1

Tožeča stranka TB s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga, na prvem mestu, razglasitev ničnosti, prvič, sklepa izbirne komisije Agencije Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) z dne 10. novembra 2020, da imena tožeče stranke ne vpiše na seznam uspešnih kandidatov za delovno mesto vodje oddelka „urad izvršnega direktorja“, in drugič, v bistvu sklepa izbirne komisije agencije ENISA z dne 12. januarja 2021 da se ime tožeče stranke ne vpiše na seznam uspešnih kandidatov za delovno mesto vodje oddelka „upravne podporne službe“ ter, na drugem mestu, povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela.

2

Tožeča stranka se je 1. novembra 2017 na podlagi člena 2(f) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije pri agenciji ENISA kot začasna uslužbenka v nazivu AD 9 zaposlila na delovnem mestu vodje oddelka „finance in javna naročila“ za obdobje treh let, to je do 31. oktobra 2020.

3

Tožeča stranka je bila med 15. majem in 17. novembrom 2019 na bolniškem dopustu. Po vrnitvi na delo je bila ponovno zaposlena na delovno mesto vodje oddelka „urad za politike“.

4

V začetku leta 2020 je bila v agenciji ENISA izvedena reorganizacija, v okviru katere je bilo sedem nekdanjih oddelkov, iz katerih je bila ta agencija sestavljena, vključno z oddelkoma „finance in javna naročila“ ter „urad za politike“, preoblikovanih v šest novih oddelkov.

5

Upravni odbor agencije ENISA je 26. februarja 2020 sprejel sklep št. MB/2020/5 o načelih notranje reorganizacije agencije ENISA. Deveto načelo iz tega sklepa, naslovljeno „Začetek“, je določalo, da se bodo „nove naloge in delovna mesta v agenciji ENISA zapolnila na podlagi javnih natečajev ali notranje mobilnosti, organiziranih na podlagi odprtih postopkov in pregledne ocene uspešnosti in talenta“.

6

Agencija ENISA je 5. avgusta 2020 na svoji spletni strani objavila obvestili o dveh javnih natečajih za zapolnitev delovnih mest vodij oddelkov „urad izvršnega direktorja“ (ENISA‑TA70‑AD‑2020‑04) in „upravne podporne službe“ (ENISA‑TA71‑AD‑2020‑05) (v nadaljnjem besedilu skupaj: obvestili o prostih delovnih mestih z dne 5. avgusta 2020), pri čemer sta ta oddelka spadala med šest novih oddelkov, ustanovljenih v okviru reorganizacije agencije ENISA. Predvideno je bilo, da bo kandidat, ki bo izbran za vsako od teh dveh delovnih mest, zaposlen kot začasni uslužbenec z nazivom AD 9 za obdobje petih let z možnostjo podaljšanja za nedoločen čas.

7

Izvršni direktor agencije ENISA je 1. septembra 2020 sprejel upravno obvestilo 2020‑11 o zaključkih pogovorov o notranji mobilnosti. V tem dokumentu so bili predstavljeni rezultati pogovorov z vodji oddelkov, ki so bili določeni za notranjo mobilnost, pri čemer je bilo pojasnjeno, da je primerjava med nalogami in funkcijami v okviru sedanjih struktur agencije ENISA na eni strani ter nalogami in funkcijami novih oddelkov na drugi omogočila opredelitev delovnih mest treh vodij oddelkov, ki se lahko zapolnijo v okviru notranje mobilnosti. Delovni mesti vodje oddelka „urad izvršnega direktorja“ in vodje oddelka „upravne podporne službe“ nista bili med tistimi, za katere je bilo ugotovljeno, da jih je mogoče zapolniti z notranjo mobilnostjo.

8

Tožeča stranka se je 6. septembra 2020 prijavila na dva natečaja, organizirana za zasedbo delovnega mesta vodje oddelka „urad izvršnega direktorja“ (v nadaljevanju: prvi sporni natečaj) in delovnega mesta vodje oddelka „upravne podporne službe“ (v nadaljevanju: drugi sporni natečaj).

9

Vsi člani dveh izbirnih komisij, ustanovljenih za sporna natečaja, so 17. septembra 2020 izpolnili in podpisali izjavo o nasprotju interesov.

10

Z dopisom izvršnega direktorja agencije ENISA, ki je bil tožeči stranki vročen 10. novembra 2020, je bila ta obveščena o sklepu izbirne komisije, da se njeno ime ne vpiše na seznam uspešnih kandidatov za delovno mesto vodje oddelka „urad izvršnega direktorja“ (v nadaljevanju: prvi izpodbijani sklep).

11

Izvršni direktor agencije ENISA je na pojasnjevalnem sestanku v zvezi z reorganizacijo agencije ENISA 10. decembra 2020 vsem uslužbencem ustno sporočil ime kandidatke, ki je bila izbrana na drugem spornem natečaju. O imenovanju izbrane kandidatke je bilo osebje agencije ENISA uradno obveščeno z elektronsko pošto z dne 12. januarja 2021.

12

Tožeča stranka je 3. januarja 2021 po elektronski pošti vložila zahtevo za dostop do svojih osebnih podatkov v zvezi s spornima natečajema.

13

Tožeča stranka je 10. januarja 2021 po elektronski pošti vložila zahtevo za dostop do informacij v zvezi s spornima natečajema, s katero je želela pridobiti informacije o svojih rezultatih in rezultatih drugih kandidatov.

14

Agencija ENISA je z dopisom z dne 29. januarja 2021, ki ga je tožeča stranka prejela 3. februarja 2021, na podlagi Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES odgovorila na njeno zahtevo za dostop do osebnih podatkov. Agencija ENISA je s tem dopisom tožeči stranki sporočila zlasti, prvič, oceno njene prijave za prvi sporni natečaj, pri čemer je potrdila, da po razgovoru in pisnem preizkusu ni dosegla zahtevanega praga za vpis njenega imena na rezervni seznam tega natečaja, in drugič, oceno njene prijave za drugi sporni natečaj, v kateri je bilo navedeno, da ni dosegla praga, zahtevanega za uspešno opravo prve faze tega natečaja.

15

Tožeča stranka je 9. februarja 2021 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) vložila pritožbo zoper prvi izpodbijani sklep in zoper sklep izbirne komisije agencije ENISA, da ne sprejme njene prijave na delovno mesto vodje oddelka „upravne podporne službe“.

