1.

Presežna vrednost dolgih (kratkih) pozicij institucije nad njenimi kratkimi (dolgimi) pozicijami v istovrstnih lastniških, dolžniških in zamenljivih vrednostnih papirjih ter identičnih finančnih terminskih pogodbah (finančni futures), opcijah, nakupnih bonih, kritih nakupnih bonih je njena neto pozicija v vsakem od teh različnih instrumentov. Pri izračunavanju neto pozicije pristojni organi dovolijo, da se pozicije v izvedenih finančnih instrumentih v skladu z odstavki 4 do 7 obravnavajo kot pozicije v osnovnih (ali hipotetičnih) vrednostnih papirjih. Lastni dolžniški instrumenti institucije se pri izračunavanju posebnega pozicijskega tveganja iz odstavka 14 ne upoštevajo.

2.

Ne dovoli se nobeno pobotanje med zamenljivim vrednostnim papirjem in pozicijo v njegovem osnovnem finančnem instrumentu, razen če pristojni organi izberejo pristop, ki upošteva verjetnost izvršitve zamenjave določenega zamenljivega vrednostnega papirja ali če je izpolnjena kapitalska zahteva za kritje vsakršne izgube, ki bi lahko izhajala iz zamenjave.

3.

Vse neto pozicije, ne glede na njihov predznak, je treba vsak dan pred njihovim seštevkom spremeniti v valuto poročanja institucije po tržnem deviznem tečaju pred njegovim agregiranjem

4.

Terminske pogodbe, na obrestno mero, dogovori o terminski obrestni meri („Forward Rate Agreements“ – FRA) in pogodbe o terminskem nakupu ali prodaji dolžniških instrumentov se obravnavajo kot kombinacije dolgih in kratkih pozicij. Dolga pozicija terminske pogodbe na obrestno mero se tako obravnava kot kombinacija sposojenega sredstva, ki zapade na dan poravnave terminske pogodbe, in lastnega sredstva, katerega dan zapadlosti je enak dnevu zapadlosti instrumenta ali hipotetične pozicije, na katero se terminska pogodba nanaša. Podobno se prodan dogovor o terminski obrestni meri obravnava kot dolga pozicija z dnem zapadlosti, ki je enak dnevu poravnave plus pogodbeno obdobje, in kot kratka pozicija s sovpadajočim dnevom zapadlosti in poravnave. Tako sposojena sredstva kot tudi lastna sredstva se vključijo v prvo kategorijo, določeno v tabeli 1 v odstavku 14 za izračun potrebnega kapitala v zvezi s posebnim pozicijskim tveganjem za terminske pogodbe na obrestno mero in dogovore o terminski obrestni meri. Pogodba o terminskem nakupu dolžniškega instrumenta se obravnava kot kombinacija sposojenega instrumenta, ki zapade na dan poravnave, in dolgo (promptno) pozicijo v samem dolžniškem instrumentu. Sposojeno sredstvo se vključi v prvo kategorijo, določeno v tabeli 1 v odstavku 14 za namene posebnega tveganja, dolžniško sredstvo pa v zanj ustrezni stolpec v isto tabelo.

Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za terminske pogodbe, s katerimi se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to zagotavlja natančno merilo tveganja iz naslova terminske pogodbe in da je vsaj enako kapitalski zahtevi za terminsko pogodbo, če se ta izračuna po metodi iz te priloge ali z uporabo notranjih modelov iz Priloge V. Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za pogodbo z OTC izvedenimi finančnimi instrumenti, ki upošteva določbe tega odstavka in jo poravna priznana klirinška družba, enaka kritju, ki ga zahteva klirinška družba, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja iz naslova pogodbe z izvedenimi finančnimi instrumenti in je najmanj enako kapitalski zahtevi iz zadevne pogodbe, če se ta izračuna po metodi iz te priloge ali z uporabo notranjih modelov iz Priloge V.

Za namene tega odstavka „dolga pozicija“ pomeni pozicijo, v kateri je institucija fiksirala obrestno mero, ki jo bo prejela enkrat v prihodnosti, in „kratka pozicija“ pomeni pozicijo, v kateri je fiksirala obrestno mero, ki jo bo enkrat v prihodnosti plačala.

5.

Opcije na obrestne mere, dolžniške finančne instrumente, lastniške finančne instrumente, delniške indekse, finančne terminske pogodbe, zamenjave in tuje valute se obravnavajo kot pozicije, katerih vrednost je enaka vrednosti osnovnega finančnega instrumenta, na katerega se opcija nanaša, pomnoženega s svojo delto za namene te priloge. Slednje pozicije se lahko pobotajo z nasprotnimi v istovrstnih osnovnih vrednostnih papirjih ali izvedenih finančnih instrumentih. Uporabljena delta je delta borze, delta, ki jo izračunajo pristojni organi, ali delta, ki jo izračuna institucija sama za OTC opcije ali v primeru, da delta ni na voljo, ob odobritvi pristojnih organov, ki ocenijo, da je institucija uporabila primeren model.

Vendar pristojni organi lahko predpišejo, da morajo institucije svoje delte izračunavati po metodologiji, ki jo določijo pristojni organi.

Z izjemo delta tveganj je nujno se zavarovati tudi pred drugimi tveganji, povezanimi z opcijami. Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za izdano opcijo, s katero se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to zagotavlja natančno merilo tveganja povezano z opcijo in je najmanj enako kapitalski zahtevi do opcije, če se ta izračuna po metodi, navedeni v tej prilogi ali z uporabo notranjih modelov iz Priloge V. Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za OTC opcijo na blago, ki jo poravna priznana klirinška družba, in za katero pristojni organi ugotovijo, da je enaka kritju, ki ga zahteva klirinška družba, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja povezano z opcijo in je najmanj enako kapitalski zahtevi za OTC opcijo, če se ta izračuna po metodi, navedeni v nadaljevanju te priloge, ali z uporabo notranjih modelov iz Priloge V. Poleg tega pristojni organi lahko dovolijo, da je kritje kupljene opcije, s katero se trguje na borzi ali OTC opcije, enako, enako kapitalski zahtevi osnovnega instrumenta opcije, pod pogojem, da izračunano kritje ne presega tržne vrednosti opcije. Kapitalska zahteva za izdano OTC opcijo se določi v skladu z osnovnim instrumentom opcije.

6.

Nakupni boni, ki so vezani na dolžniške in lastniške finančne instrumente, se obravnavajo na isti način kot opcije iz odstavka 5.

7.

Zamenjave se zaradi tveganja spremembe obrestne mere obravnavajo na isti osnovi kot bilančna sredstva. Tako se zamenjava na obrestno mero, po kateri institucija prejema spremenljivo obrestno mero in plačuje fiksno obrestno mero, obravnava kot istovetna z dolgo pozicijo pri instrumentih s spremenljivo obrestno mero, katerega rok zapadlosti sovpada z rokom naslednje določitve obrestne mere, in s kratko pozicijo pri instrumentih s fiksno obrestno mero in isto zapadlostjo, kot jo ima sama zamenjava .

8.

Razen če ni drugače določeno, je treba pri izračunu kapitalske zahteve za tržno tveganje stranke, ki prevzame kreditno tveganje („prodajalec zavarovanja“), uporabiti nominalni znesek kreditnega izvedenega finančnega instrumenta. Pri izračunu kapitalske zahteve za posebno tveganje se razen pri zamenjavi skupnih donosov namesto zapadlosti obveznosti uporablja zapadlost kreditnega finančnega izvedenega instrumenta. Pozicije se določijo na naslednji način:

9.

Institucije, ki tržno vrednotijo in upravljajo tveganje spremembe obrestne mere v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti iz odstavkov 4 do 7 na osnovi diskontiranega denarnega toka, lahko za izračun zgoraj navedenih pozicij uporabijo modele občutljivosti in jih lahko uporabijo za vsako obveznico, ki se namesto preko enega končnega odplačila glavnice amortizira do svoje preostale zapadlosti . Pristojni organi morajo odobriti tako model kot njegovo uporabo s strani institucije. Ti modeli naj bi ustvarili pozicije enako občutljive na spremembe obrestne mere kot denarni tokovi osnovnih finančnih instrumentov. Ta občutljivost se mora ocenjevati glede na samostojna gibanja vzorca obrestnih mer na krivulji donosnosti, z vsaj eno točko občutljivosti v vsakem razredu zapadlosti iz tabele 2 odstavka 20. Pozicije se v skladu z določbami iz odstavkov 17 do 32 vključijo v izračun kapitalskih zahtev.

