Zadeva C‑560/14

M

proti

Minister for Justice and Equality in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Supreme Court (Irska))

„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Direktiva 2004/83/ES – Minimalni standardi glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca – Prošnja za subsidiarno zaščito – Zakonitost nacionalnega postopka obravnave prošnje za subsidiarno zaščito, vložene po tem, ko je bila prošnja za priznanje statusa begunca zavrnjena – Pravica do izjave – Obseg – Pravica do ustnega razgovora – Pravica do predlaganja in zasliševanja prič“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 9. februarja 2017

1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje–Azilna politika–Status begunca ali status subsidiarne zaščite–Direktiva 2004/83–Nacionalna ureditev, ki za obravnavo prošnje za azil in prošnje za subsidiarno zaščito določa ločena postopka, ki si sledita–Obveznost zagotovitve pravice do izjave v obeh navedenih postopkih

   (Direktiva Sveta 2004/83, člen 4(1))

2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje–Azilna politika–Status begunca ali status subsidiarne zaščite–Direktiva 2004/83–Nacionalna ureditev, ki za obravnavo prošnje za azil in prošnje za subsidiarno zaščito določa ločena postopka, ki si sledita–Pravice do izjave pri obravnavanju prošnje za subsidiarno zaščito–Obseg

   (Direktiva Sveta 2004/83, člen 4(1))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 26.)

2.  Pravica do izjave, kot se uporablja v okviru Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, načeloma ne zahteva, da mora imeti prosilec za subsidiarno zaščito v primeru, v katerem nacionalna ureditev, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki za obravnavo prošnje za pridobitev statusa begunca in za obravnavo prošnje za subsidiarno zaščito določa ločena postopka, ki si sledita, pravico do ustnega razgovora v zvezi s svojo prošnjo in pravico na tem razgovoru predlagati in zasliševati priče.

   Ustni razgovor pa je treba opraviti, kadar je zaradi posebnih okoliščin, ki izhajajo iz informacij, ki jih ima pristojni organ, ali iz osebnega ali splošnega položaja, na podlagi katerega je bila vložena prošnja za subsidiarno zaščito, nujen, da bi se lahko ta prošnja obravnavala ob popolnem poznavanju dejstev, kar mora preizkusiti predložitveno sodišče.

   Na prvem mestu, iz ugotovitev v sodbi z dne 22. novembra 2012, M. (C‑277/11, EU:C:2012:744), namreč ne izhaja, da je v postopku dodelitve subsidiarne zaščite nujno opraviti ustni razgovor. Na drugem mestu je treba ugotoviti, da ni zakonodaje Unije, ki bi se na tem področju lahko uporabila na Irskem, zaradi česar je treba v notranjem pravnem redu te države članice določiti postopkovna pravila za obravnavo prošenj za subsidiarno zaščito, pri tem pa mora ta država članica zagotoviti učinkovito varstvo pravic, ki jih zagotavlja pravni red Unije, zlasti spoštovanje pravice prosilca za subsidiarno zaščito do izjave (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 65).

   Iz tega izhaja, da je treba način, na katerega lahko prosilec za subsidiarno zaščito izvršuje svojo pravico do izjave pred sprejetjem končne odločbe na podlagi njegove prošnje, presojati glede na določbe Direktive 2004/83, s katero se, med drugim, vzpostavljajo minimalni standardi glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna subsidiarna zaščita (glej po analogiji sodbi z dne 5. novembra 2014, Mukarubega, C‑166/13, EU:C:2014:2336, točka 55, in z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točka 45).

   V zvezi s tem iz člena 4 iste direktive izhaja, da so med okoliščinami, ki jih mora pristojni organ upoštevati, med drugim izjave in dokumenti v zvezi s starostjo prosilca, njegovim poreklom, identiteto in državljanstvom, o državah, kjer je prebival prej, o prejšnjih prošnjah za azil, o prepotovanih poteh, o razlogih, na katerih temelji njegova prošnja, in bolj na splošno, o resni škodi, ki mu je, ali bi mu lahko nastala. Po potrebi mora pristojni organ upoštevati tudi pojasnila, ki so bila posredovana v zvezi z neobstojem dokazov, in verodostojnost prosilca.

   Zato je treba na podlagi pravice do izjave pred sprejetjem odločbe o prošnji za subsidiarno zaščito prosilcu zagotoviti, da predstavi svoja stališča glede vseh teh elementov, da bi utemeljil svojo prošnjo in upravnim organom omogočil, da ob polnem poznavanju dejstev opravijo posamično presojo dejstev in okoliščin, določenih v členu 4 Direktive 2004/83, in na tej podlagi ugotovijo, ali obstaja utemeljeno tveganje, da prosilec utrpi resno škodo, če se vrne v izvorno državo.

   V zvezi s tem je treba v primeru, da zaradi katerega koli razloga informacije, ki jih je predložil prosilec za mednarodno zaščito, niso popolne, posodobljene ali upoštevne, spomniti, da iz člena 4(1) Direktive 2004/83 izhaja, da mora zadevna država članica aktivno sodelovati s prosilcem, da se zberejo vse informacije, ki so potrebne za obravnavo njegove prošnje (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 66).

   Zato je treba opraviti ustni razgovor, če pristojni organ na podlagi informacij, ki jih ima po opravljenem pisnem postopku in ustnem razgovoru s prosilcem, opravljenem v okviru obravnave njegove prošnje za azil, objektivno ne more ob polnem poznavanju dejstev ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se ta prosilec, če bi se vrnil v izvorno državo, soočil z resničnim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer prosilec ne more ali zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države. Ustni razgovor je treba opraviti tudi, če se glede na osebni ali splošni položaj, na katerega se nanaša prošnja za subsidiarno zaščito, zlasti glede na morebitno posebno ranljivost prosilca – zaradi, na primer, njegove starosti, zdravstvenega stanja ali dejstva, da je bil izpostavljen resnim oblikam nasilja – izkaže, da je tak razgovor nujen za to, da bi se mu omogočilo, da se celostno in skladno izjavi o dejstvih, s katerimi bi lahko utemeljil svojo prošnjo.

   (Glej točke 28, 30, 34, 36, 37, 48, 49, 51, 56 in 57 ter izrek.)