52004DC0541

Bruselj, 30.7.2004

KOM(2004) 541 končno

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o interoperabilnosti digitalnih interaktivnih televizijskih storitev[SEC(2004)1028]

POVZETEK

To sporočilo vsebuje podrobno razlago stališča Komisije o interoperabilnosti digitalnih interaktivnih televizijskih storitev v skladu s členom18(3) Direktive 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva).

Komisija se je poročila lotila v dveh stopnjah. Rezultat prve stopnje je bila publikacija za predloge Delovnega dokumenta osebja Komisije o interoperabilnosti digitalnih interaktivnih storitev SEC (2004) 346 marca 2004.

To sporočilo se sklicuje na mnenja javnih posvetovanj. Osnovna analiza za to Sporočilo se nahaja v priloženi razširjeni presoji vplivov, ki je izdan v SEC (2004) 1028.

Člen 18(3) Okvirne direktive zahteva, da Komisija preveri posledice 18. člena v zvezi z interaktivnimi televizijskimi storitvami. Če interoperabilnost in svobodno izbiranje za uporabnike v eni ali več državah članicah še ni bilo doseženo v zadostni meri, lahko Komisija deluje s ciljem, da določi nekatere standarde za obvezne.

Odzivi javnega posvetovanja odražajo navzkrižno sliko glede na to ali je bila zadostna interoperabilnost učinkovito dosežena. Komisija je mnenja, da je glede na kompleksnost tehnološkega in tržnega okolja, na različna dojemanja interoperabilnosti akterjev na trgu in pozno izvršitev Okvirne direktive v veliko državah članicah, glavni cilj revizije določiti, ali gre za primer, kjer bi določili enega ali več standardov za obvezne.

Komisija je sklenila, da v tem trenutku ne gre za jasen primer, pri katerem bi bilo potrebno standarde narediti obvezne. Zadevo je potrebno ponovno pregledati v letu 2005. Medtem pa se priporoča več promocijskih dejavnosti za promocijo razširjenosti interaktivnih digitalnih storitev s pomočjo sistema večpredstavnega okolja (Multimedia Home Platform – MHP), ki je trenutno edini odprti standard za API-je, ki so ga sprejeli organi za standarde EU. To vključuje ustanovitev skupine držav članic za izvršitev MHP-ja, potrditev, da država članica lahko ponudi potrošniku subvencije za sprejemne naprave za interaktivno televizijo ob upoštevanju pravil glede državne pomoči in nadzorovanje dostopa do zaščitenih tehnologij.

Komisija želi zagotoviti, da bi imeli evropski državljani koristi od vse več interaktivnih digitalnih televizijskih storitev, in meni, da je trgu v tem trenutku najbolj zadoščeno, če se nadaljuje z izvajanjem odločb, s katerimi se že strinjata Evropski parlament in Svet v Okvirni direktivi.

1. OZADJE

Interaktivna televizija ima še dodatno raven funkcionalnosti poleg videa glede na digitalno televizijo (DTV). Vsebuje funkcije, ki se oddajajo poleg videa in ki jih programska oprema predela v sprejemnem aparatu, ki se imenuje vmesnika aplikacijskih programov (API). Danes je v uporabi več kot 32 milijonov digitalnih sprejemnikov po vsej Evropi,[1] od katerih ima vsaj 25 milijonov zmožnost interaktivnosti.[2]

Trg za interaktivno televizijo se je razvil brez evropskega standarda za API-je. Na začetku je bilo v Evropi pet pomembnejših API-jev, od katerih pa nobenega ni standardiziral evropski organ za standarde. Vsebine oziroma aplikacij, ki so bili odobrene za en API, ni bilo mogoče uporabiti pri sprejemniku, ki je vseboval drugačen API.[3]

To je sprožilo zaskrbljenost zaradi pomanjkanja interoperabilnosti (ki zajema tako tehnično interoperabilnost kot tudi vprašanja glede dostopa) ter možen pritisk na kupca glede izbire, kar bi lahko vplivalo na prosti pretok informacij, medijsko pluralnost in kulturno raznolikost. Te zadeve lahko povzamemo na sledeči način. Uporabniki ne bi mogli kupiti standardiziranega, univerzalnega sprejemnika, ki lahko sprejema vse nekodirane in plačilne interaktivne storitve, in bi bili zato lahko prisiljeni uporabljati dražje sprejemnike, ki vsebujejo zaščitene API-je. Televizijske postaje bi se srečale z ovirami pri razvijanju in distribuiranju interaktivnih storitev, ker bi se morale pogajati z vertikalno integriranimi operaterji omrežja, ki imajo oblast nad zaščitenimi tehnologijami API.

Te skrbi so bile povod za uveljavitev člena 18 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) z naslovom „Interoperabilnost digitalnih interaktivnih televizijskih storitev“.

Člen 18(1) navaja, da morajo države članice vzpodbuditi ponudnike digitalnih interaktivnih televizijskih storitev in ponudnike opreme, naj uporabljajo odprte API-je.

Člen 18(2) zahteva, da morajo države članice vzpodbuditi imetnike API-jev, naj dajo na razpolago vse informacije, ki so potrebne za to, da ponudnikom digitalne interaktivne televizije omogočijo zagotavljanje vseh storitev, podprtih z njihovimi API-ji, v popolnoma funkcionalni obliki.

Člen 18(1) se sklada s splošno politiko EU za vzpodbujanje odprtih standardov za enotni trg. Člen 18(2) priznava tržno realnost, da zaščiteni standardi API obstajajo, in stremi k zagotovitvi jasnosti tehničnih specifikacij, tako da lahko ponudniki vsebin gradijo interaktivne aplikacije, ki delujejo s temi zaščitenimi standardi.

Člen 18(3) navaja, da mora Komisija preveriti učinke člena 18 z dne 24. julija 2004. Komisija lahko nato naknadno ukrepa in postavi standard s pomočjo pooblastil, ki so navedeni v členu 17 Okvirne direktive.

Na plenarnemu zasedanju Evropskega parlamenta decembra 2001 je Komisija podala ustno obvezo, da bo vključila standarde MHP na seznam standardov, ki so objavljeni v Uradnem listu Evropske unije in ki so jih vzpodbudile države članice, kot je predvideno v členu 17 Okvirne direktive.

Postopek

Komisija se je na to revizijo začela pripravljati takoj, ko je bila Okvirna direktiva sprejeta, in se lotila študije z neodvisnim posvetovanjem o možnostih te usmerjenosti ter izdala pooblastilo evropskim organom za standardizacijo, da bi preiskala kako bi nadaljnja standardizacija pomagala interoperabilnosti.[4] Na objavljenem seznamu so bili tudi MHP standardi.[5] Komisija je tudi poudarila, da je očiten način za dosego interoperabilnosti razširjeno sprejetje MHP-jev.[6]

Marca 2004 so službe Komisije sprožile javni posvet, ki je temeljil na delovnem dokumentu osebja Komisije SEC (2004)346 (Delovni dokument). Posvet je vključeval javno obravnavo ter neuradni seminar, ki so ga organizirali poslanci Evropskega parlamenta.

2. MNENJA UDELEžENCEV

Veliko udeležencev se je odzvalo na posvetovanje, predvsem proizvajalci, operaterji omrežja, televizijske postaje in ponudniki API-jev; prav tako zveze potrošnikov in ostali, ki zagovarjajo določena stališča. Skupno je 51 oseb prispevalo več kot 350 strani ozko zastopanih mnenj, kar zgovorno priča o pomembnosti razprav za industrijo. Odzivi spadajo v dve glavni skupini.

2.1. Tisti, ki zagovarjajo uvedbo standardov

Za tiste, ki podpirajo obvezno uvedbo odprtih standardov, vključno z MHP-ji, interoperabilnost na ravni uporabnika ni bila dosežena. Zagovarjajo trditev, da je to najmočnejša oblika interoperabilnosti, ker povečuje izbiro storitev in opreme za potrošnike. Trenutno je trg razdeljen in se ne more dokopati do koristi, ki so povezane z enim samim standardom.

Ni verjetno, da bi tržne moči zagotovile zadostno interoperabilnost brez intervencije javnih organov. Doseg odločilnega števila prodaj na evropskem nivoju ostaja pomemben cilj za proizvajalce, saj s tem dosežejo ekonomijo velikih količin. Rešitve kot je predlagani PCF format, ki omogoča, da je vsebina zapisana enkrat in da deluje na več platformah API, sicer pomagajo, vendar niso rešitev za nekodirane televizijske postaje. Za te televizijske postaje predstavljajo pravila o dostopu kompromisno rešitev glede pluralnosti in svobode izbiranja. Televizijske postaje so še vedno odvisne od omrežnih operaterjev, ki delujejo kot vratarji, zato da dostavljajo njihove storitve gledalcem. Javni organi bi morali zavzeti vlogo posrednika po vzoru GSM-ov.

