukrepi.

Kadar pa je treba plačati uvozne ali izvozne dajatve, plačljivi znesek ni manjši od zneska, ki bi ga bilo treba plačati, če bi bilo vsako posamezno blago uvrščeno posebej.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje prvega in drugega pododstavka tega člena.

POGLAVJE 4

PREPUSTITEV BLAGA

Člen 131

Uničenje blaga

Glede na okoliščine lahko carinski organi zahtevajo, da se carini predloženo blago uniči, in o tem imetnika blaga ustrezno obvestijo. Stroške uničenja nosi imetnik blaga.

Člen 132

Ukrepi, ki jih izvajajo carinski organi

1. V naslednjih primerih carinski organi sprejmejo vse potrebne ukrepe, vključno z uničenjem, za prepustitev blaga:

(a) kadar je bilo blago na carinsko območje Skupnosti vneseno nezakonito ali ni bilo predloženo carinskemu nadzoru;

(b) kadar se blago ne more prepustiti zaradi katerega od naslednjih razlogov:

(i) blaga zaradi razlogov, ki jih je mogoče pripisati deklarantu, ni bilo mogoče pregledati ali s pregledom nadaljevati v roku, ki so ga predpisali carinski organi;

(ii) dokumenti, ki jih je treba predložiti, preden se blago lahko da ali prepusti v zahtevani carinski postopek, niso bili dani na razpolago;

(iii) plačila ali zavarovanja, ki bi jih bilo treba plačati ali predložiti v zvezi z uvoznimi ali izvoznimi dajatvami, odvisno od primera, niso bila plačana ali predložena v predpisanem roku;

(iv) za blago veljajo prepovedi ali omejitve, vključno tiste v zvezi z varnostjo in varovanjem;

(c) kadar blago po prepustitvi ni bilo izneseno v razumnem obdobju;

(d) kadar je bilo po prepustitvi blaga ugotovljeno, da blago ne izpolnjuje pogojev za navedeno prepustitev;

(e) kadar se blago odstopi državi.

2. Neskupnostno blago, ki se ga državi odstopi, zaseže ali odvzame, se šteje, da je dano v postopek začasne hrambe.

Člen 133

Odstop blaga

1. Neskupnostno blago ali blago za uporabo v posebne namene lahko nosilec postopka ali, kjer je primerno, imetnik blaga odstopi državi.

2. Odstop blaga ne vključuje stroškov za državo. Nosilec postopka ali, kjer je primerno, imetnik blaga nosi stroške uničenja ali druge prepustitve blaga.

Člen 134

Izvedbeni ukrepi

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje tega poglavja.

NASLOV VI

SPROSTITEV V PROSTI PROMET IN OPROSTITEV UVOZNIH DAJATEV

POGLAVJE 1

SPROSTITEV V PROSTI PROMET

Člen 135

Področje uporabe in učinek

1. Neskupnostno blago, namenjeno na trg Skupnosti, se da v postopek sprostitve v prosti promet.

2. Sprostitev v prosti promet obsega:

(a) uporabo ukrepov trgovinske politike, kolikor jih ni treba uporabiti že v zgodnejši fazi;

(b) pobiranje kakršnih koli uvoznih dajatev;

(c) pobiranje DDV in obveznosti iz trošarin, kakor določajo veljavni predpisi o DDV in trošarini;

(d) izpolnitev drugih predpisanih formalnosti glede uvoza blaga.

3. S sprostitvijo v prosti promet dobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga.

POGLAVJE 2

OPROSTITEV UVOZNIH DAJATEV

Oddelek 1

Vrnjeno blago

Člen 136

Področje uporabe in učinek

1. Skupnostno blago, ki je bilo izvoženo iz carinskega območja Skupnosti in je bilo na navedeno območje vrnjeno v obdobju treh let ter prijavljeno za sprostitev v prosti promet, je lahko na zahtevo zadevne osebe oproščeno plačila uvoznih dajatev.

2. Triletno obdobje iz odstavka 1 se lahko v primeru posebnih okoliščin podaljša.

3. Če je bilo vrnjeno blago pred izvozom iz carinskega območja Skupnosti zaradi posebne uporabe sproščeno v prosti promet z znižano stopnjo uvozne dajatve ali dajatev prosto, se oprostitev iz odstavka 1 odobri, če se blago sprosti v prosti promet za enako posebno uporabo.

Če posebna uporaba, zaradi katere se zadevno blago sprosti v prosti promet, ni več enaka, se od zneska uvoznih dajatev za to blago odštejejo vsi zneski, pobrani ob prvi sprostitvi v prosti promet. Če slednji zneski presegajo znesek, obračunan za sprostitev vrnjenega blaga v prosti promet, se povračila ne odobrijo.

4. Kadar skupnostno blago v skladu s členom 108 izgubi svoj skupnostni status in se naknadno sprosti v prosti promet, se smiselno uporabljajo odstavki 1, 2 in 3 tega člena.

Člen 137

Primeri, v katerih se oprostitev uvoznih dajatev ne odobri

Oprostitev uvoznih dajatev, predvidenih v členu 136, se ne odobri v naslednjih primerih:

(a) če je blago izvoženo iz carinskega območja Skupnosti v okviru postopka pasivnega oplemenitenja, razen če navedeno blago ostane v državi izvoza;

(b) če je blago bilo deležno ugodnosti ukrepov kmetijske politike v zvezi z njegovim izvozom iz carinskega območja Skupnosti.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi odstopanj od prvega odstavka tega člena.

Člen 138

Stanje blaga

Oprostitev uvoznih dajatev, predvidena s členom 136, se odobri samo za blago, ki se ponovno uvozi v enakem stanju, kot je bilo izvoženo.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi odstopanj od prvega odstavka tega člena.

Člen 139

Blago, predhodno dano v postopek aktivnega oplemenitenja

1. Člena 136 in 138 se smiselno uporabljata za oplemenitene izdelke, ki so bili pred ponovnim izvozom iz carinskega območja Skupnosti dani v postopek aktivnega oplemenitenja.

2. Na zahtevo deklaranta in pod pogojem, da predloži potrebne podatke, se znesek uvozne dajatve za blago iz odstavka 1 tega člena, določi v skladu s členom 58(3). Datum prejema obvestila o ponovnem izvozu se šteje za datum sprostitve v prosti promet.

3. Oprostitev uvoznih dajatev, predvidena v členu 136, se ne odobri za oplemenitene izdelke, izvožene v skladu s točko (b) člena 150(2), razen če se zagotovi, da nobeno uvozno blago ne bo dano v postopek aktivnega oplemenitenja.

Oddelek 2

Morski ribolov in morski proizvodi

Člen 140

Proizvodi morskega ribolova in drugi morski proizvodi

1. Brez poseganja v člen 39(1) so naslednji proizvodi ob sprostitvi v prosti promet oproščeni uvoznih dajatev:

(a) proizvodi morskega ribolova in drugi proizvodi, ki jih iz ozemeljskega morja države ali ozemlja zunaj carinskega območja Skupnosti pridobijo plovila, ki so registrirana ali vpisana izključno v državi članici in plujejo pod zastavo navedene članice;

(b) proizvodi, pridobljeni iz proizvodov, navedenih v točki (a) na predelovalnih ladjah, ki izpolnjujejo pogoje iz navedene točke.

2. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavka 1 tega člena.

Oddelek 3

Posebne okoliščine

Člen 141

Oprostitev uvoznih dajatev na podlagi posebnih okoliščin

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki določajo primere in pogoje za odobritev oprostitve uvoznih dajatev na podlagi posebnih okoliščin, kadar se blago sprosti v prosti promet.

Pri sprejemanju teh ukrepov se upoštevajo mednarodni sporazumi, status zadevne osebe, narava blaga in posebna uporaba blaga.

NASLOV VII

POSEBNI POSTOPKI

POGLAVJE 1

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 142

Področje uporabe

Blago se lahko da v katero koli od naslednjih kategorij posebnih postopkov:

(a) tranzit;

(b) hramba;

(c) posebna uporaba;

(d) predelava.

Člen 143

Dovoljenje

1. Uporaba predelave, postopka posebne uporabe ali skladišč za začasno hrambo ali carinsko skladiščenje blaga je odvisna od dovoljenja, ki ga izdajo carinski organi.

Pogoji, pod katerimi se dovoli uporaba enega ali več posebnih postopkov, so določeni v dovoljenju.

Dovoljenje lahko zajema carinske organe več držav članic (eno dovoljenje) ali uporabo več posebnih postopkov (združeno dovoljenje).

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi pogojev in postopkov za pridobitev dovoljenja.

2. Razen kadar ni drugače določeno, se dovoljenje iz odstavka 1 podeli samo naslednjim osebam:

(a) osebam s sedežem na carinskem območju Skupnosti, razen pri začasnem uvozu, ko imajo osebe sedež zunaj carinskega območja Skupnosti;

(b) osebam, ki zagotovijo vsa potrebna zavarovanja za pravilno izvajanje operacij in ki v primerih, ko lahko nastane carinski dolg ali druge dajatve za blago, dano v posebni postopek, predložijo zavarovanje v skladu s členom 61;

(c) v primeru začasnega uvoza ali postopka aktivnega oplemenitenja osebi, ki blago uporablja ali uredi njegovo uporabo ali ki izvaja oplemenitenje blaga oziroma uredi takšno izvajanje.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev odstopanja od točk (a), (b) in (c) prvega pododstavka tega odstavka.

3. Razen kadar ni drugače določeno in poleg odstavka 2 se dovoljenje iz odstavka 1 podeli samo ob izpolnjevanju naslednjih pogojev:

(a) kadar carinski organi lahko nadzorujejo in spremljajo postopek, ne da bi morali uvesti upravne ukrepe, ki bi bili nesorazmerni z zadevnimi gospodarskimi potrebami;

(b) kadar dovoljenje za začasni uvoz ali postopek aktivnega ali pasivnega oplemenitenja ne škodi bistvenim interesom proizvajalcev Skupnosti.

Šteje se, da bistveni interesi proizvajalcev Skupnosti niso oškodovani v skladu s točko (b) prvega pododstavka, razen če obstaja dokaz o nasprotnem.

Kadar obstaja dokaz, da bodo bistveni interesi proizvajalcev Skupnosti verjetno oškodovani, se izvede preiskava gospodarskih pogojev v skladu s postopkom iz člena 196(3).

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, ki urejajo preiskavo gospodarskih pogojev.

4. Imetnik dovoljenja obvesti carinske organe o vsem, kar se zgodi po izdaji dovoljenja in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje ali vsebino.

Člen 144

Uporaba

Zahtevek za dovoljenje se predloži carinskim organom, ki so pristojni za kraj, v katerem se vodi vlagateljeva glavna računovodska evidenca za carinske namene.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev odstopanj od prvega odstavka tega člena.

