31.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 361/1

(1)

Uvedba pravnih pogojev, ki podjetjem omogočajo, da prilagodijo svoje dejavnosti pri proizvodnji in distribuciji izdelkov preko nacionalnih meja, ter jim zagotavljajo večjo izbiro in več priložnosti, prispeva k doseganju ciljev Unije iz člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji. Enotno patentno varstvo na notranjem trgu ali vsaj na večjem delu notranjega trga bi moralo biti med pravnimi instrumenti, ki jih imajo na voljo podjetja.

(2)

V skladu s prvim odstavkom člena 118 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ukrepi, predvideni v okviru vzpostavitve in delovanja notranjega trga, vključujejo uvedbo enotnega patentnega varstva v celotni Uniji ter vzpostavitev centralizirane ureditve na ravni Unije na področju potrjevanja, usklajevanja in nadzorovanja.

(3)

Svet je 10. marca 2011 sprejel Sklep 2011/167/EU o odobritvi okrepljenega sodelovanja med Belgijo, Bolgarijo, Češko, Dansko, Nemčijo, Estonijo, Irsko, Grčijo, Francijo, Ciprom, Latvijo, Litvo, Luksemburgom, Madžarsko, Malto, Nizozemsko, Avstrijo, Poljsko, Portugalsko, Romunijo, Slovenijo, Slovaško, Finsko, Švedsko in Združenim kraljestvom (v nadaljnjem besedilu: sodelujoče države članice) na področju uvedbe enotnega patentnega varstva.

(4)

Enotno patentno varstvo bo spodbujalo znanstveni in tehnološki napredek ter delovanje notranjega trga z zagotavljanjem lažjega, cenejšega in pravno varnejšega dostopa do patentnega sistema. Poleg tega bo tudi izboljšalo raven patentnega varstva z omogočanjem pridobitve enotnega patentnega varstva v sodelujočih državah članicah, ter odpravilo stroške in zapletene postopke za podjetja v Uniji. Enotno patentno varstvo bi moralo biti na voljo imetnikom evropskega patenta tako iz sodelujočih držav članic kot iz drugih držav, ne glede na njihovo državljanstvo, bivališče ali sedež.

(5)

S Konvencijo o podeljevanju evropskih patentov z dne 5. oktobra 1973, kakor je bila revidirana 17. decembra 1991 in 29. novembra 2000 (v nadaljnjem besedilu: EPK), je bila ustanovljena Evropska patentna organizacija in pooblaščena za podeljevanje evropskih patentov. To nalogo opravlja Evropski patentni urad (v nadaljnjem besedilu: EPU). Evropski patent, ki ga podeli EPU, bi moral imeti na zahtevo imetnika patenta v sodelujočih državah članicah enotni učinek na podlagi te uredbe. Tak patent se v nadaljnjem besedilu navaja kot „evropski patent z enotnim učinkom“.

(6)

V skladu z delom IX EPK lahko skupina držav pogodbenic EPK določi, da imajo evropski patenti, podeljeni za te države, enotni značaj. Ta uredba predstavlja poseben sporazum v smislu člena 142 EPK, pogodbo o regionalnem patentu v smislu člena 45(1) Pogodbe o sodelovanju na področju patentov z dne 19. junija 1970, kakor je bila nazadnje spremenjena 3. februarja 2001, in poseben sporazum v smislu člena 19 Konvencije za varstvo industrijske lastnine, podpisane 20. marca 1883 v Parizu in nazadnje spremenjene 28. septembra 1979.

(7)

Enotno patentno varstvo bi bilo treba doseči z zagotavljanjem enotnega učinka evropskih patentov po njihovi podelitvi na podlagi te uredbe v vseh sodelujočih državah članicah. Glavna značilnost evropskega patenta z enotnim učinkom bi moral biti njegov enotni značaj, kar pomeni, da bi zagotavljal enotno varstvo in imel enakovreden učinek v vseh sodelujočih državah članicah. Zato bi se moral evropski patent z enotnim učinkom omejiti, prenesti, razveljaviti ali bi moral prenehati le v vseh sodelujočih državah članicah. Treba bi bilo omogočiti, da bi se evropski patent z enotnim učinkom licenciral na celotnem ozemlju ali na delu ozemlja sodelujočih držav članic. Za zagotovitev enotnega vsebinskega obsega varstva, ki ga zagotavlja enotno patentno varstvo, bi morali imeti enotni učinek le evropski patenti, ki so bili podeljeni za vse sodelujoče države članice na podlagi enakih zahtevkov. Poleg tega bi moral imeti enotni učinek evropskega patenta akcesorno naravo in bi bilo treba šteti, da tega učinka ni, če je osnovni evropski patent razveljavljen ali omejen.