Prednosti pooblaščanja odprtih standardov vključno z MHP-ji bi zajemale večjo izbiro potrošnika ter legalno gotovost, kar bi vodilo k nižjim cenam sprejemnikov ter pospeševanju prehajanja od analogne na digitalno televizijo. Če se televizijske postaje ne bi bile prisiljene soočati z ovirami zaščitenih API-jev, bi to izboljšalo pretok informacij in s tem pomagalo pluralnosti. Novosti pri storitvah več ne bi smele biti odvisne od lastnikov API-jev. Posamezne skupine menijo, da ali naj je državam članicam na voljo možnost za pridobitev uporabe enega API-ja znotraj njihovega območja ali povsod po EU ter da bi samo odprti standardi API bili legalni. Nalaganje odprtih standardov ne bi smelo biti omejeno samo na nekodirano zemeljsko TV, ker to ne bi rešilo težave „vratarjev“, ki jih povzročajo zaščiteni API-ji na kablu in satelitu. Navesti bi bilo potrebno še druge standarde, če ti ne sovpadajo z že navedenimi standardi.

Splošne pripombe so se osredotočile na potencial, ki ga ima interaktivna televizija za prispevanje k lizbonskemu dnevnemu redu, kot jo je poudaril sevillski Svet in poleg tega kritizirale delovno dokumente glede zanemarjanja socialne vloge nekodirane televizije. Akterji na trgu, ki zagovarjajo to stališče, so bili večinoma nekodirane televizijske postaje iz držav članic, kjer digitalna televizija ni tako dobro razvita, ter večji proizvajalci.

2.2. Tisti, ki so proti uvedbi standardov

Ta skupina je bila mnenja, da je interoperabilnost že dosežena. Njihovo mnenje o interoperabilnosti je drugačno: pomeni, da so iste interaktivne storitve na razpolago na različnih distribucijskih platformah. Tehnologija izvornih točk signala in omrežja zagotavljata, da se vsebina prenaša med različnimi sistemi API. Ti vključujejo sisteme za sestavljanje multimedijskih predstavitev, ki lahko proizvajajo aplikacije za več API-jev – mnogovrstno sestavljanje multimedijskih predstavitev – ali za predlagane PFC-je.

Za to skupino je interoperabilnost odvisna od tržnega povpraševanja. Kjer je povpraševanje, so interaktivne aplikacije na voljo na različnih platformah. Primeri vključujejo igre na srečo, video igre ter napovedovanje vremena. Ni verjetno, da bi imeli na voljo univerzalni enokomponentni sprejemnik zaradi visokih stroškov ter zato ker je nepotreben zaradi simultanega oddajanja televizijskega signala na različnih omrežjih; vendar pa ni nobene tehnične ovire za to. Kar se tiče posredovanja javnih organov, je ta skupina mnenja, da je evropski trg z digitalnimi televizijami bolj dinamičen v ZDA zaradi popustljivosti glede ureditvenih vprašanj javnih oblasti. V sklopu nalog komunikacijskih predpisov so pravila v zvezi z dostopom več kot dovolj za ohranitev pluralnosti ter izbire uporabnika. Naknadna uvedba standardov v škodo velikih vlaganj v prejšnjih zaščitenih sistemih bi odvračala bodoča vlaganja v naslednjih generacijah novih tehnologij.

Splošne pripombe teh udeležencev so zagovarjale besedilo iz delovnega dokumenta, torej da večja zapletenost digitalne televizije spremeni veliko faktorjev, če jo primerjamo z enostavnejšim analognim modelom. Naklonjeni so možnostim prenavljanja na vrhu standardiziranega sloja tehnologije prenosa, recimo kot pri internetnemu modelu. Za raznolikost na trgu, ki jo je mogoče najti po vseh državah članicah, ni primerna ena sama tehnologija. Ko Komisija ocenjuje zadostnost realizacije, mora upoštevati trenutni nivo nenasičenosti na trgu in interoperabilnost po vsej vrednostni verigi. Pred iztekom 3-5 let ne sme biti podana nikakršna dokončna odločitev glede prihodnosti o primernosti realizacije.

