(1)

Temeljni cilj Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 94/69/ES ( 3 ), je doseči ustalitev koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem.

(2)

Stališče Skupnosti, ki ga je nazadnje izrazila, predvsem na zasedanju Evropskega sveta marca 2007, je, da za izpolnitev tega cilja povečanje svetovne letne povprečne temperature površja ne bi smelo preseči predindustrijske ravni za več kot 2 °C, kar pomeni, da bi morale biti svetovne emisije toplogrednih plinov do leta 2050 vsaj za 50 % nižje kot leta 1990. Emisije toplogrednih plinov Skupnosti, na katere se nanaša ta odločba, bi bilo treba zmanjševati tudi po letu 2020 kot del prizadevanj Skupnosti, da prispeva k cilju zmanjšanja emisij na svetovni ravni. Razvite države, vključno z državami članicami EU, bi morale še naprej imeti vodilno vlogo ter se zavezati, da bodo do leta 2020 skupno zmanjšale emisije toplogrednih plinov za 30 % v primerjavi z letom 1990. To bi morale storiti tudi zaradi skupnega zmanjšanja svojih emisij toplogrednih plinov za 60 % do 80 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990. Vsi gospodarski sektorji bi morali prispevati k doseganju takega zmanjšanja emisij, tudi mednarodni pomorski promet in letalstvo. Letalstvo k temu zmanjšanju prispeva s svojo vključitvijo v sistem Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisij toplogrednih plinov (v nadaljevanju „sistem Skupnosti“). Če države članice ne bodo odobrile nikakršnega mednarodnega sporazuma, ki bi bil sprejet v okviru Mednarodne pomorske organizacije in ki bi imel zastavljen cilj za zmanjšanje emisij mednarodnega pomorskega prometa, ali če Skupnost ne bo do 31. decembra 2011 odobrila takega sporazuma, sprejetega v okviru UNFCCC, bi Komisija morala predlagati, da se mednarodne pomorske emisije vključijo v obveze zmanjšanja emisij Skupnosti in da predlagani akt začne veljati do leta 2013. Tak predlog bi moral zmanjšati na najnižjo raven morebitni negativni učinek na konkurenčnost Skupnosti ob upoštevanju možnih koristi za okolje.

(3)

Poleg tega je, z namenom izpolnitve tega cilja, Evropski svet na zasedanju marca 2007 kot svoj prispevek h globalnemu in celovitemu sporazumu za obdobje po letu 2012 potrdil cilj Skupnosti, da se bodo do leta 2020 emisije toplogrednih plinov zmanjšale za 30 % v primerjavi z letom 1990, pod pogojem, da se druge razvite države zavežejo k primerljivemu zmanjšanju emisij ter da je prispevek gospodarsko naprednejših držav v razvoju sorazmeren z njihovimi odgovornostmi in zmogljivostmi.

(4)

Evropski svet je na zasedanju marca 2007 poudaril, da je Skupnost zavezana k preoblikovanju Evrope v energetsko visoko učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami toplogrednih plinov, in se je odločil, da Skupnost do sklenitve globalnega in celovitega sporazuma za obdobje po letu 2012 in ne glede na njeno stališče v mednarodnih pogajanjih odločno sprejema neodvisno zavezo, v skladu s katero bo do leta 2020 doseženo vsaj 20 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990.

(5)

Države članice morajo nujno izboljšati energetsko učinkovitost, če želijo uresničiti zahteve te odločbe. V tem okviru bi morala Komisija skrbno nadzorovati napredek pri doseganju cilja o zmanjšanju porabe energije za 20 % do leta 2020 ter predlagati dodatne ukrepe, če napredek ni zadosten.

(6)

Direktiva 2003/87/ES ( 4 ) vzpostavlja sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, ki vključuje nekatere gospodarske sektorje. Da se na stroškovno učinkovit način doseže cilj, da se do leta 2020 doseže 20 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990, bi morali k zmanjšanju emisij prispevati vsi gospodarski sektorji. Zato bi morale države članice izvajati dodatne politike in ukrepe v prizadevanju za dodatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz virov, ki niso vključeni v Direktivo 2003/87/ES.

(7)

Prizadevanje vsake države članice bi moralo biti določeno v skladu z ravnjo njenih emisij toplogrednih plinov iz leta 2005, kakor so določene s to odločbo, prilagojeno tako, da izključuje emisije iz naprav, ki so obstajale v letu 2005, vendar so bile vključene v sistem Skupnosti v obdobju od 2006 do 2012. Dodeljene letne emisije za obdobje od 2013 do 2020 v tonah ekvivalenta ogljikovega dioksida bi morale biti določene na osnovi pregledanih in preverjenih podatkov.

(8)

Prizadevanje držav članic za zmanjšanje emisij bi moralo temeljiti na načelu solidarnosti med državami članicami in potrebi po trajnostni gospodarski rasti v Skupnosti, ob upoštevanju relativnega BDP na prebivalca v državah članicah. Državam članicam, ki imajo zdaj relativno nizek BDP na prebivalca in zato višja pričakovanja v zvezi z rastjo BDP, bi moralo biti dovoljeno, da povečajo emisije toplogrednih plinov v primerjavi z letom 2005, vendar bi morale rast teh emisij toplogrednih plinov omejiti, da bi prispevale k neodvisni zavezi Skupnosti za zmanjšanje emisij. Države članice, ki imajo zdaj relativno visok BDP na prebivalca, bi morale zmanjšati emisije toplogrednih plinov v primerjavi z letom 2005.

(9)

Za nadaljnjo zagotovitev pravične razdelitve med državami članicami prizadevanj za uresničevanje neodvisne zaveze Skupnosti za zmanjšanje emisij, se od nobene države članice ne sme zahtevati, da do leta 2020 zmanjša emisije toplogrednih plinov za več kot 20 % v primerjavi z letom 2005, niti se ji ne sme dovoliti, da do leta 2020 poveča emisije toplogrednih plinov za več kot 20 % v primerjavi z letom 2005. Emisije toplogrednih plinov bi bilo treba zmanjšati v obdobju 2013 do 2020. Vsaki državi članici bi moralo biti dovoljeno, da iz sledečega leta prenese količino, ki je enaka do 5 % njenih dodeljenih letnih emisij. Če so emisije države članice pod njenimi dodeljenimi letnimi emisijami, bi ji moralo biti dovoljeno prenesti presežke pri zmanjšanju emisij v naslednja leta.

(10)

Za izravnavo razlik pri stroških zmanjšanja emisij, s katerimi se ob upoštevanju povečane geografske prilagodljivosti soočajo različne države članice, in hkrati za krepitev skupne stroškovne učinkovitosti celotne obveznosti Skupnosti, bi bilo treba državam članicam omogočiti prenos dela pravic do dodeljenih letnih emisij na drugo državo članico. Preglednost teh prenosov bi se morala zagotoviti z obvestilom Komisiji ter z zabeležbo vsakega prenosa v registre obeh zainteresiranih držav članic. Te prenose se lahko opravi na način, ki bo zadovoljiv za obe strani, naj bo to z dražbo, uporabo tržnih posrednikov, ki delujejo v okviru neke agencije, ali z dvostranskimi dogovori.

(11)

V Evropski uniji bi bilo treba znatno zmanjšati emisije toplogrednih plinov. Treba bi bilo omejiti uporabo dobropisov iz projektnih dejavnosti, tako da dopolnjuje domačo dejavnost. Evropska unija ostaja zavezana nadaljnjemu izboljšanju mehanizma čistega razvoja (CDM) ter bo poskušala doseči izboljšanje z ustreznimi mednarodnimi postopki. Pomembno je, da države članice uporabljajo dobropise iz projektnih dejavnosti, ki omogočajo resnično, preverljivo, dodatno in stalno zmanjšanje emisij, ter jasno koristijo trajnostnemu razvoju in nimajo večjih negativnih okoljskih ali družbenih posledic. Države članice bi morale poročati tudi o kakovostnih merilih, ki jih upoštevajo pri uporabi takšnih dobropisov.

(12)

Za zagotavljanje prilagodljivosti držav članic pri izvajanju njihovih zavez, spodbujanje trajnostnega razvoja v tretjih državah, zlasti v državah v razvoju, in zagotavljanje zanesljivosti za vlagatelje bi morala Skupnost še naprej priznavati določeno količino dobropisov iz projektov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v tretjih državah pred sklenitvijo prihodnjega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah (v nadaljevanju „mednarodni sporazum o podnebnih spremembah“). Države članice bi morale zagotoviti, da njihove politike za nakup teh dobropisov spodbujajo pravično geografsko razdelitev projektov, zlasti s povečanjem deleža potrjenih zmanjšanj emisij (CER), kupljenih od najmanj razvitih držav (LDC) in majhnih otoških držav v razvoju (SIDS), in pospešujejo doseganje mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah.

(13)

Državam članicam bi bilo treba zato omogočiti uporabo dobropisov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v obdobju 2008–2012, ki izhajajo iz projektov, ki se v tem obdobju lahko uporabljajo v sistemu Skupnosti. Državam članicam bi bilo prav tako treba omogočiti uporabo dobropisov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov po obdobju 2008–2012, ki izhajajo iz projektov, ki so bili registrirani v obdobju 2008–2012, in ki se v tem obdobju lahko uporabljajo v sistemu Skupnosti.

(14)

V LDC je bilo izvedenih zelo malo projektov CDM. Glede na to, da Skupnost podpira pravično razdelitev projektov CDM tudi prek globalnega zavezništva o podnebnih spremembah, kakor je določeno v sporočilu Komisije z dne 18. septembra 2007 z naslovom „Oblikovanje globalnega zavezništva o podnebnih spremembah med Evropsko unijo in na podnebne spremembe najobčutljivejšimi revnimi državami v razvoju“, je primerno, da se zagotovi zanesljivo odobritev dobropisov iz projektov, ki bi se v LDC začeli izvajati po obdobju 2008–2012, za projekte, ki se v tem obdobju lahko uporabljajo v sistemu Skupnosti. Ta odobritev bi morala trajati do leta 2020 ali do sklenitve ustreznega sporazuma s Skupnostjo, kar bo prej.

(15)

Za zagotovitev nadaljnje prilagodljivosti držav članic in spodbujanje trajnostnega razvoja v državah v razvoju, bi morala biti državam članicam omogočena uporaba dodatnih dobropisov iz projektov, ki izhajajo iz sporazumov, ki jih bo Skupnost sklenila s tretjimi državami. Brez mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah, ki določa dodeljeno količino za države v razvoju, se projekti skupnega izvajanja (JI) po letu 2012 ne morejo več izvajati. Vendar bi morali biti dobropisi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki izhajajo iz takih projektov, še naprej priznani na podlagi sporazumov s tretjimi državami.

(16)

Stalna sposobnost držav članic za uporabo dobropisov CDM je pomembna pri zagotavljanju trga za te dobropise po letu 2012. Za zagotavljanje takega trga in z namenom nadaljnjega zmanjševanja emisij toplogrednih plinov v Skupnosti, s čimer bi se spodbudilo nadaljnje izvajanje ciljev Skupnosti glede obnovljive energije, energetske učinkovitosti, varnosti oskrbe z energijo, inovacij in konkurenčnosti, se predlaga, da do sklenitve mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah letna količina dobropisov iz projektov zmanjševanja emisij toplogrednih plinov v tretjih državah ali v drugih državah članicah, ki jih uporabljajo države članice, znaša v letu 2005 do 3 % emisij, ki niso vključene v Direktivo 2003/87/ES. Državam članicam bi bilo treba dovoliti, da prenesejo neuporabljeni delež te količine na druge države članice. Nekaterim državam članicam z negativno ravnjo ali s pozitivno ravnjo največ 5 %, kakor je določeno v tej odločbi, bi bilo treba poleg zgoraj omenjenih dobropisov letno dovoliti uporabo dodatnih dobropisov do višine 1 % njihovih preverjenih emisij v letu 2005 iz projektov v LDC in SIDS, če bodo izpolnili enega od štirih pogojev, določenih v tej odločbi.

(17)

Ta odločba ne bi smela posegati v strožje nacionalne cilje. Če države članice zaradi doseganja strožjega cilja omejujejo emisije toplogrednih plinov, ki so zajete v tej odločbi, bolj kot to zahtevajo njihove obveznosti po tej odločbi, se omejitev, ki jo zahteva ta odločba o uporabi dobropisov iz zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ne bi smela uporabljati za dodatno zmanjšanje emisij, da bi se doseglo nacionalni cilj.

(18)

Za povečanje stroškovne učinkovitosti pri uresničevanju nacionalnih ciljev, zlasti v državah članicah, ki imajo ambiciozne cilje, lahko države članice uporabijo dobropise iz projektov na ravni Skupnosti, določenih v členu 24a Direktive 2003/87/ES.

(19)

Po sklenitvi mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah bi države članice lahko sprejemale dobropise iz zmanjšanja emisij le od držav, ki bodo ratificirale sporazum, in v skladu s skupnim pristopom.

(20)

Dejstvo, da se nekatere določbe te odločbe nanašajo na to, da Skupnost odobri mednarodni sporazum o podnebnih spremembah, ne posega v možnost, da ta sporazum sklenejo tudi države članice.

(21)

Ko bo sprejet mednarodni sporazum o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012 in kakor bo to v njem določeno, bi morale Skupnost in države članice sodelovati pri financiranju ukrepov za ublažitev učinkov emisij toplogrednih plinov v državah v razvoju, ki bodo ratificirale sporazum; gre za ukrepe, ki se jih bo dalo izmeriti, o njih poročati, preveriti in ki bodo v skladu s ciljem, da se svetovna letna povprečna temperatura površja ne poveča za več kot 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo.

(22)

Ko bo sprejet mednarodni sporazum o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012 in kakor bo to v njem določeno, bi morale Skupnost in države članice sodelovati pri financiranju pomoči državam v razvoju, ki bodo ratificirale sporazum, zlasti skupnostim in državam, najbolj izpostavljenim tveganjem zaradi podnebnih sprememb, da se jih podpre v njihovih strategijah za prilagajanje in zmanjšanje tveganj.

(23)

Če do 31. decembra 2010 Skupnost ne bo odobrila nobenega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah, bi morala Komisija predlagati, da se v obveznosti Skupnosti za zmanjšanje vključi emisije in odvzeme, povezane z rabo zemljišč, spreminjanju namembnosti zemljišč in gozdarstvu, v skladu z usklajenimi načini, ki temeljijo na delu, opravljenem v okviru UNFCCC, in zagotavljajo trajnost in okoljsko celovitost prispevka rabe zemljišč, spreminjanja namembnosti zemljišč in gozdarstva ter natančno spremljanje in obračunavanje z namenom, da predlagani akt začne veljati od leta 2013 dalje. Komisija bi morala oceniti, ali naj se prizadevanja posameznih držav članic primerno prilagodijo.

(24)

Napredek pri izvajanju obveznosti iz te odločbe bi bilo treba vsako leto oceniti na podlagi prejetih poročil v skladu z Odločbo št. 280/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov v Skupnosti in o izvajanju Kjotskega protokola ( 5 ). Vsaki dve leti bi bilo treba oceniti predviden napredek, leta 2016 pa bi bilo treba narediti popolno ovrednotenje izvajanja te odločbe.

(25)

Vsaka sprememba obsega Direktive 2003/87/ES bi se morala ujemati z ustrezno spremembo največje količine emisij toplogrednih plinov, ki so vključene v to odločbo.

(26)

Po tem, ko bo Skupnost odobrila mednarodni sporazum o podnebnih spremembah, bi bilo treba prilagoditi omejitve emisij za države članice, da se izpolni zaveza Skupnosti v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, ki bo določena v navedenem sporazumu, ob upoštevanju načela solidarnosti med državami članicami in potrebe po trajnostni gospodarski rasti v Skupnosti. Količino dobropisov iz projektov zmanjševanja toplogrednih plinov v tretjih državah, ki jih lahko uporabi vsaka država članica, bi bilo treba povečati do polovice prizadevanja za dodatno zmanjšanje na podlagi te odločbe.

(27)

Registri, ustanovljeni v skladu z Odločbo št. 280/2004/ES, in centralni administrator, imenovan v skladu z Direktivo 2003/87/ES, bi se morali uporabiti za zagotovitev natančne obdelave in obračunavanja vseh transakcij za izvajanje te odločbe.

(28)

Glede na to, da zaveza Skupnosti o zmanjšanju nalaga naloge ne le osrednjim vladam držav članic, temveč tudi njihovim lokalnim in regionalnim oblastem ter drugim lokalnim in regionalnim zagovorniškim forumom in organizacijam, bi morale države članice zagotoviti sodelovanje med njihovimi državnimi in lokalnimi organi na različnih ravneh.

(29)

K izpolnjevanju zavez Skupnosti o zmanjšanju bi morali biti vključeni in prispevati, poleg posameznih držav članic, osrednjih vlad in lokalnih ter regionalnih organizacij ter oblasti tudi udeleženci na trgu, skupaj z gospodinjstvi in posameznimi potrošniki, ne glede na raven emisij toplogrednih plinov, ki se jim lahko pripiše.

(30)

Države članice bi morale zagotoviti financiranje uporabe novih, inovativnih tehnologij, da bodo industrijski upravljavci lahko ustvarili nova delovna mesta ter s tem povečali konkurenčnost in spodbudili izpolnjevanje ciljev lizbonske strategije.

(31)

Ker je povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov posebno pomemben način zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, bi morale države članice poskusiti to doseči v okviru Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov ( 6 ).

(32)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te odločbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil ( 7 ).

(33)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za določanje dodeljenih letnih emisij, izraženih v ekvivalentu ogljikovega dioksida, za obdobje od 2013 do 2020, za določitev načinov državam članicam za olajšanje prenosa deleža njim dodeljenih emisij in za izboljšanje preglednosti teh prenosov ter za sprejemanje ukrepov za izvajanje določb o registrih in centralnem administratorju. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te odločbe z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(34)

Ker ciljev te odločbe države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, ter jih je zaradi obsega in učinkov lažje doseči na ravni Skupnosti, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta odločba ne prekoračuje tega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev –