28.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/1

(1)

Zemeljski plin (v nadaljnjem besedilu: plin) ostaja bistveni element oskrbe z energijo v Uniji. Velik delež tega plina se v Unijo uvaža iz tretjih držav.

(2)

Večja motnja v oskrbi s plinom lahko vpliva na vse države članice, Unijo in pogodbenice Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti, podpisane 25. oktobra 2005 v Atenah. Prav tako lahko resno škoduje gospodarstvu Unije in ima hude socialne posledice, zlasti za ranljive skupine odjemalcev.

(3)

Cilj te uredbe je zagotoviti, da so sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev neprekinjene oskrbe s plinom po vsej Uniji, zlasti zaščitenih odjemalcev v primeru težkih podnebnih razmer ali motenj v oskrbi s plinom. Te cilje bi bilo treba doseči s stroškovno najučinkovitejšimi ukrepi in brez izkrivljanja trgov plina.

(4)

Pravo Unije, zlasti Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), Uredba (ES) št. 713/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (5), Uredba (ES) št. 714/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (6), Uredba (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (7) ter Uredba (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (8), je že imelo močan pozitiven vpliv na zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji tako v smislu pripravljenosti kot v smislu ublažitve. Države članice so zdaj bolje pripravljene na spopadanje s krizo v oskrbi, odkar se od njih zahteva priprava načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere, ter so bolje zaščitene, ker morajo izpolnjevati številne obveznosti glede infrastrukturne zmogljivosti in oskrbe s plinom. Vendar so bila v poročilu Komisije o izvajanju Uredbe (EU) št. 994/2010 iz oktobra 2014 izpostavljena področja, na katerih bi izboljšave navedene uredbe nadalje okrepile zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji.

(5)

V sporočilu Komisije z dne 16. oktobra 2014 o kratkoročni odpornosti evropskega sistema oskrbe s plinom so bili preučeni učinki delnih ali popolnih motenj oskrbe s plinom iz Rusije in bilo je ugotovljeno, da izključno nacionalni pristopi v primeru resnih motenj niso posebno učinkoviti zaradi svojega obsega, ki je že po definiciji omejen. Stresni test je pokazal, kako bi lahko z bolj sodelovalnim pristopom med državami članicami bistveno zmanjšali učinek zelo resnih motenj v najbolj ranljivih državah članicah.

(6)

Energetska varnost je eden od ciljev strategije za energetsko unijo, kot so določeni v sporočilu Komisije z dne 25. februarja 2015 o okvirni strategiji za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, v katerem sta tudi poudarjena načelo „energijska učinkovitost je na prvem mestu“ in potreba po celovitem izvajanju obstoječih pravnih aktov Unije s področja energetike. V sporočilu je poudarjeno dejstvo, da energetska unija temelji na solidarnosti, zapisani v členu 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), in zaupanju, ki sta nujna elementa energetske varnosti. Namen te uredbe je okrepiti solidarnost in zaupanje med državami članicami ter uvesti ukrepe, potrebne za dosego navedenih ciljev. Komisija bi morala pri ocenjevanju načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere, ki so jih pripravile države članice, imeti tudi možnost, da države članice opozori na cilje energetske unije.

(7)

Neovirano delovanje notranjega trga plina je najboljše zagotovilo za zanesljivost oskrbe s plinom po vsej Uniji in zmanjšanje izpostavljenosti posameznih držav članic škodljivim učinkom motenj v oskrbi s plinom. Kadar je zanesljivost oskrbe s plinom države članice ogrožena, obstaja tveganje, da lahko ukrepi, ki jih je ta država članica pripravila enostransko, ogrozijo pravilno delovanje notranjega trga plina in škodujejo oskrbi odjemalcev s plinom v drugih državah članicah. Da bi lahko notranji trg plina deloval tudi v primeru nezadostne oskrbe, sta potrebni solidarnost in usklajenost kot odgovor na krize v oskrbi, tako pri preventivnih ukrepih kot pri odzivanju na dejanske motnje v oskrbi s plinom.

(8)

Resnično medsebojno povezan notranji energetski trg z več vstopnimi točkami in povratnimi tokovi je mogoče vzpostaviti samo s popolno medsebojno povezavo njegovih plinskih omrežij, izgradnjo terminalov za utekočinjen zemeljski plin (UZP) v južnih in vzhodnih regijah Unije, dokončanjem plinskega koridorja sever-jug in južnega plinskega koridorja ter z nadaljnjim razvojem domače proizvodnje. Zato je potreben pospešen razvoj medsebojnih povezav in projektov za diverzifikacijo oskrbe, kar je že na prednostnem seznamu evropske strategije za energetsko varnost.

(9)

Regionalno sodelovanje omogoča učinkovitejše in cenejše ukrepe, vendar te možnosti doslej še niso bile v celoti izkoriščene. To ni povezano samo z boljšim usklajevanjem nacionalnih blažilnih ukrepov v izrednih razmerah, temveč tudi z nacionalnimi preventivnimi ukrepi, kot so nacionalna skladišča ali politike v zvezi z UZP, ki so lahko strateško pomembni v nekaterih regijah Unije.

(10)

V duhu solidarnosti bi moralo biti regionalno sodelovanje, ki vključuje javne organe in podjetja plinskega gospodarstva, vodilno načelo te uredbe za ublažitev ugotovljenih tveganj in optimizacijo koristi usklajenih ukrepov ter izvajanje stroškovno najučinkovitejših ukrepov za odjemalce v Uniji. Regionalno sodelovanje bi bilo treba postopoma dopolniti z močnejšo perspektivo Unije, ki bi omogočila dostop do vseh razpoložljivih zalog in orodij na celotnem notranjem trgu plina. Oceno na ravni Unije glede koridorjev za oskrbo v izrednih razmerah bi bilo treba vključiti v regionalno sodelovanje.

(11)

Z uporabo pristopa na podlagi tveganja pri ocenjevanju zanesljivosti oskrbe ter določanju preventivnih in blažilnih ukrepov je mogoče uskladiti prizadevanja ter tako bistveno povečati učinkovitost ukrepov in optimizirati vire. To velja zlasti za ukrepe, namenjene zagotavljanju stalne oskrbe zaščitenih odjemalcev v zelo zahtevnih pogojih, in za ukrepe za ublažitev vpliva izrednih razmer. S skupnim ocenjevanjem povezanih tveganj znotraj rizičnih skupin, ki je celovitejše in tudi natančnejše, se bodo države članice bolje pripravile na morebitne krize. Poleg tega usklajen in vnaprej dogovorjen pristop k zanesljivosti oskrbe v izrednih razmerah zagotavlja dosledno odzivanje in zmanjšuje tveganje negativnih učinkov prelivanja, ki bi jih izključno nacionalni ukrepi lahko imeli v sosednjih državah članicah.

(12)

Za namen pristopa na podlagi tveganja bi bilo treba pri opredelitvi rizičnih skupin upoštevati velika čezmejna tveganja za zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji. Takšna tveganja so bila opredeljena v sporočilu Komisije z dne 16. oktobra 2014 o kratkoročni odpornosti evropskega sistema oskrbe s plinom in ocene, vključene v zadnji desetletni načrt za razvoj omrežja, ki ga je pripravila Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za zemeljski plin (ENTSO-G). Za natančnejšo in bolj ciljno usmerjeno oceno bi bilo treba v tej uredbi pri določanju rizičnih skupin upoštevati glavne vire in poti oskrbe s plinom.

(13)

Za zagotovitev prispevka k skupnim in nacionalnim ocenam tveganja bi moral ENTSO-G v posvetovanju s koordinacijsko skupino za plin (KSP) in Evropsko mrežo operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) po vsej Uniji izvesti simulacijo scenarijev motenj v oskrbi s plinom in infrastrukturi. Tako simulacijo bi bilo treba ponoviti najmanj vsaki dve leti. Da bi okrepili regionalno sodelovanje z zagotavljanjem informacij o pretoku plina ter tehničnega in operativnega strokovnega znanja, bi bilo treba v izvajanje simulacij vključiti sistem regionalnega sodelovanja na področju plina, ki ga je oblikoval ENTSO-G in ga sestavljajo stalne strokovne skupine. ENTSO-G bi moral zagotoviti ustrezno raven preglednosti in dostop do predpostavk za modeliranje, uporabljenih v njegovih scenarijih.

(14)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da z delegiranim aktom posodablja sestavo rizičnih skupin na podlagi razvoja velikih čezmejnih tveganj za zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji in njenega vpliva na države članice ob upoštevanju rezultata simulacije, izvedene po vsej Uniji, in razprave v KSP.

(15)

Da bi bilo regionalno sodelovanje dejansko izvedljivo, bi se morale države članice znotraj vsake rizične skupine dogovoriti o mehanizmu sodelovanja. Tak mehanizem bi bilo treba oblikovati dovolj zgodaj, da se lahko izvede skupna ocena tveganja, obravnavajo ustrezni in učinkoviti čezmejni ukrepi, za katere bo potrebno soglasje vsake zadevne države članice, in sprejme dogovor o njih ter da se ti ukrepi po posvetovanju s Komisijo nato vključijo v tista poglavja v načrtih preventivnih ukrepov in načrtih za izredne razmere, ki se nanašajo na regije. Države članice se lahko same dogovorijo o mehanizmu sodelovanja, ki je najprimernejši za posamezno rizično skupino. Moralo bi biti mogoče, da ima Komisija podporno vlogo v celotnem procesu in izmenjuje najboljše prakse za urejevanje regionalnega sodelovanja, kot je na primer usklajevalna vloga po načelu rotacije v rizičnih skupinah za pripravo različnih dokumentov ali ustanovitev namenskih organov. Če se dogovor o mehanizmu sodelovanja ne doseže, bi morala Komisija predlagati ustrezne mehanizme sodelovanja za določeno rizično skupino.

(16)

Pristojni organi bi morali ob izvedbi skupne ocene tveganja oceniti vse relevantne dejavnike tveganja, ki bi lahko privedli do uresničitve velikega čezmejnega tveganja, za katerega je bila rizična skupina oblikovana, vključno z motnjami v oskrbi s plinom s strani posameznega največjega dobavitelja. Na te dejavnike tveganja bi se bilo treba odzvati z ustreznimi čezmejnimi ukrepi, o katerih se dogovorijo pristojni organi zadevnih držav članic. Čezmejne ukrepe bi bilo treba vključiti v tista poglavja v načrtih preventivnih ukrepov in načrtih za izredne razmere, ki se nanašajo na regije. Poleg tega bi morali pristojni organi izvesti celovito nacionalno oceno tveganja in oceniti naravna, tehnološka, poslovna, finančna, socialna, politična in tržna ter vsa druga relevantna tveganja.Za vsa tveganja bi bilo treba sprejeti učinkovite, sorazmerne in nediskriminatorne ukrepe, ki se pripravijo v okviru načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere. Rezultati skupnih in nacionalnih ocen tveganja bi morali biti upoštevani tudi v ocenah vseh nevarnosti, določenih v členu 6 Sklepa št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9), in v celoti upoštevani v nacionalnih ocenah tveganja.

(17)

Za zagotovitev največje pripravljenosti, s katero bi preprečili motnje v oskrbi s plinom in ublažili njihove učinke, če bi do motenj vseeno prišlo, bi morali pristojni organi posamezne rizične skupine po posvetovanju z deležniki pripraviti načrte preventivnih ukrepov in načrte za izredne razmere, v katerih bodo tudi poglavja, ki se nanašajo na regije. Morali bi biti zasnovani tako, da bi pri obravnavi nacionalnih tveganj v celoti izkoristili možnosti, ki jih nudi regionalno sodelovanje. Načrti bi morali biti tehnični in operativni, njihova funkcija pa naj bi bila preprečevanje pojava ali stopnjevanja izrednih razmer ali ublažitev njihovih učinkov. Načrti bi morali upoštevati zanesljivost elektroenergetskih sistemov in biti skladni z instrumenti energetske unije za strateško načrtovanje in poročanje.

(18)

Pri pripravi in izvajanju načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere bi morali pristojni organi vedno upoštevati varno delovanje plinskega sistema na regionalni in nacionalni ravni. V teh načrtih bi morali obravnavati in določiti tehnične omejitve, ki vplivajo na delovanje omrežja, vključno s tehničnimi in varnostnimi razlogi za zmanjšanje pretokov v primeru izrednih razmer.

(19)

Komisija bi morala pri ocenjevanju načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere ustrezno upoštevati stališče KSP ter predlagati pregled teh načrtov, zlasti če načrti neučinkovito obravnavajo tveganja, ugotovljena v oceni tveganja, če izkrivljajo konkurenco ali ovirajo delovanje notranjega energetskega trga, če ogrožajo zanesljivost oskrbe drugih držav članic s plinom ali če niso v skladu z določbami te uredbe ali drugimi določbami prava Unije. Pristojni organ države članice bi moral upoštevati priporočila Komisije. Kadar Komisija na podlagi končnega stališča pristojnega organa ugotovi, da bi zadevni ukrep ogrozil zanesljivost oskrbe druge države članice ali Unije s plinom, bi morala nadaljevati dialog z zadevno državo članico, da bi slednja soglašala s spremembo ali umikom ukrepa.

(20)

Načrte preventivnih ukrepov in načrte za izredne razmere bi bilo treba redno posodabljati in objavljati. Za zagotovitev, da so načrti za izredne razmere vedno posodobljeni in učinkoviti, bi morale države članice izvesti vsaj eno preverjanje med posodobitvami načrtov s simulacijo scenarijev z visokim in srednjim učinkom ter odzivov v realnem času. Pristojni organi bi morali rezultate testov predložiti KSP.

(21)

Obvezne celovite predloge, vključno z vsemi tveganji, ki morajo biti zajeta v oceni tveganja, ter vsemi elementi načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere, so potrebne za lažjo oceno tveganja in pripravo načrtov ter njihove ocene, ki jo izvede Komisija.

(22)

Za lažjo komunikacijo med državami članicami in Komisijo bi bilo treba ocene tveganj, načrte preventivnih ukrepov, načrte za izredne razmere ter vse ostale dokumente in izmenjavo informacij iz te uredbe priglasiti z uporabo varnega in standardiziranega elektronskega sistema obveščanja.

(23)

Nekateri odjemalci, vključno z gospodinjstvi in odjemalci, ki zagotavljajo osnovne socialne storitve, so posebej ranljivi in lahko potrebujejo zaščito pred negativnimi učinki motenj v oskrbi s plinom. Opredelitev takih zaščitenih odjemalcev ne bi smela biti v nasprotju s solidarnostnimi mehanizmi Unije.

(24)

Ustrezno je, da se odjemalci, ki so zaščiteni v skladu s solidarnostnim mehanizmom, podrobneje opredelijo. To narekuje obveznost držav članic glede zagotavljanja solidarnostne pomoči v ekstremnih okoliščinah in za temeljne potrebe. Opredelitev solidarnostno zaščitenih odjemalcev bi zato morala biti omejena na gospodinjstva, obenem pa bi v posebnih razmerah še vedno lahko vključevala nekatere osnovne socialne službe in sisteme za daljinsko ogrevanje. Skladno s tem okvirom lahko države članice kot solidarnostno zaščitene odjemalce torej obravnavajo službe zdravstvenega varstva in osnovnega socialnega varstva ter službe za nujno pomoč in varnostne službe, tudi kadar jih izvaja javna uprava.

(25)

Odgovornost za zanesljivost oskrbe s plinom bi si morali deliti – v okviru svojih pristojnosti – podjetja plinskega gospodarstva, države članice, ki delujejo prek svojih pristojnih organov, in Komisija. Taka deljena odgovornost zahteva zelo tesno sodelovanje med temi stranmi. Vendar imajo lahko tudi odjemalci, ki plin uporabljajo za proizvodnjo električne energije ali v industrijske namene, pomembno vlogo pri zanesljivosti oskrbe s plinom, saj se na krizo lahko odzivajo z ukrepi na strani povpraševanja, na primer s pogodbami, ki jih je mogoče prekiniti, in zamenjavo vrste goriva, kar neposredno vpliva na ravnotežje med oskrbo in povpraševanjem. Poleg tega bi lahko v nekaterih primerih za bistveno veljala zanesljivost oskrbe s plinom nekaterih odjemalcev, ki uporabljajo plin za proizvodnjo električne energije. V izrednih razmerah bi države članice morale imeti možnost, da pod določenimi pogoji dajo oskrbi teh odjemalcev s plinom prednost pred oskrbo zaščitenih odjemalcev s plinom. V izjemnih okoliščinah se lahko prednostna oskrba plina nekaterih takšnih odjemalcev pred zaščitenimi odjemalci tudi nadaljuje v državi članici, ki zagotavlja solidarnostno pomoč, da bi preprečili veliko škodo v delovanju sistema električne energije ali plina v tej državi članici. Sprejetje takega posebnega ukrepa ne bi smelo posegati v Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/89/ES (10).

(26)

Pristojni organi bi morali pri izvajanju nalog iz te uredbe tesno sodelovati z drugimi zadevnimi nacionalnimi organi, zlasti z nacionalnimi regulativnimi organi.

(27)

Infrastrukturni standard bi moral države članice zavezovati k vzdrževanju minimalne ravni infrastrukture, s katerim bi bila zagotovljena določena stopnja redundance v sistemu v primeru motenj v posamezni največji plinski infrastrukturi. Ker gre pri analizi, opravljeni na podlagi formule N – 1, za pristop, ki temelji zgolj na zmogljivosti, bi bilo treba formulo N – 1 dopolniti s podrobno analizo, ki zajema tudi pretok plina.

(28)

V skladu z Uredbo (EU) št. 994/2010 morajo operaterji prenosnih sistemov omogočiti stalno fizično dvosmerno zmogljivost na vseh čezmejnih medsebojnih povezavah, razen če je odobreno izvzetje od te obveznosti. Cilj tega je zagotoviti, da se ob načrtovanju nove medsebojne povezave vedno upoštevajo morebitne koristi stalne dvosmerne zmogljivosti. Vendar se dvosmerna zmogljivost lahko uporabi za oskrbo s plinom sosednjih držav članic in drugih vzdolž koridorja oskrbe s plinom. Koristi omogočanja stalne fizične dvosmerne zmogljivosti za zanesljivost oskrbe s plinom je treba obravnavati s širšega vidika v duhu solidarnosti in okrepljenega sodelovanja. Pri razmisleku o tem, ali izvajati dvosmerno zmogljivost, bi bilo treba opraviti celovito analizo stroškov in koristi, pri kateri bi upoštevali celoten transportni koridor. Od zadevnih pristojnih organov bi bilo treba zahtevati, da na podlagi rezultatov skupnih ocen tveganja ponovno preučijo izvzetja, odobrena v skladu z Uredbo (EU) št. 994/2010. Glavni cilj bi morala biti vse večja dvosmerna zmogljivost in zmanjšanje prihodnjih čezmejnih projektov enosmerne zmogljivosti na minimum.

(29)

Zmogljivost na povezovalni točki v smeri države članice lahko tekmuje z zmogljivostjo na izstopni točki iz plinskega omrežja v skladišče za plin. Zato bi lahko prišlo do situacije, ko zagotovljena rezervacija izstopne zmogljivosti v skladišče zmanjša tehnično razpoložljivo zmogljivost, ki se dodeli na povezovalni točki. Da bi zagotovili visoko raven energetske varnosti v izrednih razmerah, bi bilo treba v tej uredbi določiti jasno pravilo glede prednosti. Vsaka rezervirana zmogljivost na povezovalnih točkah bi morala imeti prednost pred konkurenčno zmogljivostjo na izstopni točki v skladišče, kar bi operaterju prenosnega sistema omogočilo, da dodeli največjo tehnično zmogljivost na povezovalni točki, da bi zagotovili večji pretok plina v sosednjo državo članico, ki je razglasila izredne razmere. Posledica tega je lahko, da se pritok plina v skladišče ne more opraviti ali se opravi le v zmanjšanih količinah, čeprav je bil predhodno rezerviran. Da bi nadomestili nastalo finančno škodo, bi bilo treba v tej uredbi določiti pravično nadomestilo, ki bi se neposredno in takoj uporabilo med prizadetimi uporabniki sistema. Zadevni operaterji prenosnih sistemov bi morali sodelovati v skladu z zadevnimi pravnimi akti, da bi se uporabilo navedeno pravilo glede prednosti.

(30)

V Direktivi Sveta 2008/114/ES (11) je določen postopek za izboljšanje varnosti določenih evropskih kritičnih infrastruktur v Uniji, vključno z nekaterimi plinskimi infrastrukturami. Direktiva 2008/114/ES skupaj s to uredbo prispeva k oblikovanju celovitega pristopa k energetski varnosti v Uniji.

(31)

Ta uredba določa standarde zanesljivosti oskrbe, ki so dovolj harmonizirani in zajemajo vsaj razmere, kakršne so bile januarja 2009, ko je bila motena oskrba s plinom iz Rusije. Ti standardi upoštevajo razlike med državami članicami, obveznosti javnih služb in ukrepe za zaščito odjemalcev iz člena 3 Direktive 2009/73/ES. Za zagotovitev potrebne pravne varnosti bi morali biti standardi zanesljivosti oskrbe stabilni in jasno opredeljeni ter ne bi smeli nerazumno in nesorazmerno obremenjevati podjetij plinskega gospodarstva. Prav tako bi morali podjetjem plinskega gospodarstva v Uniji zagotavljati enakost pri dostopu do nacionalnih odjemalcev. Države članice bi morale uvesti učinkovite in sorazmerne ukrepe za zagotovitev, da bodo podjetja plinskega gospodarstva izpolnjevala tak standard, kar bi po potrebi vključevalo tudi možnost nalaganja kazni dobaviteljem.

(32)

Treba bi bilo natančno opredeliti vloge in odgovornosti vseh podjetij plinskega gospodarstva in pristojnih organov, da se ohrani pravilno delovanje notranjega trga plina, zlasti v primeru motenj v oskrbi in v krizah. Take vloge in odgovornosti bi bilo treba določiti tako, da se zagotovi spoštovanje tristopenjskega pristopa, ki bi najprej vključeval zadevna podjetja plinskega gospodarstva in industrijo, nato države članice na nacionalni ali regionalni ravni, potem pa Unijo. Ta uredba bi morala podjetjem plinskega gospodarstva in odjemalcem omogočiti, da se lahko pri spopadanju z motnjami kar najdlje zanesejo na tržne mehanizme. Vendar bi morali biti v njej določeni tudi mehanizmi, ki se lahko uporabijo, ko se trgi sami niso več sposobni učinkovito odzivati na motnje v oskrbi s plinom.

(33)

V primeru motenj v oskrbi s plinom bi bilo treba akterjem na trgu dati dovolj priložnosti, da se na razmere odzovejo s tržnimi ukrepi. Kadar so tržni ukrepi izčrpani in še vedno ne zadostujejo, bi morali države članice in njihovi pristojni organi sprejeti ukrepe, da odpravijo ali ublažijo učinke motenj v oskrbi s plinom.

(34)

Kadar države članice nameravajo uvesti netržne ukrepe, bi morale ob uvedbi takih ukrepov zagotoviti tudi opis njihovega gospodarskega učinka. To zagotavlja, da imajo odjemalci potrebne informacije o stroških takih ukrepov in da so ukrepi pregledni, zlasti glede njihovega vpliva na ceno plina.

(35)

Komisija bi morala biti pooblaščena, da zagotovi, da novi preventivni netržni ukrepi ne ogrožajo zanesljivosti oskrbe s plinom drugih držav članic ali Unije. Glede na to, da so ti ukrepi lahko posebno škodljivi za zanesljivost oskrbe s plinom, je primerno, da začnejo veljati šele po tem, ko jih odobri Komisija ali so bili spremenjeni v skladu z odločitvijo Komisije.

(36)

Ukrepi na strani povpraševanja, kot je zamenjava vrste goriva ali zmanjšanje oskrbe velikih industrijskih odjemalcev s plinom na ekonomsko učinkovit način, imajo lahko pomembno vlogo pri zagotavljanju zanesljivosti oskrbe s plinom, če jih je mogoče hitro uporabiti in znatno zmanjšati povpraševanje v odziv na motnje v oskrbi s plinom. Več bi bilo treba storiti za spodbujanje učinkovite rabe energije, zlasti kadar so potrebni ukrepi na strani povpraševanja. Treba bi bilo upoštevati okoljski vpliv vseh predlaganih ukrepov na strani povpraševanja in ponudbe, pri čemer bi bilo treba, kolikor je to mogoče, dati prednost ukrepom, ki najmanj vplivajo na okolje. Hkrati bi bilo treba upoštevati vidike zanesljivosti oskrbe s plinom in konkurenčnosti.

(37)

Treba je zagotoviti predvidljivost ukrepov, ki jih je treba sprejeti v primeru izrednih razmer, s čimer bi vsi udeleženci na trgu imeli dovolj priložnosti, da se odzovejo in pripravijo na take okoliščine. Praviloma bi morali pristojni organi delovati v skladu s svojim načrtom za izredne razmere. V ustrezno utemeljenih izjemnih okoliščinah pa bi jim bilo treba dovoliti, da sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od teh načrtov. Prav tako je pomembno, da se izredne razmere razglasijo na čim bolj pregleden in predvidljiv način. Informacije o stanju izravnave prenosnega sistema (splošno stanje prenosnega omrežja), okvir katerega je določen v Uredbi Komisije (EU) št. 312/2014 (12), imajo lahko pri tem pomembno vlogo. Te informacije bi morale biti na voljo v realnem času pristojnim organom in nacionalnim regulativnim organom, kadar niso pristojni organi.

(38)

Kot je razvidno iz rezultatov izvedbe stresnega testa iz oktobra 2014, je solidarnostna pomoč pogoj za zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji. Učinke enakomerneje porazdeli in zmanjša skupne posledice resnih motenj. Solidarnostni mehanizem je zasnovan za obvladovanje skrajnih razmer, v katerih je oskrba solidarnostnozaščitenih odjemalcev kot temeljna potreba in nujna prednostna naloga v državi članici ogrožena. Solidarnostna pomoč zagotavlja sodelovanje z bolj ranljivimi državami članicami. Hkrati pa je solidarnostna pomoč zadnje sredstvo, ki se uporabi le v izrednih razmerah in le pod strogimi pogoji. Če država članica razglasi izredne razmere, bi bilo zato treba vzpostavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom izvajati postopno in sorazmerno. Država članica, ki je razglasila izredne razmere, bi za zagotovitev oskrbe svojih solidarnostno zaščitenih odjemalcev s plinom kot prvo zlasti morala izvesti vse ukrepe v izrednih razmerah iz svojega načrta za izredne razmere. Hkrati bi morale vse države članice, ki so uvedle višji standard oskrbe, tega spet začasno znižati na normalen standard oskrbe, da bi povečale likvidnost trga plina, če država članica, ki razglasi izredne razmere, sporoči, da je potrebno čezmejno ukrepanje. Če s tema nizoma ukrepov ni mogoče zagotoviti potrebne oskrbe, bi morale neposredno povezane države članice na prošnjo države članice, ki je razglasila izredne razmere, sprejeti solidarnostne ukrepe za zagotovitev oskrbe solidarnostno zaščitenih odjemalcev s plinom v navedeni državi članici. Takšni solidarnostni ukrepi bi morali zagotavljati, da se oskrba s plinom za odjemalce, ki niso solidarnostno zaščiteni odjemalci na ozemlju države članice, ki zagotavlja solidarnostno pomoč, zmanjša ali se ne nadaljuje, da bi tako sprostili količine plina v potrebnem obsegu in za toliko časa, da bi bila oskrba s plinom za solidarnostno zaščitene odjemalce v državi članici, ki je zaprosila za solidarnostno pomoč, zadostna. Nobena določba te uredbe se ne bi smela razumeti, kot da od države članice zahteva ali ji omogoča, da opravlja naloge javnega organa v drugi državi članici.

(39)

Solidarnostne ukrepe bi bilo treba kot zadnje sredstvo uporabiti tudi, kadar je država članica povezana z drugo državo članico prek tretje države, razen če so pretoki prek tretje države omejeni, in kadar obstaja dogovor zadevnih držav članic, ki bi morale po potrebi vključiti tretjo državo, prek katere sta povezani.

(40)

Kadar se solidarnostni ukrepi uporabijo kot zadnje sredstvo, bi moralo – kadar mora država članica tako ravnati zaradi izpolnjevanja solidarnostnih obveznosti ter zato, da bi se izognili diskriminatorni obravnavi – zmanjšanje ali prekinitev oskrbe s plinom v državi članici, ki zagotavlja solidarnostno pomoč, veljati za vse odjemalce, ki niso solidarnostno zaščiteni odjemalci, ne glede na to, ali prejemajo plin neposredno ali prek solidarnostno zaščitenih sistemov za daljinsko ogrevanje v obliki toplote. Enako bi bilo treba zagotoviti v obratno smer pri odjemalcih, ki niso solidarnostno zaščiteni odjemalci v državi članici, ki prejema plin iz solidarnostnega mehanizma.

(41)

Kadar se solidarnostni ukrepi uporabijo kot zadnje sredstvo, je primerneje, da se poraba plina v državi članici, ki zagotavlja solidarnostno pomoč, najprej zmanjša prostovoljno s tržnimi ukrepi, kot so prostovoljni ukrepi na strani povpraševanja ali obratne dražbe, ko nekateri odjemalci, kot so industrijski odjemalci, operaterju prenosnega sistema ali drugemu pristojnemu organu sporočijo ceno, pri kateri bi zmanjšali ali ustavili svojo porabo plina. Če se izkaže, da tržni ukrepi ne zadostujejo za odpravo primanjkljaja v potrebni oskrbi s plinom in ob upoštevanju pomembnosti solidarnostne pomoči kot zadnjega sredstva, bi morala država članica, ki zagotavlja solidarnostno pomoč, imeti možnost, da kot drugi korak uporabi netržne ukrepe, vključno z omejevanjem oskrbe nekaterih skupin odjemalcev, da bi izpolnila svoje obveznosti glede solidarnostne pomoči.

(42)

Solidarnostne ukrepe kot zadnje sredstvo bi bilo treba izvajati na podlagi nadomestila. Država članica, ki prejme solidarnostno pomoč, bi morala državi članici, ki zagotovi solidarnostno pomoč, takoj plačati pravično nadomestilo, med drugim tudi za plin, dobavljen na njeno ozemlje, ter vse druge ustrezne in razumne stroške, ki nastanejo pri zagotavljanju solidarnostne pomoči. Solidarnostni ukrepi kot zadnje sredstvo bi zato morali biti vezani na pogoj, da se država članica, ki zaprosi za solidarnostno pomoč, zaveže, da bo plačala tako pravično in takojšnje nadomestilo. Ta uredba ne harmonizira vseh vidikov pravičnega nadomestila. Zadevne države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe – zlasti tehnične, pravne in finančne dogovore –, ki med njimi urejajo izvajanje določb o takojšnjem in pravičnem nadomestilu.

(43)

Države članice pri uporabi solidarnostnih ukrepov v skladu z določbami te uredbe izvajajo pravo Unije, zato morajo spoštovati temeljne pravice, zagotovljene z njim. Zaradi takšnih ukrepov se lahko zgodi, da mora država članica plačati nadomestilo tistim, ki so jih njeni ukrepi prizadeli. Države članice bi zato morale zagotoviti obstoj nacionalnih predpisov o nadomestilih, ki so skladni s pravom Unije, zlasti s temeljnimi pravicami. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti, da država članica, ki prejme solidarnostno pomoč, v končni fazi prevzame vse razumne stroške, nastale zaradi navedene obveznosti, ki obvezuje državo članico, ki zagotavlja solidarnostno pomoč, da plača nadomestilo in nadaljnje razumne stroške, ki nastanejo zaradi plačila nadomestila v skladu z navedenimi nacionalnimi predpisi o nadomestilih.

(44)

Ker bi lahko več držav članic zagotovilo solidarnostno pomoč državi članici, ki zanjo zaprosi, bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za delitev bremena. V okviru tega mehanizma bi morala država članica, ki zaprosi za solidarnostno pomoč, po posvetovanju z vsemi zadevnimi državami članicami poiskati najugodnejšo ponudbo, in sicer na podlagi stroškov, hitrosti dobave, zanesljivosti in diverzifikacije oskrbe s plinom iz različnih držav članic. Države članice bi morale takšne ponudbe dati na podlagi prostovoljnih ukrepov na strani povpraševanja v čim večji meri in za čim več časa, preden uporabijo netržne ukrepe.

(45)

Ta uredba prvič uvaja tak solidarnostni mehanizem med državami članicami kot instrument za ublažitev učinkov hudih izrednih razmer znotraj Unije in tudi kot mehanizem za delitev bremena. Zato bi morala Komisija pregledati mehanizem za delitev bremena ter solidarnostni mehanizem na splošno, in sicer z vidika prihodnjih izkušenj z njunim delovanjem, in po potrebi predlagati spremembe.

(46)

Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe za izvajanje določb v zvezi s solidarnostnim mehanizmom, pri čemer bi morale zadevne države članice skleniti tudi tehnične, pravne in finančne dogovore. Države članice bi morale v svojih načrtih za izredne razmere opisati podrobnosti teh dogovorov. Komisija bi morala pripraviti pravno nezavezujoče smernice glede ključnih elementov, ki bi jih bilo treba vključiti v take dogovore.

(47)

Dokler lahko država članica svoje solidarnostno zaščitene odjemalce oskrbuje s plinom iz lastne proizvodnje in ji torej ni treba zaprositi za solidarnostno pomoč, bi morala biti izvzeta iz obveznosti za sklepanje tehničnih, pravnih in finančnih dogovorov z drugimi državami članicami za namene prejemanja solidarnostne pomoči. To ne bi smelo posegati v obveznost zadevne države članice glede zagotavljanja solidarnostne pomoči drugim državam članicam.

(48)

Uvesti bi bilo treba zaščitni ukrep za primer, da bi Unija imela stroške zaradi odgovornosti – razen za nezakonita dejanja ali nezakonito ravnanje v skladu z drugim odstavkom člena 340 PDEU – v zvezi z ukrepi, ki jih morajo države članice sprejeti v skladu z določbami te uredbe glede solidarnostnega mehanizma. V takšnih primerih je ustrezno, da država članica, ki prejme solidarnostno pomoč, povrne stroške Unije.

(49)

Solidarnost bi morala biti po potrebi izražena tudi v obliki pomoči civilne zaščite, ki jo zagotavljajo Unija in njene države članice. Tako pomoč bi bilo treba olajšati in usklajevati z mehanizmom Unije na področju civilne zaščite, vzpostavljenim s Sklepom št. 1313/2013/EU, katerega cilj je okrepiti sodelovanje med Unijo in državami članicami ter olajšati usklajevanje na področju civilne zaščite, da bi se izboljšala učinkovitost sistemov za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ter za pripravljenost in odziv nanje.

(50)

Za oceno zanesljivosti oskrbe s plinom v državi članici, v delu Unije ali v celotni Uniji je nujno potreben dostop do relevantnih informacij. Zlasti države članice in Komisija potrebujejo reden dostop do informacij podjetij plinskega gospodarstva v zvezi z glavnimi parametri oskrbe s plinom, vključno z natančnimi meritvami razpoložljivih shranjenih rezerv, kot temeljnim prispevkom pri oblikovanju politik za zanesljivost oskrbe s plinom. Iz utemeljenih razlogov bi bilo treba ne glede na to, ali so bile razglašene izredne razmere ali ne, omogočiti tudi dostop do dodatnih informacij, potrebnih za oceno splošnega stanja oskrbe s plinom. Te dodatne informacije so običajno informacije o prevzemu plina, ki niso povezane s ceno, kot so najmanjše in največje količine plina, prevzemna mesta ali pogoji za prekinitev oskrbe s plinom.

(51)

Učinkovit in ciljno usmerjen mehanizem za dostop držav članic in Komisije do ključnih pogodb o dobavi plina bi moral omogočiti celovito oceno relevantnih tveganj, ki lahko povzročijo motnje v oskrbi s plinom ali ovirajo potrebne blažilne ukrepe, če bi do krize vseeno prišlo. V okviru tega mehanizma bi bilo treba nekatere ključne pogodbe o dobavi plina samodejno priglasiti pristojnim organom najbolj prizadetih držav članic, in sicer ne glede na to, ali plin izvira iz Unije ali iz držav zunaj nje. Nove pogodbe ali spremembe bi bilo treba priglasiti takoj po njihovi sklenitvi. Da bi zagotovili preglednost in zanesljivost, bi bilo treba priglasiti tudi obstoječe pogodbe. Obveznost priglasitve bi morala veljati tudi za vse trgovinske sporazume, ki so pomembni za izvajanje pogodbe o dobavi plina, vključno z ustreznimi sporazumi, ki se lahko nanašajo na infrastrukturo, skladiščenje in vse druge vidike, pomembne za zanesljivost oskrbe s plinom.

(52)

Vsaka obveznost samodejne priglasitve pogodbe pristojnemu organu mora biti sorazmerna. Uporaba te obveznosti za pogodbe med dobaviteljem in kupcem, ki zajemajo vsaj 28 % letne porabe plina na nacionalnem trgu, vzpostavlja pravo ravnotežje v smislu upravne učinkovitosti in preglednosti ter določa jasne obveznosti za udeležence na trgu. Za namene zanesljivosti oskrbe s plinom bi pristojni organ moral pogodbo oceniti, rezultate ocene pa predložiti Komisiji. Če pristojni organ ni prepričan, ali pogodba ogroža zanesljivost oskrbe s plinomv državi članici ali regiji, bi moral to pogodbo priglasiti Komisiji. To ne pomeni, da druge pogodbe o dobavi plina niso pomembne za zanesljivost oskrbe s plinom. Kadar pristojni organ najbolj prizadete države članice ali Komisija meni, da bi lahko pogodba o dobavi plina, za katero ne velja obveznost samodejne priglasitve iz te uredbe, zaradi svojih posebnosti, skupine odjemalcev ali zaradi pomena za zanesljivost oskrbe s plinom ogrozila zanesljivost oskrbe države članice, regije ali Unije s plinom, bi moral pristojni organ ali Komisija imeti možnost, da zahteva predložitev te pogodbe, da bi ocenila njen vpliv na zanesljivost oskrbe s plinom. To bi na primer lahko zahtevali v primeru sprememb v vzorcu oskrbe s plinom zadevnega kupca ali kupcev v državi članici, ki ne bi bile pričakovane v primeru normalnega delovanja trgov, če bi te spremembe lahko vplivale na oskrbo s plinom v Uniji ali njenih delih. Takšen mehanizem bo zagotovil dostop do drugih ključnih pogodb o dobavi plina, pomembnih za zanesljivost oskrbe. Takšno zahtevo bi bilo treba utemeljiti in ob tem upoštevati, da je treba čim bolj omejiti upravno breme tega ukrepa.

(53)

Komisija lahko predlaga, da države članice spremenijo ocene tveganja ter preventivne načrte ukrepov in načrte za izredne razmere, tako da upoštevajo informacije, pridobljene iz pogodb. Določbe te uredbe ne bi smele posegati v pravico Komisije, da začne postopek za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 258 PDEU in izvršuje pravila o konkurenci, vključno s pravili o državni pomoči.

(54)

Vse pogodbe ali pogodbene informacije, prejete znotraj tega okvira, vključno z ocenami pristojnega organa ali Komisije, bi morale ostati zaupne, zlasti zato, da se zavarujejo poslovno občutljive informacije in celovitost ter pravilno delovanje sistema izmenjave informacij. Takšna zaupnost je lahko pomembna tudi za javno varnost glede na to, kako pomembna je lahko osnovna dobrina, kot je plin, za države članice. Poleg tega bodo smiselne in celovite ocene pristojnih organov ali Komisije vsebovale zlasti informacije v zvezi z javno varnostjo, poslovne informacije ali sklicevanje nanje. Zato je potrebno zagotoviti zaupnost ocene. Enako pomembno je tudi, da za tiste, ki prejmejo zaupne informacije v skladu s to uredbo, velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Komisija, pristojni organi in nacionalni regulativni organi, telesa ali osebe, ki prejmejo zaupne informacije v skladu s to uredbo, bi morali zagotoviti zaupnost informacij, ki jih prejmejo.

(55)

Vzpostaviti bi bilo treba sorazmeren sistem za krizno upravljanje in izmenjavo informacij, ki bi temeljil na treh stopnjah krize: zgodnje opozarjanje, pripravljenost in izredne razmere. Kadar pristojni organ države članice razglasi eno od stopenj krize, bi moral takoj obvestiti Komisijo in tudi pristojne organe držav članic, s katerimi je država članica tega pristojnega organa neposredno povezana. V primeru razglasitve izrednih razmer bi bilo treba obvestiti tudi države članice v rizični skupini. Komisija bi morala razglasiti izredne razmere na regionalni ravni ali ravni Unije na zahtevo vsaj dveh pristojnih organov, ki sta razglasila izredne razmere. Da se ob izrednih razmerah na regionalni ravni ali ravni Unije zagotovi ustrezna raven izmenjave informacij in sodelovanja, bi morala Komisija usklajevati ukrepe pristojnih organov, pri tem pa v celoti upoštevati ustrezne informacije in rezultate posvetovanja KSP. Komisija bi morala razglasiti konec izrednih razmer na regionalni ravni ali ravni Unije, če po oceni stanja ugotovi, da razglasitev izrednih razmer ni več upravičena.

(56)

KSP bi morala Komisiji svetovati v pomoč pri usklajevanju ukrepov za zanesljivost oskrbe s plinom v primeru izrednih razmer na ravni Unije. Spremljati bi morala tudi zadostnost in primernost ukrepov, ki se jih sprejme v skladu s to uredbo, vključno z doslednostjo načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere, ki jih pripravijo različne rizične skupine.

(57)

Plinska kriza bi se lahko razširila onkraj meja Unije in prizadela tudi države pogodbenice Energetske skupnosti. Kot podpisnica Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti bi se morala Unija zavzemati za spremembe navedene pogodbe, da bi se z zagotavljanjem ustreznega in stabilnega regulativnega okvira vzpostavila integriran trg in enoten regulativen prostor. Za zagotovitev, da medtem na mejah med državami članicami in pogodbenicami obstaja učinkovito krizno upravljanje, se vse strani pozove, naj tesno sodelujejo pri preprečevanju plinske krize, pripravljanjem nanjo in njenem obvladovanju.

(58)

Ker je oskrba s plinom iz tretjih držav bistvena za zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji, bi morala Komisija usklajevati ukrepe v zvezi s tretjimi državami, si prizadevati za ureditev za obvladovanje kriznih razmer z državami dobaviteljicami in tranzitnimi državami ter zagotoviti stabilen pretok plina v Unijo. Komisija bimorala imeti možnost, da po posvetovanju z državami članicami in vpletenimi tretjimi državami vzpostavi projektno skupino za spremljanje pretoka plina v Unijo v kriznih razmerah in da, kadar krizo povzročijo težave v tretji državi, prevzame vlogo posredovalca in spodbujevalca. Komisija bi morala redno poročati KSP.

(59)

Kadar so na razpolago zanesljive informacije o razmerah zunaj Unije, ki ogrožajo zanesljivost oskrbe s plinom ene ali več držav članic in lahko sprožijo mehanizem zgodnjega opozarjanja, ki vključuje Unijo in tretjo državo, bi morala Komisija nemudoma obvestiti KSP, Unija pa bi morala ustrezno ukrepati za odpravo razmer.

(60)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(61)

Da bi Uniji omogočili hiter odziv na spreminjajoče se okoliščine v zvezi z zanesljivostjo oskrbe s plinom, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s sestavo rizičnih skupin ter predlogami za ocene tveganja, načrte preventivnih ukrepov in načrte za izredne razmere. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (13). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko redno udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(62)

Ta uredba ne posega v pravico držav članic, da določijo pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov v skladu s členom 194(2) PDEU.

(63)

Uredbo (EU) št. 994/2010 bi bilo treba razveljaviti. Da bi preprečili pravno negotovost, pa bi morali načrti preventivnih ukrepov in načrti za izredne razmere, pripravljeni v skladu z navedeno uredbo, ostati veljavni do prvega sprejetja novih načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere, pripravljenih v skladu s to uredbo –

(1)

„zanesljivost“ pomeni zanesljivost, kot je opredeljena v točki 32 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(2)

„odjemalec“ pomeni odjemalca, kot je opredeljen v točki 24 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(3)

„gospodinjski odjemalec“ pomeni gospodinjskega odjemalca, kot je opredeljen v točki 25 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(4)

„osnovna socialna služba“ pomeni službo, ki se nanaša na zdravstveno varstvo, osnovno socialno oskrbo, nujno pomoč, varnost, izobraževanje ali javno upravo;

(5)

„zaščiteni odjemalec“ pomeni gospodinjskega odjemalca, ki je priključen na distribucijsko omrežje za plin, poleg tega pa lahko, kadar tako odloči zadevna država članica, pod pogojem, da podjetja ali službe iz točk (a) in (b) skupaj ne predstavljajo več kot 20 % skupne letne porabe plina v navedeni državi člani, pomeni eno ali več od naslednjega:

(6)

„solidarnostno zaščiteni odjemalec“ pomeni gospodinjskega odjemalca, ki je priključen na distribucijsko omrežje za plin, vključuje pa lahko tudi eno ali oboje od naslednjega:

(7)

„pristojni organ“ pomeni nacionalni vladni organ ali nacionalni regulativni organ, ki ga imenuje država članica za zagotavljanje izvajanja ukrepov iz te uredbe;

(8)

„nacionalni regulativni organ“ pomeni nacionalni regulativni organ, imenovan v skladu s členom 39(1) Direktive 2009/73/ES;

(9)

„podjetje plinskega gospodarstva“ pomeni podjetje plinskega gospodarstva, kot je opredeljeno v točki 1 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(10)

„pogodba o dobavi plina“ pomeni pogodbo o dobavi plina, kot je opredeljena v točki 34 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(11)

„prenos“ pomeni prenos, kot je opredeljen v točki 3 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(12)

„operater prenosnega sistema“ pomeni operaterja prenosnega sistema, kot je opredeljen v točki 4 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(13)

„distribucija“ pomeni distribucijo, kot je opredeljena v točki 5 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(14)

„operater distribucijskega sistema“ pomeni operaterja distribucijskega sistema, kot je opredeljen v točki 6 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(15)

„povezovalni plinovod“ pomeni povezovalni plinovod, kot je opredeljen v točki 17 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(16)

„koridorji za oskrbo v izrednih razmerah“ pomeni poti oskrbe s plinom v Uniji, ki pomagajo državam članicam ublažiti učinke morebitnih motenj v oskrbi ali infrastrukturi;

(17)

„skladiščna zmogljivost“ pomeni zmogljivost skladišča, kot je opredeljena v točki 28 člena 2 Uredbe (ES) št. 715/2009;

(18)

„tehnična zmogljivost“ pomeni tehnično zmogljivost, kot je opredeljena v točki 18 člena 2 Uredbe (ES) št. 715/2009;

(19)

„zagotovljena zmogljivost“ pomeni zagotovljeno zmogljivost, kot je opredeljena v točki 16 člena 2 Uredbe (ES) št. 715/2009;

(20)

„prekinljiva zmogljivost“ pomeni prekinljivo zmogljivost, kot je opredeljena v točki 13 člena 2 Uredbe (ES) št. 715/2009;

(21)

„zmogljivost obrata za UZP“ pomeni zmogljivost obrata za UZP, kot je opredeljena v točki 24 člena 2 Uredbe (ES) št. 715/2009;

(22)

„obrat za UZP“ pomeni obrat za UZP, kot je opredeljen v točki 11 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(23)

„skladišče“ pomeni skladišče, kot je opredeljeno v točki 9 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(24)

„sistem“ pomeni sistem, kot je opredeljen v točki 13 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(25)

„uporabnik sistema“ pomeni uporabnika sistema, kot je opredeljen v točki 23 člena 2 Direktive 2009/73/ES;

(26)

„sistemske storitve“ pomeni sistemske storitve, kot so opredeljene v točki 14 člena 2 Direktive 2009/73/ES.

(a)

zanesljivosti oskrbe s plinom, kadar koli in zlasti v primeru izrednih razmer;

(b)

vseh informacij, ki so pomembne za zanesljivost oskrbe s plinom na nacionalni in regionalni ravni ter na ravni Unije;

(c)

najboljših praks in možnih smernic za vse udeležene strani;

(d)

ravni zanesljivosti oskrbe s plinom, referenčnih meril in metodologijah ocenjevanja;

(e)

scenarijev na nacionalni in regionalni ravni ter na ravni Unije in testiranj pripravljenosti;

(f)

ocen načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere, preverjanja skladnosti različnih načrtov in izvajanja ukrepov iz teh načrtov;

(g)

usklajevanja ukrepov za reševanje izrednih razmer v Uniji z državami, ki so pogodbenice Energetske skupnosti, in z drugimi tretjimi državami;

(h)

pomoči, ki jo potrebujejo najbolj prizadete države.

(a)

v primeru povezave s proizvodnimi obrati, obrati za UZP in distribucijskimi omrežji ali

(b)

kadar je bilo po podrobni oceni ter po posvetovanju z drugimi državami članicami in Komisijo odobreno izvzetje od navedene obveznosti v skladu s Prilogo III.

(a)

oceni tržnega povpraševanja;

(b)

projekciji povpraševanja in ponudbe;

(c)

morebitnem ekonomskem učinku na obstoječo infrastrukturo;

(d)

študiji izvedljivosti;

(e)

stroških dvosmerne zmogljivosti, vključno s potrebno okrepitvijo prenosnega sistema, in

(f)

koristih za zanesljivost oskrbe s plinom, upoštevati pa mora tudi, kako bi lahko dvosmerna zmogljivost pripomogla k izpolnjevanju infrastrukturnega standarda iz tega člena.

(a)

ima vsaj dva povezovalna plinovoda z drugimi državami članicami;

(b)

ima vsaj dva različna vira oskrbe s plinom in

(c)

nima nobenih skladišč za plin na svojem ozemlju.

(a)

ima vsaj dva povezovalna plinovoda z drugimi državami članicami;

(b)

ima vsaj dva različna vira oskrbe s plinom in

(c)

nima nobenih skladišč za plin ali obrata za UZP na svojem ozemlju.

(a)

na svojem ozemlju nima tranzita plina v druge države članice;

(b)

je njena letna bruto poraba plina manj kot 2 Mtoe in

(c)

manj kot 5 % njene skupne porabe primarne energije izvira iz plina.

(a)

ekstremne temperature v sedemdnevnem koničnem obdobju, ki se statistično pojavlja enkrat v 20 letih;

(b)

vsako 30-dnevno obdobje izjemno velikega povpraševanja po plinu, ki se statistično pojavlja enkrat v 20 letih;

(c)

30-dnevno obdobje v primeru motenj v posamezni največji plinski infrastrukturi v povprečnih zimskih razmerah.

(a)

sta skladna s členom 8(1);

(b)

ne vplivata negativno na zmožnost katere koli druge države članice, da svoje zaščitene odjemalce oskrbuje s plinom v skladu s tem členom v primeru izrednih razmer na nacionalni ali regionalni ravni ali na ravni Unije, in

(c)

sta ob izrednih razmerah na regionalni ravni ali ravni Unije skladna s členom 12(5).

(a)

z uporabo standardov, navedenih v členih 5 in 6. Ocena tveganja opisuje izračun formule N – 1 na nacionalni ravni in po potrebi vključuje izračun formule N – 1 na regionalni ravni. V oceni tveganja so zajete tudi uporabljene predpostavke, vključno po potrebi s tistimi za izračun formule N – 1 na regionalni ravni, ter potrebni podatki za tak izračun. Izračunu formule N – 1 na nacionalni ravni se priloži simulacija motenj v posamezni največji plinski infrastrukturi z uporabo hidravličnega modeliranja za nacionalno ozemlje in izračun formule N – 1, ob upoštevanju količin plina v skladiščih pri 30 % in 100 % največje delovne prostornine;

(b)

ob upoštevanju vseh ustreznih nacionalnih in čezmejnih okoliščin, zlasti velikosti trga, konfiguracije omrežja, dejanskih pretokov, vključno s pretoki iz zadevne države članice, možnosti fizičnega pretoka plina v obe smeri, vključno z morebitno potrebo po posledični okrepitvi prenosnega sistema, obstoječe proizvodnje in skladiščenja ter vloge plina v mešanicah energetskih virov, zlasti pri daljinskem ogrevanju, proizvodnji električne energije in dejavnostih industrijskih sektorjev, ter dejavnikov varnosti in kakovosti plina;

(c)

z izvajanjem različnih scenarijev izjemno velikega povpraševanja po plinu in motenj v oskrbi s plinom, ob upoštevanju preteklih dogodkov, verjetnosti, letnega časa, pogostosti in trajanja njihovega pojava ter ob oceni njihovih morebitnih posledic, kot so:

(d)

s prepoznavanjem medsebojnega vpliva in povezanosti tveganj med državami članicami v rizični skupini in z drugimi državami članicami ali drugimi rizičnimi skupinami, kot je primerno, vključno pri medsebojnih povezavah, čezmejni oskrbi, čezmejnem dostopu do skladišč in dvosmerne zmogljivosti;

(e)

ob upoštevanju tveganj v zvezi z nadzorom nad infrastrukturo, ki je pomembna za zanesljivost oskrbe s plinom do te mere, da lahko med drugim vključujejo tveganja premajhnega obsega naložb, onemogočanja diverzifikacije, zlorabe obstoječe infrastrukture ali kršitve prava Unije;

(f)

ob upoštevanju največje zmogljivosti medsebojne povezave na vsaki vstopni in izstopni točki na meji ter različne ravni napolnjenosti skladišč.

(a)

v skladu s členom 9 oblikovan načrt preventivnih ukrepov, ki vključuje ukrepe, potrebne za odpravljanje ali ublažitev tveganj – vključno z učinki energetske učinkovitosti in ukrepi na strani povpraševanja -, ugotovljenih v skupnih in nacionalnih ocenah tveganja;

(b)

načrt za izredne razmere, ki vsebuje ukrepe za odpravo ali zmanjšanje vpliva motenj v oskrbi s plinom v skladu s členom 10.

(a)

ni učinkovit pri blažitvi tveganj, ugotovljenih v oceni tveganja;

(b)

ni skladen z ocenjenimi scenariji tveganja ali načrti druge države članice ali rizične skupine;

(c)

ni skladen z zahtevo iz odstavka 1 glede neupravičenega izkrivljanja konkurence ali učinkovitega delovanja notranjega trga;

(d)

ni skladen z določbami te uredbe ali drugimi določbami prava Unije.

(a)

rezultate ocene tveganja in povzetek obravnavanih scenarijev iz točke (c) člena 7(4);

(b)

opredelitev zaščitenih odjemalcev in informacije iz drugega pododstavka člena 6(1);

(c)

ukrepe, količine in zmogljivost, ki so potrebni za izpolnitev infrastrukturnega standarda in standardov oskrbe s plinom, kot je določeno v členih 5 in 6, vključno, kadar je to primerno, do katere mere je mogoče z ukrepi na strani povpraševanja zadostno in pravočasno kompenzirati motnje v oskrbi s plinom iz člena 5(2), določitev posamezne največje plinske infrastrukture skupnega interesa v primeru uporabe člena 5(3), potrebne količine plina na kategorijo zaščitenih odjemalcev in na scenarij iz člena 6(1) ter vse povišane standarde oskrbe s plinom iz člena 6(2), vključno z morebitno utemeljitvijo izpolnjevanja pogojev iz člena 6(2) in opisom mehanizma za začasno zmanjšanje vsakega morebitnega povišanega standarda oskrbe s plinom ali dodatne obveznosti v skladu s členom 11(3);

(d)

obveznosti, ki jih imajo podjetja plinskega gospodarstva, po potrebi tudi elektroenergetska podjetja, in drugi ustrezni organi, ki bi verjetno lahko imele učinek na zanesljivost oskrbe s plinom, kot je obveznost za varno delovanje plinskega sistema;

(e)

druge preventivne ukrepe za obravnavo tveganj, ugotovljenih v oceni tveganja, kot so ukrepi, ki se nanašajo na potrebo po okrepitvi medsebojnih povezav med sosednjimi državami članicami, nadaljnje izboljšanje energetske učinkovitosti, zmanjšanje povpraševanja po plinu ter možnost za diverzifikacijo plinskih poti in virov oskrbe s plinom, pa tudi uporabo obstoječih skladiščnih zmogljivosti in zmogljivosti za UZP na regionalni ravni, če je to ustrezno, da bi se čim bolj vzdrževala oskrba vseh odjemalcev s plinom;

(f)

informacije o ekonomskem vplivu, učinkovitosti in uspešnosti ukrepov, zajetih v načrtu, vključno z obveznostmi iz točke (k);

(g)

opis učinkov ukrepov, zajetih v načrtu o delovanju notranjega energetskega trga in nacionalnih trgov, vključno z obveznostmi iz točke (k);

(h)

opis učinka ukrepov na okolje in odjemalce;

(i)

mehanizme, ki se uporabljajo za sodelovanje z drugimi državami članicami, vključno z mehanizmi za pripravo in izvajanje načrtov preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere;

(j)

informacije o obstoječih in prihodnjih medsebojnih povezavah in infrastrukturi, vključno s tistimi, ki omogočajo dostop do notranjega trga Unije, o čezmejnih pretokih, čezmejnem dostopu do skladišč in obratov za UZP ter dvosmerni zmogljivosti, zlasti v izrednih razmerah;

(k)

informacije o vseh obveznostih javnih služb, povezanih z zanesljivostjo oskrbe s plinom.

(a)

potencialni vpliv na razvoj nacionalnega trga plina in konkurenčnost na nacionalni ravni;

(b)

potencialni vpliv na notranji trg plina;

(c)

potencialni vpliv na zanesljivost oskrbe s plinom sosednjih držav članic, zlasti za tiste ukrepe, ki bi lahko zmanjšali likvidnost na regionalnih trgih ali omejili pretoke v sosednje države članice;

(d)

stroške in koristi, ki se ocenijo na podlagi alternativnih tržnih ukrepov;

(e)

oceno nujnosti in sorazmernosti v primerjavi z možnimi tržnimi ukrepi;

(f)

presojo, ali ukrep zagotavlja enake možnosti za vse udeležence na trgu;

(g)

strategijo postopnega opuščanja, pričakovano trajanje predvidenega ukrepa in ustrezen časovni načrt pregleda.

(a)

temelji na stopnjah krize iz odstavka 11(1);

(b)

določa vlogo in odgovornost podjetij plinskega gospodarstva in po potrebi operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo ter industrijskih odjemalcev plina, vključno z zadevnimi proizvajalci električne energije, ob upoštevanju različnega obsega njihove prizadetosti v primeru motenj v oskrbi s plinom, ter njihovo sodelovanje s pristojnimi organi in, kadar je primerno, z nacionalnimi regulativnimi organi na vsaki stopnji krize iz člena 11(1);

(c)

določa vlogo in odgovornosti pristojnih organov in drugih organov, ki so jim bile dodeljene naloge iz člena 3(2) na vsaki stopnji krize iz člena 11(1);

(d)

zagotovi, da imajo podjetja plinskega gospodarstva ter industrijski odjemalci plina, vključno z zadevnimi proizvajalci električne energije, dovolj priložnosti, da se odzovejo na stopnje krize iz člena 11(1);

(e)

po potrebi opredeli ukrepe in dejavnosti za ublažitev potencialnega vpliva motenj v oskrbi s plinom na daljinsko ogrevanje in na oskrbo z električno energijo, proizvedeno iz plina, vključno s celostno obravnavo delovanja energetskega sistema v sektorju električne energije in plina, kadar je ustrezno;

(f)

podrobno določa postopke in ukrepe, ki jih je treba izpeljati na stopnjah krize iz člena 11(1), vključno z ustreznimi shemami informacijskih tokov;

(g)

določa kriznega upravitelja in njegovo vlogo;

(h)

ugotavlja prispevek tržnih ukrepov pri obvladovanju razmer na stopnji pripravljenosti in ublažitvi razmer na stopnji izrednih razmer;

(i)

ugotavlja prispevek netržnih ukrepov, ki se načrtujejo ali izvajajo za stopnjo izrednih razmer, in ocenjuje, v kolikšni meri je uporaba takih netržnih ukrepov potrebna za obvladovanje krize. Ocenijo se učinki netržnih ukrepov in opredelijo postopki za njihovo izvajanje. Netržni ukrepi se uporabijo samo, ko zgolj s tržnimi mehanizmi ni več mogoče zagotavljati oskrbe, zlasti zaščitenih odjemalcev, ali za uporabo člena 13;

(j)

opisuje mehanizme, uporabljene za sodelovanje z drugimi državami članicami za stopnje krize iz člena 11(1) in dogovore o izmenjavi informacij med pristojnimi organi;

(k)

podrobno določa obveznosti poročanja za podjetja plinskega gospodarstva in po potrebi elektroenergetska podjetja na stopnji pripravljenosti in stopnji izrednih razmer;

(l)

opisuje obstoječo tehnično ali pravno ureditev, s katero se nezaščitenim odjemalcem, ki so priključeni na distribucijsko ali prenosno omrežje za plin, prepreči neupravičena poraba plina;

(m)

opisuje obstoječe tehnične, pravne in finančne dogovore za uporabo solidarnostnih obveznosti iz člena 13;

(n)

oceni količino plina, ki bi jo lahko porabili solidarnostno zaščiteni odjemalci, pri čemer se upoštevajo vsaj primeri, opisani v členu 6(1);

(o)

določa seznam predhodno opredeljenih ukrepov za zagotovitev plina v primeru izrednih razmer, vključno s poslovnimi sporazumi med stranmi, udeleženimi v takšnih ukrepih, in mehanizmi nadomestil za podjetja plinskega gospodarstva, kadar je ustrezno, ob upoštevanju zaupnosti občutljivih podatkov. Takšni ukrepi lahko obsegajo čezmejne sporazume med državami članicami in/ali podjetji plinskega gospodarstva.