(8)

V skladu s splošnimi načeli patentnega prava in členom 64(1) EPK bi enotno patentno varstvo moralo imeti retroaktivni učinek v sodelujočih državah članicah, od datuma objave omembe podelitve evropskega patenta v Evropskem patentnem biltenu. Ko začne enotno patentno varstvo učinkovati, bi morale sodelujoče države članice zagotoviti, da se šteje, da evropski patent na njihovem ozemlju ni začel učinkovati kot nacionalni patent, da se prepreči kakršno koli podvajanje patentnega varstva.

(9)

Evropski patent z enotnim učinkom bi moral imetniku dati pravico, da kateri koli tretji osebi prepreči dejanja zoper katera patent zagotavlja varstvo. To bi bilo treba zagotoviti z ustanovitvijo Enotnega sodišča za patente. V zadevah, ki jih ne ureja ta uredba ali Uredba Sveta (EU) št. 1260/2012 z dne 17. decembra 2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva v zvezi z veljavno ureditvijo prevajanja (3), bi se morali uporabljati EPK, Sporazum o Enotnem sodišču za patente, vključno z določbami o določitvi obsega navedene pravice in njenih omejitev, ter nacionalno pravo, vključno s pravili mednarodnega zasebnega prava.

(10)

Prisilne licence za evropske patente z enotnim učinkom bi moralo, kar zadeva posamezno ozemlje sodelujočih držav članic, urejati njihovo pravo.

(11)

V svojem poročilu o izvajanju te uredbe bi morala Komisija oceniti delovanje veljavnih omejitev in po potrebi dati ustrezne predloge, ob upoštevanju prispevka patentnega sistema k inovacijam in tehnološkemu napredku, legitimnega interesa tretjih strani in prevladujočega interesa družbe. Sporazum o Enotnem sodišču za patente ne preprečuje Evropski uniji izvajati pristojnosti na tem področju.

(12)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije bi bilo treba načelo izčrpanja pravic uporabljati tudi za evropske patente z enotnim učinkom. Zato pravice iz evropskega patenta z enotnim učinkom ne bi smele obsegati dejanj v zvezi z izdelkom, zajetim z navedenim patentom, ki se izvajajo v sodelujočih državah članicah, potem ko je imetnik patenta izdelek dal na trg v Uniji.

(13)

Ureditev, ki se uporablja za odškodnine, bi morala biti določena v zakonodaji sodelujočih držav članic, zlasti z določbami za izvajanje člena 13 Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (4).

(14)

Evropski patent z enotnim učinkom bi bilo treba kot predmet lastnine obravnavati v celoti in v vseh sodelujočih državah članicah kot nacionalni patent sodelujoče države članice, določen v skladu s posebnimi merili, kot je na primer bivališče, glavni kraj poslovanja ali kraj poslovanja prijavitelja patenta.

(15)

Za spodbujanje in olajševanje gospodarskega izkoriščanja izuma, zaščitenega z evropskim patentom z enotnim učinkom, bi moral imeti imetnik tega patenta možnost, da v zameno za ustrezno plačilo ponudi licenco za patent. V ta namen bi moral imetnik patenta imeti možnost pri EPU vložiti izjavo, da je v zameno za ustrezno plačilo pripravljen podeliti licenco. V tem primeru bi se morale imetniku patenta zmanjšati pristojbine za podaljšanje veljavnosti od trenutka, ko EPU prejme takšno izjavo.

