(1)

Delovanje petih direktiv, ki predstavljajo obstoječi regulativni okvir za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) ( 5 ), Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) ( 6 ), Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) ( 7 ), Direktiva 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) ( 8 ) in Direktiva 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) ( 9 ) (navedene direktive v nadaljnjem besedilu:„Okvirna direktiva in posebne direktive“)), je predmet rednih preverjanj Komisije, zlasti zaradi določanja potrebe po spremembi ob upoštevanju tehnološkega in tržnega razvoja.

(2)

V zvezi s tem je Komisija svoje ugotovitve predstavila v sporočilu Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 29. junija 2006 o pregledu regulativnega okvira EU za elektronska komunikacijska omrežja in storitve.

(3)

Reforma regulativnega okvira EU za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, vključno s krepitvijo določb za končne uporabnike s posebnimi potrebami, predstavlja ključni korak k uresničitvi enotnega evropskega informacijskega prostora in hkrati vključujoče informacijske družbe. Ti cilji so vključeni v strateški okvir za razvoj informacijske družbe, kakor je opisan v sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 1. junija 2005 z naslovom „i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje“.

(4)

Temeljna zahteva univerzalne storitve je uporabnikom na njihovo zahtevo zagotoviti priključek na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji po dostopni ceni. Ta zahteva velja za zagotavljanje lokalnih, državnih in mednarodnih telefonskih klicev ter faksimilnih in podatkovnih komunikacij, ki jih države članice lahko omejijo na primarno lokacijo ali primarno prebivališče končnega uporabnika. Omejitev za tehnična sredstva, s katerimi se izvede priključitev, kar dopušča žične ali brezžične tehnologije, ter omejitev za sredstva, s katerimi operaterji zagotavljajo del ali vse obveznosti univerzalne storitve, ne bi smelo biti.

(5)

Podatkovni priključki z javnim komunikacijskim omrežjem na fiksni lokaciji bi morali omogočiti podporo podatkovnim komunikacijam s hitrostmi, ki bi zadostovale za dostop do spletnih storitev, ki se zagotavljajo po javnem internetu. Hitrost, s katero posamezni uporabnik dostopa do interneta, je lahko odvisna od številnih dejavnikov, vključno z internetno povezljivostjo ponudnika/ponudnikov in tudi s posamezno aplikacijo, za katero je priključek uporabljen. Podatkovna hitrost, ki jo lahko podpira priključek na javno komunikacijsko omrežje, je odvisna od zmogljivosti naročnikove terminalske opreme in tudi od priključka. Zato ni primerno, da se posebne podatkovne ali bitne hitrosti določijo na ravni Skupnosti. Prožnost je potrebna, da se državam članicam omogoči, da po potrebi sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da podatkovni priključek lahko zadovoljivo podpira podatkovne hitrosti, ki omogočajo funkcionalen dostop do interneta, kot to določijo države članice, ob tem pa se ustrezno upoštevajo posebne razmere na nacionalnih trgih, na primer pasovne širine, ki jih naročniki v državi članici najpogosteje uporabljajo, in tehnično izvedljivost, če ti ukrepi vplivajo na zmanjšanje popačenja trga. V primerih, ko ti ukrepi povzročijo zgolj veliko in nepravično breme za določeno podjetje, se lahko ob ustreznem upoštevanju stroškov in prihodkov, prav tako pa tudi nematerialnih koristi, ki izhajajo iz zagotavljanja zadevne storitve, vključijo v vsak izračun neto stroškov za obveznost zagotavljanja univerzalne storitve. Uporabi se lahko tudi alternativno financiranje osnovne omrežne infrastrukture, kar vključuje sredstva Skupnosti ali nacionalne ukrepe v skladu z zakonodajo Skupnosti.

(6)

To poteka brez poseganja v potrebo Komisije, da izvaja revizijo obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v skladu s členom 15 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), kar lahko vključuje financiranje teh obveznosti, in predstavi predloge sprememb za izpolnitev ciljev splošnega interesa.

(7)

Zaradi jasnosti in enostavnosti ta direktiva obravnava samo spremembe direktiv 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) in 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

(8)

Brez poseganja v Direktivo 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme ( 10 ), in zlasti v zahteve glede invalidov, določene v členu 3(3)(f) navedene direktive, bi bilo treba nekatere vidike terminalske opreme, vključno z opremo, nameščeno v prostorih potrošnika in namenjeno končnim uporabnikom invalidom, ne glede na to, ali so njihove posebne potrebe povezane z invalidnostjo ali starostjo, vključiti v področje uporabe Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), da bi se olajšal dostop do omrežij in uporaba storitev. Ta oprema sedaj zajema sprejemno radijsko in televizijsko terminalsko opremo ter posebne terminalske naprave za slušno prizadete končne uporabnike.

(9)

Države članice bi morale uvesti ukrepe za spodbujanje oblikovanja trga za široko razpoložljive proizvode in storitve, ki vsebujejo zmogljivosti za končne uporabnike invalide. Med drugim se to lahko doseže s sklicevanjem na evropske standarde, ki uvajajo zahteve glede elektronske dostopnosti (e-dostopnost) v postopke javnih naročil in javne razpise v zvezi z zagotavljanjem storitev, ter z izvajanjem zakonodaje, ki podpira pravice končnih uporabnikov invalidov.

(10)

Kadar se podjetje, ki mu je v skladu s členom 4 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) naložena obveznost zagotavljanja univerzalne storitve, odloči vsa svoja sredstva krajevnega dostopovnega omrežja na nacionalnem ozemlju ali znaten del teh sredstev glede na obveznost zagotavljanja univerzalne storitve prenesti na ločeno pravno osebo pod drugim končnim lastništvom, bi moral nacionalni regulativni organ oceniti učinke prenosa, da se zagotovi zveznost obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na vsem nacionalnem ozemlju ali na posameznih območjih. V ta namen bi moralo zadevno podjetje o takšnem prenosu vnaprej obvestiti nacionalni regulativni organ, ki mu je naložil obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Ocena nacionalnega regulativnega organa ne sme posegati v izvedbo prenosa.

(11)

Tehnološki napredek je privedel do občutnega zmanjšanja števila javnih plačilnih telefonov. Da bi se zagotovila tehnološka nevtralnost in stalen dostop javnosti do govorne telefonije, bi morali nacionalni regulativni organi imeti možnost naložiti podjetjem ne samo obveznosti, da zagotovijo javne plačilne telefone, da se ustreže razumnim potrebam končnih uporabnikov, ampak tudi, da po potrebi s tem namenom zagotovijo alternativne dostopovne točke za javno govorno telefonijo.

(12)

Enakovrednost pri dostopu do storitev bi morala biti zagotovljena za končne uporabnike invalide do iste stopnje, kot za druge končne uporabnike. Zato bi moral biti dostop funkcionalno enakovreden, tako da bi končni uporabniki invalidi lahko enako uporabljali storitve kot drugi končni uporabniki, le z drugimi sredstvi.

(13)

Opredelitve pojmov bi bilo treba prilagoditi, da bi se uskladili z načelom tehnološke nevtralnosti in razvojem tehnologije. Zlasti bi bilo treba pogoje za zagotavljanje storitev ločiti od dejanskih elementov opredelitve javno dostopne telefonske storitve, tj. elektronske komunikacijske storitve, ki je na voljo javnosti za neposredno ali posredno izviranje in sprejemanje nacionalnih ali nacionalnih in mednarodnih klicev z uporabo številke ali številk iz nacionalnega ali mednarodnega načrta telefonskega oštevilčenja, na glede na to, če takšna storitev temelji na tehnologiji vodovne ali paketne komutacije. Narava takšne storitve je, da je dvosmerna, kar omogoča, da lahko komunicirata obe strani. Storitev, ki ne izpolnjuje vseh teh pogojev, kot je aplikacija „na klik“ na spletni strani za pomoč strankam, ni javno dostopna telefonska storitev. Javno dostopne telefonske storitve zajemajo tudi sredstva za komuniciranje, posebej namenjena končnim uporabnikom invalidom, ki uporabljajo storitve prenosa besedila ali celotnega pogovora.

(14)

Treba je pojasniti, da bi posredno zagotavljanje storitev lahko zajemalo primere, v katerih se izviranje klicev izvaja prek izbire ali predizbire obratovalca ali v katerih ponudnik storitve preprodaja ali spreminja blagovno znamko javno dostopnih telefonskih storitev, ki jih zagotavlja drugo podjetje.

(15)

Zaradi tehnološkega in tržnega razvoja se omrežja vedno bolj selijo na tehnologijo „internetnega protokola“ (IP) in potrošniki imajo vedno večjo izbiro med vrsto konkurenčnih ponudnikov govornih storitev. Zato bi morale imeti države članice možnost, da ločijo obveznosti univerzalne storitve glede zagotavljanja priključitve na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji od zagotavljanja javno dostopnih telefonskih storitev. Takšna ločitev ne bi smela vplivati na obseg obveznosti univerzalne storitve, opredeljenih in pregledanih na ravni Skupnosti.

(16)

V skladu z načelom subsidiarnosti so države članice tiste, ki morajo na podlagi objektivnih meril odločiti, katera podjetja so določena za zagotavljanje univerzalne storitve, pri čemer ustrezno upoštevajo zmožnost in pripravljenost podjetij, da sprejmejo vse ali del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. To državam članicam ne preprečuje, da bi pri postopku določitve postavile posebne pogoje, utemeljene zaradi učinkovitosti, vključno, med drugim v zvezi z združevanjem geografskih območij ali komponent ali z določitvijo najkrajšega obdobja določitve.

(17)

Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost spremljati razvoj in višino maloprodajnih tarif storitev, ki spadajo v okvir obveznosti univerzalne storitve, tudi če država članica ni določila podjetja za zagotavljanje univerzalne storitve. V tem primeru bi bilo treba spremljanje izvajati tako, da ne bi povzročilo pretirane upravne obremenitve za nacionalne regulativne organe ali za podjetja, ki zagotavljajo takšne storitve.

(18)

Odvečne obveznosti, katerih namen je bil olajšati prehod iz regulativnega okvira iz leta 1998 v okvir iz leta 2002, bi bilo treba črtati skupaj z drugimi določbami, ki se prekrivajo ali podvajajo z določbami iz Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

(19)

Zahteva po zagotavljanju minimalnega nabora zakupljenih vodov na maloprodajni ravni, ki je bila potrebna za zagotavljanje neprekinjene uporabe določb regulativnega okvira iz leta 1998 na področju zakupljenih vodov, ki v času, ko je začel veljati okvir iz leta 2002, še ni bilo dovolj konkurenčno, ni več potrebna in bi jo bilo zato treba razveljaviti.

(20)

Nadaljevanje naložitve izbire ali predizbire obratovalca neposredno z zakonodajo Skupnosti bi lahko oviralo tehnološki napredek. Nacionalni regulativni organi bi morali naložiti ta pravna sredstva kot rezultat analize trga, izvedene v skladu s postopki iz Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), in preko obveznosti iz člena 12 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu).

(21)

Določbe o pogodbah se ne bi smele uporabljati le za potrošnike, temveč tudi za druge končne uporabnike, predvsem za mikro podjetja ter za mala in srednje velika podjetja (MSP), ki jim morda bolj ustreza pogodba, prilagojena potrebam potrošnika. Da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom za ponudnike in zapletenosti, povezani z opredelitvijo MSP, se določbe o pogodbah ne bi smele avtomatično uporabljati za druge končne uporabnike, ampak samo, kadar ti tako zahtevajo. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se med MSP dvignila ozaveščenost o tej možnosti.

(22)

Kot posledica tehnološkega razvoja se lahko poleg običajnih oblik številčne identifikacije v prihodnosti uporabljajo druge vrste identifikatorjev.

(23)

Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, ki omogočajo klice, bi morali zagotoviti, da so njihove stranke ustrezno obveščene, ali je zagotovljen dostop do storitev v sili in o vseh omejitvah teh storitev (na primer omejitev zagotavljanja informacij o lokaciji kličočega ali usmerjanja klicev v sili). Taki ponudniki bi morali prav tako zagotoviti, da njihove stranke dobijo jasne in pregledne informacije v izhodiščni pogodbi ter nato v primeru vsake spremembe pri zagotavljanju dostopa, denimo preko informacij na računih. Te informacije bi morale vključevati vse omejitve glede ozemeljske pokritosti na podlagi načrtovanih tehničnih operativnih kazalcev storitve in razpoložljive infrastrukture. Če se storitev ne zagotavlja prek komutiranega telefonskega omrežja, bi morale informacije vključevati tudi raven zanesljivosti dostopa in informacije o lokaciji kličočega v primerjavi s storitvijo, ki se zagotavlja prek komutiranega telefonskega omrežja ob upoštevanju trenutnih tehnoloških in kakovostnih standardov pa tudi kazalcev kakovosti storitve, ki so opredeljeni v Direktivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah).

(24)

Glede terminalske opreme bi morale biti v potrošniški pogodbi podrobno navedene vse omejitve, ki jih ponudnik potrošniku naloži v zvezi z uporabo te opreme, na primer z zaklenitvijo SIM-kartice mobilnega telefona, če takšne omejitve niso prepovedane z nacionalno zakonodajo, navesti pa bi bilo treba tudi vse stroške, povezane s prekinitvijo pogodbe pred oziroma na dogovorjeni dan izteka pogodbe, vključno z vsemi stroški, ki se naložijo v primeru, da se oprema obdrži.

(25)

Ne da bi se ponudniku naložila obveznost, da z ukrepi preseže zahteve iz prava Skupnosti, bi bilo treba v potrošniških pogodbah podrobno navesti tudi vrsto morebiti obstoječega ukrepa, ki ga lahko ponudnik uporabi v primeru incidentov v zvezi z varnostjo ali integriteto ali v primeru groženj ali ranljivosti.

(26)

Da bi obravnavali vprašanja javnega interesa v zvezi z uporabo komunikacijskih storitev ter spodbudili varstvo pravic in svoboščin drugih, bi morali zadevni nacionalni organi imeti možnost, da pripravijo in razširjajo ob pomoči ponudnikov informacije javnega interesa, povezane z uporabo teh storitev. To bi lahko zajemalo informacije javnega interesa glede kršitev avtorskih pravic, drugih nezakonitih načinov uporabe in razširjanja škodljivih vsebin ter nasvete in možnosti zaščite pred tveganji za osebno varnost, ki lahko na primer izhajajo iz razkritja osebnih podatkov v določenih okoliščinah, za zasebnost in osebne podatke ter razpoložljivost programske opreme, ki je preprosta za uporabo in nastavitev ali njenih različic, ki dopuščajo zaščito otrok ali ranljivih oseb. Informacije bi bilo mogoče usklajevati s postopkom sodelovanja iz člena 33(3) Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah). Takšne informacije javnega interesa bi bilo treba po potrebi posodabljati ter jih predstaviti v lahko razumljivi natisnjeni in elektronski obliki, kot to določi posamezna država članica, ter na spletnih straneh nacionalnega javnega organa. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti pristojnost, da ponudnikom naložijo obveznost, da te standardizirane informacije posredujejo vsem svojim uporabnikom na način, ki se zdi nacionalnim regulativnim organom primeren. Kadar to zahtevajo države članice, bi bilo treba te informacije vključiti tudi v pogodbe. Širjenje teh informacij ne bi smelo povzročati prehudega bremena za podjetja. Države članice bi morale zahtevati, da se to širjenje informacij opravi s sredstvi, ki jih podjetja uporabljajo za komuniciranje z naročniki med običajnim opravljanjem dejavnosti.

(27)

Pravica naročnikov, da odstopijo od svojih pogodb brez pogodbene kazni, se nanaša na spremembe pogodbenih pogojev, ki jih naložijo ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali storitev.

(28)

Končni uporabniki bi morali imeti možnost, da se odločijo, kakšno vsebino želijo pošiljati in sprejemati ter katere storitve, aplikacije, strojno in programsko opremo želijo v ta namen uporabljati, brez poseganja v potrebo po ohranjanju celovitosti in varnosti omrežij in storitev. Konkurenčen trg bo uporabnikom dal velik izbor vsebin, programov in storitev. Nacionalni regulativni organi bi morali spodbujati možnost, da imajo končni uporabniki dostop do informacij in da jih lahko širijo ter da lahko uporabljajo aplikacije in storitve, ki so jih izbrali, kakor je navedeno v členu 8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Zaradi vedno večjega pomena elektronskih komunikacij za potrošnike in podjetja bi morali biti uporabniki v vsakem primeru popolnoma obveščeni o vseh omejitvah, ki jih ponudnik storitev in/ali omrežij nalaga pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev. S takšnimi informacijami bi se po izboru ponudnika morala posebej opredeliti zadevna vrsta vsebine, aplikacije ali storitve, individualne aplikacije ali storitve, oziroma oboje. Glede na uporabljeno tehnologijo in na vrsto omejitve lahko takšne omejitve zahtevajo privolitev uporabnika v okviru Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

(29)

Direktiva 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) ne dovoljuje, pa tudi ne prepoveduje pogojev, ki jih določijo ponudniki v skladu z nacionalno zakonodajo, s katerimi omejujejo dostop in/ali uporabo storitev in aplikacij s strani končnih uporabnikov, določi pa obveznost zagotavljanja informacij v zvezi s temi pogoji. Države članice, ki želijo izvajati ukrepe glede dostopa in/ali uporabe storitev in aplikacij s strani končnih uporabnikov, morajo spoštovati temeljne pravice državljanov, tudi glede zasebnosti in prepisanega postopka, pri vseh teh ukrepih pa bi bilo treba v celoti upoštevati cilje politike, ki so bili opredeljeni na ravni Skupnosti, kot je nadaljnji razvoj informacijske družbe Skupnosti.

(30)

Direktiva 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) od ponudnikov ne zahteva, naj nadzirajo informacije, ki se prenašajo prek njihovih omrežij, ali naj začnejo pravdni postopek zoper svoje uporabnike na podlagi takšnih informacij, niti ne vzpostavlja odgovornosti ponudnikov za te informacije. Odgovornost za kazenske ukrepe ali kazenski pregon sodi v pristojnost nacionalne zakonodaje, ob spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, pa tudi pravice do predpisanega postopka.

(31)

Če ni ustreznih pravil prava Skupnosti, se vsebina, aplikacije in storitve opredelijo za zakonite ali škodljive glede na nacionalno materialno in procesno pravo. Države članice, in ne ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, imajo nalogo, da v skladu z ustreznim postopkom odločijo, ali so vsebina, aplikacije ali storitve zakonite ali škodljive. Okvirna direktiva in posebne direktive ne posegajo v Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) ( 11 ), ki med drugim vključuje pravilo o izključnem prenosu podatkov za posredne ponudnike storitev, kot so določeni v navedeni direktivi.

(32)

Razpoložljivost preglednih, ažuriranih in primerljivih informacij o ponudbah in storitvah je ključnega pomena za potrošnike na konkurenčnih trgih, kjer je več ponudnikov storitev. Končnim uporabnikom in potrošnikom elektronskih komunikacijskih storitev bi morala biti omogočena enostavna primerjava cen različnih storitev, ki so na voljo na trgu, na podlagi informacij, objavljenih v preprosto dostopni obliki. Da bi jim omogočili enostavno primerjavo cen, bi morali nacionalni regulativni organi imeti pristojnost, da od podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, zahtevajo večjo preglednost v zvezi z informacijami (vključno s tarifami, vzorci porabe in drugimi statističnimi podatki) in da zagotovijo, da imajo tretje osebe pravico brezplačno uporabljati javno dostopne informacije, ki jih objavijo takšna podjetja. Prav tako bi se moralo nacionalnim regulativnim organom omogočiti, da dajo na voljo vodila o cenah, zlasti če jih trg ni priskrbel brezplačno ali po razumni ceni. Podjetja ne bi smela biti upravičena do nadomestila za uporabo informacij, ki so že bile objavljene in so tako v javni uporabi. Poleg tega bi morali biti končni uporabniki in potrošniki pred nakupom storitve ustrezno obveščeni o cenah in vrsti ponujene storitve, zlasti, če se številke brezplačnih telefonskih klicev dodatno zaračunavajo. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost zahtevati, da se takšne informacije dajo na voljo na splošno, za nekatere vrste storitev, ki jih določijo sami, pa neposredno pred vzpostavitvijo klica, razen če nacionalno pravo ne določa drugače. Pri določanju kategorij klicev, za katere se zahteva informacija o ceni pred vzpostavitvijo, bi morali nacionalni regulativni organi ustrezno upoštevati naravo storitve, cenovne pogoje, ki se uporabljajo zanjo, in vprašanje, ali storitev ponuja ponudnik, ki ni ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev. Brez poseganja v Direktivo 2000/31/ES (Direktiva o elektronskem poslovanju) bi morala podjetja na zahtevo držav članic naročnikom zagotavljati informacije javnega interesa, ki jih pripravijo ustrezni javni organi, med drugim o najpogostejših kršitvah in njihovih pravnih posledicah.

(33)

Stranke bi morale biti obveščene o svojih pravicah glede uporabe svojih osebnih podatkov v imeniku naročnikov in zlasti o namenu oziroma namenih takšnih imenikov, kakor tudi o svoji brezplačni pravici, da niso vključene v javni imenik naročnikov, kot je določeno v Direktivi 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Stranke bi prav tako morale biti obveščene o sistemih, ki omogočajo, da so informacije vključene v zbirko podatkov imenika, ki pa teh informacij ne razkrivajo uporabnikom storitev imenika.

(34)

Konkurenčni trg bi moral zagotoviti, da končni uporabniki dobijo tako kakovost storitve, kot jo zahtevajo, vendar bo v nekaterih primerih morda treba zagotoviti, da javna komunikacijska omrežja dosežejo minimalne ravni kakovosti, da se prepreči poslabšanje storitve, blokiranje dostopa ali upočasnitev prometa preko omrežji. Za izpolnitev zahtev glede kakovosti storitev lahko obratovalci uporabljajo postopke za merjenje in oblikovanje prometa na omrežni povezavi, da bi se tako izognili maksimalni obremenitvi oziroma preobremenitvi povezave, kar lahko pripelje do zamašitve in slabe zmogljivosti omrežja. Taki postopki bi morali biti predmet nadzora nacionalnih regulativnih organov, ki delujejo v skladu z določbami Okvirne direktive in posebnih direktiv, da bi zlasti z obravnavo diskriminatornega obnašanja zagotovili, da ne omejujejo konkurence. Nacionalni regulativni organi lahko po pregledu Komisije in če je to potrebno, naložijo najnižje zahteve za kakovost storitve podjetjem, ki ponujajo javna komunikacijska omrežja, da se zagotovi, da se storitve in aplikacije, ki so odvisne od tega omrežja, izvedejo vsaj z najnižjim standardom kakovosti. Nacionalni regulativni organi bi morali biti pristojni za ukrepanje proti poslabšanju storitve, vključno z oviranjem ali upočasnjevanjem prometa v škodo potrošnikov. Ker neskladne rešitve lahko škodijo delovanju notranjega trga, bi morala Komisija oceniti vse zahteve, ki jih nameravajo določiti nacionalni regulativni organi, za morebitno regulativno ukrepanje v Skupnosti in po potrebi pripraviti opombe ali priporočila, da se doseže skladno izvajanje rešitev.

(35)

Države članice bi morale v prihodnjih IP omrežjih, kjer je zagotavljanje storitve lahko ločeno od zagotavljanja omrežja, določiti najbolj ustrezne ukrepe za zagotovitev razpoložljivosti javno dostopnih telefonskih storitev, ki se zagotavljajo z uporabo javnih komunikacijskih omrežij, in neprekinjenega dostopa do storitev v sili v primerih izredno hude okvare na omrežju ali višje sile, ob upoštevanju prioritet različnih vrst naročnikov in tehničnih omejitev.

(36)

Da bi se končnim uporabnikom invalidom zagotovila možnost izkoriščanja prednosti konkurence in ponudbe ponudnikov storitev kot večina končnih uporabnikov, bi morali pristojni nacionalni organi, če je to primerno in ob upoštevanju nacionalnih pogojev, opredeliti zahteve glede varstva potrošnikov, ki jih morajo izpolniti podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve. Takšne zahteve lahko vključujejo zlasti, da morajo podjetja končnim uporabnikom invalidom zagotoviti, da lahko uporabljajo njihove storitve pod enakimi pogoji, vključno s cenami in tarifami, kot jih imajo drugi končni uporabniki, ne glede na kakršne koli dodatne stroške, ki jih imajo. Druge zahteve se lahko nanašajo tudi na grosistične dogovore med podjetji.

(37)

Storitve pomoči operaterja vključujejo različne storitve za končne uporabnike. Tako kot pri vseh drugih storitvah pomoči uporabnikom je treba zagotavljanje takih storitev prepustiti poslovnim pogajanjem med ponudniki javnih komunikacijskih omrežij in storitev pomoči operaterjem, zato ni potrebe, da bi bilo opravljanje teh storitev še naprej obvezno. Ustrezno obveznost bi bilo zato treba razveljaviti.

(38)

Imeniške storitve bi se morale zagotavljati – in pogosto tudi se – pod konkurenčnimi tržnimi pogoji v skladu s členom 5 Direktive Komisije 2002/77/ES z dne 16. septembra 2002 o konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ( 12 ). Ukrepi na veleprodajni ravni, ki zagotavljajo vključitev podatkov končnih uporabnikov (stacionarnega in mobilnega omrežja) v podatkovne baze, bi morali spoštovati zaščitne ukrepe za varstvo osebnih podatkov, vključno s členom 12 Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Stroškovno naravnano zagotavljanje takšnih podatkov za ponudnike storitev z možnostjo, da države članice uvedejo centraliziran mehanizem za posredovanje celovitih zbranih informacij ponudnikom imenikov, in zagotavljanje dostopa do omrežja pod razumnimi in preglednimi pogoji bi moralo biti vzpostavljeno, da bi končni uporabniki lahko v celoti uživali prednosti konkurence, s končnim ciljem, da se omogoči odstranitev regulacije na maloprodajni ravni za te storitve in zagotavljanje imeniških storitev v okviru razumnih in preglednih pogojev.

(39)

Končni uporabniki bi morali imeti možnost klicati in imeti dostop do storitev v sili z uporabo vsake telefonske storitve, ki lahko odpravlja govorne klice z uporabo številke ali številk iz nacionalnih načrtov telefonskega oštevilčenja. Države članice, ki poleg številke „112“ uporabljajo tudi druge nacionalne številke za klic v sili, lahko podjetjem naložijo podobne obveznosti za dostop do teh nacionalnih številk klica v sili. Službe za storitve v sili bi morale imeti možnost obravnavati klice na številko „112“ in nanje odgovarjati vsaj tako hitro in učinkovito kot na klice na nacionalne številke za klic v sili. Da se izboljša raven zaščite in varnosti državljanov, ki potujejo v Evropski uniji, bi bilo treba povečati osveščenost o številki „112“. V ta namen bi bilo treba državljane v celoti seznaniti, zlasti preko informacij na mednarodnih avtobusnih terminalih, železniških postajah, pristaniščih ali na letališčih ter v telefonskih imenikih, v javnih telefonskih govorilnicah, v gradivu za naročnike in na računih, da se, ko potujejo po kateri koli državi članici, številka „112“ lahko uporablja kot enotna številka za klic v sili v vsej Skupnosti. Za to so v prvi vrsti odgovorne države članice, vendar bi morala Komisija še naprej podpirati in dopolnjevati pobude držav članic za povečanje osveščenosti glede številke „112“ in redno ocenjevati javno osveščenost o številki „112“. Treba bi bilo okrepiti obveznost sporočanja informacij o lokaciji kličočega, da se poveča zaščita državljanov. Zlasti bi morala podjetja informacije o lokaciji kličočega dati na voljo službam za storitve v sili, takoj ko ta služba sprejme klic, ne glede na uporabljeno tehnologijo. Kot odziv na tehnološki razvoj, vključno z razvojem, ki omogoča vedno večjo natančnost informacije o lokaciji kličočega, bi morala imeti Komisija pristojnost, da sprejme tehnične izvedbene ukrepe za zagotovitev učinkovite uporabe številke „112“ v Skupnosti v korist državljanov. Ti ukrepi ne bi smeli posegati v organizacijo služb za storitve v sili držav članic.

(40)

Države članice bi morale zagotoviti, da podjetja, ki končnim uporabnikom zagotavljajo elektronsko komunikacijsko storitev opravljanja klicev z uporabo številke ali številk iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, zagotovijo zanesljiv in natančen dostop do storitev v sili ob upoštevanju nacionalnih specifikacij in meril. Podjetja, ki zagotavljajo od omrežja neodvisne storitve, morda nimajo nadzora nad omrežji in ne morejo zagotoviti, da bodo klici v sili, opravljeni prek njihove storitve, usmerjeni z enako stopnjo zanesljivosti, saj morda ne morejo zagotoviti dostopnosti storitve glede na to, da težave, povezane z infrastrukturo, niso pod njihovim nadzorom. Za podjetja, ki zagotavljajo od omrežja neodvisne storitve, zagotavljanje informacije o lokaciji kličočega morda ni vedno tehnično izvedljivo. Ko bodo vzpostavljeni mednarodno priznani standardi, ki bodo zagotavljali točno in zanesljivo usmerjanje in povezavo do storitev v sili, bi morala tudi podjetja, ki zagotavljajo od omrežja neodvisne storitve, izpolniti obveznosti, povezane z informacijo o lokaciji kličočega, na ravni, ki je primerljiva z drugimi podjetji.

(41)

Države članice bi morale sprejeti posebne ukrepe za zagotovitev, da so storitve v sili, vključno s številko „112“, enako dostopne za končne uporabnike invalide, zlasti gluhe, slušno prizadete, govorno prizadete in gluho-slepe uporabnike. To bi lahko vključevalo zagotovitev posebnih terminalskih naprav za slušno prizadete uporabnike, storitve prenosa besedil ali drugo posebno opremo.

(42)

Razvoj mednarodne kode „3883“ (evropski telefonski številski prostor (ETNS)) je trenutno omejen zaradi nezadostne ozaveščenosti, preveč birokratskih postopkovnih zahtev in posledično pomanjkanja povpraševanja. Za pospešitev razvoja ETNS bi morale države članice, ki jim je Mednarodna telekomunikacijska zveza dodelila mednarodno kodo „3883“, po vzoru izvajanja vrhnje domene „.eu“ prenesti odgovornost za njeno upravljanje, dodeljevanje številk in promocijo na ločeno organizacijo, ki jo Komisija izbere na podlagi odprtega in preglednega izbirnega postopka brez diskriminacije. Ta organizacija bi morala imeti tudi nalogo pripraviti predloge za aplikacije javnih storitev, ki bi uporabljale ETNS, za skupne evropske storitve, kot je skupna številka za prijavo kraj mobilnih terminalov.

(43)

Glede na posebne vidike, povezane s prijavo pogrešanih otrok, in trenutno omejene razpoložljivosti te storitve bi države članice morale ne samo rezervirati telefonsko številko, ampak tudi kar najbolje zagotoviti, da bo omenjena storitev na njihovem ozemlju dejansko nemudoma na voljo na številki „116000“. Zato bi morale države članice med drugim po potrebi organizirati postopke javnih razpisov, da bi povabile strani, ki so zainteresirane za ponujanje te storitve.

(44)

Govorni klici so še vedno najbolj stabilna in najzanesljivejša oblika dostopa do storitev v sili. Druge oblike stika, kot so kratka sporočila, so lahko manj zanesljive in niso zadosti neposredne. Države članice pa bi morale imeti možnost, če se jim to zdi primerno, da spodbujajo razvoj in izvajanje drugih načinov dostopa do storitev v sili, ki lahko zagotovijo dostop, enakovreden govornim klicem.

(45)

Komisija je v skladu z Odločbo Komisije 2007/116/ES z dne 15. februarja 2007 o rezervaciji nacionalnega območja oštevilčenja, ki se začenja z „116“, za usklajene številke za usklajene storitve z družbeno vrednostjo ( 13 ) države članice pozvala, da rezervirajo številke v območju oštevilčenja „116“ za nekatere storitve družbenega pomena. Ustrezne določbe iz navedene odločbe bi bilo treba upoštevati v Direktivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), da bi jih lahko bolje vključili v regulativni okvir za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter omogočili dostopnost končnim uporabnikom invalidom.

(46)

Enotni trg pomeni, da imajo končni uporabniki dostop do vseh številk v nacionalnih načrtih oštevilčenja drugih držav članic in dostop do storitev z uporabo negeografskih številk v Skupnosti, med drugim vključno z drugimi številkami brezplačnih telefonskih klicev in številkami premijskih storitev. Končni uporabniki bi morali imeti tudi možnost dostopa do številk iz evropskega telefonskega številskega prostora (ETNS) in enotnih mednarodnih številk brezplačnih telefonskih klicev (UIFN). Čezmejnega dostopa do številskih virov in z njimi povezanih storitev se ne bi smelo preprečevati, razen v objektivno utemeljenih primerih, kot na primer, ko je to potrebno zaradi boja proti goljufijam in zlorabam (npr. v zvezi z nekaterimi premijskimi storitvami), ko se številka uporablja samo v določeni državi (npr. nacionalna številka skrajšanega izbiranja), ali ko je to tehnično ali gospodarsko neizvedljivo. Uporabniki bi morali biti vnaprej in jasno obveščeni o vseh stroških, ki se nanašajo na številke brezplačnih telefonskih klicev, kot so stroški mednarodnih klicev za številke, dostopne prek standardnih mednarodnih izbirnih kod.

(47)

Da bi potrošniki lahko v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti možnost izbire na podlagi informacij in zamenjati ponudnika, če je to v njihovem interesu. Bistvenega pomena je zagotoviti, da jih pri tem ne ovirajo pravne, tehnične ali praktične ovire, vključno s pogodbenimi pogoji, postopki, stroški itd. To ne izključuje določitve razumnega najkrajšega pogodbenega obdobja v potrošniških pogodbah. Prenosljivost številk bistveno olajšuje izbiro potrošnikov in učinkovito konkurenco na konkurenčnih trgih elektronskih komunikacij in bi jo bilo treba izvesti brez odlašanja, tako da začne številka funkcionalno delovati v enem delovnem dnevu in da uporabnik ni brez storitve več kot en delovni dan. Pristojni nacionalni organi lahko določijo celovit postopek prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnološki razvoj. Izkušnje v nekaterih državah članicah so pokazale obstoj tveganja, da se potrošniku zamenja ponudnika brez njegove privolitve. Kljub temu, da bi te primere morali obravnavati predvsem organi pregona, pa bi morale imeti države članice možnost, da uveljavijo minimalne sorazmerne ukrepe, vključno z ustreznimi sankcijami, glede postopka zamenjave ponudnika, saj so ti potrebni za zmanjševanje takih tveganj in za zagotovitev zaščite potrošnikov v celotnem postopku zamenjave ponudnika, ne da bi postopek s tem postal za njih manj zanimiv.

(48)

Zakonska „obveznost prenosa“ se lahko uporablja za določene radijske in televizijske radiodifuzijske kanale in dopolnilne storitve, ki jih zagotavlja določen ponudnik medijskih storitev. Države članice bi morale v svoji nacionalni zakonodaji zagotoviti jasno utemeljitev „obveznosti prenosa“ za zagotovitev, da so take obveznosti pregledne, sorazmerne in ustrezno opredeljene. S tem v zvezi bi morala biti pravila „obveznosti prenosa“ zasnovana tako, da zagotavljajo zadostne spodbude za učinkovite naložbe v infrastrukturo. Pravila „obveznosti prenosa“ bi bilo treba redno pregledovati, da se uskladijo s tehnološkim in tržnim razvojem, s čemer se zagotovi, da so še naprej sorazmerna s cilji, ki jih je treba doseči. Dopolnilne storitve vključujejo, a niso omejene na storitve, ki izboljšujejo dostopnost za končne uporabnike s posebnimi potrebami, kot so videotekst, podnaslavljanje, zvokovni zapis in znakovni jezik.

(49)

Države članice bi zaradi premagovanja obstoječih pomanjkljivosti glede posvetovanja s potrošniki in ustreznega obravnavanja interesov državljanov morale vzpostaviti ustrezen mehanizem posvetovanja. Tak mehanizem bi lahko imel obliko organa, ki bi, neodvisno od nacionalnih regulativnih organov in ponudnikov storitev, opravljal raziskave o potrošniških temah, kot so vedenje potrošnikov in mehanizmi za zamenjavo ponudnika, in ki bi deloval na pregleden način ter prispeval k obstoječim mehanizmom za posvetovanje zainteresiranih strani. Poleg tega bi se lahko vzpostavil mehanizem, ki bi omogočil ustrezno sodelovanje glede vprašanj, povezanih s spodbujanjem zakonite vsebine. Postopki sodelovanja, sprejeti v skladu s tem mehanizmom, pa ne bi smeli dopuščati sistematičnega nadzora nad uporabo interneta.

(50)

Komisijo bi bilo treba uradno obvestiti o obveznostih zagotavljanja univerzalne storitve, naloženih podjetjem, ki jim je določena obveznost univerzalne storitve.

(51)

Direktiva 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) predvideva usklajevanje predpisov držav članic, ki je potrebno za zagotovitev enake ravni zaščite temeljnih pravic in svoboščin, zlasti pravice do zasebnosti in zaupnosti, pri obdelavi osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij ter za zagotovitev prostega pretoka takšnih podatkov ter elektronske komunikacijske opreme in storitev v Skupnosti. Kadar so na podlagi Direktive 1999/5/ES ali Sklepa Sveta 87/95/EGS z dne 22. decembra 1986 o standardizaciji na področju informacijske tehnologije in telekomunikacij ( 14 ) sprejeti ukrepi za zagotovitev, da je terminalska oprema zgrajena na način, ki zagotavlja varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, bi bilo treba pri takih ukrepih spoštovati načelo tehnološke nevtralnosti.

(52)

Razvoj na področju uporabe IP naslovov bi bilo treba skrbno spremljati ob upoštevanju dela, ki ga je med drugimi že opravila delovna skupina o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ustanovljena na podlagi člena 29 Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ( 15 ), in ustreznih predlogov.

(53)

Za obdelavo podatkov o prometu v obsegu, potrebnem za zagotovitev varnosti omrežja in informacij, tj. zmožnosti omrežja ali informacijskega sistema, da na dani ravni zaupanja prepreči slučajne dogodke ali nezakonita ali zlonamerna dejanja, ki ogrožajo razpoložljivost, avtentičnost, celovitost in zaupnost shranjenih ali prenesenih podatkov ter varnost s tem povezanih storitev, ki jih ponujajo ali so dostopne preko teh omrežij in sistemov, s strani ponudnikov varnostnih tehnologij in storitev, ko so ti v vlogi kontrolorjev podatkov, se uporablja člen 7(f) Direktive 95/46/ES. To bi lahko vključevalo na primer preprečevanje nepooblaščenega dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij ali širjenja zlonamernih kod, napadov, ki povzročajo zavrnitev storitve, in škode na računalniških in elektronskih komunikacijskih sistemih.

(54)

Povezava liberalizacije trgov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ter hitrega tehnološkega razvoja je povečala konkurenco in gospodarsko rast, kar je povzročilo veliko raznolikost storitev za končne uporabnike, ki so dostopne prek javnih elektronskih komunikacijskih omrežij. Treba je zagotoviti, da potrošniki in uporabniki ne glede na tehnologijo, ki se uporablja za zagotavljanje določene storitve, uživajo enako raven varstva zasebnosti in osebnih podatkov.

(55)

V skladu s cilji regulativnega okvira za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, z načeli sorazmernosti in subsidiarnosti ter zaradi pravne varnosti in učinkovitosti evropskih podjetij ter nacionalnih regulativnih organov Direktiva 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) ureja predvsem javna komunikacijska omrežja in storitve, ne uporablja pa se za zaprte uporabniške skupine in korporacijska omrežja.

(56)

Tehnološki napredek omogoča razvoj novih aplikacij na podlagi naprav za zbiranje podatkov in identifikacijo, ki so lahko brezkontaktne naprave, ki uporabljajo radijske frekvence. Naprave za radiofrekvenčno identifikacijo (RFID) na primer uporabljajo radijske frekvence za zajetje podatkov iz enoznačno prepoznavne oznake, ki jih je nato mogoče prenesti po obstoječih komunikacijskih omrežjih. Široka uporaba takih tehnologij lahko prinese velike gospodarske in družbene koristi ter s tem predstavlja velik prispevek k notranjemu trgu, če je njihova uporaba za državljane sprejemljiva. Da bi dosegli ta cilj, je treba zagotoviti varstvo temeljnih pravic posameznikov, vključno s pravico do zasebnosti in varstva podatkov. Če se take naprave priključi na javno dostopna elektronska komunikacijska omrežja ali če uporabljajo elektronske komunikacijske storitve kot osnovno infrastrukturo, bi se morale uporabljati ustrezne določbe Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), vključno z določbami o varnosti, podatkih o prometu in lokaciji ter o zaupnosti.

(57)

Ponudnik javno razpoložljive elektronske komunikacijske storitve bi moral sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da zagotovi varnost svojih storitev. Brez poseganja v Direktivo 95/46/ES bi bilo treba s takšnimi ukrepi zagotoviti, da bi imelo dostop do osebnih podatkov le pooblaščeno osebje za pravno dovoljene namene, in da so shranjeni ali preneseni osebni podatki ter omrežja in storitve zaščiteni. Poleg tega bi bilo treba določiti varnostno politiko za obdelavo osebnih podatkov, da bi odkrili pomanjkljivosti sistema, poskrbeti pa bi morali tudi za redno spremljanje in izvajanje preventivnih, korektivnih in blažilnih ukrepov.

(58)

Pristojni nacionalni organi bi morali spodbujati interese državljanov med drugim tako, da prispevajo k zagotavljanju visoke ravni varstva osebnih podatkov in zasebnosti. V ta namen bi morali imeti pristojni nacionalni organi potrebna sredstva za opravljanje svojih nalog, vključno z obsežnimi in zanesljivimi podatki o varnostnih incidentih, ki so ogrozili osebne podatke posameznikov. Spremljati bi morali sprejete ukrepe in razširjati najboljše prakse med ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev. Ponudniki bi zato morali hraniti popis podatkov o kršitvah varnosti osebnih podatkov, da bi pristojnim nacionalnim organom omogočili nadaljnje analiziranje in ocenjevanje.

(59)

V zakonodaji Skupnosti so določene dolžnosti kontrolorjev podatkov glede obdelave osebnih podatkov, vključno z dolžnostjo izvajanja ustreznih tehničnih in organizacijskih zaščitnih ukrepov pred, na primer, izgubo podatkov. Zahteve glede priglasitve kršitev varnosti podatkov iz Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) zagotavljajo strukturo za obveščanje pristojnih organov in zadevnih posameznikov, kadar so bili osebni podatki vseeno ogroženi. Zahteve glede priglasitve so omejene na kršitve varnosti na področju elektronskih komunikacij. Priglasitev kršitev varnosti pa odraža splošni interes državljanov, da so obveščeni o kršitvah varnosti, ki lahko povzročijo izgubo osebnih podatkov ali jih drugače ogrozijo, in da so obveščeni o razpoložljivih ali priporočljivih previdnostnih ukrepih, s katerimi lahko zmanjšajo možno gospodarsko izgubo ali družbeno škodo, ki bi lahko nastala zaradi takih kršitev. Splošni interes državljanov o obveščenosti seveda ni omejen na področje elektronskih komunikacij, zato bi se morala prednostno preučiti potreba po izrecnih, obveznih zahtevah priglasitve, ki bi veljale za ostala področja na ravni Skupnosti. Dokler Komisija ne pregleda vse bistvene zakonodaje Skupnosti na tem področju, bi morala v posvetovanju z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov takoj začeti z ustreznimi ukrepi za spodbujanje uporabe načel, zajetih v predpisih o priglasitvi kršitev varnosti podatkov iz Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), v vsej Skupnosti, ne glede na sektor ali vrsto podatkov.

(60)

Pristojni nacionalni organi bi morali spremljati sprejete ukrepe in razširjati najboljšo prakso med ponudniki javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev.

(61)

Kršitev varnosti osebnih podatkov lahko, če se ne obravnava ustrezno in pravočasno, zadevnemu naročniku ali posamezniku povzroči veliko gospodarsko izgubo in družbeno škodo, vključno z zlorabo identitete. Zato bi moral ponudnik javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev, takoj ko ugotovi, da je prišlo do takšne kršitve, to sporočiti pristojnemu nacionalnemu organu. Naročniki ali posamezniki, pri katerih bi take kršitve lahko negativno vplivale na njihove podatke in zasebnost, bi morali biti o tem nemudoma obveščeni, da bi lahko sprejeli potrebne varnostne ukrepe. Za kršitev bi moralo veljati, da negativno vpliva na podatke in zasebnost uporabnikov ali posameznikov, kadar lahko pripelje na primer do kraje ali zlorabe identitete, fizične škode, resnega ponižanja ali škodovanja ugledu v zvezi z zagotavljanjem javno razpoložljivih komunikacijskih storitev v Skupnosti. Obvestilo bi moralo vsebovati informacije o ukrepih, ki jih je za obravnavanje kršitve sprejel ponudnik, in priporočila za zadevnega naročnika ali posameznika.

(62)

Pri izvajanju ukrepov, ki prenašajo Direktivo 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), bi morali organi in sodišča držav članic ne le razlagati nacionalno zakonodajo skladno z navedeno direktivo, temveč tudi zagotoviti, da se ne zanašajo na razlago navedene direktive, ki bi bila v nasprotju z drugimi temeljnimi pravicami ali splošnimi načeli zakonodaje Skupnosti, kot je načelo sorazmernosti.

(63)

Predvideti bi bilo treba sprejetje tehničnih izvedbenih ukrepov glede okoliščin, oblike in postopkov, ki se uporabljajo za zahteve glede informacij in priglasitve, da bi dosegli ustrezno raven varstva zasebnosti in varnosti osebnih podatkov, ki se pošiljajo ali obdelujejo v povezavi z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij na notranjem trgu.

(64)

Pri določanju podrobnih pravil o obliki zapisa in postopkih, ki se uporabljajo za obvestilo o kršitvi varnosti osebnih podatkov, bi bilo treba ustrezno upoštevati okoliščine kršitve, vključno s tem, ali so bili osebni podatki zaščiteni z ustreznimi tehničnimi zaščitnimi ukrepi, ki učinkovito zmanjšujejo verjetnost zlorabe identitete ali drugih oblik zlorabe. Poleg tega bi morali pri takšnih pravilih in postopkih upoštevati zakonite interese organov kazenskega pregona, če bi zgodnje razkritje lahko po nepotrebnem oviralo preiskavo okoliščin kršitve.

(65)

Programska oprema, ki prikrito spremlja uporabnikova dejanja ali uničuje uporabnikovo terminalsko opremo v korist tretje stranke („vohunska programska oprema“), lahko resno ogroža zasebnost uporabnikov, enako kot virusi. Treba je zagotoviti visoko in enako raven varstva zasebnosti uporabnikov, ne glede na to ali so nezaželeni vohunski programi ali virusi preneseni sami od sebe prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali pa se dostavijo in namestijo skriti v programski opremi, ki se nahaja na drugih zunanjih nosilcih shranjevanja podatkov, kot so zgoščenke, CD-ROMi ali USB-ključi. Države članice bi morale spodbujati obveščanje končnih uporabnikov o razpoložljivih varnostnih ukrepih in uporabnike spodbujati k ustreznim ukrepom za zaščito njihove terminalske opreme pred virusi in vohunsko programsko opremo.

(66)

Tretje strani si morebiti želijo shranjevati informacije o uporabnikovi opremi ali pridobiti dostop do že shranjenih podatkov iz najrazličnejših razlogov, ki zajemajo vse od legitimnih namenov (na primer določene vrste piškotkov) do tistih, ki obsegajo neupravičen vdor v zasebnost (na primer vohunska programska oprema ali virusi). Zato je izjemno pomembno, da so uporabniki jasno in izčrpno obveščeni pri vseh dejavnostih, ko bi lahko prišlo do takšnega shranjevanja ali dostopanja. Načini obveščanja in zagotavljanja pravice do zavrnitve bi morali biti čim bolj uporabniško prijazni. Izjeme glede obveznosti obveščanja in zagotavljanja pravice do zavrnitve bi morale biti omejena na primere, ko je tehnično shranjevanje ali dostop nujno potreben za legitimni namen omogočanja uporabe posebne storitve, ki jo je izrecno zahteval naročnik ali uporabnik. Uporabnikovo privolitev, da se strinja z obdelavo, je mogoče izraziti z uporabo ustreznih nastavitev v brskalniku ali drugih aplikacijah, in sicer v primeru, da je to tehnično izvedljivo in učinkovito ter v skladu z ustreznimi določbami Direktive 95/46/ES. Uveljavljanje teh zahtev bi moralo postati učinkovitejše, in sicer s podelitvijo večjih pooblastili ustreznim nacionalnim organom.

(67)

Zaščita naročnikov pred vdorom v njihovo zasebnost z neželenimi sporočili za namene neposrednega trženja prek elektronske pošte bi morala veljati tudi za kratka in večpredstavnostna sporočila (SMS, MMS) ter druge podobne aplikacije.

(68)

Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev vlagajo precejšnja sredstva za zatiranje neželenih reklamnih sporočil („neželena elektronska pošta“). Ponudniki takšnih storitev so tudi v boljšem položaju kot končni uporabniki, saj imajo znanje in vire, potrebne za odkrivanje in identifikacijo pošiljateljev neželene elektronske pošte. Ponudniki storitev elektronske pošte in ponudniki drugih storitev bi zato morali imeti možnost, da v primeru takšnih kršitev pravno ukrepajo zoper pošiljatelje neželene elektronske pošte in tako branijo interese svojih strank, ki so hkrati tudi njihovi zakoniti poslovni interesi.

(69)

Zaradi potrebe po zagotovitvi ustrezne ravni varstva zasebnosti in osebnih podatkov, ki se pošiljajo ali obdelujejo v povezavi z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij v Skupnosti, so potrebna učinkovita izvedbena in izvršilna pooblastila, da se zagotovijo ustrezne spodbude za skladnost. Pristojni nacionalni organi in po potrebi drugi ustrezni nacionalni organi bi morali imeti zadostna pooblastila in vire za učinkovito preiskavo primerov neskladnosti, vključno z možnostjo, da pridobijo ustrezne informacije, ki jih morda potrebujejo za odločanje o pritožbah in za naložitev sankcij v primerih neskladnosti.

(70)

Za izvajanje in izvrševanje določb te direktive je pogosto potrebno sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi dveh ali več držav članic, denimo pri zatiranju čezmejne neželene pošte in vohunske programske opreme. Da bi v takšnih primerih zagotovili nemoteno in hitro sodelovanje, bi morali ustrezni nacionalni organi določiti na primer postopke v zvezi z obsegom in obliko informacij, ki se izmenjajo med organi, ali roke, ki jih je treba spoštovati, Komisija pa bi jih morala preučiti. Takšni postopki bodo prav tako omogočili uskladitev iz tega izhajajočih obveznosti udeležencev na trgu, kar bo prispevalo k nastanku enakih konkurenčnih pogojev v Skupnosti.

(71)

Čezmejno sodelovanje in izvrševanje zakonodaje v skladu z obstoječim mehanizmom Skupnosti, določenim z Uredbo (ES) št. 2006/2004 (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) ( 16 ), bi bilo treba s spremembo navedene uredbe okrepiti.

(72)

Ukrepe, potrebne za izvajanje direktiv 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) in 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil ( 17 ).

(73)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejetje izvedbenih ukrepov za učinkovit dostop do storitev „112“ ter za prilagoditev prilog tehničnemu napredku ali spremembam tržnega povpraševanja. Podeliti bi ji bilo treba tudi pooblastila za sprejetje izvedbenih ukrepov o zahtevah glede informacij in priglasitve in varnosti obdelave. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb direktiv 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) in 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) z njunim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES. Ker bi uporaba regulativnega postopka s pregledom v okviru običajnih časovnih rokov lahko v nekaterih izjemnih okoliščinah ovirala pravočasno sprejetje izvedbenih ukrepov, bi morali Evropski parlament, Svet in Komisija hitro ukrepati, da bi zagotovili njihovo pravočasno sprejetje.

(74)

Komisija bi se morala pri sprejemanju izvedbenih ukrepov za varnost obdelave posvetovati z vsemi zadevnimi evropskimi organi in organizacijami (Evropsko agencijo za varnost omrežij in informacij (ENISA), Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov in delovno skupino o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ustanovljeno na podlagi člena 29 Direktive 95/46/ES) ter vsemi ostalimi zadevnimi zainteresiranimi stranmi zlasti zato, da bi bila obveščena o najboljših razpoložljivih tehničnih in gospodarskih sredstvih za izboljšanje izvajanja Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

(75)

Direktivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) in 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(76)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje ( 18 ) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo in objavijo tabele, ki naj nazorno prikazujejo primerjavo med direktivama 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) in 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) ter ukrepi za prenos v nacionalno pravo–