Ta skupina je mnenja, da bi stroški uvajanja odprtih standardov prevladali nad prednostmi. Uvedba MHP-jev bi poskrbela za močno spodbudo, da bi trg spodbujal sprejemnike brez zmožnosti interaktivnosti, glede na dodatne stroške sprejemnikov MHP ter pomanjkanje velikega povpraševanja pa interaktivnih televizijskih storitvah.

Udeleženci, ki so zagovarjali ta mnenja, so bili predvsem operaterji satelitske plačilne TV ter kabelski operaterji in so bili pogosto iz držav članic, kjer je digitalna televizija dobro razvita, saj ima velik del sprejemnikov zaščitene API-je. Ostali člani te skupine so bila podjetja za programsko opremo in podjetja s področja informacijskih tehnologij, vključno z lastniki zaščitenih API-jev ter vodilni proizvajalci.

2.3. Ostala mnenja

Mnenja javnih oblasti so pokazala ali je njihov trg digitalne televizije dobro razvit – in s tem ima v uporabi ogromno število sprejemnikov, ki uporablja API-je – ali manj dobro razvit. Udeleženci iz držav, kjer je interaktivna televizija najbolj razvita, so bili v glavnem zadovoljni s tem, da obstaja zadostna stopnja interoperabilnosti.

Potrošniške organizacije na državnem in evropskem nivoju so zagovarjale uvedbo odprtih standardov za dosego interoperabilnosti.

Na javni obravnavi je veliko pomembnih italijanskih udeležencev podprlo MHP-je, bili pa so skeptični glede njihove uvedbe. Državne subvencije italijanskim potrošnikom za nakup sprejemnika MHP s funkcijo povratnega kanala zmanjšajo dodatne stroške MHP-jev. Z uporabo cenejših tehnologij API so taki sprejemniki naprodaj za enako ceno kot na ostalih tržiščih.

3. ANALIZA KOMISIJE IN NJENO STALIščE

3.1. Vpliv člena 18 do danes

Zamude pri prenosu Okvirne direktive[7] pomenijo, da je še prezgodaj, da bi lahko podali splošno oceno posledic člena 18(3). Razprave v podskupini televizijskih postaj Odbora za komunikacije (COCOM) so pokazale veliko razpoko v dejavnostih, ki se tičejo interoperabilnosti na delovni ravni v veliko državah članicah, kar je pogosto povezano z uveljavitvijo digitalne zemeljske televizije.

Kar se tiče člena 18(2) ima zelo malo držav članic ponudnike za API, ki bi se nahajali v tej državi ali predstavljali njihovo območje, tako da je ta ukrep za večino omejil uporabo . Komisija nima podatkov o tem, da je katerikoli zakonodajalec prejel uradno pritožbo, da lastniki API-jev niso dali na razpolago vseh potrebnih informacij, ki bi omogočile ponudnikom televizijskih storitev zagotovitev vseh storitev podprtih z API-jem v polnodelujoči obliki. Lastniki zaščitenih API-jev dokazujejo, da imajo spodbudo za zagotovitev maksimalnih prednosti določenega sistema vsem uporabnikom pod pravičnimi, razumnimi nediskriminatornimi pogoji – predvsem zato, ker so tam konkurenčni API-ji.

S stališča Komisije je določba člena18, ki je napravila največji vtis, zahteva po reviziji interoperabilnosti ter njen vpliv na izbiro uporabnika do julija 2004. To je spodbudilo akterje na trgu k zelo podrobni razpravi o interoperabilnosti. Organi za standarde so prejeli pomembno podporo s strani akterjev na trgu z obeh strani pri razvijanju njihovih dveh poročil o interoperabilnosti. Akterji na trgu so temu vprašanju dali prednost, čeprav se njihovi pogledi na lastnosti pravnih zahtev ter kako jih najbolje uresničiti nekoliko razlikujejo.

Posvetovanje ni razkrilo nikakršnih pomembnih utemeljenih groženj za prosti pretok informacij, medijsko pluralnost ter kulturno raznovrstnost. Komisija je klub temu zabeležila nedavno politično zaskrbljenost, ki je bila izražena v Evropskem parlamentu.[8].

3.2. Osrednji problemi

Mnenja o posvetovanju so deljena. Vodstva pri nekodiranih televizijski postajah so naperjena proti operaterjem satelitskih in kabelskih TV postaj ter udeležencem s strani IT. Obe strani zahtevata podporo s strani večjega proizvajalca potrošne elektronike.

Jedro razprave je odnos med splošnimi interesi in tržnimi silami. Predvajalci nekodiranih programov – večinoma v sklopu javne službe – so obtoženi izpolnjevanja ciljev splošnega zanimanja, kot na primer medijske pluralnosti in kulturne raznolikosti, ki je dosežena s pomočjo obveznosti glede programiranja in distribucije. Omrežni operaterji so ključnega pomena pri doseganju lizbonskega dnevnega reda s pomočjo investicij, ki so potrebne za razprostrtje naprednih komunikacijskih omrežij. Vsaka stran stremi k branjenju svoje določene vloge v teh usmeritvah, še posebej, ko se ji zazdi, da je nek vidik ravnanja druge strani omejujoč.

Vertikalna integracija razpošiljanja storitev televizijskih postaj z digitalnimi infrastrukturami predstavlja še poseben razlog za zaskrbljenost med nekodiranimi javnimi televizijskimi postajami. Vertikalna integracija lahko na primer ustvari za zaščitene tehnologije možnost prisile potrošnikov v določeno digitalno platformo ali finančni vzvod tržne moči. Uporaba zaščitenih tehnologij mora biti pod nadzorom revizije konkurenčnih zakonov. V nekaterih primerih lahko vertikalna integracija vodi k višji gospodarski učinkovitosti[9].

Splošni interesi kot na primer kulturna raznolikost in medijska pluralnost so osrednji v evropskem socialnem okviru, medtem ko je gospodarski uspeh bistven za zagotovitev, da Unija ohrani konkurenčnost ter potrebna sredstva za dosego ciljev splošnega interesa in prehodov na digitalni sistem. V EU se te cilje dvojne politike dosega s pomočjo ločevanja vsebinskih predpisov – ki ima za cilj dosego splošnih interesov – od komunikacijskih predpisov in s tem stremi k spodbujanju konkurenčnega trga kot sredstva za spodbujanje novosti in novih investicij. Ti dve usmeritvi se srečata pri API-jih in zato je razprava tako vroča.

3.3. Interoperabilnost in člen 18(3) Okvirne direktive

Člen 18(3) Okvirne direktive zahteva, da Komisija oceni posledice člena 18. Če zadostna interoperabilnost ni dosežena, lahko Komisija uveljavlja postopek iz člena17, glede na katerega se lahko določene standarde določi za obvezne.

Interoperabilnost ni opredeljena v Okvirni direktivi ali v sorodnih direktivah. Poleg uporabe interoperabilnosti v . členu 17 in 18 Okvirne direktive, se le-to uporablja tudi v členu 24 Direktive o univerzalnih storitvah[10], kjer termin zajema tudi odprte vmesnike za povezavo z zunanjimi napravami.

Uvodna izjava 31, ki utemeljuje člen 18, kaže različne vidike interoperabilnosti in navaja:

da bi se moralo vzpodbujati interoperabilnost digitalnih interaktivnih televizijskih storitev na ravni potrošnika, saj bi s tem zagotovili prosti pretok informacij, medijsko pluralnost in kulturno raznolikost;

da odprti API-ji pospešujejo interoperabilnost, torej prenosnost interaktivne vsebine med dostavnimi mehanizmi s polno funkcionalnostjo nepoškodovane vsebine.

Komisija je sklenila, da je, glede na zapletene okoliščine, ki so opisane v delovni dokumentaciji, in različne mnenja, ki jih je razkril javni posvet, cilj revizije ugotoviti, ali sedaj lahko govorimo o primeru, kjer gre za predložitev obveznosti enega ali več standardov API za en ali več delov trga.

Posledice različnih predvidenih potekov, po katerih bi standardi lahko postali obvezni, so raziskali v spremljevalni EIA (presoja vplivov na okolje). Predlogi, da bi posamezne države članice morale določiti enega ali več odprtih standardov API za obvezne, se ne skladajo z enotnim trgom. Taka usmeritev bi lahko postavila pregrade med državami članicami.

Z uvedbo obveznosti standardov MHP do določenega datuma na ravni EU bi lahko zagotovili tehnično interoperabilnost opreme in storitev, ponudniki vsebin pa bi se kljub temu morali pogajati za dostop do omrežij in s tem povezanih storitev, kot je omenjeno zgoraj. Večina udeležencev je prepoznalo probleme, ki bi jih ta usmeritev ustvarila za približno 25 milijonov kosov opreme s funkcijo API, ki so že na tržišču. Pravzaprav ni noben večji vlagatelj predlagal tega nivoja posredovanja. Glede na zgodovino pogajanj Okvirne direktive ni verjetno, da bi tak predlog dobil potrebno podporo s strani držav članic.