(a)

stopnja zgodnjega opozarjanja (v nadaljnjem besedilu: zgodnje opozarjanje): kadar so na voljo konkretne, resne in zanesljive informacije, da lahko nastopi dogodek, zaradi katerega bi se lahko znatno poslabšalo stanje oskrbe s plinom in zaradi katerega bi lahko bila uvedena stopnja pripravljenosti ali stopnja izrednih razmer; stopnja zgodnjega opozarjanja se lahko aktivira z mehanizmom za zgodnje opozarjanje;

(b)

stopnja pripravljenosti (v nadaljnjem besedilu: pripravljenost): kadar pride do motenj v oskrbi s plinom ali izjemno velikega povpraševanju po plinu, zaradi česar se znatno poslabša stanje oskrbe s plinom, vendar trg še lahko obvlada te motnje ali povpraševanje brez uporabe netržnih ukrepov;

(c)

stopnja izrednih razmer (v nadaljnjem besedilu: izredne razmere): kadar pride do izjemno velikega povpraševanja po plinu, večjih motenj v oskrbi s plinom ali drugega znatnega poslabšanja stanja oskrbe s plinom ter so bili izvedeni vsi zadevni tržni ukrepi, vendar oskrba s plinom ne more zadostiti preostalemu povpraševanju po plinu, tako da je treba dodatno uvesti netržne ukrepe, zlasti da se zagotovi oskrba zaščitenih odjemalcev s plinom v skladu s členom 6.

(a)

niso uvedeni ukrepi, ki bi kadar koli neupravičeno omejili pretok plina znotraj notranjega trga;

(b)

niso uvedeni ukrepi, ki bi lahko resno ogrozili stanje oskrbe s plinom v drugi državi članici, in

(c)

se ohrani možnost čezmejnega dostopa do infrastrukture v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2009, kolikor je to tehnično in varnostno izvedljivo, v skladu z načrtom za izredne razmere.

(a)

nastala velika škoda pri delovanju električnega sistema ali

(b)

če bi to oviralo proizvodnjo in/ali transport plina.

(a)

zagotavlja izmenjavo informacij;

(b)

zagotavlja doslednost in učinkovitost ukrepov na ravni držav članic in regionalni ravni glede na raven Unije;

(c)

usklajuje ukrepe v zvezi s tretjimi državami.

(a)

niso uvedeni ukrepi, ki bi kadar koli neupravičeno omejili pretok plina znotraj notranjega trga, zlasti pretok plina do prizadetih trgov;

(b)

niso uvedeni ukrepi, ki bi lahko resno ogrozili stanje oskrbe s plinom v drugi državi članici, in

(c)

se ohrani možnost čezmejnega dostopa do infrastrukture v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2009, kolikor je to tehnično in varnostno izvedljivo, v skladu z načrtom za izredne razmere.

(a)

kljub uporabi ukrepa iz člena 11(3) ni mogla pokriti primanjkljaja v oskrbi solidarnostno zaščitenih odjemalcev s plinom;

(b)

je že uporabila vse tržne ukrepe in vse ukrepe, opredeljene v njenem načrtu za izredne razmere;

(c)

naslovi izrecno prošnjo na Komisijo in pristojne organe vseh držav članic, s katerimi je povezana neposredno ali, v skladu z odstavkom 2, prek tretje države, ter priloži opis izvedenih ukrepov iz točke (b) tega odstavka;

(d)

se zaveže, da bo državi članici, ki zagotavlja solidarnostno pomoč, plačala pravično in takojšnje nadomestilo v skladu z odstavkom 8.

(a)

plin, dobavljen na ozemlje države članice, ki je zaprosila za solidarnostno pomoč;

(b)

vse druge ustrezne in razumne stroške, ki so nastali pri zagotavljanju solidarnostne pomoči, med drugim po potrebi tudi tiste morebitne stroške takšnih ukrepov, ki so bili določeni vnaprej;

(c)

povračilo vseh nadomestil, ki izhajajo iz sodnih postopkov, postopkov arbitraže ali podobnih postopkov in poravnav ter stroškov, povezanih s takšnimi postopki, v katere je vključena država članica, ki zagotavlja solidarnostno pomoč subjektom, vključenim v takšno zagotavljanje solidarnostne pomoči.

(a)

operativno varnost omrežij;

(b)

cene plina, ki se uporabijo, in/ali metodologijo za njihovo določanje, pri čemer je treba upoštevati učinek na delovanje trga;

(c)

uporabo medsebojnih povezav, vključno z dvosmerno zmogljivostjo in podzemnim skladiščenjem plina;

(d)

količine plina ali metodologijo za njihovo določanje;

(e)

kategorije stroškov, ki morajo biti zajeti v pravičnem in takojšnjem nadomestilu, ki lahko vključuje odškodnino zaradi zmanjšanja dobave industriji;

(f)

navedbo načina izračuna pravičnega nadomestila.

(a)

dnevne napovedi o povpraševanju po plinu in oskrbi s plinom za naslednje tri dni v milijonih kubičnih metrov na dan (mcm/d);

(b)

dnevni pretok plina na vseh čezmejnih vstopnih in izstopnih točkah ter na vseh točkah, ki proizvodni obrat, skladišče ali terminal za UZP povezujejo z omrežjem, v milijonih kubičnih metrov na dan (mcm/d);

(c)

obdobje, izraženo v dnevih, v katerem je predvidoma mogoče zagotoviti oskrbo zaščitenih odjemalcev s plinom.

(a)

informacije iz odstavka 1;

(b)

informacije o ukrepih, ki jih pristojni organ namerava izvesti in tistih, ki jih je že izvedel za ublažitev izrednih razmer, ter informacije o njihovi učinkovitosti;

(c)

zahteve po dodatnih ukrepih, ki naj jih izvedejo drugi pristojni organi;

(d)

ukrepe, ki so bili izvedeni na zahtevo drugih pristojnih organov.

(a)

zadevnemu pristojnemu organu priglasi naslednje podrobnosti glede pogodb o dobavi plina, ki jih je sklenilo za dobavo plina ter imajo čezmejno razsežnost in trajajo več kot eno leto:

(b)

pristojnemu organu najbolj prizadete države članice takoj po sklenitvi ali spremembi pogodb o dobavi plina, priglasijo pogodbe, ki trajajo dlje od enega leta in so sklenjene ali spremenjene 1. novembra 2017 ali pozneje ter posamezno ali skupaj z drugimi pogodbami z istim dobaviteljem ali njegovimi povezanimi podjetji zagotavljajo vsaj 28 % letne porabe zemeljskega plina v tej državi članici, kar se izračuna na podlagi najnovejših razpoložljivih podatkov. Podjetja plinskega gospodarstva poleg tega do 2. novembra 2018 pristojnemu organu priglasijo vse obstoječe pogodbe, ki izpolnjujejo enake pogoje. Obveznost priglasitve ne zajema informacij o cenah in se ne uporablja za spremembe, ki se nanašajo samo na cene plina. Obveznost priglasitve se uporablja tudi za vse trgovinske sporazume, ki so pomembni za izvajanje pogodbe o dobavi plina, razen za informacije o cenah.

(a)

osebe, ki delajo ali so delale za Komisijo;

(b)

revizorje in strokovnjake, ki jih zadolži Komisija;

(c)

osebe, ki delajo ali so delale za pristojne organe in nacionalne regulativne organe ali druge zadevne organe;

(d)

revizorje in strokovnjake, ki jih zadolžijo pristojni organi in nacionalni regulativni organi ali drugi zadevni organi.

(a)

za točko 5 člena 2, člen 3(2), člen 7(5) in točko (a) člena 14(6): 12 mesecev;

(b)

za člen 6(1): 18 mesecev;

(c)

za člen 8(7): 24 mesecev;

(d)

za člen 5(4): 36 mesecev;

(e)

za člen 5(1): 48 mesecev.