SODBA SODIŠČA

z dne 30. septembra 2003(*)

„Enako obravnavanje – Plača univerzitetnih profesorjev – Posredna diskriminacija – Dodatek za delovno dobo – Odgovornost države članice za škodo, ki je povzročena posameznikom s kršitvami prava Skupnosti, za katere je odgovorna – Kršitve, za katere je odgovorno nacionalno sodišče“

V zadevi C-224/01,

zaradi predloga Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (Avstrija), naslovljenega na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v postopku v glavni stvari, ki poteka med

Gerhardom Köblerjem

in

Republik Österreich,

izda predhodno odločbo o razlagi člena 48 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 39 ES) in sodne prakse Sodišča, ki izhaja predvsem iz sodb z dne 5. marca 1996 v združenih zadevah Brasserie du pêcheur in Factortame (C-46/93 in C-48/93, Recueil, str. I-1029) in z dne 17. septembra 1997 v zadevi Dorsch Consult (C‑54/96, Recueil, str. I-4961),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J.-P. Puissochet, M. Wathelet, R. Schintgen in C. W. A. Timmermans (poročevalec), predsedniki senatov, C. Gulmann, D. A. O. Edward, A. La Pergola, P. Jann in V. Skouris, sodniki, F. Macken in N. Colneric, sodnici, S. von Bahr, J. N. Cunha Rodrigues in A. Rosas, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložil:

–        za G. Köblerja A. König, odvetnik,

–        za Republik Österreich M. Windisch, zastopnik,

–        za avstrijsko vlado H. Dossi, zastopnik,

–        za nemško vlado A. Dittrich in W.-D. Plessing, zastopnika,

–        za francosko vlado R. Abraham, G. de Bergues in C. Isidoro, zastopniki,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster, zastopnica,

–        za vlado Združenega kraljestva J. E. Collins, zastopnik, skupaj z D. Andersonom, QC, in M. Hoskinsom, barrister,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J. Sack in H. Kreppel, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

po ustni predstavitvi stališč, ki so jih na obravnavi 8. oktobra 2002 podali G. Köbler, ki ga zastopa A. König, avstrijska vlada, ki jo zastopa E. Riedl, zastopnik, nemška vlada, ki jo zastopa A. Dittrich, francoska vlada, ki jo zastopa R. Abraham, nizozemska vlada, ki jo zastopa H. G. Sevenster, vlada Združenega kraljestva, ki jo zastopa J. E. Collins, skupaj z D. Andersonom in M. Hoskinsom, in Komisija, ki jo zastopata J. Sack in H. Kreppel,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. aprila 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien je s sklepom z dne 7. maja 2001, ki ga je Sodišče prejelo 6. junija istega leta, na podlagi člena 234 ES postavilo pet vprašanj za predhodno odločanje glede razlage člena 48 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 39 ES) in sodne prakse Sodišča, ki izhaja predvsem iz sodb z dne 5. marca 1996 v združenih zadevah Brasserie de pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C-48/93, Recueil, str. I-1029) in z dne 17. septembra 1997 v zadevi Dorsch Consult (C-54/96, Recueil, str. I‑4961).

2        Navedena vprašanja so bila postavljena v okviru odškodninske tožbe, ki jo je vložil G. Köbler proti Republik Österreich (Republika Avstrija) zaradi kršitve določbe prava Skupnosti s sodbo Verwaltungsgerichtshof, vrhovnega upravnega sodišča.

 Pravni okvir

3        Člen 48 (3) Gehaltsgesetz 1956 (zakon o plačah iz leta 1956, BGBl. 1956/54), ki je bil spremenjen leta 1997 (BGBl. I, 1997/109, v nadaljevanju: GG), določa:

„Če je to potrebno za zagotovitev storitev domačih ali tujih znanstvenikov ali umetnikov, lahko zvezni predsednik pri imenovanju univerzitetnega profesorja ali rednega profesorja določi osnovno plačo, ki je višja od tiste, ki jo določa člen 48(2) za imenovanje na mesto univerzitetnega profesorja (člen 21 Bundesgesetz über die Organisation der Universitäten [zvezni zakon o organizaciji univerz], BGBl. 1993/805, skrajšano ‚UOG 1993‘) ali rednega univerzitetnega ali visokošolskega profesorja.“

4        Člen 50a(1) GG določa:

„Univerzitetni profesor (člen 21 UOG 1993) ali redni profesor na univerzi ali visokošolski ustanovi, ki je na navedenih mestih dopolnil petnajst let delovne dobe in ki je štiri leta prejemal dodatek za delovno dobo, določen v členu 50(4), izpolnjuje od dneva, ko je izpolnil omenjena dva pogoja, pogoje za pridobitev posebnega dodatka za delovno dobo, kar se upošteva pri izračunu pokojnine, pri čemer znesek ustreza višini dodatka za delovno dobo, določeni v členu 50(4).“

 Spor o glavni stvari

5        G. Köbler ima kot redni univerzitetni profesor v Innsbrucku (Avstrija) od 1. marca 1986 z avstrijsko državo sklenjeno pogodbo javnega prava. Ob imenovanju mu je bila določena plača rednega univerzitetnega profesorja v desetem plačilnem razredu, povišana za običajen dodatek za delovno dobo.

6        G. Köbler je z dopisom z dne 28. februarja 1996 na podlagi člena 50a GG zahteval poseben dodatek za delovno dobo za univerzitetne profesorje. Navedel je, da sicer nima petnajst let delovne dobe kot profesor na avstrijskih univerzah, vendar bi zahtevano delovno dobo imel, če bi se upoštevala delovna doba na univerzah v drugih državah članicah Skupnosti. Navedel je, da pogoj delovne dobe petnajst let, pridobljene izključno na avstrijskih univerzah – brez upoštevanja delovne dobe, pridobljene na univerzah drugih držav članic – po pristopu Republike Avstrije k Skupnosti pomeni posredno diskriminacijo, ki po pravu Skupnosti ni upravičena.

7        Vervaltungsgerichtshof (Avstrija) je v zadevi, v kateri je obravnavalo zahtevek G. Köblerja, Sodišču s sklepom z dne 22. oktobra 1997 poslalo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki je v tajništvu Sodišča zaveden pod številko C‑382/97.

8        Tajnik Sodišča je v dopisu z dne 11. marca 1998 zaprosil Verwaltungsgerichtshof, naj presodi, ali kljub sodbi z dne 15. januarja 1998 v zadevi Schöning-Kougebetopoulou (C-15/96, Recueil, str. I-47) vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

9        Verwaltungsgerichtshof je s sklepom z dne 25. marca 1998 od strank v obravnavani zadevi zahtevalo, da se izrečejo o zahtevi tajnika Sodišča, in pri tem pripomnilo, da je bilo pravno vprašanje, ki je predmet postopka predhodnega odločanja, rešeno v korist G. Köblerja.

10      Verwaltungsgerichtshof je s sklepom z dne 24. junija 1998 umaknilo predlog za sprejetje predhodne odločbe in istega dne s sodbo zavrnilo tožbo G. Köblerja, ker je poseben dodatek za delovno dobo nagrada za zvestobo, ki v zvezi s prostim gibanjem delavcev objektivno upravičuje izjemo od določb prava Skupnosti.

11      V navedeni sodbi z dne 24. junija 1998 je navedeno:

„[...] Verwaltungsgerichtshof je v predložitvenem sklepu z dne 22. oktobra 1997 [v zadevi C-382/97] ugotovilo, da poseben dodatek za delovno dobo rednih univerzitetnih profesorjev nima značaja nagrade za zvestobo niti značaja drugačne vrste nagrade, ampak je sestavni del plače v okviru sistema napredovanja.

Navedena pravna razlaga, ki ni obvezujoča za stranke postopka v upravnem sporu, ne velja več.

[...]

To izkazuje, da poseben dodatek za delovno dobo na podlagi člena 50a zakona o plačah iz leta 1956 ni povezan s ‚tržno vrednostjo‘, ki jo je treba določiti v okviru postopka za imenovanje, ampak da je treba ugotoviti, da je njegov cilj, da raziskovalce na zelo razgibanem trgu delovne sile pozitivno spodbudi k nadaljevanju kariere na avstrijskih univerzah. Zato kot tak torej ne more biti eden od sestavnih delov plače, ker ima značilnosti nagrade za zvestobo in zato predvideva določeno obdobje službovanja na delovnem mestu rednega univerzitetnega profesorja na avstrijskih univerzah. Navedena opredelitev namreč ni ovira, da posebni dodatek za delovno dobo ne bi bil uvrščen med sestavine mesečne plače, zato ima navedena nagrada za zvestobo trajnostni značaj.

Ker je v Avstriji – v delu, ki zadeva ta primer – zvezna država izključno pristojna za univerze, se določbe člena 50a zakona o plačah iz leta 1956 – drugače kot v položaju, ki je bil podlaga za [zgoraj navedeno] sodbo [Schöning-Kougebetopolou] – uporabljajo za enega samega delodajalca. Upoštevanje že pridobljene delovne dobe pomeni prehod v okvir „tržne vrednosti“ pri pogajanjih v zvezi z imenovanjem. Upoštevanje že pridobljene delovne dobe za namene posebnega dodatka za delovno dobo tudi ni predvideno za avstrijske raziskovalce, ki spet začnejo poučevati v Avstriji, potem ko so tovrstno delo opravljali v tujini, saj bi bilo to v nasprotju z namenom nagrajevanja za večletno zvestobo do enega delodajalca, kar po mnenju Sodišča upravičuje določbo, s katero je kršeno načelo prepovedi diskriminacije.

Ker se zatrjevana pravica do posebnega dodatka za delovno dobo na podlagi člena 50a Gehaltsgesetz iz leta 1956, ki jo v tem primeru uveljavlja tožeča stranka, nanaša na z zakonom določeno nagrado za zvestobo in ker je Sodišče na podlagi navedenih razlogov odločilo, da navedeni sistem upravičuje ureditev, ki je v majhni meri v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, je treba ugotoviti, da je tožba, ki temelji na kršitvi tega načela prepovedi diskriminacije, neutemeljena, zato jo je treba zavrniti [...].“

12      G. Köbler je proti Republik Österreich pri predložitvenem sodišču vložil odškodninsko tožbo, s katero je zahteval povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi neizplačevanja posebnega dodatka za delovno dobo. Navaja, da sodba Verwaltungsgerichtshof z dne 24. junija 1998 nasprotuje neposredno uporabnim določbam prava Skupnosti, kot jih je razlagalo Sodišče v svojih sodbah, kjer je odločilo, da poseben dodatek za delovno dobo ni nagrada za zvestobo.

13      Republik Österreich navaja, da sodba Verwaltungsgerichtshof z dne 24. junija 1998 ni v nasprotju z določbami prava Skupnosti, ki so neposredno uporabne. Sodba najvišjega sodišča, kot je Verwaltungsgerichtshof, po njenem mnenju ne more biti podlaga za povrnitev škode na račun države.

 Vprašanja za predhodno odločanje

14      Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien je menilo, da v zadevi, o kateri odloča, razlaga prava Skupnosti ni nedvoumna in da za svojo odločitev tako razlago potrebuje, ter je zato prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali se sodna praksa Sodišča, na podlagi katere je v primeru kršitve prava Skupnosti odgovorna država članica, ne glede na to, kateri organ države članice je bil storilec kršitve (zlasti na primer [zgoraj navedena] sodba [Brasserie du pêcheur in Factortame]), uporablja tudi takrat, ko ravnanje organa, ki je domnevno v nasprotju s pravom Skupnosti, predstavlja odločba vrhovnega sodišča države članice, kot je v obravnavanem primeru Verwaltungsgerichtshof?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

Ali se sodna praksa Sodišča, na podlagi katere je treba v pravnem redu vsake države članice določiti pristojno sodišče, ki vodi postopke glede pravic posameznikov, ki temeljijo na pravu Skupnosti (zlasti na primer [zgoraj navedena] sodba [Dorsch Consult], uporablja tudi takrat, ko ravnanje organa, ki je domnevno v nasprotju s pravom Skupnosti, predstavlja odločba vrhovnega sodišča države članice, kot je v obravnavanem primeru Verwaltungsgerichtshof?

3.      Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:

Ali je pravna razlaga, ki je razvidna iz zgoraj navedene odločbe Verwaltungsgerichtshof, po kateri je poseben dodatek za delovno dobo neka vrsta nagrade za zvestobo, v nasprotju z neposredno uporabno določbo prava Skupnosti, predvsem pa z načelom prepovedi posredne diskriminacije, kot ga določata člen 48 Pogodbe ES in s tem povezana ustaljena sodna praksa Sodišča?

4.      Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen:

Ali navedena določba prava Skupnosti, ki je bila kršena, daje tožeči stranki v postopku v glavni stvari subjektivno pravico?

5.      Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen:

Ali ima Sodišče na podlagi besedila predloga za sprejetje predhodne odločbe na voljo vse podatke za odločitev, ali je Verwaltungsgerichtshof v tem primeru očitno in huje zlorabilo svoje pooblastilo za odločanje, ali pa je za rešitev navedenega vprašanja pristojno avstrijsko predložitveno sodišče?“

 Prvo in drugo vprašanje

15      Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali se načelo, po katerem so države članice dolžne povrniti škodo, ki so jo povzročile posameznikom s kršitvami prava Skupnosti, za katere so odgovorne, lahko uporablja tudi, kadar zadevna kršitev izhaja iz odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, in če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali mora vsak pravni red vsake države članice določiti sodišče, pristojno za reševanje sporov v zvezi z navedeno povrnitvijo škode.

 Stališča, predložena Sodišču

16      G. Köbler, nemška in nizozemska vlada ter Komisija menijo, da je država članica lahko odgovorna za kršitve prava Skupnosti zaradi napake, ki jo je storilo sodišče. Navedeni vladi in tudi Komisija menijo, da mora biti omenjena odgovornost omejena in podvržena različnim strogim pogojem, ki ustrezajo tistim, ki so že bili določeni v zgoraj navedeni sodbi Brasserie du pêcheur in Factortame.

17      Francoska in nizozemska vlada v zvezi s tem navajata, da je „dovolj huda kršitev“ v smislu navedene sodbe samo odločba sodišča, pri kateri gre za posebej hudo in očitno kršitev zadevnega prava Skupnosti. Po mnenju nemške vlade se kršitve pravnega pravila Skupnosti po eni strani objektivno ne da zagovarjati, po drugi strani pa bi bilo to treba subjektivno šteti za naklepno kršitev. Tako stroga merila so upravičena z namenom varovanja načela pravnomočnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti. Poleg tega je strog sistem odgovornosti države za škodo, povzročeno zaradi napačnih sodnih odločb, po mnenju nemške vlade splošno in skupno načelo v pravu držav članic v smislu člena 288 ES.

18      Nemška in nizozemska vlada navajata, da bi morala biti odškodninska odgovornost države članice omejena na sodne odločbe, ki jih ni dovoljeno izpodbijati, zlasti zato, ker člen 234 ES nalaga obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe samo sodiščem, ki izdajajo navedene odločbe. Nizozemska vlada meni, da je država članica lahko odgovorna samo takrat, kadar gre za očitno in hudo kršitev obveznosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe.

19      Komisija navaja, da je omejitev odgovornosti države za sodne odločbe določena v vseh državah članicah in je potrebna za varstvo pravnomočnih sodnih odločb kot tudi za pravno varnost. Iz tega razloga meni, da gre za „dovolj hudo kršitev“ prava Skupnosti samo takrat, ko nacionalno sodišče očitno zlorabi svoja pooblastila ali vidno prezre smisel in obseg prava Skupnosti. V obravnavanem primeru bi bila zatrjevana napaka Verwaltungsgerichtshof opravičljiva, in ravno opravičljivost je eno od meril, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da ni bila podana dovolj huda kršitev prava (glej sodbo z dne 4. julija 2000 v zadevi Haim, C-424/97, Recueil, str. I‑5123, točka 43).

20      Republik Österreich in avstrijska vlada (v nadaljevanju skupaj: Republika Avstrija), francoska vlada in vlada Združenega kraljestva navajajo, da država članica ne more biti odgovorna zaradi kršitve prava Skupnosti, ki jo je storilo sodišče. Navajajo argumente v zvezi s pravnomočnostjo, pravno varnostjo, neodvisnostjo sodne veje oblasti, položajem, ki ga ima sodna veja oblasti v pravnem redu Skupnosti, in tudi primerjavo s postopki, ki potekajo pred Sodiščem zaradi ugotavljanja odgovornosti Skupnosti na podlagi člena 288 ES.

21      Republika Avstrija med drugim navaja, da je preizkus pravne presoje sodišča, ki je odločalo na zadnji stopnji, nezdružljiva z njegovo funkcijo, saj je namen njegovih odločb končanje postopka. Poleg tega je treba upoštevati, da če bi Verwaltungsgerichtshof v svoji odločbi z dne 24. junija 1998 podrobno preizkusilo pravo Skupnosti, bi bila izključitev pravnih sredstev pred avstrijskim sodiščem združljiva s pravom Skupnosti. Republika Avstrija tudi navaja, da se pogoji za obstoj odgovornosti države članice ne smejo razlikovati od pogojev za odškodninsko odgovornost Skupnosti v primerljivih okoliščinah. Glede na to, da se člen 288, drugi odstavek, ES ne more uporabiti za kršitev prava Skupnosti, ki jo stori Sodišče – ker bi moralo v takem primeru Sodišče ugotavljati škodo, ki naj bi jo samo povzročilo, tako da bi bilo istočasno stranka in razsodnik – tudi države članice ne morejo biti odgovorne za škodo, ki jo povzroči sodišče, ki odloča na zadnji stopnji.

22      Republika Avstrija med drugim navaja, da člen 234 ES nima za predmet podelitev pravic posameznikom. V okviru postopka predhodnega odločanja pred Sodiščem namreč stranke v postopku v glavni stvari ne morejo spremeniti vprašanj za predhodno odločanje niti navesti, da so brezpredmetna (glej sodbo z dne 9. decembra 1965 v zadevi Singer, 44/65, Recueil, str. 1191). Poleg tega je lahko samo kršitev določbe, katere predmet je podelitev pravic posameznikom, v posameznem primeru podlaga za odgovornost države članice. Zaradi navedenega ne more biti podana odgovornost države članice zaradi kršitev člena 234 ES, ki jo je storilo sodišče, ki odloča na zadnji stopnji.

23      Francoska vlada navaja, da je priznanje pravice do povrnitve škode zaradi domnevno napačne uporabe prava Skupnosti s pravnomočno odločbo nacionalnega sodišča v nasprotju s spoštovanjem načela pravnomočnosti, kot ga je opredelilo Sodišče v sodbi z dne 1. julija 1999 v zadevi Eco Swiss (C‑126/97, Recueil, str. I-3055). Omenjena vlada predvsem navaja, da je načelo nespremenljivosti pravnomočnih sodnih odločb temeljna vrednota v pravnih sistemih, ki temeljijo na vladavini prava in spoštovanju sodnih odločb. Če bi bila za kršitve prava Skupnosti, ki jih je storil sodni organ, priznana odgovornost države, bi postala ta vladavina in spoštovanje vprašljiva.

24      Vlada Združenega kraljestva navaja, da se načeloma in razen v izjemnih primerih, povezanih predvsem s kršitvijo temeljnih pravic, ki jih varuje Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), proti Kroni ne sme začeti postopek na podlagi odgovornosti za sodne odločbe. Navaja, da načelo učinkovitega varstva s pravom Skupnosti zagotovljenih pravic, na katerem temelji načelo odgovornosti države, nikakor ni absolutno, in v zvezi s tem omenja uporabo prekluzivnih rokov. To načelo bi lahko bilo podlaga za odškodninsko tožbo proti državi članici samo v redkih primerih v zvezi z nekaterimi natančno opredeljenimi odločbami nacionalnih sodišč. Koristi, ki izhajajo iz priznanja pravice do odškodnine zaradi napačne sodne odločbe, naj bi bile zato omejene. Vlada Združenega kraljestva meni, da bi bilo navedene koristi treba tehtati v razmerju do določenih zelo pomembnih interesov.

25      Prvič, v zvezi s tem opozarja na načelo pravne varnosti in načelo pravnomočnosti. Zakon predvideva spreminjanje sodnih odločb samo po pritožbeni poti. Tako ščiti stranko, ki v postopku uspe, in krepi splošni interes v zvezi s pravno varnostjo. V preteklosti je Sodišče kazalo več pripravljenosti za omejitev dometa načela učinkovitega varstva, da bi „zaščitilo načela, ki so osnova vsakega nacionalnega pravnega sistema, kot sta na primer pravna varnost in spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb, ki sta izraza navedenega načela“ (zgoraj navedena sodba Eco Swiss, točke od 43 do 48). Sprejetje odgovornosti države članice za napake sodišč bi lahko povzročilo zmedo v pravu in bi stranke v postopku pustilo v negotovosti glede njihovega položaja.

26      Drugič, vlada Združenega kraljestva navaja, da bi bila prizadeta avtoriteta in ugled sodne veje oblasti, če bi sodniška napaka v prihodnosti lahko pripeljala do odškodninske tožbe. Tretjič, navaja, da neodvisnost sodne veje oblasti pomeni temeljno načelo v ustavnem redu vseh držav članic in ga zato nikakor ne moremo šteti za pravo Skupnosti. Določitev odgovornosti države za ravnanje sodišč bi povzročilo nevarnost, da se vzbudi dvom o navedeni neodvisnosti.

27      Četrtič, priznanje pristojnosti nacionalnim sodiščem, da sama odločajo v zadevah, v katerih se uporablja pravo Skupnosti, pomeni strinjanje s tem, da navedena sodišča včasih naredijo napake, proti katerim ni mogoče vložiti pritožbe ali jih ni mogoče kako drugače popraviti. Ta pomanjkljivost se je vedno štela za sprejemljivo. Vlada Združenega kraljestva v zvezi s tem navaja, da če bi bila določena odgovornost države za napake sodne veje oblasti, tako da bi Sodišče lahko glede tega odločalo o vprašanjih za predhodno odločanje, bi imelo Sodišče ne le moč, da se izreče o pravilnosti odločb najvišjih nacionalnih sodišč, ampak bi lahko tudi presojalo resnost ali opravičljivost napak, ki bi jih ta sodišča storila. Ta položaj pa očitno ne bi pozitivno vplival na razmerje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki je bistvenega pomena.

28      Petič, vlada Združenega kraljestva navaja, da bi bilo težko določiti sodišče, ki bi bilo v navedenih zadevah pristojno za odločanje o odgovornosti držav članic, predvsem v Združenem kraljestvu, ki ima v tem smislu poseben sodni sistem, kar zadeva strogo uporabo načela stare decisis. Šestič, vlada Združenega kraljestva navaja, da bi bilo mogoče odgovornost za napake sodne veje oblasti pripisati državi članici, vendar bi bilo treba v enaki meri in pod enakimi pogoji določiti tudi odgovornost Skupnosti za napake sodišč Skupnosti.

29      G. Köbler ter avstrijska in nemška vlada posebej glede drugega vprašanja za predhodno odločanje navajajo, da bi pravni red vsake države članice moral določiti sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje v zadevah, v katerih se odloča o posameznih pravicah, ki temeljijo na pravu Skupnosti. Na to vprašanje bi bilo torej treba odgovoriti pritrdilno.

 Odgovor Sodišča

 Načelo odgovornosti države

30      Najprej je treba spomniti, da je Sodišče v več zadevah razsodilo, da sistem Pogodbe vsebuje načelo odgovornosti države članice za škodo, ki jo povzroči posameznikom s kršitvami prava Skupnosti, za katere je odgovorna (sodba z dne 19. novembra 1991 v združenih zadevah Francovich in drugi, C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I-5357, točka 35; zgoraj navedena sodba Brasserie de pêcheur in Factortame, točka 31; sodbe z dne 26. marca 1996 v zadevi British Telecommunications, C-392/93, Recueil, str. I-1631, točka 38; z dne 23. maja 1996 v zadevi Hedley Lomas, C-5/94, Recueil, str. I-2553, točka 24; z dne 8. oktobra 1996 v združenih zadevah Dillenkofer in drugi, C-178/94, C-179/94 in od C-188/94 do C-190/94, Recueil, str. I-4845, točka 20, in z dne 2. aprila 1998 v zadevi Norbrook Laboratoires, C-127/95, Recueil, str. I-1531, točka 106, ter zgoraj navedena sodba Haim, točka 26).

31      Sodišče je prav tako razsodilo, da navedeno načelo velja za vse primere, ko država članica krši pravo Skupnosti, in to ne glede na to, kateri organ države članice je s svojim ravnanjem ali opustitvijo povzročil kršitev (zgoraj navedena sodba Brasserie de pêcheur in Factortame, točka 32; sodba z dne 1. junija 1999 v zadevi Konle, C-302/97, Recueil, str. I-3099, točka 62, in zgoraj navedena sodba Haim, točka 27).

32      V mednarodnem pravnem redu se šteje država, ki je bila spoznana za odgovorno za kršitev posamezne mednarodne obveznosti, za enoten subjekt, ne glede na to, ali je bila za kršitev, zaradi katere je nastala škoda, odgovorna zakonodajna, sodna ali izvršilna veja oblasti. V pravnem redu Skupnosti mora zato še toliko bolj veljati, da morajo vsi organi države, vključno z zakonodajno vejo oblasti, pri opravljanju svojih nalog upoštevati določbe prava Skupnosti, ki neposredno urejajo položaj posameznikov (zgoraj navedena sodba Brasserie de pêcheur in Factortame, točka 34).

33      Glede na odločilno vlogo, ki jo ima sodna veja oblasti pri varstvu pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi pravil Skupnosti, bi bil popoln učinek teh pravic ogrožen in bi bilo varstvo pravic, ki jih določajo ta pravila, oslabljeno, če bi bilo izključeno, da lahko posamezniki pod določenimi pogoji dobijo odškodnino, kadar so kršene njihove pravice zaradi kršitve prava Skupnosti, nastale zaradi odločbe sodišča države članice, ki odloča na zadnji stopnji.

34      Glede tega je treba poudariti, da je sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, po definiciji zadnja instanca, pred katero lahko posamezniki uveljavljajo svoje pravice, ki jim jih priznava pravo Skupnosti. Kršitve omenjenih pravic iz odločbe navedenega sodišča, ki je postala pravnomočna, običajno ni več mogoče izpodbijati, tako da bi bili posamezniki prikrajšani za možnost uveljavljanja odgovornosti države z namenom doseči pravno varstvo svojih pravic.

35      Med drugim zlasti zato, da bi se preprečilo kršenje pravic, ki jih posameznikom podeljuje pravo Skupnosti, mora sodišče, zoper odločbe katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, na podlagi člena 234, tretji odstavek, ES na Sodišče poslati predlog za sprejetje predhodne odločbe.

36      Zato iz zahtev, ki so značilne za varstvo pravic posameznikov na podlagi prava Skupnosti, izhaja, da morajo imeti posamezniki možnost pred nacionalnim sodiščem zahtevati povrnitev nastale škode, ki je bila povzročena s kršitvijo omenjenih pravic zaradi odločbe, ki jo je izdalo sodišče na zadnji stopnji (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Brasserie du pêcheur in Factortame, točka 35).

37      Nekatere vlade so v okviru tega postopka predložile stališča in navajajo, da se načelo odgovornosti države za škodo, ki je bila povzročena posameznikom s kršitvami prava Skupnosti, ne more uporabiti za odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji. V tem pogledu so poudarile argumente, ki temeljijo predvsem na načelu pravne varnosti, še posebej pa na načelu pravnomočnosti ter na neodvisnosti in avtoriteti sodišča in tudi na tem, da ne obstaja sodišče, pristojno za odločanje o sporih glede odgovornosti države zaradi navedenih odločb.

38      Glede tega je treba opozoriti, da ni mogoče zanikati pomena načela pravnomočnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Eco Swiss, točka 46). S stališča zagotavljanja stabilnosti prava in pravnih razmerij kot tudi dobrega upravljanja sodstva je namreč potrebno, da sodnih odločb, potem ko postanejo pravnomočne po izčrpanju razpoložljivih pravnih sredstev ali po poteku rokov, ki so predvideni za navedena pravna sredstva, ni mogoče več spreminjati.

39      Vendar je treba upoštevati, da se zaradi priznanja načela odgovornosti države za odločbo, ki jo je izdalo sodišče zadnje stopnje, ne ustvarja dvom o pomenu pravnomočnosti omenjene odločbe. Postopek, katerega namen je uveljavitev odgovornosti države, nima istega cilja in ne vključuje nujno istih strank kot postopek, v katerem je prišlo do izdaje odločbe, ki je postala pravnomočna. Tožnik v postopku zaradi odgovornosti države pridobi ­– če je uspešen – obsodbo države na povrnitev nastale škode, kar pa ne vpliva nujno na pravnomočnost sodne odločbe, s katero je bila povzročena škoda. V vsakem primeru načelo odgovornosti države, ki je lastno pravnemu redu Skupnosti, zahteva omenjeno povrnitev škode, ne pa spremembo sodne odločbe, s katero je bila škoda povzročena.

40      Iz navedenega izhaja, da načelo pravnomočnosti ne nasprotuje uveljavitvi načela odgovornosti države za odločbo sodišča, ki odloča na zadnji stopnji.

41      Tudi argumentov, ki temeljijo na neodvisnosti in avtoriteti sodišča, ni mogoče podpreti.

42      Glede neodvisnosti sodišča je treba natančneje poudariti, da omenjeno načelo odgovornosti ne zadeva osebne odgovornosti sodnika, ampak odgovornost države. Zdi se, da možnost, da je država pod določenimi pogoji lahko odgovorna za sodne odločbe, ki so v nasprotju s pravom Skupnosti, ne pomeni posebne nevarnosti, da bi se s tem ustvaril dvom o neodvisnosti sodišča, ki odloča na zadnji stopnji.

43      Glede argumenta, ki temelji na nevarnosti zmanjšanja avtoritete sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, zaradi dejstva, da lahko na njegove odločbe, ki postanejo pravnomočne, posredno vpliva postopek, v katerem je mogoče zaradi navedenih razlogov uveljavljati odgovornost države, je treba poudariti, da obstoj pravnega sredstva pod določenimi pogoji dopušča povračilo za škodljive učinke zaradi zmotne sodne odločbe, kar je mogoče tudi šteti kot prispevek h kakovosti pravnega reda in tudi k avtoriteti sodne veje oblasti.

44      Več vlad je prav tako navedlo, da je določitev pristojnega sodišča za obravnavanje sporov v zvezi s povrnitvijo škode, ki je nastala zaradi omenjenih odločb, ovira za uporabo načela odgovornosti države za odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji.

45      V zvezi s tem je treba poudariti, da se mora ob upoštevanju razlogov, povezanih predvsem z obveznostjo zagotovitve varstva pravic posameznikom, ki jim jih zagotavlja pravo Skupnosti, načelo odgovornosti države, ki je lastno pravnemu redu Skupnosti, uporabljati za odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, državam članicam pa je naloženo, da zadevnim osebam omogočijo uveljavljanje navedenega načela, tako da jim dajo na voljo primerna pravna sredstva. Uporaba navedenega načela ne more biti onemogočena zaradi neobstoja pristojnega sodišča.

46      Po ustaljeni sodni praksi mora notranji pravni red vsake države članice, kadar ni pravila Skupnosti, določiti pristojna sodišča in pravila postopka za pravna sredstva pred sodiščem, katerih namen je zagotoviti popolno varstvo pravic, ki so upravičencem zagotovljene s pravom Skupnosti (glej sodbi z dne 16. decembra 1976 v zadevi Rewe, 33/76, Recueil, str. 1989, točka 5, in v zadevi Comet, 45/76, Recueil, str. 2043, točka 13, sodbo z dne 27. februarja 1980 v zadevi Just, 68/79, Recueil, str. 501, točka 25, zgoraj navedeno sodbo Francovich in drugi, točka 42, in sodbo z dne 14. decembra 1995 v zadevi Peterbroeck, C-312/93, Recueil, str. I‑4599, točka 12)

47      Ker je določeno, da morajo države članice v vsakem primeru zagotoviti učinkovito varstvo pravic posameznikov, ki izhajajo iz pravnega reda Skupnosti, Sodišče tako ni pristojno za reševanje težav glede pristojnosti, ki se lahko pojavijo, pri načrtovanju organizacije nacionalnih sodišč in pri opredelitvi določenih pravnih dejanj, ki temeljijo na pravu Skupnosti (sodba z dne 18. januarja 1996 v zadevi SEIM, C-446/93, Recueil, str. I-73, točka 32, in zgoraj navedena sodba Dorsch Consult, točka 40).

48      Dodati je treba, da čeprav so lahko ugotovitve, povezane s spoštovanjem načela pravnomočnosti ali neodvisnosti sodišč, za nacionalne pravne sisteme navdih za omejitve, ki so po navadi zelo stroge glede možnosti, da se ugotovi odgovornost države za škodo, ki je bila povzročena z zmotnimi sodnimi odločbami, pa navedene ugotovitve niso take, da bi to možnost absolutno izključile. Uporaba načela odgovornosti države za sodne odločbe je bila namreč sprejeta v eni od oblik oziroma kako drugače v večini držav članic, kot je omenil generalni pravobranilec v točkah od 77 do 82 sklepnih predlogov, toda prav tako pod strogimi in raznovrstnimi pogoji.

49      Glede tega se lahko poudari tudi, da EKČP, še posebej pa njen člen 41, Evropskemu sodišču za človekove pravice omogoča, da naloži državi, ki je kršila temeljne pravice, da oškodovancu povrne škodo, ki je nastala zaradi navedenega ravnanja. Iz sodne prakse navedenega sodišča izhaja, da lahko navedeno odškodnino prisodi tudi, kadar je kršitev posledica odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji (glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 21. marca 2000 v zadevi Dulaurans proti Franciji, še neobjavljena).

50      Iz navedenega izhaja, da se lahko načelo, po katerem so države članice dolžne povrniti škodo, ki je bila posameznikom povzročena s kršitvami prava Skupnosti, za katere so odgovorne, v enaki meri uporabi tudi, kadar zadevna kršitev izhaja iz odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji. Dolžnost pravnega reda vsake države članice je, da določi, katero sodišče je pristojno za odločanje o sporih za povrnitev te škode.

 Pogoji za odgovornost države

51      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo biti za odgovornost države članice za povrnitev škode, ki je posameznikom nastala s kršitvami prava Skupnosti, za katere je odgovorna, izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da so s kršenim pravnim pravilom posameznikom podeljene pravice, da je kršitev dovolj huda in da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki je nastala oškodovancem (zgoraj navedena sodba Haim, točka 36).

52      Odgovornost države za škodo, ki je povzročena z odločbo nacionalnega sodišča – ki odloča na zadnji stopnji – ki je v nasprotju s pravilom prava Skupnosti, urejajo isti pogoji.

53      Posebej v zvezi z drugim od pogojev in njegovo uporabo pri ugotavljanju morebitne odgovornosti države zaradi odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, je treba upoštevati posebnosti glede vloge sodstva kot tudi zakonite zahteve po pravni varnosti, kar v enaki meri navajajo tudi države članice, ki so v tej zadevi predložile stališča. Država je lahko odgovorna zaradi kršitve prava Skupnosti, ki je bila storjena s tako odločbo, le izjemoma, in sicer če je sodišče očitno kršilo pravo, ki bi ga moralo uporabiti.

54      Da bi se ugotovilo, ali je ta pogoj izpolnjen, mora nacionalno sodišče ob obravnavanju odškodninskega zahtevka upoštevati vse okoliščine, ki opredeljujejo dejanje, ki ga obravnava.

55      Med temi okoliščinami so zlasti stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila, namernost kršitve, opravičljivost pravne zmote, stališče, ki ga je v posameznem primeru zavzela institucija Skupnosti, in neizpolnitev dolžnosti zadevnega nacionalnega sodišča v zvezi s predlogom za sprejetje predhodne odločbe po členu 234, tretji odstavek, ES.

56      Kršitev prava Skupnosti je v vsakem primeru dovolj huda, kadar je bila zadevna kršitev storjena z očitno kršitvijo sodne prakse Sodišča v zadevi (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Brasserie du pêcheur in Factortame, točka 57).

57      Trije pogoji, ki so omenjeni v točki 51 te sodbe, so nujni in zadostni za to, da posameznik pridobi pravico do odškodnine, pri tem pa ni izključeno, da je lahko ugotovljena odgovornost države na podlagi manj strogih pogojev, če tako določa nacionalno pravo (glej zgoraj navedeno sodbo Brasserie du pêcheur in Factortame, točka 66).

58      Kadar obstaja pravica do povrnitve škode, ki ima, ko so izpolnjeni navedeni pogoji, podlago neposredno v pravu Skupnosti, mora država v okviru pravil nacionalnega prava o odgovornosti povrniti posledice povzročene škode, pri čemer je treba upoštevati, da pogoji, ki jih glede povrnitve škode določa nacionalna zakonodaja, ne smejo biti manj ugodni od tistih glede podobnih zahtevkov po nacionalnem pravu in ne smejo biti določeni tako, da praktično onemogočajo ali zelo otežijo uveljavitev povrnitve škode (zgoraj navedeni sodbi Francovich in drugi, točke od 41 do 43, in Norbrook Laboratories, točka 111).

59      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da se lahko načelo, po katerem so države članice dolžne povrniti škodo, ki je bila posameznikom povzročena s kršitvami prava Skupnosti, za katere so odgovorne, v enaki meri uporabi tudi, kadar zadevna kršitev izhaja iz odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, če so s kršenim pravnim pravilom posameznikom podeljene pravice, če je kršitev dovolj huda in če obstaja neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, ki je nastala oškodovancem. Kadar zadevna kršitev izhaja iz navedene odločbe, mora – da bi se ugotovilo, ali je kršitev dovolj huda – pristojno nacionalno sodišče ob upoštevanju posebnosti sodne funkcije ugotoviti, ali je navedena kršitev očitna. Dolžnost pravnega reda vsake države članice pa je, da določi sodišče, ki je pristojno za odločanje o sporih v zvezi s povrnitvijo navedene škode.

 Tretje vprašanje

60      Treba je spomniti, da po ustaljeni sodni praksi Sodišče na podlagi člena 234 ES ni pristojno ugotavljati skladnosti nacionalne določbe s pravom Skupnosti. Sodišče lahko iz besedila vprašanj, ki jih je postavilo nacionalno sodišče, in ob upoštevanju dejstev, ki jih je to navedlo, izlušči bistvene dele, ki so pomembni za razlago prava Skupnosti, da bi navedenemu sodišču omogočilo rešiti pravno vprašanje, ki ga obravnava (glej zlasti sodbo z dne 3. marca 1994 v združenih zadevah Eurico Italia in drugi, C-332/92, C-333/92 in C-335/92, Recueil, str. I‑711, točka 19).

61      Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 48 Pogodbe in člen 7(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev znotraj Skupnosti (UL L 257, str. 2) razlagati tako, da v okoliščinah, ki jih določa člen 50a GG, nasprotujeta priznanju posebnega dodatka za delovno dobo, ki je glede na razlago, ki jo je podalo Verwaltungsgerichtshof v svoji sodbi z dne 24. junija 1998, nagrada za zvestobo.

 Stališča, predložena Sodišču

62      G. Köbler je v uvodu navedel, da poseben dodatek za delovno dobo, ki ga določa člen 50a GG, ni nagrada za zvestobo, ampak običajna sestavina plače, kot je na začetku presodilo tudi Verwaltungsgerichtshof. Do izdaje sodbe Verwaltungsgerichtshof z dne 24. junija 1998 ni nobeno avstrijsko sodišče štelo, da je omenjeni dodatek nagrada za zvestobo.

63      G. Köbler je navedel, da tudi ob predpostavki, da je navedeni dodatek nagrada za zvestobo, in tudi če navedena nagrada upravičuje posredno diskriminacijo, glede te zadeve ne obstaja ustaljena in zanesljiva sodna praksa Sodišča. Verwaltungsgerichtshof je v navedenih okoliščinah prekoračilo pooblastila, ker je umaknilo predlog za sprejetje predhodne odločbe in samo izdalo odločbo, čeprav sta razlaga in opredelitev pojmov prava Skupnosti v izključni pristojnosti Sodišča.

64      G. Köbler je na koncu navedel, da merila za priznanje posebnega dodatka za delovno dobo izključujejo, da bi bila upravičena posredna diskriminacija, ki je bila uporabljena proti njemu. Ta dodatek se izplača neodvisno od tega, na kateri avstrijski univerzi je vlagatelj zahteve opravljal svojo funkcijo, in tudi če vseh petnajst let ni neprekinjeno predaval v isti panogi.

65      Republika Avstrija je navedla, da Sodišče ne more razlagati nacionalnega prava in da je treba tretje vprašanje za predhodno odločanje razumeti tako, da hoče predložitveno sodišče pridobiti razlago člena 48 Pogodbe. Glede tega navaja, da navedena določba ni v nasprotju s plačnim sistemom, ki glede kandidata za službo dopušča upoštevanje pridobljenih izkušenj pri drugih nacionalnih ali tujih delodajalcih, da bi se mu določila plača, in ki med drugim predvideva tudi dodatek, ki ga je mogoče opredeliti kot nagrado za zvestobo, njegova določitev pa je povezana z dolžino zaposlitve pri istem delodajalcu.

66      Republika Avstrija je pojasnila, da je ob upoštevanju dejstva, da ima G. Köbler kot redni univerzitetni profesor sklenjeno delovno razmerje po javnem pravu, njegov delodajalec avstrijska država. Zato profesor, ki prestopi z ene avstrijske univerze na drugo, ne zamenja delodajalca. Republika Avstrija je navedla, da so v Avstriji tudi zasebne univerze. Profesorji, ki tam predavajo, so uslužbenci navedenih institucij, in ne države, zato za njihova delovna razmerja ne veljajo določbe GG.

67      Komisija navaja, da člen 50a GG ni skladen s členom 48 Pogodbe, ker vsebuje diskriminacijo med delovno dobo, dopolnjeno na avstrijskih univerzah, in tisto, dopolnjeno na univerzah drugih držav članic.

68      Po mnenju Komisije si je Verwaltungsgerichtshof pri svoji končni presoji napačno razlagalo obseg zgoraj navedene sodbe Schöning-Kougebetopoulou. Komisija ob upoštevanju novih pogojev za razlago nacionalnega prava meni, da bi moralo navedeno sodišče vztrajati pri vloženem predlogu za sprejetje predhodne odločbe in ga spremeniti. Načeloma ni Sodišče nikoli izrecno odločilo, da lahko nagrada za zvestobo upravičuje diskriminatorno določbo glede delavcev iz drugih držav članic.

69      Komisija je med drugim navedla, da če je treba poseben dodatek za delovno dobo iz postopka v glavni stvari šteti za nagrado za zvestobo, to ne more biti ovira za prosto gibanje delavcev. Meni, da pravo Skupnosti v načelu ne prepoveduje poskusov delodajalca, da bi obdržal izkušene delavce tako, da zaposlenim obljubi povišanje plače ali nagrado glede na delovno dobo, ki so jo dopolnili pri njem. Kljub temu se „nagrada za zvestobo“, ki je določena v členu 50a GG, razlikuje od nagrad, ki imajo učinek samo znotraj podjetij, zato ker deluje na stopnji zadevne države članice, ker izključuje druge države članice in ker neposredno učinkuje na prosto gibanje predavateljev. Poleg tega avstrijske univerze ne bi bile v konkurenčnem razmerju samo z ustanovami v drugih državah članicah, ampak tudi med seboj. Tako navedena določba nima učinkov samo glede druge vrste konkurence.

 Odgovor Sodišča

70      Poseben dodatek za delovno dobo, ki ga je določila avstrijska država kot delodajalec, pomeni za univerzitetne profesorje v smislu člena 50a GG dodatno denarno ugodnost k osnovni plači, v katero je že vključen dodatek za delovno dobo. Univerzitetni profesor prejema omenjeni dodatek, če je najmanj petnajst let opravljal svoj poklic pri avstrijski univerzi in če je poleg tega najmanj štiri leta prejemal običajni dodatek za delovno dobo.

71      Zato člen 50a GG za določitev posebnega dodatka za delovno dobo, ki ga predpisuje, izključuje vsakršno možnost upoštevanja delovne dobe profesorja, ki jo je pridobil v drugi državi članici, in ne v Avstriji.

72      Zato je treba ugotoviti, da lahko navedena ureditev ovira prosto gibanje delavcev na dva načina.

73      Prvič, taka ureditev je v škodo delavcev migrantov, ki so prebivalci drugih držav članic, in ne Republike Avstrije, ker jim ne priznava delovne dobe, ki so jo kot univerzitetni profesorji dopolnili v navedenih državah, samo zato, ker je niso dopolnili na avstrijski univerzi (glej v tem smislu glede podobne grške določbe sodbo z dne 12. marca 1998 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-187/96, Recueil, str. I-1095, točki 20 in 21).

74      Drugič, popolna zavrnitev priznanja delovne dobe, ki so jo kot univerzitetni profesorji pridobili v drugi državi članici, ne pa v Republiki Avstriji, je omejevanje prostega gibanja delavcev, ki opravljajo delo v Avstriji, ker jih določba odvrača od tega, da bi zapustili svojo državo, da bi uživali navedeno svoboščino. Po vrnitvi v Avstrijo se njihova leta delovnih izkušenj, ki so jih pridobili kot univerzitetni profesorji v drugi državi članici in tudi pri opravljanju podobne dejavnosti, ne upoštevajo za poseben dodatek za delovno dobo, ki je določen v členu 50a GG.

75      Na navedene ugotovitve ne vpliva okoliščina, ki jo je navedla Republika Avstrija, da je plača univerzitetnih profesorjev migrantov zaradi možnosti, ki jo določa člen 48(3) GG, da se jim določi povišana osnovna plača, da bi se spodbujalo zaposlovanje profesorjev s tujih univerz, boljša od tiste, ki jo prejemajo avstrijski univerzitetni profesorji, vključno s posebnim dodatkom za delovno dobo.

76      Člen 48(3) GG po eni strani namreč določa samo možnost, ne zagotavlja pa, da bo profesor s tuje univerze od imenovanja naprej na avstrijski univerzi dobival višjo plačo, kot jo imajo profesorji avstrijskih univerz z enakimi delovnimi izkušnjami. Po drugi strani pa je dodatek k plači, ki se po členu 48(3) GG lahko ponudi od imenovanja naprej, povsem drugačne narave kot pa poseben dodatek za delovno dobo. Zato omenjena določba ne omejuje tega, da bi člen 50a GG povzročil neenakost plač med univerzitetnimi profesorji migranti in avstrijskimi univerzitetnimi profesorji, zaradi česar omejuje prosto gibanje delavcev, zagotovljeno s členom 48 Pogodbe.

77      Posledično ukrep, kot je priznanje posebnega dodatka za delovno dobo, kot ga določa člen 50a GG, lahko omeji prosto gibanje delavcev, kar pa je načeloma prepovedano po členu 48 Pogodbe in členu 7(1) Uredbe št. 1612/68. Navedeni ukrep bi bil sprejemljiv samo, če bi uresničeval zakoniti namen, ki bi bil združljiv s Pogodbo, in če bi bil upravičen zaradi nujnih razlogov v javnem interesu. Toda tudi če bi bilo tako, bi morala njena uporaba sama po sebi zagotavljati uresničitev zadevnega namena in ne bi smela presegati tistega, kar je nujno za dosego omenjenega cilja (glej zlasti sodbe z dne 31. marca 1993 v zadevi Kraus, C-19/92, Recueil, str. I-1663, točka 32; z dne 30. novembra 1995 v zadevi Gebhard, C‑55/94, Recueil, str. I-4165, točka 37, in z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C‑415/93, Recueil, str. I-4921, točka 104).

78      Verwaltungsgerichtshof je v sodbi z dne 24. junija 1998 odločilo, da poseben dodatek za delovno dobo, ki ga določa člen 50a GG, po nacionalnem pravu pomeni nagrado, katere namen je nadomestilo avstrijskim univerzitetnim profesorjem za zvestobo svojemu delodajalcu, to je avstrijski državi.

79      Zato je treba presoditi, ali dejstvo, da lahko ta posebni dodatek za delovno dobo po nacionalnem pravu pomeni nagrado za zvestobo, morda ne pomeni, da je urejen po pravu Skupnosti in da lahko zaradi nujnih razlogov v javnem interesu upravičuje omejitev prostega gibanja, ki jo pomeni omenjeno nadomestilo.

80      Sodišče še ni imelo priložnosti odločati, ali bi lahko nagrada za zvestobo upravičevala omejitev prostega gibanja delavcev.

81      Sodišče je v točki 27 zgoraj navedene sodbe Schöning-Kougebetopolou in točki 49 sodbe z dne 30. novembra 2000 v zadevi Österreichischer Gewerkschaftbund (C-195/98, Recueil, str. I-10497) zavrnilo argumente nemške in avstrijske vlade. Sodišče je namreč odločilo, da zadevna ureditev nikakor ne more nadomestiti delavčeve zvestobe delodajalcu, ker je bilo povišanje plače, ki ga je tak delavec prejel za svojo delovno dobo, določeno glede na leta delovne dobe, ki jih je dopolnil pri več delodajalcih. Ker povišanje plače v zadevah, ki so pripeljale do navedenih sodb, ni pomenilo nagrade za zvestobo, Sodišču ni bilo treba presoditi, ali tovrstna nagrada lahko upravičuje omejitev prostega gibanja delavcev.

82      Verwaltungsgerichtshof je v tem primeru v sodbi z dne 24. junija 1998 odločilo, da je poseben dodatek za delovno dobo, ki je določen v členu 50a GG, nadomestilo za delavčevo zvestobo enemu samemu delodajalcu.

83      Čeprav ni izključeno, da je namen nagrajevanja za zvestobo delavcev svojim delodajalcem v okviru politike univerzitetnega raziskovanja ali poučevanja nujni razlog v javnem interesu, je treba omeniti, da določba v postopku v glavni stvari zaradi posameznih značilnosti pomeni omejitev, ki ne more biti upravičena z omenjenim namenom.

84      Čeprav so po eni strani vsi profesorji avstrijskih javnih univerz uslužbenci istega delodajalca, to je avstrijske države, pa so zaposleni na različnih univerzah. Na trgu delovne sile univerzitetnih profesorjev so različne avstrijske univerze v konkurenčnem odnosu ne le z univerzami iz drugih držav članic in tretjih držav, ampak tudi med seboj. Glede te druge vrste konkurence je treba ugotoviti, da zadevna določba v postopku v glavni stvari ne spodbuja zvestobe profesorja avstrijski univerzi, kjer opravlja svojo funkcijo.

85      Poseben dodatek za delovno dobo je po drugi strani mišljen kot nadomestilo za zvestobo delavcev svojemu delodajalcu, hkrati pa pomeni tudi nadomestilo za avstrijske univerzitetne profesorje, ki nadaljujejo opravljanje svojega poklica na avstrijskem ozemlju. Navedeni dodatek torej lahko vpliva tudi na to, ali si bodo profesorji izbrali zaposlitev na avstrijski univerzi ali na univerzi v drugi državi članici.

86      Zato omenjeni posebni dodatek za delovno dobo v postopku v glavni stvari ni le nadomestilo za delavčevo zvestobo delodajalcu. Prav tako povzroča tudi delitev trga delovne sile univerzitetnih profesorjev na avstrijskem ozemlju in ni v skladu s samim načelom prostega gibanja delavcev.

87      Iz navedenega izhaja, da ukrep, kot je poseben dodatek za delovno dobo, ki je določen v členu 50a GG, pomeni omejitev prostega gibanja delavcev in ga ni mogoče upravičiti z nujnimi razlogi v javnem interesu.

88      Zato je treba na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 48 Pogodbe in člen 7(1) Uredbe št. 1612/68 razlagati tako, da pod pogoji, ki so določeni v členu 50a GG, nasprotujeta priznanju posebnega dodatka za delovno dobo, ki glede na razlago Verwaltungsgerichtshof v sodbi z dne 24. junija 1998 pomeni nagrado za zvestobo.

 Četrto in peto vprašanje

89      Predložitveno sodišče v četrtem in petem vprašanju, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je v postopku v glavni stvari zaradi kršitve prava Skupnosti s sodbo Verwaltungsgerichtshof z dne 24. junija 1998 odgovorna država članica.

 Stališča, predložena Sodišču

90      G. Köbler, nemška vlada in Komisija v zvezi s četrtim vprašanjem navajajo, da ima člen 48 Pogodbe neposreden učinek in da daje posameznikom subjektivne pravice, ki so jih nacionalni organi in sodišča dolžni varovati.

91      Republika Avstrija navaja, da ni treba odgovoriti na četrto vprašanje, razen če je Sodišče na prejšnja vprašanja odgovorilo tako, kot je predlagala. Če bi bilo četrto vprašanje postavljeno, ker je bilo pritrdilno odgovorjeno na tretje vprašanje, glede katerega meni, da ni sprejemljivo, Sodišču predlaga, naj ne odgovori na četrto vprašanje. Med drugim navaja, da navedeno vprašanje ni jasno, ker predložitveni sklep v tem delu ni obrazložen.

92      G. Köbler glede petega vprašanja navaja, da je nanj treba pritrdilno odgovoriti, ker ima Sodišče na voljo vse podatke za odločitev, ali je Verwaltungsgerichtshof v postopku v glavni stvari očitno in huje zlorabilo svoje pooblastilo za odločanje.

93      Republika Avstrija meni, da morajo nacionalna sodišča uporabljati merila za odgovornost držav članic za škodo, ki je povzročena posameznikom s kršitvami prava Skupnosti.

94      Če bi Sodišče odgovorilo na vprašanje, ali je podana odgovornost Republike Avstrije, pa zatrjuje, prvič, da s členom 177 Pogodbe ES (postal člen 234 ES) posameznikom niso podeljene pravice. Meni torej, da navedeni pogoj za odgovornost ni izpolnjen.

95      Drugič, ni mogoče zanikati, da imajo nacionalna sodišča v okviru sojenja o zadevi široko pooblastilo pri odločanju o tem, ali bodo predložila predlog za sprejetje predhodne odločbe. Republika Avstrija glede tega navaja, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Schöning-Kougebetopolou ugotovilo, da nagrade za zvestobo načeloma ne nasprotujejo določbam o prostem gibanju delavcev, Verwaltungsgerichtshof pa je pravilno ugotovilo, da bi lahko v postopku, ki ga je vodilo, samo odločilo o vprašanjih prava Skupnosti.

96      Tretjič, če bi Sodišče priznalo, da Verwaltungsgerichtshof v svoji sodbi z dne 24. junija 1998 ni spoštovalo prava Skupnosti, ravnanja navedenega sodišča v nobenem primeru ni mogoče opredeliti kot hudo kršitev navedene pravice.

97      Četrtič, Republika Avstrija navaja, da to, da je Verwaltungsgerichtshof umaknilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Sodišču, nikakor ne more biti v vzročni zvezi s škodo, ki jo v tem primeru navaja G. Köbler. Taka trditev temelji namreč na povsem nesprejemljivi domnevi, da bi bile, če predlog ne bi bil umaknjen, s predhodno odločbo Sodišča trditve G. Köblerja nujno potrjene. Povedano drugače bi to pomenilo, da škoda zaradi neplačila posebnega dodatka za delovno dobo za čas od 1. januarja 1995 do 28. februarja 2001 ne bi nastala, če bi se vztrajalo pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe in bi bila izdana odločba Sodišča. Vendar pa ni mogoče podpreti trditve stranke v postopku v glavni stvari, ki temelji na predpostavki o tem, kaj bi Sodišče odločilo v primeru predloga za sprejetje predhodne odločbe, niti ni dovoljeno zahtevati odškodnine iz tega naslova.

98      Nemška vlada navaja, da mora pristojno nacionalno sodišče ugotoviti, ali so pogoji za odgovornost države članice izpolnjeni.

99      Komisija meni, da v postopku v glavni stvari država članica ni odgovorna. Čeprav je po njenem mnenju Verwaltungsgerichtshof v sodbi z dne 24. junija 1998 napačno razlagalo zgoraj navedeno sodbo Schöning‑Kougebetopolou in je med drugim kršilo člen 48 Pogodbe, ko je odločilo, da člen 50a GG ni v nasprotju s pravom Skupnosti, pa je bila to neke vrste upravičena kršitev.

 Odgovor Sodišča

100    Iz sodne prakse Sodišče izhaja, da bi morala sprejeta merila, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati odgovornost držav članic za škodo, povzročeno posameznikom, načeloma izvajati nacionalna sodišča (zgoraj navedenaa sodba Brasserie du pêcheur in Factortame, točka 58) v skladu z usmeritvijo, ki jo je Sodišče določilo za uporabo navedenih meril (zgoraj navedeni sodbi Brasserie du pêcheur in Factortame, točke od 55 do 57, in British Telecommunications, točka 41, sodba z dne 17. oktobra 1996 v združenih zadevah Denkavit in drugi, C‑283/94, C-291/94 in C‑292/94, Recueil, str. I-5063, točka 49, in zgoraj navedena sodba Konle, točka 58).

101    Vendar ima Sodišče v tej zadevi na voljo vse podatke, da presodi, ali so izpolnjeni pogoji, potrebni za ugotovitev odgovornosti države članice.

 Kršeno pravno pravilo, s katerim morajo biti posameznikom podeljene pravice

102    Pravila prava Skupnosti, katerih kršitev se obravnava v postopku v glavni stvari, predstavljata, kot je razvidno iz odgovora na tretje vprašanje, člen 48 Pogodbe in člen 7(1) Uredbe št. 1612/68. Navedeni določbi natančneje določata posledice temeljnega načela prostega gibanja delavcev znotraj Skupnosti in prepovedujeta vsakršno diskriminacijo med delavci držav članic na podlagi državljanstva, med drugim v zvezi s plačilom.

103    Ni sporno, da navedene določbe posameznikom podeljujejo pravice.

 Dovolj huda kršitev

104    Za uvod je treba upoštevati postopek, v katerem je bila izdana sodba Verwaltungsgerichshof z dne 24. junija 1998.

105    V postopku, ki poteka med G. Köblerjem in Bundesminister für Wissenschaft, Forschung und Kunst (zvezno ministrstvo za znanost, raziskovanje in umetnost) glede zavrnitve tega, da bi G. Köblerju priznali poseben dodatek za delovno dobo po členu 50a GG, je navedeno sodišče s sklepom z dne 22. oktobra 1997, ki je v tajništvu Sodišča zaveden pod številko C‑382/97, Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje o razlagi člena 48 Pogodbe in členov od 1 do 3 Uredbe št. 1612/68.

106    Verwaltungsgerichtshof v navedenem sklepu predvsem navaja, da je za odločitev v zadevi, ki jo obravnava, „posebnega pomena védenje o tem, ali je to, da avstrijski zakonodajalec kot pogoj za poseben dodatek za delovno dobo za redne univerzitetne profesorje, ki nima značaja nagrade za zvestobo niti značaja nadomestila, ampak je sestavni del plače v okviru postopka napredovanja v plačne razrede, določa delovno dobo petnajst let, ki mora biti dopolnjena na avstrijski univerzi, v nasprotju s pravom Skupnosti, kot ga določa člen 48 Pogodbe [...]“.

107    Najprej je treba opozoriti, da je iz predložitvenega sklepa nedvomno razvidno, da je Verwaltungsgerichtshof presodilo, da glede na nacionalno pravo poseben dodatek za delovno dobo ni nagrada za zvestobo.

108    Iz pisnih stališč avstrijske vlade v zadevi C-382/97 je razvidno, da je ta vlada, da bi dokazala, da člen 50a GG ne more pomeniti kršitve načela prostega gibanja delavcev, kot ga določa člen 48 Pogodbe, samo zatrjevala, da poseben dodatek za delovno dobo, ki je določen s to določbo, pomeni nagrado za zvestobo.

109    Na koncu je treba spomniti, da je Sodišče v točkah 22 in 23 zgoraj navedene sodbe Schöning-Kougebetopoulou že odločilo, da lahko ukrep, ki plačo delavca pogojuje z delovno dobo, pri čemer pa izključuje vsakršno možnost upoštevanja trajanja zaposlitve, krši člen 48 Pogodbe.

110    Glede na to, da je Sodišče po eni strani že odločilo, da lahko tak ukrep krši to določbo Pogodbe, in da po drugi strani edina utemeljitev, ki jo je avstrijska vlada v zvezi s tem navedla, ob upoštevanju samega predložitvenega sklepa ni bila upoštevna, je tajnik Sodišča z dopisom z dne 11. marca 1998 Verwaltungsgerichtshof posredoval zgoraj navedeno sodbo Schöning‑Kougebetopoulou, da bi mu omogočil presojo, ali razpolaga s podatki za razlago prava Skupnosti, ki jih potrebuje za odločitev v sporu, ki ga obravnava, in ga vprašalo, ali ob upoštevanju navedene sodbe vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

111    Verwaltungsgerichtshof je s sklepom z dne 25. marca 1998 od strank v zadevi zahtevalo, naj se izrečejo o zahtevi tajnika Sodišča, in pri tem pripomnilo, da je bilo pravno vprašanje, ki je predmet postopka predhodnega odločanja, rešeno v korist G. Köblerja.

112    Verwaltungsgerichtshof je s sklepom z dne 24. junija 1998 umaknilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ker je menilo, da vztrajanje pri predlogu ne bi koristilo rešitvi spora. Navedlo je, da je v tem primeru odločilno to, da se ugotovi, ali je poseben dodatek za delovno dobo, ki je določen v členu 50a GG, nagrada za zvestobo, in da je o tem vprašanju treba odločiti v okviru nacionalnega prava.

113    Glede tega je Verwaltungsgerichtshof v sodbi z dne 24. junija 1998 ugotovilo, da „[je] odstopilo od načela iz svojega sklepa z dne 22. oktobra 1997, [...] da poseben dodatek za delovno dobo rednih univerzitetnih profesorjev nima značaja nagrade za zvestobo niti značaja drugačne vrste nagrade“, in da „je odstopilo od pravne razlage, oblikovane tako, da ni zavezujoča v razmerju do strank postopka o upravnem sporu“. Verwaltungsgerichtshof je v navedeni sodbi namreč ugotovilo, da je navedeni dodatek nagrada za zvestobo.

114    Iz navedenega izhaja, da je po tem, ko je tajnik Sodišča Verwaltungsgerichtshof vprašal, ali vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe, navedeno sodišče spremenilo pravno opredelitev posebnega dodatka za delovno dobo po nacionalnem pravu.

115    Verwaltungsgerichtshof je po tej spremembi pravne opredelitve posebnega dodatka za delovno dobo, ki je določen v členu 50a GG, zavrnilo tožbo G. Köblerja. V svoji sodbi z dne 24. junija 1998 je namreč na podlagi zgoraj navedene sodbe Schöning-Kougebetopoulou sklepalo, da je navedeni dodatek, ker ga je treba opredeliti za nagrado za zvestobo, lahko upravičen, tudi če bi bil v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, ki ga določa člen 48 Pogodbe.

116    Iz točk 80 in 81 te sodbe je razvidno, da se Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Schöning‑Kougebetopoulou ni izreklo o vprašanju, ali in pod katerimi pogoji bi omejitev prostega gibanja delavcev, ki vključuje nagrado za zvestobo, lahko bila upravičena. Ugotovitve, do katerih je Verwaltungsgerichtshof prišlo na podlagi navedene sodbe, temeljijo na zmotnem razumevanju le-te.

117    Zato bi Verwaltungsgerichtshof – glede na to, da je po eni strani spremenilo svojo razlago nacionalnega prava in ukrep iz člena 50a GG opredelilo kot nagrado za zvestobo, potem ko mu je bila poslana zgoraj navedena sodba Schöning‑Kougebetopoulou, in da po drugi strani Sodišče ni imelo več možnosti, da bi se izreklo o vprašanju, ali je lahko omejitev prostega gibanja delavcev, ki vsebuje nagrado za zvestobo, upravičena – moralo vztrajati pri svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

118    Navedeno sodišče namreč ni moglo ugotoviti, da rešitev navedenega pravnega vprašanja v zadevi izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča ali da ne dopušča nobenega razumnega dvoma (glej sodbo z dne 6. oktobra 1982 v zadevi CILFIT in drugi, 283/81, Recueil, str. 3415, točki 14 in 16). Zato je bilo dolžno v smislu člena 177, tretji odstavek, Pogodbe vztrajati pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

119    Poleg tega, kot je razvidno iz odgovora na tretje vprašanje, ukrep, kakršen je poseben dodatek za delovno dobo, ki je določen v členu 50a GG, četudi bi bil opredeljen kot nagrada na zvestobo, pomeni omejitev prostega gibanja delavcev in je v nasprotju s pravom Skupnosti. Verwaltungsgerichtshof je zato s svojo sodbo z dne 24. junija 1998 kršilo pravo Skupnosti.

120    Treba je torej ugotoviti, ali ima navedena kršitev prava Skupnosti take značilnosti, da je očitna, upoštevajoč predvsem okoliščine, ki se pri tem upoštevajo v skladu z navedbami v točkah 55 in 56 te sodbe.

121    V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da kršitev pravil Skupnosti, ki je predmet odgovora na tretje vprašanje, ne more biti opredeljena tako.

122    Pravo Skupnosti namreč izrecno ne ureja vprašanja, ali bi bil lahko delodajalčev ukrep nagraditve delavca za zvestobo, kot je nagrada za zvestobo, ki pomeni oviro za prosto gibanje delavcev, upravičen in torej skladen s pravom Skupnosti. Na navedeno vprašanje ni odgovora v sodni praksi Sodišča. Poleg tega ta odgovor ni bil očiten.

123    Drugič, okoliščina, da bi nacionalno sodišče v zadevi moralo, kot je ugotovljeno v točki 118 te sodbe, vztrajati pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ne more spremeniti te ugotovitve. Verwaltungsgerichtshof se je namreč v tem primeru odločilo, da umakne predlog za sprejetje predhodne odločbe, ker je presodilo, da je bil odgovor na vprašanje o pravu Skupnosti že podan v zgoraj navedeni sodbi Schöning-Kougebetopoulou. Zaradi napačnega razumevanja te sodbe je torej Verwaltungsgerichtshof presodilo, da tega vprašanja ni več treba predložiti v razlago Sodišču.

124    V teh okoliščinah in upoštevajoč okoliščine tega primera ni mogoče ugotoviti, da je v točki 119 te sodbe ugotovljena kršitev očitna in torej dovolj huda.

125    Treba je dodati, da ta odgovor ne vpliva na obveznosti zadevne države članice, ki izhajajo iz odgovora na tretje vprašanje za predhodno odločanje.

126    Na četrto in peto vprašanje je treba torej odgovoriti, da kršitev prava Skupnosti, kot je kršitev, ki je v okoliščinah postopka v glavni stvari posledica sodbe Verwaltungsgerichtshof z dne 24. junija 1998, nima značaja očitne kršitve, ki se zahteva za to, da se po pravu Skupnosti lahko ugotovi odgovornost države članice za odločbo enega od njenih sodišč, ki odloča na zadnji stopnji.

 Stroški

127    Stroški avstrijske, nemške, francoske in nizozemske vlade ter vlade Združenega kraljestva in Komisije, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v okviru odločanja o vprašanjih, ki jih je Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien predložilo s sklepom z dne 7. maja 2001, razsodilo:

1)      Načelo, po katerem so države članice dolžne povrniti škodo, ki je bila posameznikom povzročena s kršitvami prava Skupnosti, za katere so odgovorne, se lahko v enaki meri uporabi tudi, kadar zadevna kršitev izhaja iz odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, če so s kršenim pravnim pravilom posameznikom podeljene pravice, če je kršitev dovolj huda in če obstaja neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, ki je nastala oškodovancem. Kadar zadevna kršitev izhaja iz navedene odločbe, mora – da bi se ugotovilo, ali je kršitev dovolj huda – pristojno nacionalno sodišče ob upoštevanju posebnosti sodne funkcije ugotoviti, ali je navedena kršitev očitna. Dolžnost pravnega reda vsake države članice pa je, da določi sodišče, ki je pristojno za odločanje o sporih v zvezi s povrnitvijo navedene škode.

2)      Člen 48 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 39 ES) in člen 7(1) Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev znotraj Skupnosti je treba razlagati tako, da pod pogoji, ki so določeni v členu 50a Gehaltsgesetz 1956 (zakon o plačah iz leta 1956), kakor je bil spremenjen leta 1997, nasprotujeta priznanju posebnega dodatka za delovno dobo, ki glede na razlago Verwaltungsgerichtshof (Avstrija) v sodbi z dne 24. junija 1998 pomeni nagrado za zvestobo.

3)      Kršitev prava Skupnosti, kot je kršitev, ki je v okoliščinah postopka v glavni stvari posledica sodbe Verwaltungsgerichtshof z dne 24. junija 1998, nima značaja očitne kršitve, ki se zahteva za to, da se po pravu Skupnosti lahko ugotovi odgovornost države članice za odločbo enega od njenih sodišč, ki odloča na zadnji stopnji.

Rodríguez Iglesias

Puissochet

Wathelet

Schintgen

Timmermans

Gulmann

Edward

La Pergola

Jann

Skouris

Macken

Colneric

von Bahr

Cunha Rodrigues

Rosas

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. septembra 2003.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

---

* Jezik postopka: nemščina.