(16)

Skupina držav članic, ki uporablja določbe dela IX EPK, lahko EPU dodeli naloge in ustanovi ožji odbor upravnega sveta Evropske patentne organizacije (v nadaljnjem besedilu: ožji odbor).

(17)

Sodelujoče države članice bi morale EPU dodeliti nekatere upravne naloge, povezane z evropskimi patenti z enotnim učinkom, zlasti glede upravljanja zahtevkov za enotni učinek, registracije enotnega učinka in kakršnih koli omejitev, licenciranja, prenosa, razveljavitve ali prenehanja evropskih patentov z enotnim učinkom, pobiranja in razdelitve pristojbin za podaljšanje veljavnosti, objave prevodov v informativne namene v prehodnem obdobju ter upravljanja sistema nadomestil za povračilo stroškov prevajanja, ki nastanejo, kadar prijavitelji vložijo prijave za evropski patent v jeziku, ki ni eden od uradnih jezikov EPU.

(18)

Sodelujoče države članice bi morale v okviru ožjega odbora zagotoviti upravljanje in nadzorovanje dejavnosti v zvezi z nalogami, ki so jih EPU dodelile sodelujoče države članice, zagotoviti, da so zahtevki za enotni učinek pri EPU vloženi v enem mesecu od datuma objave omembe podelitve v Evropskem patentnem biltenu, ter zagotoviti, da so taki zahtevki predloženi v jeziku postopka pred EPU, skupaj s prevodom, ki ga za prehodno obdobje predpisuje Uredba (EU) št. 1260/2012. Sodelujoče države članice bi morale v skladu s pravili glasovanja iz člena 35(2) EPK določiti tudi višino pristojbin za podaljšanje veljavnosti ter delež razdelitve pristojbin za podaljšanje veljavnosti v skladu z merili iz te uredbe.

(19)

Imetniki patenta bi morali plačati enotno letno pristojbino za podaljšanje veljavnosti evropskih patentov z enotnim učinkom. Pristojbine za podaljšanje veljavnosti bi morale biti progresivne v celotnem obdobju trajanja patentnega varstva in bi morale skupaj s pristojbinami, ki se Evropski patentni organizaciji plačajo pred podelitvijo, kriti vse stroške, povezane s podelitvijo evropskega patenta in upravljanjem enotnega patentnega varstva. Pri določanju višine pristojbin za podaljšanje veljavnosti bi bilo treba upoštevati cilj pospeševanja inovacij in spodbujanja konkurenčnosti evropskih podjetij, pa tudi položaj posebnih subjektov, kot so mala in srednje velika podjetja, na primer v obliki nižjih pristojbin. Višina pristojbin za podaljšanje veljavnosti bi morala upoštevati tudi velikost trga, ki ga zajema patent, in bi morala biti podobna višini nacionalnih pristojbin za podaljšanje veljavnosti povprečnega evropskega patenta, ki učinkuje v sodelujočih državah članicah v času, ko je prvič določena višina pristojbin za podaljšanje veljavnosti.

(20)

Ustrezna višina in razdelitev pristojbin za podaljšanje veljavnosti bi morala biti določena z namenom zagotovitve, da so v zvezi z enotnim patentnim varstvom vsi stroški nalog, dodeljenih EPU, v celoti kriti iz sredstev, pridobljenih z evropskimi patenti z enotnim učinkom, in da prihodki iz pristojbin za podaljšanje veljavnosti, skupaj s pristojbinami, ki se Evropski patentni organizaciji plačajo pred podelitvijo, zagotavljajo uravnotežen proračun Evropske patentne organizacije.

(21)

Pristojbine za podaljšanje veljavnosti bi bilo treba plačati Evropski patentni organizaciji. EPU bi moral obdržati znesek za kritje stroškov, ki jih ima z izvajanjem nalog, povezanih z enotnim patentnim varstvom v skladu s členom 146 EPK. Preostali znesek bi se moral razdeliti med sodelujoče države članice in bi se moral porabiti za namene, povezane s patenti. Delež razdelitve bi se moral določiti na podlagi poštenih, pravičnih in ustreznih meril, in sicer ravni patentne dejavnosti in velikosti trga, ter bi moral zagotoviti najnižji znesek, ki se ga razdeli vsaki sodelujoči državi članici, da se ohrani uravnoteženo in trajnostno delovanje sistema. Razdelitev bi morala zagotoviti nadomestilo v primeru uradnega jezika, ki ni eden od uradnih jezikov EPU, nesorazmerno nizke ravni dejavnosti patentiranja, ugotovljene na podlagi evropskega sistema inovacijskih kazalnikov, in/ali razmeroma nedavne pridobitve članstva v Evropski patentni organizaciji.

