EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013PC0534
Proposal for a COUNCIL REGULATION on the establishment of the European Public Prosecutor's Office
Predlog UREDBA SVETA o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva
Predlog UREDBA SVETA o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva
/* COM/2013/0534 final - 2013/0255 (APP) */
Predlog UREDBA SVETA o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva /* COM/2013/0534 final - 2013/0255 (APP) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE PREDLOGA Pregon kaznivih dejanj, ki škodijo
proračunu EU, je zdaj v izključni pristojnosti držav članic,
organa Unije, ki bi deloval na tem področju, pa ni. Čeprav je
potencialna škoda zaradi teh kaznivih dejanj zelo velika, jih zadevni
nacionalni organi vedno ne preiskujejo in kazensko preganjajo, saj so sredstva
za kazenski pregon omejena. Posledično so nacionalna prizadevanja za
kazenski pregon na tem področju pogosto razdrobljena, organi pa
običajno niso pozorni na čezmejno razsežnost teh kaznivih dejanj. Za obravnavo čezmejnih primerov goljufij
bi bil potreben dobro usklajen in učinkovit sistem preiskav in pregona na
evropski ravni, vendar sedanja raven izmenjave informacij in usklajevanja ne
zadostuje za dosego tega cilja, in to kljub okrepljenim prizadevanjem organov
Unije, kot so Eurojust, Europol in Evropski urad za boj proti goljufijam
(OLAF). Za usklajevanje, sodelovanje in izmenjavo informacij so značilne
številne težave in omejitve zaradi odgovornosti, razdeljenih med organe, ki
spadajo v različne ozemeljske in funkcijske pristojnosti. Vrzeli v
pravosodnih ukrepih za boj proti goljufijam se pojavljajo dnevno na
različnih ravneh in med različnimi organi ter so glavna ovira za
učinkovito preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo
finančnim interesom Unije. Eurojust in Europol imata splošna pooblastila
za lajšanje izmenjave informacij in usklajevanje nacionalnih kazenskih preiskav
in pregona, nista pa pristojna za izvajanje preiskav in pregona. Evropski urad
za boj proti goljufijam ima pooblastila za preiskovanje goljufij in nezakonitih
dejavnosti, ki škodijo Evropski uniji, vendar je njegova pristojnost omejena na
upravne preiskave. Ukrepi nacionalnih pravosodnih organov so pogosto
počasni, ravni pregona so povprečno nizke, rezultati v različnih
državah članicah Unije pa na splošno neenaki. Na podlagi teh rezultatov se
za pravosodne ukrepe proti goljufijam, ki so jih sprejele države članice,
trenutno ne more šteti, da so tako učinkoviti, enakovredni in odvračilni,
kakor se zahteva s Pogodbo. Ker organi držav članic za kazenske
preiskave in pregon trenutno ne morejo doseči enakovredne ravni
zaščite in izvrševanja, je Unija ne le pristojna, temveč tudi
obvezana, da ukrepa. S členom 325 Pogodbe se to zahteva s pravnega
vidika, ob upoštevanju posebnih pravil Unije, ki se uporabljajo na tem
področju, pa lahko Unija tudi najbolje zaščiti svoje finančne
interese, vključno s pregonom kaznivih dejanj, ki škodijo njenim
finančnim interesom. Člen 86 Pogodbe določa potrebno pravno
podlago za tak nov sistem pregona na ravni Unije, katerega namena sta popraviti
pomanjkljivosti sedanjega sistema izvrševanja, ki temelji izključno na
nacionalnih prizadevanjih, ter doseči večjo doslednost in usklajenost
teh prizadevanj. Namen tega predloga je ustanoviti Evropsko
javno tožilstvo ter opredeliti njegove pristojnosti in postopke. Dopolnjuje
predhodni zakonodajni predlog[1],
v katerem so opredeljeni kazniva dejanja in ustrezne sankcije. Ta predlog je del zakonodajnega svežnja, v okviru
katerega bo temu predlogu priložen predlog v zvezi z reformo Eurojusta. 2. REZULTATI POSVETOVANJ Z
ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENE UČINKA Komisija se je pri pripravi te uredbe ob
več priložnostih obsežno posvetovala z zainteresiranimi stranmi, pri
čemer je upoštevala tudi prejšnje razprave v zvezi z Evropskim javnim
tožilstvom, ki potekajo že več kot desetletje.[2] Posvetovanja pred pripravo tega
predloga so zajemala glavna vprašanja, obravnavana v tej uredbi, vključno
z različnimi možnostmi glede institucionalne, pravne, organizacijske in
operativne ureditve evropskega sistema za preiskave in pregon zadevnih kaznivih
dejanj. V začetku leta 2012 sta bila
objavljena dva vprašalnika, ki sta bila po spletu posredovana pravosodnim
delavcem oziroma splošni javnosti. Anketiranci so se na splošno pozitivno
odzvali na sprejetje novih ukrepov za okrepitev materialnega in postopkovnega
okvira za boj proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom
Unije, večina pa jih je tudi podprla zamisel o ustanovitvi Evropskega
javnega tožilstva. Izrazili so tudi več podrobnejših predlogov, pomislekov
in vprašanj, zlasti glede odnosa med takim Evropskim javnim tožilstvom in
nacionalnimi organi pregona, pristojnosti Evropskega javnega tožilstva za
vodenje in usklajevanje preiskav na nacionalni ravni ali mogočih težav
glede usklajenih evropskih poslovnikov v postopkih Evropskega javnega
tožilstva. Hkrati je bila v okviru zunanje študije, izvedene v podporo temu
poročilu, v več državah članicah opravljena terenska raziskava.
Poleg tega so v letu 2012 in na začetku leta 2013 potekale
številne razprave ali sestanki na evropski ravni: ·
mreža javnih tožilcev ali
primerljivih institucij na vrhovnih sodiščih držav članic, Budimpešta, 25. in 26. maj 2012; ·
konferenca z naslovom „A Blueprint for the European
Public Prosecutor's Office?“ („Zasnova za Evropsko javno tožilstvo?“)
Luxembourg, 13.–15. junij 2012; na konferenci so se zbrali
strokovnjaki in predstavniki na visoki ravni iz akademskih krogov, institucij
EU in držav članic; ·
posvetovalni sestanek podpredsednice Evropske
komisije Redingove z javnimi tožilci in direktorji javnih tožilstev iz držav
članic, Bruselj, 26. junij 2012, ki je bil priložnost za odprto
razpravo o posebnih vprašanjih v zvezi z zaščito finančnih interesov
Unije; ·
Komisija je 18. oktobra 2012 organizirala
posvetovalni sestanek o vprašanjih v zvezi z mogočo reformo Eurojusta, na
katerem je s predstavniki držav članic razpravljala tudi o vprašanjih,
povezanih z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva. Na sestanku je bila
vzpostavitev tesne povezave med Eurojustom in Evropskim javnim tožilstvom
deležna splošne podpore; ·
10. konferenca tožilcev za goljufije, ki jo je urad
OLAF organiziral 8. in 9. novembra 2012 v Berlinu, je bila priložnost
za preučitev možnosti sodelovanja med nacionalnimi tožilci in Evropskim
javnim tožilstvom, če bo to ustanovljeno; ·
na neformalnih posvetovanjih z zagovorniki (Svet
odvetniških združenj Evrope (CCBE) in Evropsko odvetniško združenje za kazenske
zadeve (ECBA)), ki so potekala 26. novembra 2012, so udeleženci
obravnavali procesna jamstva za osumljence in oblikovali koristna
priporočila v zvezi s tem; ·
seminar Akademije za evropsko pravo (ERA) z
naslovom „Towards the European Public Prosecutor's Office (EPPO)“ („Na poti k
ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva“), 17. in 18. januar 2013; ·
sestanek strokovne skupine Komisije za evropsko
kazenskopravno politiko, Bruselj, 23. januar 2013; ·
dodatni posvetovalni sestanek z organoma ECBA in
CCBE, Bruselj, 9. april 2013. V drugi polovici leta 2012 in na
začetku leta 2013 so potekali tudi številni dvostranski posvetovalni
sestanki z organi držav članic. Komisija je izvedla oceno učinka
različnih možnosti politike, pri čemer je med drugim upoštevala
zunanjo študijo (posebna pogodba št. JUST/2011/JPEN/FW/0030.A4), v okviru
katere so bile preučene različne možnosti, med drugim ustanovitev
Evropskega javnega tožilstva. V skladu z analizo ocene učinka ustanovitev
Evropskega javnega tožilstva kot decentraliziranega integriranega urada Unije,
ki se opira na nacionalne pravosodne sisteme, omogoča največ koristi
in ustvarja najnižje stroške. 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA 3.1. Pravna podlaga Pravna podlaga predloga je člen 86
Pogodbe. V skladu s prvim odstavkom navedene določbe „[z]aradi boja proti kršitvam, ki vplivajo na
finančne interese Unije, lahko Svet z uredbami, sprejetimi po posebnem
zakonodajnem postopku, iz Eurojusta ustanovi Evropsko javno tožilstvo. Svet odloča s soglasjem
po odobritvi Evropskega parlamenta.“ V drugem odstavku
navedene določbe je opredeljena odgovornost Evropskega javnega tožilstva:
„Evropsko javno tožilstvo je
pristojno, po potrebi v povezavi z Europolom, za preiskavo, pregon in obtožbo
storilcev in sostorilcev kršitev, ki vplivajo na finančne interese Unije,
kakor jih določa uredba iz odstavka 1. Opravlja dolžnosti tožilca na
pristojnih sodiščih držav članic v zvezi s temi kršitvami.“ V tretjem odstavku člena 86 Pogodbe pa je opredeljeno
vsebinsko področje uporabe uredb, sprejetih v skladu z njim: „Z uredbo iz odstavka 1 se določijo statut
Evropskega javnega tožilstva, pogoji za opravljanje njegovih nalog, poslovnik,
ki ureja njegovo delovanje, ter pravila o dopustnosti dokazov in pravila, ki se
uporabljajo za sodni nadzor postopkovnih dejanj, izvršenih pri opravljanju
njegovih nalog.“ 3.2. Subsidiarnost in sorazmernost Ukrepanje Unije je potrebno, ker je predvideni
ukrep bistvenega pomena za Unijo. To pomeni, da je treba na ravni Unije
usmerjati in usklajevati preiskave in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo njenim
finančnim interesom, katerih zaščito zahtevajo Unija in države
članice na podlagi člena 310(6) PDEU in člena 325
PDEU. V skladu z načelom subsidiarnosti se lahko ta cilj zaradi obsega in
učinkov doseže le na ravni Unije. Kot je navedeno zgoraj, sedanje stanje,
ko so za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije,
izključno pristojni organi držav članic, ni zadovoljivo in ne
omogoča zadostnega doseganja cilja učinkovitega boja proti kaznivim
dejanjem, ki škodijo proračunu Unije. V skladu z načelom sorazmernosti ta
uredba ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja. V
predlaganem besedilu so izbrane tiste možnosti, ki so najmanj invazivne za
pravne rede in institucionalne strukture držav članic. Ključne
točke predloga, kot so izbira prava, ki se uporablja za preiskovalne
ukrepe, vloga delegiranih tožilcev, decentralizirana narava Evropskega javnega
tožilstva in sistem sodnega nadzora, so bile pripravljene tako, da ne presegajo
tistega, kar je potrebno za uresničitev glavnih ciljev predloga. Pristojnost Unije za boj proti goljufijam in
drugim kaznivim dejanjem, ki škodijo njenim finančnim interesom, je jasno
določena v členih 86 in 325 Pogodbe. Ker ta pristojnost Unije ne
dopolnjuje pristojnosti držav članic in ker je njeno izvajanje postalo potrebno
za doseganje učinkovitejše zaščite finančnih interesov Unije, je
predlagani sveženj skladen z zahtevo po subsidiarnosti. 3.3. Obrazložitev predloga po
poglavjih Glavni cilji predloga so: ·
prispevati h krepitvi zaščite finančnih
interesov Unije in nadaljnjemu razvoju na področju pravosodja ter
povečati zaupanje podjetij in državljanov EU v institucije Unije ob
spoštovanju vseh temeljnih pravic, ki so opredeljene v Listini Evropske unije o
temeljnih pravicah; ·
vzpostaviti povezan evropski sistem za preiskave in
pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije; ·
zagotoviti učinkovitejše in uspešnejše
preiskave in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije;
·
povečati število primerov pregona, kar bo
omogočilo več obsodb in izterjavo sredstev Unije, ki so bila
pridobljena z goljufijami; ·
zagotoviti tesno sodelovanje in učinkovito
izmenjavo informacij med evropskimi in nacionalnimi pristojnimi organi; ·
povečati odvračanje od kaznivih dejanj,
ki škodijo finančnim interesom Unije. 3.3.1. Poglavje I: Vsebina in
opredelitev pojmov V tem poglavju je predstavljena vsebina
Uredbe, to je ustanovitev Evropskega javnega tožilstva. Opredeljenih je tudi
nekaj izrazov, ki se uporabljajo v besedilu, kot je „finančni interesi
Unije“. 3.3.2. Poglavje II: Splošna pravila To poglavje ureja temeljne značilnosti,
status in strukturo Evropskega javnega tožilstva kot novega urada Unije, ki je
pristojen za preiskave in pregon. Pri tem so določena posebna pravila o
imenovanju in razrešitvi evropskega javnega tožilca in njegovih namestnikov.
Določena so tudi osnovna načela delovanja Evropskega javnega
tožilstva. V oddelku 1 (Status, organizacija in struktura
Evropskega javnega tožilstva) je pojasnjeno, kako je ustanovljeno Evropsko
javno tožilstvo in katere naloge mu bodo dodeljene. V besedilu je
določeno, da se novi organ Unije ustanovi kot pravna oseba, opredeljen pa
je tudi njegov odnos z Eurojustom. Med glavnimi značilnostmi Evropskega
javnega tožilstva sta v besedilu navedeni neodvisnost in odgovornost, ki naj bi
jamčili, da lahko opravlja naloge in uporablja pooblastila na način,
ki mu zagotavlja zaščito pred neprimernimi vplivi. V besedilu so opisane
tudi glavne značilnosti strukture Evropskega javnega tožilstva. V oddelku 2 (Imenovanje in razrešitev članov
Evropskega javnega tožilstva) so določena pravila, ki se uporabljajo za
postopek imenovanja in razrešitve evropskega javnega tožilca, njegovih
namestnikov in osebja. Postopek imenovanja evropskega javnega tožilca je
oblikovan tako, da sta zagotovljeni njegova neodvisnost in odgovornost do
institucij Unije, medtem ko je za postopek njegove razrešitve pristojno
Sodišče Evropske unije. Za evropske delegirane tožilce, ki jih bo imenoval
in razrešil evropski javni tožilec, postopek zagotavlja njihovo vključitev
v nacionalne sisteme pregona. V oddelku 3 (Osnovna načela) so opisana
glavna pravna načela, ki bodo usmerjala dejavnosti Evropskega javnega
tožilstva, vključno s skladnostjo z Listino Evropske unije o temeljnih
pravicah, sorazmernostjo, veljavno nacionalno zakonodajo za izvajanje Uredbe,
postopkovno nevtralnostjo, zakonitostjo in hitrostjo preiskav ter dolžnostjo
držav članic, da Evropskemu javnemu tožilstvu pomagajo pri preiskavah in
pregonu. V oddelku 4 (Pristojnost Evropskega javnega
tožilstva) so opredeljena kazniva dejanja, ki spadajo v stvarno pristojnost
Evropskega javnega tožilstva. Ta kazniva dejanja je treba opredeliti s
sklicevanjem na nacionalno zakonodajo za izvajanje prava Unije (Direktiva
2013/xx/EU). V besedilu se razlikuje med dvema kategorijama kaznivih dejanj, od
katerih prva samodejno spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva
(člen 12), pri drugi (člen 13) pa je treba določiti
njegovo pristojnost, če obstajajo nekatere povezave s kaznivimi dejanji iz
prve kategorije. V tem oddelku je opisano tudi, kako bo Evropsko javno
tožilstvo izvajalo pristojnost v zvezi s temi kaznivimi dejanji. 3.3.3. Poglavje III: Pravila o
postopku preiskav, pregonu in sodnih postopkih To poglavje zajema bistvene značilnosti
preiskav in pregona, ki jih izvaja Evropsko javno tožilstvo, vključno z
določbami o nadzoru nacionalnih sodišč nad temi preiskavami in
pregonom, odločitvah, ki jih Evropsko javno tožilstvo lahko sprejme po
končani preiskavi, načinu izvajanja njegovih nalog pregona in
načinu uporabe zbranih dokazov pred sodišči prve stopnje. Oddelek 1 (Izvajanje preiskave) določa
splošna pravila, ki veljajo za preiskave, ki jih izvaja Evropsko javno
tožilstvo, vključno z viri informacij, ki se uporabljajo, načinom
začetka in izvajanjem preiskav ter načinom, kako lahko Evropsko javno
tožilstvo pridobi dodatne informacije iz podatkovnih zbirk ali podatkov,
zbranih na njegovo zahtevo. V oddelku 2 (Obdelava informacij) je
pojasnjeno delovanje sistema vodenja zadev. Oddelek 3 (Preiskovalni ukrepi) določa
vrste in pogoje posameznih preiskovalnih ukrepov, ki jih bo lahko uporabilo
Evropsko javno tožilstvo. Vsak od teh ukrepov v besedilu ni podrobno urejen,
temveč se zahteva uporaba nacionalnega prava. Oddelek 4 (Končanje preiskave in
pooblastila za pregon) določa različne vrste odločitev, ki jih
lahko Evropsko javno tožilstvo sprejme po končani preiskavi, vključno
z vložitvijo obtožnice in zavrnitvijo. V oddelku 5 (Dopustnost dokazov) se ureja
dopustnost dokazov, ki jih Evropsko javno tožilstvo zbere in prestavi pred
sodiščem prve stopnje. V oddelku 6 (Zaplemba) se ureja razpolaganje s
sredstvi, ki jih nacionalna sodišča zaplenijo na podlagi pregona, ki ga
opravi Evropsko javno tožilstvo. 3.3.4. Poglavje IV: Procesna jamstva Pravila v tem poglavju določajo procesna
jamstva za osumljence in druge osebe, vključene v postopke Evropskega
javnega tožilstva, ki bodo morali biti skladni z ustreznimi standardi, zlasti
Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Pravila se sklicujejo na
zakonodajo Unije (direktive o različnih procesnih pravicah v kazenskih
postopkih) v zvezi z nekaterimi pravicami, samostojno pa določajo tudi
druge pravice, ki v zakonodaji Unije še niso urejene. S temi pravili je
zagotovljeno dodatno varstvo v primerjavi z nacionalno zakonodajo, ki osumljencem
in drugim osebam omogoča neposredno varstvo na ravni Unije. 3.3.5. Poglavje V: Sodni nadzor Člen 86(3) Pogodbe predpisuje, da
mora zakonodajalec Unije določiti pravila,
ki se uporabljajo za sodni nadzor postopkovnih dejanj, ki jih Evropsko javno
tožilstvo izvede pri opravljanju nalog. Ta možnost izraža
posebno naravo Evropskega javnega tožilstva, ki se razlikuje od vseh drugih
organov in agencij Unije ter zahteva posebna pravila glede sodnega nadzora. S členom 86(2) Pogodbe se zahteva,
da Evropsko javno tožilstvo opravlja
dolžnosti tožilca na pristojnih sodiščih držav članic. Njegovi preiskovalni ukrepi so tudi tesno povezani z morebitnim
pregonom, njihovi učinki pa bodo razvidni predvsem v pravnih redih držav
članic. V večini primerov jih bodo izvajali tudi nacionalni organi
kazenskega pregona po navodilih Evropskega javnega tožilstva, včasih pa
tudi po pridobitvi pooblastila nacionalnega sodišča. Evropsko javno
tožilstvo je torej organ Unije, katerega ukrepi bodo pomembni predvsem za nacionalne
pravne rede. Zato je primerno, da se za namene sodnega nadzora njegovih ukrepov
preiskav in pregona obravnava kot nacionalni organ. Nacionalna sodišča bi
bilo torej treba pooblastiti za izvajanje sodnega nadzora nad vsemi ukrepi
preiskav in pregona Evropskega javnega tožilstva, ki jih je mogoče
izpodbijati, sodišča Unije pa v skladu s členi 263, 265 in 268
Pogodbe ne bi smela biti neposredno pristojna v zvezi s temi ukrepi, saj se
taki ukrepi ne bi smeli šteti za ukrepe uradov Unije za namene sodnega nadzora. V skladu s členom 267 Pogodbe imajo
nacionalna sodišča možnost ali v nekaterih primerih dolžnost, da
Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje glede razlage ali
veljavnosti določb prava Unije, ki so pomembna za sodni nadzor nad ukrepi
preiskav in pregona Evropskega javnega tožilstva. To lahko vključuje
vprašanja o razlagi te uredbe. Ker se bo Evropsko javno tožilstvo štelo za
nacionalni organ za namene sodnega nadzora, bodo lahko nacionalna sodišča
predložila Sodišču samo vprašanja glede razlage v zvezi z njegovimi
ukrepi. Postopek predhodnega odločanja bo tako zagotovil, da se ta uredba
enotno uporablja po vsej Uniji, pri čemer se bo veljavnost ukrepov
Evropskega javnega tožilstva lahko izpodbijala pred nacionalnimi sodišči v
skladu z nacionalno zakonodajo. 3.3.6. Poglavje VI: Varstvo podatkov To poglavje določa pravila o varstvu
podatkov, ki v posebnem okviru delovanja Evropskega javnega tožilstva podrobno
opredeljujejo in dopolnjujejo zakonodajo Unije, ki se uporablja za obdelavo
osebnih podatkov v organih EU (zlasti Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov
pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem
pretoku takih podatkov). Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP) je
pooblaščen za nadzor nad vso obdelavo osebnih podatkov v okviru delovanja
Evropskega javnega tožilstva. 3.3.7. Poglavje VII: Finančne
določbe in določbe o osebju Pravila iz tega poglavja določajo, kako
Evropsko javno tožilstvo ravna s proračunskimi sredstvi in osebjem.
Temeljijo na veljavni zakonodaji Unije, in sicer za ravnanje s
proračunskimi sredstvi na Uredbi (EU, Euratom) št. 966/2012
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih
pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi
Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002, za ravnanje z osebjem pa na
Uredbi 31 (EGS), kakor je bila spremenjena. 3.3.8. Poglavje VIII: Določbe o
odnosih Evropskega javnega tožilstva V tem poglavju se urejajo odnosi Evropskega
javnega tožilstva z institucijami ali drugimi organi Unije ter akterji zunaj
Unije. Posebna pravila veljajo za odnos Evropskega javnega tožilstva z
Eurojustom glede na posebne povezave, ki ju povezujejo na operativnem, upravnem
in poslovodnem področju. 3.3.9. Poglavje IX: Splošne
določbe Te določbe urejajo institucionalna
vprašanja, ki se pojavijo ob ustanavljanju novega urada ali agencije Unije.
Temeljijo predvsem na „Skupnem pristopu v zvezi z decentraliziranimi
agencijami“, upoštevajo pa tudi posebno (pravosodno) naravo Evropskega javnega
tožilstva. Določbe zajemajo vprašanja, kot so pravni status in pogoji
delovanja, jezikovna ureditev, zahteve glede preglednosti, pravila o
preprečevanju goljufij, ravnanje s tajnimi podatki, upravne poizvedbe in
pravila o odgovornosti. 3.3.10. Poglavje X: Končne
določbe V končnih določbah se ureja
izvajanje Uredbe ter določa sprejetje izvedbenih določb, prehodnih
določb, upravnih pravil in začetek veljavnosti. 4. PRORAČUNSKE POSLEDICE Namen predloga je doseči stroškovno
učinkovitost za proračun EU: del sedanjih sredstev urada OLAF bo
porabljen za vzpostavitev sedeža Evropskega javnega tožilstva, ki bo deležen
upravne podpore Eurojusta. Omejeni dodatni stroški bodo nastali v zvezi s
položajem evropskih delegiranih tožilcev, ki bodo delovali v državah
članicah in bodo sestavni del Evropskega javnega tožilstva. Glede na
njihov dvojni status tožilcev Unije in nacionalnih tožilcev bodo prejemali
plačilo iz proračuna EU, zanje pa bodo veljali kadrovski predpisi. Ker bo faza vzpostavljanja Evropskega javnega
tožilstva verjetno trajala več let, bo osebje iz urada OLAF vanj
premeščeno postopoma. V kadrovskem načrtu in proračunu urada
OLAF se bo osebje zmanjšalo za enako število premeščenih zaposlenih in
ustrezna sredstva za njihovo financiranje. Evropsko javno tožilstvo bo
začelo delovati v celoti, ko bo doseglo polno kadrovsko zasedbo. To se bo
zgodilo v letu 2023, ko bo zaposlenih 235 članov osebja, od tega 180
na delovnih mestih v skladu s kadrovskim načrtom in 55 zunanjih
sodelavcev. Predvideni stroški za leto 2023 s to kadrovsko zasedbo znašajo
približno 35 milijonov EUR. 2013/0255 (APP) Predlog UREDBA SVETA o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva SVET EVROPSKE UNIJE JE – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije in zlasti člena 86 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po predložitvi osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju odobritve Evropskega
parlamenta, po posvetovanju z Evropskim nadzornikom za
varstvo podatkov, v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Unija in države članice
morajo ščititi finančne interese Unije pred kaznivimi dejanji, ki
vsako leto povzročijo znatno finančno škodo. Kljub temu pa ustrezni
nacionalni organi trenutno ne izvajajo zadostnih preiskav in pregona v zvezi s
temi kaznivimi dejanji. (2) Ustanovitev Evropskega
javnega tožilstva je predvidena v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) v
okviru območja svobode, varnosti
in pravice. (3) V Pogodbi je izrecno
določeno, da se Evropsko javno tožilstvo ustanovi iz Eurojusta, kar
pomeni, da bi bilo treba v tej uredbi določiti povezave med njima. (4) Pogodba določa, da je
Evropsko javno tožilstvo pristojno za boj proti kaznivim dejanjem, ki škodijo
finančnim interesom Unije. (5) V skladu z načelom
subsidiarnosti se lahko boj proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim
interesom Unije, zaradi njegovega obsega in učinkov bolje izvaja na ravni
Unije. Sedanje stanje, ko so za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim
interesom Unije, izključno pristojni organi držav članic, ne
omogoča zadovoljivega doseganja tega cilja. Ker države članice zaradi
razdrobljenosti nacionalnega pregona na področju kaznivih dejanj, ki
škodijo finančnim interesom Unije, ne morejo doseči ciljev te uredbe,
in sicer vzpostavitve Evropskega javnega tožilstva, ki se lahko glede na to, da
bo imelo Evropsko javno tožilstvo izključno pristojnost za pregon takih
kaznivih dejanj, bolje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v
skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski
uniji. (6) V skladu z načelom
sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji ta uredba ne
presega tistega, kar je potrebno za doseganje teh ciljev, in zagotavlja, da je
učinek na pravne rede in institucionalne strukture držav članic kar
najmanj invaziven. (7) Evropsko javno tožilstvo bi moralo biti pristojno za
preiskavo, pregon in obtožbo storilcev kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije. Za to mora imeti
neodvisne pristojnosti za preiskavo in pregon, vključno z možnostjo
izvajanja preiskav v čezmejnih ali zapletenih zadevah. (8) Organizacijska struktura
Evropskega javnega tožilstva bi morala omogočati tudi hitro in
učinkovito odločanje pri izvajanju kazenskih preiskav in pregona, ne
glede na to, ali je vključena ena ali več držav članic. (9) Praviloma bi morali preiskave
Evropskega javnega tožilstva izvajati evropski delegirani tožilci v državah
članicah. V primerih, ki vključujejo več držav članic ali
so posebno zapleteni, je za učinkovito preiskavo in pregon morda potrebno,
da Evropsko javno tožilstvo izvaja pooblastila tudi z dajanjem navodil
nacionalnim organom kazenskega pregona. (10) Ker bodo Evropskemu javnemu
tožilstvu dodeljena pooblastila za preiskave in pregon, bi bilo treba vzpostaviti
institucionalne zaščitne ukrepe za zagotovitev njegove neodvisnosti in
odgovornosti do institucij Unije. (11) Stroga odgovornost dopolnjuje
neodvisnost in pooblastila, dodeljene v skladu s to uredbo. Evropski javni
tožilec je v celoti odgovoren za izvajanje nalog na čelu Evropskega
javnega tožilstva in kot tak nosi splošno institucionalno odgovornost za svoje
splošne dejavnosti do institucij Unije. Vsaka institucija Unije lahko pri
Sodišču Evropske unije začne postopek za njegovo razrešitev v določenih
okoliščinah, vključno s primeri hujše kršitve. Ta odgovornost bi
morala veljati skupaj s strogim sistemom sodnega nadzora, tako da bi Evropsko
javno tožilstvo lahko uporabilo pooblastila za prisilno preiskavo le na podlagi
predhodne sodne odobritve, za dokaze, predložene sodišču prve stopnje, pa
bi moralo to sodišče preveriti, ali so skladni z Listino Evropske unije o
temeljnih pravicah. (12) Da se doseže skladnost ukrepov
Evropskega javnega tožilstva in s tem enakovredna zaščita finančnih
interesov Unije, bi morala njegova organizacijska struktura omogočati
osrednje usklajevanje in usmerjanje vseh preiskav in pregona, ki so v njegovi
pristojnosti. Zato bi moralo imeti Evropsko javno tožilstvo osrednjo strukturo,
kjer bi odločitve sprejemal evropski javni tožilec. (13) Da bi bila učinkovitost
čim večja in stroški čim nižji, bi moralo Evropsko javno
tožilstvo spoštovani načelo decentralizacije, pri čemer bi moralo
imeti načeloma možnost, da preiskave in pregon izvajajo evropski delegirani
tožilci, ki delujejo v državah članicah. Opirati bi se moralo na
nacionalne organe, vključno s policijskimi organi, zlasti pri izvajanju
prisilnih ukrepov. V skladu z načelom lojalnega sodelovanja morajo vsi
nacionalni organi in zadevni organi Unije, vključno z Europolom,
Eurojustom in uradom OLAF, dejavno podpirati preiskave in pregon, ki jih izvaja
Evropsko javno tožilstvo, in čim tesneje sodelovati z njim. (14) Operativne dejavnosti
Evropskega javnega tožilstva bi morali izvajati imenovani evropski delegirani
tožilci ali njihovo nacionalno osebje v državah članicah po navodilih in v
imenu evropskega javnega tožilca. Evropski javni tožilec in njegovi namestniki
bi morali imeti na voljo osebje, ki je potrebno za izvajanje nalog v skladu s
to uredbo. Evropsko javno tožilstvo bi se moralo šteti za nedeljivo. (15) Postopek imenovanja evropskega
javnega tožilca bi moral zagotavljati njegovo neodvisnost, njegova legitimnost
pa bi morala izhajati iz institucij Unije. Namestniki evropskega javnega
tožilca bi morali biti imenovani po enakem postopku. (16) Postopek imenovanja evropskih
delegiranih tožilcev bi moral zagotavljati, da so sestavni del Evropskega
javnega tožilstva ter da so na operativni in funkcionalni ravni vključeni
v nacionalne pravne sisteme in strukture pregona. (17) Listina Evropske unije o
temeljnih pravicah je skupna podlaga za varstvo pravic osumljencev v kazenskih
postopkih pred glavno obravnavo in med njo. Dejavnosti Evropskega javnega
tožilstva bi se morale vedno izvajati ob polnem spoštovanju teh pravic. (18) Preiskave in pregon, ki jih
izvaja Evropsko javno tožilstvo, bi morale temeljiti na načelih
sorazmernosti, nepristranskosti in pravičnosti do osumljenca. To
vključuje obveznost, da se poskušajo pridobiti vse vrste dokazov, ki so
lahko obremenilni in tudi razbremenilni. (19) Opredeliti je treba poslovnik,
ki se uporablja za dejavnosti Evropskega javnega tožilstva. Ker bi bilo
nesorazmerno navesti podrobne določbe o izvajanju preiskav in pregona, bi
bilo treba v tej uredbi našteti le preiskovalne ukrepe, ki jih bo Evropsko
javno tožilstvo morda moralo uporabiti, preostala vprašanja, zlasti pravila v
zvezi z njihovim izvajanjem, pa prepustiti nacionalni zakonodaji. (20) Za zagotovitev pravne varnosti
in ničelne tolerance kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom
Unije, bi morale dejavnosti preiskav in pregona, ki jih izvaja Evropsko javno
tožilstvo, temeljiti na načelu obveznega pregona, kar pomeni, da bi moralo
Evropsko javno tožilstvo začeti preiskavo in ob izpolnitvi dodatnih
pogojev preganjati vsako kaznivo dejanje, ki spada v njegovo pristojnost. (21) Stvarna pristojnost Evropskega
javnega tožilstva bi morala biti omejena na kazniva dejanja, ki škodijo
finančnim interesom Unije. Za morebitno razširitev te pristojnosti na
hujša kazniva dejanja s čezmejnimi posledicami bi bila potrebna soglasna
odločitev Evropskega sveta. (22) Kazniva dejanja, ki škodijo
finančnim interesom Unije, so pogosto tesno povezana z drugimi kaznivimi
dejanji. Zaradi učinkovitosti postopkov in da bi se izognili morebitni kršitvi
načela ne bis in idem, bi morala v pristojnost Evropskega javnega
tožilstva spadati tudi kazniva dejanja, ki v nacionalni zakonodaji niso
formalno opredeljena kot kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom
Unije, če so njihova osnovna dejstva enaka in neločljivo povezana z
osnovnimi dejstvi kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije. V
takih mešanih primerih, pri katerih prevladuje kaznivo dejanje, ki škodi
finančnim interesom Unije, bi moralo Evropsko javno tožilstvo pristojnost
izvajati po posvetovanju s pristojnimi organi zadevne države članice.
Prevladujočo naravo kaznivega dejanja bi bilo treba določiti na
podlagi meril, kot so finančni učinek kaznivega dejanja za Unijo in
nacionalne proračune, število žrtev ali druge okoliščine, povezane s
težo kaznivega dejanja, ali kazni za kaznivo dejanje. (23) Pristojnost Evropskega javnega
tožilstva v zvezi s kaznivimi dejanji, ki škodijo finančnim interesom
Unije, bi morala imeti prednost pred nacionalnimi zahtevami glede pristojnosti,
da se zagotovita skladnost ter vodenje preiskav in pregona na ravni Unije.
Organi držav članic naj bi ukrepali v zvezi s temi kaznivimi dejanji samo
na zahtevo Evropskega javnega tožilstva, razen če so potrebni nujni
ukrepi. (24) Ker bi moralo Evropsko javno
tožilstvo pregon izvajati pred nacionalnimi sodišči, bi morala biti
njegova pristojnost opredeljena s sklicevanjem na kazensko pravo držav
članic, ki določa kazniva dejanja ali opustitve dejanj, ki škodijo
finančnim interesom Unije, in opredeljuje ustrezne kazni z izvajanjem
ustrezne zakonodaje Unije, zlasti [Direktive 2013/xx/EU[3]], v nacionalnih pravnih
sistemih. (25) Evropsko javno tožilstvo bi
moralo izvajati pristojnosti čim širše, tako da lahko njegove preiskave in
pregon zajemajo tudi kazniva dejanja, storjena zunaj ozemlja držav članic.
Izvajanje njegovih pristojnosti bi zato moralo biti usklajeno s pravili iz [Direktive
2013/xx/EU]. (26) Ker je Evropsko javno
tožilstvo izključno pristojno za obravnavo kaznivih dejanj, ki škodijo
finančnim interesom Unije, bi mu morali pri izvajanju preiskav na ozemlju
držav članic pomagati pristojni nacionalni organi in ustrezni organi
Unije, vključno z Eurojustom, Europolom in uradom OLAF, in sicer od
trenutka, ko se Evropskemu javnemu tožilstvu sporoči sum kaznivega
dejanja, do njegove odločitve, ali bo zadevo preganjal ali obravnaval kako
drugače. (27) Da bi nacionalni organi držav
članic ter vse institucije, organi, uradi in agencije Unije v celoti
izpolnjevali svojo obveznost obveščanja Evropskega javnega tožilstva o
ugotovljenih sumih kaznivih dejanj, ki spadajo v njegovo pristojnost, bi morali
uporabljati veljavne postopke poročanja in imeti vzpostavljene
učinkovite mehanizme za predhodno oceno prijav domnevnih kaznivih dejanj.
Institucije, organi, uradi in agencije Unije lahko v ta namen uporabijo urad
OLAF. (28) Za učinkovite preiskave
in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, je
bistveno, da lahko Evropsko javno tožilstvo zbira dokaze po vsej Uniji z
uporabo celovitega sklopa preiskovalnih ukrepov ob upoštevanju načela
sorazmernosti in potrebe po pridobitvi sodne odobritve za nekatere preiskovalne
ukrepe. Ti ukrepi bi morali biti na voljo v zvezi s kaznivimi dejanji, ki
spadajo v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, za namene njegovih preiskav
in pregona. Ko Evropsko javno tožilstvo ali na njegovo zahtevo pristojni
pravosodni organ odredi te ukrepe, bi jih bilo treba izvesti v skladu z
nacionalno zakonodajo. Poleg tega bi moralo imeti Evropsko javno tožilstvo
dostop do vseh pomembnih virov podatkov, vključno z javnimi in zasebnimi
registri. (29) Uporaba preiskovalnih ukrepov,
določenih v tej uredbi, bi morala biti skladna s pogoji iz te uredbe,
vključno s potrebo po pridobitvi sodne odobritve za nekatere prisilne
preiskovalne ukrepe. Za druge preiskovalne ukrepe bi bila sodna odobritev
potrebna, če se to zahteva z nacionalno zakonodajo države članice, v
kateri se bo izvedel preiskovalni ukrep. Kadar Evropsko javno tožilstvo odredi
ukrepe in jih pristojni nacionalni pravosodni organ odobri v skladu s to
uredbo, bi se morale uporabljati splošne zahteve glede sorazmernosti in
nujnosti. (30) Člen 86 Pogodbe
določa, da Evropsko javno tožilstvo opravlja naloge tožilca, ki
vključujejo odločanje o vložitvi obtožnice proti osumljencu in izbiro
sodne pristojnosti. Odločitev o tem, ali vložiti obtožnico proti
osumljencu, bi moralo sprejeti Evropsko javno tožilstvo, da bi se dosegla
skupna politika sodnega pregona. Evropsko javno tožilstvo bi moralo izbrati
sodno pristojnost za sodno obravnavo na podlagi sklopa preglednih meril. (31) Ob upoštevanju načela
obveznega pregona bi morale preiskave, ki jih izvaja Evropsko javno tožilstvo,
običajno voditi do pregona pred pristojnimi nacionalnimi sodišči v
primerih, ko obstajajo trdni dokazi in ko ni pravne podlage, ki prepoveduje
pregon. Če takih dokazov ni in če ni veliko verjetnosti, da bodo
potrebni dokazi lahko predloženi na glavni obravnavi, se zadeva lahko zavrne.
Poleg tega bi moralo imeti Evropsko javno tožilstvo možnost zavrniti zadevo,
če gre za manjšo kršitev. Kadar zadeva ni zavrnjena iz takih razlogov,
vendar sodni pregon kljub temu ni utemeljen, bi moralo imeti možnost osumljencu
predlagati poravnavo, če bi bilo to v interesu ustreznega delovanja
pravosodnega sistema. V upravnih pravilih Evropskega javnega tožilstva bi bilo
treba določiti pravila, ki veljajo za poravnave in izračun denarnih
kazni. Končanje postopka s poravnavo v skladu s to uredbo ne bi smelo
vplivati na to, kako pristojni organi uporabljajo upravne ukrepe, če se ti
ne nanašajo na kazni, ki bi lahko bile enakovredne kazenskim sankcijam. (32) Dokazi, ki jih Evropsko javno
tožilstvo predloži sodišču prve stopnje, bi se morali priznati kot
dopustni in bi zato zanje veljalo, da izpolnjujejo vse ustrezne zahteve glede
dokazov v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, v kateri je
sodišče prve stopnje, če to sodišče meni, da so izpolnjene
zahteve glede poštenosti postopka in pravice osumljenca do obrambe v skladu z
Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Sodišče prve stopnje ne more
izločiti dokazov, ki jih predloži Evropsko javno tožilstvo, kot
nedopustnih z utemeljitvijo, da se pogoji in pravila za zbiranje take vrste
dokazov razlikujejo od nacionalne zakonodaje, ki velja zanj. (33) Ta uredba spoštuje temeljne
pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih
pravicah. Določa, da mora Evropsko javno tožilstvo spoštovati zlasti
pravico do poštenega sojenja, pravico do obrambe in domnevo nedolžnosti, kot so
opredeljene v členih 47 in 48 Listine. Člen 50 Listine, ki
ščiti pravico, da se oseba za
isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat (ne bis in idem), zagotavlja, se osebi zaradi sodnega pregona
Evropskega javnega tožilstva ne bo dvakrat sodilo zaradi istega kaznivega
dejanja. Dejavnosti Evropskega javnega tožilstva se bodo tako izvajale ob
polnem upoštevanju teh pravic, Uredba pa se bo uporabljala in razlagala v
skladu s tem. (34) Člen 82(2) Pogodbe
omogoča, da Unija določi minimalna pravila o pravicah posameznikov v
kazenskem postopku, da se zagotovi spoštovanje pravic do obrambe in poštenosti
postopka. Čeprav je Unija že vzpostavila pomemben pravni red, nekatere od
teh pravic v njeni zakonodaji še niso usklajene. Uredba bi morala v zvezi s
temi pravicami določiti pravila, ki bi veljala izključno za namene te
uredbe. (35) Pravica do obrambe, ki je že
opredeljena v ustrezni zakonodaji Unije, kot so Direktiva 2010/64/EU Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do
tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih[4], Direktiva 2012/13/EU
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do
obveščenosti v kazenskem postopku[5]
in [Direktiva 2013/xx/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne
xx xxxx 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku
in pravici do komunikacije v primeru prijetja], kakor se izvajajo v
nacionalni zakonodaji, bi morala veljati tudi za dejavnosti Evropskega javnega
tožilstva. Ta pravica bi morala veljati za vsakega osumljenca, v zvezi s
katerim Evropsko javno tožilstvo začne preiskavo. (36) Člen 86(3) Pogodbe
omogoča, da zakonodajalec Unije določi pravila, ki se uporabljajo za sodni nadzor postopkovnih
dejanj, ki jih Evropsko javno tožilstvo izvaja pri opravljanju nalog. Ta pristojnost, dodeljena zakonodajalcu, izraža posebno naravo
Evropskega javnega tožilstva, ki se razlikuje od pristojnosti vseh drugih
organov in agencij Unije ter zahteva posebna pravila glede sodnega nadzora. (37) Člen 86(2) Pogodbe
določa, da Evropsko javno tožilstvo opravlja dolžnosti tožilca na pristojnih sodiščih držav članic. Ukrepi, ki jih sprejme med izvajanjem preiskav, so tesno povezani s
pregonom, ki lahko sledi, in vplivajo na pravne rede držav članic. V
večini primerov jih bodo izvajali nacionalni organi kazenskega pregona v
skladu z navodili Evropskega javnega tožilstva in včasih tudi po
pridobitvi pooblastila nacionalnega sodišča. Zato je primerno, da se
Evropsko javno tožilstvo šteje za nacionalni organ za namene sodnega nadzora
nad njegovimi ukrepi preiskav in pregona. Zato bi bilo treba nacionalna
sodišča pooblastiti za izvajanje sodnega nadzora nad vsemi ukrepi preiskav
in pregona Evropskega javnega tožilstva, ki jih je mogoče izpodbijati,
Sodišče Evropske unije pa v skladu s členi 263, 265 in 268
Pogodbe ne bi smelo biti neposredno pristojno v zvezi s temi ukrepi, saj se
taki ukrepi za namene sodnega nadzora ne bi smeli šteti za ukrepe organa Unije. (38) V skladu s
členom 267 Pogodbe imajo nacionalna sodišča možnost ali v
nekaterih primerih dolžnost, da Sodišču predložijo vprašanja za predhodno
odločanje glede razlage ali veljavnosti določb prava Unije – tudi
določb te uredbe, ki so pomembna za sodni nadzor nad ukrepi preiskav in
pregona Evropskega javnega tožilstva. Nacionalna sodišča ne bi smela imeti
možnosti, da Sodišču predložijo vprašanja glede veljavnosti ukrepov
Evropskega javnega tožilstva, saj se ti za namene sodnega nadzora ne bi smeli
šteti za ukrepe organa Unije. (39) Poleg tega bi bilo treba
pojasniti, da bi vprašanja glede razlage določb nacionalne zakonodaje,
katerih uporabo omogoča ta uredba, morala obravnavati samo nacionalna
sodišča. Ta sodišča zato ne morejo predložiti Sodišču vprašanj
glede razlage nacionalne zakonodaje, na katero se nanaša ta uredba. (40) Ker Pogodba določa, da se
Evropsko javno tožilstvo ustanovi iz Eurojusta, bi se morala oba organa
organizacijsko, operativno in upravno povezati, sodelovati in dopolnjevati. (41) Evropsko
javno tožilstvo bi moralo tudi tesno sodelovati z drugimi institucijami in
agencijami Unije, da bi lažje opravljalo naloge v skladu s to uredbo, in po
potrebi vzpostaviti formalne ureditve glede podrobnih pravil o izmenjavi
informacij in sodelovanju. Zlasti pomembno naj bi bilo sodelovanje z Europolom
in uradom OLAF, da se prepreči podvajanje in omogoči Evropskemu
javnemu tožilstvu, da dobi ustrezne informacije in v posebnih preiskavah
uporabi njune analize. (42) Uredba (ES) št. 45/2001
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu
posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti
in o prostem pretoku takih podatkov[6]
se uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvaja Evropsko javno
tožilstvo. To zadeva obdelavo osebnih podatkov v okviru ciljev in nalog
Evropskega javnega tožilstva, osebnih podatkov v zvezi s člani osebja in
upravnih osebnih podatkov, ki jih hrani Evropsko javno tožilstvo. Njegovo
obdelavo osebnih podatkov bi moral spremljati Evropski nadzornik za varstvo
podatkov. Po potrebi bi bilo treba načela, določena v Uredbi (ES)
št. 45/2001, podrobno opredeliti in dopolniti glede obdelave operativnih
osebnih podatkov, ki jo izvaja Evropsko javno tožilstvo. Kadar to posreduje
operativne osebne podatke organu tretje države, ali mednarodni organizaciji,
ali Interpolu na podlagi mednarodnega sporazuma, sklenjenega v skladu s
členom 218 Pogodbe, bi bilo treba z ustreznimi zaščitnimi ukrepi
za varstvo zasebnosti ter temeljnih pravic in svoboščin posameznikov
zagotoviti, da se spoštujejo določbe o varstvu podatkov iz te uredbe. (43) [Direktiva 2013/xx/EU o
varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih
podatkov] se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v pristojnih organih
držav članic za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali
pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij. (44) Sistem obdelave podatkov
Evropskega javnega tožilstva bi moral temeljiti na Eurojustovem sistemu vodenja
zadev, vendar bi se njegove začasne delovne datoteke morale šteti za spise
o zadevah od trenutka, ko se preiskava začne. (45) Finančna,
proračunska in kadrovska ureditev Evropskega javnega tožilstva bi morala
biti skladna z ustreznimi standardi Unije, ki veljajo za organe iz
člena 208 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012
Evropskega parlamenta in Sveta[7], pri čemer pa je treba upoštevati edinstveno pristojnost
Evropskega javnega tožilstva za izvajanje preiskav in pregona na ravni Unije. Zanj bi morala veljati obveznost letnega poročanja. (46) Splošna pravila o
preglednosti, ki veljajo za agencije Unije, bi morala veljati tudi za Evropsko
javno tožilstvo, vendar ob ustreznem upoštevanju njegovih upravnih nalog, da se
nikakor ne bi ogrozila obveznost zaupnosti v njegovih operativnih dejavnostih.
Enako bi bilo treba pri upravnih poizvedbah, ki jih izvaja Evropski varuh
človekovih pravic, spoštovati zahtevo Evropskega javnega tožilstva po zaupnosti.
(47) V skladu s členom 3
Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede
območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski
uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta obe državi podali uradno
obvestilo, da [ne] želita [sodelovati] pri sprejetju in uporabi te uredbe. (48) V skladu s členoma 1
in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o
Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri
sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne
uporablja. (49) Predstavniki držav
članic, ki so se 13. decembra 2003 v Bruslju sestali na ravni
voditeljev držav ali vlad, so določili sedež Evropskega javnega tožilstva
– SPREJEL NASLEDNJO UREDBO: POGLAVJE I
VSEBINA IN OPREDELITEV POJMOV Člen 1
Vsebina S to uredbo se ustanovi
Evropsko javno tožilstvo in določijo pravila za njegovo delovanje. Člen 2
Opredelitev pojmov Za namene te uredbe se
uporabljajo naslednje opredelitve pojmov: a) „oseba“ pomeni vsako fizično ali
pravno osebo; b) „kazniva dejanja, ki škodijo
finančnim interesom Unije“ pomeni kazniva dejanja, določena v
Direktivi 2013/xx/EU, kakor se izvaja z nacionalno zakonodajo; c) „finančni interesi Unije“
pomeni prihodke, odhodke in sredstva, ki so zajeti, pridobljeni s
proračunom Unije in proračuni institucij, organov, uradov in agencij,
ustanovljenih na podlagi Pogodb, ter proračuni, ki jih te institucije,
organi, uradi in agencije upravljajo in spremljajo, ali prihodke, odhodke in
sredstva, dolgovane navedenim proračunom; d) „upravni osebni podatki“ pomeni vse
osebne podatke, ki jih obdela Evropsko javno tožilstvo, razen operativnih
osebnih podatkov; e) „operativni osebni podatki“ pomeni
vse osebne podatke, ki jih Evropsko javno tožilstvo obdela v skladu z nameni iz
člena 37. POGLAVJE II
SPLOŠNA PRAVILA Oddelek 1
Status, organizacija in struktura Evropskega javnega tožilstva Člen 3
Ustanovitev 1. Evropsko javno tožilstvo se ustanovi
kot organ Unije z decentralizirano strukturo. 2. Evropsko javno tožilstvo je pravna
oseba. 3. Sodeluje z Eurojustom in je deležno
njegove upravne podpore v skladu s členom 57. Člen 4
Naloge 1. Naloga Evropskega javnega tožilstva
je boj proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije. 2. Pristojno je za preiskavo, pregon in obtožbo storilcev in
sostorilcev kaznivih dejanj iz odstavka 1. V zvezi s tem vodi in nadzoruje
preiskave ter izvaja ukrepe pregona, vključno z opustitvijo zadeve. 3. Opravlja dolžnosti tožilca na pristojnih sodiščih držav
članic v zvezi s kaznivimi dejanji iz odstavka 1, vključno z
vlaganjem obtožnic in morebitnih pritožb, dokler ni zadeva dokončno
rešena. Člen 5
Neodvisnost in odgovornost 1. Evropsko javno tožilstvo je
neodvisno. 2. Evropsko javno tožilstvo,
vključno z evropskim javnim tožilcem, njegovimi namestniki in osebjem,
evropskimi delegiranimi tožilci ter njihovim nacionalnim osebjem, pri
opravljanju nalog ne sme zahtevati ali sprejemati navodil od posameznikov,
držav članic ali institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Institucije,
organi, uradi ali agencije Unije in države članice spoštujejo neodvisnost
Evropskega javnega tožilstva ter ne poskušajo nanj vplivati pri opravljanju
njegovih nalog. 3. Evropsko javno tožilstvo za
izvajanje splošnih dejavnosti odgovarja Evropskemu parlamentu, Svetu in
Evropski komisiji, zlasti s pripravo letnega poročila v skladu s
členom 70. Člen 6
Struktura in organizacija
Evropskega javnega tožilstva 1. Evropsko javno tožilstvo sestavljajo
evropski javni tožilec, njegovi namestniki, osebje, ki jih podpira pri
izvajanju nalog v skladu s to uredbo, ter evropski delegirani tožilci, ki so v
državah članicah. 2. Evropsko javno tožilstvo vodi
evropski javni tožilec, ki usmerja njegove dejavnosti in organizira njegovo
delo. Pomagajo mu štirje namestniki. 3. Namestniki pomagajo evropskemu
javnemu tožilcu pri opravljanju vseh nalog in ga nadomeščajo v skladu s
pravili, sprejetimi na podlagi člena 72(d), kadar je odsoten ali
nalog ne more opravljati. Eden od namestnikov je odgovoren za izvrševanje
proračuna. 4. Preiskave in pregon, ki so v
pristojnosti Evropskega javnega tožilstva, izvajajo evropski delegirani tožilci
pod vodstvom in nadzorom evropskega javnega tožilca. Kadar je to potrebno
zaradi preiskave ali pregona, lahko evropski javni tožilec pooblastila izvaja
tudi neposredno v skladu s členom 18(5). 5. V vsaki državi članici je vsaj
en evropski delegirani tožilec, ki je sestavni del Evropskega javnega
tožilstva. Evropski delegirani tožilci delujejo pod izključno
pristojnostjo evropskega javnega tožilca ter pri opravljanju preiskav in
pregona, ki so jim dodeljeni, upoštevajo samo njegova navodila, smernice in
odločitve. Ko delujejo v okviru svojih pristojnosti, so popolnoma
neodvisni od nacionalnih organov pregona in nimajo do njih nikakršnih obveznosti.
6. Evropski delegirani tožilci lahko
tudi izvajajo naloge kot nacionalni tožilci. V primeru navzkrižja nalog o tem
uradno obvestijo evropskega javnega tožilca, in ta jim po posvetovanju s
pristojnimi nacionalnimi organi pregona lahko da navodila, da v interesu
preiskav in pregona Evropskega javnega tožilstva dajo prednost nalogam, ki
izhajajo iz te uredbe. V takih primerih evropski javni tožilec o tem nemudoma
obvesti pristojne nacionalne organe pregona. 7. Za ukrepe, ki jih izvedejo evropski
javni tožilec, evropski delegirani tožilci, kateri koli član osebja
Evropskega javnega tožilstva ali druga oseba, ki pri opravljanju svojih nalog
deluje v njegovem imenu, se šteje, da so ukrepi Evropskega javnega tožilstva.
Evropski javni tožilec predstavlja Evropsko javno tožilstvo v odnosih z
institucijami Unije, državami članicami in tretjimi stranmi. 8. Kadar je to potrebno za namene
preiskave ali pregona, lahko evropski javni tožilec začasno dodeli
sredstva in osebje evropskim delegiranim tožilcem. Člen 7
Notranja pravila Evropskega
javnega tožilstva 1. Notranja pravila Evropskega javnega
tožilstva se sprejme s sklepom evropskega javnega tožilca, njegovih štirih
namestnikov in petih evropskih delegiranih tožilcev, ki jih evropski javni
tožilec izbere po sistemu popolnoma enakopravne rotacije, pri čemer se
upošteva demografski in geografski razpon vseh držav članic. Sklep se
sprejme s preprosto večino, vsak član ima en glas. Če so glasovi
enako deljeni, je odločilen glas evropskega javnega tožilca. 2. Notranja pravila urejajo
organizacijo dela Evropskega javnega tožilstva in vključujejo splošna
pravila o dodeljevanju zadev. Oddelek 2
Imenovanje in razrešitev članov Evropskega javnega tožilstva Člen 8
Imenovanje in razrešitev
evropskega javnega tožilca 1. Evropskega javnega tožilca imenuje
Svet s soglasjem Evropskega parlamenta za mandat osmih let, ki ga ni
mogoče podaljšati. Svet odloča z navadno večino. 2. Evropski javni tožilec se izbere med
osebami, ki so nedvomno neodvisne in usposobljene za imenovanje na visoko pravosodno
funkcijo ter imajo ustrezne tožilske izkušnje. 3. Izbira se opravi na podlagi javnega
razpisa za predložitev kandidatur, ki se objavi v Uradnem listu Evropske
unije, nato pa Komisija sestavi ožji seznam ter ga predloži Evropskemu
parlamentu in Svetu. Pred predložitvijo ožjega seznama pridobi mnenje odbora,
ki ga je ustanovila in ga sestavlja sedem članov, izbranih med nekdanjimi
člani Sodišča, člani nacionalnih vrhovnih sodišč,
nacionalnih javnih tožilstev in/ali priznanih pravnikov, od katerih enega
predlaga Evropski parlament, ter predsednik Eurojusta kot opazovalec. 4. Če evropski javni tožilec ne
izpolnjuje več pogojev za opravljanje nalog ali če je bil spoznan za
krivega resne kršitve , ga Sodišče Evropske unije lahko na predlog
Evropskega parlamenta, Sveta ali Komisije razreši s položaja. Člen 9
Imenovanje in razrešitev
namestnikov evropskega javnega tožilca 1. Namestniki evropskega javnega
tožilca se imenujejo v skladu s pravili iz člena 8(1). 2. Izberejo se med osebami, ki so
nedvomno neodvisne in usposobljene za imenovanje na visoko pravosodno funkcijo
ter imajo ustrezne tožilske izkušnje. 3. Izbira se opravi na podlagi javnega
razpisa za predložitev kandidatur, ki se objavi v Uradnem listu Evropske
unije, nato pa Evropska komisija s soglasjem evropskega javnega tožilca
sestavi ožji seznam ter ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, pri
čemer se upošteva demografsko ravnovesje in geografski razpon držav
članic. 4. Namestniki evropskega javnega
tožilca se lahko razrešijo v skladu s pravili iz člena 8(4) na pobudo
evropskega javnega tožilca. Člen 10
Imenovanje in razrešitev
evropskih delegiranih tožilcev 1. Evropske delegirane tožilce imenuje
evropski javni tožilec s seznama najmanj treh kandidatov, ki izpolnjujejo
zahteve iz odstavka 2 in jih predlagajo zadevne države članice. Imenuje
jih za mandat petih let, ki se lahko podaljša. 2. Evropski delegirani tožilci morajo
biti usposobljeni za imenovanje na visoko pravosodno funkcijo in imeti ustrezne
tožilske izkušnje. Njihova neodvisnost mora biti nedvomna. Države članice
imenujejo evropskega delegiranega tožilca za tožilca po nacionalni zakonodaji,
če ta ob imenovanju za evropskega delegiranega tožilca tega statusa še ni
imel. 3. Evropske delegirane tožilce lahko
razreši evropski javni tožilec, če ne izpolnjujejo več zahtev iz
odstavka 2 ali meril za opravljanje svojih nalog ali če so bili spoznani
za krive resne kršitve. Medtem ko opravljajo naloge v imenu Evropskega javnega
tožilstva, jih pristojni nacionalni organi ne smejo brez soglasja evropskega
javnega tožilca razrešiti s položaja nacionalnega tožilca. Oddelek 3
Osnovna načela Člen 11
Osnovna načela
dejavnosti Evropskega javnega tožilstva 1. Evropsko javno tožilstvo zagotavlja,
da se pri njegovih dejavnostih spoštujejo pravice, opredeljene v Listini
Evropske unije o temeljnih pravicah. 2. Njegovi ukrepi temeljijo na
načelu sorazmernosti iz člena 26(3). 3. Preiskave in pregon, ki jih izvaja
Evropsko javno tožilstvo, ureja ta uredba. Za vprašanja, ki jih ta uredba ne
ureja, se uporablja nacionalna zakonodaja. Veljavna nacionalna zakonodaja je
zakonodaja države članice, v kateri se izvaja preiskava ali pregon.
Če je neko vprašanje urejeno z nacionalno zakonodajo in to uredbo,
prevlada ta uredba. 4. Evropsko javno tožilstvo je
izključno pristojno za preiskave in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo
finančnim interesom Unije. 5. Preiskave izvaja nepristransko in
poskuša pridobiti vse ustrezne dokaze, obremenilne in tudi razbremenilne. 6. Preiskavo začne brez
nepotrebnega odlašanja ter zagotovi, da se preiskave in pregon izvajajo hitro. 7. Pristojni organi držav članic
Evropskemu javnemu tožilstvu na njegovo zahtevo dejavno pomagajo pri izvajanju
preiskav in pregona, ga podpirajo ter se vzdržijo ukrepov, politike ali
postopkov, ki bi lahko upočasnili ali ovirali njihov potek. Oddelek 4
Pristojnost Evropskega javnega tožilstva Člen 12
Kazniva dejanja, ki spadajo v
pristojnost Evropskega javnega tožilstva Evropsko javno tožilstvo je pristojno za
kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije in so določena
v Direktivi 2013/xx/EU, ki se izvaja z nacionalno zakonodajo. Člen 13
Pomožna pristojnost 1. Kadar so kazniva dejanja iz
člena 12 neločljivo povezana z drugimi kaznivimi dejanji, ki
niso navedena v členu 12, njihova skupna preiskava in pregon pa sta v
interesu dobrega delovanja pravosodnega sistema, je Evropsko javno tožilstvo
pristojno tudi za navedena druga kazniva dejanja, če prevladajo kazniva
dejanja iz člena 12 in druga kazniva dejanja temeljijo na istih
dejstvih. Če navedeni pogoji niso
izpolnjeni, je država članica, ki je pristojna za druga kazniva dejanja,
pristojna tudi za kazniva dejanja iz člena 12. 2. Evropsko javno tožilstvo in
nacionalni organi pregona se med seboj posvetujejo, da bi ugotovili, kateri
organ je pristojen v skladu z odstavkom 1. Kadar je to primerno zaradi
lažje določitve take pristojnosti, se lahko vzpostavi povezava z
Eurojustom v skladu s členom 57. 3. V primeru nesoglasja med Evropskim
javnim tožilstvom in nacionalnimi organi pregona glede pristojnosti v skladu z
odstavkom 1 o pomožni pristojnosti odloči nacionalni pravosodni
organ, pristojen za odločanje o dodelitvi pristojnosti glede pregona na
nacionalni ravni. 4. Določitev pristojnosti v skladu
s tem členom ni predmet nadzora. Člen 14
Izvajanje pristojnosti
Evropskega javnega tožilstva Evropsko javno tožilstvo izvaja izključno
pristojnost za preiskave in pregon kaznivih dejanj iz členov 12 in
13, če so bila taka kazniva dejanja v celoti ali delno storjena: a) na ozemlju ene ali več držav
članic ali b) če jih je storil njihov
državljan ali član osebja organa ali institucije Unije. POGLAVJE III
PRAVILA O POSTOPKU PREISKAV, PREGONU IN SODNIH POSTOPKIH Oddelek 1
Izvajanje preiskav Člen 15
Viri preiskav 1. Vsi nacionalni organi držav
članic ter vse institucije, organi, uradi in agencije Unije nemudoma
obvestijo Evropsko javno tožilstvo o dejanju, ki bi lahko pomenilo kaznivo
dejanje, ki spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva. 2. Če se evropski delegirani
tožilci seznanijo z dejanjem, ki bi lahko pomenilo kaznivo dejanje, ki spada v
pristojnost Evropskega javnega tožilstva, o tem nemudoma obvestijo evropskega
javnega tožilca. 3. Evropsko javno tožilstvo lahko pri
vsaki osebi zbira ali od nje prejme informacije o dejanju, ki bi lahko pomenilo
kaznivo dejanje, ki spada v njegovo pristojnost. 4. Evropski javni tožilec ali evropski
delegirani tožilci evidentirajo in preverijo vse informacije, posredovane
Evropskemu javnemu tožilstvu. Če se po opravljenem preverjanju
odločijo, da ne začnejo preiskave, končajo zadevo in razloge
zapišejo v sistem vodenja zadev. O tem obvestijo nacionalni organ in
institucijo, organ, urad ali agencijo Unije, ki je predložil informacije, ter
po potrebi oziroma na njihovo zahtevo, osebe, ki so predložile informacije. Člen 16
Začetek preiskave 1. Evropski javni tožilec ali v
njegovem imenu evropski delegirani tožilci začnejo preiskavo s pisnim
sklepom, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se izvaja ali da je
bilo storjeno kaznivo dejanje, ki spada v pristojnost Evropskega javnega
tožilstva. 2. Če preiskavo začne
evropski javni tožilec, zadevo dodeli evropskemu delegiranemu tožilcu, razen
če želi preiskavo opraviti sam v skladu z merili iz člena 18(5).
Če preiskavo začne evropski delegirani tožilec, o tem nemudoma
obvesti evropskega javnega tožilca. Evropski javni tožilec po prejemu takega
obvestila preveri, ali ni te preiskave začel že sam ali drug evropski
delegirani tožilec. Zaradi učinkovitosti preiskave lahko zadevo dodeli
drugemu evropskemu delegiranemu tožilcu ali se odloči, da zadevo prevzame
sam v skladu z merili iz člena 18(5). Člen 17
Nujni ukrepi in odstop zadeve 1. Kadar je potreben takojšen ukrep v
zvezi s kaznivim dejanjem, ki spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva,
nacionalni organi sprejmejo vse nujne ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev
učinkovite preiskave in pregona. Nato zadevo brez odlašanja odstopijo v
reševanje Evropskemu javnemu tožilstvu. V tem primeru Evropsko javno tožilstvo
potrdi, če je to mogoče v 48 urah od začetka svoje preiskave,
ukrepe, ki so jih sprejeli nacionalni organi, tudi če so bili sprejeti in
izvedeni v skladu s pravili, ki niso zajeta v tej uredbi. 2. Če se v kateri koli fazi
preiskave pojavijo dvomi glede pristojnosti v zvezi z zadevo, se lahko Evropsko
javno tožilstvo posvetuje z nacionalnimi organi pregona, da bi ugotovilo,
kateri organ je pristojen. Evropsko javno tožilstvo do sprejetja odločitve
o pristojnosti sprejema vse nujne ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev
učinkovite preiskave in pregona v zadevi. Če se določi pristojnost
nacionalnega organa, ta v 48 urah od začetka nacionalne preiskave potrdi
nujne ukrepe, ki jih je sprejelo Evropsko javno tožilstvo. 3. Če preiskava, ki jo je
začelo Evropsko javno tožilstvo, pokaže, da dejanje, ki je predmet
preiskave, pomeni kaznivo dejanje, ki ne spada v njegovo pristojnost, zadevo
nemudoma odstopi pristojnim nacionalnim organom pregona in pravosodnim organom. 4. Če preiskava, ki so jo
začeli nacionalni organi, pozneje pokaže, da dejanje pomeni kaznivo
dejanje, ki spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, mu nacionalni
organi zadevo nemudoma odstopijo. V tem primeru Evropsko javno tožilstvo
potrdi, če je to mogoče v 48 urah od začetka svoje preiskave,
ukrepe, ki so jih sprejeli nacionalni organi, tudi če so bili sprejeti in
izvedeni v skladu s pravili, ki niso zajeta v tej uredbi. Člen 18
Izvajanje preiskave 1. Imenovani evropski delegirani
tožilec vodi preiskavo v imenu in po navodilih evropskega javnega tožilca.
Preiskovalne ukrepe lahko sprejema sam ali da navodila pristojnim organom
pregona v državi članici, v kateri deluje. Ti organi ravnajo v skladu z
navodili evropskega delegiranega tožilca in izvajajo preiskovalne ukrepe, ki so
jim dodeljeni. 2. V čezmejnih zadevah, ko je
treba preiskovalne ukrepe izvesti v državi članici, ki ni država, v kateri
se je preiskava začela, evropski delegirani tožilec, ki je zadevo
začel ali kateremu jo je dodelil evropski javni tožilec, deluje v tesnem
sodelovanju z evropskim delegiranim tožilcem, ki mora izvajati preiskovalni
ukrep. Evropski delegirani tožilec preiskovalne ukrepe sprejema sam ali da
navodila pristojnim nacionalnim organom, da jih izvedejo. 3. Evropski javni tožilec lahko v
čezmejnih zadevah v preiskavo vključi več evropskih delegiranih
tožilcev in ustanovi skupne ekipe. Evropskemu delegiranemu tožilcu lahko da
navodila, naj zbere ustrezne informacije ali sam sprejme posebne preiskovalne
ukrepe. 4. Evropski javni tožilec spremlja
preiskave, ki jih izvajajo evropski delegirani tožilci, in zagotavlja njihovo
usklajevanje. Po potrebi jim daje navodila. 5. Evropski javni tožilec lahko zadevo
dodeli drugemu evropskemu delegiranemu tožilcu ali sam vodi preiskavo, če
se to zdi potrebno zaradi učinkovitosti preiskave ali pregona na podlagi
enega ali več naslednjih meril: a) teže kaznivega dejanja; b) posebnih okoliščin, povezanih s
statusom domnevnega storilca; c) posebnih okoliščin, povezanih s
čezmejno razsežnostjo preiskave; d) nerazpoložljivosti nacionalnih
preiskovalnih organov ali e) prošnje pristojnih organov zadevne države
članice. 6. Kadar preiskavo izvaja neposredno
evropski javni tožilec, obvesti evropskega delegiranega tožilca v državi
članici, v kateri je treba izvesti preiskovalne ukrepe. Vsi preiskovalni
ukrepi, ki jih izvede evropski javni tožilec, se izvedejo v povezavi z organi
države članice, katere ozemlje zadevajo. Prisilne ukrepe izvedejo
pristojni nacionalni organi. 7. Preiskave, ki se izvedejo po ukazu
Evropskega javnega tožilstva, so zavarovane s pravili o poslovni tajnosti iz
veljavne zakonodaje Unije. Poleg tega so organi, ki sodelujejo v preiskavah
Evropskega javnega tožilstva, zavezani spoštovanju pravil poslovne tajnosti,
določenih v veljavni nacionalni zakonodaji. Člen 19
Odvzem privilegijev ali
imunitet 1. Kadar preiskave, ki jih izvaja
Evropsko javno tožilstvo, vključujejo osebe, zaščitene s privilegiji
ali imunitetami po nacionalni zakonodaji, in taki privilegiji ali imunitete
ovirajo določeno preiskavo, ki se izvaja, Evropsko javno tožilstvo poda
utemeljeno pisno zahtevo za njihov odvzem v skladu s postopki, določenimi
v zadevni nacionalni zakonodaji. 2. Kadar preiskave, ki jih izvaja
Evropsko javno tožilstvo, vključujejo osebe, zaščitene s privilegiji
ali imunitetami po zakonodaji Unije, zlasti Protokolu o privilegijih in
imunitetah Evropske unije, in taki privilegiji ali imunitete ovirajo
določeno preiskavo, ki se izvaja, Evropsko javno tožilstvo poda utemeljeno
pisno zahtevo za njihov odvzem v skladu s postopki, določenimi v
zakonodaji Unije. Oddelek 2
Obdelava informacij Člen 20
Dostop Evropskega javnega
tožilstva do informacij Od
trenutka, ko Evropsko javno tožilstvo evidentira zadevo, lahko pridobi vse
ustrezne informacije, shranjene v podatkovnih zbirkah nacionalnih organov o
kazenskih preiskavah in pregonu ter drugih ustreznih registrih javnih organov,
ali dostopa do takih informacij prek evropskih delegiranih tožilcev. Člen 21
Zbiranje informacij 1. Kadar je to potrebno za namene
preiskav, Evropsko javno tožilstvo na svojo zahtevo pridobi od Eurojusta in
Europola vse ustrezne informacije v zvezi s kaznivim dejanjem, ki spada v
njegovo pristojnost, in lahko zaprosi Europol, naj mu zagotovi analitično
podporo za posebno preiskavo, ki jo izvaja. 2. Institucije, organi, uradi in
agencije Unije ter organi držav članic Evropskemu javnemu tožilstvu na
njegovo zahtevo zagotovijo potrebno pomoč in informacije. Člen 22
Sistem vodenja zadev, seznam
in začasne delovne datoteke 1. Evropsko javno tožilstvo vzpostavi
sistem vodenja zadev, ki je sestavljen iz začasnih delovnih datotek in
seznama, ki vsebuje osebne podatke, določene v Prilogi, in neosebne
podatke. 2. Namen sistema vodenja zadev je: a) podpirati vodenje preiskav in pregona, ki
ga izvaja Evropsko javno tožilstvo, zlasti s primerjavo informacij; b) olajšati dostop do informacij o
tekočih preiskavah in pregonu; c) olajšati spremljanje zakonitosti in
izpolnjevanja določb te uredbe v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. 3. Sistem vodenja zadev je lahko
povezan z varovano telekomunikacijsko povezavo iz člena 9 Sklepa
2008/976/PNZ[8]. 4. Seznam vsebuje sklice na
začasne delovne datoteke, ki se obdelujejo v okviru dejavnosti Evropskega
javnega tožilstva, in razen osebnih podatkov iz točk od (a) do (i), (k) in
(m) točke (1) ter točke 2 Priloge ne sme vsebovati nobenih drugih
osebnih podatkov. 5. Evropsko javno tožilstvo lahko za
opravljanje svojih nalog v skladu s to uredbo obdeluje podatke o posameznih
zadevah, ki jih obravnava, v začasni delovni datoteki. Uradni osebi za
varstvo podatkov iz člena 41 omogoči dostop do začasne delovne
datoteke. Obvesti jo o odprtju vsake nove začasne delovne datoteke, ki
vsebuje osebne podatke. 6. Evropsko javno tožilstvo pri
obdelavi osebnih podatkov, povezanih z zadevo, ne sme ustvariti nobene druge
avtomatske datoteke, razen sistema vodenja zadev ali začasne delovne datoteke. Člen 23
Delovanje začasnih
delovnih datotek in seznama 1. Evropsko javno tožilstvo odpre
začasno delovno datoteko za vsako zadevo, v zvezi s katero prejme
informacije, če je njihovo pošiljanje v skladu s to uredbo ali drugimi
veljavnimi pravnimi akti. Odgovorno je za vodenje začasnih delovnih
datotek, ki jih odpre. 2. Evropsko javno tožilstvo za vsak
primer posebej odloči, ali bo dostop do začasne delovne datoteke
omejen ali pa se njegovemu osebju omogoči dostop do nje oziroma do njenih
delov, če je to potrebno, da lahko opravlja svoje naloge. 3. Odloči, katere informacije,
povezane z začasno delovno datoteko, se uvrstijo na seznam. Če
evropski javni tožilec ne odloči drugače, se informacije, ki se
evidentirajo in preverijo v skladu s členom 15(4), ne uvrstijo na
seznam. Člen 24
Dostop do sistema vodenja
zadev Če imajo evropski delegirani tožilci in
njihovo osebje povezavo do sistema vodenja zadev, lahko dostopajo le do: a) seznama, razen če je tak dostop
izrecno zavrnjen; b) začasnih delovnih datotek, ki
jih odpre Evropsko javno tožilstvo v zvezi s preiskavami ali pregonom, ki se
izvaja v njihovi državi članici; c) začasnih delovnih datotek, ki
jih odpre Evropsko javno tožilstvo v zvezi s preiskavami ali pregonom, ki se
izvaja v drugi državi članici, če so povezane s preiskavami in
pregonom, ki se izvaja v njihovi državi članici. Oddelek 3
Preiskovalni ukrepi Člen 25
Pristojnost Evropskega
javnega tožilstva za preiskave 1. Za namene preiskav in pregona, ki
jih izvaja Evropsko javno tožilstvo, se ozemlje držav članic Unije šteje
za enotni pravni prostor, na katerem lahko Evropsko javno tožilstvo izvaja
svojo pristojnost. 2. Če se Evropsko javno tožilstvo
odloči izvajati pristojnost v zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je
državljan ene od držav članic, član osebja organa ali institucij
Unije, delno ali v celoti storil zunaj ozemlja držav članic, zaprosi za
pomoč in sodelovanje zadevne tretje države v skladu z akti in postopki iz
člena 59. Člen 26
Preiskovalni ukrepi 1. Evropsko javno tožilstvo je
pooblaščeno, da pri izvajanju pristojnosti zahteva ali odredi naslednje
preiskovalne ukrepe: a) preiskavo prostorov, zemljišč,
prevoznih sredstev, zasebnih prebivališč, oblek in drugega osebnega
premoženja ali računalniškega sistema; b) predložitev vseh ustreznih predmetov ali
dokumentov oziroma shranjenih računalniških podatkov, vključno s
podatki o prometu in bančnem računu, ki so lahko šifrirani ali
dešifrirani ter v izvirni ali drugi posebej določeni obliki; c) zapečatenje prostorov in prevoznih
sredstev ter zavarovanje podatkov, da se ohrani njihova celovitost,
prepreči izguba ali kontaminacija dokazov ali zagotovi možnost zaplembe; d) zavarovanje pripomočkov za storitev
kaznivega dejanja ali premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem,
vključno z zavarovanjem sredstev, če se pričakuje, da jih bo za
namene obravnave zaseglo sodišče prve stopnje, in če obstaja razlog
za sum, da bo lastnik, posestnik ali upravitelj poskušal preprečiti
izvršitev odredbe o zasegu; e) prestrezanje telekomunikacij z
osumljencem, vključno z e-pošto, na vseh telekomunikacijskih povezavah, ki
jih osumljenec uporablja; f) spremljanje telekomunikacij v realnem
času z odrejanjem takojšnjega prenosa telekomunikacijskih podatkov o
prometu za lociranje osumljenca in identifikacijo oseb, ki so z njim v
določenem trenutku v stiku; g) spremljanje finančnih transakcij z
dajanjem navodil finančni ali kreditni instituciji, da mora Evropsko javno
tožilstvo v realnem času obveščati o vseh finančnih
transakcijah, ki se izvajajo prek katerega koli določenega računa, ki
je v lasti ali pod nadzorom osumljenca, ali vseh drugih računov, za katere
obstaja utemeljen sum, da se uporabljajo v povezavi s kaznivim dejanjem; h) zamrznitev prihodnjih finančnih
transakcij z dajanjem navodil finančni ali kreditni instituciji, da se
mora vzdržati izvajanja finančnih transakcij, ki vključujejo
določene račune, ki so v lasti ali pod nadzorom osumljenca; i) izvajanje ukrepov nadzora na nejavnih
krajih z odrejanjem tajnega video in avdio nadzora na nejavnih krajih, razen
video nadzora zasebnih prebivališč, in evidentiranjem izsledkov; j) izvajanje tajnih preiskav z odrejanjem
uradnikov, da delujejo pod tajno ali lažno identiteto; k) pozivanje osumljencev in prič na
zaslišanje, če obstaja utemeljen sum, da lahko zagotovijo koristne
informacije za preiskavo; l) izvajanje ukrepov za identifikacijo z
odrejanjem fotografiranja, vizualnega snemanja in evidentiranja
biometričnih značilnosti oseb; m) zaseg predmetov, ki so potrebni kot
dokazi; n) dostop do prostorov in jemanje vzorcev
blaga; o) pregled prevoznih sredstev, če
obstaja utemeljen sum, da se prevaža blago, povezano s preiskavo; p) izvajanje ukrepov za sledenje in
nadziranje oseb, da se ugotovi njihova lokacija; q) sledenje kateremu koli predmetu s
tehničnimi sredstvi, vključno z nadzorovanimi pošiljkami blaga in
finančnimi transakcijami; r) ciljno nadzorovanje osumljencev in
tretjih oseb na javnih krajih; s) pridobitev dostopa do nacionalnih ali
evropskih javnih registrov in registrov, ki jih vodijo zasebni subjekti v
javnem interesu; t) zaslišanje osumljencev in prič; u) imenovanje strokovnjakov po uradni
dolžnosti ali na prošnjo osumljenca, kadar je potrebno strokovno znanje. 2. Države članice zagotovijo, da
se lahko ukrepi iz odstavka 1 uporabijo pri preiskavah in pregonu, ki jih
izvaja Evropsko javno tožilstvo. Za navedene ukrepe veljajo pogoji iz tega
člena in pogoji, določeni v nacionalni zakonodaji. Evropsko javno
tožilstvo lahko odredi ali zahteva preiskovalne ukrepe, ki niso navedeni v
odstavku 1, samo če so na voljo v skladu z zakonodajo države
članice, v kateri naj bi se ukrep izvedel. 3. Posamezni preiskovalni ukrepi iz
odstavka 1 se ne odredijo brez utemeljenih razlogov in če se lahko
isti cilj doseže z manj invazivnimi sredstvi. 4. Države članice zagotovijo, da
mora preiskovalne ukrepe iz točk (a) do (j) odstavka 1 odobriti
pristojni pravosodni organ države članice, v kateri naj bi se izvedli. 5. Za preiskovalne ukrepe iz točk
(k) do (u) odstavka 1 je odobritev sodnega organa potrebna, če to
zahteva nacionalna zakonodaja države članice, v kateri naj bi se
preiskovalni ukrep izvedel. 6. Če so izpolnjeni pogoji iz tega
člena in pogoji iz nacionalne zakonodaje, ki veljajo za odobritev ukrepa
na podlagi zahtevka, pristojni pravosodni organ v 48 urah izda odobritev v
obliki pisne in utemeljene odločbe. 7. Evropsko javno tožilstvo lahko
zaprosi pristojni pravosodni organ za prijetje in pridržanje osumljenca v
skladu z nacionalno zakonodajo. Oddelek 4
Končanje preiskave in pooblastila za pregon Člen 27
Pregon pred nacionalnimi
sodišči 1. Evropsko javno tožilstvo in evropski
delegirani tožilci imajo v zvezi s pregonom in vlaganjem obtožnic enaka
pooblastila kot nacionalni javni tožilci, zlasti pooblastilo za vlaganje
pritožb, sodelovanje pri dokazovanju in izvajanje razpoložljivih pravnih
sredstev. 2. Kadar pristojni evropski delegirani
tožilec meni, da je preiskava končana, evropskemu javnem tožilcu predloži
v pregled povzetek zadeve z osnutkom obtožnice in seznam dokazov. Če
evropski javni tožilec ne ukaže, naj se zadeva zavrne v skladu s
členom 28, evropskemu delegiranemu tožilcu naroči, naj v zvezi z
zadevo vloži obtožnico na pristojno nacionalno sodišče, ali pa jo vrne v
nadaljnjo preiskavo. Evropski javni tožilec lahko obtožnico na pristojno
nacionalno sodišče vloži tudi sam. 3. V obtožnici, ki se vloži na
pristojno nacionalno sodišče, se navedejo dokazi, ki bodo predloženi na
glavni obravnavi. 4. Evropski javni tožilec v tesnem
posvetovanju z evropskim delegiranim tožilcem, ki je predložil zadevo, in ob
upoštevanju ustreznega delovanja pravosodnega sistema izbere sodno pristojnost
in določi pristojno nacionalno sodišče na podlagi: a) kraja, v katerem je bilo storjeno kaznivo
dejanje, ali v primeru več kaznivih dejanj kraja, v katerem je bila
storjena večina kaznivih dejanj; b) kraja, v katerem ima obdolženec
običajno prebivališče; c) kraja, v katerem so dokazi; d) kraja, v katerem imajo neposredne žrtve
običajno prebivališče. 5. Kadar je to potrebno zaradi
izterjave, nadaljnjih upravnih ukrepov ali spremljanja, evropski javni tožilec
o obtožnici uradno obvesti pristojne nacionalne organe, zainteresirane osebe in
ustrezne institucije, organe ali agencije Unije. Člen 28
Opustitev zadeve 1. Evropski javni tožilec zadevo
opusti, če sodni pregon ni več mogoč iz katerega od naslednjih
razlogov: a) smrti osumljenca; b) dejanje, ki je predmet preiskave, ne
pomeni kaznivega dejanja; c) pomilostitve ali imunitete, podeljene
osumljencu; d) poteka zakonsko določenega
zastaralnega roka za pregon; e) osumljenec je bil s pravnomočno
sodbo v Uniji že oproščen ali obsojen zaradi istih dejstev ali pa je bila
zadeva obravnavana v skladu s členom 29. 2. Evropski javni tožilec lahko opusti
zadevo iz katerega koli od naslednjih razlogov: a) kaznivo dejanje je manjša kršitev v
skladu z nacionalno zakonodajo, s katero se izvaja Direktiva 2013/XX/EU o
boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo
kazenskega prava; b) pomanjkanja ustreznih dokazov. 3. Evropsko javno tožilstvo lahko
zadeve, ki jih opusti, odstopi uradu OLAF ali pristojnim nacionalnim upravnim
ali pravosodnim organom za namene izterjave, nadaljnjih upravnih ukrepov ali
spremljanja. 4. Če se je preiskava začela
na podlagi informacij, ki jih je predložila oškodovana oseba, jo Evropsko javno
tožilstvo o tem obvesti. Člen
29 Poravnava 1. Kadar se zadeva ne opusti, lahko
Evropsko javno tožilstvo, če bi to bilo v interesu ustreznega delovanja
pravosodnega sistema in ko je škoda povrnjena, osumljencu predlaga plačilo
pavšalne kazni; ko je ta poravnana, to pomeni dokončno opustitev zadeve
(poravnava). Če se osumljenec strinja, plača pavšalno kazen Uniji. 2. Evropsko javno tožilstvo nadzoruje
plačilo denarne kazni v okviru poravnave. 3. Ko osumljenec sprejme poravnavo in
jo plača, evropski javni tožilec dokončno opusti zadevo in o tem
uradno obvesti pristojne nacionalne organe pregona in pravosodne organe ter
obvesti ustrezne institucije, organe in agencije Unije. 4. Opustitev zadeve iz odstavka 3
ni predmet sodnega nadzora. Oddelek 5
Dopustnost dokazov Člen 30
Dopustnost dokazov 1. Dokazi, ki jih Evropsko javno
tožilstvo predloži sodišču prve stopnje, se dopustijo na glavni obravnavi
brez preverjanja veljavnosti ali podobnega pravnega postopka, tudi če so v
nacionalni zakonodaji države članice, v kateri je sodišče,
določena drugačna pravila o zbiranju ali predložitvi takih dokazov,
kadar sodišče meni, da njihova dopustitev ne bo škodljivo vplivala na
poštenost postopka ali pravico do obrambe, kot sta opredeljena v
členih 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 2. Ko so dokazi dopuščeni, to ne
vpliva na pristojnost nacionalnih sodišč, da svobodno ocenijo dokaze, ki
jih na glavni obravnavi predloži Evropsko javno tožilstvo. Oddelek 6
Zaplemba Člen 31
Razpolaganje z zaseženimi
sredstvi Če pristojno nacionalno sodišče na
zahtevo Evropskega javnega tožilstva s pravnomočno odločbo sklene, da
se zaseže premoženje, povezano s kaznivim dejanjem, ali premoženjske koristi,
pridobljene s kaznivim dejanjem, ki spada v pristojnost Evropskega javnega
tožilstva, se denarna vrednost takega premoženja ali premoženjskih koristi
prenese v proračun Unije v obsegu, ki je potreben za povrnitev škode,
povzročene Uniji. POGLAVJE IV
PROCESNA JAMSTVA Člen 32
Obseg pravic osumljencev in
obdolžencev ter drugih vpletenih oseb 1. Dejavnosti Evropskega javnega
tožilstva se izvajajo ob polnem upoštevanju pravic osumljencev, določenih
v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s pravico do
poštenega sojenja in pravico do obrambe. 2. Vsak osumljenec in obdolženec,
vključen v postopke Evropskega javnega tožilstva, ima najmanj naslednje procesne
pravice, kot so določene v zakonodaji Unije in nacionalni zakonodaji
države članice: (a)
pravico do tolmačenja in prevajanja, kot je
določena v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta; (b)
pravico do obveščenosti in dostopa do gradiva
v zadevi, kot je določena v Direktivi 2012/13/EU Evropskega parlamenta in
Sveta; (c)
pravico do dostopa do odvetnika in pravico do
komunikacije s tretjimi osebami in njihove obveščenosti v primeru prijetja,
kot je določena v [Direktivi 2013/xx/EU Evropskega parlamenta in Sveta
z dne xx xxxx 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem
postopku in pravici do komunikacije v primeru prijetja]; (d)
pravico do molka in pravico do domneve nedolžnosti; (e)
pravico do pravne pomoči; (f)
pravico do predložitve dokazov, imenovanja
izvedencev in zaslišanja prič. 3. Osumljenci in obdolženci imajo
pravice iz odstavka 2 od trenutka, ko so osumljeni storitve kaznivega
dejanja. Od takrat, ko pristojno nacionalno sodišče potrdi obtožnico,
postopkovne pravice osumljenca in obdolženca temeljijo na nacionalni ureditvi,
ki velja v zadevnem primeru. 4. Pravice iz odstavka 2 veljajo
tudi za vse osebe poleg osumljenca ali obdolženca, ki jih zasliši Evropsko
javno tožilstvo, če med zaslišanjem ali glavno obravnavo postanejo
osumljene storitve kaznivega dejanja. 5. Brez poseganja v pravice iz tega
poglavja imajo osumljenci in obdolženci ter vse druge osebe, vključene v
postopke Evropskega javnega tožilstva, vse procesne pravice, do katerih so
upravičene v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo. Člen 33
Pravica do molka in pravica
do domneve nedolžnosti 1. Osumljenci in obdolženci,
vključeni v postopke Evropskega javnega tožilstva, imajo v skladu z
nacionalnim pravom pravico do molka pri zaslišanju v zvezi z dejstvi, iz
katerih izhaja kršitev, za katero so osumljeni, da so jo storili, in so
obveščeni, da niso dolžni obdolžiti sami sebe. 2. Osumljenci in obdolženci veljajo za nedolžne, dokler
njihova krivda ni dokazana v skladu z nacionalno zakonodajo. Člen 34
Pravica do pravne pomoči Vsaka oseba, osumljena ali obdolžena storitve
kaznivega dejanja, ki spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, ima v
skladu z nacionalno zakonodajo pravico do brezplačne ali delno
brezplačne pravne pomoči, ki jo zagotavljajo nacionalni organi,
če nima zadostnih sredstev, da bi jo plačala. Člen 35
Pravice v zvezi z dokazi 1. Osumljenci in obdolženci imajo v skladu z nacionalno zakonodajo pravico
predložiti dokaze v obravnavo Evropskemu javnemu tožilstvu. 2. Osumljenci in obdolženci imajo v skladu z nacionalno zakonodajo pravico
zaprositi Evropsko javno tožilstvo, da pridobi dokaze, pomembne za preiskavo,
vključno z imenovanjem izvedencev in zaslišanjem prič. POGLAVJE V
SODNI NADZOR Člen 36
Sodni nadzor 1. Evropsko javno tožilstvo se pri
sprejetju postopkovnih dejanj, ki jih
izvede pri opravljanju svojih nalog, za namene sodnega
nadzora obravnava kot nacionalni organ. 2. Kadar ta uredba omogoča uporabo
določb nacionalne zakonodaje, se take določbe za namene
člena 267 Pogodbe ne štejejo za določbe prava Unije. POGLAVJE VI
VARSTVO PODATKOV Člen 37
Obdelava osebnih podatkov 1. Evropsko javno tožilstvo lahko v
skladu s to uredbo avtomatizirano ali v strukturiranih ročno vodenih
datotekah obdeluje samo osebne podatke iz točke 1 Priloge o osebah,
ki so v skladu z nacionalno zakonodajo zadevnih držav članic osumljene
storitve ali sodelovanja pri storitvi kaznivega dejanja, za katero je pristojno
Evropsko javno tožilstvo, ali so obsojene storitve takega kaznivega dejanja, za
naslednje namene: –
kazenske preiskave in pregon, ki se izvajajo v
skladu s to uredbo; –
izmenjavo informacij s pristojnimi organi držav
članic in drugimi organi Unije v skladu s to uredbo; –
sodelovanje s tretjimi državami v skladu s to
uredbo. 2. Evropsko javno tožilstvo lahko
obdeluje samo osebne podatke iz točke 2 Priloge o osebah, ki v skladu
z nacionalno zakonodajo zadevnih držav članic štejejo za priče ali
zoper katere poteka kazenska preiskava ali pregon v zvezi z eno ali več
vrstami kaznivih dejanj, za katera je pristojno Evropsko javno tožilstvo, ali o
osebah, mlajših od 18 let. Obdelava takih osebnih podatkov je dovoljena le,
če je to nujno potrebno za namene iz odstavka 1. 3. V izjemnih primerih lahko Evropsko
javno tožilstvo v omejenem obdobju, ki ni daljše od obdobja, potrebnega za
končanje zadeve, v zvezi s katero se obdelujejo podatki, obdeluje tudi
osebne podatke, ki niso navedeni v odstavkih 1 in 2, v zvezi z
okoliščinami kaznivega dejanja, če so neposredno pomembni in
vključeni v tekoče preiskave, ki jih izvaja Evropsko javno tožilstvo,
in če je njihova obdelava nujno potrebna za namene iz odstavka 1, pri
čemer se mora obdelava takih posebnih podatkov izvajati v skladu s to
uredbo. O uporabi tega odstavka se nemudoma obvesti uradna oseba za varstvo
podatkov iz člena 41. 4. Osebne podatke, ki se obdelujejo
avtomatizirano ali z drugimi sredstvi in iz katerih so razvidni rasna ali
etnična pripadnost, politična mnenja, verska ali filozofska
prepričanja, članstvo v sindikatih, ter podatke v zvezi z
zdravstvenim ali spolnim življenjem lahko Evropsko javno tožilstvo obdeluje
samo, če so taki podatki nujno potrebni za njegove preiskave in če
dopolnjujejo druge osebne podatke, ki so že bili obdelani. O uporabi tega
odstavka se nemudoma obvesti uradna oseba za varstvo podatkov. Taki podatki se
ne smejo obdelovati na seznamu iz člena 22(4). Če se taki drugi
podatki nanašajo na priče ali osebe v preiskavi v smislu odstavka 2,
odločitev o obdelavi takih podatkov sprejme evropski javni tožilec. 5. Za obdelavo osebnih podatkov v
okviru dejavnosti Evropskega javnega tožilstva se uporablja Uredba (ES)
št. 45/2001. Ta uredba podrobno opredeljuje in dopolnjuje Uredbo (ES)
št. 45/2001 v zvezi z operativnimi osebnimi podatki. Člen 38
Časovne omejitve za hrambo
osebnih podatkov 1. Osebni podatki, ki jih obdeluje
Evropsko javno tožilstvo, se ne smejo hraniti dlje kot do prvega primernega
datuma od naslednjih datumov: a) datuma, ko pregon zastara v skladu z
zastaralnimi roki vseh držav članic, ki jih zadevata preiskava in pregon; b) datuma, ko je oseba oproščena in
sodna odločba postane pravnomočna; c) tri leta po datumu, ko je postala
pravnomočna sodna odločba zadnje od držav članic, ki jih
zadevata preiskava in pregon; d) datuma, ko je Evropsko javno tožilstvo
ugotovilo, da ni treba nadaljevati s preiskavo ali pregonom. 2. Spoštovanje rokov hrambe iz
odstavka 1 se nenehno nadzoruje z ustrezno avtomatizirano obdelavo. Kljub
temu se vsaka tri leta po vnosu podatkov preveri potreba po njihovi hrambi.
Če se osebni podatki iz Priloge hranijo več kot pet let, se o tem
obvesti Evropski nadzornik za varstvo podatkov. 3. Ko poteče eden od rokov hrambe
iz odstavka 1, Evropsko javno tožilstvo preveri potrebo po nadaljnji
hrambi podatkov za namene izvajanja njegovih nalog in lahko izjemoma
odloči, da jih bo hranil do naslednjega preverjanja. Razloge za nadaljnjo
hrambo podatkov mora utemeljiti in evidentirati. Če ne sprejme
odločitve o nadaljnji hrambi, se ti podatki po treh letih samodejno
izbrišejo. 4. Če se v skladu z odstavkom 3
podatki hranijo po datumih iz odstavka 1, Evropski nadzornik za varstvo
podatkov vsaka tri leta preveri potrebo po njihovi hrambi. 5. Če obstaja spis, ki vsebuje
neavtomatizirane in nestrukturirane podatke, se po poteku roka za hrambo
zadnjega avtomatiziranega podatka ničijo vsi dokumenti v tem spisu in vse
kopije. Člen 39
Zapisovanje in dokumentiranje 1. Evropsko javno tožilstvo zaradi
preverjanja zakonitosti obdelave podatkov, notranjega spremljanja ter
zagotavljanja ustrezne neoporečnosti in varnosti podatkov hrani zapise
zbiranja, spreminjanja, dostopa do osebnih podatkov, njihovega razkrivanja,
združevanja ali izbrisa. Taki zapisi ali dokumentacija se izbrišejo po 18
mesecih, razen če so podatki še potrebni za tekoči nadzor. 2. Zapisi ali dokumentacija iz odstavka
1 se na zahtevo sporočijo Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov. Ta te
informacije uporabi le za nadzor varstva podatkov, zagotavljanje pravilne
obdelave podatkov ter njihove neoporečnosti in varnosti. Člen 40
Dovoljen dostop do osebnih
podatkov Dostop do osebnih
podatkov, ki jih obdeluje Evropsko javno tožilstvo v okviru svojih operativnih
nalog, imajo lahko samo evropski javni tožilec, evropski delegirani tožilci in
pooblaščeni člani njihovega osebja za namene izvajanja svojih nalog
in v skladu z omejitvami, določenimi v tej uredbi. Člen 41
Uradna oseba za varstvo
podatkov 1. Evropski javni tožilec imenuje
uradno osebo za varstvo podatkov v skladu s členom 24 Uredbe (ES)
št. 45/2001. 2. Uradna oseba za varstvo podatkov pri
izpolnjevanju obveznosti iz člena 24 Uredbe (ES) št. 45/2001: a) zagotavlja, da se vodi pisna evidenca
prenosa osebnih podatkov; b) sodeluje z osebjem Evropskega javnega
tožilstva, ki je odgovorno za postopke, usposabljanje in svetovanje o obdelavi
podatkov; c) pripravi letno poročilo ter ga
posreduje evropskemu javnemu tožilcu in Evropskemu nadzorniku za varstvo
podatkov. 3. Uradna oseba za varstvo podatkov ima
pri opravljanju nalog dostop do vseh podatkov, ki jih obdeluje Evropsko javno
tožilstvo, in vseh njegovih prostorov. 4. Člani osebja Evropskega javnega
tožilstva, ki pomagajo uradni osebi za varstvo podatkov pri opravljanju nalog,
imajo dostop do osebnih podatkov, ki jih obdeluje Evropsko
javno tožilstvo, in njegovih prostorov, kolikor je to potrebno za izvajanje
njihovih nalog. 5. Če uradna oseba za varstvo
podatkov meni, da niso bile spoštovane določbe Uredbe (ES)
št. 45/2001 ali določbe te uredbe v zvezi z obdelavo osebnih
podatkov, o tem obvesti evropskega javnega tožilca in od njega zahteva, naj v določenem
roku zagotoviti spoštovanje določb. Če evropski
javni tožilec v določenem roku ne zagotovi spoštovanja določb glede
obdelave podatkov, uradna oseba za varstvo podatkov zadevo posreduje Evropskemu
nadzorniku za varstvo podatkov. 6. Evropski javni tožilec sprejme izvedbena pravila iz člena 24(8) Uredbe (ES)
št. 45/2001. Člen 42
Načini
uresničevanja pravice dostopa 1. Vsak posameznik,
na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko uresničuje pravico dostopa
do osebnih podatkov v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001
in zlasti členom 13 navedene uredbe. 2. Kadar je pravica dostopa omejena v
skladu s členom 20(1) Uredbe (ES) št. 45/2001, Evropsko javno
tožilstvo o tem v skladu s členom 20(3) pisno obvesti posameznika, na
katerega se nanašajo osebni podatki. Informacije
o glavnih razlogih, na katerih temelji uporaba omejitve,
se lahko izpustijo, če bi zagotovitev takih informacij odvzela učinek
omejitvi. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je obveščen
vsaj o tem, da je Evropski nadzornik za varstvo podatkov opravil vsa potrebna
preverjanja. 3. Evropsko javno tožilstvo utemelji,
zakaj niso sporočeni glavni razlogi, na katerih
temelji uporaba omejitve iz odstavka 2. 4. Kadar Evropski nadzornik za varstvo
podatkov pri uporabi členov 46 in 47 Uredbe (ES)
št. 45/2001 preverja zakonitost obdelave, ki jo je
izvedlo Evropsko javno tožilstvo, posameznika, na katerega
se nanašajo osebni podatki, obvesti vsaj o tem, da je Evropski
nadzornik za varstvo podatkov opravil vsa potrebna preverjanja. Člen 43
Pravica do popravljanja,
izbrisa in omejitve obdelave 1. Če je treba osebne podatke, ki
jih obdeluje Evropsko javno tožilstvo, popraviti, izbrisati ali omejiti njihovo
obdelavo v skladu s členi 14, 15 ali 16 Uredbe (ES) št. 45/2001,
Evropsko javno tožilstvo take podatke popravi, izbriše ali omeji njihovo
obdelavo. 2. V primerih iz členov 14,
15 ali 16 Uredbe (ES) št. 45/2001 se v skladu s členom 17 Uredbe
(ES) št. 45/2001 takoj obvestijo vsi naslovniki takih podatkov. Naslovniki
nato v skladu s pravili, ki veljajo zanje, take podatke popravijo, izbrišejo
ali omejijo njihovo obdelavo v svojih sistemih. 3. Evropsko javno tožilstvo nemudoma,
vsekakor pa v treh mesecih po prejemu zahtevka pisno obvesti posameznika, na
katerega se nanašajo osebni podatki, da so podatki v zvezi z njim popravljeni,
izbrisani ali da je njihova obdelava omejena. 4. Evropsko
javno tožilstvo pisno obvesti posameznika, na katerega se nanašajo osebni
podatki, če je zavrnjeno popravljanje, izbris ali omejitev obdelave, ter o
možnosti vložitve pritožbe pri Evropskem nadzorniku za varstvo podatkov in
uporabi pravnih sredstev. Člen 44
Odgovornost v zvezi z
varstvom podatkov 1. Evropsko javno tožilstvo obdeluje
osebne podatke tako, da je mogoče ugotoviti, kateri organ je podatke
zagotovil ali kje so bili osebni podatki pridobljeni. 2. Za skladnost z Uredbo (ES)
št. 45/2001 in to uredbo je odgovoren evropski javni tožilec. Za
zakonitost prenosa osebnih podatkov, predloženih Evropskemu javnemu tožilstvu,
je odgovorna oseba, ki je zagotovila osebne podatke, za zakonitost prenosa
osebnih podatkov, predloženih državam članicam, organom Unije in tretjim
državam ali organizacijam pa Evropsko javno tožilstvo. 3. Na podlagi drugih določb te
uredbe je Evropsko javno tožilstvo odgovorno za vse podatke, ki jih obdeluje. Člen 45
Sodelovanje med Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov in
nacionalnimi organi za varstvo podatkov 1. Evropski nadzornik za varstvo
podatkov tesno sodeluje z nacionalnimi organi, pristojnimi za nadzor nad
varstvom podatkov, v zvezi s posebnimi vprašanji, za katere je potrebno
nacionalno sodelovanje, zlasti če Evropski nadzornik za varstvo podatkov
ali nacionalni organ, pristojen za nadzor nad varstvom podatkov, ugotovi
večja neskladja med postopki držav članic ali mogoče nezakonite
prenose z uporabo komunikacijskih kanalov Evropskega javnega tožilstva, ali v
zvezi z vprašanji o izvajanju in razlagi te uredbe, ki jih zastavi en ali
več nacionalnih nadzornih organov. 2. V primerih iz odstavka 1 si
lahko Evropski nadzornik za varstvo podatkov in nacionalni organi, pristojni za
nadzor nad varstvom podatkov, v okviru svojih pristojnosti izmenjujejo ustrezne
informacije, si med seboj pomagajo pri izvajanju revizij in inšpekcijskih
pregledov, preučujejo težave pri razlagi ali uporabi te uredbe, preučujejo
težave, povezane z izvajanjem neodvisnega nadzora ali uresničevanjem
pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, pripravljajo
usklajene predloge za skupno rešitev morebitnih težav in spodbujajo
ozaveščenost o pravicah glede varstva podatkov, kolikor je potrebno. 3. Nacionalni nadzorni organi in
Evropski nadzornik za varstvo podatkov se po potrebi sestanejo za namene iz
tega člena. Stroške in organizacijo teh sestankov prevzame Evropski
nadzornik za varstvo podatkov. Poslovnik se sprejme na prvem sestanku. Po
potrebi se skupaj oblikujejo nadaljnje delovne metode. Člen 46
Pravica do vložitve pritožbe
pri Evropskem nadzorniku za varstvo podatkov 1. Če se pritožba, ki jo
posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, vloži v skladu s
členom 32(2) Uredbe (ES) št. 45/2001, nanaša na odločitev
iz člena 43, se Evropski nadzornik za varstvo podatkov posvetuje z
nacionalnimi nadzornimi organi ali pristojnim pravosodnim organom v državi
članici, iz katere izvirajo podatki, ali državi članici, na katero se
podatki neposredno nanašajo. Odločitev Evropskega nadzornika za varstvo
podatkov, ki lahko vključuje zavrnitev sporočanja katerih koli
informacij, se sprejme v tesnem sodelovanju z nacionalnim nadzornim organom ali
pristojnim pravosodnim organom. 2. Če se pritožba nanaša na
obdelavo podatkov, ki so jih Evropskemu javnemu tožilstvu zagotovili organi
Unije, tretje države ali organizacije ali zasebne stranke, Evropski nadzornik
za varstvo podatkov zagotovi, da Evropsko javno tožilstvo opravi vse potrebne
preglede. Člen 47
Odgovornost za
nepooblaščeno ali nepravilno obdelavo podatkov 1. Evropsko javno tožilstvo je v skladu
s členom 340 Pogodbe odgovorno za kakršno koli škodo, povzročeno
posamezniku in je posledica nepooblaščene ali nepravilne obdelave podatkov
v Evropskem javnem tožilstvu. 2. Pritožbe zoper Evropsko javno
tožilstvo v zvezi z odgovornostjo iz odstavka 1 obravnava Sodišče
Evropske unije v skladu s členom 268 Pogodbe. POGLAVJE VII
FINANČNE DOLOČBE IN DOLOČBE O OSEBJU Oddelek 1
Finančne določbe Člen 48
Finančni akterji 1. Evropski javni tožilec je odgovoren
za sprejemanje odločitev o finančnih in proračunskih zadevah. 2. Namestnik, ki ga evropski javni
tožilec imenuje v skladu s členom 6(3), je odgovoren za izvrševanje
proračuna Evropskega javnega tožilstva kot odredbodajalec. Člen 49
Proračun 1. Vsako proračunsko leto, ki
ustreza koledarskemu letu, se ocenijo vsi prihodki in odhodki Evropskega
javnega tožilstva ter se prikažejo v njegovem proračunu. 2. Prihodki in odhodki v proračunu
Evropskega javnega tožilstva so uravnoteženi. 3. Prihodki Evropskega javnega
tožilstva brez poseganja v druge vire vsebujejo: a) prispevek Unije iz splošnega
proračuna Unije; b) stroške publikacij in drugih storitev, ki
jih opravlja Evropsko javno tožilstvo. 4. Odhodki Evropskega javnega tožilstva
obsegajo prejemke osebja, upravne odhodke in odhodke za infrastrukturo ter
operativne stroške. 5. Kadar evropski delegirani tožilci
delujejo v okviru nalog Evropskega javnega tožilstva, se ustrezni odhodki,
povezani s temi dejavnostmi, štejejo za odhodke iz poslovanja. Člen 50
Priprava proračuna 1. Namestnik evropskega javnega tožilca
iz člena 48 vsako leto pripravi začasen osnutek načrta
prihodkov in odhodkov Evropskega javnega tožilstva za naslednje
proračunsko leto. Evropski javni tožilec na podlagi tega osnutka pripravi
začasni osnutek načrta prihodkov in odhodkov Evropskega javnega
tožilstva za naslednje proračunsko leto. 2. Začasni osnutek načrta
prihodkov in odhodkov Evropskega javnega tožilstva se vsako leto pošlje
Komisiji najpozneje do 31. januarja. Evropski javni tožilec do
31. marca Komisiji pošlje končni osnutek, ki vključuje tudi
osnutek kadrovskega načrta. 3. Komisija načrt skupaj s
predlogom splošnega proračuna Unije pošlje Evropskemu parlamentu in Svetu
(v nadaljnjem besedilu: proračunski organ). 4. Komisija na podlagi načrta v
predlog splošnega proračuna Unije vključi ocene, za katere meni, da
so potrebne za kadrovski načrt, in znesek prispevka v breme splošnega
proračuna, ter ga predloži proračunskemu organu v skladu s
členoma 313 in 314 Pogodbe. 5. Proračunski organ odobri
proračunska sredstva za prispevek Evropskemu javnemu tožilstvu. 6. Proračunski organ sprejme
kadrovski načrt Evropskega javnega tožilstva. 7. Evropski javni tožilec sprejme proračun
Evropskega javnega tožilstva. Dokončen postane po dokončnem sprejetju
splošnega proračuna Unije. Kadar je to potrebno, se proračun ustrezno
prilagodi. 8. O vsakem projektu gradnje, ki bi
lahko imel znatne finančne posledice za proračun, Evropsko javno tožilstvo
čim prej obvesti Evropski parlament in Svet v skladu z določbami
člena 203 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012. 9. Evropski parlament in Svet o
projektu gradnje odločita v štirih tednih od takrat, ko obe instituciji
prejmeta ta projekt gradnje, razen v primerih višje sile iz člena 203
Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012. Šteje se, da je projekt gradnje po
izteku tega štiritedenskega obdobja odobren, razen če Evropski parlament
ali Svet v tem roku predlog zavrneta. Če Evropski parlament ali Svet v tem
štiritedenskem roku izrazita ustrezno utemeljene pomisleke, se rok enkrat
podaljša za dva tedna. Če projekt gradnje zavrneta, Evropsko javno
tožilstvo predlog umakne, lahko pa predloži tudi novega. 10. Evropsko javno tožilstvo lahko
projekt nakupa zgradbe financira s posojilom, ki ga predhodno odobri
proračunski organ v skladu s členom 203(8) Uredbe (EU, Euratom)
št. 966/2012. Člen 51
Izvrševanje proračuna 1. Namestnik evropskega javnega tožilca
iz člena 48 kot odredbodajalec Evropskega javnega tožilstva izvršuje
njegov proračun po svoji dolžnosti in v skladu z omejitvami, odobrenimi v
proračunu. 2. Namestnik evropskega javnega tožilca
iz člena 48 proračunskemu organu vsako leto pošlje vse
informacije, ki bi lahko vplivale na ugotovitve postopkov ocenjevanja. Člen 52
Predstavitev zaključnega
računa in razrešnica 1. Računovodja Eurojusta deluje
kot računovodja Evropskega javnega tožilstva pri izvrševanju njegovega
proračuna. Opravijo se potrebne ureditve za preprečitev navzkrižja
interesov. 2. Računovodja Evropskega javnega
tožilstva do 1. marca po vsakem proračunskem letu računovodji
Komisije in Računskemu sodišču pošlje začasni zaključni
račun. 3. Evropsko javno tožilstvo Evropskemu
parlamentu, Svetu in Računskemu sodišču pošlje poročilo o
upravljanju proračuna in finančnem poslovodenju do 31. marca
naslednjega proračunskega leta. 4. Računovodja Komisije do
31. marca po vsakem proračunskem letu pošlje Računskemu
sodišču začasni zaključni račun Evropskega javnega
tožilstva, konsolidiran z računom Komisije. 5. Računsko sodišče v skladu
s členom 148(1) Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 najpozneje do
1. junija naslednjega leta poda pripombe o začasnem zaključnem
računu Evropskega javnega tožilstva. 6. Računovodja Evropskega javnega
tožilstva po prejemu pripomb Računskega sodišča o začasnem
zaključnem računu Evropskega javnega tožilstva v skladu s
členom 148 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 pripravi
končni zaključni račun Evropskega javnega tožilstva po svoji
dolžnosti. 7. Računovodja Evropskega javnega
tožilstva do 1. julija po vsakem proračunskem letu Evropskemu
parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču pošlje končni
zaključni račun. 8. Končni zaključni
račun Evropskega javnega tožilstva se objavi v Uradnem listu Evropske
unije do 15. novembra naslednjega leta. 9 Namestnik evropskega javnega tožilca
iz člena 48 pošlje Računskemu sodišču odgovor na njegove
pripombe najpozneje do 30. septembra naslednjega leta. Odgovor Evropskega
javnega tožilstva se obenem pošlje tudi Komisiji. 10. Namestnik evropskega javnega tožilca
iz člena 48 predloži Evropskemu parlamentu na njegovo zahtevo vse
potrebne informacije za nemoteno uporabo postopka za razrešnico za zadevno
proračunsko leto v skladu s členom 165(3) Uredbe (EU, Euratom)
št. 966/2012. 11. Na priporočilo Sveta, ki
odloča s kvalificirano večino, da Evropski parlament do 15. maja
leta N + 2 namestniku evropskega javnega tožilca iz
člena 48 razrešnico v zvezi z izvrševanjem proračuna za leto N. Člen 53
Finančna pravila Evropski javni tožilec v skladu z [Uredbo Komisije
(ES, Euratom) št. 2343/2002 z dne 23. decembra 2002 o okvirni
finančni uredbi za organe iz člena 185 Uredbe Sveta (ES,
Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi za splošni proračun
Evropskih skupnosti] in po posvetovanju s Komisijo sprejme finančna pravila,
ki se uporabljajo za Evropsko javno tožilstvo. Pravila ne odstopajo od [Uredbe št. 2343/2002],
razen če je tako odstopanje posebej potrebno za delovanje Evropskega
javnega tožilstva in je Komisija dala predhodno soglasje. Oddelek 2
Določbe o osebju Člen 54
Splošne določbe 1. Če v tem oddelku ni
določeno drugače, se za evropskega javnega tožilca, namestnike in
osebje Evropskega javnega tožilstva uporabljajo Kadrovski predpisi Evropske
unije[9]
in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije ter pravila, sprejeta
s sporazumom med institucijami Evropske unije za izvajanje navedenih kadrovskih
predpisov in navedenih pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. 2. Evropski javni tožilec v zvezi z
osebjem Evropskega javnega tožilstva izvaja pooblastila, ki jih imajo organi za
imenovanje za sklepanje pogodb o zaposlitvi, v skladu s Kadrovski predpisi in
Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev. 3. Evropski javni tožilec sprejme
ustrezna izvedbena pravila h Kadrovskim predpisom in Pogojem za zaposlitev drugih
uslužbencev v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov. Evropski
javni tožilec sprejme tudi načrt kadrovskih virov, ki je del programskega
dokumenta. 4. Za Evropsko javno tožilstvo in
njegovo osebje se uporablja Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske
unije. 5. Evropski delegirani tožilci se
zaposlijo kot posebni svetovalci v skladu s členi 5, 123 in 124
Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije. Pristojni nacionalni
organi evropskim delegiranim tožilcem pomagajo pri izvajanju nalog v skladu s
to uredbo ter se vzdržijo vseh ukrepov ali politike, ki bi lahko škodljivo
vplivali na njihovo poklicno pot in status v nacionalnem sistemu pregona.
Zlasti jim zagotovijo potrebna sredstva in opremo za izvajanje njihovih nalog v
skladu s to uredbo in poskrbijo, da so v celoti vključeni v nacionalne
službe kazenskega pregona. Člen 55
Napoteni nacionalni
strokovnjaki in drugo osebje 1. Evropsko javno tožilstvo lahko
uporabi napotene nacionalne strokovnjake in druge osebe, ki niso zaposlene v
Evropskem javnem tožilstvu. Napoteni nacionalni strokovnjaki so pri opravljanju
nalog, povezanih z delovanjem Evropskega javnega tožilstva, podrejeni
Evropskemu javnemu tožilstvu. 2. Evropski javni tožilec sprejme
sklep, s katerim določi pravila o napotitvi nacionalnih strokovnjakov v
Evropsko javno tožilstvo, in po potrebi dodatne izvedbene določbe. POGLAVJE VIII
DOLOČBE O ODNOSIH EVROPSKEGA JAVNEGA TOŽILSTVA Z NJEGOVIMI PARTNERJI Oddelek 1
Skupne določbe Člen 56
Skupne določbe 1. Evropsko javno tožilstvo lahko,
če je to potrebno za izvajanje njegovih nalog, vzpostavi in ohranja
sodelovanje z organi ali agencijami Unije v skladu s cilji teh organov ali
agencij, s pristojnimi organi tretjih držav, mednarodnimi organizacijami in
Mednarodno organizacijo kriminalistične policije (Interpol). 2. Evropsko javno
tožilstvo lahko, če je to pomembno za opravljanje njegovih nalog, v skladu
s členom 61 s subjekti iz odstavka 1 neposredno izmenjuje vse
informacije, razen osebnih podatkov. 3. Evropsko javno
tožilstvo lahko v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 45/2001
prejema osebne podatke od subjektov iz odstavka 1 in jih obdeluje, če
je to potrebno za izvajanje njegovih nalog in ob upoštevanju določb iz
oddelka 3. 4. Evropsko javno
tožilstvo prenese osebne podatke tretjim državam, mednarodnim organizacijam in
Interpolu le, če je to nujno za preprečevanje kaznivih dejanj, ki
spadajo v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, in boj proti njim, ter v
skladu s to uredbo. 5. Nadaljnji
prenosi osebnih podatkov, prejetih od Evropskega javnega tožilstva, s strani
držav članic, organov ali agencij Unije, tretjih držav in mednarodnih
organizacij ali Interpola tretjim stranem so prepovedani, razen če je
Evropsko javno tožilstvo po preučitvi okoliščin zadevnega primera
dalo izrecno soglasje za poseben namen, ki ni nezdružljiv z namenom, za
katerega so bili podatki posredovani. Oddelek 2
Odnosi s partnerji Člen 57
Odnosi z Eurojustom 1. Evropsko javno
tožilstvo vzpostavi in ohranja poseben odnos z Eurojustom na podlagi tesnega
sodelovanja in razvoja operativnih, upravnih in poslovodnih povezav med njima,
kakor so opredeljene spodaj. 2. Na operativnem področju lahko
Evropsko javno tožilstvo vključi Eurojust v svoje dejavnosti v čezmejnih ali zapletenih zadevah z: a) izmenjavo informacij o svojih preiskavah,
vključno z izmenjavo osebnih podatkov, zlasti če se pokažejo
elementi, ki morda ne spadajo v stvarno ali ozemeljsko pristojnost Evropskega
javnega tožilstva. b) posredovanjem prošenj Eurojustu ali
njegovim pristojnim nacionalnim članom za sodelovanje pri usklajevanju
posebnih preiskovalnih ukrepov glede nekaterih posebnih vidikov, ki morda ne
spadajo v stvarno ali ozemeljsko pristojnost Evropskega javnega tožilstva; c) spodbujanjem sporazuma med Evropskim
javnim tožilstvom in zadevnimi državami članicami glede pomožne
pristojnosti v skladu s členom 13 brez poseganja v morebitno
poravnavo s pravosodnim organom zadevne države članice, ki je pristojen za
odločanje o zadevi; d) posredovanjem prošenj Eurojustu ali
njegovim pristojnim nacionalnim članom za uporabo pooblastil, ki so jim
dodeljena na podlagi zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje v zvezi s
posebnimi preiskovalnimi ukrepi, ki morda ne spadajo v stvarno ali ozemeljsko
pristojnost Evropskega javnega tožilstva; e) izmenjavo informacij z Eurojustom ali
njegovimi pristojnimi nacionalnimi člani o odločitvah o pregonu iz
členov 27, 28 in 29 pred njihovo predložitvijo evropskemu javnemu
tožilcu, če bi to lahko zadevalo pristojnosti Eurojusta in je primerno glede
na Eurojustovo prejšnje sodelovanje v zadevi; f) posredovanjem prošenj Eurojustu ali
njegovim pristojnim nacionalnim članom za podporo pri prenosu njegovih
odločitev ali zahtevkov za medsebojno pravno pomoč v države
članice Eurojusta, ki ne sodelujejo pri ustanovitvi Evropskega javnega
tožilstva, ali tretje države in njihovo izvrševanje v teh državah. 3. Evropsko javno tožilstvo ima dostop
do mehanizma za samodejno navzkrižno preverjanje podatkov v Eurojustovem sistemu vodenja zadev. Če je
ugotovljeno ujemanje med podatki, ki jih v sistem vodenja zadev vnese Evropsko
javno tožilstvo, in podatki, ki jih vnese Eurojust, se tako ujemanje
sporoči Eurojustu in Evropskemu javnemu tožilstvu ter državi članici,
ki je Eurojustu predložila podatke. Če je podatke predložila tretja
država, Eurojust s soglasjem Evropskega javnega tožilstva o ugotovljenem
ujemanju obvesti samo to tretjo državo. 4. Sodelovanje, vzpostavljeno v skladu
z odstavkom 1, vključuje izmenjavo informacij, vključno z
osebnimi podatki. Vsi tako izmenjani podatki se uporabijo samo za namene, za
katere so bili zagotovljeni. Kakršna koli druga uporaba podatkov se dovoli le,
če je skladna s pooblastili organa, ki prejme podatke, in ob predhodni
odobritvi organa, ki je zagotovil podatke. 5. Evropski javni tožilec imenuje
člane osebja, ki so pooblaščeni za dostop do rezultatov mehanizma
navzkrižnega preverjanja, in o tem obvesti Eurojust. 6. Evropsko javno tožilstvo se opira na
upravno podporo in vire Eurojusta. Podrobnosti te ureditve
se določijo s sporazumom. Eurojust Evropskemu javnemu
tožilstvu zagotavlja naslednje storitve: a) tehnično podporo pri pripravi
letnega proračuna, programskega dokumenta, ki vsebuje letne in
večletne načrte, ter načrta upravljanja; b) tehnično podporo pri zaposlovanju
osebja in usmerjanju poklicne poti; c) varnostne storitve; d) informacijske storitve; e) finančno poslovodenje,
računovodstvo in revizije; f) vse druge storitve v skupnem interesu. Člen 58
Odnosi z institucijami,
agencijami in drugimi organi Unije 1. Evropsko javno tožilstvo vzpostavi poseben
odnos z Europolom. 2 Sodelovanje, vzpostavljeno v skladu
z odstavkom 1, vključuje izmenjavo informacij, vključno z
osebnimi podatki. Vsi tako izmenjani podatki se uporabijo samo za namene, za
katere so bili zagotovljeni. Kakršna koli druga uporaba podatkov se dovoli le,
če je skladna s pooblastili organa, ki prejme podatke, in ob predhodni
odobritvi organa, ki je zagotovil podatke. 3. Evropsko javno tožilstvo sodeluje s
Komisijo, vključno z uradom OLAF, z namenom izvajanja obveznosti iz
člena 325(3) Pogodbe. V ta namen skleneta sporazum, v katerem so
določeni načini sodelovanja. 4. Evropsko javno tožilstvo vzpostavi
in ohranja sodelovanje z drugimi institucijami, organi, uradi in agencijami
Unije. Člen 59
Odnosi s tretjimi državami in
mednarodnimi organizacijami 1. Evropsko javno tožilstvo lahko
vzpostavi delovne dogovore s subjekti iz člena 56(1). Taki delovni
dogovori lahko zlasti zadevajo izmenjavo strateških informacij in napotitev
uradnikov za zvezo v Evropsko javno tožilstvo. 2. Evropsko javno tožilstvo lahko v
dogovoru s pristojnimi organi za lažje sodelovanje imenuje kontaktne točke
v tretjih državah. 3. Evropska komisija lahko v skladu s
členom 218 Pogodbe predloži Svetu predloge za pogajanja o sporazumih z eno
ali več tretjimi državami glede sodelovanja med Evropskim javnim
tožilstvom in pristojnimi organi the tretjih držav v zvezi s pravno
pomočjo v kazenskih zadevah in izročitvijo v zadevah, ki spadajo v
pristojnost Evropskega javnega tožilstva. 4. Države članice v zvezi s
kaznivimi dejanji, ki spadajo v stvarno pristojnost Evropskega javnega
tožilstva, tega priznajo kot pristojen organ za namene izvajanja njihovih
mednarodnih sporazumov o pravni pomoči v kazenskih zadevah in pri
izročitvah ali, kjer je potrebno, spremenijo te mednarodne sporazume, da
zagotovijo, da Evropsko javno tožilstvo lahko izvaja svoje funkcije na podlagi
takih sporazumov, ko prevzame svoje naloge v skladu s členom 75(2). Oddelek 3
Prenos osebnih podatkov Člen 60
Prenos osebnih podatkov
organom ali agencijam Unije Evropsko javno tožilstvo lahko ob upoštevanju
vseh omejitev iz te uredbe neposredno prenaša osebne podatke organom ali
agencijam Unije, če je to nujno za izvajanje njegovih nalog oziroma nalog
organa ali agencije Unije, ki te podatke prejme. Člen 61
Prenos osebnih podatkov
tretjim državam in mednarodnim organizacijam 1. Evropsko javno tožilstvo lahko
prenese osebne podatke organu tretje države, ali mednarodni organizaciji, ali
Interpolu, če je to nujno za izvajanje njegovih nalog, le na podlagi: a) sklepa, ki ga Komisija sprejme v skladu s
[členoma 25 in 31 Direktive 95/46/ES], da lahko zadevna država, ali
mednarodna organizacija, ali sektor obdelave znotraj zadevne tretje države ali
mednarodne organizacije zagotavlja ustrezno raven varstva (sklep o ustreznosti),
ali b) mednarodnega sporazuma, ki je bil
sklenjen med Unijo in zadevno tretjo državo ali mednarodno organizacijo v
skladu s členom 218 Pogodbe in navaja ustrezna jamstva glede varstva
zasebnosti ter temeljnih pravic in svoboščin posameznikov. Za take prenose ni potrebno dodatno dovoljenje. Evropsko javno tožilstvo lahko sklepa delovne
dogovore za izvajanje takih sporazumov ali sklepov o ustreznosti. 2. Z odstopanjem od odstavka 1 lahko
evropski javni tožilec za vsak primer posebej dovoli prenos osebnih podatkov
tretjim državam, ali mednarodnim organizacijam, ali Interpolu, če je: a) prenos podatkov nujno potreben, da se
zaščitijo bistveni interesi Unije, vključno z njenimi finančnimi
interesi, ki jih zajemajo cilji Evropskega javnega tožilstva; b) prenos podatkov nujno potreben za
preprečitev neposredne nevarnosti, povezane s kriminalom ali
terorističnimi dejanji; c) prenos drugače nujen ali pravno
obvezen na podlagi pomembnega javnega interesa Unije ali njenih držav
članic, kot je določen v zakonodaji Unije ali nacionalni zakonodaji,
ali zaradi uveljavitve, izvajanja ali ohranitve pravnih zahtevkov ali d) je prenos potreben za varstvo
življenjskih interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali
druge osebe. 3. Poleg tega lahko evropski javni
tožilec v dogovoru z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov izda dovoljenje
za niz prenosov za obdobje, ki ni daljše od enega leta in se lahko podaljša, v
skladu s točkami od (a) do (d) zgoraj, pri tem pa upošteva jamstva glede
varstva zasebnosti ter temeljnih pravic in svoboščin posameznikov. 4. Evropski nadzornik za varstvo
podatkov se obvesti o primerih, v katerih se uporabi odstavek 3. 5. Evropsko javno tožilstvo lahko
prenese upravne osebne podatke v skladu s členom 9 Uredbe (ES)
št. 45/2001. POGLAVJE IX
SPLOŠNE DOLOČBE Člen 62
Pravni status in operativni
pogoji 1. Evropsko javno tožilstvo ima v vseh
državah članicah najširšo pravno sposobnost, ki jo pravnim osebam priznava
nacionalna zakonodaja. Zlasti lahko kupuje premičnine in nepremičnine
ter z njimi razpolaga in nastopa kot stranka v sodnem postopku. 2. Potrebne določbe glede
nastanitve Evropskega javnega tožilstva in opreme, ki jo da na voljo država
gostiteljica, ter posebna pravila, ki se v tej državi uporabljajo za evropskega
javnega tožilca, njegove namestnike in njegovo osebje, ter njihove družinske
člane, so določeni v sporazumu o sedežu med Evropskim javnim
tožilstvom in državo gostiteljico, sklenjenem najpozneje [2 leti po
začetku veljavnostu te uredbe]. 3. Država gostiteljica urada Evropskega
javnega tožilstva zagotovi najboljše mogoče pogoje za zagotovitev
delovanja Evropskega javnega tožilstva, vključno z večjezičnim
šolanjem z evropsko vsebino in ustreznimi prometnimi povezavami. Člen 63
Jezikovna ureditev 1. Za akte iz členov 7 in 72
se uporablja Uredba št. 1[10]. 2. Prevajalske storitve, potrebne za
delovanje Evropskega javnega tožilstva, zagotavlja Prevajalski center za organe
Evropske unije. Člen 64
Varovanje zaupnosti 1. Evropski javni tožilec, njegovi
namestniki in osebje, evropski delegirani tožilci ter njihovo nacionalno osebje
so zavezani varovati zaupnosti v zvezi z vsemi informacijami, s katerimi se
seznanijo med opravljanjem nalog. 2. Obveznost varovanja zaupnosti velja
za vse osebe in organe, ki so pozvani, da sodelujejo z Evropskim javnim
tožilstvom. 3. Obveznost varovanja zaupnosti velja
tudi po prenehanju funkcije ali delovnega razmerja ali po prenehanju dejavnosti
oseb iz odstavkov 1 in 2. 4. Obveznost varovanja zaupnosti se
nanaša na vse informacije, ki jih prejme Evropsko javno tožilstvo, razen
če te niso že objavljene ali dostopne javnosti. 5. Za člane in osebje Evropskega
nadzornika za varstvo podatkov velja obveznost varovanja zaupnosti v zvezi z
vsemi informacijami, s katerimi se seznanijo med opravljanjem nalog. Člen 65
Preglednost 1. Za dokumente, ki se nanašajo na
upravne naloge Evropskega javnega tožilstva, se uporablja Uredba (ES)
št. 1049/2001. 2. Evropski javni tožilec v šestih
mesecih po datumu ustanovitve Evropskega javnega tožilstva sprejme podrobna pravila
za uporabo Uredbe (ES) št. 1049/2001. 3. Zoper odločitve, ki jih sprejme
Evropsko javno tožilstvo na podlagi člena 8 Uredbe (ES)
št. 1049/2001, je mogoče vložiti pritožbo pri Varuhu človekovih
pravic oziroma vložiti tožbo pri Sodišču Evropske unije pod pogoji,
določenimi v členih 228 oziroma 263 Pogodbe. Člen 66
Urad
OLAF in Evropsko
računsko sodišče 1. Evropsko javno tožilstvo za lažji
boj proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejavnostim v skladu z
Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta[11] v šestih mesecih od dne, ko
začne delovati, pristopi k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne
25. maja 1999 o notranjih preiskavah, ki jih izvaja urad OLAF, in
sprejme ustrezne določbe, ki se uporabljajo za vse uslužbence Evropskega
javnega tožilstva, z uporabo predloge, določene v Prilogi k navedenemu
sporazumu. 2. Evropsko računsko sodišče
ima pooblastila za opravljanje revizij na podlagi dokumentov in na kraju samem
pri vseh prejemnikih nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so
prejeli sredstva Unije od Evropskega javnega tožilstva. 3. Urad OLAF lahko v skladu z
določbami in postopki iz Uredbe (ES) št. 1073/1999 in Uredbe Sveta
(Euratom, ES) št. 2185/96[12]
opravi preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da
ugotovi morebitne nepravilnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, v
zvezi z odhodki, ki jih financira Evropsko javno tožilstvo. 4. Brez poseganja v odstavke 1, 2
in 3 delovni dogovori s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami ali
Interpolom, pogodbe, sporazumi o nepovratnih sredstvih in sklepi o nepovratnih
sredstvih Evropskega javnega tožilstva vsebujejo določbe, ki dajejo
Evropskemu računskemu sodišču in uradu OLAF izrecna pooblastila za
opravljanje takih revizij in preiskav v okviru njunih pristojnosti. Člen 67
Varnostna pravila za
varovanje tajnih podatkov Evropsko javno tožilstvo uporablja varnostna
načela, ki jih zajemajo varnostna pravila Komisije za varovanje tajnih
podatkov Evropske unije in občutljivih podatkov, ki niso tajni, kot so
opredeljeni v Prilogi k Sklepu Komisije 2001/844/ES, ESPJ, Euratom[13]. To med drugim zajema
določbe o izmenjavi, obdelavi in hrambi takšnih informacij. Člen 68
Upravne poizvedbe Upravne dejavnosti Evropskega javnega
tožilstva so v skladu s členom 228 Pogodbe predmet preiskav
Evropskega varuha človekovih pravic. Člen 69
Splošna ureditev odgovornosti
1. Pogodbeno odgovornost Evropskega
javnega tožilstva ureja pravo, ki se uporablja za posamezno pogodbo. 2. Za odločanje na podlagi katere
koli arbitražne klavzule iz pogodb, ki jih sklene Evropsko javno tožilstvo, je
pristojno Sodišče Evropske unije. 3. V primeru nepogodbene odgovornosti
Evropsko javno tožilstvo v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna
zakonodajam držav članic, in neodvisno od morebitne odgovornosti v skladu
s členom 47 nadomesti vso škodo, ki jo povzroči Evropsko javno
tožilstvo ali njegovo osebje pri izvajanju nalog, če se jim ta škoda lahko
prisodi. 4. Odstavek 3 se uporablja tudi za
škodo, ki je nastala po krivdi evropskega delegiranega tožilca pri opravljanju
njegovih nalog. 5. V odškodninskih sporih iz
odstavka 3 je pristojno Sodišče Evropske unije. 6. Nacionalna sodišča držav
članic, pristojna za reševanje sporov, ki se nanašajo na odgovornost
Evropskega javnega tožilstva iz tega člena, se določijo v skladu z
Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001[14]. 7. Osebno odgovornost osebja Evropskega
javnega tožilstva do Evropskega javnega tožilstva urejajo določbe
Kadrovskih predpisov ali Pogojev za zaposlitev, ki se zanje uporabljajo. Člen 70
Poročanje 1. Evropsko javno tožilstvo pripravi
letno poročilo o svojih splošnih dejavnostih. Pošlje ga Evropskemu
parlamentu in nacionalnim parlamentom ter Svetu in Komisiji. 2. Evropski javni tožilec enkrat letno
nastopi pred Evropskim parlamentom in Svetom, da predstavi splošne dejavnosti
Evropskega javnega tožilstva, pri čemer upošteva obveznosti nerazkrivanja in zaupnosti. Na poziv, nastopi tudi
pred Komisijo. 3. Nacionalni parlamenti lahko povabijo
evropskega javnega tožilca ali evropske delegirane tožilce, da sodelujejo pri
izmenjavi mnenj v zvezi s splošnimi dejavnostmi Evropskega javnega tožilstva. POGLAVJE X
KONČNE DOLOČBE Člen 71
Prehodne določbe 1. Evropski javni tožilec pred
začetkom izvajanja svojih nalog sprejme vse potrebne ukrepe za ustanovitev
Evropskega javnega tožilstva. 2. Brez poseganja v člen 9 se prvo
imenovanje dveh od namestnikov evropskega javnega tožilca opravi z žrebom in za
obdobje 6 let. 3. Države članice ostanejo
pristojne do datuma, ko se Evropsko javno tožilstvo ustanovi in prevzame svoje
naloge v skladu s členom 75(2). Evropsko javno tožilstvo izvaja svoje
pristojnosti v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji, ki spadajo v njegovo
pristojnost in so storjena po zadevnem datumu. Evropsko javno tožilstvo lahko
izvaja pristojnosti tudi v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji, ki spadajo v
njegovo pristojnost in so storjena pred zadevnim datumom, če jih še ne
preiskuje ali preganja pristojni nacionalni organ. Člen 72
Upravna pravila in programski
dokumenti Evropsko javno tožilstvo: a) vsako leto sprejme programski
dokument, ki vsebuje letne in večletne načrte
Evropskega javnega tožilstva; b) sprejme strategijo za boj proti
goljufijam, ki je sorazmerna s tveganji goljufij, ob upoštevanju razmerja med
stroški in koristmi ukrepov, ki jih je treba izvesti; c) sprejme pravila za
preprečevanje in upravljanje navzkrižij interesov za evropske delegirane
tožilce; d) sprejme pravila o statusu, merilih
uspešnostih, pravicah in obveznostih namestnikov in evropskih delegiranih
tožilcev ter rotaciji evropskih delegiranih tožilcev za namene izvajanja
člena 7; e) sprejme pravila o ravnanju v primeru
poravnav v skladu s členom 29 in načinih izračunavanja
zneskov kazni, ki jih je treba plačati; f) sprejme pravila o načinih
dajanja povratnih informacij osebam ali subjektom, ki so zagotovili informacije
Evropskemu javnemu tožilstvu; g) sprejme podrobna pravila o uporabi
Uredbe (ES) št. 1049/2001 pri svojih dejavnostih; h) sprejme izvedbena pravila iz
člena 24(8) Uredbe (ES) št. 45/2001. Člen 73
Uradna obvestila Vsaka država članica imenuje organe, ki
so pristojni za namene člena 6(6), člena 13(3),
člena 17(2) in člena 26(4). Informacije o imenovanih
organih ter vseh poznejših spremembah hkrati uradno sporoči evropskemu
javnemu tožilcu, Svetu in Komisiji. Člen 74
Klavzula o pregledu 1. Komisija najpozneje do [pet let
po začetku uporabe te uredbe] Evropskemu parlamentu in Svetu predstavi
ocenjevalno poročilo o izvajanju te uredbe, ki mu lahko priloži
zakonodajne predloge. Poročilo vsebuje ugotovitve Komisije o izvedljivosti
in smotrnosti razširitve pristojnosti Evropskega javnega tožilstva na druga
kazniva dejanja v skladu s členom 86(4) Pogodbe. 2. Komisija Evropskemu parlamentu in
Svetu predloži zakonodajne predloge, če meni, da so potrebna podrobnejša
pravila o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva, njegovih nalogah ali
poslovniku, ki se uporablja za njegovo delovanje. Evropskemu svetu lahko
priporoči razširitev pristojnosti Evropskega javnega tožilstva v skladu s
členom 86(4) Pogodbe. Člen 75
Začetek veljavnosti 1. Ta uredba začne veljati
dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. 2. Evropsko javno tožilstvo prevzame
naloge preiskav in pregona, ki so mu dodeljene na podlagi te uredbe, z dnem, ki
se določi s sklepom Komisije na predlog evropskega javnega tožilca po ustanovitvi
Evropskega javnega tožilstva. Sklep Komisije se objavi v Uradnem listu
Evropske unije. Ta uredba je v celoti zavezujoča in se
neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama. V Bruslju, Za
Svet Predsednik Priloga Kategorije osebnih podatkov 1. a) priimek, dekliški priimek,
rojstna imena in morebitni vzdevki ali privzeta imena; b) datum in kraj rojstva; c) državljanstvo; d) spol; e) stalno prebivališče, poklic in kraj,
v katerem se zadržuje zadevna oseba; f) številke socialnega zavarovanja,
vozniška dovoljenja, osebni dokumenti, podatki iz potnega lista, carinska in
davčna številka; g) podatki o pravnih osebah, če
vključujejo podatke, ki se nanašajo na določene ali določljive
posameznike, zoper katere teče kazenska preiskava ali pregon; h) bančni računi in računi
pri drugih finančnih ustanovah; i) opis in narava domnevnih kaznivih
dejanj, čas storitve, vrsta kaznivih dejanj ter potek preiskav; j) dejstva, ki kažejo na mednarodno
razsežnost primera; k) podatki, ki se nanašajo na domnevno
članstvo v hudodelski združbi; l) telefonske številke, elektronski
naslovi, podatki o prometu in lokaciji ter povezani podatki, potrebni za
identifikacijo naročnika ali uporabnika; m) podatki o registraciji vozil; n) profili DNK, ki so bili ugotovljeni iz
nekodiranih delov DNK, fotografije in prstni odtisi. 2. a) priimek, dekliški priimek,
rojstna imena in morebitni vzdevki ali privzeta imena; b) datum in kraj rojstva; c) državljanstvo; d) spol; e) stalno prebivališče, poklic in kraj,
v katerem se zadržuje zadevna oseba; f) opis in narava kaznivih dejanj, v katero
so vpletene, čas storitve, vrsta kaznivih dejanj ter potek preiskav. OCENA FINANČNIH POSLEDIC
ZAKONODAJNEGA PREDLOGA 1. OKVIR PREDLOGA/POBUDE 1.1. Naslov predloga/pobude Predlog
Komisije za uredbo Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva 1.2. Zadevna področja v
strukturi ABM/ABB Področje:
Pravosodje Dejavnost:
Naslov 33 1.3. Vrsta predloga/pobude X Predlog/pobuda se nanaša na nov
ukrep ¨ Predlog/pobuda se nanaša na nov ukrep na podlagi pilotnega
projekta/pripravljalnega ukrepa
X Predlog/pobuda se nanaša na podaljšanje
obstoječega ukrepa ¨ Predlog/pobuda se nanaša na obstoječ ukrep, preusmerjen v nov
ukrep 1.4. Cilji 1.4.1. Večletni strateški cilji
Komisije, ki naj bi bili doseženi s predlogom/pobudo Prispevati
h krepitvi zaščite finančnih interesov Unije in nadaljnjemu
razvoju na področju pravosodja ter povečati zaupanje podjetij in
državljanov EU v institucije Unije ob spoštovanju vseh temeljnih pravic, ki so
opredeljene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. 1.4.2. Posamezni cilji in zadevne
dejavnosti v strukturi ABM/ABB Posamezni cilj št. 2: povečati
pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah in s tem prispevati k oblikovanju
dejanskega evropskega območja pravice (del splošnega cilja št. 2: krepitev
zaupanja v evropsko območje pravice) Zadevne dejavnosti v strukturi ABM/ABB 33
03: Kazensko in civilno pravosodje 1.4.3. Pričakovani rezultati in
posledice Navedite, katere
posledice naj bi imel(-a) predlog/pobuda za upravičence/ciljne skupine. Z
ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva naj bi se povečala zaščita
finančnih interesov Unije. Z njegovim delovanjem naj bi se povečalo
število primerov pregona storilcev kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim
interesom, kar bi omogočilo večje število obsodb, višjo raven
izterjave nezakonito pridobljenih sredstev in povečan odvračalni
učinek. Poleg tega bo zaradi njegove neodvisnosti zagotovljeno, da se bodo
preiskave in pregon zadevnih kaznivih dejanj izvajali brez neposrednega vpliva
nacionalnih organov. 1.4.4. Kazalniki rezultatov in
posledic Navedite, s katerimi
kazalniki se bo spremljalo izvajanje predloga/pobude. Povečano
število in delež uspešnih kazenskih preiskav in pregona 1.5. Utemeljitev predloga/pobude 1.5.1. Potrebe, ki jih je treba
zadovoljiti kratkoročno ali dolgoročno Čeprav
so Unija in države članice dolžne ščititi proračun Unije, ima
Unija v resnici le malo nadzora nad odhodki držav članic in praktično
nobenih pooblastil za poseganje v primerih kaznive zlorabe sredstev EU. Veliko
večino proračuna EU upravljajo nacionalni organi (na primer pri
dodelitvi nepovratnih sredstev na podlagi javnih naročil, ki se
financirajo iz proračuna EU), v pristojnost držav članic pa spadajo
tudi kazenske preiskave in pregon v zvezi s kaznivimi dejanji, ki škodijo
proračunu Unije. Kazenske preiskave goljufij in drugih kaznivih dejanj, ki
škodijo proračunu EU, pogosto ovirajo različne zakonodaje in neenakomerna
prizadevanja za kazenski pregon v državah članicah. Nacionalni organi
kazenskega pregona, tožilci in sodniki v državah članicah se o tem, ali in
kako bodo ukrepali za zaščito proračuna Unije, odločajo na
podlagi prednostnih nalog, določenih v nacionalni kazenskopravni
politiki, ter na podlagi nacionalnih pristojnosti na področju
kazenskega prava in postopkovnih pravil. Posledično se raven
zaščite finančnih interesov Unije med državami članicami
znatno razlikuje. Zelo različna stopnja uspešnosti pregona kaznivih
dejanj, ki škodijo proračunu EU (od 19 do 91 %[15]), v državah članicah EU
kaže na vrzel v sedanjih mehanizmih zaščite in potrebo po
korektivnih ukrepih. 1.5.2. Dodana vrednost ukrepanja EU Dodana
vrednost ustanovitve Evropskega javnega tožilstva je predvsem povečano
število primerov pregona kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim
interesom Unije. Z
vzpostavitvijo Evropskega javnega tožilstva bi se izboljšali uporaba virov
in izmenjava informacij, ki sta potrebni za uspešno izvajanje preiskav in
pregona zadevnih kaznivih dejanj. S tem bi se na splošno okrepil kazenski pregon
teh kaznivih dejanj in povečal preventivni (odvračalni)
učinek na potencialne storilce kaznivih dejanj. Evropsko javno
tožilstvo bi lahko glede na potrebe v nekem primeru združilo vire za preiskave
in pregon ter tako povečalo učinkovitost kazenskega pregona na
evropski in nacionalni ravni. Evropsko
javno tožilstvo bo vodilo preiskave in pregon v državah članicah,
zagotavljalo učinkovito usklajevanje preiskav in pregona ter reševalo
težave, povezane z različnimi pravnimi sistemi, ki se uporabljajo.
Sedanji sistem, v skladu s katerim so države članice edine odgovorne za
take preiskave in pregon, podpirata pa jih Eurojust in Europol, ni dovolj
učinkovit za obravnavo velikega števila zadevnih kaznivih dejanj in
povezane škode. Zagotavljanje,
da se omejena finančna sredstva Unije uporabijo v najboljšem interesu
državljanov EU in da so bolje zaščitena pred goljufijami, je nujno tudi za
zakonitost odhodkov in ohranjanje zaupanja javnosti v Unijo. 1.5.3. Spoznanja iz podobnih izkušenj
v preteklosti Na
nacionalni ravni je pogosta nezadostna izmenjava informacij o sumih
kaznivih dejanj, ki vključujejo sredstva EU, med organi, odgovornimi za
spremljanje in nadzor, organi, ki izvajajo upravne preiskave, in organi
pregona. To je delno posledica vrzeli v zgoraj navedenem postopkovnem okviru,
ki ovirajo učinkovite multidisciplinarne preiskave, v katerih sodelujejo
pravosodni ter tudi upravni, carinski in davčni organi v državah
članicah. Agencije, ki upravljajo in nadzirajo izplačilo sredstev EU,
so včasih osredotočene samo na izterjavo denarja z upravnimi in
civilnopravnimi postopki, čeprav obstaja močan sum, da je bilo
storjeno kaznivo dejanje. To lahko povzroči neizvedbo kazenskega pregona
in s tem tudi opustitev odvračalnega učinka in splošnih preventivnih
ukrepov. Učinkovitost
preiskav in pregona kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom EU,
ovira tudi dejstvo, da organi pregona in tožilci ne posredujejo vedno
informacij o kaznivih dejanjih kolegom v drugih državah članicah oziroma
Eurojustu ali Europolu. Poleg
tega klasični načini mednarodnega sodelovanja prek zahtevkov za
medsebojno pravno pomoč ali skupnih preiskovalnih skupin kljub
prizadevanju evropskih organov, kot sta Eurojust in Europol, pogosto ne
delujejo dovolj dobro, da bi omogočili učinkovite preiskave in pregon
teh kaznivih dejanj. Odzivi na zahtevke za medsebojno pravno pomoč so
velikokrat zelo počasni, policijski in pravosodni organi pa se
srečujejo s praktičnimi težavami pri navezovanju stikov in
sodelovanju s kolegi v tujini zaradi jezikovnih težav in razlik v pravnih
sistemih. V nekaterih državah zaradi počasnega in neučinkovitega
mednarodnega sodelovanja zadeve pogosto ni bilo mogoče več
preganjati, ker je zastaralni rok pretekel. Zadeve, ki vplivajo na
finančne interese EU, pa so še posebno zapletene. Kar
zadeva sodelovanje na ravni Unije, so izkušnje s sodelovanjem z
Eurojustom in Europolom ter med državami članicami in uradom OLAF
različne. Eurojust in Europol ne prejmeta vedno informacij, ki jih
potrebujeta, da bi lahko zagotavljala podporo državam članicam. Urad OLAF
jih podpira z zagotavljanjem specializirane tehnične in operativne
pomoči, kot je določeno v členu 7 Drugega protokola h
Konvenciji o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. Njegove
preiskave se izvajajo v skladu s posebnimi pogoji, zlasti kar zadeva prenos
informacij nacionalnim pravosodnim organom, vključno z veljavnimi pravili
o varstvu podatkov. Iz tega razloga je bilo sodelovanje z uradom OLAF
občasno deležno kritik, zlasti zaradi dejstva, da OLAF včasih
potrebuje veliko časa za izmenjavo informacij z nacionalnimi tožilci.
Poleg tega nekatere države članice na podlagi pravil o tajnosti v
pravosodju omejujejo sodelovanje z nepravosodnimi organi, kot je urad OLAF. Letni
statistični podatki urada OLAF kažejo, da se zadeve, prenesene na
nacionalne preiskovalne in pravosodne organe, ne preganjajo enako
učinkovito in uspešno po vsej EU. V enajstem poročilu
o dejavnostih je analiziral nadaljnje pravosodne ukrepe, ki so jih v zvezi z
njegovimi zadevami izvedle države članice v dvanajstih letih, in ugotovil
„zelo velike razlike med državami glede njihove sposobnosti, da pravosodne
preiskave in pregon v zvezi s proračunom EU v razumnem času
zaključijo z obsodbo“. Dejstvo, da je povprečna stopnja pregona nižja
od 50 %, kaže na resne težave pri doseganju splošne učinkovitosti
preiskav in pregona v državah članicah. 1.5.4. Skladnost in možnosti sinergij
z drugimi ustreznimi instrumenti Predlog direktive o boju proti goljufijam Trenutni
ukrepi Unije za zaščito njenih finančnih interesov vključujejo
upravne preiskave, nadzor in revizije ter zakonodajne ukrepe, vključno s
predlogom Komisije za direktivo o boju proti goljufijam, ki škodijo
finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava, ne obravnavajo pa
pomanjkljivosti, ugotovljenih v zvezi s preiskavami in pregonom kaznivih dejanj
za zaščito finančnih interesov EU. Eurojust Eurojust
lahko samo usklajuje in spodbuja preiskave in pregon ter pomaga pri izmenjavi
informacij. Če država članica zavrne preiskavo ali pregon zadeve, je
Eurojust ne more prisiliti k temu, da bi ju izvedla. Nacionalni člani
Eurojusta pogosto nimajo pooblastil, da bi zagotovili učinkovite nadaljnje
ukrepe v državah članicah, če pa jih imajo, se običajno vzdržijo
uporabe pooblastil, ki jih imajo na podlagi nacionalne zakonodaje, saj se
večina odločitev o takih vprašanjih sprejme s soglasjem. Predlogu
o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva je priložen
predlog za reformo Eurojusta, s katerim bo ta usklajen s skupnim
pristopom za evropske agencije, o katerem so se dogovorili Svet, Evropski
parlament in Komisija ter ki bo določil povezavo med Eurojustom in
Evropskim javnim tožilstvom. Ta reforma bi lahko omogočila
učinkovitejšo izmenjavo informacij in boljše sodelovanje med nacionalnimi
organi. V
nekaterih sedanjih – in prihodnjih – primerih morata sodelovati oba organa –
Evropsko javno tožilstvo in Eurojust, zlasti kadar so osumljenci vključeni
v kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, in v druge oblike
kaznivih dejanj. To pomeni, da bo potrebno stalno tesno sodelovanje. Da bi se
to zagotovilo, so v obe uredbi vključene določbe, ki določajo,
da lahko Evropsko javno tožilstvo pozove Eurojust ali njegove nacionalne
člane, da posredujejo v določeni zadevi, jo usklajujejo ali kako
drugače uporabijo svoja pooblastila. Poleg
tega je predvideno, da bo Eurojust Evropskemu javnemu tožilstvu brezplačno
zagotavljal praktične podporne storitve na upravnem področju, kot so
kadrovske zadeve, finance in informacijska tehnologija. Ta pristop zagotavlja
precejšnje sinergije. Evropsko javno tožilstvo bo lahko na primer za svoje
zadeve uporabljalo Eurojustovo informacijsko infrastrukturo, vključno z
njegovim sistemom vodenja zadev, začasnimi delovnimi
datotekami in seznamom. Podrobnosti te ureditve bodo določene s sporazumom
med Evropskim javnim tožilstvom in Eurojustom. OLAF OLAF
zdaj izvaja upravne preiskave za zaščito finančnih interesov EU. Ima
specializirano osebje z bogatimi izkušnjami na področju sodelovanja z
nacionalnimi organi kazenskega pregona. Številni člani imajo ustrezne
strokovne izkušnje kot člani osebja nacionalnih organov pregona in
pravosodnih organov (policije, carine in na tožilskih funkcijah). Del
sredstev urada OLAF bi se tako uporabil za ustanovitev Evropskega javnega
tožilstva, pri čemer bi se upoštevale izkušnje osebja z izvajanjem
upravnih preiskav, cilj pa bi bil preprečiti podvajanje upravnih in
kazenskih preiskav. Pomemben vidik je tudi uporaba obstoječih mrež, ki jih
je OLAF razvil v letih delovanja na področju preiskav goljufij. Nazadnje, OLAF bi prispeval k ustanovitvi Evropskega javnega
tožilstva tudi s specializirano podporo za lajšanje forenzičnih analiz ter
tehnično in operativno podporo za preiskave in pridobitev dokazov v
kazenskih zadevah, ki škodijo finančnim interesom Unije. O predlogu
spremembe Uredbe št. 1073/1999 o preiskavah, ki jih izvaja urad OLAF (reforma
urada OLAF) potekajo medinstitucionalna pogajanja. Čeprav ta predlog
izboljšuje izmenjavo informacij med uradom OLAF in institucijami, organi,
agencijami in uradi EU ter z državami članicami, zagotavlja boljše
upravljanje urada OLAF ter sklop postopkovnih jamstev za osebe, na katere se
preiskave nanašajo, uradu OLAF ne zagotavlja dodatnih možnosti za ukrepanje,
zlasti pooblastil za kazenske preiskave. Europol Vloga
Europola je omejena na zagotavljanje obveščevalnih podatkov in podpore
nacionalnim organom kazenskega pregona. Ne more zagotoviti, da se v državah
članicah sprejmejo nadaljnji ukrepi v zvezi z njegovimi analizami, niti ne
more voditi nacionalnih preiskav. Europolova pooblastila so omejena tudi s
PDEU. V skladu s členom 88 PDEU ne more samostojno preiskovati
kaznivih dejanj, vsa operativna
dejanja pa mora izvajati v povezavi in v dogovoru z nacionalnimi organi
kazenskega pregona. Čeprav so Europolove podporne funkcije
nedvomno pomembne, pa ne morejo nadomestiti pooblastil za neodvisno
preiskovanje kaznivega ravnanja. Komisija
je marca 2013 sprejela predlog uredbe o Europolu, ki je osredotočen
na uskladitev Europolovih pristojnosti s PDEU, v skladu z njim pa naj bi
Europol postal središče za izmenjavo informacij in dobil nove odgovornosti
na področju usposabljanja. Ne vključuje pa pooblastil za policijske
preiskave in kazenski pregon na področju zaščite finančnih
interesov EU. 1.6. Trajanje ukrepa in
finančnih posledic ¨ Časovno omejen(-a) predlog/pobuda: –
¨ trajanje predloga/pobude od [DD/MM]LLLL do [DD/MM]LLLL; –
¨ finančne posledice med letoma LLLL in LLLL. X Časovno neomejen(-a)
predlog/pobuda: –
izvajanje z obdobjem uvajanja med letoma 2017 in
2023, –
ki mu sledi izvajanje predloga/pobude v celoti. 1.7. Načrtovani načini
upravljanja Neposredno upravljanje
s strani Komisije prek: –
lastnih služb, vključno z zaposlenimi v
delegacijah Unije; –
izvajalskih agencij. ¨ Deljeno upravljanje
z državami članicami: X Posredno upravljanje
s prenosom nalog izvrševanja na: –
¨ tretje države ali organe, ki jih te imenujejo; –
¨ mednarodne organizacije in njihove agencije (navedite); –
¨ EIB in Evropski investicijski sklad; –
X organe iz členov 208 in 209
finančne uredbe; –
¨ subjekte javnega prava; –
¨ subjekte zasebnega prava, ki opravljajo javne storitve, kolikor ti
subjekti zagotavljajo ustrezna finančna jamstva; –
¨ subjekte zasebnega prava države članice, ki so pooblaščeni
za izvajanje javno-zasebnih partnerstev in ki zagotavljajo ustrezna finančna
jamstva; –
¨ osebe, pooblaščene za izvajanje določenih ukrepov SZVP v
skladu z naslovom V PEU in opredeljene v zadevnem temeljnem aktu. – Pri navedbi več kot enega načina
upravljanja je treba to natančneje razložiti v oddelku „Opombe“. 2. UKREPI UPRAVLJANJA 2.1. Pravila o spremljanju in
poročanju Navedite pogostost in
pogoje. Evropsko
javno tožilstvo pripravi letno poročilo o svojih dejavnostih. Evropski javni tožilec enkrat letno nastopi pred Evropskim parlamentom
in Svetom ter predstavi rezultate in prednostne naloge preiskav in pregona, ki
jih izvaja Evropsko javno tožilstvo, pri čemer upošteva obveznosti
nerazkrivanja in varovanja zaupnosti. Evropski
javni tožilec ali evropski delegirani tožilci so lahko tudi pozvani, naj
zagotovijo informacije nacionalnim parlamentom. Poleg
tega Evropska komisija v petih letih po začetku veljavnosti uredbe o
ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva oceni njeno izvajanje, vključno z
izvedljivostjo in smotrnostjo razširitve pristojnosti Evropskega javnega
tožilstva na druga kazniva dejanja v skladu s členom 86(4) PDEU. 2.2. Upravljavski in kontrolni
sistem 2.2.1. Ugotovljena tveganja Ukrepi
preiskav in pregona, vključno z izvršilnimi pooblastili, so
občutljive dejavnosti, ki delno zadevajo človekove pravice in so zato
lahko predmet odškodninskih zahtevkov. Obdelava
osebnih podatkov v preiskavah, ki potekajo, je prev tako lahko razlog za
odškodninske zahtevke v primeru nezakonite obdelave. 2.2.2. Načrtovani načini
nadzora V
skladu s standardnim postopkom za razrešnico je Evropsko javno tožilstvo
med drugim dolžno: –
računovodji Komisije in Računskemu
sodišču poslati začasni zaključni račun; –
Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in
Računskemu sodišču poslati končni zaključni račun; –
Evropskemu parlamentu na njegovo zahtevo predložiti
vse potrebne informacije za nemoteno uporabo postopka za razrešnico za zadevno
proračunsko leto. Poleg
tega v zvezi z bojem proti goljufijam in revizijami, ki jih izvaja
Računsko sodišče, po začetku delovanja Evropskega javnega
tožilstva: –
Evropsko javno tožilstvo pristopi k
Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 25. maja 1999 o notranjih
preiskavah Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) in sprejme ustrezne
določbe, ki se uporabljajo za vse njegove uslužbence, z uporabo predloge, določene
v Prilogi k navedenemu sporazumu; –
ima Računsko sodišče pooblastila za
opravljanje revizij na podlagi dokumentov in na kraju samem pri vseh
prejemnikih nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so prejeli
sredstva Unije od Evropskega javnega tožilstva; –
lahko urad OLAF v skladu z določbami in
postopki iz veljavnih pravil EU opravlja preiskave, vključno s pregledi in
inšpekcijami na kraju samem, da ugotovi morebitne nepravilnosti, ki škodijo
finančnim interesom Unije, v zvezi z nepovratnimi sredstvi ali pogodbami,
ki jih financira Evropsko javno tožilstvo; –
delovni dogovori s tretjimi državami in
mednarodnimi organizacijami, pogodbe, sporazumi o nepovratnih sredstvih in
sklepi o nepovratnih sredstvih Evropskega javnega tožilstva vsebujejo določbe,
ki dajejo Evropskemu računskemu sodišču in uradu OLAF izrecna
pooblastila za opravljanje takih revizij in preiskav v okviru njunih
pristojnosti. 2.3. Ukrepi za preprečevanje
goljufij in nepravilnosti Navedite
obstoječe ali načrtovane preprečevalne in zaščitne ukrepe. Sprejetje
strategije za boj proti goljufijam, ki je sorazmerna s tveganji goljufij, ob
upoštevanju razmerja med stroški in koristmi ukrepov, ki jih je treba izvesti. Sprejetje
pravil za preprečevanje in upravljanje navzkrižij interesov za člane
osebja. 3. OCENA FINANČNIH
POSLEDIC PREDLOGA/POBUDE 3.1. Zadevni razdelki
večletnega finančnega okvira in odhodkovne proračunske vrstice · Obstoječe proračunske vrstice Po vrstnem redu
razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic. Razdelek večletnega finančnega okvira || Proračunska vrstica || Vrsta odhodkov || Prispevek Številka [Razdelek………………………...……….] || dif./ nedif. ([16]) || držav Efte || držav kandidatk || tretjih držav || po členu 18(1)(aa) finančne uredbe || || || || || || · Zahtevane nove proračunske vrstice Po vrstnem redu razdelkov večletnega finančnega
okvira in proračunskih vrstic. Razdelek večletnega finančnega okvira || Proračunska vrstica || Vrsta odhodkov || Prispevek Številka [Razdelek………………………...……….] || dif./ nedif. || držav Efte || držav kandidatk || tretjih držav || po členu 18(1)(aa) finančne uredbe 3 || 33.03.YY.YY Evropsko javno tožilstvo || dif. || NE || NE || NE || NE 3.2. Ocenjene posledice za odhodke
3.2.1. Povzetek ocenjenih posledic za
odhodke (v cenah iz leta 2013) v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno) Razdelek večletnega finančnega okvira || Razdelek 3 || Varnost in državljanstvo Evropsko javno tožilstvo[17] || || || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || SKUPAJ Naslov 1[18] || obveznosti || (1) || 1,393 || 4,144 || 6,895 || 11,039 || 23,471 plačila || (2) || 1,393 || 4,144 || 6,895 || 11,039 || 23,471 Naslov 2[19] || obveznosti || (1a) || 0,099 || 0,194 || 0,293 || 0,487 || 1,073 plačila || (2a) || 0,099 || 0,194 || 0,293 || 0,487 || 1,073 Naslov 3[20] || obveznosti || (3a) || 1,052 || 2,455 || 3,507 || 4,558 || 11,572 || plačila || (3b) || 1,052 || 2,455 || 3,507 || 4,558 || 11,572 Odobritve za Evropsko javno tožilstvo SKUPAJ || obveznosti || =1+1a +3a || 2,544 || 6,793 || 10,695 || 16,084 || 36,116 Razdelek večletnega finančnega okvira || 5 || „Upravni odhodki“ v mio. EUR (na tri decimalna mesta
natančno) || || || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || SKUPAJ GD: JUST || Človeški viri || 0,170 || 0,170 || 0,170 || 0,170 || 0,680 Drugi upravni odhodki || 0,050 || 0,050 || 0,050 || 0,050 || 0,200 GD JUST SKUPAJ || odobritve || 0,220 || 0,220 || 0,220 || 0,220 || 0,880 Človeški viri || 0,131 || 0,131 || 0,131 || 0,131 || 0,524 Drugi upravni odhodki || 0,050 || 0,050 || 0,050 || 0,050 || 0,200 Urad OLAF SKUPAJ || odobritve || 0,181 || 0,181 || 0,181 || 0,181 || 0,724 Odobritve iz RAZDELKA 5 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || (obveznosti skupaj = plačila skupaj) || 0,401 || 0,401 || 0,401 || 0,401 || 1,604 v mio. EUR (na tri decimalna mesta
natančno) || || || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || SKUPAJ Odobritve iz RAZDELKOV od 1 do 5 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || obveznosti || 2,945 || 7,194 || 11,096 || 16,485 || 37,720 plačila || 2,945 || 7,194 || 11,096 || 16,485 || 37,720 Zmanjšanja za doseganje stroškovne učinkovitosti v razdelku večletnega finančnega okvira || 5 || „Upravni odhodki“ Zmanjšanje v razdelku 5 (OLAF) || || || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || SKUPAJ Naslov 1[21] || obveznosti || (1) || –1,393 || –4,144 || –6,895 || –11,039 || –23,471 plačila || (2) || –1,393 || –4,144 || –6,895 || –11,039 || –23,471 Naslov 2[22] || obveznosti || (1a) || –0,099 || –0,194 || –0,293 || –0,487 || –1,073 plačila || (2a) || –0,099 || –0,194 || –0,293 || –0,487 || –1,073 Naslov 3[23] || obveznosti || (3a) || –0,350 || –1,051 || –1,401 || –1,750 || –4,552 || plačila || (3b) || –0,350 || –1,051 || –1,401 || –1,750 || –4,552 Zmanjšanja v razdelku 5 SKUPAJ || obveznosti || = 1 + 1a + 3a || –1,842 || –5,389 || –8,589 || –13,276 || –29,096 V obdobju
postopnega uvajanja se vsako povečanje odobritev ali EPDČ za Evropsko
javno tožilstvo nadomesti z ustreznim zmanjšanjem sredstev urada OLAF za
odobritve ali EPDČ v enakem znesku.
Razlika, tj. stroški, povezanimi z
naročili storitev za evropske delegirane tožilce (naslov 3) || || || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || SKUPAJ || obveznosti || (1) || 0,702 || 1,404 || 2,106 || 2,880 || 7,020 plačila || (2) || 0,702 || 1,404 || 2,106 || 2,880 || 7,020 To so izračunani stroški za 9, 18, 27 in
36 evropskih delegiranih tožilcev v EPDČ. Ti stroški morajo biti pokriti z razliko iz
naslova 3 ali z znižanji stroškov pri drugih agencijah.
3.2.2. Ocenjeni učinek na
odobritve [organa] –
¨ Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za poslovanje. –
X Za predlog/pobudo so potrebne odobritve za
poslovanje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju: – odobritve za prevzem obveznosti v mio. EUR (na
tri decimalna mesta natančno) v cenah iz leta 2013 Cilji in realizacije ò || || || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || SKUPAJ || REALIZACIJE || vrsta || povprečni stroški || število [24] || stroški || število || stroški || število || stroški || število || stroški || Skupaj || stroški skupaj || POSAMEZNI CILJ št. 1 Preiskave za zaščito finančnih interesov || || || || || || || || || || || - Realizacija || primeri: število primerov || 0,0083 || 184 || 1,526 || 491 || 4,076 || 773 || 6,417 || 1163 || 9,650 || || 21,669 || Seštevek za posamezni cilj št. 1 || || 1,526 || || 4,076 || || 6,417 || || 9,650 || || 21,669 || POSAMEZNI CILJ ŠT. 2 Pregon za zaščito finančnih interesov || || || || || || || || || || || - Realizacija || primeri || 0.0083 || 92 || 0,763 || 246 || 2,038 || 387 || 3,208 || 581 || 4,825 || || 10.834 || Seštevek za posamezni cilj št. 2 || || 0.763 || || 2,038 || || 3,208 || || 4,825 || || 10,834 || POSAMEZNI CILJ ŠT. 3 Sodelovanje z drugimi || || || || || || || || || || || - Realizacija || || 0.0083 || 31 || 0,254 || 82 || 0,679 || 129 || 1,069 || 194 || 1,608 || || 3.610 || Seštevek za posamezni cilj št. 3 || || 0.254 || || 0,679 || || 1,069 || || 1,608 || || 3,610 || STROŠKI SKUPAJ || || 2.543 || || 6,793 || || 10,694 || || 16,083 || || 36,113[25] || 3.2.3. Ocenjene posledice za
človeške vire Evropskega javnega tožilstva 3.2.3.1. Povzetek –
¨ Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za upravne zadeve. –
X Za predlog/pobudo so potrebne odobritve
za upravne zadeve, kot je pojasnjeno v nadaljevanju: Človeški viri || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 Delovna mesta v skladu s kadrovskim načrtom (v številu oseb) || 18 || 36 || 54 || 90 - Od tega AD || 12 || 24 || 36 || 60 - Od tega AST || 6 || 12 || 18 || 30 Zunanje osebje (EPDČ) || 6 || 11 || 17 || 28 - Od tega pogodbeni uslužbenci || 5 || 9 || 14 || 23 - Od tega napoteni nacionalni strokovnjaki (NNS) || 1 || 2 || 3 || 5 Osebje skupaj || 24 || 47 || 71 || 118 v mio. EUR (na tri
decimalna mesta natančno) Odhodki za osebje || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || Skupaj Delovna mesta v skladu s kadrovskim načrtom || 1,179 || 3,537 || 5,895 || 9,432 || 20,043 - Od tega AD || 0,786 || 2,358 || 3,930 || 6,288 || 13,362 - Od tega AST || 0,393 || 1,179 || 1,965 || 3,144 || 6,681 Zunanje osebje || 0,214 || 0,607 || 1,000 || 1,607 || 3,428 - Od tega pogodbeni uslužbenci || 0,175 || 0,490 || 0,805 || 1,295 || 2,765 - Od tega napoteni nacionalni strokovnjaki (NNS) || 0,039 || 0,117 || 0,195 || 0,312 || 663 Odhodki za osebje skupaj || 1,393 || 4,144 || 6,895 || 11,039 || 23,471
Ocenjene potrebe po človeških virih za
matični GD –
¨ Za predlog/pobudo niso potrebni človeški viri. –
X Za predlog/pobudo so potrebni človeški viri,
kot je pojasnjeno v nadaljevanju: Ocena, izražena v celih številkah (ali na
največ eno decimalno mesto natančno) || || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || Delovna mesta v skladu s kadrovskim načrtom (uradniki in začasni uslužbenci) || || 33 01 01 01 osebje JUST || 1,3 || 1,3 || 1,3 || 1,3 || || 24 01 07 00 01 01 osebje OLAF || 1 || 1 || 1 || 1 || || XX 01 01 02 (delegacije) || || || || || || XX 01 05 01 (posredne raziskave) || || || || || || 10 01 05 01 (neposredne raziskave) || || || || || || || || || || || || Zunanji sodelavci (v ekvivalentu polnega delovnega časa: EPDČ) || XX 01 02 01 (PU, NNS, ZU iz „splošnih sredstev“) || || || || || || XX 01 02 02 (PU, LU, NNS, ZU in MSD na delegacijah) || || || || || || XX 01 04 ll || - na sedežu || || || || || || - na delegacijah || || || || || || XX 01 05 02 (PU, NNS, ZU za posredne raziskave) || || || || || || 10 01 05 02 (PU, NNS, ZU za neposredne raziskave) || || || || || || Druge proračunske vrstice (navedite) || || || || || || SKUPAJ || 2,3 || 2,3 || 2,3 || 2,3 || XX je zadevno
področje ali naslov. Potrebe po človeških
virih se krijejo z osebjem GD, ki je že dodeljeno za upravljanje ukrepa in/ali
je bilo prerazporejeno znotraj GD, po potrebi skupaj z dodatnimi viri, ki se
lahko pristojnemu GD dodelijo v okviru postopka letne dodelitve virov glede na
proračunske omejitve. Uradniki in začasni uslužbenci || Spremljanje izvajanja politike in svetovanje v zvezi z njo Evropskemu javnemu tožilstvu, proračunsko in finančno svetovanje Evropskemu javnemu tožilstvu ter postopki v zvezi z dejanskimi izplačili subvencij, razrešnico in predlogom proračuna Zunanji sodelavci || Se ne uporablja Opis izračuna stroškov za EPDČ bi
bilo treba vključiti v oddelek 3 Priloge. V obdobju postopnega uvajanja se vsako
povečanje odobritev ali EPDČ za Evropsko javno tožilstvo nadomesti z
ustreznim zmanjšanjem sredstev urada OLAF za odobritve ali EPDČ v enakem
znesku. Zmanjšanja človeških virov v uradu OLAF || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 Delovna mesta v skladu s kadrovskim načrtom (v številu oseb) || –18 || –36 || –54 || –90 - Od tega AD || –12 || –24 || –36 || –60 - Od tega AST || –6 || –12 || –18 || –30 Zunanje osebje (EPDČ) || –6 || –11 || –17 || –28 - Od tega pogodbeni uslužbenci || –5 || –9 || –14 || –23 - Od tega napoteni nacionalni strokovnjaki (NNS) || –1 || –2 || –3 || –5 Osebje skupaj || –24 || –47 || –71 || –118 v mio. EUR (na tri
decimalna mesta natančno) v cenah iz leta 2013 Zmanjšanja odhodkov za osebje za urad OLAF || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 || Skupaj Delovna mesta v skladu s kadrovskim načrtom || –1,179 || –3,537 || –5,895 || –9,432 || –20,043 - Od tega AD || –0,786 || –2,358 || –3,930 || –6,288 || –13,362 - Od tega AST || –0,393 || –1,179 || –1,965 || –3,144 || –6,681 Zunanje osebje || –0,214 || –0,607 || –1,000 || –1,607 || –3,428 - Od tega pogodbeni uslužbenci || –0,175 || –0,490 || –0,805 || –1,295 || –2,765 - Od tega napoteni nacionalni strokovnjaki (NNS) || –0,039 || –0,117 || –0,195 || –0,312 || –663 Odhodki za osebje skupaj 24,0107 || –1,393 || –4,144 || –6,895 || –11,039 || –23,471 3.2.4. Skladnost z veljavnim
večletnim finančnim okvirom –
X Predlog/pobuda je v skladu z veljavnim
večletnim finančnim okvirom. –
¨ Za predlog/pobudo je potrebna sprememba zadevnega razdelka
večletnega finančnega okvira. –
¨ Za predlog/pobudo je potrebna uporaba instrumenta
prilagodljivosti ali sprememba večletnega finančnega okvira. Razdelek 5 bi
bilo treba zmanjšati v skladu z zmanjšanjem v kadrovskem načrtu urada
OLAF. 3.2.5. Udeležba tretjih oseb pri
financiranju –
X V predlogu/pobudi ni načrtovano
sofinanciranje tretjih oseb. –
¨ V predlogu/pobudi je načrtovano sofinanciranje, kot je ocenjeno v
nadaljevanju: odobritve v mio. EUR (na tri decimalna mesta
natančno) || Leto 2017 || Leto 2018 || Leto 2019 || Leto 2020 || Skupaj Navedba organa sofinanciranja || || || || || Sofinancirane odobritve SKUPAJ || || || || || 3.3. Ocenjene posledice za
prihodke –
¨ Predlog/pobuda nima finančnih posledic za prihodke. –
X Predlog/pobuda ima finančne
posledice, kot je pojasnjeno v nadaljevanju: –
¨ za lastna sredstva, –
X za razne prihodke. v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno) Proračunska vrstica prihodkov || Odobritve na voljo za tekoče proračunsko leto || Posledice predloga/pobude || 2017 || 2018 || 2019 || 2020 Člen XX || || pm || pm || pm || pm Za razne „namenske“
prihodke navedite zadevno odhodkovno proračunsko vrstico. […] Navedite način
izračuna posledic za prihodke. Prihodki
bodo vključevali tako imenovane „transakcijske pristojbine“, ki jih je
treba plačati neposredno v proračun EU. Trenutno zneskov ni
mogoče zanesljivo navesti. [1] Predlog
direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti
goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega
prava, z dne 11. julija 2012, COM(2012) 363
final. [2] Glej
Zeleno knjigo o kazenskopravni zaščiti finančnih interesov Skupnosti
in ustanovitvi Evropskega javnega tožilca, 11. december 2001,
COM(2001) 715 final, in poročilo o nadaljnjem spremljanju,
19. marec 2003, COM(2003) 128 final. [3] Predlog
direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti goljufijam, ki škodijo
finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava,
11. julij 2012, COM(2012) 363 final. [4] UL L 280,
26.10.2010, str. 1. [5] UL L 142,
1.6.2012, str. 1. [6] UL L 8,
12.1.2001, str. 1. [7] Uredba
(EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za
splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št.
1605/2002, UL L 298, 26.10.2012, str. 1. [8] UL L 348,
24.12.2008, str. 130. [9] Uredba
Sveta št. 31 (EGS), 11 (ESAE) z dne 18. decembra 1961 o
kadrovskih predpisih za uradnike in pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev
Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo,
UL P 45, 14.6.1962, str. 1385, kakor so bili spremenjeni, zlasti
z Uredbo Sveta št. 259/68 z dne 29. februarja 1968
(UL L 56, 4.3.1968, str. 1), kakor je bila pozneje spremenjena. [10] UL L 17,
6.10.1958, str. 385. [11] UL L 136,
31.5.1999, str. 1. [12] UL L 292,
15.11.1996, str. 2. [13] UL L 317,
3.12.2011, str. 1. [14] UL L 12,
16.1.2001, str. 1. Uredba (ES) št. 44/2001 se z
10. januarjem 2015 nadomesti z Uredbo (EU) št. 1215/2012. [15] Letno
poročilo Komisije o zaščiti finančnih interesov Evropske unije –
Boj proti goljufijam; COM(2012) 408. [16] Dif.
= diferencirana sredstva/nedif. = nediferencirana sredstva. [17] Izračunani
so samo stroški osebja za preiskave in pregon ter povezani stroški. Strukture
za upravno podporo bo brezplačno zagotavljal Eurojust. [18] Predvideno
je postopno zaposlovanje (10 % – 20 % – 30 % – 40 % –
50 % – 75 % – 100 %). [19] Pričakuje
se, da bo država članica gostiteljica ponudila zgradbo in zagotovila njeno
začetno opremo z vso pisarniško, informacijsko in varnostno opremo. Tukaj
so vključeni samo komunalni stroški in stroški IKT na kvadratni meter.
Če država članica ne bo ponudila tega dogovora, bo treba ta naslov
popraviti. [20] Ta
naslov je izračunan na podlagi izkušenj urada OLAF s preiskovalnim delom.
Poleg tega so vključeni stroški za naročila storitev z do 36
EPDČ evropskih delegiranih tožilcev v višini 80 % ocenjene plače
za AD 10. Stopnje njihovega postopnega zaposlovanja so 50 % – 75 % –
100 %. [21] Predvideno
je postopno zaposlovanje (10 % – 20 % – 30 % – 40 % –
50 % – 75 % – 100 %). [22] Pričakuje
se, da bo država članica gostiteljica ponudila zgradbo in zagotovila njeno
začetno opremo z vso pisarniško, informacijsko in varnostno opremo. Tukaj
so vključeni samo komunalni stroški in stroški IKT na kvadratni meter. Če
država članica ne bo ponudila tega dogovora, bo treba ta naslov popraviti. [23] Ta
naslov je izračunan na podlagi izkušenj urada OLAF s preiskovalnim delom.
Poleg tega so vključeni stroški za naročila storitev za do 36
EPDČ evropskih delegiranih tožilcev v višini 80 % ocenjene plače
za AD 10. Stopnje njihovega postopnega zaposlovanja so 50 % – 75 % –
100 %. Ker bodo evropske delegirane tožilce predlagale države
članice, je verjetno, da te stopnje zaposlovanja ne bodo dosežene. [24] Število
primerov temelji na predpostavkah, analiziranih v oceni učinka, ki je
priložena osnutku predloga. [25] Razlika
do skupnih stroškov v višini 36,116 milijona EUR, navedenih v oddelku
3.2.1, izhaja iz pravil glede zaokroževanja.