20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/51

—

ob upoštevanju pravnega okvira Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2, 3, 4, 5, 6, 7, 10 in 21, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 6, 7, 8, 10, 11, 20, 21, 42, 47, 48 in 52, Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti členov 6, 8, 9, 10 in 13, ter sodne prakse evropskih sodišč glede varnosti, zasebnosti in svobode govora,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o programu nadzora Agencije ZDA za nacionalno varnost, organih nadzora v različnih državah članicah ter njihovem učinku na temeljne pravice državljanov EU in čezatlantsko sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev (1) (v nadaljnjem besedilu: resolucija),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta z dne 19. januarja 2015 o nadaljnjem ukrepanju na podlagi preiskave odbora LIBE o elektronskem množičnem nadzoru državljanov EU (2),

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 21. aprila 2015 o množičnem nadzoru,

—

ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji o nadaljnjem ukrepanju na podlagi resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2014 o elektronskem množičnem nadzoru državljanov EU (O-000114/2015 – B8-0769/2015 in O-000115/2015 – B8-0770/2015),

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

—

ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker je Parlament v svoji resoluciji organe ZDA in države članice EU pozval, naj prepovejo dejavnosti vsesplošnega množičnega nadzora in obdelavo neprečiščenih osebnih podatkov državljanov, in ostro obsodil dejanja obveščevalnih služb, o katerih je bil obveščen in ki so resno ogrozila zaupanje državljanov EU in njihove temeljne pravice; ker je resolucija glede na zmogljivosti programov za množičen nadzor, o katerih je bil obveščen, nakazala tudi obstoj drugih možnih motivov, na primer politično in gospodarsko vohunjenje;

B.

ker je v resoluciji vzpostavil institut „evropski digitalni habeas corpus za varstvo temeljnih pravic v digitalni dobi“ z osmimi posebnimi ukrepi in naročil Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, naj v roku enega leta Parlament obvesti, v kolikšni meri se je sledilo priporočilom;

C.

ker je delovni dokument z dne 19. januarja 2015 poročal o razvoju dogodkov od sprejetja resolucije, nadaljnjih razkritjih o domnevnih dejavnostih elektronskega množičnega nadzora in o izvajanju predlaganega instituta „evropski digitalni habeas corpus“, naveden pa je tudi omejen odziv institucij, držav članic in deležnikov, ki so bili pozvani k ukrepanju;

D.

ker je Parlament v svoji resoluciji pozval Komisijo in druge institucije, organe, službe in agencije EU, naj v skladu s členom 265 PDEU („opustitev ukrepanja“) ukrepajo v zvezi s priporočili;

E.

ker je Wikileaks pred nedavnim razkril namenski nadzor komunikacije zadnjih treh francoskih predsednikov, francoskega kabineta ministrov in francoskega veleposlanika v Združenih državah; ker je to obsežno strateško in gospodarsko vohunjenje za francoskimi državnimi strukturami in največjimi francoskimi podjetji v zadnjih desetih letih izvajala Agencija ZDA za nacionalno varnost;

F.

ker je v poročilu posebnega poročevalca o spodbujanju in varstvu pravice do svobode mnenja in izražanja navedeno, da šifriranje in anonimnost zagotavljata zasebnost in varnost, potrebni za uresničevanje pravice do svobode mnenja in izražanja v digitalni dobi; ker je v tem poročilu tudi navedeno, da morajo biti vse omejitve šifriranja in anonimnosti strogo zamejene v skladu z načeli legalnosti, potrebnosti, ustreznosti in legitimnosti cilja;

1.

pozdravlja preiskave nemškega zveznega parlamenta, Sveta Evrope, Združenih narodov in brazilskega senata, razprave v mnogih drugih nacionalnih parlamentih in delo številnih akterjev civilne družbe, ki so prispevali k splošnemu ozaveščanju o elektronskem množičnem nadzoru;

2.

poziva države članice EU, naj umaknejo vse kazenske obtožbe zoper Edwarda Snowdna, mu zagotovijo zaščito in posledično preprečijo njegovo izročitev oziroma predajo tretjim stranem, s čimer mu bodo priznale status prijavitelja nepravilnosti in mednarodnega zagovornika človekovih pravic;

3.

je vseeno zelo razočaran, da se večina držav članic, pa tudi institucije EU, v splošnem ni zavedla nujnosti ukrepanja in ni pokazala pripravljenosti za resno reševanje vprašanj iz resolucije in za izvedbo konkretnih priporočil iz resolucije, obenem pa je razočaran nad premajhno preglednostjo v odnosih z Evropskim parlamentom in nezadostnim dialogom z njim;

4.

je zaskrbljen zaradi nekaterih nedavnih zakonov za razširitev nadzornih zmogljivosti obveščevalnih organov v državah članicah, med drugim v Franciji, kjer je francoska državna skupščina 24. junija 2015 sprejela nov zakon o obveščevalni dejavnosti, več njegovih določb pa po navedbah Komisije načenja pomembna pravna vprašanja, v Združenem kraljestvu, kjer je bil leta 2014 sprejet zakon o hrambi podatkov in preiskovalnih pooblastilih, sodišče pa je naknadno odločilo, da so določeni členi tega zakona nezakoniti in bi jih morali razveljaviti, ter na Nizozemskem, kjer se pripravlja nova zakonodaja za posodobitev zakona o obveščevalni in varnostni dejavnosti iz leta 2002; ponovno poziva vse države članice, naj zagotovijo skladnost sedanjih in prihodnjih zakonodajnih okvirov in mehanizmov nadzora, ki urejajo dejavnosti obveščevalnih agencij, s standardi Evropske konvencije o človekovih pravicah in z vso ustrezno zakonodajo Unije;

5.

pozdravlja preiskavo nemškega zveznega parlamenta o množičnem nadzoru; je močno zaskrbljen zaradi ugotovitev o množičnem nadzoru telekomunikacij in internetnega prometa v Uniji, ki ga je izvajala nemška obveščevalna agencija BND v sodelovanju z Agencijo ZDA za nacionalno varnost; to obravnava kot kršitev načela o lojalnem sodelovanju iz člena 4(3) PEU;

6.

poziva svojega predsednika, naj generalnega sekretarja Sveta Evrope pozove k sprožitvi postopka iz člena 52, v skladu s katerim „mora na zahtevo generalnega sekretarja Sveta Evrope vsaka visoka pogodbena stranka predložiti pojasnila o tem, kako njeno notranje pravo zagotavlja učinkovito uveljavljanje vseh določb te konvencije“;

7.

meni, da je dosedanji odziv Komisije na resolucijo glede na razsežnost razkritij povsem nezadosten; poziva Komisijo, naj na podlagi pozivov iz resolucije ukrepa najkasneje do decembra 2015; si pridržuje pravico, da proti Komisiji sproži postopek zaradi opustitve ukrepanja ali da določena proračunska sredstva za Komisijo prenese v rezervo, dokler se ustrezno ne obravnavajo vsa priporočila;

8.

poudarja pomen sodbe Sodišča Evropske unije z dne 8. aprila 2014, s katero je bila razveljavljena Direktiva 2006/24/ES o hrambi podatkov; opozarja, da je Sodišče določilo, da je treba posege tega instrumenta v temeljno pravico do zasebnosti omejiti na to, kar je nujno potrebno; poudarja, da ta sodba osvetljuje nov vidik, saj se Sodišče EU v njej izrecno sklicuje na določeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s splošnimi programi nadzora in je zdaj ta načela, ki izvirajo iz konkretne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, vneslo v pravo EU na tem področju; poudarja, da je na podlagi tega mogoče pričakovati, da bo Sodišče EU v prihodnosti v skladu z Listino uporabilo enako razlago pri ocenjevanju veljavnosti drugih zakonodajnih aktov Unije in držav članic na tem področju, tj. področju splošnih programov nadzora;

9.

pozdravlja začetek neformalnih medinstitucionalnih pogajanj o osnutku splošne uredbe o varstvu podatkov in sprejetje splošnega pristopa glede osnutka direktive o varstvu podatkov v Svetu; ponavlja svojo namero, da pogajanja o svežnju ukrepov o varstvu podatkov zaključi v letu 2015;

10.

opominja Svet na njegovo zavezo, da bo pri spreminjanju predlogov Komisije spoštoval Listino Evropske unije o temeljnih pravicah; zlasti ponavlja, da stopnja varstva, ki ga bo zagotavljal sveženj ukrepov, ne sme biti nižja od že veljavne stopnje varstva iz Direktive 95/46/ES;

11.

poudarja, da sta tako uredba o varstvu podatkov kot direktiva o varstvu podatkov nujno potrebni za zaščito temeljnih pravic posameznikov, zato ju je treba obravnavati kot sveženj in ju sprejeti hkrati, da se zagotovi visoka raven varstva pri vseh dejavnostih obdelave podatkov v EU in v vseh okoliščinah; poudarja, da je pri sprejetju svežnja treba doseči povečanje pravic in zaščite posameznikov v zvezi z obdelavo njihovih osebnih podatkov;

12.

je seznanjen, da so se od sprejetja resolucije zaključila pogajanja z ZDA o krovnem sporazumu med EU in ZDA o varstvu osebnih podatkov pri prenosu in obdelavi podatkov za namene pregona (v nadaljnjem besedilu: krovni sporazum) in da je bil parafiran osnutek sporazuma;

13.

pozdravlja prizadevanja administracije ZDA, da s krovnim sporazumom obnovi zaupanje, in zlasti dejstvo, da je bil zakon o pravnih sredstvih (Judicial Redress Act) iz leta 2015 dne 20. oktobra 2015 uspešno sprejet v predstavniškem domu, kar poudarja znatne in pozitivne ukrepe ZDA v odgovor na pomisleke EU; meni, da je izjemno pomembno zagotoviti enake pravice do učinkovitega pravnega sredstva v vseh enakih okoliščinah za državljane EU oziroma posameznike, katerih osebne podatke obdelujejo v EU in jih prenašajo v ZDA, brez razlikovanja med državljani EU in ZDA; poziva senat ZDA, naj sprejme zakonodajo, s katero bo to zagotovil; poudarja, da je eden od pogojev za podpis in sklenitev krovnega sporazuma sprejetje zakona o pravnih sredstvih v ameriškem kongresu;

14.

opozarja, da resolucija poziva k takojšnjemu prenehanju izvajanja odločbe o varnem pristanu, saj ta državljanom EU ne zagotavlja ustreznega varstva osebnih podatkov;

15.

spominja, da imajo mednarodni sporazumi, ki jih sklene EU, prednost pred sekundarno zakonodajo EU, in zato poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da krovni sporazumi ne omejujejo pravic oseb, na katere se nanašajo podatki, in varoval, ki se uporabljajo pri prenosu podatkov, v skladu z zakonodajo EU; zato poziva Komisijo, naj podrobno in natančno oceni, kakšno bi bilo medsebojno delovanje krovnega sporazuma in pravnega okvira EU o varstvu podatkov ter kako bi krovni sporazum vplival na pravni okvir EU, vključno s sedanjim okvirnim sklepom Sveta, direktivo o varstvu podatkov (95/46/ES) in prihodnjimi direktivami in uredbami o varstvu podatkov; poziva Komisijo, naj pred začetkom postopka ratifikacije Parlamentu predstavi poročilo s pravno oceno o tej temi;

16.

opozarja, da je Komisija v sporočilu o delovanju varnega pristana z dne 27. novembra 2013 na ZDA naslovila 13 priporočil, da bi zagotovila ustrezno raven varstva;

17.

pozdravlja, da je Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 6. oktobra 2015 razveljavilo odločbo Komisije 2000/520/ES o primernosti varnega pristana ZDA; poudarja, da je sodba potrdila dolgotrajno stališče Parlamenta, da zaščita v okviru tega instrumenta ni primerna; poziva Komisijo, naj za vse osebne podatke, ki se prenašajo v ZDA, nemudoma sprejme potrebne ukrepe, da zagotovi učinkovito raven zaščite, ki je v osnovi enakovredna zaščiti v EU;

18.

nasprotuje dejstvu, da Parlament ni prejel nobenega uradnega sporočila Komisije o stanju izvajanja teh 13 priporočil, čeprav je Komisija napovedala, da bo to storila do poletja 2014; poudarja, da mora Komisija po odločitvi Sodišča o razveljavitvi odločbe 2000/520/ES nujno pripraviti temeljit pregled dosedanjih pogajanj in oceniti učinek sodbe na napovedana nadaljnja pogajanja; poziva Komisijo, naj nemudoma preuči alternative varnemu pristanu in učinek sodbe na vse druge instrumente za prenašanje osebnih podatkov v ZDA ter poroča o zadevi do konca leta 2015;

19.

poziva Komisijo, naj oceni pravni učinek in posledice sodbe Sodišča EU z dne 6. oktobra 2015 v zadevi Schrems (C–362/14) na sporazume s tretjimi državami, ki omogočajo prenos osebnih podatkov, kot je sporazum med EU in ZDA o programu za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti (TFTP), na sporazume o evidencah podatkov o potnikih (PNR), na krovni sporazum med EU in ZDA ter na druge instrumente v okviru prava EU, ki vključujejo zbiranje in obdelavo osebnih podatkov;

20.

ob popolnem spoštovanju pristojnosti nacionalnih parlamentov glede nadzora nacionalnih obveščevalnih služb poziva vse nacionalne parlamente, ki tega še niso storili, naj temeljito ovrednotijo obveščevalne dejavnosti in vzpostavijo resen nadzor nad njimi, obenem pa zagotovijo, da bodo imeli ti nadzorni odbori/organi zadostna sredstva, tehnično strokovno znanje in pravna sredstva ter dostop do vseh ustreznih dokumentov, da bodo lahko učinkovito in neodvisno nadzorovali obveščevalne službe in izmenjavo informacij s tujimi obveščevalnimi službami; se ponovno zavezuje, da bo tesno sodeloval z nacionalnimi parlamenti, da bi z izmenjavo dobre prakse in skupnih standardov zagotovili vzpostavitev učinkovitih nadzornih mehanizmov;

21.

namerava sprejeti nadaljnje ukrepe na podlagi konference o demokratičnem nadzoru nad obveščevalnimi službami v Evropski uniji, ki je potekala 28. in 29. maja 2015, in si še naprej prizadevati, da bi v tesnem sodelovanju z nacionalnimi parlamenti zagotovili izmenjavo dobre prakse o nadzoru obveščevalnih dejavnosti; pozdravlja skupne sklepne ugotovitve sopredsednikov te konference, v katerih sta izrazila namen čez dve leti sklicati prihodnjo konferenco;

22.

meni, da bi bilo treba podpreti obstoječa orodja sodelovanja med organi nadzora, kot je Evropska mreža nacionalnih obveščevalnih nadzornikov (ENNIR), ter jih bolj uporabljati, po možnosti tako, da bi nacionalni parlamenti izkoristili IPEX, okvir za medparlamentarno izmenjavo informacij o EU, v skladu z njegovim dosegom in tehničnimi zmogljivostmi;

23.

ponovno poziva k prekinitvi izvajanja sporazuma o Programu nadzora nad financiranjem terorizma (TFTP);

24.

poudarja, da je potrebna skupna opredelitev pojma „nacionalna varnost“, da bi EU in države članice lahko zagotavljale pravno varnost; ugotavlja, da neobstoj jasne opredelitve dopušča samovoljo izvršnih in obveščevalnih skupnosti v EU ter njihovo zlorabljanje temeljnih pravic in pravne države;

25.

spodbuja Komisijo in države članice, naj v zakonodajo, ki omogoča zbiranje osebnih podatkov ali nadzor nad evropskimi državljani, vključijo določbe o časovni omejitvi in podaljšanju veljavnosti; poudarja, da so tovrstne določbe bistvena varovala, ki v demokratični družbi zagotavljajo redno presojo nujnosti in sorazmernosti instrumentov, ki omogočajo vdor v zasebnost;

26.

poudarja, da ostaja zdrav odnos med EU in ZDA izjemno pomemben za oba partnerja; ugotavlja, da so razkritja o nadzoru spodkopala javno podporo temu odnosu, in poudarja, da je treba sprejeti ukrepe za ponovno vzpostavitev zaupanja, zlasti v luči sedanje nujne potrebe po sodelovanju pri številnih skupnih geopolitičnih vprašanjih; v tem kontekstu poudarja, da je treba med EU in ZDA najti sporazumno rešitev kot celoto, ki bo spoštovala temeljne pravice;

27.

pozdravlja nedavne zakonodajne in sodne odločitve v ZDA o omejitvi množičnega nadzora, ki ga izvaja Agencija ZDA za nacionalno varnost, vključno s tem, da je bil zakon ZDA o svobodi kot posledica kompromisa obeh domov in obeh strank v kongresu sprejet brez predlogov sprememb, ter sodbo višjega sodišča drugega okrožja o programu Agencije ZDA za nacionalno varnost za vodenje evidence telefonskih pogovorov; vseeno obžaluje, da bodo te odločitve vplivale zlasti na državljane ZDA, medtem ko ostaja položaj državljanov EU nespremenjen;

28.

meni, da bi vse odločitve o uporabi tehnologije za nadzor morale sloneti na temeljiti oceni nujnosti in sorazmernosti; pozdravlja rezultate raziskovalnega projekta SURVEILLE, ki ponuja metodologijo za oceno tehnologije za nadzor ob upoštevanju pravnih, etičnih in tehnoloških meril;

29.

poudarja, da bi morala EU na ravni Združenih narodov in v skladu z mednarodnim paktom Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah prispevati k razvoju mednarodnih standardov/načel, da bi ustvarili svetovni okvir za varstvo podatkov, vključno s posebnimi omejitvami glede zbiranja za namene nacionalne varnosti;

30.

je prepričan, da se lahko tekmovanju med obveščevalnimi službami izognemo le, če se na svetovni ravni vzpostavijo zanesljive norme;

31.

pozdravlja pobude zasebnega sektorja informacijskih in komunikacijskih tehnologij glede razvoja rešitev za kriptografsko varnost in internetnih storitev, ki izboljšujejo varnost; spodbuja stalni razvoj uporabnikom prijaznih nastavitev aplikacij, ki strankam pomagajo upravljati, katere informacije delijo, s kom in kako; ugotavlja, da so tudi različna podjetja objavila, da nameravajo v odziv na razkritja o množičnem nadzoru omogočiti neprekinjeno šifriranje;

32.

opozarja, da v skladu s členom 15(1) Direktive 2000/31/ES države članice od ponudnikov storitev prenosa, shranjevanja in gostiteljstva ne smejo zahtevati nadzora podatkov, ki jih prenašajo ali shranjujejo, pa tudi ne dejavnega raziskovanja okoliščin, ki kažejo, da gre za nezakonito dejavnost; zlasti opozarja, da je Sodišče Evropske unije v sodbah C-360/10 in C-70/10 zavrnilo ukrepe za dejavni nadzor skoraj vseh uporabnikov zadevnih storitev (ponudniki internetnih storitev v prvem primeru in družbenih omrežij v drugem) in je pojasnilo, da je prepovedana vsaka odredba, ki bi od ponudnika storitev gostovanja zahtevala splošni nadzor;

33.

pozdravlja dejstvo, da podjetja za IT in telekomunikacijske družbe objavljajo poročila o preglednosti v zvezi z zahtevami vlad za podatke o uporabnikih; poziva države članice, naj objavijo statistične podatke o svojih zahtevah zasebnim podjetjem za podatke o zasebnih uporabnikih;

34.

je razočaran, da Komisija ni upoštevala jasnega poziva Parlamenta k opustitvi izvajanja sporazuma o programu za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti med EU in ZDA (sporazum TFTP), glede na to, da ni bilo razjasnjeno, ali bodo imeli dostop do podatkov organizacije SWIFT tudi drugi organi vlade ZDA, ne da bi bil spoštovan sporazum TFTP; namerava to upoštevati pri prihodnjem odločanju o odobritvi mednarodnih sporazumov;

35.

poudarja svoje stališče, da je treba strogo spremljati vse sporazume, mehanizme in sklepe o ustreznosti izmenjave s tretjimi državami, Komisija pa bi morala kot varuhinja pogodb sprejeti takojšnje nadaljnje ukrepe;

36.

pozdravlja izjavo EU in ZDA v Rigi 3. junija 2015 o okrepitvi čezatlantskega sodelovanja na področju pravosodja, svobode in varnosti, v kateri sta se podpisnici zavezali, da bosta pospešili izvajanje sporazuma o vzajemni pravni pomoči med ZDA in EU, ga pregledali, kot je predvideno v samem sporazumu, in izvedli delavnice, na katerih bi o teh vprašanjih razpravljali z nacionalnimi pristojnimi oblastmi; poudarja, da je vzajemna pravna pomoč instrument, naj podlagi katerega bi morali organi kazenskega pregona držav članic sodelovati z organi tretjih držav; v zvezi s tem poziva države članice EU in ameriško vlado, naj spoštujejo omenjene zaveze, da bi kmalu zaključili pregled sporazuma o vzajemni pravni pomoči med ZDA in EU;

37.

poziva Komisijo, naj Parlamentu do konca leta 2015 poroča o prepoznanih vrzelih glede dostopa organov kazenskega pregona in obveščevalnih služb tretjih držav v različnih instrumentih za mednarodni prenos podatkov ter o načinih za njihovo reševanje, da bi zagotovili neprekinjenost zahtevanega ustreznega varstva osebnih podatkov iz EU, ki se prenašajo v tretje države;

38.

meni, da so temeljne pravice državljanov še naprej v nevarnosti in je bilo storjeno premalo, da bi zagotovili njihovo popolno varstvo v primerih elektronskega množičnega nadzora; obžaluje omejen napredek pri zaščiti prijaviteljev nepravilnosti in novinarjev;

39.

obžaluje dejstvo, da številne množične obveščevalne programe in obveščevalne programe velikega obsega ženejo ekonomski interesi družb, ki te programe razvijajo in upravljajo, kar se je zgodilo v primeru opustitve ciljno usmerjenega programa Agencije ZDA za nacionalno varnost „Thinthread“ ter njegove nadomestitve z nadzornim programom velikega obsega „Trailblazer“, ki je bil leta 2001 oddan v zunanje izvajanje družbi SAIC;

40.

ponavlja, da je resno zaskrbljen zaradi dela v odboru Sveta Evrope za konvencijo o kibernetski kriminaliteti z dne 23. novembra 2001 (konvencije iz Budimpešte) v zvezi s tolmačenjem člena 32 te konvencije o čezmejnem dostopu do shranjenih računalniških podatkov s privolitvijo ali v primeru javne dostopnosti, in nasprotuje sklenitvi dodatnih protokolov ali smernic z namenom, da se razširi področje uporabe te določbe in s tem preseže sedanja ureditev s to konvencijo, ki je že tako velika izjema od načela teritorialnosti, saj bi lahko privedla do neoviranega dostopa organov kazenskega pregona na daljavo do strežnikov in računalnikov v drugih jurisdikcijah, ne da bi pri tem spoštovali sporazume o vzajemni pravni pomoči in druge instrumente pravosodnega sodelovanja, ki obstajajo zaradi zagotavljanja temeljnih pravic posameznikov, vključno z varstvom podatkov in načelom dolžnega pravnega postopanja; poudarja, da je EU izvajala svojo pristojnost na področju kibernetskega kriminala, zato bi morali spoštovati pooblastila Komisije in Parlamenta;

41.

obžaluje, da se Komisija ni odzvala na zahtevo Parlamenta, da preuči možnosti za vzpostavitev celovitega evropskega programa za zaščito prijaviteljev nepravilnosti, in jo poziva, naj najkasneje do konca leta 2016 predloži sporočilo o tej temi;

42.

pozdravlja resolucijo o izboljšanju zaščite prijaviteljev nepravilnosti, ki jo je 23. junija 2015 sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope, zlasti 9. točko o pomembnosti prijavljanja nepravilnosti, da bi zagotovili spoštovanje pravnih omejitev nadzora, in 10. točko, v kateri EU poziva, naj sprejme zakone za zaščito prijaviteljev nepravilnosti, ki bodo zajemali tudi zaposlene v nacionalnih varnostnih ali obveščevalnih službah ter zasebnih podjetjih s tega področja, obenem pa naj prijaviteljem nepravilnosti, ki jim grozijo povračilni ukrepi v domovini, odobri azil, kolikor to dopušča nacionalno pravo, v primeru da njihova razkritja v skladu z načeli, ki jih zagovarja skupščina, izpolnjujejo pogoje za zaščito;

43.

poudarja, da množični nadzor resno ogroža poklicno zaupnost reguliranih poklicev, tudi zdravnikov, novinarjev in odvetnikov; zlasti poudarja pravico državljanov EU, da so zaščiteni pred nadzorom zaupnega sporazumevanja s svojim odvetnikom, kar bi kršilo Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člene 6, 47 in 48, ter Direktivo 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika; poziva Komisijo, naj najkasneje do konca leta 2016 predloži sporočilo o zaščiti zaupnega sporazumevanja v poklicih, kjer velja pravica do varovanja zaupnosti;

44.

poziva Komisijo, naj za države članice pripravi smernice o tem, kako uskladiti instrumente zbiranja osebnih podatkov za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj, tudi terorizma, s sodbama Sodišča EU z dne 8. aprila 2014 o hrambi podatkov (zadevi C–293/12 in C–594/12) in z dne 6. oktobra 2015 o varnem pristanu (zadeva C–362/14); zlasti opozarja na točki 58 in 59 sodbe o hrambi podatkov ter na točki 93 in 94 sodbe o varnem pristanu, kjer se jasno zahteva ciljno usmerjen pristop za zbiranje podatkov, in ne zajemanje v celoti;

45.

poudarja, da najnovejša sodna praksa, zlasti sodba Sodišča EU z dne 8. aprila 2014 o hrambi podatkov, jasno določa zakonsko zahtevo, da je treba dokazati nujnost in sorazmernost vsakršnih ukrepov, ki vključujejo zbiranje in uporabo osebnih podatkov in bi lahko posegali v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter v pravico do varstva podatkov; meni, da je obžalovanja vredno, da se zaradi političnih razlogov pri sprejemanju odločitev pogosto spodkopava skladnost s temi pravnimi načeli; poziva Komisijo, naj v okviru svojega načrta za boljše pravno urejanje zagotovi visoko kakovost celotne zakonodaje EU in njeno skladnost z vsemi pravnimi standardi in sodno prakso ter z Listino EU o temeljnih pravicah; priporoča, naj bosta preizkusa nujnosti in sorazmernosti vedno vključena v oceno učinka vseh ukrepov kazenskega pregona in varnostnih ukrepov, ki predvidevajo uporabo in zbiranje osebnih podatkov;

46.

je razočaran, da Komisija v odziv na podrobna priporočila iz resolucije za izboljšanje varnosti na področju informacijske tehnologije in internetne zasebnosti v EU ni zadostno ukrepala;

47.

pozdravlja dosedanje korake za izboljšanje varnosti na področju informacijske tehnologije v Parlamentu, kot jih predvideva akcijski načrt o varnosti informacijskih in komunikacijskih tehnologij v EP, ki ga je pripravil GD ITEC; zahteva nadaljevanje teh prizadevanj ter popolno in hitro uresničenje priporočil iz resolucije; poziva k novem razmišljanju in po potrebi zakonodajnim spremembam na področju javnih naročil za izboljšanje varnosti na področju informacijskih tehnologij v institucijah EU; poziva, naj se lastniška programska oprema v vseh institucijah EU sistematično zamenja z odprtokodno programsko opremo, ki jo je mogoče revidirati in preveriti, in da se v vse prihodnje razpisne postopke za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo vključi obvezno izborno merilo odprte kode, obenem pa se zagotovi dostopnost učinkovitih orodij za šifriranje;

48.

ponovno ostro poziva, da se v okviru novih pobud, kot je enotni digitalni trg, razvijejo evropske strategije za večjo neodvisnost na področju informacijskih tehnologij in internetno zasebnost, ki bodo spodbudile industrijo IT v EU;

49.

namerava po konferenci „Zaščita zasebnosti v spletu z izboljšanjem varnosti in neodvisnosti na področju informacijskih tehnologij v EU“ (Protecting on-line privacy by enhancing IT security and EU IT autonomy), ki je predvidena za konec leta 2015, predložil nadaljnja priporočila za to področje;

50.

pozdravlja cilj Komisije, v skladu s katerim naj bi EU postala referenčni akter za upravljanje interneta, in njeno vizijo modela več deležnikov za upravljanje interneta, ki jo je aprila 2014 ponovila na svetovnem srečanju deležnikov o prihodnosti upravljanja interneta (NETMundial) v Braziliji; z zanimanjem pričakuje rezultate nadaljnjega mednarodnega dela na tem področju, tudi v forumu o upravljanju interneta (Internet Governance Forum);

51.

svari pred očitnim krčenjem temeljne pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, ki se zgodi, ko vsak drobec informacij o človekovem vedenju velja za potencialno uporabnega v boju proti prihodnjim kaznivim dejanjem, kar nujno privede do kulture množičnega nadzora, kjer je vsak državljan obravnavan kot potencialni osumljenec, in vodi do propada družbenih vezi in zaupanja;

52.

namerava upoštevati ugotovitve Agencije za temeljne pravice iz poglobljene raziskave o varstvu temeljnih pravic pri opravljanju nadzora in zlasti o trenutnem pravnem stanju državljanov EU, kar zadeva pravna sredstva, ki so jim na voljo v zvezi z omenjenimi dejavnostmi;

53.

naroči Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, naj še naprej spremlja dogajanje na tem področju in nadaljnje ukrepe k priporočilom iz resolucije;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.