Člen 145

Evidence

1. Razen pri tranzitnem postopku mora imetnik dovoljenja, nosilec postopka in vse osebe, ki opravljajo neko dejavnost v zvezi s hrambo, obdelavo ali predelavo blaga ter prodajo ali nakupom blaga v prostih conah, voditi evidence v obliki, ki jo potrdijo carinski organi.

Evidence morajo carinskim organom omogočati nadzor nad zadevnim postopkom, zlasti glede prepoznavanja blaga, danega v navedeni postopek, njegovega carinskega statusa in gibanja.

2. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev odstopanj od obveznosti iz prvega pododstavka odstavka 1 tega člena.

Člen 146

Zaključek postopka

1. Razen pri tranzitnem postopku in brez poseganja v člen 176 se posebni postopek konča ali je zaključen, ko se blago, dano v postopek, ali oplemeniteni proizvodi dajo v naknadni carinski postopek, so zapustili carinsko območje Skupnosti ali se odstopijo državi.

2. V primeru tranzitnega postopka se postopki in obveznosti nosilca postopka končajo, ko se blago, dano v postopek, in zahtevani podatki predložijo namembnemu carinskemu uradu v skladu s predpisi zadevnega postopka.

Carinski organi zaključijo navedeni postopek in navedene obveznosti, ko lahko na podlagi primerjave podatkov, ki jih ima carinski urad odhoda, in podatkov, ki jih ima carinski namembni urad, ugotovijo, da se je postopek pravilno končal.

Člen 147

Prenos pravic in obveznosti

Pod pogoji, ki jih določijo carinski organi, se lahko pravice in obveznosti nosilca postopka za blago, ki je bilo dano v posebni postopek razen v tranzit, prenesejo na druge osebe, ki izpolnjujejo pogoje za zadevni postopek.

Člen 148

Gibanje blaga

Blago, dano v posebni postopek razen v tranzit, se lahko giblje med različnimi kraji na carinskem območju Skupnosti.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje prvega odstavka tega odstavka.

Člen 149

Običajno ravnanje

Blago, ki je dano v carinsko skladiščenje, v postopek predelave ali v prosto cono, je lahko predmet običajnega ravnanja, katerega namen je blago ohraniti, izboljšati njegov izgled ali tržno kakovost ali ga pripraviti za distribucijo ali nadaljnjo prodajo.

Člen 150

Enakovredno blago

1. Enakovredno blago obsega skupnostno blago, ki se hrani, uporablja ali predela namesto blaga, ki je dano v posebni postopek.

Pri postopku pasivnega oplemenitenja enakovredno blago obsega neskupnostno blago, ki se predela namesto skupnostnega blaga, danega v postopek pasivnega oplemenitenja.

Enakovredno blago ima enako osemmestno oznako kombinirane nomenklature, enako tržno kakovost in enake tehnične lastnosti kot blago, ki ga zamenjuje.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev odstopanj od tretjega pododstavka tega odstavka.

2. Pod pogojem, da je zagotovljen pravilen potek postopka, zlasti glede carinskega nadzora, carinski organi odobrijo:

(a) uporabo enakovrednega blaga v okviru posebnega postopka razen tranzita, začasnega uvoza in postopka začasne hrambe;

(b) v primeru postopka aktivnega oplemenitenja izvoz oplemenitenih proizvodov, pridobljenih iz enakovrednega blaga pred uvozom blaga, ki ga zamenjujejo;

(c) v primeru postopka pasivnega oplemenitenja uvoz oplemenitenih proizvodov, pridobljenih iz enakovrednega blaga pred izvozom blaga, ki ga zamenjujejo.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev primerov, v katerih carinski organi lahko odobrijo uporabo enakovrednega blaga v okviru začasnega uvoza.

3. Uporaba enakovrednega blaga ni dovoljena v zvezi z običajnim ravnanjem, kakor je opredeljeno v členu 149, ali kadar bi pomenila neupravičeno prednost glede uvozne dajatve.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe o določitvi dodatnih primerov, ko uporaba enakovrednega blaga ni dovoljena.

4. V primeru iz točke (b) odstavka 2 tega člena in kadar bi bili oplemeniteni proizvodi zavezani izvoznim dajatvam, če se ne bi izvozili v okviru postopka aktivnega oplemenitenja, imetnik dovoljenja priskrbi zavarovanje za zagotovitev plačila dajatev, če neskupnostno blago ne bi bilo uvoženo v roku iz člena 179(3).

Člen 151

Izvedbeni ukrepi

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje postopkov iz tega naslova.

POGLAVJE 2

TRANZIT

Oddelek 1

Zunanji in notranji tranzit

Člen 152

Zunanji tranzit

1. V okviru postopka zunanjega tranzita se neskupnostno blago lahko giblje iz enega v drug kraj na carinskem območju Skupnosti, ne da bi zanj veljale naslednje obveznosti:

(a) uvozne dajatve;

(b) DDV ob uvozu in trošarine, kakor določajo veljavni predpisi o DDV in trošarinah;

(c) ukrepi trgovinske politike, če se ne uporabljajo za vnos blaga na carinsko območje Skupnosti ali iznos blaga iz njega.

2. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, s katerimi določi primere in pogoje, ko se skupnostno blago lahko da v zunanji tranzit.

3. Gibanje iz odstavka 1 se izvaja na enega od naslednjih načinov:

(a) v okviru postopka zunanjega skupnostnega tranzita iz člena 154(1);

(b) v okviru zvezka TIR (Konvencija TIR), pod pogojem da:

(i) takšno gibanje se je začelo ali se bo končalo zunaj carinskega območja Skupnosti;

(ii) takšno gibanje se opravi med dvema krajema na carinskem območju Skupnosti po ozemlju države ali ozemlja zunaj carinskega območja Skupnosti;

(c) v okviru zvezka ATA (Konvencija ATA/Istanbulska konvencija) kot tranzitnega dokumenta;

(d) v okviru Renskega manifesta (člen 9 revidirane Konvencije za plovbo po Renu);

(e) v okviru obrazca 302, predvidenega v sporazumu med pogodbenicami Severnoatlantskega pakta o statusu njihovih sil, ki je bil podpisan v Londonu 19. junija 1951;

(f) v ovkiru poštnega sistema v skladu z akti svetovne poštne zveze, kadar blago prevažajo nosilci pravic in obveznosti iz takšnih aktov ali se blago prevaža zanje.

4. Zunanji tranzit se uporablja brez poseganja v člen 148.

Člen 153

Notranji tranzit

1. V okviru postopka notranjega tranzita in pod pogoji iz odstavkov 2 in 3 se skupnostno blago lahko giblje iz enega v drug kraj na carinskem območju Skupnosti in prehaja po drugem ozemlju zunanj navedenega območja, ne da bi pri tem spremenilo svoj carinski status.

2. Gibanje iz odstavka 1 se izvaja na enega od naslednjih načinov:

(a) v okviru postopka notranjega skupnostnega tranzita iz člena 154(2), če je taka možnost predvidena z mednarodnim sporazumom;

(b) v okviru zvezka TIR (Konvencija TIR);

(c) v okviru zvezka ATA (Konvencija ATA/Istanbulska konvencija) kot tranzitnega dokumenta;

(d) v okviru Renskega manifesta (člen 9 revidirane Konvencije za plovbo po Renu);

(e) v okviru obrazca 302, predvidenega v sporazumu med pogodbenicami Severnoatlantskega pakta o statusu njihovih sil, ki je bil podpisan v Londonu 19. junija 1951;

(f) v ovkiru poštnega sistema v skladu z akti svetovne poštne zveze, kadar blago prevažajo nosilci pravic in obveznosti iz takšnih aktov ali se blago prevaža zanje.

3. V primerih iz točk (b) do (f) odstavka 2 blago ohrani carinski status skupnostnega blaga, samo če se navedeni status dodeli v posebnih pogojih in posebni obliki.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev pogojev in oblike za dodelitev navedenega carinskega statusa.

Oddelek 2

Skupnostni tranzit

Člen 154

Področje uporabe

1. V okviru postopka zunanjega skupnostnega tranzita se blago iz člena 152(1) in (2) lahko giblje v skladu z navedenim členom in členoma 155 in 156.

2. V okviru postopka notranjega skupnostnega tranzita se blago iz člena 153(1) lahko giblje v skladu z navedenim členom in členom 155.

Člen 155

Obveznosti nosilca skupnostnega tranzitnega postopka

1. Nosilec skupnostnega tranzitnega postopka je odgovoren za:

(a) predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku in v skladu z ukrepi, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja;

(b) spoštovanje carinskih določb v zvezi s postopkom;

(c) predložitev zavarovanja za zagotovitev plačila carinskega dolga ali drugih dajatev, zlasti DDV in trošarin, kakor določajo veljavni predpisi o DDV in trošarinah, ki lahko nastane v zvezi z blagom, razen če ni v carinski zakonodaji določeno drugače.

2. Prevoznik ali prejemnik blaga, ki ob prejemu blago ve, da se giblje v okviru postopka skupnostnega tranzita, je odgovoren tudi za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku in v skladu z ukrepi, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja blaga.

Člen 156

Blago, ki v okviru postopka zunanjega skupnostnega tranzita prehaja območje države zunaj carinskega območja Skupnosti

Postopek zunanjega skupnostnega tranzita se uporablja za blago, ki prehaja ozemlje zunaj carinskega območja Skupnosti, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a) taka možnost je predvidena po mednarodnem sporazumu;

(b) prevoz po navedenem območju poteka na podlagi enotne prevozne listine, sestavljene na carinskem območju Skupnosti.

V primeru iz točke (b) prvega odstavka se izvajanje postopka zunanjega skupnostnega tranzita prekine, ko je blago zunaj carinskega območja Skupnosti.

POGLAVJE 3

HRAMBA

Oddelek 1

SKUPNE DOLOČBE

Člen 157

Področje uporabe

1. V tem poglavju „hramba“ obsega začasno hrambo, carinsko skladiščenje in postopke za prosto cono.

2. V okviru postopka hrambe se neskupnostno blago lahko skladišči na carinskem območju Skupnosti, ne da bi zanj veljale naslednje obveznosti:

(a) uvozne dajatve;

(b) DDV ob uvozu in trošarine, kakor določajo veljavni predpisi o DDV in trošarinah;

(c) ukrepi trgovinske politike, če se ne uporabljajo za vnos blaga na carinsko območje Skupnosti ali iznos blaga iz njega.

3. Skupnostno blago je lahko dano v carinsko skladiščenje ali v prosto cono v skladu z zakonodajo Skupnosti, ki ureja posamezna področja.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, s katerimi določi nadaljnje primere in pogoje, ko se skupnostno blago lahko da v carinsko skladiščenje ali v prosto cono.

Člen 158

Odgovornosti imetnika dovoljenja ali nosilca postopka

1. Odgovornost imetnika dovoljenja in nosilca postopka je:

(a) zagotoviti, da se blago v postopku začasne hrambe ali carinskem skladiščenju ne umakne izpod carinskega nadzora;

(b) izpolniti obveznosti, ki izhajajo iz hrambe blaga v okviru postopka začasne hrambe ali carinskega skladiščenja;

(c) izpolniti posebne pogoje, določene v dovoljenju za postopek carinskega skladiščenja ali za upravljanje s skladiščnimi kapacitetami.

2. Kadar se dovoljenje nanaša na javno carinsko skladišče, lahko z odstopanjem od odstavka 1 določi, da se obveznosti iz točk (a) ali (b) odstavka 1 naložijo izključno nosilcu postopka. V tem primeru carinski organi lahko zahtevajo, da nosilec postopka predloži zavarovanje za zagotovitev plačila kakršnega koli carinskega dolga ali drugih dajatev, ki utegnejo nastati, zlasti DDV in trošarin, kakor določajo veljavni predpisi o DDV in trošarinah.

3. Nosilec postopka je vedno odgovoren za izpolnjevanje obveznosti, ki nastanejo z dajanjem blaga v postopek začasne hrambe ali carinskega skladiščenja.

Člen 159

Rok za zaključek postopka

Blago lahko ostane v postopku hrambe brez časovne omejitve.

Vendar lahko carinski organi v izjemnih primerih določijo rok, do katerega je treba postopek skladiščenja zaključiti.

Oddelek 2

Začasna hramba

Člen 160

Blago v začasni hrambi

1. Kadar naslednje neskupnostno blago ni prijavljeno za drug carinski postopek, se šteje, da ga je imetnik blaga po predložitvi blaga carini prijavil za začasno hrambo:

(a) blago, ki se vnese na carinsko območje Skupnosti razen neposredno v prosto cono;

(b) blago, ki se vnese na drug del carinskega območja Skupnosti iz proste cone;

(c) blago, pri katerem je zunanji tranzitni postopek končan.

Šteje se, da je bila carinska deklaracija vložena in s strani carinskih organov sprejeta v trenutku predložitve blaga carini.

2. Uvozna skupna deklaracija predstavlja carinsko deklaracijo za postopek začasne hrambe.

3. Carinski organi lahko zahtevajo, da imetnik blaga predloži zavarovanje za zagotovitev plačila kakršnega koli carinskega dolga ali drugih dajatev, ki utegnejo nastati, zlasti DDV in trošarin, kakor določajo veljavni predpisi o DDV in trošarinah.

4. Kadar blaga iz kakršnega koli razloga ni mogoče prepustiti v postopek začasne hrambe, carinski organi nemudoma ukrenejo vse potrebno za ureditev položaja blaga.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje prvega pododstavka tega odstavka.

Člen 161

Ravnanje z blagom v začasni hrambi

1. Blago v postopku začasne hrambe se hrani samo v odobrenih začasnih skladiščih.

2. Brez poseganja v določbe člena 97(2) je blago v postopku začasne hrambe predmet samo takšnega ravnanja, ki zagotavlja njegovo ohranitev v nespremenjenem stanju brez spreminjanja njegovega izgleda ali tehničnih lastnosti.

Oddelek 3

Carinsko skladiščenje

Člen 162

Hramba v carinskih skladiščih

1. V okviru postopka carinskega skladiščenja se neskupnostno blago lahko hrani v skladiščih, ki jih odobrijo carinski organi in so pod njihovim nadzorom, v nadaljnjem besedilu „carinska skladišča“.

2. Skladišča s takim dovoljenjem lahko uporabijo vse osebe za skladiščenje blaga (javno carinsko skladišče), za hrambo blaga pa imetnik dovoljenja za carinsko skladiščenje (zasebno carinsko skladišče).

3. Blago, dano v postopek carinskega skladiščenja, se lahko začasno iznese iz carinskega skladišča, kadar to utemeljujejo okoliščine. Tak iznos morajo carinski organi, razen v primeru višje sile, predhodno dovoliti.

Člen 163

Skupnostno blago in dejavnosti oplemenitenja

1. Kadar obstaja gospodarska potreba in ni ogrožen carinski nadzor, lahko carinski organi v prostorih carinskih skladišč dovolijo naslednje dejavnosti:

(a) hrambo skupnostnega blaga;

(b) predelavo blaga v postopku aktivnega oplemenitenja ali posebne uporabe v skladu s pogoji, ki jih predvidevajo ti postopki.

2. V primerih iz odstavka 1 se ne šteje, da je blago v postopku carinskega skladiščenja.

Oddelek 4

Proste cone

Člen 164

Določitev prostih con

1. Države članice lahko dele carinskega območja Skupnosti, ki ležijo na navedenem območju in so ločeni od ostalega območja, določijo za proste cone.

Država članica za vsako prosto cono določi zajeto območje in opredeli vhodne in izhodne točke.

2. Proste cone so zaprto območje.

Meja, vhod in izhod z območja proste cone so pod nadzorom carinskih organov.

3. Osebe in prevozna sredstva, ki vstopajo v proste cone ali jih zapuščajo, so lahko predmet carinske kontrole.

Člen 165

Objekti in dejavnosti v prostih conah

1. Za vsako postavitev objektov v prosti coni je potrebno predhodno dovoljenje carinskih organov.

2. Ob upoštevanju carinske zakonodaje je v prosti coni dovoljena katera koli industrijska, trgovinska ali storitvena dejavnost. O izvajanju teh dejavnosti je treba carinske organe obvestiti vnaprej.

3. Carinski organi lahko opravljanje dejavnosti iz odstavka 2 prepovejo ali omejijo zaradi narave zadevnega blaga, zaradi zahtev carinskega nadzora ali varnostnih zahtev.

4. Carinski organi lahko prepovejo izvajanje dejavnosti v prosti coni osebam, ki ne predložijo potrebnih zagotovil o spoštovanju carinskih določb.

Člen 166

Drugi carinski postopki v prosti coni

1. Neskupnostno blago se lahko, dokler je na območju proste cone, sprosti v prosti promet ali da v postopek aktivnega oplemenitenja ali posebne uporabe pod pogoji, določenimi za te postopke

2. V primerih iz odstavka 1 se ne šteje, da je blago v postopku proste cone.

Člen 167

Predložitev blaga in dajanje blaga v postopek

1. Blago, vneseno v prosto cono, se predloži carini in zanj se opravijo predpisane carinske formalnosti, kadar:

(a) je vneseno v prosto cono neposredno z območja, ki je zunaj carinskega območja Skupnosti;

(b) je bilo dano v carinski postopek, ki se konča, ko je blago dano v postopek proste cone;

(c) je dano v postopek proste cone, da bi koristilo odločbo o povračilu ali odpustu uvoznih dajatev;

(d) izpolnjuje pogoje za ukrepe kmetijske politike v zvezi z izvozom takega blaga.

2. Blaga, ki je v prosto cono vneseno v drugih okoliščinah razen tistih iz odstavka 1, ni treba predložiti carini.

3. Šteje se, da je blago dano v postopek proste cone v trenutku, ko se vnese v prosto cono, razen če ni dano že v drug carinski postopek.

Člen 168

Skupnostno blago v prosti coni

1. Skupnostno blago se lahko v prosto cono vnese, skladišči, giblje, uporablja, predela ali porabi. V takih primerih se ne šteje, da je blago v postopku proste cone.

2. Na zahtevo zadevne osebe carinski organi potrdijo skupnostni status naslednjega blaga:

(a) skupnostnega blaga, ki se vnese v prosto cono;

(b) skupnostnega blaga, ki je bilo oplemeniteno v prosti coni;

(c) blaga, ki se sprosti v prosti promet v prosti coni.

Člen 169

Poraba ali predelava neskupnostnega blaga

1. Razen v primerih, predvidenih v členu 166, se neskupnostno blago v prostih conah ne sme porabiti, uporabiti ali predelati.

2. Brez poseganja v določbe, ki se uporabljajo za dobave ali skladiščenje blaga za oskrbo v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 800/1999[18], in kadar zadevni postopek tako predvideva, odstavek 1 tega člena ne izključuje uporabe ali porabe blaga, ki je sproščeno v prosti promet ali začasno uvoženo, če iz njih ne izhaja uporaba uvoznih dajatev ali ukrepov skupne kmetijske ali trgovinske politike.

V primeru take uporabe ali porabe se ne zahteva deklaracija za sprostitev v prosti promet ali za začasni uvoz.

Takšna deklaracija pa se zahteva, če za takšno blago velja tarifna kvota ali zgornja mejna vrednost.

Člen 170

Izvoz, ponovni izvoz in vnos blaga na drug del carinskega območja Skupnosti

Brez poseganja v zakonodajo Skupnosti, ki ureja posebna področja, se lahko blago v prosti coni izvozi ali ponovno izvozi s carinskega območja Skupnosti ali vnese na drug del carinskega območja Skupnosti.

Členi 97 do 104 se smiselno uporabljajo za blago, vneseno na druge dele carinskega območja Skupnosti.

Člen 171

Carinski status blaga, vrnjenega na drug del carinskega območja Skupnosti

1. Kadar je blago vrnjeno iz proste cone na drug del carinskega območja Skupnosti, se lahko za dokazilo o skupnostnem statusu tega blaga uporabi potrdilo iz člena 168 (2).

2. Kadar se skupnostnega statusa blaga ne dokaže na podlagi odstavka 1 ali s katerim koli drugim odobrenim dokumentom, se blago šteje za neskupnostno.

Vendar se za potrebe uporabe izvoznih dajatev in izvoznih potrdil ali izvoznih ukrepov, predpisanih v okviru trgovinske ali kmetijske politike, blago šteje za skupnostno.

POGLAVJE 4

POSEBNA UPORABA

Oddelek 1

Začasni uvoz

Člen 172

Področje uporabe

1. V okviru postopka začasnega uvoza se neskupnostno blago lahko uporablja na carinskem območju Skupnosti s popolno ali delno oprostitvijo uvoznih dajatev in trošarin, kakor so določene z veljavnimi predpisi o trošarini, ne da bi zanj veljali ukrepi trgovinske politike, če se ne uporabljajo za vnos blaga na carinsko območje Skupnosti ali za iznos iz njega.

Kadar je blago deležno popolne oprostitve uvoznih dajatev, je v skladu z veljavnimi predpisi o DDV deležno tudi oprostitve DDV ob uvozu.

2. Postopek začasnega uvoza se lahko uporabi, samo če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) blago je namenjeno za ponovni izvoz;

(b) predvidena ni nobena sprememba blaga, razen običajne depreciacije zaradi uporabe;

(c) zagotoviti je mogoče prepoznavanje blaga, danega v postopek, razen kadar glede na naravo blaga ali predvidene operacije ni verjetna zloraba postopka zaradi odsotnosti ukrepov za zagotovitev prepoznavanja, ali v primeru iz člena 150, ko se lahko preveri usklajenost s predpisanimi pogoji glede enakovrednega blaga.

Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izjem pri točki (a) prvega pododstavka tega odstavka.

Člen 173

Rok, v katerem blago lahko ostane v začasnem uvozu

1. Carinski organi določijo rok, v katerem mora biti blago, dano v postopek začasnega uvoza, ponovno izvoženo ali dano v nadaljnji carinski postopek. Tak rok mora biti dovolj dolg, da se doseže cilj dovoljene uporabe.

2. Najdaljši rok, v katerem blago lahko ostane v postopku začasnega uvoza zaradi istega namena in na odgovornost istega imetnika dovoljenja, tudi če se je postopek zaključil z dajanjem blaga v nadaljnji carinski postopek in nato ponovno v postopek začasnega uvoza, je 24 mesecev.

3. Kadar se v izjemnih okoliščinah dovoljene uporabe ne more izvesti v roku iz odstavkov 1 in 2, lahko carinski organi na zahtevo imetnika dovoljenja ta rok podaljšajo.

Člen 174

Okoliščine, zajete z začasnim uvozom

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev primerov in pogojev, ko se lahko uporabi postopek začasnega uvoza in odobri popolna ali delna oprostitev uvoznih dajatev.

Pri sprejemanju teh ukrepov se upošteva mednarodne sporazume ter naravo in uporabo blaga.

Člen 175

Višina uvoznih dajatev v primeru začasnega uvoza z delno oprostitvijo

uvoznih dajatev

1. Znesek uvoznih dajatev za blago, dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, znaša 3 % zneska uvoznih dajatev, ki bi ga bilo za navedeno blago treba plačati, če bi bilo sproščeno v prosti promet na dan, ko je bilo dano v postopek začasnega uvoza.

Navedeni znesek se plača za vsak mesec ali del meseca, v katerem je blago dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo.

2. Znesek uvoznih dajatev ne presega zneska, ki bi se plačal, če bi se zadevno blago sprostilo v prosti promet na dan, ko je bilo dano v postopek začasnega uvoza.

Oddelek 2

Posebna uporaba

Člen 176

Carinski nadzor v okviru postopka posebne uporabe

1. V okviru postopka posebne uporabe se lahko blago zaradi njegove posebne uporabe sprosti v prosti promet z oprostitvijo dajatve ali po znižani carinski stopnji. Blago ostane pod carinskim nadzorom.

2. Carinski nadzor v postopku posebne uporabe se konča v naslednjih primerih:

(a) kadar je bilo blago uporabljeno za namene, določene za uporabo oprostitve carine ali znižane carinske stopnje;

(b) kadar se blago izvozi, uniči ali odstopi državi;

(c) kadar je bilo blago uporabljeno za namene, ki niso določeni za uporabo oprostitve carine ali znižane carinske stopnje in so bile veljavne uvozne dajatve plačane.

POGLAVJE 5

OPLEMENITENJE

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 177

Normativ porabe

Carinski organi določijo bodisi normativ porabe ali povprečni normativ porabe za operacijo, opravljeno v okviru postopka oplemenitenja, po potrebi pa tudi način določanja takega normativa, razen kjer normativ porabe določi zakonodaja Skupnosti, ki ureja posamezna področja.

Normativ porabe ali povprečni normativ porabe se določi na podlagi dejanskih okoliščin, v katerih se oplemenitenje izvaja ali se bo izvajalo. Ta normativ se kasneje po potrebi lahko spremeni.

Oddelek 2

Aktivno oplemenitenje

Člen 178

Področje uporabe

1. Brez poseganja v člen 150 se neskupnostno blago v okviru postopka aktivnega oplemenitenja lahko uporabi na carinskem območju Skupnosti v eni ali več operacijah oplemenitenja, ne da bi za takšno blago veljale:

(a) uvozne dajatve;

(b) DDV ob uvozu in trošarine, kakor določajo veljavni predpisi o DDV in trošarinah;

(c) ukrepi trgovinske politike, če se ne uporabljajo za vnos blaga na carinsko območje Skupnosti ali za iznos iz njega.

2. Postopek aktivnega oplemenitenja se brez poseganja v uporabo proizvodnih pripomočkov lahko uporabi v primerih, ko ne gre za popravilo, samo kadar se blago, dano v postopek, lahko prepozna v oplemenitenih proizvodih.

V primeru iz člena 150 se postopek lahko uporabi, kadar se lahko preveri usklajenost s predpisanimi pogoji glede enakovrednega blaga.

3. Postopek aktivnega oplemenitenja se poleg določb iz odstavkov 1 in 2 uporablja tudi za naslednje blago:

(a) blago, za katero je treba izvesti operacije za zagotovitev usklajenosti s tehničnimi določbami v zzvezi s sprostitvijo v prosti promet;

(b) blago, za katero je nujno običajno ravnanje v skladu s členom 149.

Člen 179

Rok za zaključek postopka

1. Carinski organi določijo rok, v katerem je treba blago, ki je dano v postopek aktivnega oplemenitenja, ali oplemenitene proizvode dati v nadaljnji carinski postopek, razen če so uničeni in ni nobenih ostankov.

Rok teče od dneva, ko je neskupnostno blago dano v postopek, pri čemer se upošteva čas, ki je potreben za izvedbo oplemenitenja in za dajanje oplemenitenih proizvodov v nadaljnji carinski postopek.

2. Carinski organi lahko odobrijo podaljšanje roka iz odstavka 1, če imetnik dovoljenja predloži ustrezno utemeljen zahtevek.

Dovoljenje lahko določa, da se rok, ki začne teči sredi koledarskega meseca, trimesečja ali polletja, izteče zadnji dan naslednjega koledarskega meseca oziroma trimesečja ali polletja.

3. V primeru predhodnega izvoza v skladu s točko (b) člena 150(2) carinski organi določijo rok, v katerem je treba neskupnostno blago prijaviti za postopek. Navedeni rok teče od dneva prejema izvozne deklaracije za oplemenitene proizvode, pridobljene iz ustreznega enakovrednega blaga.

Člen 180

Začasni ponovni izvoz za nadaljnje oplemenitenje

Del blaga ali vse blago, dano v postopek aktivnega oplemenitenja, ali oplemeniteni proizvodi se lahko ob predhodnem dovoljenju carinskih organov začasno izvozijo zaradi nadaljnjega oplemenitenja zunaj carinskega območja Skupnosti v skladu s pogoji, določenimi za postopek pasivnega oplemenitenja.

Oddelek 3

Pasivno oplemenitenje

Člen 181

Področje uporabe

1. V okviru postopka pasivnega oplemenitenja se skupnostno blago lahko začasno izvozi s carinskega območja Skupnosti, da se izvedejo operacije oplemenitenja blaga. Oplemeniteni izdelki, pridobljeni iz navedenega blaga, se lahko sprostijo v prosti promet s popolno ali delno oprostitvijo uvoznih dajatev

2. Pasivno oplemenitenje ni dovoljeno za naslednje skupnostno blago:

(a) blago, ki je zaradi izvoza upravičeno do povračila ali oprostitve uvoznih dajatev;

(b) blago, ki je bilo pred izvozom sproščeno v prosti promet s popolno oprostitvijo carine ali po znižani carinski stopnji zaradi njegove posebne uporabe, vse dokler niso izpolnjeni nameni takšne posebne uporabe, razen če mora tako blago v popravilo;

(c) blago, ki je zaradi izvoza upravičeno do izvoznih nadomestil;

(d) blago, ki je zaradi izvoza upravičeno do druge finančne ugodnosti, kot so nadomestila iz točke (c), odobrene v okviru skupne kmetijske politike.

3. Kadar imetnik dovoljenja prijavi blago za sprostitev v prosti promet, se mu na njegovo zahtevo odobri popolna ali delna oprostitev uvoznih dajatev, kakor je navedeno v odstavku 1.

4. V primerih, ki niso zajeti v členih 182 in 183, in kadar gre za dajatev ad valorem, se znesek uvoznih dajatev izračuna na podlagi stroškov oplemenitenja, opravljenega zunaj carinskega območja Skupnosti.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev pravil za tak izračun in pravila v zvezi s posebnimi dajatvami.

5. Carinski organi določijo rok, v katerem mora biti začasno izvoženo blago ponovno uvoženo na carinsko območje Skupnosti v obliki oplemenitenih proizvodov in sproščeno v prosti promet, da je lahko upravičeno do popolne ali delne oprostitve uvoznih dajatev. Ta rok lahko podaljšajo, če imetnik dovoljenja predloži ustrezno utemeljen zahtevek.

Člen 182

Popravljeno blago

1. Kadar se carinski organi prepričajo, da je bilo blago popravljeno brezplačno bodisi zaradi pogodbene ali zakonske obveznosti, ki izhaja iz garancije, bodisi zaradi tovarniške napake, je upravičeno do popolne oprostitve uvoznih dajatev.

2. Odstavek 1 ne velja, kadar se tovarniška napaka opazi že ob prvi sprostitvi zadevnega blaga v prosti promet.

Člen 183

Sistem standardne zamenjave

1. V okviru sistema standardne zamenjave lahko uvoženi proizvod, v nadaljevanju „nadomestni proizvod“, v skladu z odstavki 2 do 5 nadomesti oplemeniteni proizvod.

2. Carinski organi dovolijo uporabo sistema standardne zamenjave, kadar oplemenitenje zajema popravilo skupnostnega blaga, ki ni predmet ukrepov skupne kmetijske politike ali posebnih dogovorov, ki veljajo za nekatero blago, pridobljeno s predelavo kmetijskih proizvodov.

3. Nadomestno blago ima enako osemmestno oznako kombinirane nomenklature, enako tržno kakovost in enake tehnične lastnosti, kot bi jih imelo pomanjkljivo blago, če bi bilo na njem opravljeno popravilo.

4. Kadar se pomanjkljivo blago uporabi že pred izvozom, morajo biti tudi rabljeni nadomestni proizvodi.

Vendar carinski organi opustijo zahtevo, določeno v prvem pododstavku, če je bil nadomestni proizvod dobavljen brezplačno bodisi zaradi pogodbene ali zakonske obveznosti, ki izhaja iz garancije, bodisi zaradi tovarniške napake.

5. Določbe, ki bi veljale za oplemenitene proizvode, veljajo tudi za nadomestne proizvode.

Člen 184

Predhodni uvoz nadomestnih proizvodov

1. Carinski organi pod pogoji, ki jih sami določijo, dovolijo uvoz nadomestnih proizvodov, preden se pomanjkljivo blago izvozi.

V primeru takega predhodnega uvoza nadomestnega proizvoda se predloži zavarovanje za znesek uvoznih dajatev, ki bi se plačale, če se pomanjkljivo blago ne bi izvozilo v skladu z odstavkom 2.

2. Pomanjkljivo blago se izvozi v roku dveh mesecev od dneva, ko carinski organi sprejmejo deklaracijo za sprostitev nadomestnih proizvodov v prosti promet.

3. Kadar v izjemnih okoliščinah pomanjkljivega blaga ni mogoče izvoziti v roku iz odstavka 2, lahko carinski organi na zahtevo zadevne osebe navedeni rok podaljšajo.

NASLOV VIII

ODHOD BLAGA S CARINSKEGA OBMOČJA SKUPNOSTI

POGLAVJE 1

BLAGO, IZNESENO S CARINSKEGA OBMOČJA SKUPNOSTI

Člen 185

Obveznost vložitve predodhodne deklaracije

1. Blago, namenjeno iznosu s carinskega območja Skupnosti, je zajeto s predodhodno deklaracijo, ki se vloži ali se da na razpolago pri pristojnem carinskem uradu, preden se blago iznese s carinskega območja Skupnosti.

Vendar se odstavek 1 ne uporablja za blago, ki se prevaža na prevoznem sredstvu, ki le prehaja ozemeljske vode ali zračni prostor carinskega območja Skupnosti, ne da bi se tam ustavilo.

2. Kadar je v skladu s členom 189 potrebna carinska deklaracija ali obvestilo o ponovnem izvozu, navedena deklaracija ali obvestilo predstavlja predodhodno deklaracijo.

Predodhodna deklaracija ima obliko izstopne skupne deklaracije iz člena 190, kadar se ne zahteva niti carinska deklaracija niti obvestilo o ponovnem izvozu.

3. Predodhodna deklaracija vsebuje najmanj podatke, potrebne za izstopno skupno deklaracijo.

Člen 186

Ukrepi za določitev nekaterih podrobnosti

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe v zvezi:

(a) s primeri in pogoji, ko za blago, ki zapušča carinsko območje Skupnosti, ni potrebna predodhodna deklaracija;

(b) s pogoji, pod katerimi se zahteva po predodhodni deklaraciji lahko opusti ali se spremeni;

(c) z rokom, do katerega je treba vložiti ali dati na razpolago predodhodno deklaracijo, preden se blago iznese s carinskega območja Skupnosti;

(d) z vsemi izjemami in spremembami roka iz točke (c);

(e) z določitvijo pristojnega carinskega urada, pri katerem se predodhodna deklaracija vloži ali da na razpolago ter pri katerem se izvajajo analiza tveganja in kontrole na podlagi tveganja ob izvozu in izstopu.

Pri sprejemanju teh ukrepov se upoštevajo:

(a) posebne okoliščine;

(b) uporaba teh ukrepov pri nekaterih vrstah prometa blaga, vrstah prevoza ali gospodarskih subjektih;

(c) mednarodni sporazumi, ki predvidevajo posebne varnostne ureditve.

Člen 187

Formalnosti in carinski nadzor

1. Za blago, ki bo zapustilo carinsko območje Skupnosti, je treba opraviti izstopne formalnosti, ki ustrezno vključujejo naslednje :

(a) povračilo ali odpust uvoznih dajatev ali plačilo izvoznih nadomestil;

(b) pobiranje izvoznih dajatev;

(c) formalnosti, ki se zahtevajo v okviru veljavnih predpisov o DDV in trošarinah;

(d) uporaba prepovedi in omejitev, upravičenih na podlagi javne morale, javnega reda ali javne varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstva okolja, varstva narodnega bogastva umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti, izvajanja ohranjanja ribolovnih virov in ukrepov za upravljanje, varstva industrijske ali poslovne lastnine, vključno s kontrolami predhodnih sestavin za prepovedane droge, ponarejenega blaga in gotovine, ki se iznašajo iz Skupnosti

2. Blago, ki zapušča carinsko območje Skupnosti, je pod carinskim nadzorom in je lahko predmet carinskih kontrol.

Kadar je to primerno, carinski organi lahko določijo ruto, po kateri blago zapusti carinsko območje Skupnosti.

3. Prepustitev za iznos se odobri pod pogojem, da zadevno blago zapusti carinsko območje Skupnosti v enakem stanju kot v trenutku, kot je bilo ob prejemu predhodne deklaracije.

4. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavkov 1, 2 in 3 tega člena.

POGLAVJE 2

IZVOZ

Člen 188

Skupnostno blago

Skupnostno blago, ki bo zapustilo carinsko območje Skupnosti, se da v izvozni postopek:

Prvi odstavek ne velja za naslednje blago:

(a) blago, ki je dano v postopek posebne uporabe ali pasivnega oplemenitenja;

(b) blago, ki je dano v postopek notranjanjega tranzita ali zapušča carinsko območje Skupnosti začasno v skladu s členom 109.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izvoznih formalnosti, ki se uporabljajo za blago v postopku posebne uporabe ali pasivnega oplemenitenja.

Člen 189

Neskupnostno blago

1. Neskupnostno blago, ki bo zapustilo carinsko območje Skupnosti, je zavezano obvestilu o ponovnem izvozu, ki se vloži pri pristojnem carinskem uradu, in izstopnim formalnostim.

2. Členi 110 do 124 se smiselno uporabljajo za obvestilo o ponovnem izvozu.

3 Odstavek 1 ne velja za naslednje blago:

(a) blago, ki je dano v postopek zunanjega tranzita in le prehaja carinsko območje Skupnosti,

(b) blago, ki se pretovarja znotraj proste cone ali se neposredno izvozi iz proste cone;

(c) blago v postopku začasne hrambe, ki se neposredno izvozi iz odobrenih skladišč.

Člen 190

Izstopna skupna deklaracija

1. Kadar bo neskupnostno blago zapustilo carinsko območje Skupnosti in se zanj ne zahteva obvestilo o ponovnem izvozu, se na pristojnem carinskem uradu vloži izstopna skupna deklaracija v skladu s členom 185.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev skupnega nabora in oblike podatkov za izvozno skupno deklaracijo, ki obsegajo navedbe, potrebne za analizo tveganja in pravilno uporabo carinskih kontrol, predvsem zaradi varnosti in varovanja, pri čemer uporabi, kadar je to primerno, mednarodne standarde in trgovinske prakse.

2. Izstopna skupna deklaracija se vloži ob uporabi tehnike elektronske obdelave podatkov. Trgovinski podatki, pristaniški podatki ali podatki o prevozu se lahko uporabijo pod pogojem, da vsebujejo potrebne navedbe za izstopno skupno deklaracijo.

Carinski organi lahko v izjemnih okoliščinah sprejmejo izstopne skupne deklaracije v papirni obliki pod pogojem, da uporabijo enako stopnjo analize tveganja kot pri izstopnih skupnih deklaracijah, vloženih z uporabo tehnike elektronske obdelave podatkov, ter da se lahko izpolnijo zahteve po izmenjavi takšnih podatkov z drugimi carinskimi organi.

3. Izstopno skupno deklaracijo vloži ena od naslednjih oseb:

(a) oseba, ki iznese blago ali prevzame odgovornost za prevoz blaga s carinskega območja Skupnosti;

(b) izvoznik ali pošiljatelj ali druga oseba, v imenu ali za račun katere delujejo osebe iz točke (a);

(c) katera koli oseba, ki zadevno blago lahko predloži ali da predložiti pristojnemu carinskemu organu.

Člen 191

Sprememba izstopne skupne deklaracije

Osebi, ki vloži izstopno skupno deklaracijo, se na njeno zahtevo dovoli, da po vložitvi deklaracije spremeni eno ali več navedb v navedeni deklaraciji.

Popravki pa niso več mogoči, kadar:

(a) carinski organi obvestijo osebo, ki je vložila skupno deklaracijo, da nameravajo pregledati blago;

(b) carinski organi ugotovijo, da zadevne navedbe niso pravilne;

(c) carinski organi že dovolijo iznos blaga.

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za določitev izjem pri točki (c) drugega pododstavka tega člena.

POGLAVJE 3

OPROSTITEV DAJATEV

Člen 192

Začasni izvoz

1. Skupnostno blago se lahko začasno izvozi s carinskega območja Skupnosti in je deležno oprostitve dajatev ob ponovnem uvozu.

2. Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe za izvajanje odstavka 1 tega člena.

Člen 193

Oprostitev izvoznih dajatev na podlagi posebnih okoliščin

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) sprejme ukrepe, s katerimi določi primere in pogoje, ko se ob izvozu blaga odobri oprostitev izvoznih dajatev na podlagi posebnih okoliščin.

Pri sprejemanju teh ukrepov se upoštevajo mednarodni sporazumi, status zadevne osebe in narava blaga.

NASLOV IX

ODBOR ZA CARINSKI ZAKONIK IN KONČNE DOLOČBE

POGLAVJE 1

ODBOR ZA CARINSKI ZAKONIK

Člen 194

Nadaljnji izvedbeni ukrepi

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(2) poleg izvedbenih ukrepov iz tega zakonika sprejme ukrepe, ki določajo:

(a) pravila in standarde za interoperabilnost carinskih sistemov držav članic zaradi uresničevanja boljšega sodelovanja na podlagi elektronske izmenjave podatkov med carinskimi organi ter med carinskim organi in gospodarskimi subjekti;

(b) primere in pogoje, ko lahko Komisija izda odločbe, s katerimi od držav članic zahteva, da prekličejo ali spremenijo odločbo;

(c) po potrebi katere koli druge izvedbene ukrepe, tudi kadar Skupnost sprejme obveznosti in odgovornosti v povezavi z uporabo mednarodnih sporazumov, ki zahtevajo prilagoditev določb zakonika.

Člen 195

Pojasnila in smernice

Komisija v skladu s postopkom iz člena 196(3) sprejme:

(a) pojasnila k temu zakoniku in določbam za njegovo izvajanje ter tudi k pravilom o poreklu blaga iz člena 42;

(b) smernice, ki zagotavljajo enotno razlago določb zakonika in druge carinske zakonodaje po vsej Skupnosti.

Člen 196

Odbor

1. Komisiji pomaga Odbor za carinski zakonik, v nadaljevanju „Odbor“.

2. Kadar gre za sklicevanje na ta odstavek, se uporabljata člena 4 in 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Rok, določen s členom 4(3) Sklepa 1999/468/ES, znaša en mesec.

3. Kadar gre za sklicevanje na ta odstavek, se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

4. Odbor sprejme poslovnik.

Člen 197

Dodatna vprašanja

Odbor lahko obravnava vsa vprašanja v zvezi s tem carinskim zakonikom in ukrepi, sprejetimi za njihovo izvajanje, ki jih njegov predsednik postavi bodisi na pobudo Komisije bodisi na zahtevo predstavnika države članice, in zadevajo zlasti:

(a) vse težave, ki izhajajo iz uporabe carinske zakonodaje;

(b) vsako stališče, ki ga bo Skupnost zavzela v odborih, delovnih skupinah in komisijah, ustanovljenih na podlagi ali v okviru mednarodnih sporazumov, ki se nanašajo na carinsko zakonodajo.

POGLAVJE 2

KONČNE DOLOČBE

Člen 198

Razveljavitev

Razveljavijo se uredbe (EGS) št. 918/83, (EGS) št. 3925/91, (EGS) št. 2913/92, (ES) št. 82/2001 in (ES) št. 1207/2001.

Sklicevanje na razveljavljene uredbe se razume kot sklicevanje na to uredbo in se razlaga skladno s primerjalno razpredelnico, navedeno v Prilogi.

Člen 199

Poročila v zvezi s carinskimi kaznimi

1. Države članice najkasneje do [dva meseca po začetku veljavnosti te uredbe] Komisijo obvestijo o veljavnih nacionalnih določbah, ki so v skladu s členom 22 in ji nemudoma sporočijo kakršne koli naknadne spremembe teh določb.

2. Države članice do konca vsakega koledarskega leta Komisiji pošljejo poročilo o uporabi člena 22, v skladu s specifikacijami, ki jih zahteva Komisija.

Člen 200

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Uporablja se od 1. januarja 2009.

Uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V/Na

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA

Primerjalna razpredelnica 1: nova uredba > Uredba (EGS) 2913/92 |

Novi člen | Nekdanji člen v Uredbi 2913/92 | Novi člen | Uredba 2913/92 |

1 | nov | 47 | nov |

2 | 2 | 48 | nov |

3 | 3 | 49 | 201 |

4 | 1, 4 | 50 | 216 |

5 | nov + 15 | 51 | 202, 203, ex 204, 206 |

6 | nov | 52 | 143(2), ex 144, 208 |

7 | nov | 53 | 209 |

8 | 11 | 54 | 210, 211 |

9 | 14+ 199 CCIP | 55 | 212 |

10 | nov | 56 | 213 |

11 | 5 (1)(2)&(3) | 57 | 121, 122, ex 144, 214 |

12 | 5 (4) | 58 | 112, 121, 122, 135, 136, ex 144, 178 |

13 | nov | 59 | nov |

14 | 5a (1) | 60 | 215(1)(2)&(4) |

15 | 5a (2) | 61 | 189, 191 |

16 | 5a (2) | 62 | 192(1) |

17 | 6, 7, ex 10 | 63 | 190, 192(2) |

18 | ex 250 | 64 | 193, 194, 197 |

19 | 8 | 65 | 196 |

20 | 9 | 66 | 195 |

21 | 12 | 67 | 94 (1)–(4) |

22 | nov | 68 | 94 (5)(6)(7) |

23 | 246 | 69 | 198 |

24 | 243 | 70 | 199 |

25 | 244 | 71 | 215(3), 217 |

26 | 245 | 72 | 221 (1)&(2) |

27 | 13 | 73 | 221 (3)&(4) |

28 | nov | 74 | 217, 220 (2) a & c, |

29 | ex 78 | 75 | 218, 219 (2) & 220(1) |

30 | Uredba 3925/91 | 76 | nov |

31 | 16 | 77 | 222 |

32 | 11(2) | 78 | 223, 231 |

33 | 18, 35 | 79 | 224, 225, 226 |

34 | 17 | 80 | 227 |

35 | 19 | 81 | 228 |

36 | 20 (1)-(5) ,21 | 82 | 229, 230 |

37 | 20 (6) | 83 | 232, 214 (3) |

38 | 22 | 84 | 235, 241, 242 |

39 | 23, 24 | 85 | 237, 239, 240 |

40 | 26 | 86 | 236 |

41 | nov | 87 | 238 |

42 | 27 | 88 | 220(2)(b), 236 |

43 | 28, 36 | 89 | 239 |

44 | 29, 32,36 | 90 | nov |

45 | 30, 32(1)(e), 33 | 91 | nov |

46 | 31 | 92 | 150(2), ex 204, 205, 206, 207, 212a, 233, 234 |

Novi člen | Uredba 2913/92 | Novi člen | Uredba 2913/92 |

93 | 36a, 36b (1) | 147 | 90, 103 |

94 | 36b (1)-(4), | 148 | 91(3), 111 |

95 | 36b (5) | 149 | 109, 173(b) |

96 | 36c, 45 | 150 | ex 114, ex 115 |

97 | 37, 42, 58(2) | 151 | 92, 97, 98(3),109(4), 115 (2), 120, 131, 142 (2), 146 (2), 165 |

98 | 38(1)-(4) | 152 | 91 |

99 | 38(5) | 153 | 93, 163, 164 |

100 | 39 | 154 | nov |

101 | 40, 41 | 155 | 95,96 |

102 | 46, 47 | 156 | 93 |

103 | 48, 49, 58(1) | 157 | 98, 166 |

104 | 50 | 158 | 101, 102 |

105 | 54 | 159 | 108,110, 171 |

106 | 55 | 160 | 50, 51(2),53 |

107 | Ex člen 313 CCIP | 161 | 51(1), 52 |

108 | 83 | 162 | 99,110 |

109 | 164 | 163 | 106 |

110 | 59 | 164 | 167(1) – (3), 168 (1)&(2) |

111 | 60 | 165 | 167 (4), 172 |

112 | 61, ex 77 | 166 | 173 |

113 | 62, 76(1)a, 77 | 167 | ex 169, 170 |

114 | 63, 67 | 168 | 169, ex 170 |

115 | 64 | 169 | 175 |

116 | 65 | 170 | 177,181 |

117 | 66 | 171 | 180 |

118 | 68, ex 250 | 172 | 137, 139 |

119 | 69 | 173 | 140 |

120 | 70 | 174 | 141, 142 |

121 | 71, ex 250 | 175 | 143 (1) & (2) |

122 | 72, ex 250 | 176 | 82 |

123 | 73 | 177 | 119 |

124 | 74 | 178 | 130, ex 114 |

125 | 76 (1)&(4) | 179 | 118 |

126 | 76(1)(c) | 180 | 123 |

127 | nov | 181 | 145, 146, 149, 150, 151, 153(2) |

128 | 76(2)&(3) | 182 | 152 |

129 | nov | 183 | 154, 155, 156 |

130 | 81 | 184 | 154 (4), 157 |

131 | 56 | 185 | 182a |

132 | 57, 75, 78(3) | 186 | 182b, ex 182c, 161(4) & (5), |

133 | ex 182 | 187 | ex 161,162,183 |

134 | nov | 188 | 161(1),(2) |

135 | 79 | 189 | 182, ex. 182c |

136 | 185(1) | 190 | ex 182c,182d |

137 | 185(2) | 191 | 182d(4) |

138 | 186 | 192 | nov |

139 | 187 | 193 | 184 + Uredba 918/83 |

140 | 188 | 194 | 247, 248 |

141 | 184 + Uredba 918/83 | 195 | nov |

142 | 84 | 196 | 247a, 248a |

143 | 85, 86, 87, 88, 94, 95, 100, 104, 116, 117, 132, 133, 138,147, 148 | 197 | 249 |

144 | nov | 198 | 251, 252 |

145 | 105, 106 (3), 107, 176 | 199 | 253 |

146 | 89, 92 | - | - |

Primerjalna razpredelnica 2: nekdanja uredba (EGS) 2913/92> nova uredba |

Uredba 2913/92 | Novi člen | Uredba 2913/92 | Novi člen |

Člen 1 | 4 | Člen 44 | Umaknjen |

2 | 2 | 45 | 96 |

3 | 3 | 46 | 102 |

4 | 4 | 47 | 102 |

5 | 11, 12 | 48 | 103 |

5a | 14, 15, 16 | 49 | 103 |

6 | 17 | 50 | 104, 160 |

7 | 17 | 51 | 160, 161 |

8 | 19 | 52 | 161 |

9 | 20 | 53 | 160 |

10 | 17 | 54 | 105 |

11 | 8, 32 | 55 | 106 |

12 | 21 | 56 | 131 |

13 | 27 | 57 | 103 |

14 | 9 | 58 | 97, 103 |

15 | 5 | 59 | 110 |

16 | 31 | 60 | 111 |

17 | 34 | 61 | 112 |

18 | 33 | 62 | 113 |

19 | 35 | 63 | 114 |

20 | 36, 37 | 64 | 115 |

21 | 36 | 65 | 116 |

22 | 38 | 66 | 117 |

23 | 39 | 67 | 114 |

24 | 39 | 68 | 118 |

25 | Umaknjen | 69 | 119 |

26 | 40 | 70 | 120 |

27 | 42 | 71 | 121 |

28 | 43 | 72 | 122 |

29 | 44 | 73 | 123 |

30 | 45 | 74 | 124 |

31 | 46 | 75 | 132 |

32 | 44, 45 | 76 | 113, 125, 126, 128 |

33 | 45 | 77 | 112, 113 |

34 | 47 | 78 | 29 |

35 | 33 | 79 | 135 |

36 | 44 | 80 | Umaknjen |

36a | 93 | 81 | 130 |

36b | 93, 94, 95 | 82 | 176 |

36c | 96 | 83 | 108 |

37 | 97 | 84 | 142 |

38 | 98, 99 | 85 | 143 |

39 | 100 | 86 | 143 |

40 | 101 | 87 | 143 |

41 | 101 | 88 | 143 |

42 | 97 | 89 | 146 |

43 | Umaknjen | 90 | 147 |

Uredba 2913/92 | Novi člen | Uredba 2913/92 | Novi člen |

Člen 91 | 148, 152 | Člen 141 | 174 |

92 | 146, 151 | 142 | 174, 151 |

93 | 153, 156 | 143 | 53, 175 |

94 | 67, 68, 143 | 144 | 52, 57, 58 |

95 | 143, 155 | 145 | 181 |

96 | 155 | 146 | 151, 181 |

97 | 151 | 147 | 143 |

98 | 151, 157 | 148 | 143 |

99 | 162 | 149 | 181 |

100 | 143 | 150 | 181 |

101 | 158 | 151 | 181 |

102 | 158 | 152 | 92, 182 |

103 | 147 | 153 | 181 |

104 | 143 | 154 | 183, 184 |

105 | 145 | 155 | 183 |

106 | 145, 163 | 156 | 183 |

107 | 145 | 157 | 184 |

108 | 159 | 158 | Umaknjen |

109 | 149, 151 | 159 | Umaknjen |

110 | 159, 162 | 160 | Umaknjen |

111 | 148 | 161 | 186, 187, 188 |

112 | 58 | 162 | 187 |

113 | Umaknjen | 163 | 153 |

114 | 150, 178 | 164 | 109, 153 |

115 | 150, 151 | 165 | 151 |

116 | 143 | 166 | 157 |

117 | 143 | 167 | 164, 165 |

118 | 179 | 168 | 164 |

119 | 177 | 168a | Umaknjen |

120 | 151 | 169 | 167,168 |

121 | 57, 58 | 170 | 167, 168 |

122 | 57, 58 | 171 | 159 |

123 | 180 | 172 | 165 |

124 | Umaknjen | 173 | 149, 166 |

125 | Umaknjen | 174 | Withdrawn |

126 | Umaknjen | 175 | 169 |

127 | Umaknjen | 176 | 145 |

128 | Umaknjen | 177 | 170 |

129 | Umaknjen | 178 | 58 |

130 | 178 | 179 | Umaknjen |

131 | 151 | 180 | 171 |

132 | 143 | 181 | 170 |

133 | 143 | 182 | 133, 189 |

134 | Umaknjen | 182a | 185 |

135 | 58 | 182b | 186 |

136 | 58 | 182c | 186, 189, 190 |

137 | 172 | 182d | 190, 191 |

138 | 143 | 183 | 187 |

139 | 172 | 184 | 141, 193 |

140 | 173 | 185 | 136, 137 |

Uredba 2913/92 | Novi člen | Uredba 2913/92 | Novi člen |

Article 186 | 138 | 220 | 74, 75, 88 |

187 | 139 | 221 | 72, 73 |

188 | 140 | 222 | 77 |

189 | 61 | 223 | 78 |

190 | 63 | 224 | 79 |

191 | 61 | 225 | 79 |

192 | 62, 63 | 226 | 79 |

193 | 64 | 227 | 80 |

194 | 64 | 228 | 81 |

195 | 66 | 229 | 82 |

196 | 65 | 230 | 82 |

197 | 64 | 231 | 78 |

198 | 69 | 232 | 83 |

199 | 70 | 233 | 92 |

200 | Umaknjen | Člen 235 | 84 |

201 | 49 | 236 | 86, 88 |

202 | 51 | 237 | 85 |

203 | 51 | 238 | 87 |

204 | 51, 92 | 239 | 85, 89 |

205 | 92 | 240 | 85 |

206 | 51, 92 | 241 | 84 |

207 | 92 | 242 | 84 |

208 | 52 | 243 | 24 |

209 | 53 | 244 | 25 |

210 | 54 | 245 | 26 |

211 | 54 | 246 | 23 |

212 | 55 | 247 | 194 |

212a | 92 | 247a | 196 |

213 | 56 | 248 | 194 |

214 | 57, 83 | 248a | 196 |

215 | 60, 71 | 249 | 197 |

216 | 50 | 250 | 18, 118, 121, 122 |

217 | 74 | 251 | 198 |

218 | 75 | 252 | 198 |

219 | 75 | 253 | 199 |

Primerjalna razpredelnica 3: razveljavljena uredba > bova uredba |

Nekdanja uredba | Novi člen |

(EGS) št. 918/83 | Členi 141 & 193 |

(EGS) št. 3925/91 | Člen 30 |

(ES) št. 82/2001 | Člen 42 |

(ES) št. 1207/2001 | Člen 42 |

ZAKONODAJNI FINANČNI IZKAZ

Področje(-a) politike: 14 Obdavčenje in carinska unija Dejavnost(-i): 1404 Carinska politika |

NASLOV UKREPA: Predlog UREDBE EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o Carinskem zakoniku Skupnosti |

1. PRORAČUNSKE VRSTICE

1.1. Proračunske vrstice (vrstice za poslovanje in z njimi povezane vrstice za tehnično in upravno pomoč (nekdanje vrstice BA) z navedbo imena postavke:

- 140402 Program Carina 2007

- 14040X Program Carina 2013

- 140104X Program Carina 2013 – Odhodki za upravno poslovodenje

- O končni proračunski strukturi za program Carina 2013 se bo odločalo pozneje.

1.2. Trajanje ukrepa in finančni vpliv:

- Veljavnost pravne podlage traja od 1.7.2007 do 31. 12. 2013.

- Plačila se bodo nadaljevala po 31. 12. 2013.

1.3. Značilnosti proračuna ( po potrebi se dodajo vrstice ):

Proračunska vrstica | Vrsta odhodkov | novi | Prispevek Efte | Prispevki držav prosilk | Razdelek v finančni perspektivi |

14014X | neobvezni | dif.[19] | DA | NE | DA | 1a |

1401040X | neobvezni | nedif.[20] | DA | NE | DA | 1a |

2. POVZETEK SREDSTEV

2.1. Finančna sredstva

Odhodki iz poslovanja v predlogu so za leti 2006 in 2007 zajeti z zakonodajnim finančnim izkazom k Odločbi o programu Carina 2007.

Za obdobje 2008 do 2013 so zajeti z zakonodajnim finančnim izkazom k Sporočilu Komisije o programih Skupnosti Carina 2013 in Fiscalis 2013 s pridržkom odobritve Odločbe o sprejetju akcijskega programa za carino v Skupnosti (Carina 2013).

2.1.1. Povzetek odobritev za prevzem obveznosti (OPO) in odobritev plačil (OP)

v mio EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Vrsta odhodkov | Oddelek | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 in kasneje | Skupaj |

Odhodki iz poslovanja[21] |

Odobritve za prevzem obveznosti (OPO) | 6.1 | A | 1.425 | 3.875 | 4.875 | 5.635 | 18.290 | 34.100 |

Odobritve plačil (OP) | B | 0.535 | 1.790 | 3.525 | 4.820 | 23.430 | 34.100 |

Upravni odhodki, vključeni v referenčni znesek[22][23] |

Tehnična in upravna pomoč (NS) | 6.2.4 | C | 0 | 0.485 | 0.485 | 0.485 | 1.455 | 2.910 |

REFERENČNI ZNESEK SKUPAJ |

Odobritve za prevzem obveznosti | a+c | 1.425 | 4.360 | 5.360 | 6.120 | 19.745 | 37.010 |

Odobritve plačil | b+c | 0.535 | 2.275 | 4.010 | 5.305 | 24.885 | 37.010 |

Upravni odhodki, ki niso vključeni v referenčni znesek[24] |

Človeški viri in z njimi povezani odhodki (NS) | 6.2.5 | D | 0.992 | 1.056 | 1.056 | 1.056 | 3.168 | 7.328 |

Upravni stroški, ki niso vključeni v referenčni znesek, razen stroškov za človeške vire in z njimi povezanih stroškov (NS) | 6.2.6 | E | 0.525 | 0,040 | 0,040 | 0,040 | 0,120 | 0.765 |

Ocenjeni stroški financiranja ukrepa skupaj

2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 in kasneje | Skupaj |

OPO, vključno s stroški za človeške vire, SKUPAJ | A+c+d+e | 2.942 | 5.456 | 6.456 | 7.216 | 23.033 | 45.103 |

OP, vključno s stroški za človeške vire, SKUPAJ | b+c+d+e | 2.052 | 3.371 | 5.106 | 6.401 | 28.173 | 45.103 |

Podrobnosti o sofinanciranju

2.1.2. Skladnost s finančnim programiranjem

x Predlog je skladen z obstoječim finančnim programiranjem.

Ta uredba je skladna s predlogom Komisije za finančno perspektivo 2007-2013 (COM(2004) 101 z dne 10.2.2004 in COM(2004) 487 z dne 14.7.2004). Spada v razdelek 1a – Konkurenčnost za gospodarsko rast in zaposlovanje.

2.1.3. Finančni vpliv na prihodke

x Predlog nima neposrednih finančnih posledic za prihodke, čeprav je mogoče, da bo pomagal zmanjšati tveganje goljufivih dejanj in tako povečati zbrana lastna sredstva.

2.2. FTE za človeške vire (vključno z uradniki, začasnim osebjem in zunanjimi sodelavci) – glej podrobnosti pod 6.2.1.

Letne potrebe | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 |

Število potrebnih človeških virov SKUPAJ | 13 | 14 | 14 | 14 | 14 | 14 | 14 |

3. ZNAČILNOSTI IN CILJI

3.1. Potrebe, ki jih je treba kratkoročno ali dolgoročno pokriti.

Glej del 2 predhodne ocene predvidenih učinkov.

3.2. Dodana vrednost zaradi vključitve Skupnosti in skladnost predloga z drugimi finančnimi instrumenti ter možne sinergije.

Glej del 2 predhodne ocene predvidenih učinkov.

3.3. Cilji in pričakovani rezultati predloga ter z njimi povezani kazalniki v okviru ABM

Cilji in pričakovani rezultati

Sprejeti je treba uredbo, s katero bo zakonodaja na področju carinske unije postala bolj posodobljena in usklajena. Carinski postopki bodo tako postali učinkovitejši.

Kazalniki

- Stopnja zadovoljstva carinskih delavcev in trgovcev.

3.4. Metoda izvedbe (okvirno)

Glej del 6.1 predhodne ocene predvidenih učinkov.

4. NADZOR IN VREDNOTENJE

4.1. Sistem nadzora

Ukrepi, ki se bodo izvajali v okviru predlaganega posodobljenega carinskega zakonika, so del programov Carina 2007/2013 in bodo zajeti s tem sistemom nadzora (vključno z merjenjem rezultatov).

Uprave pošljejo Komisiji vse podatke, potrebne za kar najučinkovitejšo pripravo poročil o spremljanju.

4.2. Kako se bodo rezultati in učinki nadzorovali in vrednotili?

4.2.1. Predhodno vrednotenje

Glej predhodno oceno predvidenih učinkov.

4.2.2. Ukrepi, sprejeti po vmesnem/naknadnem vrednotenju (na podlagi podobnih preteklih izkušenj)

Vmesno vrednotenje programa Carina 2007 še ni končano (načrtovano je konec leta 2005). Vendar se bodo rezultati tega vrednotenja v zvezi s carinskim zakonikom upoštevali pri prihodnjem izvajanju strategije elektronskega carinjenja, ovrednotili pa v okviru predvidenega vrednotenja programa Carina 2013. Kot izkušnje bodo prav prišli tudi rezultati vrednotenja prejšnje spremembe carinskega zakonika (spremembe v zvezi z varnostjo). Tudi sestanki skupine za carinsko politiko bodo imeli usmerjevalno vlogo pri izvajanju, pri čemer se bodo pri teh načrtovanih ukrepih upoštevale pretekle izkušnje.

4.2.3. Oblika in pogostnost prihodnjega vrednotenja

Prihodnja vrednotenja predloga posodobljenega carinskega zakonika se bodo financirala in uskladila z vrednotenjem programa Carina 2013.

Oblika in pogostnost teh vrednotenj bosta odvisni od vrednotenj programa Carina 2013.

5. UKREPI PROTI GOLJUFIJAM

Zneski v zvezi z glavnimi dejavnostmi programa se pred izplačilom predložijo službam Komisije v običajni postopek preverjanja, pri čemer se upoštevajo pogodbene obveznosti ter zdravo finančno in splošno poslovodenje. Ukrepi proti goljufijam (nadzori, poročila itd.) se predvidijo v vseh pogodbah, sklenjenih med Komisijo in upravičenci.

Skupni ukrepi, navedeni zgoraj (izmenjave, seminarji, delovne skupine itd.), se plačujejo iz proračuna za „skupne ukrepe“ programa Carina 2007 in njegovega nadaljevanja. Uradnikom se povrnejo naslednji stroški:

Sodelujoče države povrnejo potne stroške in dnevnice za svoje uradnike v skladu z uveljavljenimi pravili programa. Predplačila potrebnih zneskov se nakažejo sodelujočim državam med proračunskim letom ob upoštevanju izvajanja. Sodelujoče države morajo predložiti podrobno dokazilo svojih izdatkov in hraniti vse dokumente zaradi morebitnega nadzora. Plačilo potnih stroškov in dnevnic uradnikom drugih držav ali predstavnikom zunanjih organizacij ter stroškov, povezanih s pripravo seminarjev, bodo opravile neposredno službe Komisije ali za to ustrezno pooblaščene države. Ukrepi proti goljufijam (nadzori, poročila itd.) se predvidijo v vsaki takšni pogodbi.

Zneski v zvezi z drugimi dejavnostmi programa se pred izplačilom predložijo službam Komisije v običajni postopek preverjanja, pri čemer se upoštevajo pogodbene obveznosti ter zdravo finančno in splošno poslovodenje. Ukrepi proti goljufijam (nadzori, poročila itd.) se predvidijo v vseh pogodbah, sklenjenih med Komisijo in upravičenci.

Nadzorne obiske v državah članicah izvajajo finančne službe Komisije, da zagotovijo skladnost s finančnimi pravili, ki se uporabljajo pri upravljanju programa.

6. PODROBNOSTI O SREDSTVIH

6.1. Cilji predloga z vidika stroškov financiranja

odobritve za prevzem obveznosti v mio EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Navedba ciljev, ukrepov in realizacij | Vrsta realizacij | Povprečni stroški | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | Year 2011 and later | TOTAL |

Leto 2007 | Leto 2008 | Leto 2009 | Leto 2010 | Leta 2011-2013 |

Uradniki in začasno osebje[25] (1401 01) | A*/AD | 4 | 4 | 4 | 4 | 4 |

B*, C*/AST | 4 | 4 | 4 | 4 | 4 |

Osebje, financirano[26] iz člena 1401 02 | 2 | 3 | 3 | 3 | 3 |

Drugo osebje[27], financirano iz člena 1401 04/05 | 3 | 3 | 3 | 3 | 3 |

SKUPAJ | 13 | 14 | 14 | 14 | 14 |

6.2.2. Opis nalog, ki izhajajo iz ukrepa

Pravne in postopkovne dejavnosti bodo opravile pristojne enote na direktoratu za carinsko politiko Generalnega direktorata za obdavčenje in carinsko unijo Število osebja je treba povečati zaradi priprave pravnih besedil za izvedbene določbe carinskega zakonika in priprave delovnih dokumentov za odbore in delovne skupine. Postopkovni izvedenci bodo morali pripraviti tudi funkcijske specifikacije, da se bodo lahko novi sistemi informacijske tehnologije oblikovali ali spremenili v primeru pravnih sprememb (poleg tistih, ki so predvidene v predlogu e-carine).

Število osebja enote za informacijsko tehnologijo Generalnega direktorata za obdavčenje in carinsko unijo se bo postopno povečevalo zaradi uvajanja novih potrebni funkcij, denimo centralnega carinjenja. Zaradi predlaganih sprememb bo potrebno tudi usposabljanje in obveščanje uslužbencev ter komuniciranje z javnostjo. Komisija bo morala zagotoviti usposobljenost in skladnost ukrepov s pobudami na področju e-uprave, e-Evrope in s prizadevanji mednarodnih institucij za boljšo interoperabilnost med sistemi, sporočili in podatki na splošno. Več osebja bo potrebnega tudi zaradi vzpostavitve sodelovanja z drugimi sektorji (kmetijstvo, mejna policija, javno zdravje itd.), kjer so pristojnosti pogosto razporejene na različnih ravneh (EU, nacionalni in regionalni), da bi bile elektronske deklaracije možne za vse kategorije proizvodov.

Skupaj so potrebne naslednje okrepitve:

2006 | 2007 | 2008 |

A* | 1 | 1 | 0 |

B* /C* | 1 | 1 | 0 |

SNE | 1 | 1 | 1 |

Izvedenci | 0 | 3 | 0 |

6.2.3. Človeški viri – viri delovnih mest (obvezno)

x Delovna mesta, trenutno dodeljena upravljanju programa, ki se nadomesti ali podaljša: 4 delovna mesta, trenutno dodeljena tej dejavnosti, se bodo ohranila z enakim namenom.

x Delovna mesta, ki so bila predhodno dodeljena v okviru izvajanja LSP/PPP za leto 2006: 2 delovni mesti

x Delovna mesta, ki bodo zahtevana v naslednjem postopku LSP/PPP 2 delovni mesti

( Delovna mesta, ki bodo prerazporejena z uporabo obstoječih človeških virov znotraj zadevne službe (notranja prerazporeditev)

( Delovna mesta, potrebna za leto n, ki niso predvidena za izvajanje LSP/PPP za zadevno leto

6.2.4. Drugi upravni odhodki, vključeni v referenčni znesek (1401 04/05 – Odhodki za upravno poslovodenje)

v mio EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Proračunska vrstica (številka in ime postavke) | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | Leto 2011 in kasneje | SKUPAJ |

Druga tehnična in upravna pomoč |

- notranja | 0 | 0.485 | 0.485 | 0.485 | 1.455 | 2.910 |

- zunanja | - | - | - | - | - | - |

Tehnična in upravna pomoč SKUPAJ | 0 | 0.485 | 0.485 | 0.485 | 1.455 | 2.910 |

6.2.5. Stroški financiranja človeških virov in z njimi povezani stroški, ki niso vključeni v referenčni znesek

v mio EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Vrsta človeških virov | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | Leto 2011 in kasneje | SKUPAJ |

Uradniki in začasno osebje (1401 01) | 0.864 | 0.864 | 0.864 | 0.864 | 2.592 | 6.048 |

Osebje, financirano iz člena 14 01 02 (pomožno osebje, napoteni nacionalni izvedenci, pogodbeno osebje itd.) (navesti proračunsko vrstico) | 0.128 | 0.192 | 0.192 | 0.192 | 0.576 | 1.280 |

Stroški za človeške vire in z njimi povezani stroški (ki NISO vključeni v referenčni znesek) SKUPAJ | 0.992 | 1.056 | 1.056 | 1.056 | 3.168 | 7.328 |

Izračun – Uradniki in začasni uslužbenci

Po potrebi s sklicevanjem na točko 6.2.1

108 000 EUR na leto za uradnike/začasno osebje

Izračun – Osebje, financirano iz člena 14 01 02

Po potrebi s sklicevanjem na točko 6.2.1

64 000 EUR na leto za osebje, financirano iz člena 14 01 02 in 14 01 02 01

Izračun – Osebje, financirano iz člena 14 01 04/05

Po potrebi s sklicevanjem na točko 6.2.1

161 700 EUR na leto za osebje, financirano iz člena 14 01 04/05

6.2.6 Drugi upravni odhodki, ki niso vključeni v referenčni znesek v mio EUR (na tri decimalna mesta natančno) |

2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011-2013 | SKUPAJ |

1401 02 11 01 – Misije | 0.040 | 0.040 | 0.040 | 0.040 | 0.120 | 0.280 |

XX 01 02 11 02 – Sestanki in konference | p.m. | p.m. | p.m. | p.m. | p.m. | p.m. |

1401 02 11 03 – Odbori[29] | p.m. | p.m. | p.m. | p.m. | p.m. | p.m. |

4 01 02 11 04 – Študije in konzultacije |

XX 01 02 11 05 - Informacijski sistemi |

2. Drugi odhodki za poslovodenje skupaj (14 01 02 11) | 0.040 | 0.040 | 0.040 | 0.040 | 0.120 | 0.280 |

3. Drugi odhodki upravne narave (14 01 02) | 0.485 | 0 | 0 | 0 | 0 | 0.485 |

Upravni odhodki, razen stroškov za človeške vire in z njimi povezanih stroškov (ki NISO vključeni v referenčni znesek), SKUPAJ | 0.525 | 0.040 | 0.040 | 0.040 | 0.120 | 0.765 |

Izračun – Drugi upravni odhodki, ki niso vključeni v referenčni znesek 1000 EUR na misijo |

[1] UL C […], […], str. […].

[2] UL C […], […], str. […].

[3] Mnenje Evropskega parlamenta z dne […], Skupno stališče Sveta z dne […] in Stališče Evropskega parlamenta z dne […]

[4] COM(2004) 544, 9.8.2004.

[5] UL, L 302, 19.10.1992, str.1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 648/2005 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 117, 4.5.2005, str. 13).

[6] UL L 86, 3.4.2003, str 21.

[7] COM(2003) 452, 24.7.2003.

[8] UL L 76, 23.3.1992, str.1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2004/106/ES (UL L 359, 4.12.2004, str. 30).

[9] UL L 145, 13.6.1977, str.1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2004/66/ES (UL L 168, 1.5.2004, str. 35).

[10] UL L 184, 17.7.1999, str 23.

[11] UL L 105, 23.4.1983, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

[12] UL L 374, 31.12.1991, str. 4. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).

[13] UL L 20, 20.1.2001, str 1.

[14] UL L 165, 21.6.2001, str 1.

[15] UL L 124, 8. 6.1971, str. 1.

[16] UL L 256, 7.9.1987, str. 1.

[17] UL L 118, 25. 5,1995, str. 10.

[18] UL L 102, 17.5.1999, str. 11.

[19] Diferencirana sredstva.

[20] Nediferencirana sredstva.

[21] Odhodki, ki ne spadajo v poglavje 1401 zadevnega naslova xx.

[22] Odhodki v okviru člena 1401 04 naslova 14.

[23] Vrstica upravnih odhodkov predvideva možnost zunanjega izvajanja dejavnosti v okviru programa. Proračunski zneski bodo na voljo šele po opravljeni študiji izvedljivosti tega v letu 2006.

[24] Odhodki v okviru člena 1401, razen odhodkov v okviru členov 1401 04 ali 1401 05.

[25] Stroškov zanje referenčni znesek NE krije.

[26] Stroškov zanje referenčni znesek NE krije.

[27] Stroški zanje so zajeti v referenčnem znesku.

[28] S sklicevanjem na posebni pravno-finančni izkaz za zadevno(-e) izvajalsko(-e) agencijo(-e).

[29] Opredeliti vrsto odbora in skupino, v katero spada.