12.4.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 99/1

(1)

Da bi notranji energetski trg pravilno deloval, je treba uvoz energije v Unijo v celoti urediti s pravili, ki vzpostavljajo notranji energetski trg. Pomembna elementa zagotavljanja energetske stabilnosti Unije sta preglednost in skladnost s pravom Unije. Nepravilno delujoč notranji energetski trg ogroža zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji in jo postavlja v slabši položaj ter spodkopava morebitne koristi za evropske potrošnike in industrijo.

(2)

Da bo oskrba Unije z energijo zavarovana, je treba zagotoviti raznovrstnost virov energije in zgraditi nove energetske povezave med državami članicami. Obenem je na področju energetske varnosti treba nujno okrepiti sodelovanje Unije s sosednjimi državami in strateškimi partnerji.

(3)

Cilj strategije za energetsko unijo, ki jo je Komisija sprejela 25. februarja 2015, je odjemalcem zagotoviti zanesljivo, trajnostno, konkurenčno in cenovno dostopno energijo. K doseganju tega cilja bo pomembno prispevalo skladno in dosledno izvajanje energetske, trgovinske in zunanje politike. Na podlagi analize, ki je bila 28. maja 2014 izvedena že v okviru evropske strategije za energetsko varnost, strategija za energetsko unijo namreč poudarja, da pomemben element zagotavljanja energetske varnosti predstavlja to, da so sporazumi v zvezi z nakupom energije iz tretjih držav popolnoma skladni s pravom Unije. V istem duhu je Evropski svet v svojih sklepih z dne 19. marca 2015 pozval k popolni skladnosti vseh sporazumov v zvezi z nakupom plina pri zunanjih dobaviteljih s pravom Unije, zlasti s povečanjem preglednosti takšnih sporazumov in z večjo usklajenostjo z določbami Unije o energetski zanesljivosti.

(4)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 15. decembra 2015 z naslovom Evropski energetski uniji naproti poudaril, da je treba okrepiti skladnost zunanje politike Unije na področju energetske varnosti in povečati preglednost sporazumov, povezanih z energijo.

(5)

Sklep št. 994/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bil koristen za prejemanje informacij o obstoječih medvladnih sporazumih in za prepoznavanje njihovih težav glede usklajenosti s pravom Unije.

(6)

Vseeno se je Sklep št. 994/2012/EU izkazal za neuspešnega pri zagotavljanju usklajenosti medvladnih sporazumov s pravom Unije. Navedeni sklep se je zanašal predvsem na oceno medvladnih sporazumov s strani Komisije potem, ko so jih države članice že sklenile s tretjimi državami. Izkušnje, pridobljene pri izvajanju Sklepa št. 994/2012/EU, so pokazale, da taka naknadna ocena ne izkorišča v celoti potenciala za zagotavljanje usklajenosti medvladnih sporazumov s pravom Unije. Pogosto medvladni sporazumi namreč ne vsebujejo primernih klavzul o prenehanju ali prilagoditvi, ki bi državam članicam omogočile, da v razumnem času odpravijo kakršne koli neskladnosti. Poleg tega so podpisniki že zavzeli stališča, kar ustvarja politični pritisk, naj se ne spremeni noben vidik sporazuma.

(7)

Velika mera preglednosti nad sporazumi med državami članicami in tretjimi državami na področju energije bo prispevala tudi k temu, da se bo znotraj Unije vzpostavilo tesnejše sodelovanje pri zunanjih odnosih na področju energije in pri doseganju dolgoročnih ciljev politike Unije v zvezi z energijo, podnebjem in zanesljivo oskrbo z energijo.

(8)

Da bi se izognili neskladnostim s pravom Unije in povečali preglednost, bi morale države članice Komisijo čim prej obvestiti o nameri za začetek pogajanj z namenom sklenitve novih medvladnih sporazumov ali sprememb medvladnih sporazumov. Komisijo bi morale o poteku pogajanj redno obveščati. Države članice bi morale imeti možnost, da Komisijo povabijo, da na pogajanjih sodeluje kot opazovalka. Komisija bi morala imeti možnost, da zaprosi, da se jo na pogajanja povabi kot opazovalko.

(9)

Med pogajanji o medvladnem sporazumu bi morala imeti Komisija možnost, da zadevni državi članici svetuje, kako preprečiti neusklajenost navedenega sporazuma s pravom Unije. V tem okviru bi morala Komisija imeti tudi možnost opozoriti zadevno državo članico na ustrezne cilje energetske politike Unije, na solidarnost med državami članicami in na politična stališča Unije, ki jih sprejme Svet, ali na sklepe Evropskega sveta To pa ne bi smelo biti sestavni del pravne ocene, ki jo Komisija pripravi o osnutku medvladnega sporazuma ali spremembi.

(10)

Za zagotovitev skladnosti s pravom Unije in ob ustreznem upoštevanju dejstva, da imajo medvladni sporazumi in spremembe na področju plina in nafte trenutno relativno največji vpliv na pravilno delovanje notranjega energetskega trga in zanesljivo oskrbo z energijo Unije, bi morale države članice Komisiji predhodno priglasiti osnutke medvladnih sporazumov, ki zadevajo plin ali nafto, preden ti za pogodbene stranke postanejo pravno zavezujoči. V duhu sodelovanja bi morala Komisija države članice podpirati pri prepoznavanju težav glede skladnosti osnutka medvladnega sporazuma ali spremembe. Zadevna država članica bi bila tako bolje pripravljena za sklenitev sporazuma, ki je skladen s pravom Unije.

(11)

Komisija bi morala imeti za tako oceno dovolj časa, saj bi to zagotavljalo največjo možno pravno varnost, hkrati pa bi se izognili nepotrebnim zamudam. Komisija bi morala po potrebi pretehtati možnost skrajšanja predvidenih rokov za oceno, zlati če za to zaprosi država članica ali če je država članica Komisijo med pogajanji dovolj podrobno obveščala, pri čemer bi bilo treba tudi upoštevati v kolikšni meri osnutek medvladnega sporazuma ali sprememba temelji na vzorčnih klavzulah. Da se podpora Komisije izkoristi v celoti, države članice ne bi smele skleniti medvladnega sporazuma, ki zadeva plin ali nafto, ali medvladnega sporazuma, ki zadeva elektriko, kadar je država članica zaprosila za predhodno oceno Komisije, vse dokler je Komisija ne obvesti o svoji oceni. Države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi poiskale primerno rešitev za odpravo kakršne koli ugotovljene neusklajenosti.

(12)

Pri strategiji za energetsko unijo je preglednost nad preteklimi in prihodnjimi medvladnimi sporazumi še naprej izjemno pomembna in je pomemben element zagotavljanja energetske stabilnosti Unije. Zato bi morale države članice Komisiji še naprej priglašati obstoječe in prihodnje medvladne sporazume, ki so začeli veljati ali se začasno uporabljajo v smislu člena 25 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, ter nove medvladne sporazume.

(13)

Komisija bi morala oceniti, ali so medvladni sporazumi, ki veljajo ali se začasno uporabljajo na dan začetka veljavnosti tega sklepa, usklajeni s pravom Unije in države članice ustrezno obvestiti. Države članice bi morale v primeru neusklajenosti sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi poiskale primerno rešitev za odpravo kakršne koli ugotovljene neusklajenosti.

(14)

Ta sklep bi se moral uporabljati za medvladne sporazume. Medvladni sporazumi namero pogodbenih strank o tem, ali bi moral biti sporazum zavezujoč v celoti ali delno, izražajo zlasti s svojo vsebino, ne glede na njihovo uradno poimenovanje. Priglasiti bi bilo treba samo tiste medvladne sporazume, ki zadevajo nabavo, trgovanje, prodajo, tranzit ali shranjevanje energije ali oskrbo z njo v vsaj eni državi članici oziroma v vsaj eno državo članico, ali izgradnjo ali delovanje energetske infrastrukture s fizično povezavo z vsaj eno državo članico. Kadar bi bile v dvomu, bi se morale države članice brez odlašanja posvetovati s Komisijo. Načeloma s tem sklepom ne bi smeli biti zajeti sporazumi, ki ne veljajo več oziroma se več ne uporabljajo.

(15)

Za namene tega sklepa instrument šteje za medvladni sporazum, če ima instrument ali njegov del pravno zavezujoč učinek, ne pa, če je takšno njegovo uradno poimenovanje, oziroma če nima zavezujočega pravnega učinka, šteje za nezavezujoč instrument.

(16)

Države članice vzpostavljajo odnose s tretjimi državami ne le s sklepanjem medvladnih sporazumov, temveč tudi v obliki nezavezujočih instrumentov, ki so pogosto uradno poimenovani kot memorandumi o soglasju, skupne izjave, skupne ministrske izjave, skupni ukrepi, skupni kodeksi ravnanja ali s podobnimi izrazi. Ker ti instrumenti niso pravno zavezujoči, od držav članic ni možno pravno zahtevati, da jih izvajajo, tudi ne tedaj, ko njihovo izvajanje ni v skladu s pravom Unije. Tudi če ti instrumenti niso pravno zavezujoči, se lahko uporabljajo za določanje podrobnega okvira energetske infrastrukture in oskrbe z energijo. Zaradi večje preglednosti bi moralo biti državam članicam omogočeno, da Komisiji predložijo nezavezujoče instrumente, predvsem dogovore med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami, ki niso pravno zavezujoči in ki določajo pogoje za oskrbo z energijo ali razvoj energetskih infrastruktur, tudi tako, da vsebujejo razlago prava Unije za ta namen, ali spremembo teh nezavezujočih instrumentov, vključno z vsemi njihovimi prilogami. Če se nezavezujoči instrument ali sprememba izrecno sklicuje na druga besedila, bi moralo biti državi članici tudi omogočeno, da predloži ta druga besedila.

(17)

S tem sklepom ne bi smeli biti zajeti medvladni sporazumi in nezavezujoči instrumenti, ki morajo biti Komisiji v celoti priglašeni na podlagi drugih aktov Unije ali ki zadevajo področja, ki spadajo v okvir Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.

(18)

Ta sklep ne bi smel ustvarjati obveznosti v zvezi s sporazumi med podjetji. Vendar pa bi morale imeti države članice svobodo, da Komisiji prostovoljno pošljejo sporazume, na katere se medvladni sporazumi ali nezavezujoči instrumenti izrecno sklicujejo.

(19)

Komisija bi morala prejete informacije o medvladnih sporazumih dati na voljo vsem drugim državam članicam v varni elektronski obliki, da bi na ta način prispevala k večji koordinaciji in preglednosti med državami članicami in tako okrepila njihovo pogajalsko moč do tretjih držav. Komisija bi morala spoštovati zahteve držav članic, da se predložene informacije obravnavajo kot zaupne. Zahteve glede zaupnosti ne bi smele omejevati dostopa Komisije do zaupnih informacij, ker Komisija za svoje ocene potrebuje celovite informacije. Za zagotavljanje uporabe klavzule o zaupnosti bi morala biti odgovorna Komisija. Zahteve glede zaupnosti ne posegajo v pravico dostopa do dokumentov, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(20)

Če država članica meni, da je medvladni sporazum zaupen, bi morala Komisiji predložiti povzetek, v katerem so navedeni predmet urejanja, namen, področje uporabe, trajanje, pogodbene stranke in podatki o glavnih elementih sporazuma, da se s povzetkom seznanijo druge države članice.

(21)

Stalna izmenjava informacij o medvladnih sporazumih na ravni Unije bi morala omogočiti razvoj najboljših praks. Na podlagi teh najboljših praks bi morala Komisija v sodelovanju z državami članicami in po potrebi v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje, ko gre za zunanjo politiko Unije, pripraviti neobvezne vzorčne klavzule za uporabo v medvladnih sporazumih med državami članicami in tretjimi državami, pa tudi napotke, vključno s primeri klavzul, ki niso skladne s pravom Unije in se zato ne bi smele uporabljati. Uporaba teh vzorčnih klavzul bi morala biti namenjena preprečitvi neskladnosti med medvladnimi sporazumi in pravom Unije, zlasti s pravili notranjega energetskega trga ter konkurenčnega prava Unije, in neskladnosti z mednarodnimi sporazumi, ki jih je sklenila Unija. Vzorčne klavzule ali napotki bi morali biti referenčno orodje za pristojne organe in bodo torej pripomogli k večji preglednosti in usklajenosti s pravom Unije. Uporaba takšnih vzorčnih klavzul bi morala biti neobvezna, vsebina pa bi se lahko prilagajala morebitnim posebnim okoliščinam.

(22)

Izboljšano vzajemno poznavanje obstoječih in novih medvladnih sporazumov bi moralo omogočiti večjo preglednost in boljšo koordinacijo pri energetskih zadevah med državami članicami ter med državami članicami in Komisijo. Tovrstna izboljšana koordinacija bi morala državam članicam omogočiti, da v celoti izkoristijo prednosti političnega in gospodarskega pomena Unije, Komisiji pa, da predlaga rešitve za probleme, ugotovljene v zvezi z medvladnimi sporazumi.

(23)

Komisija bi morala olajševati in spodbujati koordinacijo med državami članicami z namenom krepitve splošne strateške vloge Unije na področju energije, in sicer z natančno opredeljenim in učinkovito koordiniranim pristopom do držav proizvajalk, tranzitnih držav in držav odjemalk.

(24)

Ker cilja tega sklepa, in sicer izmenjave informacij med državami članicami in Komisijo v zvezi z medvladnimi sporazumi na področju energije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi učinkov tega sklepa, ki se uporablja v vseh državah članicah, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(25)

Določbe tega sklepa ne bi smele posegati v uporabo pravil Unije o kršitvah, državni pomoči in konkurenci. Komisija ima v skladu s členom 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) zlasti pravico, da začne postopek za ugotavljanje kršitev, kadar meni, da država članica ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi PDEU.

(26)

Komisija bi morala oceniti, ali ta sklep v zadostni meri in učinkovito zagotavlja skladnost medvladnih sporazumov s pravom Unije ter visoko stopnjo koordinacije med državami članicami v zvezi z medvladnimi sporazumi na področju energije.

(27)

Sklep št. 994/2012/EU bi bilo zato treba razveljaviti –

1.

„medvladni sporazum“ pomeni vsak pravno zavezujoč sporazum med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami ali med eno ali več državami članicami in mednarodno organizacijo, ne glede na njegovo uradno poimenovanje, ki zadeva:

kadar pa tak pravno zavezujoč sporazum ureja tudi druga področja poleg tistih iz točk (a) in (b), se kot medvladni sporazum štejejo le tiste določbe, ki so povezane z navedenima točkama, in splošne določbe, ki se uporabljajo za te z energijo povezane določbe;

2.

„obstoječi medvladni sporazum“ pomeni medvladni sporazum, ki velja ali se začasno uporablja 2. maja 2017;

3.

„nezavezujoči instrument“ pomeni dogovor med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami, ki ni pravno zavezujoč, kot so memorandum o soglasju, skupna izjava, skupna ministrska izjava, skupni ukrep ali skupni kodeks ravnanja, in ki določa pogoje za oskrbo z energijo, kot so količine in cene, ali za razvoj energetske infrastrukture;

4.

„obstoječi nezavezujoči instrument“ pomeni nezavezujoč instrument, ki je bil podpisan ali o katerem je bil kako drugače dosežen dogovor pred 2. majem 2017.

(a)

predmet urejanja;

(b)

namen in področje uporabe;

(c)

trajanje;

(d)

pogodbene stranke;

(e)

informacije o glavnih elementih.

(a)

pregledalo dogajanje v zvezi z medvladnimi sporazumi ter poskušalo doseči doslednost in usklajenost v zunanjih odnosih Unije na področju energije z državami proizvajalkami, tranzitnimi državami in državami odjemalkami;

(b)

opredelile skupne težave v zvezi z medvladnimi sporazumi in preučili ustrezni ukrepi za obravnavo navedenih težav ter po potrebi predlagale smernice in rešitve;

(c)

po potrebi podprla priprava večstranskih medvladnih sporazumov, ki vključujejo več držav članic ali vso Unijo.