10.

Institucije, ki ne uporabljajo modelov iz odstavka 9, lahko s soglasjem pristojnih organov obravnavajo kot popolnoma izravnane vse pozicije v izvedenih finančnih instrumentih iz odstavkov 4 do 7, ki izpolnjujejo vsaj naslednje pogoje:

11.

Prenosnik vrednostnih papirjev ali zajamčenih pravic v zvezi z vrednostnimi papirji v okviru posla začasne prodaje in začasnega odkupa in posojevalec pri poslu posoje/izposoje vrednostnih papirjev vključita te vrednostne papirje v izračun svojih kapitalskih zahtev v skladu s to prilogo, če takšni vrednostni papirji izpolnjujejo pogoje iz člena 11.

12.

Pozicijsko tveganje v zvezi z dolžniškimi ali lastniškimi finančnimi instrumenti (ali dolžniškimi ali lastniškimi izvedenimi finančnimi instrumenti) se za izračun kapitalske zahteve razdeli na dva sestavna dela. Prvi je posebno tveganje – to je tveganje spremembe cene dolžniškega finančnega instrumenta zaradi dejavnikov, ki so povezani z njegovim izdajateljem ali, v primeru izvedenega sredstva, z izdajateljem osnovnega instrumenta. Drugi del pokriva splošno tveganje – to je tveganje spremembe cene finančnega instrumenta zaradi (v primeru dolžniških finančnih instrumentov ali dolžniških izvedenih finančnih instrumentov) spremembe ravni obrestnih mer ali (v primeru lastniških finančnih instrumentov ali lastniških izvedenih finančnih instrumentov) gibanj cen na delniškem trgu, ki niso povezana z značilnostmi posameznih vrednostnih papirjev.

13.

Neto pozicije se razvrstijo glede na valuto, na katero se glasijo, in izračuna se kapitalska zahteva za splošno in posebno tveganje v vsaki valuti posebej.

14.

Tabela 1

Za določitev stopnje kreditne kvalitete institucij, ki uporabljajo pravila za tehtanje izpostavljenosti po členih 84 do 89 Direktive 2006/48/ES, se za dolžnika izpostavljenosti uporabi notranja bonitetna ocena z enako ali nižjo PD od tiste, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti podjetjem po členih 78 do 83 navedene direktive velja za primerno stopnjo kreditne kvalitete.

Za instrumente, ki jih izda nekvalificiran izdajatelj, prejmejo, v skladu s tabelo 1, utež za izračun kapitalska zahteva za posebno tveganje v višini 8 ali 12 odstotkov. Pristojni organi lahko od institucij zahtevajo, da za te instrumente uporabijo višjo utež za izračun kapitalske zahteve za posebno tveganje in/ali ne dovolijo pobotanja za potrebe določitve obsega splošnega tveganja med takimi instrumenti in drugimi dolžniškimi instrumenti.

Izpostavljenosti iz listinjenja, ki bi se odbijal od kapitala na podlagi obravnave, določene v členu 66(2) Direktive 2006/48/ES, ali ki se tehtajo z utežjo 1 250 %, kakor je določeno v delu 4 Priloge IX k navedeni direktivi, se za te pozicije uporablja kapitalska zahteva, ki ni manjša od tiste, opredeljene v okviru navedene obravnave. Za likvidnostna posojila oz. aranžmaje brez bonitetne ocene se uporablja kapitalska zahteva, ki ni manjša od tiste, določene v skladu z delom 4 Priloge IX k Direktivi 2006/48/ES.

15.

Za namene odstavka 14 postavke kvalificiranih izdajateljev zajemajo:

Način ocenjevanja dolžniških finančnih instrumentov je predmet skrbnega nadzora pristojnih organov, ki ovržejo presojo institucije, če menijo, da so zadevni instrumenti izpostavljeni previsoki stopnji posebnega tveganja, da bi bili postavke kvalificiranih izdajateljev.

16.

Pristojni organi od institucij zahtevajo, da za instrumente, ki kažejo posebno tveganje zaradi nezadostne plačilne sposobnosti izdajatelja, uporabijo najvišjo utež iz tabele 1 iz odstavka 14.

17.

Postopek za izračun kapitalskih zahtev za splošno tveganje je sestavljen iz dveh osnovnih korakov. Prvič, za izračun kapitalske zahteve za splošno tveganje, se vse pozicije tehtajo glede na zapadlost (kakor je določeno v odstavku 18). Drugič, ta kapitalska zahteva se lahko zniža, če se v isti razred zapadlosti uvrstijo nasprotne tehtane pozicije . Znižanje te kapitalske zahteve se dovoli tudi v primeru, če so nasprotno tehtane pozicije uvrščene v različne razrede zapadlosti, pri čemer je obseg znižanja odvisen od tega, če sta poziciji uvrščeni v isto skupino ali ne, in od posameznih skupin razredov zapadlosti, v katere sta uvrščeni. Obstajajo tri skupine razredov zapadlosti.

18.

Institucija ustrezno razvrsti vse neto pozicije v razrede zapadlosti v stolpce 2 ali 3 tabele 2 iz odstavka 20. Pri instrumentih s fiksno obrestno mero je merilo preostali čas do zapadlosti, pri instrumentih s spremenljivo obrestno mero pa obdobje do naslednje določitve obrestne mere. Institucija tudi razlikuje med dolžniškimi finančnimi instrumenti z nominalno obrestno mero 3 % ali več in dolžniškimi finančnimi instrumenti z nominalno obrestno mero, manjšo od 3 %, in jih na tej podlagi tudi razvrsti v stolpec 2 ali stolpec 3 tabele 2. Institucija nato vsakega od njih pomnoži z utežjo za razred zapadlosti iz stolpca 4 tabele 2.

19.

Institucija nato izračuna vsoto tehtanih dolgih pozicij in vsoto tehtanih kratkih pozicij v vsakem posameznem razredu zapadlosti. Znesek tehtanih dolgih pozicij, ki so izravnane z zneskom tehtanih kratkih pozicij v določenem razredu zapadlosti, je izravnana tehtana pozicija v tem razredu, medtem ko je preostala dolga ali kratka pozicija neizravnana tehtana pozicija v istem razredu. Institucija nato izračuna seštevek izravnanih tehtanih pozicij v vseh razredih zapadlosti.

20.

Tabela 2

21.

Institucija nato izračuna vsoto neizravnane tehtane dolge (kratke) pozicije skupine 1, ki je izravnana z neizravnano tehtano kratko (dolgo) pozicijo skupine 2. Ta je v odstavku 25 opredeljena kot izravnana tehtana pozicija med skupinama 1 in 2. Za izračun izravnane tehtane pozicije med skupinama 2 in 3 se nato izvede enak izračun za preostali del neizravnane tehtane pozicije skupine 2 in neizravnano tehtano pozicijo skupine 3.

22.

Institucija lahko po želji spremeni vrstni red v odstavku 21 tako, da izračuna izravnano tehtano pozicijo med skupinama 2 in 3 pred izračunom izravnane tehtane pozicije med skupinama 1 in 2.

23.

Za izračun izravnane tehtane pozicije med skupinama razredov zapadlosti 1 in 2 se preostanek neizravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 1 izravna s preostankom neizravnane tehtane pozicije skupine razredov zapadlosti 3, potem ko je bila le-ta izravnana s skupino razredov zapadlosti 2.

24.

Preostale pozicije se po treh ločenih izravnalnih izračunih iz odstavkov 21, 22 in 23 seštejejo.

25.

Kapitalska zahteva institucije se izračuna kot vsota:

26.

Pristojni organi lahko na splošno ali v posameznih primerih institucijam dovolijo, da za izračunavanje kapitalske zahteve za splošno tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi instrumenti uporabijo pristop, ki temelji na trajanju, namesto pristopa, določenega v odstavkih 17 do 25, pod pogojem, da institucija izbrani pristop dosledno uporablja.

27.

Pri uporabi pristopa iz odstavka 26 institucija na podlagi tržne vrednosti za vsak dolžniški finančni instrument s fiksno obrestno mero izračuna njegov donos do zapadlosti, kar je implicirana diskontna stopnja tega instrumenta. Pri instrumentih s spremenljivo obrestno mero institucija na podlagi tržne vrednosti vsakega instrumenta izračuna njegov donos do zapadlosti ob predpostavki, da glavnica zapade ob naslednji možni določitvi obrestne mere.

28.

Institucija nato izračuna modificirano trajanje za vsak dolžniški finančni instrument po naslednji formuli: modificirano trajanje = ((trajanje (D))/(1 + r)), kjer je:

kjer so:

R = donos do zapadlosti (glej odstavek 25),

Ct = denarni tok v času t,

M = celotna zapadlost (glej odstavek 25).

29.

Tabela 3

30.

Institucija nato izračuna pozicijo, tehtano s trajanjem, za vsak posamezen dolžniški finančni instrument tako, da tržno ceno instrumenta pomnoži z njegovim modificiranim trajanjem in domnevano spremembo obrestne mere za instrument z določenim modificiranim trajanjem (glej stolpec 3 tabele 3).

31.

Institucija izračuna svoje dolge in kratke pozicije, tehtane s trajanjem, znotraj vsake skupine. Znesek dolgih pozicij, tehtanih s trajanjem, izravnanih s kratkimi pozicijami, tehtanih s trajanjem, v okviru posamezne skupine, je izravnana pozicija, tehtana s trajanjem skupine.

Institucija nato izračuna neizravnane pozicije, tehtane s trajanjem za vsako skupino. Institucija nato sledi postopkom, določenim za neizravnane tehtane pozicije v odstavkih 21 do 24.

32.

Kapitalska zahteva institucije se izračuna kot vsota:

33.

Institucija sešteje vse neto dolge pozicije in vse neto kratke pozicije v skladu z odstavkom 1. Vsota vseh neto dolgih pozicij in vseh neto kratkih pozicij je skupna bruto pozicija institucije v lastniških finančnih instrumentih. Razlika med vrednostjo vseh neto dolgih in vrednostjo vseh neto kratkih pozicij je skupna neto pozicija v lastniških finančnih instrumentih.

34.

Institucija sešteje vse neto dolge pozicije in vse neto kratke pozicije v skladu z odstavkom 1. Za izračun kapitalske zahteve za posebno tveganje institucija pomnoži svojo skupno bruto pozicijo s 4 %.

35.

Z odstopanjem od odstavka 34 lahko pristojni organi dovolijo, da kapitalska zahteva za posebno tveganje namesto 4 % znaša 2 % za tiste portfelje lastniških finančnih instrumentov, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

Za namene točke (c) pristojni organi lahko dovolijo, da posamezne pozicije lahko predstavljajo do 10 % vrednosti celotnega portfelja, pod pogojem, da vsota takšnih pozicij ne presega 50 % celotnega portfelja.

36.

Kapitalska zahteva za splošno tveganje institucije je njena skupna neto pozicija, pomnožena z 8 %.

37.

Terminske pogodbe na delniške indekse, delta tehtani ekvivalenti opcij v terminskih pogodbah na delniške indekse in delniški indeksi, v nadaljevanju skupaj „terminski pogodbe na delniške indekse“, se lahko razstavi na pozicije v posameznih lastniških finančnih instrumentih, ki sestavljajo indeks. Te pozicije se lahko obravnavajo kot osnovne pozicije zadevnih lastniških finančnih instrumentov in se lahko z odobritvijo pristojnih organov pobotajo z nasprotnimi pozicijami v osnovnih lastniških finančnih instrumentih.

38.

Pristojni organi zagotovijo, da ima vsaka institucija, ki je pobotala svoje pozicije v enem ali več lastniških finančnih instrumentih, ki sestavljajo indeks, na katerega se terminska pogodba nanaša, z eno ali več pozicijami v sami terminski pogodbi na delniški indeks, ustrezen kapital za pokrivanje izgube, povzročene zaradi neusklajenosti gibanj vrednosti terminske pogodbe na delniški indeks z vrednostmi delnic, ki ga sestavljajo; pristojni organi isto storijo tudi v primeru, če ima institucija nasprotne pozicije v terminskih pogodbah na delniške indekse, ki se ne ujemajo glede na zapadlost ali sestavo ali oboje.

39.

Z odstopanjem od odstavkov 37 in 38 se terminskim pogodbam na delniške indekse, s katerimi se trguje na borzi in ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo zelo široko razpršene delniške indekse, določi utež 8 % za izračun kapitalske zahteve za splošno tveganje, za te pogodbe se ne izračuna kapitalske zahteve za posebno tveganje. Takšne pozicije terminskih pogodb na delniške indekse se vključijo v izračun skupne neto pozicije iz odstavka 33, vendar niso upoštevani v izračunu skupne bruto pozicije iz tega odstavka.

40.

Če terminska pogodba na delniške indekse ni razstavljena na pozicije v osnovnih finančnih instrumentih, ki sestavljajo indekse, se jo obravnava kot posamezen lastniški finančni instrument. Vendar pa se lahko posebno tveganje tega posameznega lastniškega finančnega instrumenta prezre, če se s terminsko pogodbo na delniške indekse trguje na borzi in če po mnenju pristojnih organov terminska pogodba se nanaša na široko razpršene delniške indekse .

41.

Tabela 4

„Delovni dan nič“ je delovni dan, s katerim se institucija nepreklicno zaveže prevzeti znano količino vrednostnih papirjev po dogovorjeni ceni.

Tretjič, institucija izračuna kapitalske zahteve z uporabo zmanjšanih pozicij iz izvedbe prve prodaje dolžniških in lastniških finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa.

Pristojni organi zagotovijo, da ima institucija zadosten kapital za izgube, ki obstajajo v času od začetka prevzema obveznosti prve prodaje finančnih instrumentov do delovnega dneva 1.

42.

Zavarovanje, zagotovljeno s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti se prizna, v skladu z načeli iz odstavkov 43 do 46.

43.

Polno priznanje je dano, kadar se vrednosti obeh strani pozicij vedno gibljeta v nasprotno smer in v približno enakem obsegu. Do tega pride v enem od naslednjih dveh primerov:

V teh primerih ni potrebno izračunavati kapitalskih zahtev za posebno tveganje za nobeno od strani pozicij.

44.

Nadomestilo v višini 80 % se uporabi, če se vrednosti obeh strani vedno gibljeta v nasprotni smeri in če obstaja popolnoma ujemanje med referenčno obveznostjo, zapadlostjo tako referenčne obveznosti kot kreditnega izvedenega finančnega instrumenta in valuto osnovne izpostavljenosti. Poleg tega glavne lastnosti kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ne smejo povzročiti bistvenega odstopanja cenovnih gibanj kreditnega izvedenega finančnega instrumenta od cenovnih gibanj denarne pozicije. Če na podlagi transakcije pride do prenosa tveganja, bo za stran transakcije z večjo kapitalsko zahtevo uporabljena nadomestilo za posebno tveganje v višini 80 %, kapitalska zahteva za posebno tveganje za drugo stran transakcije, pa je enaka nič.

45.

Delno nadomestila se prizna, če se vrednosti obeh strani pozicije običajno gibljeta v nasprotno smer. Do tega pride v enem od naslednjih primerov:

V vseh naštetih primerih se namesto seštevanja kapitalskih zahtev za posebno tveganje za vsako stran transakcije uporabi samo večja od obeh kapitalskih zahtev.

46.

V vseh drugih primerih, ki ni so obravnavani v odstavku 43 do 45, se kapitalska zahteva za posebno tveganje izračuna za obe strani pozicije.

47.

Kapitalska zahteva za pozicije v enotah premoženja investicijskih skladov (CIU), ki izpolnjujejo pogoje iz člena 11 za uporabo posebne obravnave za trgovalno knjigo, se izračuna v skladu z metodami, določenimi v odstavkih 48 do 56.

48.

Brez poseganja v druge določbe tega oddelka so pozicije v enotah premoženja CIU predmet kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno) v višini 32 %. Brez poseganja v četrti pododstavek odstavka 2.1 Priloge III ali šestega pododstavka odstavka 12 Priloge V (tveganje spremembe cen blaga), skupaj z četrtim pododstavkom odstavka 2.1 Priloge III, če je uporabljena spremenjena obravnava naložb v zlatu iz navedenih odstavkov, so pozicije v enotah premoženja CIU predmet kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno) in valutno tveganje v višini največ 40 %.

49.

Institucije lahko izračuna kapitalsko zahtevo za pozicije v enotah premoženja CIU, če ustrezajo pogojem iz odstavka 51, z uporabo metod, določenih v odstavkih 53 do 56.

50.

Razen če ni drugače določeno, se ne dovoli nikakršno pobotanje med osnovnimi naložbami, ki tvorijo premoženje CIU, in drugimi pozicijami institucije.

51.

Kvalifikacijski kriteriji za uporabo metod iz odstavkov 53 do 56, za pozicije v enotah premoženja CIU, ki jih izdajajo podjetja, ki so nadzirana ali imajo sedež v Skupnosti, so:

52.

CIU iz tretjih držav so lahko primerni, če izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (e) odstavka 51, s predhodno odobritvijo pristojnega organa institucije.

53.

Če institucija zagotavlja dnevno spremljanje naložb, ki sestavljajo premoženje CIU, potem lahko izračuna kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za navedene pozicije v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi ali, na podlagi pridobljenega dovoljenja, v skladu z metodami, določenimi v Prilogi V. Po tem pristopu se pozicije v enotah premoženja CIU obravnavajo kot pozicije v osnovnih naložbah CIU. Pobot med pozicijami v osnovnih naložbah CIU in drugimi pozicijami institucije je dovoljen, če ima institucija zadostno število enot premoženja CIU, ki omogoča odkup/ustvarjanje deležev v zameno za osnovne naložbe.

54.

Institucije lahko izračunajo kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za pozicije v enotah premoženja CIU v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi ali, na podlagi pridobljenega dovoljenja, v skladu z metodami, določenimi v Prilogi V, za hipotetične pozicije, ki predstavljajo pozicije, ki naj bi jih imel za posnemanje sestave in učinkovitosti obstoječega zunanjega indeksa ali fiksne košarice lastniških ali dolžniških finančnih instrumentov iz točke (a), ob upoštevanju naslednjih pogojev:

55.

Če institucija ni zmožna dnevno spremljati osnovnih naložb CIU, lahko izračunava kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi, ob upoštevanju naslednjih pogojev:

56.

Institucije se lahko zanesejo na tretjo stranko za izračun in poročanje kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za pozicije v enotah premoženja CIU, navedene v odstavkih 53 in 55, v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi, pod pogojem, da se ustrezno zagotovi pravilnost izračuna in poročanja.

1.

TABELA 1

2.

Institucija mora imeti lastna sredstva, kot je to določeno v tabeli 2, če:

3.

Pri uporabi uteži za izpostavljenosti zaradi časovne neusklajenosti plačila in izročitve iz stolpca 3 tabele 2, lahko institucije, ki uporabljajo pristop, določen v členih 84 do 89 Direktive 2006/48/ES, dodelijo PD na podlagi zunanje bonitetne ocene nasprotnim strankam, za katere nimajo drugih izpostavljenosti v bančni knjigi. Institucije, ki uporabljajo lastne ocene izgube ob neplačilu (LGD), lahko za izpostavljenosti iz stolpca 3 tabele 2 uporabijo LGD, določen v odstavku 8 dela 2 Priloge VII k Direktivi 2006/48/ES, pod pogojem, da ga uporabljajo za vse take izpostavljenosti. Kot drugo možnost lahko institucije, ki uporabljajo pristop, določen v členih 84 do 89 Direktive 2006/48/ES, uporabljajo uteži tveganja, določene v členih 78 do 83 navedene direktive pod pogojem, da jih uporabljajo za vse take izpostavljenosti, ali utež tveganja 100 % za vse izpostavljenosti.

Če znesek pozitivne izpostavljenosti iz transakcij, kjer obstaja časovna neusklajenost plačila in izročitve, ni materialno pomemben, lahko institucije za te izpostavljenosti uporabijo utež tveganja 100 %.

4.

V primerih izpada celotnega sistema poravnave ali klirinškega sistema lahko pristojni organi dovolijo ne izračun kapitalskih zahtev, izračunanih, kot določata odstavka 1 in 2, dokler se nastale okoliščine ne odpravijo. V tem primeru, se neporavnan posl s strani nasprotne stranke ne šteje kot neplačilo za namere kreditnega tveganja.

5.

Institucija mora izračunavati kapitalske zahteve za CCR za izpostavljenosti, ki izhajajo zaradi:

6.

V skladu z odstavki 7 do 10 se vrednosti izpostavljenosti in zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z določbami oddelka 3 poglavja 2 naslova V Direktive 2006/48/ES s sklicevanji na „kreditne institucije“ v navedenem oddelku, ki se razumejo kot sklicevanja na „institucije“, sklicevanji na „nadrejene kreditne institucije“, ki se razumejo kot sklicevanja na „nadrejene institucije“ in spremljajočimi izrazi z ustrezno razlago.

7.

Za namene odstavka 6:

velja, da je Priloga IV Direktive 2006/48/ES spremenjena tako, da vključuje po točki 3 besede ”kreditni izvedeni finančni instrumenti” ;

velja, da je Priloga III Direktive 2006/48/ES spremenjena tako, da vključuje po tabelo 1 naslednje besedilo:

V primeru zamenjave neplačil (credit default swap) pa se instituciji, katere izpostavljenost, ki izhaja iz te zamenjave, predstavlja dolgo pozicijo v osnovnem instrumentu, dovoli, da uporabi odstotek 0 % za izračun potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti, razen če zamenjava neplačil preneha veljati v primeru nesolventnosti subjekta, katerega izpostavljenost, ki izhaja iz zamenjave neplačil, predstavlja kratko pozicijo v osnovnem instrumentu, tudi če osnovni instrument ni v neplačilu.”.

Če kreditni izvedeni finančni instrument zagotavlja zavarovanje za „n-to neplačilo“ izmed več osnovnih obveznosti, se uporabi tisti odstotek med zgoraj predpisanimi, ki se povezuje z obveznostjo z n-to najnižjo kreditno kvaliteto, ki se določi tako, da se ugotovi, ali bi bila ta obveznost, če bi nastala pri instituciji, postavka kvalificiranega izdajatelja za namene Priloge I.

8.

Za namene odstavka 6 se institucijam pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne dovoli uporaba enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, določene v odstavkih 24 do 29 dela 3 Priloge VIII k Direktivi 2006/48/ES, za priznanje učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem.

9.

Za namene odstavka 6 se lahko, v primeru poslov začasne prodaje/začasnega nakupa in poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, vknjiženih v trgovalno knjigo, vsi finančni instrumenti in blago, ki so primerni za vključitev v trgovalno knjigo, priznajo kot primerno zavarovanje. Za izpostavljenosti iz izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in ki so vključeni v trgovalno knjigo, se lahko kot primerno zavarovanje prizna tudi blago, vključeno v trgovalno knjigo. Za namene izračunavanja prilagoditev za nestanovitnost, če so taki finančni instrumenti ali blago, ki ne izpolnjujejo pogojev iz Priloge VIII k Direktivi 2006/48/ES, posojeni, prodani ali zagotovljeni, ali izposojeni, kupljeni ali prejeti kot zavarovanje ali kako drugače, institucija pa uporablja nadzorniške prilagoditve za nestanovitnost iz dela 3 Priloge VIII k navedeni direktivi, se v okviru takega posla taki instrumenti in blago obravnavajo na enak način kot lastniški finančni instrumenti, ki niso uvrščeni v glavnem borznem indeksu, so pa uvrščeni v kotacijo na priznani borzi.

Če institucije uporabljajo p lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost iz dela 3 Priloge VIII k Direktivi 2006/48/ES v zvezi s finančnimi instrumenti ali blagom, ki ne izpolnjujejo pogojev iz Priloge VIII k navedeni direktivi, je treba prilagoditev za nestanovitnost izračunati za vsako posamezni finančni instrument in blago. Institucije, ki uporabljajo pristop internih modelov, opredeljen v delu 3 Priloge VIII k Direktivi 2006/48/ES, lahko ta pristop uporabijo tudi za postavke trgovalne knjige.

10.

Za namene odstavka 6 se v zvezi s priznanjem okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, pobotanje pozicij trgovalne knjige in pozicij bančne knjige, prizna samo, če pobotani posli izpolnjujejo naslednje pogoje:

11.

Če je kreditni izvedeni finančni instrument, vključen v trgovalno knjigo, sestavni del notranjega varovanja in kreditno zavarovanje pa je priznano v skladu z Direktivo 2006/48/ES, se šteje, da ni nikakršnega tveganja nasprotne stranke, ki bi izhajalo iz pozicije v kreditnem izvedenem finančnem instrumentu.

12.

Kapitalska zahteva znaša 8 % vsote zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

1.

Če seštevek skupne neto pozicije v tuji valuti in neto pozicije v zlatu, ki ga institucija izračuna v skladu s postopkom, navedenim v odstavku 2, presega 2 % skupnih lastnih sredstev institucije, institucija seštevek neto pozicije v tuji valuti in neto pozicije v zlatu pomnoži z 8 %, da izračuna kapitalsko zahtevo za valutno tveganje.

2.

Uporabi se dvostopenjski izračun za kapitalsko zahtevo za valutno tveganje.

2.1.

Prvič, izračuna se neto odprto pozicijo institucije za vsako posamezno valuto (tudi valuto poročanja) in za zlato.

Vsaka pozicija, ki jo je institucija namenoma prevzela za varovanje pred neugodnimi učinki tečaja na njeno kapitalsko ustreznost, se lahko izključijo iz izračuna neto odprtih pozicij. Take pozicije naj bodo netrgovalne ali strukturne . Za njihovo izključitev in vsako spremembo pogojev njihove izključitve je potrebno soglasje pristojnih organov. Pod enakimi pogoji kot zgoraj se lahko obravnavajo tudi pozicije institucije povezane s postavkami, že odštetimi pri izračunu lastnih sredstev.

Za namene izračuna iz prvega pododstavka se v primeru CIU upoštevajo dejanske pozicije v tujih valutah. Institucije se lahko zanesejo na poročanje tretje osebe o pozicijah v tujih valutah CIU pri čemer se pravilnost tega poročila ustrezno zagotovi. Če institucija ni zmožna ugotoviti pozicij v tujih valutah CIU, se predpostavlja, da je CIU v skladu s svojo naložbeno politiko v tuje valute investiral do največjega dovoljenega obsega, tako da institucije za pozicije iz trgovalne knjige upošteva največjo posredno izpostavljenost, ki bi jo lahko dosegle s pozicijami v enotah premoženja CIU pri izračunavanju svoje kapitalske zahteve za valutno tveganje. To opravijo tako, da pozicijo v enotah premoženja CIU sorazmerno povečajo do najvišje izpostavljenosti v osnovnih naložbenih instrumentih, ki jo dovoljuje naložbena politika CIU. Hipotetična pozicija CIU v tujih valutah se obravnava kot ločena valuta in sicer enako kot se glede na obravnavojo naložb v zlatu, ob upoštevanju določenih popravkov, in sicer tako, da če je znana usmeritev naložbe CIU, skupna dolga pozicija doda skupni dolgi odprti poziciji v tujih valutah in skupna kratka pozicija pa se lahko doda skupni kratki odprti poziciji v tujih valutah. Pred izračunom ni dovoljeno nikakršno pobotanje med temi pozicijami.

Pristojni organi lahko institucijam dovolijo, da za izračunavanje neto odprtih pozicij v vsaki valuti in v zlatu uporabljajo neto sedanjo vrednost.

2.2.

Drugič, neto kratke in dolge pozicije v posamezni valuti, razen valute poročanja, ter neto dolga ali neto kratka pozicija v zlatu se preračunajo v valuto poročanja po promptnih tečajih tujih valut. Nato se ločeno seštejejo vse neto kratke in vse neto dolge pozicije, tako da dobimo skupno neto kratko pozicijo in skupno neto dolgo pozicijo. Večja od obeh navedenih vsot predstavlja skupno neto pozicijo institucije v tujih valutah.

3.

Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 in do nadaljnje uskladitve lahko pristojni organi institucijam predpišejo ali dovolijo uporabo naslednjih postopkov za namene te priloge.

3.1.

Pristojni organi lahko institucijam dovolijo, da izračunajo nižjo kapitalsko zahtevo za pozicije v tesno soodvisnih valutah za valutno tveganje od tistih, ki bi jo izračunale z uporabo odstavkov 1 in 2. Pristojni organi lahko presodijo, da sta dve valuti tesno soodvisni le tedaj, če je verjetnost, da izguba – izračunana na podlagi podatkov o dnevnih tečajih tujih valut za obdobje zadnjih treh ali petih let – pri enakih ali nasprotnih pozicij v takšnih valutah v naslednjih 10 delovnih dneh, ki znaša 4 % ali manj od vrednosti izravnane zadevne pozicije (ocenjena v valuti poročanja), ima verjetnost vsaj 99 %, če je bila uporabljena triletna opazovalna doba, ali 95 %, če je bila uporabljena petletna opazovalna doba. Kapitalska zahteva za valutno tveganje za izravnane pozicije v dveh tesno soodvisnih valutah znaša 4 %, pomnožena z vrednostjo izravnane pozicije. Kapitalska zahteva za valutno tveganje za neizravnane pozicije v tesno soodvisnih valutah in za vse pozicije v drugih valutah je 8 %, pomnožena z višjo od vsot neto kratkih pozicij ali neto dolgih pozicij v teh valutah, po izključitvi izravnanih pozicij v tesno soodvisnih valutah.

3.2.

Pristojni organi lahko institucijam dovolijo, da izključijo pozicije v vsaki valuti, ki je predmet pravno zavezujočega meddržavnega sporazuma, da omejijo njeno odstopanje oz. spremembo v razmerju do drugih valut, ki jih ureja isti sporazum, iz katere koli metode, opisane v odstavkih 1, 2 in 3.1, ki jih uporabljajo. Institucije izračunajo svoje izravnane pozicije v takšnih valutah in zanje izračunajo kapitalsko zahtevo, ki ni nižja od polovice največjega dovoljenega odstopanja iz navedenega meddržavnega sporazuma v zvezi z zadevnimi tujimi valutami. Neizravnane pozicije v teh valutah se obravnavajo na isti način kot druge tuje valute.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko pristojni organi dovolijo, da kapitalska zahteva za valutno tveganje za izravnane pozicije v valutah držav članic udeleženk v drugi fazi ekonomske in monetarne unije, znaša 1,6 %, pomnožena z vrednostjo takšnih izravnanih pozicij.

4.

Neto pozicije v sestavljenih valutah se lahko razdelijo na neto pozicije v valutah, ki te sestavljene valute sestavljajo po velikosti, ki odraža kvote valut v sestavljenih valutah.

1.

Vsaka pozicija v blagu ali pozicija v izvedenih finančnih instrumentih na blago se izrazi v standardnih merskih enotah. Promptna cena vsake vrste blaga se izrazi v valuti poročanja.

2.

Pozicije v zlatu ali pozicije v izvedenih finančnih instrumentih na zlato so predmet valutnega tveganja in se za namen izračunavanja tržnega tveganja obravnavajo v skladu s Prilogo III ali Prilogo V, kot je to primerno.

3.

Za namen te priloge se lahko pozicije, namenjene izključno financiranju blaga oz. zalog, izključijo le iz izračuna kapitalske zahteve za tveganje spremembe cen blaga.

4.

Tveganja spremembe obrestne mere in valutno tveganje, ki jih ne pokrivajo druge določbe te priloge, se upoštevajo pri izračunu splošnega pozicijskega tveganja za dolžniške finančne instrumente in pri izračunu valutnega tveganja.

5.

Če kratka pozicija v blagu zapade v poravnavo pred njeno dolgo pozicijo, se mora institucija zavarovati pred likvidnostnim tveganjem, ki lahko nastane na določenih trgih.

6.

Za namen iz odstavka 19 neto pozicija v določenem blagu predstavlja presežek dolgih (kratkih) pozicij nad kratkimi (dolgimi) pozicijami institucije v istem blagu in enakovrednih terminskih pogodbah, opcijah in nakupnih bonih na blago .

Pristojni organi dovolijo, da se pozicije v izvedenih finančnih instrumentih na blago obravnavajo v skladu z odstavki 8, 9 in 10 kot pozicije v osnovnem instrumentu oz. osnovnem blagu.

7.

Pristojni organi obravnavajo kot pozicije v istem blagu naslednje pozicije:

8.

Terminske pogodbe na blago in terminski nakup ali prodajo posameznega blaga se izrazijo kot nominalni znesek standardnih merskih enot in se jim glede na datum poravnave pripiše zapadlost.

Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za terminske pogodbe na blago, s katerimi se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja terminske pogodbe in je najmanj enako kapitalski zahtevi za terminsko pogodbo, če se ta izračuna po metodi, navedeni v tej prilogi ali z uporabo notranjih modelov iz Priloge V.

Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za izvedene finančne instrumente na blago iz tega odstavka, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) izvedenimi in za katere izvaja poravnavo priznana klirinška hiša, enaka kritju, ki ga zahteva klirinška hiša, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja iz naslova pogodbe z izvedenimi finančnimi instrumenti in je najmanj enako kapitalski zahtevi iz zadevne pogodbe, če se ta izračuna po metodi, iz te priloge ali z uporabo notranjih modelov iz Priloge V.

9.

Blagovne zamenjave, pri katerih ima ena stran transakcije določeno fiksno ceno in druga stran tekočo tržno ceno, se vključijo v pristop lestvice zapadlosti, kakor je določen v odstavkih 13 do 18, kot serije pozicij, enakih nominalnemu znesku pogodbe, pri čemer ena pozicija ustreza posameznemu plačilu v okviru zamenjave in se kot taka vnese v lestvico zapadlosti natančneje opredeljeno v tabeli 1 k odstavku 13. Če institucija plačuje določeno fiksno ceno in sprejema tekočo tržno ceno, gre za dolge pozicije, pri kratkih pozicijah pa institucija sprejema določeno fiksno ceno in plačuje tekočo tržno ceno.

Blagovne zamenjave, pri katerih se obe strani transakcije nanašata na različni vrsti blaga, se pri pristopu lestvice zapadlosti poročajo v ustreznem delu lestvice .

10.

Za namene te priloge se opcije na blago ali opcije na izvedene finančne instrumente na blago obravnavajo kot pozicije z vrednostjo, ki je enaka vrednosti osnovnih finančnih instrumentov na katere se opcije nanašajo, pomnožene z njihovimi deltami. Slednje pozicije je mogoče pobotati z nasprotnimi pozicijami v istovrstnem osnovnem blagu ali v osnovnem izvedenem finančnem instrumentu na blago . Uporabljeno delto izračuna borza, pristojni organi ali, če nobeden od teh ni na voljo ali za OTC opcije, institucija sama, če so pristojni organi prepričani, da je model, ki ga institucija uporablja za izračun delte, primeren.

Vendar pristojni organi lahko zahtevajo, da institucije svoje delte izračunavati po metodologiji, ki jo oni določijo.

Druga tveganja, razen delte, povezana z opcijami na blago so tudi krita .

Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za izdane opcije na blago, s katerimi se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo z opcijo povezanega tveganja in je najmanj enako kapitalski zahtevi opcije, če se ta izračuna po metodi, navedeni v nadaljevanju te priloge ali z uporabo notranjih modelov iz Priloge V.

Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za opcije na blago, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere poravnavo izvaja priznana klirinška hiša, , enaka kritju, ki ga zahteva klirinška hiša, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo z opcijami povezanega tveganja in je najmanj enako kapitalski zahtevi za OTC opcije, če se ta izračuna po metodi, navedeni v nadaljevanju te priloge, ali z uporabo notranjih modelov iz Priloge V.

Poleg tega pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za kupljene opcije na blago, s katerimi se trguje na borzah ali na prostem trgu (OTC) , enaka osnovnemu instrumentu na katerega se opcije nanašajo, pod pogojem, da izračunana kapitalska zahteva ne presega tržne vrednosti teh opcij. Kapitalska zahteva za izdano opcijo na blago, s katero se trguje na prostem trgu (OTC) se določi glede na blago, ki je osnovni instrument opcije.

11.

Nakupni boni na blago se obravnavajo na enak način kot opcije na blago iz odstavka 10.

12.

Prenosnik blaga ali zajamčenih pravic, glede na pravice na blago v okviru poslov začasne prodaje/začasnega nakupa in posojevalec v okviru poslov posoje/izposoje blaga, vključita to blago v izračun kapitalske zahteve v skladu s to prilogo.

13.

Institucija za vsako vrsto blaga uporabi svojo lestvico zapadlosti v skladu s tabelo 1. Vse pozicije v isti vrsti blaga in vse pozicije, ki se v skladu z odstavkom 7 obravnavajo kot pozicije v isti vrsti blaga, se uvrstijo v ustrezen razred zapadlosti. Fizične zaloge blaga se uvrstijo v prvi razred zapadlosti.

Tabela 1

14.

Pristojni organi lahko dovolijo, da se pozicije skladne z odstavkom 7 obravnavajo kot pozicije v isti vrsti blaga, pobotajo in uvrščajo v ustrezni razred zapadlosti v neto vrednosti, pri čemer dovoljenje velja za naslednje:

15.

Institucija nato izračuna vsoto dolgih in vsoto kratkih pozicij v vsakem posameznem razredu zapadlosti. Vsota prvih (drugih), ki so izravnanih z drugimi (prvimi) v določenem razredu zapadlosti, je izravnana pozicija tega razreda zapadlosti, medtem ko preostala dolga oziroma kratka pozicija neizravnana pozicija tega razreda zapadlosti.

16.

Del neizravnane dolge (kratke) pozicije za določen razred zapadlosti, ki se izravna z neizravnano kratko (dolgo) pozicijo v naslednjem razredu zapadlosti, predstavlja izravnano pozicijo med dvema razredoma zapadlosti. Del neizravnane dolge ali neizravnane kratke pozicije med tema dvema razredoma predstavlja neizravnano pozicijo.

17.

Kapitalska zahteva institucije za vsako vrsto blaga se izračuna na podlagi ustrezne lestvice zapadlosti kot vsota naslednjih:

18.

Skupna kapitalska zahteva institucije za tveganja spremembe cen blaga se v skladu z odstavkom 17 izračuna kot vsota kapitalskih zahtev za vsako vrsto blaga.

19.

Kapitalska zahteva institucije za vsako vrsto blaga se izračuna kot vsota:

20.

Skupna kapitalska zahteva institucije za tveganja v zvezi z borznim blagom se v skladu z odstavkom 19 izračuna kot seštevek kapitalskih zahtev za vsako vrsto borznega blaga.

21.

Pristojni organi lahko dovolijo institucijam, da namesto določil iz členov 13, 14, 17 in 18 uporabljajo minimalni razmik, ceno prenosa (carry rate) in skupno ceno (outright rate) iz spodnje tabele 2, če po mnenju svojih pristojnih organov:

Tabela 2

1.

Pristojni organi lahko ob upoštevanju pogojev iz te priloge institucijam dovolijo, da izračunajo kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga po svojih notranjih modelih za upravljanje s tveganji namesto ali v kombinaciji z metodami, ki so navedene v Prilogah I, III in IV. V vsakem primeru mora biti uporaba modelov za izvajanje nadzora nad kapitalom priznana s strani pristojnih organov.

2.

Pristojni organi priznajo notranje modele sistema upravljanja s tveganji institucij le, če so prepričani, da je konceptualno ustrezen, se dosledno izvaja in, da predvsem izpolnjuje naslednje pogoje:

Pregled iz točke (h) prvega pododstavka pokriva tako delovanje enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem in neodvisne enote za upravljanje s tveganji. Najmanj enkrat na leto mora institucija opraviti celovit pregled sistema upravljanja s tveganji.

Pregled vključuje naslednje:

3.

Institucije imajo vzpostavljene procese, da zagotovijo, da njihove interne modele primerno ovrednoteni s strani ustrezno kvalificiranih oseb, neodvisno od procesa razvoja modelov, da zagotovijo, da so konceptualno ustrezni in primerno zajemajo vsa bistvena tveganja. Ovrednotenje se izvede ob začetku uporabe modelov in ob vseh večjih spremembah notranjih modelov. Ovrednotenje se izvaja tudi periodično, zlasti ko pride do večjih strukturnih sprememb na trgu ali v primeru sprememb sestave portfelja, zaradi česar notranji modeli morda niso več ustrezni. Institucije uporabljajo razvoj tehnik in dobre prakse. Ovrednotenje notranjih modelov ni omejeno na testiranje za nazaj ampak vključuje pa najmanj naslednje:

4.

Institucija natančnost in izvajanje svojih notranjih modelov spremlja s testiranjem za nazaj. Testiranje za nazaj mora za vsak delovni dan zagotoviti primerjavo med enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunano na podlagi notranjega modela institucije za izračun pozicij portfelja ob koncu dneva in enodnevno spremembo vrednosti portfelja.

Pristojni organi preverijo sposobnost institucije, da izvaja testiranje za nazaj za dejanske in hipotetične spremembe vrednosti portfelja. Testiranje hipotetične spremembe vrednosti portfelja za nazaj temelji na primerjavi med zaključno dnevno vrednostjo portfelja in, ob nespremenjenih pozicijah, njegovo vrednostjo ob koncu naslednjega dne. Pristojni organi od institucij zahtevajo, da sprejmejo potrebne ukrepe za izboljšanje svojih programov testiranja za nazaj, če so ti pomanjkljivi. Pristojni organi lahko od institucij zahtevajo, da izvedejo testiranje za nazaj tako na rezultate hipotetičnega portfelja trgovanja (z uporabo sprememb vrednosti portfelja, ki bi nastale, če bi pozicije ob zaključku dneva ostale nespremenjene) kakor tudi na rezultate dejanskih dnevnih dobičkov in izgub iz trgovanja (brez odpravnin, provizij in čistih prihodkov iz obresti), ali za oboje.

5.

Za izračun kapitalske zahteve za posebno tveganje iz naslova dolžniških in lastniških finančnih instrumentov lahko pristojni organi priznajo instituciji uporabo notranjih modelov, če notranji modeli v skladu s pogoji iz te priloge izpolnjujejo naslednje pogoje:

Institucija mora izpolniti tudi naslednje pogoje:

Institucije pri uporabi notranjih modelov upoštevajo razvoj tehnik in dobre prakse, takoj ko so na voljo.

Poleg tega ima institucija vzpostavljeno metodo, ki zajema, pri izračunu kapitalskih zahtev, tveganje neplačila svojih pozicij v trgovalni knjigi, ki preseže tveganje neplačila, zajeto v izračunu na podlagi tvegane vrednosti, kakor je določeno v prejšnjih zahtevah iz tega odstavka. Da bi se kreditna institucija izognila dvojnemu štetju pri izračunu dodatne kapitalske zahteve za tveganje neplačila, lahko upošteva obseg, v katerem je bilo tveganje neplačila že vključeno v izračun tvegane vrednosti, zlasti za tveganost pozicij, ki bi lahko bile in bi bile zaprte v 10 dneh v primeru neugodnih razmer na trgu ali drugih znakov poslabšanja kreditnega okolja. Če institucija izračuna dodatno kapitalsko zahtevo za presežno tveganje neplačila, mora imeti vzpostavljene metodologije za potrjevanje izračuna.

Institucija mora dokazati, da njen pristop izpolnjuje standarde ustreznosti na način primerljiv kot pristop, določen v členih 84 do 89 Direktive 2006/48/ES, pod predpostavko nespremenjene stopnje tveganja, in da se po potrebi prilagaja z upoštevanjem vpliva likvidnosti, koncentracij, varovanja in raznolikosti (optionality).

Institucija, ki ne zajame presežnega tveganja neplačila z notranjimi razvitimi pristopi (notranjimi modeli), izračuna dodatno kapitalsko zahtevo na podlagi pristopa, ki je skladen s pristopi, določenimi v členih 78 do 83 ali 84 do 89 Direktive 2006/48/ES.

V zvezi z pozicijami v denarnih sredstvih ali sintetičnih izpostavljenostih listinjenja, za katere bi se uporabljal odbitek na podlagi obravnave, določene v členu 66(2) Direktive 2006/48/ES, ali ki se tehtajo z utežjo tveganja 1 250 %, kakor je določeno v delu 4 Priloge IX k navedeni direktivi, se za te pozicije uporablja kapitalska zahteva, ki ni manjša od zahteve, opredeljene v okviru navedene obravnave. Institucije, ki trgujejo s takimi izpostavljenostmi, lahko uporabijo drugačno obravnavo, pri čemer morajo biti zmožne pristojnim organom poleg namena trgovanja dokazati tudi, da za izpostavljenosti listinjenja ali, v primeru sintetičnih listinjenj, ki se opirajo izključno na kreditne izvedene finančne instrumente, za izpostavljenosti listinjenja kot take ali za njihove sestavne dele tveganja (risk components), obstaja dvosmerni likvidni trg. Za namene tega oddelka se šteje, da dvosmerni trg obstaja, če obstajajo neodvisne ponudbe v dobri veri za nakup ali prodajo, tako da se lahko cena, ki je razumno povezana z zadnjo prodajno ceno ali v dobri veri s trenutno konkurenčno ponudbo oz. kotacijo povpraševanja, določi v enem dnevu in po tej ceni tudi poravna v razmeroma kratkem času v skladu s trgovalnimi običaji. Da lahko institucija uporabi to izjemo, mora imeti tudi dovolj tržnih podatkov, da zagotovi, da v celoti zajame koncentrirano tveganje neplačila pri teh izpostavljenosti v svojih notranjih modelih za merjenje presežnega tveganja neplačila v skladu z zgoraj navedenimi standardi.

6.

Institucije, ki uporabljajo notranje modele, ki niso priznani v skladu z odstavkom 4, so predmet dodatne kapitalske zahteve za posebno tveganje, ki se izračuna v skladu s Prilogo I.

7.

Za namene odstavka 9(b) se rezultati notranjih modelov institucije razvrstijo po multiplikatorju, ki je najmanj 3.

8.

Tabela 1

V posameznih primerih in zaradi izjemnih razmer se lahko pristojni organi odpovejo uveljavljanju zahteve, da se multiplikator poveča za vrednost plus faktorja v skladu s tabelo 1, če je institucija pristojnim organom dokazala, da je tako povečanje neupravičeno in da je notranji model v osnovi dobro deluje.

Če veliko število preseganj kaže, da notranji model ni zadosti natančen, pristojni organi lahko notranjemu modelu odvzamejo soglasje o primernosti notranjega modela ali uveljavijo primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo primerno izboljšanje notranjega modela.

Zaradi možnosti pristojnih organov, da stalno spremljajo ustreznost plus faktorja, morajo institucije nemudoma in v vsakem primeru najkasneje v petih delovnih dneh obvestiti pristojne organe o preseganjih, ugotovljenih na podlagi testiranja za nazaj, ki bi po zgornji tabeli pomenilo povečanje plus faktorja.

9.

Vsaka institucija mora izpolniti kapitalsko zahtevo, ki je izražena kot višji izmed:

10.

Pri izračunu tvegane vrednosti z notranjimi modeli veljajo naslednji minimalni standardi:

11.

Pristojni organi zahtevajo, da notranji modeli natančno zajemajo vsa materialno pomembna cenovna tveganja iz naslova opcij ali opcijam podobnih instrumentov in da se druga tveganja, ki jih model ne zajema, ustrezno krijejo iz lastnih sredstev institucije.

12.

Notranji modeli zajemajo zadostno število dejavnikov tveganj, odvisno od stopnje aktivnosti institucije na zadevnih trgih in zlasti od naslednjega.

13.

Pristojni organi lahko dovolijo, da institucije uporabljajo empirične korelacije znotraj kategorij tveganj in med njimi, če se prepričajo, da ima institucija zanesljiv sistem za merjenje korelacij in se izvaja celovito.

1.

Presežek iz člena 31(b) se izračuna na podlagi tistih posameznih izpostavljenosti iz trgovanja do posameznih oseb ali skupine povezanih oseb, za katere je potrebno izračunati najvišjo kapitalsko zahtev za posebno tveganje iz Priloge I in/ali najvišjo kapitalsko zahtevo iz Priloge II ter vsota katerih je enaka znesku presežnih izpostavljenosti iz trgovanja iz člena 31(a);

2.

Kjer presežna izpostavljenost iz trgovanja obstaja 10 dni ali manj, je dodatna kapitalska zahteva za tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti iz trgovanja enaka 200 % zahtev iz odstavka 1 za te komponente.

3.

Po 10 dneh od nastanka presežne izpostavljenosti se posamezne presežne izpostavljenosti iz trgovanja izbrane v skladu z odstavkom 1, razvrstijo v ustrezno vrstico v stolpec 1 spodnje tabele 1 v naraščajočem vrstnem redu glede na njihovo kapitalsko zahtevo za posebno tveganje iz Priloge I in/ali kapitalsko zahtevo iz Priloge II. Dodatno kapitalsko zahtevo se izračuna kot vsoto kapitalskih zahtev za posebno tveganje iz Priloge I in/ali kapitalskih zahtev za te komponente iz Priloge II, pomnoženih z ustreznim faktorjem v stolpcu 2 tabele 1.

Tabela 1

1.

Pozicije/portfelji za namene trgovanja ustrezajo naslednjim zahtevam:

1.

Institucije vzpostavijo in vzdržujejo sisteme in kontrole, ustrezne za zagotavljanje preudarnih in zanesljivih ocen vrednotenja.

2.

Sistemi in kontrole vključujejo vsaj naslednje elemente:

Poročanje se izvaja navzgor vse do uprave.

3.

Vrednotenje na podlagi tekočih tržnih cen pomeni vsaj dnevno vrednotenje pozicij po dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih od neodvisnih virov kot so na primer: borzne cene, elektronske kotacije ali kotacije več neodvisnih uglednih borznih posrednikov.

4.

Pri uporabi vrednotenja na podlagi tekočih tržnih cen se upošteva načelo previdnosti. Institucija uporabi preudarnejšo stran nakupnega ali prodajnega tečaja, razen če je institucija pomemben vzdrževalec trga za določeno vrsto finančnega instrumenta ali blaga in lahko zaključi trgovanje po povprečnem tržnem tečaju.

5.

Če uporaba tekočih tržnih cen ni možna, morajo institucije pred uporabo obravnave ki velja za trgovalno knjigo uporabiti svoj notranji model za vrednotenje pozicij/portfeljev. Uporaba notranjega modela je opredeljena kot vsakršno vrednotenje, ki mora biti opravljeno na podlagi primerjave, ekstrapolirano ali drugače izračunano na podlagi vhodnih tržnih podatkov.

6.

Pri uporabi notranjega modela vrednotenja morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

Za namene točke (d) se model razvije ali odobri neodvisno od trgovalne enote in se neodvisno preskusi, kar vključuje ovrednotenje matematičnih izračunov, predpostavk in programske opreme.

7.

Poleg dnevnega vrednotenja z uporabo tekočih tržnih cen ali vrednotenja z uporabo notranjega modela se opravi tudi neodvisen pregled cen. To je proces, s katerim se redno potrjujeta natančnost in neodvisnost tržnih cen ter vhodnih tržnih podatkov. Dnevno vrednotenje z uporabo tekočih tržnih cen lahko opravljajo trgovci, potrjevanje tržnih cen in vhodnih podatkov za notranji model pa naj opravlja enota, ki je neodvisna od trgovalne enote, najmanj enkrat mesečno (ali pogosteje, glede na naravo tržne/trgovalne dejavnosti). Če neodvisni viri oblikovanja cen niso na voljo ali so subjektivni, bi lahko bila primerna uporaba previdnostnih ukrepov, kot so prilagoditve vrednotenja.

8.

Institucije vzpostavijo in vzdržujejo postopke za upoštevanje prilagoditev vrednotenja/rezervacij.

9.

Pristojni organi zahtevajo formalno upoštevanje prilagoditev vrednotenja/rezervacij zaradi naslednjih: pričakovanih neplačil nerealiziranega kreditnega razmika, stroškov zapiranja pozicij, operativnih tveganj, predčasnega zapiranja pozicij, stroškov investiranja in financiranja, prihodnjih administrativnih stroškov in po potrebi tveganja uporabe notranjega modela.

10.

Manj likvidne pozicije izhajajo tako iz dogodkov na trgu kot iz razmer, povezanih z institucijo, npr. koncentrirane in/ali zastarele pozicije.

11.

Institucije upoštevajo več dejavnikov pri ugotavljanju, ali je za manj likvidne postavke potrebno oblikovati rezervacije vrednotenja. Ti dejavniki vključujejo časovno obdobje, potrebno za vzpostavitev varovanje pozicij/tveganj znotraj pozicije, nestanovitnost in povprečje razponov prodajnega/nakupnega tečaja, razpoložljivost tržnih kotacij (število in identiteta vzdrževalcev trga), nestanovitnost in povprečje trgovalnih obsegov, koncentracije na trgu, staranje pozicij, obseg, v katerem se vrednotenje opira na uporabo notranjega modela, in vpliv drugih tveganj, povezanih z uporabo modela.

12.

Pri uporabi vrednotenja, ki ga opravi tretja oseba, ali vrednotenja z uporabo notranjega modela institucije same ocenijo, ali bodo naredile oz. upoštevale prilagoditve vrednotenja. Poleg tega institucije preučijo potrebo po oblikovanju rezervacij za manj likvidne pozicije in redno preverjajo njihovo ustreznost.

13.

Če prilagoditve vrednotenja/rezervacije povzročijo materialno pomembne izgube v tekočem finančnem letu, se slednje odštejejo od lastnih sredstev institucije v skladu s točko (k) člena 57 Direktive 2006/48/ES.

14.

Drugi dobički/izgube iz naslova prilagoditev vrednotenja/rezervacij se vključijo v izračun „čistih dobičkov iz trgovalne knjige“, navedenih v točki (b) člena 13(2), in se v skladu z navedenimi določbami dodajo/odštejejo od dodatnih lastnih sredstev, primernih za pokrivanje za tržna tveganja.

15.

Prilagoditve/rezervacije vrednotenja, ki presegajo tiste iz računovodskega okvira, veljavnega za institucijo, se obravnavajo v skladu z odstavkom 13, če povzročijo materialno pomembno izgubo, drugače pa v skladu z odstavkom 14.

1.

Notranje varovanje pred tveganji je pozicija, ki bistveno ali povsem izloči tveganje, vsebovano v poziciji ali nizu pozicij, ki ne izhajajo iz trgovalne knjige. Pozicije notranjega varovanja pred tveganji, so primerne za isto obravnavo kot postavke oz. pozicije trgovalne knjige, pod pogojem, da so namenjene trgovanju in da so izpolnjena splošna merila, ki se nanašajo na namen trgovanja in preudarno vrednotenje, določena v delih A in B. Pri tem se upošteva zlasti naslednje:

Tako spremljanje se zagotovi z ustreznimi postopki.

2.

Obravnava iz odstavka 1 se uporablja brez poseganja v izračun kapitalske zahteve, ki velja za „stran pozicije notranjega varovanja pred tveganji, ki ne izhaja iz trgovalne knjige“.

3.

Brez poseganja v določbe odstavkov 1 in 2, kadar institucija varuje izpostavljenosti bančne knjige z uporabo kreditnega izvedenega finančnega instrumenta iz trgovalne knjige (z uporabo notranjega varovanja), se šteje, da izpostavljenost bančne knjige ni varovana za namene izračuna kapitalskih zahtev, razen če institucija kupi od primernega tretjega dajalca zavarovanja za izpostavljenost bančne knjige kupi kreditni izvedeni finančni instrument, ki izpolnjuje zahteve, določene v odstavku 19 dela 2 Priloge VIII k Direktivi 2006/48/ES. Če je tako zavarovanje tretje osebe kupljeno in priznano kot varovanje za postavko bančne knjige za namene izračunavanja kapitalskih zahtev, v trgovalno knjigo ne bi bila vključena niti notranje varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom niti zunanje varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom za namene izračunavanja kapitalskih zahtev.

1.

Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za določanje, katere pozicije je potrebno vključiti v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev, v skladu z merili, določenimi v členu 11, in ob upoštevanju sposobnosti in izkušenj, ki jih ima institucija na področju upravljanja s tveganji. Skladnost s temi politikami in postopki je v celoti dokumentirana in je predmet rednih pregledov notranje revizijske službe.

2.

Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za celovito upravljanje trgovalne knjige. Te politike in postopki vključujejo najmanj:

3.

Pristojni organi lahko dovolijo institucijam, da pozicije v trgovalni knjigi, določene v členu 57(l), (m) in (n) Direktive 2006/48/ES, obravnavajo kot lastniške instrumente ali dolžniške instrumente, če je to primerno in če kreditna institucija dokaže, da je aktivni vzdrževalec trga. V tem primeru mora imeti institucija ustrezne sisteme in kontrole za spremljanje trgovanja s primernimi instrumenti lastnih sredstev.

4.

Trgovanje s postavkami, podobnimi poslom začasne prodaje/začasnega nakupa, ki jih institucija vključi v svojo bančno knjigo, se lahko vključijo v trgovalno knjigo za namene kapitalskih zahtev, če tako obravnava vse take posle . Za ta namen so posli, ki so povezani s trgovanjem in so podobni poslom začasne prodaje/začasnega nakupa, opredeljeni kot posli, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 11(2) in dela A Priloge VII, pri čemer sta obe strani pozicij v obliki denarnih sredstev ali vrednostnih papirjev, ki jih je mogoče vključiti v trgovalno knjigo. Ne glede na to, kje se vključijo, so vsi posli, podobni poslom začasne prodaje/začasnega nakupa, predmet izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje nasprotne stranke v bančni knjigi (CCR).