(22)

Okrepljeno partnerstvo med EPU in glavnimi uradi za industrijsko lastnino držav članic bi moral EPU po potrebi omogočiti redno uporabo rezultatov kakršnih koli poizvedb, ki jih opravljajo glavni uradi za industrijsko lastnino, v zvezi s prijavo za nacionalni patent, za katero se v poznejši prijavi za evropski patent zahteva prednost. Vsi glavni uradi za industrijsko lastnino, vključno s tistimi, ki ne opravljajo poizvedb v postopku podelitve nacionalnega patenta, lahko igrajo bistveno vlogo v okrepljenem partnerstvu, med drugim z zagotavljanjem svetovanja in podpore potencialnim prijaviteljem patentov, zlasti malim in srednje velikim podjetjem, s prejemanjem prijav, posredovanjem prijav EPU ter razširjenjem patentnih informacij.

(23)

Ta uredba je dopolnjena z Uredbo (EU) št. 1260/2012, ki jo je Svet sprejel v skladu z drugim odstavkom člena 118 PDEU.

(24)

Sodna pristojnost glede evropskih patentov z enotnim učinkom bi moral določiti in urejati instrument, s katerim se vzpostavi enoten sistem reševanja patentnih sporov za evropske patente in evropske patente z enotnim učinkom.

(25)

Da se zagotovi ustrezno delovanje evropskega patenta z enotnim učinkom, doslednost sodne prakse, in s tem pravna varnost, ter stroškovna učinkovitost za imetnike patentov, je bistvenega pomena ustanovitev Enotnega patentnega sodišča, ki bo obravnavalo zadeve, povezane z evropskim patentom z enotnim učinkom. Zato je izjemnega pomena, da sodelujoče države članice ratificirajo Sporazum o Enotnem patentnem sodišču v skladu s svojimi nacionalnimi ustavnimi in parlamentarnimi postopki ter da sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bo to sodišče lahko začelo delovati čim prej.

(26)

Ta uredba ne bi smela posegati v pravico sodelujočih držav članic, da podeljujejo nacionalne patente, in ne bi smela nadomeščati zakonodaje držav članic na področju patentov. Prijavitelji patentov bi morali še naprej imeti možnost, da pridobijo nacionalni patent, evropski patent z enotnim učinkom, evropski patent, ki učinkuje v eni ali več državah pogodbenicah EPK, ali evropski patent z enotnim učinkom, ki je dodatno potrjen v eni ali več drugih državah pogodbenicah EPK, ki niso sodelujoče države članice.

(27)

Ker cilja te uredbe, in sicer uvedbe enotnega patentnega varstva, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi obsega in učinkov te uredbe in ker se te cilje lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe za okrepljeno sodelovanje, kadar je to primerno, v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(a)

„sodelujoča država članica“ pomeni državo članico, ki sodeluje v okrepljenem sodelovanju na področju uvedbe enotnega patentnega varstva na podlagi Sklepa 2011/167/EU ali na podlagi sklepa, sprejetega v skladu z drugim ali tretjim pododstavkom člena 331(1) PDEU, v času vložitve zahtevka za enotni učinek iz člena 9;

(b)

„evropski patent“ pomeni patent, ki ga podeli Evropski patentni urad (v nadaljnjem besedilu: EPU) v skladu s pravili in postopki iz EPK;

(c)

„evropski patent z enotnim učinkom“ pomeni evropski patent, ki ima enotni učinek v sodelujočih državah članicah na podlagi te uredbe;

(d)

„evropski patentni register“ pomeni register, ki ga vodi EPU v skladu s členom 127 EPK;

(e)

„register enotnega patentnega varstva“ pomeni register, ki tvori del evropskega patentnega registra in v katerem je registriran enotni učinek ter vsakršna omejitev, licenciranje, prenos, razveljavitev ali prenehanje evropskega patenta z enotnim učinkom;

(f)

„Evropski patentni bilten“ pomeni periodično publikacijo iz člena 129 EPK.

(a)

imel prijavitelj na datum vložitve evropske patentne prijave bivališče ali glavni kraj poslovanja; ali

(b)

če se točka (a) ne uporabi, je imel prijavitelj na datum vložitve evropske patentne prijave kraj poslovanja.

(a)

upravljanje zahtevkov za enotni učinek, ki jih predložijo imetniki evropskih patentov;

(b)

vključitev registra enotnega patentnega varstva v evropski patentni register in upravljanje registra enotnega patentnega varstva;

(c)

prejemanje in registriranje izjav o licenciranju iz člena 8, njihovega umika in zavez imetnika evropskega patenta z enotnim učinkom v zvezi z licenciranjem, sprejetih v okviru mednarodnih organov za standardizacijo;

(d)

objava prevodov iz člena 6 Uredbe (EU) št. 1260/2012 v prehodnem obdobju iz navedenega člena;

(e)

pobiranje in upravljanje pristojbin za podaljšanje veljavnosti evropskih patentov z enotnim učinkom za leta, ki sledijo letu, v katerem je v Evropskem patentnem biltenu objavljena omemba podelitve; pobiranje in upravljanje dodatnih pristojbin za zamudo pri plačilu pristojbin za podaljšanje veljavnosti, kadar je tako zakasnelo plačilo izvedeno v roku šestih mesecev od zapadlosti, ter razdelitev dela pobranih pristojbin za podaljšanje veljavnosti med sodelujoče države članice;

(f)

upravljanje sistema nadomestil za povračilo stroškov prevajanja iz člena 5 Uredbe (EU) št. 1260/2012;

(g)

zagotavljanje, da je zahtevek za enotni učinek imetnika evropskega patenta predložen v jeziku postopka, kot je opredeljen v členu 14(3) EPK, najpozneje v enem mesecu po objavi omembe podelitve v Evropskem patentnem biltenu; in

(h)

zagotavljanje, da je enotni učinek naveden v registru enotnega patentnega varstva, kadar je bil vložen zahtevek za enotni učinek in je bil v prehodnem obdobju iz člena 6 Uredbe (EU) št. 1260/2012 predložen skupaj s prevodi iz navedenega člena, ter da je EPU obveščen o kakršnih koli omejitvah, licencah, prenosih ali razveljavitvah evropskih patentov z enotnim učinkom.

(a)

progresivne v celotnem obdobju trajanja enotnega patentnega varstva;

(b)

dovolj visoke, da krijejo vse stroške, povezane s podelitvijo evropskega patenta in upravljanjem enotnega patentnega varstva; in

(c)

dovolj visoke, da je skupaj s pristojbinami, ki se Evropski patentni organizaciji plačajo pred podelitvijo, zagotovljen uravnotežen proračun Evropske patentne organizacije.

(a)

pospeševanja inovacij in spodbujanja konkurenčnosti evropskih podjetij;

(b)

upoštevanja velikosti trga, ki ga zajema patent; ter

(c)

zagotavljanja primerljivosti z višino nacionalnih pristojbin za podaljšanje veljavnosti povprečnega evropskega patenta, ki učinkuje v sodelujočih državah članicah v času, ko je prvič določena višina pristojbin za podaljšanje veljavnosti.

(a)

je enaka višini pristojbine za podaljšanje veljavnosti, ki jo je treba plačati za povprečno geografsko pokritje sedanjih evropskih patentov;

(b)

upošteva stopnjo podaljševanja veljavnosti sedanjih evropskih patentov; in

(c)

upošteva število zahtevkov za enotni učinek.

(a)

število patentnih prijav;

(b)

velikost trga, ob določitvi najnižjega zneska, ki ga prejme vsaka sodelujoča država članica;

(c)

nadomestila sodelujočim državam članicam, če: