52005DC0642

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 12.12.2005

KOM(2005) 642 končno

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Strategija EU za ukrepe v zvezi s krizo na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju v državah v razvoju

KAZALO

1. Uvod 3

2. Regionalne razsežnosti krize na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju 4

3. Analiza ključnih vprašanj 5

4. Področja evropskega ukrepanja 8

5. Financiranje 8

6. Naslednji ukrepi 9

ANNEX 1 11

ANNEX 2 12

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Strategija EU za ukrepe v zvezi s krizo na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju v državah v razvoju

UVOD

Evropska komisija je maja 2005 sprejela Sporočilo z naslovom „Evropski akcijski program za boj proti HIV/aidsu, malariji in tuberkulozi s pomočjo zunanjih ukrepov” COM(2005) 179. Akcijski program je pomanjkanje zdravstvenih delavcev v revnih državah označil kot največjo oviro za napredek pri spopadanju s tremi boleznimi in napredek v smeri razvojnih ciljev novega tisočletja (RCNT) 4, 5 in 6. Svet je (24. maja 2005) pozdravil analizo v akcijskem načrtu in od Komisije zahteval, da predloži sporočilo, ki določa inovativne odzive na krizo na področju človeških virov.

Kriza na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju ima svetovne razsežnosti, saj ima 75 držav manj kot 2,5 zdravstvenega delavca na 1000 prebivalcev, kar je najmanjše število, ki naj bi bilo potrebno za opravljanje osnovnih zdravstvenih storitev( 1 ). Razlogi za krizo na področju človeških virov so zapleteni in povezani z notranjimi in zunanjimi dejavniki, pomanjkanjem usposabljanja, slabimi delovnimi razmerami in pomanjkanjem pobud, kar odvrača zdravstvene delavce od območij z največjimi potrebami, boljše možnosti v urbanih območjih, bogatejših sosednjih državah ali državah, bogatih z viri, pa spodbujajo migracijo. Migracija kvalificiranih delavcev, ki vpliva na številne vidike razvoja, je obravnavana v dveh sporočilih Evropske komisije o migraciji. Prvo( 2 ) obravnava vpliv migracije na razvoj, drugo ( 3 ) pa določa konkretne usmeritve za zmanjšanje negativnih učinkov migracije kvalificiranih delavcev in krepitev njenega potenciala za izboljšanje zmogljivosti človeških virov. To sporočilo o človeških virih v zdravstvenem sektorju temelji na teh konkretnih usmeritvah.

Afrika je celina, ki se spopada z največjim pomanjkanjem zdravstvenih delavcev. To sporočilo je zasnovano na Strategiji EU za Afriko ( 4 ), ki zajema predlagane ukrepe za pospešitev napredka v smeri razvojnih ciljev novega tisočletja, tako da postavi ljudi v središče razvoja. Vendar pa je osredotočenost na Afriko opredeljena v kontekstu svetovne krize na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju in priznava težave v drugih regijah. Azija se kot največji proizvajalec in izvoznik zdravstvenih delavcev spopada s precejšnjimi težavami notranje porazdelitve zdravstvenih delavcev, kar omejuje dostop revnemu prebivalstvu do teh storitev. V karibskih državah (kakovost opravljanja storitev ogroža migracija zdravstvenih delavcev v ZDA.

To sporočilo ponuja pregled skladnega in usklajenega odziva Evropske unije in Evropske komisije na načrtovano desetletje ukrepov na področju človeških virov, ki ga je predlagala 57. Generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije (Resolucija SZO 57.19) in ki se začne leta 2006.

Regionalne razsežnosti krize na področju človeških virov V ZDRAVSTVENEM SEKTORJU

SKUPNA POBUDA ZA UčENJE O čLOVEšKIH VIRIH ( 5 ) v svojem poročilu Izziv človeških virov v zdravstvenem sektorju v Afriki poudarja razsežnost problema. Vpliv krize je največji v Afriki, kjer je napredek v smeri razvojnih ciljev novega tisočletja najpočasnejši. Zdravstveno stanje v nekaterih državah se slabša (med letoma 1970 in 1999 naj bi se življenjska doba znižala v 17 državah regije ( 6 )). Poročilo Skupne pobude za učenje poudarja, da ima Afrika v primerjavi z drugimi celinami najvišje breme bolezni na prebivalca (25 % svetovnega bremena bolezni za manj kot 10 % svetovnega prebivalstva) in vendarle najmanj zdravstvenih delavcev (0,8 delavca na 1000, v primerjavi z 10,3 na 1000 v Evropi). Obenem 80 % prebivalstva nima dostopa do socialne zaščite. Poleg zaskrbljenosti zaradi števila zdravstvenih delavcev obstaja tudi resna zaskrbljenost glede kakovosti in produktivnosti obstoječe delovne sile ( 7 ).

Visoka mobilnost zdravstvenih delavcev, pomanjkanje možnosti za spodobno delo, pomanjkanje socialne zaščite, omejene pobude, zlasti za delo v nezadostno preskrbljenih območjih in z revnimi ljudmi, so skupaj z velikim svetovnim povpraševanjem po zdravstvenih delavcih ustvarili hudo krizo na področju zagotavljanja zdravstvenih storitev za revno prebivalstvo. Zato ustrezno usposabljanje ter spodbujanje pogojev in možnosti za spodobno delo zdravstvenih delavcev zahteva posebno pozornost, če naj globalizacija prispeva k zmanjšanju revščine in če naj se zmanjšajo negativni učinki na revno prebivalstvo ( 8 ).

Vendar so nekatere države posebej za izvozni trg povečale usposabljanje zdravstvenih delavcev. Indija, Filipini, Kuba ter zlasti Indonezija in Kitajska se na svetovno povpraševanje po zdravstvenih delavcih na mednarodnih trgih odzivajo s povečanjem produktivnosti zdravstvenih delavcev in podpiranjem migracije v tujino. Ta politika se včasih izvaja kljub pomanjkanju osebja doma in neustreznemu dostopu do storitev za revno prebivalstvo (Filipini vodijo politiko nadzorovane migracije in od tam prihaja največ diplomiranih medicinskih sester, ki delajo v tujini, čeprav domače zdravstvo zapuščajo celotni oddelki negovalnega osebja, za katerim ostajajo bolnišnice s premalo kadra, in se zdaj spopadajo s prekvalificirajo zdravnikov v medicinske sestre, da bi si lahko poiskali bolje plačana delovna mesta, zlasti v ZDA ( 9 )).

Obstaja svetovni trg zdravstvenih delavcev, vendar je izkrivljen, saj ga namesto zdravstvenih potreb in bremena bolezni oblikuje svetovna neenakost pri zagotavljanju zdravstvenih storitev in zmožnosti plačevanja delavcev.

Trenutna kriza na področju človeških virov je akuten izraz kronične težave, kjer sta HIV/aids in izziv zagotavljanja ambicioznih programov za boj proti boleznim revščine pokazala sistemske pomanjkljivosti pri zagotavljanju zdravstvenih storitev. Zaveza mednarodne skupnosti, da bo pospešila napredek v smeri razvojnih ciljev novega tisočletja, sedaj stoji pred oviro omejene zmogljivosti človeških virov. Napredek v smeri razvojnih ciljev novega tisočletja bo težko doseči brez povečanja vlaganj v delovno silo v zdravstvenem sektorju. Povpraševanje držav, bogatih z viri, po zdravstvenih delavcih ostaja visoko: Skupna pobuda za učenje ocenjuje, da bodo samo ZDA na svetovnem trgu v naslednjih letih potrebovale dodaten milijon zdravstvenih delavcev in se bodo za zadovoljitev svojih potreb verjetno obrnile tudi na revne države. Neustrezno dolgoročno načrtovanje človeških virov in zagotavljanje zdravstvenih delavcev doma, skupaj s staranjem prebivalstva v razvitih državah, bo še naprej spodbujalo zaposlovanje iz držav, revnih z viri, razen če se ne bodo prizadevanja za rešitev te svetovne neenakosti izredno povečala.

Sprememba začaranega kroga premajhne usposobljenosti, neuspešnega zadržanja delavcev in migracije v uspešen krog vlaganj in boljšega delovanja zdravstvenih sistemov zahteva obsežen sklop ukrepov na podlagi analize ključnih problemov. Odziv na krizo na področju človeških virov se mora začeti na ravni držav. To vprašanje je bilo na Mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju leta 1994 priznano v deklaraciji in akcijskem programu iz Kaira, ki navaja:

„Dolgoročna možnost nadzora mednarodne migracije je odvisna od tega, ali bodo imeli vsi ljudje možnost ostati v lastni državi. Trajnostna gospodarska rast ter strategije za enakost in razvoj, ki so v skladu s tem ciljem, so nujne za njegovo uresničitev“.

Prizadevanja na ravni držav pa morajo biti podprta z regionalnimi ukrepi, na primer znotraj regionalnih integriranih trgov v Afriki, ki bodo izhajali iz sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ter s svetovnimi ukrepi za vzpostavitev obsežnega in skladnega mednarodnega odziva, ki bo okrepil socialno razsežnost globalizacije ( 10 ).

Analiza ključnih vprašanj

Upravljanje delovne sile v zdravstvenem sektorju se lahko obravnava v smislu vložka (usposabljanja), stalne podpore in nadzora (ohranjanja) ter obvladovanja izseljevanja delavcev, vključno z nadzorom spodbujevalnih in zaviralnih dejavnikov, ki povzročajo izseljevanje. Odziv na krizo v zdravstvenem sektorju mora potekati v okviru celotnega vladnega pristopa k javni upravi, ob priznavanju, da bo imela reforma ali sprememba v enem sektorju javne uprave posledice v drugih sektorjih.

Leta kroničnega pomanjkanja vlaganj v usposabljanje zdravstvenih delavcev so v številnih državah povzročila omejene zmogljivosti usposabljanja. Nekaj pomanjkanja zmogljivosti je posledica nezadostnih javnih vlaganj v zdravstveni sektor, s katerimi naj bi omejili netrajnostno rast (tekočih) stroškov plač. Vendar je ustvarjanje novih zdravstvenih delavcev padlo pod raven, ki je potrebna za zagotavljanje celo osnovnih storitev, in veliko tistih, ki so se usposobili, zapusti javno službo ali svojo državo usposabljanja, ne da bi bistveno prispevali k zagotavljanju zdravstvenih storitev. Tako je na primer v Zambiji samo še 50 zdravnikov od vseh, ki so se od leta 1960 usposobili v tej državi( 11 ).

Obstajajo številna vprašanja, ki določajo, ali bo oseba ostala v svoji državi usposabljanja ali pa delala drugje ( 12 ). Analiza motivacije zdravstvenih delavcev kaže, da je visoka razlika v plači med bogatimi in revnimi državami le en vidik odločitve o spremembi delovnega mesta oziroma migraciji. Pomembno vlogo igrajo tudi drugi dejavniki, kot so učinkovitost zdravstvenega sistema in delovne razmere. Potrebna so večja vlaganja v zdravstveno in socialno varnost, če naj zdravstveni delavci učinkovito prispevajo k nacionalnim prizadevanjem za izboljšanje zdravja. Potrebne so temeljne spremembe v organizaciji zdravstvenih sistemov, institucionalnih normah in standardih, načinu razporejanja osebja in vodenju učinkovitosti, spremljanju in nadzoru ter načinih dela. H krizi lahko prispevajo tudi politike na področju človeških virov, ki ne upoštevajo vidika spolov. Nepriznavanje družinskih potreb, neustrezna zaščita za ženske, ki delajo v oddaljenih in potencialno nevarnih okoljih, ustvarjanje delovne sile, ki se ni sposobna odzivati na različne potrebe strank glede na njihov spol, ter nezmožnost, da bi usposobili in ustvarili delovno silo z uravnoteženo zastopanostjo obeh spolov, lahko bistveno zmanjšajo učinkovitost delovne sile v zdravstvenem sektorju.

Dokler bo mednarodno povpraševanje po zdravstvenih delavcih ostalo visoko, lahko usposabljanje veliko zdravstvenih delavcev z znanjem, ki ga je mogoče prodati na mednarodnem trgu, zgolj dodatno spodbudi izvozni trg. Pravna ureditev kot orodje za omejevanje migracije skuša zvišati stroške migracije za posameznika in se lahko obravnava kot diskriminatorna, prav tako pa je malo dokazov, ki bi pričali, da je to učinkovita strategija. Dokazi iz Gane, ki si močno prizadeva, da bi zadržala in privabila nazaj delavce, kažejo, da bodo programi spodbud, ki želijo z boljšimi možnostmi zaposlovanja in boljšimi pogoji za opravljanje dela zdravstvene delavce zadržati in jih spodbuditi, da bi se vrnili, verjetneje privedli do pozitivnih rezultatov. Učinkoviti programi spodbud morajo temeljiti na raziskavah, analizi in posvetovanju z zdravstvenimi delavci.

Druga možnost poleg usposabljanja več zdravnikov, zobozdravnikov, medicinskih sester in farmacevtov je usposabljanje zdravstvenih delavcev s srednjo izobrazbo in pomožnih zdravstvenih delavcev. Pomožni zdravstveni delavci lahko učinkovito rešujejo rutinske probleme in zmanjšajo delovno obremenitev bolj specializiranega osebja, njihovo usposabljanje je krajše in osredotočeno na omejen sklop veščin, prav tako so manj mednarodno mobilni. V preteklosti se je premalo vlagalo v paramedicinsko osebje in to ni bilo dovolj priznano – države, kot so Malavi, kjer so bili klinični uslužbenci in medicinski pomočniki nekoč steber zagotavljanja storitev, dobro ponazarjajo vlogo, ki bi jo lahko opravljali. Usposabljanje in priznavanje alternativnih kadrov, vključno z realnimi obeti za njihov napredek v karieri, je bistveno, vendar je lahko to vprašanje sporno za poklicne skupine. Razširitev funkcij podpornih zdravstvenih delavcev se včasih obravnava kot grožnja določenim poklicem. Gradnja močnih povezav s poklicnimi organizacijami in socialnimi partnerji ter krepitev zavezanosti civilne družbe k iskanju inovativnih rešitev bosta pomemben del političnega procesa za reševanje krize.

Kritično je tudi spopadanje z neenakostjo pri porazdelitvi zdravstvenih delavcev. Zagotavljanje geografske porazdelitve zdravstvenih delavcev in njihove porazdelitve na ravni storitev, ki bo bolje odražala porazdelitev prebivalstva in njegove potrebe, je bistveno, če naj storitve segajo do najrevnejšega prebivalstva. Kadrovsko načrtovanje je treba obravnavati v okviru nacionalnih načrtov za decentralizacijo ali reformo, kjer se lahko odgovornost za zaposlovanje osebja spusti pod nacionalno raven. Zdravstveni delavci, zlasti višje usposobljeni, se navadno selijo v urbana območja, kjer je nižje plače v javnem sektorju mogoče dopolniti z delom v zasebnem sektorju, kjer je boljši dostop do usposabljanja in šol za družinske člane. Zdravstvene delavce je treba spodbuditi, da bodo delali tam, kjer so najbolj potrebni. Razmisliti je treba o spodbudah, ki niso povezane s plačami, kot so boljše stanovanje, podpora izobraževanju otrok in dodatki za delo v oddaljenih ali nezadostno preskrbljenih območjih, in sicer na podlagi boljšega razumevanja motivacije in potreb zdravstvenih delavcev. Veliko se je mogoče naučiti iz obstoječih izkušenj z razvojem ukrepov zadržanja, prav tako pa je pomembno spodbujanje regionalne izmenjave informacij.

Mobilnost zdravstvenih delavcev

Zdravstveni delavci se selijo s podeželja v mesto, iz javnega v zasebni sektor in iz revnih držav v bogatejše. Migracija med državami juga bistveno prispeva k begu možganov, zlasti v Afriki. Vendar pa je migracija z juga v bogatejše države, kjer smo priča staranju prebivalstva in širjenju zdravstvenih sistemov, tista, ki je pritegnila največ medijske in politične pozornosti.

Pojavila se je trditev, da države, revne z viri, zagotavljajo napačne subvencije zdravstvenim storitvam v državah, bogatih z viri. Izračuni na podlagi migracije zdravstvenih delavcev iz Gane v Združeno kraljestvo ( 13 ) kažejo, da je Združeno kraljestvo zaradi najema 293 zdravnikov in 1021 medicinskih sester iz Gane, ki so imeli svojo dejavnost registrirano v Združenem kraljestvu v letih 2003/2004, pri usposabljanju privarčevalo 65 milijonov GBP za usposabljanje zdravnikov in 35 milijonov GBP za usposabljanje medicinskih sester. Izguba Gane vključuje stroške usposabljanja in oportunitetne stroške v zdravstvu, kjer primanjkuje osebja. Tiste države članice, ki so neto uvoznice zdravstvenih delavcev, bi morale sodelovati z državami pošiljanja pri podpori rešitvam, ki obravnavajo spodbujevalne in zaviralne dejavnike migracije ter pomagajo pri financiranju politik zadržanja.

Mobilnost zdravstvenih delavcev je treba obravnavati s celovitimi nacionalnimi strategijami in mednarodnimi ukrepi. Zdravstvena strategija Novega partnerstva za razvoj Afrike (NEPAD) poudarja potrebo, da države zagotovijo učinkovito upravljanje človeških virov v zdravstvenem sektorju prek posodabljanja svojih politik zaposlovanja in razporejanja, razvoja fleksibilnih poklicnih poti, zagotavljanja podpornega nadzora in stalnega izobraževanja ter spodbujanja motivacije in strategij zadržanja.

Vpliv HIV/aidsa

HIV/aids je še zaostril krizo na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju. Raven bolezni v družbi se je zvišala, kar je povečalo breme zdravstvenih storitev in poudarilo omejitve šibkih zdravstvenih sistemov. Na nek način bo HIV/aids bodisi okužil bodisi osebno prizadel številne zdravstvene delavce. V Svaziju znaša na primer neto izguba zdravstvenih delavcev na leto 7 % (50 % te izgube nastane zaradi okužbe z virusom HIV) in vendarle, če želi Svazi zvišati število ljudi z dostopom do antiretrovirusnega zdravljenja, se ocenjuje, da bi v naslednjih petih letih potreboval 103 dodatne zdravnike, kar je dvakratnik sedanjega števila zdravnikov v državi ( 14 ). Ta primer kaže na naslednji izziv, ki ga predstavlja HIV/aids: potencialna konkurenca za pridobivanje človeških virov med storitvami, povezanimi s HIV/aidsom, in drugimi pomembnimi storitvami.

Razvoj storitev, ki zagotavljajo dostop do antiretrovirusnih zdravil, lahko zdravstvene delavce odvrne od zagotavljanja drugih bistvenih storitev, tudi z novačenjem javnih uslužbencev v nevladne organizacije, ki so osredotočene izključno na boj proti HIV/aidsu. Obstaja nevarnost izkrivljanja zagotavljanja zdravstvenih storitev v korist posegov na področju HIV/aidsa na škodo drugih bistvenih storitev. Svetovni sklad za boj proti HIV/aidsu, tuberkulozi in malariji (GFATM) se je ob priznavanju te nevarnosti zavezal, da bo zagotovil investicijsko podporo za krepitev zdravstvenih sistemov in zmogljivosti kliničnih raziskav in ne zgolj za vzpostavitev storitev za HIV/aids, tuberkulozo in malarijo. Nevarnost izkrivljanja storitev je treba na nacionalni ravni učinkovito nadzirati z močnim nacionalnim vodstvom, ki bo zagotovilo, da bodo dodatni viri, namenjeni za preprečevanje HIV/aidsa in nego v času te bolezni, dopolnjevali obstoječe omejene človeške vire, ne pa jim konkurirali.

PODROčJA EVROPSKEGA UKREPANJA

Evropske ukrepe usmerjajo načela lastništva in vodstva na ravni držav. Zavezanost EU k politični koherenci za razvoj bo še podpirala to načelo ( 15 ). Odnos EU z državami, ki jih je kriza na področju človeških virov najbolj prizadela, bo temeljil na načelu solidarnosti ob priznavanju, da je reševanje krize na področju človeških virov skupna odgovornost. Ukrepe, ki jih podpira EU, bi morale narekovati države in regionalne potrebe, s čimer bi zgradili politično partnerstvo prek dialoga in skupnih ciljev.

EU bo pri reševanju krize na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju v državah v razvoju sodelovala na državni, regionalni in globalni ravni. Ukrepi iz Dodatka 2 (priložen) predstavljajo skladen in celovit paket posegov in jih je treba obravnavati kot celoto. Vprašanje svetovnega povpraševanja po človeških virih v zdravstvenem sektorju določa, da bodo potrebni večkratni ukrepi na vseh treh ravneh, da se premaga krizo v najbolj prizadetih državah.

Financiranje

Zaveza Evrope, da se bo hitreje pomaknila v smeri doseganja cilja 0,7 % BND za uradno razvojno pomoč do leta 2015, in zaveze G8 o podpori večji oprostitvi dolga bodo zagotovile večjo razpoložljivost virov za razvoj. To je največji potencialni vir večjih vlaganj v človeške vire v zdravstvenem sektorju. Svetovna banka in NEPAD sta približno ocenila lestvico povečanega financiranja, ki je potrebno za reševanje krize. Samo Afrika bo leta 2006 potrebovala 500 milijonov USD, do leta 2011 pa vsako leto 6 milijard USD (ti podatki temeljijo na stroških povečanih nacionalnih vlaganj za mobilizacijo dodatnega milijona zdravstvenih delavcev za Afriko, vključno z zagotavljanjem spodbud za delo na podeželju ali oddaljenih območjih, stroških uvajanja boljše mešanice znanja in spretnosti in učinkovitejše uporabe delavcev Skupnosti, ter na stroških usposabljanja in vzdrževanja te delovne sile). Preden se lahko države kakor koli zavežejo k povečanju vlaganj, zlasti če se ta vlaganja financirajo z večjim pritokom pomoči, so potrebna močnejša zagotovila, da bo mednarodna pomoč dolgoročna in predvidljiva ter da se držav prejemnic ne bo zapustilo z obveznostmi, ki jih ne morejo poravnati.

Splošna proračunska podpora in proračunska podpora, značilna za sektor

Eden glavnih instrumentov Evropske komisije za financiranje na ravni držav je proračunska podpora. Mehanizmi proračunske podpore pomagajo ustvariti fiskalni prostor, ki ga ministrstva za finance potrebujejo za določitev nacionalnih prednostnih nalog financiranja. Proračunska podpora je zlasti učinkovita pri podpiranju tekočih stroškov, kot je razvoj človeških virov. Evropska komisija bo prek splošne in sektorske proračunske podpore še naprej zagotavljala pomemben delež razvojne pomoči državam in to spodbujala kot najučinkovitejši mehanizem za usklajevanje donatorske pomoči, dane na podlagi nacionalnih strategij za zniževanje revščine. Evropska komisija bo okrepila obstoječe instrumente pomoči s ciljem zagotavljanja vedno bolj dolgoročne in predvidljive podpore. Evropska komisija priznava, da je sektorska proračunska podpora učinkovit instrument za krepitev političnega dialoga in usklajevanje donatorske podpore, vključno s podporo projektom in financiranjem globalne pobude, za nacionalnimi prednostnimi nalogami. Zaveza EU k zvišanju obsega razvojne pomoči bo dopolnjena s prizadevanji za manj spremenljivo in bolj predvidljivo pomoč.

Proračunska podpora Evropske komisije je povezana s kazalci učinkovitosti, ki sprožijo sprostitev sredstev na podlagi doseganja dogovorjenih mejnikov učinkovitosti; kar zagotavlja spodbudo za napredek v smeri nacionalno določenih ciljev. Kazalci zdravja in HIV/aidsa so pogosto vključeni med kazalce za spremljanje učinkovitosti. Evropska komisija bo še naprej podpirala razvoj boljših kazalcev učinkovitosti zdravstvenega sistema prek sodelovanja v Zdravstveni metrični mreži ter spodbujala vključitev kazalca krepitve človeških virov kot merila učinkovitosti zdravstvenega sistema in financiranja proračunske podpore.

Finančna podpora EU bo zagotovljena v skladu z načeli iz Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči ( 16 ), s ciljem krepitve nacionalnih razvojnih strategij partnerskih držav in povezanih operativnih okvirov.

Naslednji UKREPI

EU BO V POLITIčNEM DIALOGU NA RAVNI DRžAV SKUšALA ZAGOTOVITI, DA SE BO VPRAšANJE čLOVEšKIH VIROV OBRAVNAVALO V OKVIRU CELOVITEGA IN SKLADNEGA SEKTORSKEGA NAčRTOVANJA TER NACIONALNIH STRATEGIJ ZA ZMANJšANJE REVščINE, SKUPAJ Z USKLAJENO PODPORO DONATORJEV, PODPRTO S SKUPNIMI UKREPI ZN.

Programske odločitve in proračunska sredstva v zvezi z ukrepi iz priloge k temu sporočilu bodo usklajena s strukturo instrumentov, določenih za finančno perspektivo 2007–2013. Evropska komisija bo prek letnih in vmesnih pregledov instrumentov, specifičnih za določeno državo, spremljala in poročala o izvajanju, in sicer v okviru konteksta in okvira predlaganega poročanja o napredku Akcijskega programa za boj proti HIV/aidsu, tuberkulozi in malariji.

Skladen evropski odgovor na podlagi strokovnega znanja in izkušenj ter skupnih ukrepov posameznih držav članic in Komisije, ki bo odražal usmeritev politike, kot je določena v novi razvojni politiki, bo pomagal zagotoviti močno in vodilno vlogo Evrope v mednarodnem odgovoru na ukrepe držav v zvezi s krizo na področju človeških virov v zdravstvenem sektorju.

OKRAJšAVE

AIDS Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti

ART Antiretrovirusna terapija

AU Afriška unija

EK Evropska komisija

EDCTP Projekt evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnih študij

EPA Sporazumi o gospodarskem partnerstvu

EU Evropska unija

GAVI Globalno zavezništvo na področju cepiv in imunizacije

GFATM Svetovni sklad za boj proti aidsu, tuberkulozi in malariji

BND Bruto nacionalni dohodek

HIV Virus človeške imunske pomanjkljivosti

HR Človeški viri

HRH Človeški viri v zdravstvenem sektorju

ILO Mednarodna organizacija dela

JLI Skupna pobuda za učenje

INCO Mednarodni program sodelovanja

RCNT Razvojni cilji novega tisočletja

NEPAD Novo partnerstvo za razvoj Afrike

NVO Nevladne organizacije

ODA Uradna razvojna pomoč

TB Tuberkuloza

UK Združeno kraljestvo

ZN Združeni narodi

WHA Generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije

WHO Svetovna zdravstvena organizacija

ANNEX 1

References

1. Joint Learning Initiative Strategy Report: Human Resources for Health, Overcoming the Crisis: Harvard University Press, September 2005.

2. COM (2002) 703, 3 December 2002. Integrating migration issues in the European Union’s relations with third countries

3. COM (2005) 390, 1 September 2005. Migration and Development: Some concrete orientations.

4. COM (2005) 489, 12 October 2005. EU Strategy for Africa: Towards a Euro-African pact to accelerate Africa’s development..

5. The Joint Learning Initiative Africa Working Group: “The Challenge of HRH in Africa; March 2004.

6. Sanders D, Dovlo D, Meeus W, Lehmann U: “Public Health in Africa” in Robert Beaglehole (Editor) “Global Public Health: A New Era”. Oxford University Press 2003. (Chapter 8, Page 135-155).

7. Hongoro C, McPake B. How to bridge the gap in human resources for health: Lancet 2004; 364: 1451-56.

8. UN, September 2005: UN Summit outcome document.

9. Joint Learning Initiative. Human resources for health: overcoming the crisis. Harvard University Press,2004http://globalhealthtrust.org/report/Human_Resources_for_Health.pdf

10. COM (2004) 383, May 2004: The social dimension of globalisation – the EU’s policy contribution on extending the benefits to all.

11. Human Resources for Health: Overcoming the Crisis: Report from a consultation in Oslo: 24-25 February 2005.

12. The International Migration of Health Workers: A Human Rights Analysis: Bueno de Mequita J, Gordon M; Medact, February 2005

13. The ‘Skills Drain’ of Health Professionals from the Developing World: a Framework for Policy Formulation. Mensah K, Mackintosh M, Henry L. Medact, British Medical Association, Save the Children UK; February 2005.

14. Wim Van Damme Institute of Tropical Medicine, Antwerp - presentation on the impact of workforce constraints on scaling up of ART

15. COM (2005) 134, April 2005. Policy coherence for development: Accelerating progress towards attaining the Millennium Development Goals.

16. Paris Declaration on Aid Effectiveness, Ownership, Harmonisation, Alignment, Results and Mutual Accountability. High Level Forum, Paris, 28 Feb-2 March 2005.

ANNEX 2

1. Strengthening EU Support at the Country Level

At the country level, the EU will support the implementation of national human resource strategies, within the context of poverty reduction strategies and national health sector policies. Specific actions will include:

- Including human resource issues in Poverty Reduction Strategies and Health Policy discussions . The EU will raise the issue of human resources in health as a barrier to progress on MDGs 4, 5 and 6 in policy dialogue on poverty reduction, to promote broader policy dialogue on the issue and the response by ministries of Finance, Planning, Establishment, Employment, Education and Research. Proposed actions to address the crisis in the health sector need to be considered alongside efforts to reform and strengthen public administration and should also be reflected in country dialogue on human resource planning within the context of national health planning. Related issues of productive employment, decent work and social protection and their role for human resources for health, health worker mobility and poverty reduction will also be addressed in these strategies and discussions. An EU lead agency, either a Member State or the Commission Delegation, will be identified in each affected country to champion the human resource issue in national policy dialogue, working in support of national efforts to harmonise donor support behind national priorities.

- Country level mapping of human resources for health, strengthened human resource policy and planning and agreement on national targets for human resource strengthening. The EU will support national efforts to evaluate human resource capacity, including assessing training capacity and identifying health worker maintenance and retention issues. This information will be used to inform national planning and will be supported by regional analysis to determine complementary regional action, such as inter-country sharing of training resources. Support will be provided for country efforts to strengthen HR planning, based upon globally agreed best practice and drawing upon private sector skills and expertise, where appropriate. Dialogue with professional organisations and medical and nursing trade unions and research institutions will be critical to the success of this process, in order to build consensus on the need to develop and support a workforce which can and is willing to remain in post to serve national health needs. Dialogue will include a focus on the development of incentives through increased training, improved working conditions and clearer career prospects. The role of civil society in this dialogue will be important, to ensure civil society voice informs discussions on improving health and health care and strengthening social security coverage. As part of discussions on monitoring progress towards the MDGs, EU support will promote discussion and research on potential indicators of health system performance and human resource capacity as a metric of progress.

- Support and financing national human resource plans. Human resources represent a long term cost for health systems and effective planning can only take place if there is a reasonable guarantee of long term sustainable financing. The EU will support efforts to increase the volume, duration and predictability of international development assistance. Increased financing through budget support mechanisms is the most effective way to support incentives schemes, decent work opportunities and social protection, retention measures and training and capacity building based upon a comprehensive national human resources for health planning exercise. The EU will support research to identify innovative and effective ways of increasing human resource capacity for health, including evaluations of middle-level technicians, auxiliary and community workforces. Auxiliary staff such as community health workers, in Gambia, South Africa, Tanzania, Zambia, Madagascar and Ghana, have been shown to be cost-effective agents for delivering some basic community health services[1]. The potential of information technology to improve communication between service levels, support distant working and learning and to improve the quality and efficiency of the work environment will also be explored.

2. Strengthening EU Support at the Regional Level

The regional level response to the human resource crisis will differ from region to region. Efforts to define priority regional actions in Africa, Asia and Latin America/Caribbean, are currently underway. The EU will support the mapping, analysis and the technical and political dialogue on human resources necessary for effective advocacy and action. The Oslo meeting on human resources proposed that global and regional action should be coordinated by ‘Platforms for Action’, which should be informed by Global, and Regional Observatories. The Platforms for Action are, primarily, political platforms for advocacy of the issue and for coordination. The ‘observatory’ functions relate to the technical support and analysis necessary to inform decision-making and policy development. A process to develop regional responses to the human resource crisis has already been initiated. A Regional Platform on Human Resource for Health in Africa[2] has been established and an Asian Action Learning Network on Human Resources[3] initiated. The need for Regional Platforms in other regions will be explored. The EU will continue to support this process.

In support of African Regional Action, the EU will back AU/NEPAD leadership and coordination of regional action and will work, within the context of a coordinated Africa Regional Plan, with the Regional Economic Communities in support of the sub-regional responses to the issue, as appropriate.

AFRICA

EU support on human resources for health in Africa is set within the context of the overarching EU Strategy for Africa[4].

Support to AU/NEPAD.

- Support for AU/NEPAD leadership of the African Regional Platform . The global response to the human resource crisis should be informed by a strong African voice, which requires AU/NEPAD leadership. The EC, as part of its strategic support to the AU, will support strengthened AU/NEPAD political leadership and capacity for coordination of the proposed Region Platform on Human Resources. The Africa Regional Platform will be based upon strengthening cooperation between existing regional bodies, with each identifying its comparative advantage in relation to regional action on human resources, working in support of a coordinated Regional Action Plan. The Brazzaville meeting recommended that financing of individual agencies in support of regional action should be based upon an agreed regional work plan to harmonise the regional response.

- Support for a Regional Observatory on Human Resources . The EU will support development of a Regional Observatory for Africa, which will be formed under WHO technical leadership, which will collect, collate, analyse and advocate policy, based on national HR information. The Observatory will be a repository of regional best practice and will produce guidance on HR management to inform national policy. Work should include defining benchmarks for human resource capacity and comparing country performance. The capacity and mandate for this work already rests with WHO and this capacity will be strengthened, with EU support, in order to engage other stakeholders in the process, including supporting greater private sector and civil society involvement.

- Roll-out of Regional Policy Guidelines on Human Resource Planning . The EU will support the roll-out of regional policy guidance on HR planning, to inform national plans of action.

- Identifying opportunities for regional training. The EU will support a mapping of regional resources to back up national action on human resources, which will include addressing the issue of training health workers in the 11 African countries which do not have a medical school. The potential for bilateral agreements within Africa to strengthen training capacity will be explored. Options to support shared regional training resources will be considered.

- Identifying opportunities to strengthen research capacity. Research is critical to addressing the human resource crisis. The EC will continue to support research capacity building: supporting clinical research through works such as that of the European and Developing Countries Clinical Trials Partnership (EDCTP) programme in sub-Saharan Africa; and research on incentives through the International Cooperation (INCO) programme. EU support will include assessing the potential for Regional ‘Networks of Excellence’ and Health Research sites with links to institutions in Europe, and will assess the potential value of this model of support. Innovative approaches to addressing the crisis, for example, through more effective use of information technology and initiatives such as telemedicine or access to major international scientific databases, will also be explored. Engaging local communities in research activities and strengthening the synergy between research and health care activities at local and regional levels will be encouraged.

- Funding for Inter-Ministerial Conference on Human Resources for Health in Africa . The EC will support a conference to bring together the key Ministries with an interest in or influence on health worker training, recruitment and retention, in order to support the development of a broad political consensus on the actions needed at country level to address the crisis.

Support to Regional Economic Communities

- Within the context of the overarching Regional Action Plan on Human Resources, the EU will discuss with the Regional Economic Communities how to address the human resource crisis through measures linked to the process of regional economic integration and the Economic Partnership Agreements. Related issues of economic migration and South-South migration should also be discussed. The aim will be to strengthen and manage the regional market in human resources to mitigate the adverse impact of brain drain, and turn brain drain into ‘brain gain’ through regional agreements on skill sharing and development, recognising the need for policy coherence for development.

OTHER REGIONS

In other regions, such as Asia, where the human resource issues are different due to relatively greater capacity to train and retain health workers, different initiatives will be needed. The Asia Learning Network on Human Resources for Health - a Joint Learning Initiative working group -has identified a number of critical issues for regional action. Despite policies in some countries in the region which are actively promoting health worker export to meet international demand, internal distributional issues exist, and service provision for the poorest remains a significant challenge in many countries. The inequity in distribution of human resources is a critical issue, with health worker shortages in remote or hard-to-reach areas. This is an issue that should primarily be addressed through improved human resource management at the national level. EU engagement on human resources in these cases will build upon existing EU engagement in national health sector policy dialogue, or through memoranda of understanding which seek to balance policies supporting out-migration with policies which address national needs.

3. Strengthened EU Support at the Global Level

An important first step in mobilising a global response to the human resource crisis is acknowledgement of the scale of the problem and the collective responsibility to support an international response. Europe should show leadership in acknowledging and better documenting European recruitment of health workers from resource-poor countries at the same time as strengthening Europe’s internal training capacity. Greater effort to promote decent work an conditions, to invest in social protection and to distribute the benefits of globalisation more evenly are needed at the global level in order to decrease global pressure for health worker migration. EU specific actions could include:

- An EU Statement of Commitment to Global Action and a Code of Conduct for Ethical Recruitment. The EU should respond visibly to the global call for action, and express a strong commitment of support. This will be achieved through the development of a ‘Statement of Commitment’ which will be delivered in response to the global call for action to be launched in 2006. The EC will convene a consensus workshop with Member States to draft and adopt an EU common position. As part of this dialogue, the EU will assess the value and feasibility of EU support for a global Code of Conduct on Ethical Recruitment. There are already examples within Europe of Member States who have developed voluntary agreements to minimise active international recruitment of health workers One of these is the United Kingdom voluntary code to reduce active recruitment from third countries, recently strengthened to govern private sector recruitment, as an attempt to increase its impact. A European approach, if considered to add value, would be applied by Ministries of Health in Member States and would regulate recruitment, preventing active recruitment from those countries which indicate that they wish to better control out migration. European leadership is needed to help build international commitment for more ethical recruitment practices in relation to the global market in human resources for health.

- Support for a Global Coordination of Action. The EU will support international action to address the crisis in human resources and argue for a process based upon networking between existing global agencies, in support of an agreed global work plan. Global action would include: developing capacity to map and analyse the global market in human resources for health and to document national strategies for HR management; providing guidance to recruiting countries for building capacity for greater self sufficiency in human resources; developing research capacity on health worker motivation and incentives. It is anticipated that many of the global actions can be undertaken by existing organisations working in collaboration, and through a clearer definition of organisational roles and responsibilities.

- Mobilising global funding instruments in support of HR Capacity Building. The EU will continue to be active in support of and on the boards of global funding instruments and will work to ensure that these funding mechanisms strengthen national health sector capacity . Funds such as the Global Fund for HIV/AIDS, TB and malaria and GAVI are already committed to channels funds in ways which help build general system capacity at the same time as accelerating action on priority diseases. The EU will continue to use its influence and voice to support these efforts.

- Better EU health workforce planning. The European Union will face increasing internal shortages of health professionals over coming years, as set out in the Commission Communication on the follow-up to the high level reflection process on patient mobility and healthcare developments in the European Union[5]. A concerted European strategy covering issues such as monitoring, training, recruitment, and working conditions of health professionals could ensure that the Union as a whole will be able to meet its objectives of providing high quality healthcare without exacerbating the human resource crisis in developing countries. The Commission has invited the Member States to consider this issue, in collaboration with the health professions, in particular through the High Level Group on health services and medical care. Facilitating internal mobility within the Union can go some way toward ensuring that health professionals are available where they are most needed, but such an approach will need to ensure overall numbers and specialisations of health professionals are adequate, and therefore requires careful and detailed planning and response.

- Promoting circular migration . The Commission Communication on Migration and Development commits the EU to explore issues such as transferability of pension rights and protecting residence rights in the EU of diaspora members who participate in temporary return programmes. Facilitating discussion on circular migration in relation to health will be taken forward as part of an EC/EU working group on human resources that will be established to further develop coordinated European action on human resources for health.

- ‘Networks of Excellence’ in support of health worker training and capacity building. The idea of linking institutions in resource-poor countries to centres of academic, professional or technical excellence in Europe and strengthening North-South and South-South links to build networks which support development of health skills and expertise and research capacity will be explored. Networks of Excellence would attract and help retain highly qualified health professionals and researchers at the national or regional level. Such networks would be an opportunity to address more complex health situations, for example in post conflict countries, where capacity to provide physical care and trauma management for victims of mines, remnants of war or armed violence is needed, but often not available. Synergies between capacity building for research and training of staff for health delivery and care should also be fully explored. As part of the EC Programme for Action (COM (2005) 179) the EDCTP (the EU pilot initiative on clinical trails currently implemented in Africa) should play an integrating role by positively contributing to national and regional human resources plans for clinical research.

- International Volunteers . The EU will consider support to volunteer schemes which are demand-driven, and focus on capacity building and skills transfer . Volunteers are a potential short-term solution to the human resource crisis. However, whilst they may make an effective contribution in support of capacity building and, to a limited extent, in terms of direct service delivery, they do not represent a long-term solution to the HR crisis. They can therefore be no substitute for an EU policy focussed on supporting specific capacity building and skill transfer work.

- Working with the health worker diaspora. The Commission Communication on Migration and Development indicates that Member States will be invited to intensify their dialogue with diaspora organisations, and that the EU could support countries of origin in establishing instruments through which those interested in supporting their home country could register on a voluntary basis. In addition, opportunities to build supportive alliances between these organisations and their home countries, with the possibility of seed financing allocated on a competitive basis, will be explored.

- Strengthen the Social Dimension of Globalisation and promote Decent Work as a global goal for all. The EU will contribute to strengthening the Social Dimension of Globalisation with a view to ensuring maximum benefits for all, including through cooperation with the ILO as well as national, regional and local actors, social partners and civil society organisations. It will also help encourage employment and decent work as a key tool for preventing and eradication poverty. The EU will promote productive employment, equitable economic growth and decent work for all, and for workers in the health sector, in particular as a global goal, thus contributing to improving living and working standards and addressing push and pull factors leading to out-migration of health workers. In this context, the EU should promote increased cooperation between state and non-state actors (NGOs, private sector, trade unions, etc.) to ensure greater effectiveness in service delivery.

[1] Lehmann U, Friedman I, Sanders D. Review of the utilisation and effectiveness of community-based health workers in Africa. A Joint Learning Initiative Paper 4-1. Human Resources for Health Development 2003.

[2] Regional Consultative Meeting on Taking the HRH Agenda Forward at Country Level: 18-20 July 2005, Brazzaville, Congo. Meeting Conclusions.

[3] Workshop on Asian Action Learning Network on Human Resources for Health; 3-5 August, Bangkok, Thailand.

[4] COM (2005) 12 October 2005. EU Strategy for Africa: Towards a Euro-African pact to accelerate Africa’s development.

[5] COM (2004) 301, 20 April 2004. Follow-up to the high level reflection process on patient mobility and healthcare developments in the European Union.