Komisija je sklenila, da na trenutni stopnji tržnega razvoja, pri tem ne gre za primer, kjer bi EU morala vsiliti standarde na splošno, ter da bo potrebno več časa, da bodo določbe člena 18 Okvirne direktive začele polno učinkovati. Poleg tega bo potrebno ugotoviti, ali se zaskrbljenost v zvezi z operaterji v vlogi „vratarjev“, ki uporabljajo zaščitene API-je, kažejo v obliki uradnih pritožb regulativnim organom.

Omejeni komercialni uspeh interaktivne televizije do sedaj še ni zagotovil veliko spodbude akterjem na trgu za zagotovitev, da se vse storitve da na voljo vsem sprejemnikom, vendar se to lahko še naredi. S tem ko trg raste, lahko pričakujemo, da se bo vzporedno razvijala tudi interoperabilnost storitev. Možnost za razvoj interaktivne vsebine, tako da se lahko prilagodi različnim platformam API, je minimalni pogoj za storitveno interoperabilnost na rastočem tržišču. PCF in izboljšane tehnike za sestavljanje multimedijskih predstavitev lahko pospešijo prenos vsebine med API-ji.[11] To pa ne izključuje ostalih oblik interoperabilnosti, vključno s preselitvijo od zaščitenih na odprte standarde, ko gre za tak primer poslovanja. Negotovost v zvezi s povpraševanjem nakazuje, da morajo preprostejša, cenejša orodja za predstavitve še naprej ostajati na razpolago poleg bolj prefinjenih in dražjih izvedbenih orodij za zagotovitev izbire potrošnika.

Komisija bo o tem vprašanju ponovno razpravljala v drugi polovici leta 2005. Medtem pa bi nadaljnja promocija standardov MHP lahko koristila evropskim potrošnikom.

3.4. Promocijski ukrepi

3.4.1. Izboljšana koordinacija držav članic glede izvajanja MHP-jev

Komisija bo imenovala delovno skupino držav članic za dosego skupinskega učinka. Razdrobitev, ki so jo med drugim povzročile spreminjajoče stopnje tržnega razvoja v različnih državah članicah, povzroča težave pri poskusih za dosego ekonomije velikih količin pri proizvajalcih. Cilj je viden v identifikaciji dejanj, ki bi pomagala, da bi MHP-ji dosegli veliko uporabnost in izkoristili ekonomije velikih količin, kar bi vodilo k znižanju cen in boljšim obetom za povečanje trga. Trenutno predstavljajo dodatni stroški MHP-jev prepreko za široko povečanje trga. Ta ukrep je namenjen za pomoč še posebej manjšim državam članicam.

3.4.2. Potrošniške subvencije

En način za zmanjšanje dodatnih stroškov za kupce opreme, kot je na primer MH, je subvencioniranje nakupov na ravni potrošnika. Potrošniške subvencije so že na voljo v Italiji. MHP sprejemniki s subvencijami se zdaj prodajajo za enako ceno kot digitalni sprejemniki s pomočjo zgodnejših, cenejših API-jev na ostalih, bolj zrelih trgih. Uvedeni pogoji poleg tega javnosti zagotavljajo spodbudo za pridobitev sprejemnika tako z interaktivnostjo kot tudi s povratnim kanalom in ne preprostega sprejemnika brez teh funkcij. Države članice lahko torej nudijo potrošniške subvencije. Potrošniške subvencije morajo biti tehnološko nevtralne in v skladu s pravili državne pomoči. Subvencije naj bodo začasne in naj zmanjšajo padajočo ceno sprejemnikov v izogib prekomerni kompenzaciji. Subvencije za podjetja niso vključene v tej pobudi in jih je potrebno naznaniti Komisiji v skladu z običajnimi postopki.

3.4.3. Seznam standardov, objavljen v Uradnem listu

Komisija je nakazala svoj namen, da bo dodala dve orodji za predstavitve, MHEG 5 in WTVML, ko bo seznam naslednjič posodobljen, pod pogojem, da jih potrdi ETSI (Evropski institut za telekomunikacijske standarde). Popravljen seznam je potrebno poslati COCOM za njihovo mnenje kot je predvideno v členu 17 Okvirne direktive.

Ostali standardi, ki so v delovnem programu standardizacije določeni v prvi stopnji pooblastila M331, bodo predlagani za vnos na seznam standardov, ko bodo postali na voljo. Ti končni izsledki so predvideni za izboljšanje interoperabilnost, kot je opisano v delovnih dokumentih.

3.4.4. Nadzorovanje dostopa k zaščitenim tehnologijam

Komisija – ki ji bodo, kjer potrebno, pomagale države članice – bo nadaljevala z nadzorovanjem dostopa do zaščitenih tehnologij za licenciranje s strani proizvajalcev. Sestavljanje mnogovrstnih komplementarnih tehnologij v sprejemnike je en način za dosego univerzalnega enokomponentnega sprejemnika. Kjer so te funkcije standardizirane – na primer radio aparati – predstavlja edino oviro strošek, vendar bi lahko bilo malo več jasnosti, kar se tiče dostopa do zaščitenih tehnologij, kot so na primer API-ji. Člen 6 Priloga I Direktive o dostopu in medsebojni povezavi[12] že postavlja zahteve ponudnikom sistemov za pogojni dostop, da bi s tem zagotovili, da so le-te dosegljive pod pravičnimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji, ko se izdajajo dovoljenja proizvajalcem potrošniške opreme.

Komisija bo temu sledila z rednimi poročili preko elektronskih sporočil.

4. SKLEP

Komisija želi zagotoviti, da imajo evropski državljani koristi od rastočih interaktivnih digitalnih televizijskih storitev, ki so na voljo na vse večjem številu platform za oddajanje signala, in je mnenja, da je trgu v tem trenutku najbolj zadoščeno, če se nadaljuje z izvajanjem odločb, s katerimi se že strinjata Evropski parlament in Svet v Okvirni direktivi. Poleg tega bo uporaba zaščitenih tehnologij ostala odvisna od revizij konkurenčnih zakonov.

Komisija bo uvedla dodatne ukrepe za spodbujanje prostovoljne izvršitve standarda MHP, ki je trenutno najsodobnejši odprti API standard v Evropi.

Komisija bo nadaljevala s sledenjem cilju za popoln in učinkovit prenos člena 18 s strani vseh držav članic, vendar je glede zapletenosti okoliščin, različnih mnenj akterjev na trgu in pozne izvršitve Okvirne direktive v veliko državah članicah prišla do zaključka, da ni primerno določati ali je interoperabilnost zadostno ali nezadostno dosežena v okviru člena 18(3). Vendar pa ta pregled ni utemeljil stališča, da bi zaskrbljenost, povezana s kulturno raznolikostjo in medijsko pluralnostjo, lahko bila premagana z uvedbo enega standarda za API-je. Za več pomembnih elementov v razpravi o medijski pluralnosti so pristojne države članice, predvsem kar se tiče lastništva medijev in njihov nadzor.

Komisija bo o tej zadevi ponovno razpravljala v drugi polovici leta 2005.

[1] ETSI (Evropski institut za telekomunikacijske standarde) TR 102 282, februar 2004, str. 11

[2] Standardizacija digitalne interaktivne televizije, svetovanje za CENELEC (Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki), april 2003, str. 13.

[3] Za prenos konvencionalne DTV ni potrebno, da je API vključen v sprejemnik. API je dodatek po izbiri. Poleg tega je prenos DTV popolnoma standardiziran in v Evropi uporablja samo standarde ETSI.

[4] Navedeno v SEC(2004) 346 v 31., 32. in 40. opombi.

[5] UL C 331, 31.12.2002, str. 32

[6] EP Ustno vprašanje U/2002/40

[7] Na datum uvedbe, 24. julija 2003, je 5 izmed 15 držav članic preneslo Direktivo v državno zakonodajo. Do konca maja 2004, 9 od 25 držav članic še ni dokončalo prenosa.

[8] Sklep P5_TA(2004)0373

[9] npr. z odpravljanjem dvojne marže.

[10] Direktiva 2002/22/ES, UL L 108, 24.4.2002, str. 51.

[11] PCF lahko pokrije 80% aplikacij interaktivne televizije, ne pa najbolj zahtevnih, npr. navodila elektronskih programov

[12] Direktiva 2002/19/ES, UL L 108, 24.4.2002, str. 12.