16

Agencija ENISA je s sklepom z dne 9. junija 2021 zavrnila pritožbo tožeče stranke (v nadaljnjem besedilu: sklep o zavrnitvi pritožbe).

17

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

18

Agencija ENISA Splošnemu sodišču predlaga, naj:

19

Iz sodne prakse izhaja, da lahko identifikacija izpodbijanega akta implicitno izhaja iz vsebine tožbe, med drugim iz trditev, navedenih v podporo tožbenim razlogom, navajanim pred Splošnim sodiščem, če ta akt, skupaj z aktom, na katerega se nanašajo predlogi, spada v okvir istega spora, in če bi tožena stranka ta akt lahko identificirala ter zato ni bila kršena njena pravica do obrambe (glej sodbo z dne 22. decembra 2022, Parlament/Moi, C‑246/21 P, neobjavljena, EU:C:2022:1026, točka 59 in navedena sodna praksa).

20

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti sklepa, za katerega je na seznamu prilog k tožbi navedeno, da ustreza prilogi A.26 k spisu. Ta priloga vsebuje dopis z dne 29. januarja 2021, omenjen v točki 14 zgoraj, s katerim je agencija ENISA odgovorila na zahtevo tožeče stranke za dostop do njenih osebnih podatkov.

21

Ugotoviti pa je treba, da niti namen niti učinek dopisa z dne 29. januarja 2021 ni obvestitev tožeče stranke o tem, da njena prijava na delovno mesto vodje oddelka „upravne podporne službe“ ni bila sprejeta, ampak je njegov namen le odgovoriti na njeno zahtevo po posredovanju njenih osebnih podatkov v skladu z veljavnimi predpisi.

22

Tožeča stranka pa je bila, kot je razvidno iz točke 11 zgoraj, na dan vložitve zahteve za posredovanje osebnih podatkov že seznanjena z imenom kandidatke, izbrane za zapolnitev delovnega mesta vodje oddelka „upravne podporne službe“, ki ga je izvršni direktor agencije ENISA 10. decembra 2020 ustno razkril na pojasnjevalnem sestanku, nato pa je bilo osebju agencije ENISA uradno sporočeno v elektronski pošti z dne 12. januarja 2021.

23

Zato je uradno obvestilo, s katerim je bilo 12. januarja 2021 po elektronski pošti sporočeno ime kandidatke, ki je bila izbrana za zapolnitev delovnega mesta vodje oddelka „upravne podporne službe“, tisto, s katerim se udejanja sklep izbirne komisije agencije ENISA o nesprejetju prijave tožeče stranke na to delovno mesto. Uradno posredovanje te informacije namreč nujno pomeni zavrnitev prijave tožeče stranke v okviru drugega spornega natečaja.

24

Ker elektronsko sporočilo z dne 12. januarja 2021 skupaj z dopisom z dne 29. januarja 2021 spada v okvir istega spora in je agencija ENISA to lahko ugotovila, zaradi česar ni bila kršena njena pravica do obrambe, je treba ugotoviti, da se predlogi za razglasitev ničnosti sklepa izbirne komisije agencije ENISA o nesprejetju prijave tožeče stranke na delovno mesto vodje oddelka „upravne podporne službe“ nanašajo na sklep z dne 12. januarja 2021, ki je v Prilogi A.25 k spisu (v nadaljevanju: drugi izpodbijani sklep), in ne na dopis z dne 29. januarja 2021.

25

V skladu z ustaljeno sodno prakso sta upravna pritožba, kot je urejena v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, in njena zavrnitev z odločbo ali zaradi molka organa sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da se pri sodišču izpodbija akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena, razen kadar ima zavrnitev pritožbe drugačno vsebino kot akt, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (glej sodbo z dne 19. oktobra 2022, JS/EOR, T‑271/20, neobjavljena, EU:T:2022:652, točka 24 in navedena sodna praksa).

26

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da sklep o zavrnitvi pritožbe le potrjuje prvi in drugi izpodbijani sklep (v nadaljevanju: izpodbijana sklepa), ne da bi imel drugačno vsebino. Dejstvo, da je moral upravni odbor agencije ENISA v odgovor na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi, podrobneje pojasniti obrazložitev teh sklepov, ne more upravičiti tega, da bi se zavrnitev pritožbe štela za samostojen akt, ki posega v položaj tožeče stranke, saj se obrazložitev navedene zavrnitve v bistvu ujema z obrazložitvijo sklepov, zoper katera je bila vložena ta pritožba. Zato je treba šteti, da je ničnostna tožba tožeče stranke usmerjena zoper izpodbijana sklepa, katerih zakonitost je treba po potrebi preučiti ob upoštevanju obrazložitve sklepa o zavrnitvi pritožbe.

27

Zato je treba ugotoviti, da so predlogi za razglasitev ničnosti usmerjeni le zoper izpodbijana sklepa.

28

Tožeča stranka v odgovor na ukrep procesnega vodstva trdi, da v tej zadevi ni bil izpolnjen pogoj zastopanja po odvetniku, ki je neodvisen in dovolj ločen od pravne osebe, ki jo zastopa, določen v sodni praksi, ker je eden od zastopnikov agencije ENISA v tem postopku oseba, ki je bila izbrana za eno od spornih delovnih mest.

29

Agencija ENISA trditve tožeče stranke izpodbija zlasti s trditvijo, da je ta oseba le eden iz skupine treh agentov, ki jim pomaga odvetnik. Ob tem je agencija ENISA, da bi se izognila vsakemu videzu pomanjkanja neodvisnosti, preklicala pooblastilo dveh od treh agentov, ki so bili prvotno imenovani za njeno zastopanje, pooblastilo zastopanje za tretjega agenta, ki mu pomaga isti odvetnik, pa je ohranila v veljavi.

30

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za Splošno sodišče, določa:

„Države članice in institucije Unije pred Sodiščem zastopa zastopnik, ki je imenovan za vsako zadevo posebej; zastopniku lahko pomaga svetovalec ali odvetnik.

[…]

Druge stranke mora zastopati odvetnik.

