24.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 71/11

Poročevalec:

Joost VAN IERSEL

1.1

Prihodnost Evrope je močno odvisna od razpoložljivosti vrhunskega znanja in nadarjenih ljudi v odprti in na znanju temelječi družbi. V tem procesu morajo imeti univerze ključno vlogo. Če bodo države članice ravnale enostransko, ne bodo rezultati nikoli idealni.

1.2

EESO poudarja, da bi morale biti pristojnosti držav članic in EU deljene ter dobro usklajene, da bo mogoče oblikovati evropski visokošolski prostor. Koncepta skupnostne univerze (angl. civic university) in podjetniške univerze (angl. entrepreneurial university) lahko močno pripomoreta h kakovosti visokošolskega izobraževanja v Evropi.

1.3

Glede na trenutno stanje so kljub določenemu napredku še vedno prisotne ovire in omejitve za učinkovito udeležbo EU. Zaradi različnih kultur, pričakovanih koristi, nezadostnih finančnih virov in demografskega razvoja je pogosto težko ponuditi aktualen odziv na dinamične izzive, kot so globalizacija, nove tehnologije in mobilnost.

1.4

EESO meni, da morajo evropske institucije delovati spodbujevalno in pospešiti modernizacijo visokošolskega izobraževanja v Evropi, in sicer izobraževanja samega kot tudi raziskav in inovacij. Univerze imajo avtonomno poslanstvo, ki sledi javnemu interesu. Subsidiarnost in raznolikost univerz ne omogočata uporabe univerzalnega pristopa. Vendar lahko strateške smernice in podpora na ravni EU odločilno pomagajo izboljšati pogoje.

1.5

Bistveno je, da Evropska komisija spodbuja in se zavzema za proces preoblikovanja evropskih univerz v spremljevalne dejavnike rasti, socialne kohezije in družbene blaginje.

1.6

V nacionalnih reformnih programih in priporočilih za posamezne države bi bilo treba izrecno omeniti modernizacijo visokošolskega izobraževanja.

1.7

EU bi morala svojo zavezanost visokošolskemu izobraževanju pokazati prek strategije Evropa 2020 (vključno s semestrom), programov Erasmus+ in Obzorje 2020, regionalnih in kohezijskih skladov ter z lažjo čezmejno mobilnostjo študentov in predavateljev.

1.8

Strateška posvetovanja na ravni EU bi morala prispevati k razpravam in projektom v državah in na univerzah ter med njimi, s tem pa dvigniti kakovost evropskih univerz. Sistematično bi bilo treba razširjati dobre prakse.

1.9

EESO ponovno poudarja, da morajo visokošolske ustanove postati resnično avtonomne, odgovorne in pregledne, kar je pogoj za modernizacijo (1). Te zahteve je mogoče izpolniti le z ustreznim in zadostnim financiranjem.

1.10

Preoblikovanje univerz v času korenitih družbenih in gospodarskih sprememb je dolgotrajen in zahteven proces. Univerze morajo postati dovzetne za potrebe družbe in biti v stiku z drugimi deležniki.

1.11

EESO pozdravlja koncept skupnostne univerze ter modela „trojne vijačnice“ in „četverne vijačnice“ (2). Poudarek je na odpiranju visokošolskega izobraževanja, razširjanju dostopa, regionalnem okviru, vključevanju idej vseh (potencialnih) deležnikov v programe ter na pametnem, sodobnem povezovanju med raziskavami in izobraževanjem.

1.12

Skupnostna univerza ima veliko skupnih točk s podjetniško univerzo. Poudarja svoje avtonomno poslanstvo, vendar je odprta za trg delovne sile in družbeni pomen izobraževalnih programov ter raziskav in inovacij. Deležniške platforme (3) so lahko zelo koristne pri skupnem opredeljevanju zahtev. Prav tako so lahko koristna javno-zasebna partnerstva med univerzami in katerimi koli družbenimi skupinami.

1.13

Raven poučevanja in ustrezna pripravljenost za poznejšo zaposlitev bi morali ostati prednostni nalogi ne glede na specializiranost katere koli (vrhunske) univerze. Nagraditi je treba tudi odličnost na področju poučevanja.

1.14

Komisija bi morala imeti spodbujevalno vlogo v čezmejnih projektih medsebojnega dopolnjevanja univerz, predavateljev in študentov ter pri spodbujanju odprtosti do sveta; razvijati bi morala tudi instrumente, kot je U-Multirank, kadar je to primerno za študente in druge deležnike.

2.1

Velike razlike med univerzami v Evropi izhajajo iz zelo različnih tradicij in kultur (4). Leta 1999 se je z bolonjskim procesom začel uspešen razvoj v smeri posodobitve izobraževalnih programov.

2.2

Od leta 2008 finančna in gospodarska kriza dodatno sili univerze, da ponovno čim bolj temeljito ovrednotijo svoje delovanje ter poiščejo nove vire financiranja in zagotovijo dobro razmerje med kakovostjo in ceno. S tem se je povečala konkurenca za omejene vire. Za mnoge univerze je pomanjkanje sredstev resničen problem in ovira pri modernizaciji.

2.3

Temeljito in dinamično preoblikovanje družbe zaradi globalizacije in novih tehnologij pušča sled tudi na univerzah. Visokošolsko izobraževanje, raziskave in inovacije so ključni za trajno oživitev gospodarstva, vendar so finančne omejitve in proces preoblikovanja pokazali tudi pomembne pomanjkljivosti.

2.4

Eden glavnih vidikov je pomanjkanje avtonomije, odgovornosti in preglednosti. Vendar med državami članicami obstajajo znatne razlike (5).

2.5

Dobra praksa je pokazala, da pregled ustroja in izobraževalnih programov ter povečana odprtost in sodelovanje povečujejo kakovost in rezultate.

2.6

V današnjih časih bi moralo biti visokošolsko izobraževanje dosegljivo vsem nadarjenim posameznikom. Vse večja korelacija med dostopom in družbenoekonomskim položajem ogroža načelo enakosti. Poleg tega v številnih državah visokošolska izobrazba nikakor ne zagotavlja varne zaposlitve. V času krize visokošolska izobrazba mladih še zdaleč ni obvarovala pred brezposelnostjo.

2.7

Demografska gibanja ogrožajo (vse) manj poseljena in manj konkurenčna območja. Ta trend ima pogosto resne posledice za privabljanje učiteljev in študentov ter za njihovo kakovost. Nekatere države se soočajo z begom možganov. V teh državah se odpirajo nove zasebne univerze, ki ne zagotavljajo ustrezne kakovosti in ustvarjajo nezadovoljive rezultate. Razmere še otežujejo nezadostna finančna sredstva za tradicionalno visokošolsko izobraževanje.

2.8

Želja po tesnejših odnosih med univerzami in družbo povsod sproža veliko razprav o vlogi univerz v družbi in tudi o njihovem povezovanju z drugimi deležniki, kot so podjetja, socialni partnerji in civilna družba.

2.9

Pogosto je opaziti izrazita neskladja med kompetencami diplomantov ter potrebami na trgu dela, tj. med ponudbo in povpraševanjem. Podjetja se pritožujejo zaradi pomanjkanja usposobljenih strokovnjakov, zlasti v tehničnih poklicih in na področju IKT. Zaradi hitrega spreminjanja globalne baze znanja je bolj kot kadar koli potreben ustrezen nabor kompetenc za 21. stoletje, da lahko diplomanti sistematično posodabljajo svoje znanje.

2.10

Poleg tega se je zaradi novih tehnologij in digitalizacije visokošolsko izobraževanje prisiljeno prilagoditi in izpopolniti sedanje metodologije. Uveljavljajo se novi načini poučevanja in učenja, vključno z učenjem, osredotočenim na študente, in spletnimi učnimi programi. Kljub temu bodo imela v lokalnih in regionalnih skupnostih fizična univerzitetna naselja še naprej pomembno vlogo prostora za izobraževanje, raziskave in mreženje.

2.11

Študentje in akademiki/univerzitetni predavatelji postajajo vse bolj mobilni po vsem svetu. V zgornjem segmentu poteka nenehna „bitka za nadarjene“, vendar pa je splošni trend širši. Kakovost in privlačnost evropskih univerz sta ključna dejavnika, ki privabljata študente iz tujine, kar prispeva k izobraževanju in raziskavam ter ustvarja trajne mreže.

2.12

Zaradi doseganja čim boljših rezultatov (vrhunske) univerze pogosto postavijo raziskave na prvo mesto, finančni predpisi pa to podpirajo. Osredotočenost na raziskave pa lahko oslabi optimalno ravnovesje in medsebojno delovanje med raziskavami in poučevanjem.

3.1

Razvoj univerz v vozlišča znanja v družbi, kar je sestavni del ekosistema EU, spodbuja razpravo o bistvenih značilnostih visokošolskega izobraževanja, na katerih mora temeljiti dnevno delovanje.

3.2

Kljub različnim pristopom je očiten skupni trend odpiranje visokošolskega izobraževanja za mnenja in interese javnih in zasebnih deležnikov in študentov ter za vprašanja, kot so medsebojno dopolnjevanje raziskav in izobraževanja, večje sodelovanje ter internacionalizacija.

3.3

Za večino univerz je to dolgotrajen in zahteven proces. Velikim tradicionalnim ustanovam ni lahko spremeniti svojega ravnanja. V številnih državah spremembe ovirajo tudi obstoječi (politični) postopki imenovanja vodstva ter tudi predavateljev in raziskovalcev. V takih primerih univerze redko delujejo neodvisno. Po mnenju EESO bi morala biti odpiranje visokošolskega izobraževanja in ohranjanje odprtega odnosa najpomembnejši prednostni nalogi na tem področju za vso Evropo.

3.4

Vrhunske raziskave ter bolje usposobljeni in visoko kvalificirani delavci so nujni za odpornost gospodarstva. Kriza je imela negativen učinek na rezultate v centrih znanja, analize pa so dokazale neposredno povezavo med odličnostjo raziskav in izobraževanja ter gospodarsko uspešnostjo.

3.5

Univerze niso več usmerjene v zgornje družbene sloje. Njihovo število in obseg sta se izrazito povečala. Slika je postala bolj pestra: obstaja več kategorij, in sicer univerze za uporabne znanosti sobivajo z raziskovalnimi univerzami, nacionalnim in mednarodnim univerzam so se pridružile regionalne visokošolske ustanove, povečuje se število fakultet zlasti v ekonomskih in tehničnih sektorjih itd.

3.6

Širši dostop do visokošolskega izobraževanja je upravičeno postal prednostna naloga politike po vsej Evropi. V EU bi moralo imeti 40 % prihajajoče generacije možnost pridobiti univerzitetno izobrazbo. Poleg tega se izobraževalni programi, učna orodja (uporaba sodobnih sredstev v kombiniranem učenju itd.), povezava med raziskavami in izobraževanjem ter drugi vidiki, kot sta internacionalizacija in javni interes, popolnoma razlikujejo od tistih v preteklosti. Skladno s tem je treba prilagoditi tudi načine upravljanja.

3.7

Avtonomnim, odgovornim in preglednim univerzam bi bilo treba omogočiti čim bolj svobodno delovanje v pravnem okviru, ki spodbuja sile od spodaj navzgor in konkurenco kot pomemben prispevek k širši udeležbi in pametni specializaciji.

3.8

Z odprtim odnosom, ki bi vseboval jasno vključevanje drugih deležnikov, bi podprli univerze kot gonilno silo rasti, konkurenčnosti in socialne kohezije.

3.9

Koncepta skupnostne in podjetniške univerze lahko močno pripomoreta h gospodarski vzdržnosti lokalnih in regionalnih skupnosti. Zahtevata pa tako ambicioznost kot tesno sodelovanje univerz, njihovih deležnikov in javnih organov.

4.1

EESO pozdravlja koncept skupnostne univerze (6), ki pomeni več kot poučevanje, akademske raziskave in znanje. Skupnostna univerza dejavno in na vseh ravneh sodeluje z javnostjo in družbo, ki jo obkroža. Vsaka univerza lahko v svoje delovanje vključi skupnostno razsežnost tako, da v skupnosti hkrati prevzame vlogo intelektualnega generatorja in prejemnika, ki odlične ideje od drugod prilagodi svojemu posebnemu okviru.

4.2

Ti procesi se dogajajo po vsej Evropi, in sicer prek raziskav na podlagi povpraševanja, učenja z reševanjem konkretnih problemov, sodelovanja med univerzami in lokalnimi skupnostmi, šolami, bolnišnicami, podjetji itd. Kljub temu bo treba zmogljivosti še močno okrepiti (7).

4.3

Na regionalni ravni lahko univerze podprejo celosten pristop in vodijo povezovanje ustreznih deležnikov pri reševanju skupnih izzivov. Dobro zasnovana skupnostna univerza ima lahko tudi pomembno vlogo pri spodbujanju produktivnosti regij v težavah.

4.4

Modeli se med univerzami sicer razlikujejo. Poleg univerz, ki so neposredno povezane z manj bogatimi območji, za katera so značilne slabša gospodarska uspešnost in/ali demografske težave, se merila, po katerih je univerza opredeljena kot skupnostna, nanašajo na mnogo širšo skupino. Dandanes so svetovno priznane evropske univerze in tiste, ki to skušajo postati, prav tako vse bolj in upravičeno usmerjene v skupnostno udejstvovanje.

4.5

Skupnostna univerza predstavlja model za univerze, ki želijo preseči zastarele upravljavske metode ali tradicionalne pristope. To je zlasti pomembno, kadar je treba mlade talente spodbuditi, da prispevajo k nacionalnemu ali regionalnemu gospodarstvu. Tesnejše sodelovanje z ustreznimi deležniki v vseh regijah mora biti način, ki spodbuja odpiranje in modernizacijo.

4.6

Predsedstvi Sveta sta utemeljeno zavzeli podoben pristop v lundski oziroma rimski izjavi (8), v katerih je poudarjeno, naj se raziskave osredotočijo na glavne izzive našega časa in presežejo toge tematske pristope ter vključijo deležnike iz javnih in zasebnih sektorjev. Pri oblikovanju evropskega raziskovalnega prostora in Unije inovacij so osrednji cilj odgovorne raziskave in inovacije, ki povezujejo vse ustrezne politike in dejavnosti. Ta načela so tudi prednostne naloge programa Obzorje 2020.

4.7

Poleg modela „trojne vijačnice“, tj. sodelovanja univerz, zasebnega sektorja in vlade, obstaja tudi model „četverne vijačnice“, ki vključuje tudi lokalne skupnosti in civilno družbo. Ta je močno vezan na določeno območje in namen ter je pregleden in odgovoren deležnikom in širši javnosti. Pomeni novo priložnost za vključevanje civilne družbe.

4.8

Posebna skupina, ki ji je treba nameniti pozornost, so nekdanji študenti oziroma diplomanti. V Evropi bi lahko naredili več, da bi jih vključili v izboljšanje rezultatov in podobe univerz. Pri tem bi lahko sledili običajni praksi v Združenih državah Amerike.

4.9

Nekdanje diplomante bi bilo treba obravnavati kot sestavni del univerzitetne skupnosti. Univerzo lahko zastopajo kot njeni ambasadorji na regionalni, nacionalni in mednarodni ravni ter delujejo kot gonilna sila v razpravah o izobraževalnih programih, kar je še posebej koristno v času hitrih sprememb. Pomembno lahko tudi prispevajo k razpravi o ravnovesju med raziskavami in izobraževanjem ter med raziskavami in trgom. Poseben cilj bi lahko bil angažiranje nekdanjih diplomantov kot inštruktorjev za nove diplomante, zlasti študente prve generacije, vključno s tistimi, ki izhajajo iz tujih okolij.

4.10

Z večjo mobilnostjo nekdanjih diplomantov se ustvarjajo uspešne mednarodne mreže, kar lahko koristi tako univerzi kot gospodarstvu.

5.1

Skupnostna univerza ima veliko skupnih točk s podjetniško univerzo. Univerze niso podjetja. Imajo avtonomno poslanstvo, ki je v javnem interesu, tj. izobraževanje, izvajanje (vrhunskih) raziskav in skrb za uporabo znanja v družbi kot celoti. Podjetniška univerza ima dvojni poudarek: na usmerjanju in vodenju ustanove ter na spodbujanju podjetniških znanj in spretnosti ter samoiniciativnosti študentov.

5.2

Zelo pomembni sta ustreznost izobraževalnih programov za trg delovne sile ter družbena ustreznost raziskav in inovacij. Za uspešno reševanje družbenih izzivov sta ključna komunikacija in sodelovanje z zasebnim sektorjem na nacionalni/regionalni ravni.

5.3

Področno omejeno razmišljanje ni več koristno. Tehnološka dinamika in družbeni izzivi zahtevajo nenehno prilagajanje. Povpraševanje je vse bolj zapleteno, to pa zahteva interdisciplinarne in transdisciplinarne kompetence ter odprtost za vse nove razvojne možnosti. To poleg strokovnih kompetenc prinaša tudi potrebo po razvoju znanja in spretnosti. Deležniške platforme, ki so povezane z univerzami, so lahko zelo koristne pri skupni opredelitvi zahtev. Učno osebje mora biti ustrezno pripravljeno na te dinamične razmere. Podjetniška znanja in spretnosti (9) je treba poučevati v vseh oblikah visokošolskega izobraževanja in po vsej EU.

5.4

Prav tako so lahko koristna javno-zasebna partnerstva med univerzami in družbenimi skupinami, kot so poslovni krogi in zdravstvo.

5.5

Pomemben projekt za univerze bi bilo oblikovanje „vrednostnih verig v izobraževanju“ v sodelovanju s poslovnim sektorjem. Glavna razloga za to sta naslednja:

5.6

Na enak način bodo sporazumi o uspešnosti, kot se uporabljajo v nekaterih državah članicah, izboljšali specializacijo, profil in podobo univerz. Ti lahko imajo širok mednaroden in tudi regionalen poudarek ter spodbujajo ambicioznost in kakovost tako programov kot študentov. Zato je stalna angažiranost obeh strani (vlad in visokošolskih ustanov) ključnega pomena.

5.7

Inovacije bi morale vplivati na raziskave in izobraževanje ter tudi na upravljanje. Uspešen primer izboljšanja od spodaj navzgor je neodvisno spletno orodje za samoocenjevanje HEinnovate, ki ga je razvila Evropska komisija (10). Spodbujati bi bilo treba širšo uporabo tega orodja.

5.8

Za študente, ki želijo biti mobilnejši, so na voljo mednarodno predstavljeni univerzitetni programi in široka paleta konkurenčnih spletnih učnih programov. Primerljivost in preglednost bi morali spodbuditi konkurenco in doseganje vse bolj podobne ravni uspešnosti. Orodja za zagotavljanje preglednosti, kot je U-Multirank v EU, imajo velik potencial, univerze pa morajo proučiti, kako bodo učinkoviteje uporabljale take instrumente.

5.9

Vsi nadarjeni bi morali imeti zadovoljive možnosti, da se vključijo v visokošolsko izobraževanje. Sistemi šolnin so vse bolj razširjeni. Študenti zato postajajo bolj kritični do izobrazbe, ki jo prejmejo. Vendar je treba izključiti vsakršno družbeno selekcijo, ki bi izhajala iz uvedbe šolnin. Podpora za študente (vezana na družbenoekonomski položaj) mora zagotoviti enakopraven dostop do ustreznega izobraževanja za vse. Sistemi šolnin tudi ne smejo biti napačno uporabljeni kot nadomestilo za obstoječa javna sredstva.

5.10

Zaradi demografskih sprememb so ravno tako potrebna dodatna prizadevanja za povečanje števila diplomantov v prizadetih regijah, in sicer predvsem zato, da bi okrepili odpornost in prihodnjo sposobnost preživetja teh regij.

5.11

Z vidika študentov in podjetij morajo biti visokošolsko izobraževanje in raziskave močno povezani med seboj. Modeli financiranja pa nasprotno običajno dajejo prednost raziskovalnim rezultatom, zaradi česar je vse manj univerzitetnih profesorjev dejansko vključenih v izobraževanje.

5.12

Univerze morajo ustrezno upoštevati dejstvo, da bo velika večina diplomantov z diplomo, magisterijem in celo doktoratom dobila zaposlitev v družbi in gospodarstvu, torej zunaj akademskih krogov. Izobrazbeni standardi in ustrezna pripravljenost za zaposlitev bi zato morali ostati prednostni nalogi ne glede na specializiranost katere koli (vrhunske) univerze. V zvezi s tem Evropa ne bi smela slediti primeru ZDA (11). Evropski način mora biti prizadevanje za odličnost in enakost.

5.13

Digitalizacija pomeni spremembo paradigme, ki korenito vpliva na visokošolsko izobraževanje tako v smislu poučevanja in (kombiniranega (12)) učenja kot tudi znanja in spretnosti predavateljev in študentov ter struktur upravljanja. Potrebne bo več dinamike in prilagodljivosti na vseh ravneh. S tega vidika je prav tako koristno, če že ne nujno, tesnejše sodelovanje med visokošolskimi ustanovami in zasebnim sektorjem.

6.1

EESO pozdravlja dejstvo, da so vse zgoraj obravnavane teme in modernizacija visokošolskega izobraževanja vse bolj prisotne v EU. Zaželeno bi bilo najti skupen pristop, s katerim bi zagotovili uspešno dokončno oblikovanje evropskega visokošolskega prostora in evropskega raziskovalnega prostora.

6.2

Odprte in pregledne univerze bodo skupaj z dobro opredeljeno evropsko usmerjevalno strategijo zelo koristne za enotni trg in modernizacijo prilagodljive evropske družbe na svetovnem prizorišču. Za to je ključno prosto gibanje študentov, raziskovalcev in znanja.

6.3

EU se je v področje visokošolskega izobraževanja vključila s spodbujanjem znanstvenih raziskav v več okvirnih programih zapovrstjo. Angažiranost EU na področju izobraževanja pa se še povečuje. V Paktu za stabilnost in rast je poudarjeno, da je treba podpreti stroške, ki spodbujajo rast, kar zlasti vključuje visokošolsko izobraževanje.

6.4

Dva od petih krovnih ciljev strategije Evropa 2020 sta neposredno povezana z visokošolskim izobraževanjem: prvi se nanaša na vlaganje v raziskave in razvoj ter inovacije, drugi pa na izobraževanje. Zanju je odgovornih več različnih komisarjev. V letu 2014 so priporočila za posamezne države pokazala, da ima približno polovica držav članic resne težave z neustreznostjo znanj in spretnosti glede na potrebe trga delovne sile, pesti pa jih tudi stalno pomanjkanje sodelovanja med visokošolskimi ustanovami in podjetji ali drugimi deležniki.

6.5

V priporočilih za posamezne države je poudarjeno, da se je treba posvetiti zaposljivosti, potrebam zasebnega sektorja in študentov/diplomantov kot prihodnjih delavcev (ali delodajalcev) ter konkurenčnosti, in to z učinkovitejšim sodelovanjem med visokošolskimi ustanovami, raziskovalnimi ustanovami in podjetji. EESO vztraja, da bi bilo treba učinkoviteje spremljati izvajanje priporočil, Komisija in Svet pa bi morala odkrito razpravljati o rezultatih.

6.6

V nasprotju s potrebo po avtonomiji in odgovornosti visokošolskega izobraževanja pa v državah članicah nekatere politične sile pozivajo k večji regulaciji, kar lahko pomeni manj avtonomije. V teh primerih se sklicujejo na subsidiarnost kot na načelo, kar posledično preprečuje uskladitev visokošolskih sistemov v Evropi. To lahko škodi interesom študentov in družbe kot celote.

6.7

V EU in zunaj nje bi bilo treba izkoristiti višje in širše kvalifikacije. Zato je potrebno čezmejno medsebojno dopolnjevanje univerz, predavateljev in študentov ter spodbujanje odprtosti do sveta. Jasna angažiranost Sveta, držav članic in Komisije bi morala s pomočjo boljše izmenjave in izpopolnjevanja kompetenc na nacionalni ravni in ravni EU pripeljati do večje uspešnosti visokošolskega izobraževanja.

6.8

EESO nenehno poudarja ključen pomen programov EU za raziskave in inovacije. Čezmejne raziskave povečujejo donosnost naložb, programi EU spodbujajo osredotočenost na ključne tehnologije in strateške teme, transnacionalno financiranje omogoča večjo produktivnost, evropska znanstvena združenja pa dajejo močno oporo evropski konkurenčnosti. Zato je treba tudi razširiti izmenjavo novega znanja, zlasti prek odprtega dostopa.

6.9

Evropski raziskovalni svet v okviru sedmega okvirnega programa in od leta 2014 v okviru programa Obzorje 2020 uspešno podpira kakovostne raziskave s konkurenčnim financiranjem. Vendar strukturne prepreke še vedno zavirajo čezmejno mobilnost raziskovalcev, univerzitetnih profesorjev in študentov.

6.10

Uspešnost visokošolskega izobraževanja se po vsem svetu vse bolj ocenjuje in postaja preglednejša. Univerze sodelujejo in tekmujejo na svetovni ravni, delajo na skupnih raziskovalnih projektih, si prizadevajo za odličnost in vse pogosteje pridobivajo študente in osebje iz držav, ki niso članice EU. To je bistven vidik, vendar pa lahko nacionalni predpisi in pomanjkanje spodbud zavrejo napredek na tem področju. Mednarodne primerjave kažejo, da se poglablja vrzel med najuspešnejšimi v Evropi in tistimi, ki to niso.

6.11

Potrebna so večja prizadevanja za vključitev odličnih raziskovalcev iz vse Evrope v skupne projekte. Povezati je treba območja odličnosti po Evropi in jih vključiti v odlične evropske raziskovalne projekte.

6.12

Mobilnost univerzitetnih profesorjev in študentov v Evropi je omejena, saj še vedno obstajajo umetne ovire za čezmejno gibanje. Nujno je treba zagotoviti enake delovne pogoje za raziskovalce in univerzitetne profesorje ter večje zbliževanje izobraževalnih programov in diplom v Evropi.

6.13

Izboljšati je treba nezadostne statistične podatke in jih bolje izkoristiti za merjenje in podpiranje obsega mobilnosti.

6.14

Odpiranje in modernizacija univerz ter kulturna diverzifikacija kot posledica večje internacionalizacije so zaželeni. Poleg tega so študenti s pomočjo ažurnih socialnih medijev, instrumentov za zagotavljanje preglednosti, kot je U-Multirank, in specializacije univerz spodbujeni k sprejetju konkretnih odločitev. Pri tem bi jim morale biti v pomoč pragmatične rešitve na ravni EU.

6.15

Okrepljeno sodelovanje med tistimi, ki so za to pripravljeni, je lahko zgled za naprej. Primer tega je nedavno sklenjeni sporazum med državami Beneluksa v zvezi s samodejnim vzajemnim priznavanjem diplom. To je odločilen korak naprej (13). Trend vzajemnega priznavanja univerzitetnih diplom in različnih diplom s področja znanosti bo prispeval k zmanjšanju ovir med univerzami in ustvarjanju odprtih izmenjav.

6.16

Internacionalizirati je treba ustrezne sisteme zagotavljanja kakovosti, ki bi morali imeti jasno povezavo z Evropo. Del tega je potreba po priznavanju sklepov o akreditaciji. Pozdraviti je treba vsako pobudo na tem področju (14). Proces vzajemnega priznavanja bi moral postopoma privesti do vseevropske akreditacije in bo zlasti spodbudil kakovost poučevanja na univerzah, ki zaostajajo za ostalimi.

6.17

Takšne prakse bi koristile mobilnosti in zaposljivosti po vsej Evropi. Z uvedbo ene diplome za več univerz bi skupni programi univerz postali mnogo privlačnejši. Razmisliti je treba o podpori za tesno medinstitucionalno sodelovanje. Izmenjava upravnih in učnih praks na kraju samem lahko izboljša kakovost.

6.18

Osnovni pogoj za internacionalizacijo je uporaba skupnih jezikov. Znanje (več kot dveh) jezikov je zaželeno iz kulturnih in gospodarskih razlogov. Angleščina bi lahko bila sodobni skupni jezik (lingua franca). Napredek na področju spodbujanja jezikovnih znanj je prepočasen. Razmisliti bi bilo treba o uvedbi obveznega znanja enega tujega jezika za študente.

6.19

Program Erasmus+ je zelo uspešen in pomeni ogromen korak naprej pri omogočanju mobilnosti. Tudi gospodarstvo ga je dobro sprejelo. Zelo dobro se ujema z vodilnim načelom rasti in delovnih mest, za katerega si prizadeva Komisija. Financiranje programa bi moralo zadovoljiti vse večje povpraševanje. Odpraviti bi bilo treba vse pravne ovire za izmenjavo študentov.

6.20

Evropski strukturni in investicijski skladi (ESI) so pravilno osredotočeni na dejavnike inovacij in rasti, vključno z raziskavami. Komisija mora imeti vodilno vlogo pri izboljšanju sodelovanja univerz v regionalnih projektih.

6.21

Univerze so praviloma neodvisne od lokalnih in regionalnih oblasti, čeprav obstajajo pomembne izjeme. Te bi bilo treba poudariti. Zelo pozitiven prispevek ima tudi program skladov ESI, ki prek RIS3 (15) povezuje raziskave z regionalnimi programi EU in tako spodbuja inovacijam naklonjeno okolje.

6.22

Univerze bi morale biti seznanjene s programom RIS3 in njegovo uporabo na različnih ravneh. Skupaj z zavzetimi regionalnimi organi bi morale imeti dejavno vlogo v programu.

6.23

Žal univerze zaradi upravljavskih razlogov še vedno premalo uporabljajo program skladov ESI. Poiskati je treba sinergije med programi EU (skladi ESI, Obzorje 2020 in Erasmus+), čeprav jih pogosto ovirajo nasprotujoči si pogoji.