[…]“

31

Poleg tega člen 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča določa:

„Stranko mora zastopati agent ali odvetnik pod pogoji iz člena 19 Statuta [Sodišča Evropske unije].“

32

V skladu s členom 1(2)(g) Poslovnika so „institucije“ institucije Unije iz člena 13(1) PEU in organi, uradi ali agencije, ki so bili ustanovljeni s Pogodbami ali z akti, sprejetimi za njihovo izvajanje, in ki so lahko stranke pred Splošnim sodiščem.

33

Tako iz teh določb izhaja, da kadar je agencija ENISA stranka v sporu pred Splošnim sodiščem, mora to agencijo, ki je bila prvotno ustanovljena z Uredbo (ES) št. 460/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o ustanovitvi Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 5, str. 35), zdaj pa jo ureja Uredba (EU) 2019/881 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o Agenciji Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in o certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 (Akt o kibernetski varnosti) (UL 2019, L 151, str. 15), pred Splošnim sodiščem zastopati agent, imenovan za vsako zadevo posebej, ki mu po potrebi pomaga svetovalec ali odvetnik.

34

Na drugem mestu je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso namen tega, da so stranke, ki niso navedene v členu 19, prvi in drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, zastopane po odvetniku, po eni strani preprečiti, da bi zasebne stranke same nastopale pred sodiščem, ne da bi uporabile posrednika, in po drugi strani zagotoviti, da pravne osebe zastopa zastopnik, ki je dovolj ločen od pravne osebe, ki jo zastopa (glej sodbo z dne 14. julija 2022, Universität Bremen/REA, C‑110/21 P, EU:C:2022:555, točka 46 in navedena sodna praksa).

35

V tem okviru je Sodišče poudarilo, da je namen naloge zastopanja po odvetniku, kot je določena v členu 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se izvaja v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, predvsem čim bolje varovati in braniti interese pooblastitelja popolnoma neodvisno ter v skladu z zakoni, poklicnimi pravili in pravili poklicne etike (glej sodbo z dne 14. julija 2022, Universität Bremen/REA, C‑110/21 P, EU:C:2022:555, točka 47 in navedena sodna praksa).

36

Pogoj neodvisnosti odvetnika ni opredeljen samo negativno, torej z neobstojem delovnega razmerja med odvetnikom in njegovo stranko, ampak tudi pozitivno, to je s sklicevanjem na poklicno etiko (glej sodbo z dne 14. julija 2022, Universität Bremen/REA, C‑110/21 P, EU:C:2022:555, točka 49 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi s pozitivno opredelitvijo pojma „neodvisnost“ je Sodišče izrecno poudarilo, da se ta pojem ne sme razumeti tako, da ta odvetnik ne sme imeti nikakršnih vezi s svojo stranko, temveč tako, da ne sme imeti zgolj takšne vezi, ki očitno posega v njegovo zmožnost, da nalogo obrambe izpolni tako, da čim bolje uveljavlja interese svoje stranke ob upoštevanju zakonov, poklicnih pravil in pravil poklicne etike (glej sodbo z dne 14. julija 2022, Universität Bremen/REA, C‑110/21 P, EU:C:2022:555, točka 52 in navedena sodna praksa).

38

Sodišče Unije z uporabo pogoja neodvisnosti, ki ga pravo Unije določa za zastopnike neprivilegiranih strank, namreč izvaja omejen nadzor, ker se omejuje na sankcioniranje tožb, ki so mu bile predložene, v katerih je očitno, da zadevni zastopnik ne more zagotoviti izpolnjevanja svoje naloge obrambe s čim boljšim uveljavljanjem interesov svoje stranke, z nedopustnostjo, tako da mora biti ta zastopnik v interesu te stranke izključen (glej sodbo z dne 14. julija 2022, Universität Bremen/REA, C‑110/21 P, EU:C:2022:555, točka 53 in navedena sodna praksa).

39

Na tretjem mestu pa je treba ugotoviti, da je bila sodna praksa, navedena v točkah od 34 do 38 zgoraj, razvita le v zvezi s primeri, v katerih odvetnik zastopa neprivilegirane stranke v smislu člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

40

Kot pa izhaja iz točk od 30 do 33 zgoraj, je agencija ENISA, ker jo mora pred Splošnim sodiščem zastopati agent, ki mu po potrebi pomaga odvetnik, privilegirana stranka v smislu člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

41

Zato se načela, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah od 34 do 38 zgoraj, za agencijo ENISA ne uporabljajo.

42

Na četrtem mestu, tudi če bi bilo mogoče načela, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah od 34 do 38 zgoraj, prenesti na privilegirane stranke v smislu člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, iz pisanj tožeče stranke ne izhaja, da ta dvomi o neodvisnosti tretjega agenta ali neodvisnosti odvetnika, ki zastopa agencijo ENISA v tem postopku.

43

Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podala tožeča stranka, zavrniti.

44

Agencija ENISA trdi, da tožeča stranka nima več pravnega interesa, ker je približno deset dni po vložitvi te tožbe podala odpoved. Tako poudarja, da je tožeča stranka prostovoljno podala odpoved, da bi se zaposlila na drugem delovnem mestu, kar naj bi dokazovalo, da ne želi več delati za agencijo ENISA.

45

Po mnenju agencije ENISA položaj tožeče stranke ni primerljiv s položajem invalidnega uradnika, ki se ni sam odločil, da bo v zdravstvenem stanju, zaradi katerega ne more opravljati svojega dela, in ki lahko, če je njegovo stanje tako, da se lahko izboljša, ponovno začne opravljati delo, ki ga je prenehal opravljati.

46

Poleg tega agencija ENISA trdi, da se tožeča stranka, če bi uspela v obravnavani zadevi, ne bi samodejno vrnila na svoje delovno mesto v agenciji ENISA, saj bi bila sodba izvršena tako, da bi bilo njeno ime vpisano na rezervni seznam, pri čemer ne bi imela pravice, da je izbrana in da se z njo sklene nova pogodba.

47

Agencija ENISA izpodbija tudi trditev tožeče stranke, da slednja ohrani pravni interes zato, da se zatrjevana nezakonitost v prihodnosti ne bi ponavljala v podobnih postopkih. V zvezi s tem ugotavlja, da tožeča stranka zdaj dela za drugega delodajalca in da je njen interes za nadaljevanje tega postopka popolnoma pravni.

48

Tožeča stranka prereka utemeljenost trditev agencije ENISA.

49

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le, če ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko sama razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko tako rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist. Dokaz o obstoju takega interesa, ki se presoja glede na dan vložitve tožbe ter je bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči, mora predložiti tožeča stranka (glej sodbo z dne 14. julija 2019, Universität Bremen/REA, C‑110/17 P, EU:C:2022:258, točka 91 in navedena sodna praksa).

50

Ta pravni interes mora biti obstoječ in dejanski. Ne more se nanašati na prihodnji in hipotetičen položaj. Ta interes mora ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna, in biti podan do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi. Sodišče, ki odloča o sporu, lahko po uradni dolžnosti in kadar koli med postopkom ugotovi, da stranka zaradi dejstva, ki je nastalo po vložitvi začetnega procesnega akta, nima interesa vztrajati pri svojem predlogu (glej sodbo z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, C‑236/17 P, EU:C:2019:258, točka 91 in navedena sodna praksa).

51

Če pravni interes tožeče stranke med postopkom preneha, ji namreč vsebinska odločba Splošnega sodišča ne more zagotoviti nobenih koristi (sodba z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 43).

52

Iz sodne prakse pa izhaja, da je uradnik, ki je z odpovedjo izrazil željo, da ne bi več pripadal instituciji, v kateri so bila na razpolago prosta delovna mesta, ki so bila zapolnjena z izpodbijanim aktom, načeloma izgubil osebni interes za razglasitev ničnosti tega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 29. oktobra 1975, Marenco in drugi/Komisija, od 81/74 do 88/74, EU:C:1975:139, točki 6 in 7).

53

To, da je izpodbijani akt med postopkom prenehal učinkovati, sicer še ne pomeni nujno, da je tožeča stranka izgubila pravni interes. Oseba, na katero se ta akt nanaša, lahko namreč ohrani interes za to, da se razglasi ničnost tega akta, bodisi zato, da bi se ponovno vzpostavil njen prejšnji položaj, bodisi zato, da bi avtor izpodbijanega akta v prihodnosti sprejel ustrezne ukrepe in tako preprečil nevarnost ponovitve nezakonitosti, ki naj bi jo vseboval izpodbijani akt. Tudi če se zaradi okoliščin izkaže, da institucija, ki je avtor akta, ki je bil razglašen za ničnega, ne more izpolniti obveznosti sprejetja ukrepov za izvršitev sodbe, s katero je bila ta ničnost razglašena, se lahko ohrani interes za ničnostno tožbo kot podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka (glej sodbo z dne 30. junija 2022, Camerin/Komisija, C‑63/21 P, neobjavljena, EU:C:2022:516, točka 48 in navedena sodna praksa).

54

Vendar je tožeča stranka tista, ki mora dokazati svoj pravni interes, ki je bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči. Da bi bila tožba zaradi razglasitve ničnosti akta, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna, je zlasti potrebno, da tožeča stranka ustrezno utemelji svoj interes za razglasitev ničnosti tega akta (glej sodbo z dne 30. junija 2022, Camerin/Komisija, C‑63/21 P, neobjavljena, EU:C:2022:516, točka 50 in navedena sodna praksa).

55

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka agenciji ENISA podala odpoved 7. oktobra 2021, torej skoraj en mesec po vložitvi te tožbe, ki je bila vložena 2. septembra 2021. Tožeča stranka je tako z odpovedjo izrazila željo, da ne bo več delala za agencijo ENISA.

56

Vendar je treba poudariti, da je tožeča stranka svoje predloge za razglasitev ničnosti združila z odškodninskim zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode zaradi nezakonitosti, ki naj bi jih storila agencija ENISA. Poudarja, da ohranja pravni interes, da bi lahko v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanih sklepov zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala zaradi teh sklepov.

57

Zato je treba ugotoviti, da ima tožeča stranka, čeprav je po vložitvi te tožbe podala odpoved, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 53 zgoraj, interes za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov. Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na neobstoj pravnega interesa tožeče stranke, zavrniti kot neutemeljen.

58

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na nezakonitost izpodbijanih sklepov v delu, v katerem izhajata iz implicitnega sklepa, da se delovni mesti vodij oddelkov „urad za politike“ in „finance in javna naročila“ ne opredelita kot delovni mesti, ki ju je mogoče zasesti z notranjo mobilnostjo, in iz obvestil o prostih delovnih mestih z dne 5. avgusta 2020, pri čemer so ta sklep in ti obvestili po mnenju tožeče stranke prav tako nezakoniti. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja v delu, v katerem to načelo vključuje obveznost obrazložitve aktov Unije. Tretji tožbeni razlog je naveden le zoper prvi izpodbijani sklep in se nanaša na kršitev načela nepristranskosti natečajne komisije, kršitev člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in kršitev člena 14 sklepa št. MB/2013/6 upravnega odbora agencije ENISA o poslovniku upravnega odbora agencije ENISA in izvršnega odbora agencije ENISA.

59

Splošno sodišče mora najprej preučiti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja v delu, v katerem vključuje obveznost obrazložitve aktov Unije.

60

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da agencija ENISA ni spoštovala obveznosti obrazložitve in načela dobrega upravljanja, ki vključuje pravico do pridobitve informacij, ki zadostujejo za izpodbijanje pravnega akta.

61

Tožeča stranka v zvezi s prvim izpodbijanim sklepom ugotavlja, prvič, da je bilo v njem navedeno le, da izbirna komisija njenega imena ni mogla vpisati na seznam uspešnih kandidatov v okviru prvega spornega natečaja.

62

Tožeča stranka pojasnjuje, da je po zahtevah z dne 3. in 10. januarja 2021 šele 3. februarja 2021 končno prejela oceno njenega razgovora in pisnega preizkusa, ki je obsegala ocenjevalni obrazec in tabelo s komentarji in ocenami.

63

Drugič, tožeča stranka trdi, da ji ocena, ki jo je prejela, ne omogoča razumevanja povezave med komentarji in ocenami v tabeli, saj nekateri zelo pozitivni komentarji ustrezajo oceni 7,5/10, medtem ko drugi komentarji, ki so prav tako zelo pozitivni in ne vsebujejo nobene kritike, ustrezajo oceni 6,5/10.

64

Tretjič, tožeča stranka zlasti navaja, da pisnemu preizkusu, za katerega je prejela oceno 23,5/40, ni bila priložena nobena dodatna informacija.

65

V zvezi z drugim izpodbijanim sklepom, prvič, tožeča stranka poudarja, da je izvedela, da je bila njena prijava za drugi sporni natečaj zavrnjena, ko je izvršni direktor agencije ENISA z elektronskim sporočilom z dne 12. januarja 2021, naslovljenim na osebje agencije ENISA, sporočil ime kandidatke, ki je bila izbrana za delovno mesto vodje oddelka „upravne podporne službe“.

66

Tožeča stranka pojasnjuje, da je šele na podlagi svoje zahteve 3. februarja 2021 končno prejela oceno svoje prijave za drugi sporni natečaj.

67

Drugič, tožeča stranka trdi, da kratka obrazložitev njene ocene ne izpolnjuje zahtev iz sodne prakse in ji ne omogoča, da bi razumela razloge, zaradi katerih je bila sprejeta odločitev, da se je kljub prejšnjim poklicnim izkušnjam, ki jih je v obdobju treh let kot vodja oddelkov „finance in javna naročila“ in „urad za politike“ pridobila v agenciji ENISA, ne pripusti k natečaju.

68

Tretjič, tožeča stranka trdi, da so med ocenjevalnim obrazcem za delovno mesto vodje oddelka „urad izvršnega direktorja“ in ocenjevalnim obrazcem v zvezi z delovnim mestom vodje oddelka „upravne podporne službe“ neskladnosti.

69

Nazadnje, kar zadeva izpodbijana sklepa tožeča stranka trdi, da bi morala v skladu s točko 5 obvestil o prostih delovnih mestih z dne 5. avgusta 2020, v skladu s katero je treba „[v]se zahteve za pojasnila ali informacije v zvezi z natečajem, vključno s tistimi, ki se nanašajo na rezultate kandidatov, poslati na naslednji elektronski naslov“, prejeti tudi informacije o drugih kandidatih.

70

Agencija ENISA prereka utemeljenost trditev tožeče stranke.

71

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti v skladu s členom 25, drugi odstavek, drugi stavek, Kadrovskih predpisov v vsaki odločitvi, ki ima za uradnika škodljive posledice, navedeni utemeljeni razlogi. Ta obveznost ustreza obveznosti, ki je splošneje določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU in v členu 41 Listine, ki se nanaša na načelo dobrega upravljanja, zlasti v odstavku 2(c) tega člena Listine.

72

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, je namen obveznosti obrazložitve odločbe institucij Unije, ki posega v položaj, sodišču Unije omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo te odločbe in zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je navedena odločba utemeljena ali pa vsebuje napake, na podlagi katerih bi bilo mogoče izpodbijati njeno zakonitost (glej sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 51 in navedena sodna praksa).

73

Iz tega sledi, da mora biti obrazložitev zadevni osebi načeloma sporočena hkrati z odločbo, ki posega v njen položaj, in da neobstoja obrazložitve ni mogoče popraviti s tem, da zadevna oseba za razloge za to odločbo izve v postopku pred sodiščem Unije (glej sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 51 in navedena sodna praksa).

74

Obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži, namreč ni le na splošno izraz preglednosti delovanja uprave, ampak mora posamezniku tudi omogočiti, da se ob poznavanju vseh okoliščin odloči, ali ima korist od tega, da se obrne na sodišče. Obstaja torej tesna povezava med obveznostjo obrazložitve ter temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljeno s členom 47 Listine (glej sodbo z dne 22. septembra 2021, JR/Komisija, T‑435/20, EU:T:2021:608, točka 47 in navedena sodna praksa).

75

Poleg tega mora biti obrazložitev aktov institucij Evropske unije, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da lahko zadevne osebe razberejo razloge za sprejeti ukrep in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na vse okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se ta akt neposredno in posamično nanaša. Vendar se ne zahteva, da so v obrazložitvi navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, ker se vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ne sme presojati le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 29 in navedena sodna praksa).

76

Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da je neobstoj obrazložitve mogoče ugotoviti tudi, če zadevna odločba vsebuje nekatere elemente obrazložitve. Protislovna ali nerazumljiva obrazložitev tako pomeni neobstoj obrazložitve. Tako je tudi takrat, kadar so elementi obrazložitve, navedeni v zadevni odločbi, tako pomanjkljivi, da njenemu naslovniku v okviru sprejetja te odločbe nikakor ne omogočajo, da bi razumel razlogovanje njenega avtorja. Zato sodišče Unije, kadar mora odločiti, ali je med postopkom mogoče dopolniti obrazložitev, podrobno presodi obstoj začetnih elementov obrazložitve (glej sodbo Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 55 in navedena sodna praksa).

77

Nazadnje, v skladu s sodno prakso mora biti obveznost obrazložitve usklajena s spoštovanjem tajnosti, ki za delo natečajne komisije velja na podlagi člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom. Ta tajnost je bila uvedena zaradi zagotavljanja neodvisnosti natečajnih komisij in objektivnosti njihovega dela, tako da so zavarovane pred vsemi zunanjimi posegi in pritiski, ne glede na to, ali prihajajo od same uprave Unije, zainteresiranih kandidatov ali tretjih oseb. Spoštovanje te tajnosti zato preprečuje razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani natečajnih komisij, in razkritje vseh elementov, ki se nanašajo na posamezno ali primerjalno oceno kandidatov (glej sodbo z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točka 24 in navedena sodna praksa).

78

Obveznost obrazložitve odločb natečajne komisije mora v teh okoliščinah upoštevati naravo zadevnega dela (sodba z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točka 25).

79

Delo komisije v splošnem obsega najmanj dve različni fazi, ki sta, prvič, pregled prijav za izbiro kandidatov, ki lahko sodelujejo pri natečaju, in drugič, preverjanje sposobnosti kandidatov za razpisano delovno mesto zaradi priprave rezervnega seznama kandidatov (glej sodbo z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točka 26 in navedena sodna praksa).

80

Ob upoštevanju teh načel je treba presoditi, ali je agencija ENISA spoštovala načelo dobrega upravljanja v delu, v katerem vključuje obveznost obrazložitve izpodbijanih sklepov.

81

Na prvem mestu, iz točke 4 obvestila o prostih delovnih mestih iz prvega spornega natečaja, ki je v Prilogi A.26 k spisu, je razvidno, da mora izbirna komisija za zapolnitev delovnega mesta vodje oddelka „urad izvršnega direktorja“ najprej oceniti, ali imajo kandidati „zahtevane kvalifikacije in izkušnje“, da lahko sodelujejo na zadevnem natečaju.

82

Dalje, iz točke 5 tega obvestila je razvidno, da so bili kandidati, ki lahko sodelujejo, povabljeni, naj se udeležijo „izbirnega postopka“, sestavljenega iz dveh preizkusov: razgovora in pisnega testa.

83

V obravnavanem primeru je iz točke 10 zgoraj razvidno, da je izvršni direktor agencije ENISA 10. novembra 2020 tožečo stranko obvestil o odločitvi izbirne komisije, da tožeče stranke ne vpiše na seznam uspešnih kandidatov v okviru tega natečaja. Kot je razvidno iz točk od 12 do 14 zgoraj, je agencija ENISA tožeči stranki, potem ko je slednja vložila zahteve za dostop do njenih osebnih podatkov, 29. januarja 2021 poslala oceno njene prijave v okviru prvega spornega natečaja, pri čemer je potrdila, da tožeča stranka po razgovoru in pisnem preizkusu ni dosegla praga, ki se zahteva za vpis njenega imena na rezervni seznam tega natečaja.

84

Zato je treba ugotoviti, da prvi izpodbijan sklep spada v drugo fazo dela natečajne komisije, kot je opisana v točki 79 zgoraj.

85

Na drugem mestu, iz sodne prakse izhaja, da je druga faza dela natečajne komisije predvsem primerjalna in zato zanjo velja tajnost, ki je značilna za to delo (glej sodbo z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točka 28 in navedena sodna praksa).

86

Zato je treba zahtevo po obrazložitvi v okviru natečaja ali, splošneje, izbirnega postopka, uskladiti s spoštovanjem tajnosti razprav natečajne komisije, tako da se za posredovanje ocen, ki jih je dosegel kandidat, ker odražajo primerjalno presojo natečajne komisije, načeloma šteje, da pomeni zadostno obrazložitev (glej sodbo z dne 28. februarja 2008, Neirinck/Komisija, C‑17/07 P, EU:C:2008:134, točka 52 in navedena sodna praksa).

87

Vendar iz točke 73 zgoraj izhaja, da mora biti obrazložitev zadevni osebi načeloma sporočena hkrati z odločbo, ki posega v njen položaj.

88

Natančneje, na področju natečajev, ki omogočajo dostop do delovnih mest uradnikov ali začasnih uslužbencev Unije, se morajo po koncu druge faze dela natečajne komisije kandidatu, ki je opravljal preizkuse iz te druge faze, načeloma posredovati ocene, prejete na teh preizkusih, skupaj s sklepom, da se njegovo ime ne vpiše na seznam uspešnih kandidatov v okviru tega natečaja (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2008, Neirinck/Komisija, C‑17/07 P, EU:C:2008:134, točke od 50 do 60).

89

Na tem posebnem področju in razen v izjemnih okoliščinah, do kakršnih pride pri organizaciji natečaja z veliko udeleženci, namreč sodna praksa spoštovanja obveznosti obrazložitve ne pogojuje z vložitvijo kakršne koli zahteve, ne glede na to, ali gre za predhodno pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov ali za zahtevo za ponovni preizkus (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točki 31 in 41).

90

Ugotoviti pa je treba, da je v prvem izpodbijanem sklepu navedeno:

„Namen tega dopisa je, da se vas v zvezi z vašo prijavo na zgoraj navedeni izbirni postopek ter v zvezi z razgovorom in pisnim preizkusom, na katera ste bili povabljeni, obvesti, da po temeljiti oceni izbirna komisija vašega imena ni mogla vpisati na seznam uspešnih kandidatov.

Ta odločitev ne vpliva na vaše sodelovanje v morebitnih prihodnjih izbirnih postopkih v agenciji ENISA, v zvezi s katerimi izpolnjujete pogoje za prijavo. Naj spomnim, da je treba vložiti novo prijavo za vsak izbirni postopek, na katerega bi si želeli prijaviti.

To priložnost izkoriščam za to, da se vam zahvalim za interes, ki ga imate za delovanje agencije ENISA, in vam zaželim veliko uspeha pri vaši prihodnji karieri.“

91

Iz tega je razvidno, da je bilo v prvem izpodbijanem sklepu, s katerim je tožeča stranka izvedela za zavrnitev njene prijave na delovno mesto vodje oddelka „urad izvršnega direktorja“, navedeno le, da v izbirnem postopku ni bila uspešna. Tako je s tem sklepom tožeča stranka zgolj obveščena o zavrnitvi njene prijave, ne da bi se ji sporočile ocene, ki ji jih je dodelila izbirna komisija v okviru obeh preizkusov izbirnega postopka.

92

Res je, kot je razvidno iz točke 14 zgoraj, da je agencija ENISA 29. januarja 2021 tožeči stranki poslala ocene in ovrednotenje njene prijave v okviru prvega spornega natečaja, pri čemer je potrdila, da po razgovoru in pisnem preizkusu ni dosegla praga, ki se zahteva za to, da bi se njeno ime vpisalo na rezervni seznam iz tega natečaja.

93

Vendar je agencija ENISA – kot je razvidno iz točk od 12 do 14 zgoraj – tožeči stranki šele po njenih zahtevah za dostop do svojih osebnih podatkov nazadnje sporočila oceno njene prijave v okviru prvega spornega natečaja, pri čemer je navedla ocene, ki jih je prejela za oba preizkusa v okviru izbirnega postopka.

94

Na tretjem mestu, res je, da lahko natečajna komisija zaradi upoštevanja praktičnih težav, ki se pojavijo v javnih natečajih z veliko udeleženci, sprva kandidatom posreduje zgolj merila in rezultate izbora, če pozneje zagotovi individualna pojasnila tistim kandidatom, ki to izrecno zahtevajo (glej sodbo Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točka 31 in navedena sodna praksa).

95

Vendar v obravnavanem primeru izjemne okoliščine, ki jih zahteva sodna praksa, navedena v točki 94 zgoraj, niso dokazane. Agencija ENISA namreč niti ni trdila, še manj pa dokazala, da je bil izbirni postopek v zvezi s prvim spornim natečajem natečaj z veliko udeleženci, zaradi česar s praktičnega vidika ni mogla pravočasno podati zadostne obrazložitve vsakemu kandidatu in se je lahko zadovoljila s tem, da pozneje poda posamična pojasnila kandidatom, ki bi to izrecno zahtevali.

96

Kot je na obravnavi pojasnila ENISA, je bilo od 111 prijav, vloženih v okviru prvega spornega natečaja, na drugo fazo navedenega natečaja, to je na razgovor in pisni preizkus, povabljenih le 14 kandidatov, med njimi tožeča stranka. V teh okoliščinah to, da bi se tožeči stranki posredoval podroben odgovor, ne bi povzročilo prevelike delovne obremenitve za agencijo ENISA, zlasti ker gre za odločbo, katere posredna posledica je, da se uslužbencu ne dovoli nadaljevati poklicna dejavnost pri agenciji, za katero je delal več kot tri leta (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2008, Neirinck/Komisija, C‑17/07 P, EU:C:2008:134, točka 58).

97

Zato je treba ugotoviti, da prvi izpodbijani sklep ni obrazložen.

98

Na prvem mestu, iz točke 4 obvestila o prostih delovnih mestih iz drugega spornega natečaja, ki je v Prilogi A.26 k spisu, je razvidno, da mora izbirna komisija za zapolnitev delovnega mesta vodje oddelka „upravne podporne službe“ najprej oceniti, ali imajo kandidati „zahtevane kvalifikacije in izkušnje“, da lahko sodelujejo na zadevnem natečaju.

99

Dalje, iz točke 5 tega obvestila je razvidno, da so bili kandidati, ki lahko sodelujejo, povabljeni, naj se udeležijo „izbirnega postopka“, sestavljenega iz dveh preizkusov: razgovora in pisnega testa.

100

V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz točk 12 in 14 zgoraj, tožeča stranka v okviru drugega spornega natečaja ni dosegla ocenjevalnega praga „zahtevanih kvalifikacij in izkušenj“, zaradi česar ni bila povabljena na razgovor in nato pisni preizkus.

101

Iz točke 4 omenjenega obvestila o prostem delovnem mestu sicer izhaja, da je bilo razvrščanje prijav izvedeno v dveh fazah. Natančneje, v okviru ocenjevanja „zahtevanih kvalifikacij in izkušenj“ je morala izbirna komisija, prvič, preučiti, ali kandidati izpolnjujejo „pogoje za prijavo“. Drugič, izbirna komisija je morala pri kandidatih, ki so izpolnjevali „pogoje za prijavo“, preučiti, ali izpolnjujejo „merila za izbor“, in sicer pet „meril z visokim ponderjem“ in tri „merila z nizkimi ponderji“.

102

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav je bil način ocenjevanja teh meril različen, ker so se „merila za izbor“ v nasprotju s „pogoji za prijavo“ ocenjevala s številčno oceno, so „merila za izbor“, v okviru katerih se ovrednoti imetništvo nekaterih diplom, trajanje poklicnih izkušenj v nekaterih sektorjih in imetništvo nekaterih kompetenc, ustrezala objektivnim podatkom in niso bila predmet ovrednotenja natečajne komisije. Poleg tega se v obvestilu o prostem delovnem mestu jasno razlikuje med oceno „zahtevanih kvalifikacij in izkušenj“ iz točke 4 tega obvestila, ki vsebuje „pogoje za prijavo“ in „merila za izbor“, in „izbirnim postopkom“ v pravem pomenu besede, na katerega se nanaša točka 5 tega obvestil, ki vključuje razgovor in pisni preizkus.

103

Zato je treba ugotoviti, da drugi izpodbijani sklep spada v prvo fazo dela natečajne komisije, omenjeno v točki 79 zgoraj.

104

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da prva faza zlasti pri natečaju na podlagi kvalifikacij zajema primerjavo kvalifikacij, ki so jih predložili kandidati, s kvalifikacijami, ki se zahtevajo v obvestilu o natečaju. Ker ta primerjava temelji na objektivnih podatkih, ki jih poleg tega vsak kandidat zase pozna, spoštovanje tajnosti dela natečajne komisije ne nasprotuje sporočitvi teh objektivnih podatkov in zlasti meril za presojo, na katerih temelji izbor, opravljen v fazi predhodnih postopkov natečaja, da se osebam, katerih prijave so bile zavrnjene že pred kakršnim koli osebnim preizkusom, omogoči, da se seznanijo z mogočimi razlogi za njihovo izločitev (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 1996, Parlament/Innamorati, C‑254/95 P, EU:C:1996:276, točka 27 in navedena sodna praksa).

105

Poleg tega, tudi če mora natečajna komisija sprva zagotoviti le kratko obrazložitev, kot to velja za natečaje z veliko udeleženci, mora ta obrazložitev vsebovati rezultate zadevnega natečaja, ne da bi se smelo od kandidatov pričakovati, da zahtevajo njihovo predložitev (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija/Di Bernardo, C‑114/19 P, EU:C:2020:457, točki 35 in 36).

106

Na drugem mestu, v zvezi z obrazložitvijo drugega izpodbijanega sklepa je treba opozoriti, da je bila tožeča stranka, kot je razvidno iz točke 11 zgoraj, o izidu svoje prijave obveščena le posredno, ko je izvršni direktor agencije ENISA ime kandidatke, ki je bila izbrana na drugem spornem natečaju, na pojasnjevalnem sestanku 10. decembra 2020 uradno sporočil vsem uslužbencem, nato pa je bilo to ime osebju agencije ENISA uradno sporočeno z elektronskim sporočilom z dne 12. januarja 2021.

107

Iz točk 12 in 14 zgoraj je razvidno tudi, da je tožeča stranka šele po tem, ko je poslala zahtevi z dne 3. in 10. januarja 2021, 3. februarja 2021 prejela oceno svoje prijave za drugi sporni natečaj, v kateri je bilo navedeno, da ni dosegla praga, ki ga je potrebno doseči za udeležbo v naslednji fazi omenjenega natečaja.

108

Kot je bilo navedeno v točki 23 zgoraj, je uradno obvestilo, s katerim je bila 12. januarja 2021 po elektronski pošti sporočena informacija v zvezi z imenom kandidatke, ki je bila izbrana za zapolnitev delovnega mesta vodje oddelka „upravne podporne službe“, tisto, s katerim se udejanja sklep izbirne komisije agencije ENISA o nesprejetju prijave tožeče stranke na to delovno mesto. Uradno posredovanje te informacije namreč nujno pomeni zavrnitev prijave tožeče stranke v okviru drugega spornega natečaja.

109

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je tožeča stranka popolnoma posredno izvedela, da ni bila pripuščena k razgovoru in pisnemu preizkusu, medtem ko iz točke 105 zgoraj izhaja, da mora biti kandidat na natečaju, v zvezi s katerim je bil na koncu prve faze postopka, kot je opredeljena v točki 104 zgoraj, sprejet sklep o nepripustitvi, obveščen vsaj o izidu tega postopka zaposlovanja, in to tudi v primeru natečaja s številnimi udeleženci. Rezultat postopka zaposlovanja, v katerem je sodeloval uradnik ali uslužbenec, je namreč minimalna informacija, ki jo je treba vsekakor posredovati kandidatom, saj od njih ni mogoče razumno pričakovati, da bodo zahtevali posredovanje tega rezultata, saj niti ne vedo, ali je na voljo.

110

Zato je treba ugotoviti, da drugi izpodbijani sklep ni obrazložen.

111

Glede na navedeno in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 73, 88 in 89 zgoraj, je treba ugotoviti, da agencija ENISA ni spoštovala svoje obveznosti obrazložitve izpodbijanih sklepov in je zato kršila pravico tožeče stranke do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine.

112

Opozoriti je treba, da mora sodišče Unije, kadar odloča o posledicah, ki izhajajo iz razglasitve ničnosti ukrepa v zvezi s postopki izbire osebja Unije, poskušati uskladiti interese kandidatov, ki so bili zaradi nepravilnosti, storjene med tem postopkom, v slabšem položaju, z interesi drugih kandidatov, tako da mora upoštevati ne le potrebo po ponovni vzpostavitvi pravic kandidatov, ki so bili oškodovani, ampak tudi legitimna pričakovanja že izbranih kandidatov. Za to mora to sodišče upoštevati naravo zadevne nepravilnosti in njene učinke ter različne ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti, da bi se uskladili potreba tožeče stranke, ki so ji bile kršene pravice, do ponovne vzpostavitve njenih pravic, položaj tretjih oseb in interes službe. V okviru te presoje so lahko upoštevni tudi elementi, kot sta število oseb, na katere vpliva nepravilnost izbirnega postopka, in število uspešnih kandidatov (glej sodbo z dne 8. maja 2019, Entreprise commune Fusion for Energy/Galocha, C‑243/18 P, EU:C:2019:378, točki 46 in 47 ter navedena sodna praksa).

113

V obravnavani zadevi pa je treba, prvič, ugotoviti, da gre pri napakah v izpodbijanih sklepih za kršitev obveznosti obrazložitve, ki je bistvena postopkovna zahteva, katere neupoštevanje lahko sodišče preizkusi po uradni dolžnosti. Drugič, iz spisa ni razvidno, da bi te napake vplivale le na izpodbijana sklepa, tako da ni mogoče izključiti možnosti, da so bile enake nezakonitosti storjene tudi v zvezi z drugimi kandidati, ki niso bili pripuščeni po koncu druge faze prvega spornega natečaja, in tistimi, ki niso bili pripuščeni po koncu prve faze drugega spornega natečaja. Tretjič, morebitna razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov ne bi nujno pomenila imenovanja tožeče stranke na katero od delovnih mest vodij oddelka, na kateri se je prijavila. Nazadnje, četrtič, tudi če bi agencija ENISA v okviru ukrepov za ponovno vzpostavitev pravic tožeče stranke slednjo nameravala imenovati na katero od zadevnih delovnih mest vodij oddelka v tej zadevi, bi lahko tako imenovanje, odvisno od primera, vplivalo le na imenovanje ene osebe. Tako ob upoštevanju teh elementov Splošno sodišče ni v izjemnem položaju, v katerem bi bilo treba razglasitev ničnosti šteti za pretirano glede na pravice tretjih oseb.

114

Zato je treba drugemu tožbenemu razlogu tožeče stranke ugoditi, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, navedene v njegovo utemeljitev, in izpodbijana sklepa razglasiti za nična, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, ki jih je navedla tožeča stranka.

115

Tožeča stranka v utemeljitev odškodninskega zahtevka navaja, da ji je zaradi nezakonitosti, ki jih je storila agencija ENISA in ki so pri njej povzročile velik stres ter močan občutek nepravičnosti in nespoštovanja, kar je vplivalo na njeno zdravje in dostojanstvo, nastala nepremoženjska škoda. Meni, da njene nepremoženjske škode ni mogoče povrniti zgolj z razglasitvijo ničnosti izpodbijanih sklepov. Zato predlaga, naj se agenciji ENISA naloži, naj ji plača odškodnino, ex æquo et bono ocenjeno na 5000 EUR.

116

Agencija ENISA ne navaja trditev v zvezi z odškodninskim zahtevkom tožeče stranke.

117

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso za nastanek odgovornosti Unije izpolnjeni trije pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije, resničnost in gotovost zatrjevane škode ter obstoj vzročne zveze med očitano nezakonitostjo in to škodo (glej sodbo z dne 13. januarja 2021, Helbert/EUIPO, T‑548/18, EU:T:2021:4, točka 116 in navedena sodna praksa).

118

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se lahko šteje, da je nepremoženjska ali nepremoženjska škoda v nekaterih položajih ustrezno in zadostno povrnjena z razglasitvijo ničnosti nezakonitega akta, s katerim je bila povzročena (glej sodbo z dne 22. septembra 2022, IMG/Komisija, C‑619/20 P in C‑620/20 P, EU:C:2022:722, točka 197 in navedena sodna praksa).

119

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je glede na naravo nezakonitosti, ki jih je storila agencija ENISA, in naravo zatrjevane škode razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov v okoliščinah obravnavane zadeve primerna in zadostna povrnitev zatrjevane nepremoženjske škode.

120

Zato je treba predloge tožeče stranke za prisoditev odškodnine zavrniti kot neutemeljene v delu, v katerem se nanašajo na nepremoženjsko škodo, ki je posledica nezakonitosti izpodbijanih sklepov.

121

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker agencija ENISA ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo: