52010PC0344

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 7.7.2010

COM(2010)344 konč.

2010/0197 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o prehodnih dogovorih za dvostranske sporazume o naložbah med državami članicami in tretjimi državami

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. OZADJE PREDLOGA

Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU) določa izključno pristojnost Evropske unije v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami v okviru skupne trgovinske politike (člen 207(1) in člen 3(1)(e)). V skladu s členom 2(1) PDEU samo Unija lahko izda zakonodajne in sprejme pravno zavezujoče akte na področju, za katerega ji je bila dodeljena izključna pristojnost.

Pred začetkom veljavnosti PDEU so države članice sklenile več kot 1000 dvostranskih sporazumov v zvezi z naložbami s tretjimi državami, ki se delno ali v celoti nanašajo na neposredne tuje naložbe. Taki sporazumi vključujejo dvostranske pogodbe o naložbah, ki med drugim zagotavljajo pogoje za naložbe v državah članicah in tretjih državah v obliki specifičnih obveznosti, ki so zavezujoče po mednarodnem pravu.

Čeprav so sporazumi za države članice zavezujoči po javnem mednarodnem pravu, je treba zaradi začetka veljavnosti PDEU sporazume držav članic o naložbah in v njih sprejete obveznosti obravnavati s stališča izključne pristojnosti EU v zvezi s neposrednimi tujimi naložbami.

Ker PDEU izrecno ne določa prehodne ureditve, ki bi pojasnila status sporazumov držav članic, bo ta predlog za uredbo Sveta in Parlamenta dovolil nadaljnje izvajanje vseh trenutno veljavnih sporazumov o naložbah med državami članicami in tretjimi državami. Predlog kot tak izrecno zagotavlja pravno varnost v zvezi s pogoji delovanja investitorjev.

Ta pristop, ki uravnava ravnanje ob začetku veljavnosti PDEU, podobno kot pri uvedbi skupne trgovinske politike v šestdesetih letih[1], omogoča postopno oblikovanje in izdelavo naložbene politike EU, ki bo enaka za vse investitorje in naložbe.

Ob upoštevanju dejstva, da se od držav članic lahko zahteva ali se jim lahko zdi potrebno spremeniti ali prilagoditi sporazume o naložbah zlasti zaradi skladnosti z obveznostmi iz Pogodbe, ta predlog določa tudi okvir in pogoje, s katerimi se države članice pooblastijo za pogajanja s tretjimi državami zaradi spreminjanja obstoječih dvostranskih sporazumov o naložbah. Ta okvir državam članicam tudi omogoča, da se pogajajo in sklenejo nove dvostranske sporazume o naložbah s tretjimi državami v skladu z nekaterimi pogoji iz tega predloga. Ker je za neposredne tuje naložbe izključno pristojna Unija in se bo naložbena politika postopoma razvijala, se postopek, uveden s tem predlogom, šteje za izjemni prehodni ukrep.

Ta uredba se nanaša na prehodne vidike upravljanja nove pristojnosti EU v zvezi z naložbami. Cilji, merila in vsebina nove naložbene politike EU, ki jih bo treba razviti na podlagi novo pridobljene izključne pristojnosti v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami, v tej uredbi niso obravnavani, obravnavani pa so v ločenem sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, ki je sprejeto hkrati s tem predlogom uredbe.

2. MOŽNOSTI POLITIKE IN POSVETOVANJA Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI

Komisija je glede na posebno naravo zadeve ocenila vrsto različnih možnosti za dosego zgoraj opisanega cilja, čeprav ni izvedla formalne ocene učinka. Status dvostranskih sporazumov o naložbah med državami članicam I in tretjimi državami je bil obravnavan v Bruslju, 25. januarja 2010 na srečanju s strokovnjaki iz držav članic.

O vprašanju, v kolikšni meri so sporazumi držav članico naložbah neskladni z zakonodajo EU, se lahko razpravlja. Komisija meni, da se je treba izogniti kakršni koli pravni negotovosti v zvezi s statusom in veljavnostjo teh sporazumov, ki bi lahko škodila naložbam EU in investitorjem v tujini ali tujim naložbam in investitorjem v državah članicah. Takšna negotovost je v nasprotju s temeljnim načelom o zaščiti naložb, tj. zagotovitvijo pravne varnosti v imenu držav gostiteljic. Glede na situacijo, nastalo z začetkom veljavnosti PDEU, ima namesto neukrepanja in odloženega odzivanja prednost hitro in odločno ukrepanje.

Pravna varnost, ki se zahteva za zadevne sporazume, se ne more določiti z nezavezujočimi pravnimi instrumenti, kot je izjava služb Komisije ali Kolegija o statusu in veljavnosti dvostranskih sporazumov o naložbah. Zato je pravni instrument primernejša izbira.

Ta predlog ohranja status quo in z omogočenim nadaljevanjem izvajanja dvostranskih sporazumov o naložbah med državami članicami in tretjimi državami ponuja prehodno rešitev. Glavni učinek tega predloga je izogniti se negativnemu rezultatu, tj. potencialni eroziji pravic in koristi, ki jih imajo investitorji in naložbe v okviru mednarodnih sporazumov o naložbah. Zato se šteje, da je v tem smislu učinek neukrepanja veliko večji kot učinek tega ukrepa, ki je nevtralen, saj ohranja status quo.

Dovoljenje iz tega predloga ne vpliva na osnutek prihodnje naložbene politike EU niti ne omogoča, da bi ti sporazumi ogrožali izvajanje pristojnosti Unije. V tem smislu se dovoljenje, izdano na podlagi tega predloga, lahko prekliče v skladu s postopki iz tega predloga. Ta postopek upošteva tudi obveznost držav članic, da odpravijo vse neskladnosti s PDEU, ki bi lahko obstajale v njihovih sporazumih, kakor jih je opredelilo Sodišče Evropske unije.

3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

Cilj tega predloga je dovoliti nadaljevanje izvajanja mednarodnih sporazumov o naložbah med državami članicami in tretjimi državami ter določiti pogoje in postopkovni okvir za pogajanje in sklenitev takih sporazumov s strani držav članic.

Poglavje I določa vsebino in področje uporabe Uredbe. Člen 1 določa, da Uredba zajema sporazume o naložbah med državami članicami in tretjimi državami.

Poglavje II določa, da dovoljenja za obstoječe dvostranske sporazume, ki so jih države članice sklenile s tretjimi državami, ostanejo veljavna.

Člen 2 zahteva, da države članice Komisiji priglasijo vse sporazume, ki jih želijo ohraniti v skladu z določili in pogoji Uredbe. Sporazumi, ki so bili sprejeti in še niso začeli veljati, bodo prav tako zajeti v členu 2.

Člen 3 dovoljuje ohranitev vseh obstoječih sporazumov o naložbah med državami članicami in tretjimi državami, ki so jih države članice priglasile, in sicer z začetkom veljavnosti te uredbe . Dovoljenje ne posega v obveznosti držav članic v skladu z zakonodajo Unije[2].

Člen 4 določa, da mora letna objava vseh priglašenih sporazumov v Uradnem listu zagotoviti, da je natančen obseg pravnega kritja iz Uredbe znan vsem zainteresiranim stranem.

Člen 5 določa pregled priglašenih sporazumov. S pregledom se bodo opredelili količinski in kakovostni vidiki obstoječih sporazumov ter druge morebitne ovire, ki bi jih sporazumi lahko predstavljali pri izvajanju skupne trgovinske politike. Komisija bo zlasti ocenila, ali so sporazumi ali njihove določbe v nasprotju z zakonodajo Unije, ali ogrožajo pogajanja ali sporazume o naložbah med Unijo in tretjimi državami in ali ogrožajo politike Unije o naložbah, zlasti skupno trgovinsko politiko. Komisija bo najpozneje pet let po začetku veljavnosti te uredbe predložila poročilo na podlagi pregleda sporazumov in kakršno koli morebitno priporočilo o prenehanju uporabe določb poglavja II ali o spremembi teh določb.

Člen 6 podrobno opisuje morebitni odvzem dovoljenja, izdanega v skladu s tem poglavjem. Odvzem dovoljenja je lahko potreben za enega ali več sporazumov z neko tretjo državo, kadar so ti sporazumi v nasprotju z zakonodajo Unije. Drugič, dovoljenje se lahko odvzame, kadar se sporazum deloma ali v celoti prekriva z veljavnim sporazumom Unije z navedeno tretjo državo in to prekrivanje v slednjem sporazumu ni obravnavano. Unija lahko na primer sklene sporazum o prosti trgovini s tretjo državo, ki vključuje določbe o naložbah, šest držav članic pa je že sklenilo veljaven sporazum s podobnimi določbami o naložbah. Če sporazum med EU in tretjo državo ne določa nadomestitve teh šest sporazumov držav članic s tretjo državo, se uporablja člen 6. Komisija je v sporočilu, sprejetem sočasno s tem predlogom, navedla svoja stališča o mednarodni naložbeni politiki, ki jo namerava uveljavljati, vključno z državami, s katerimi se v začetni fazi namerava pogajati o sporazumih o naložbah. Nenazadnje se dovoljenje za enega ali več sporazumov lahko odvzame, kadar sporazum ogroža naložbene politike Unije, zlasti skupno trgovinsko politiko (npr. kadar obstoj sporazumov ogroža pripravljenost tretje države pogajati se z Unijo), ali kadar Svet v enem letu od predložitve priporočila Komisije v skladu s členom 218(3) Pogodbe ne sprejme odločitve o dovoljenju za začetek pogajanj o naložbah. Člen 6 določa, da je treba zagotoviti posvetovanje med Komisijo in zadevnimi državami članicami, na katerem se obravnavajo pomisleki, ki bi lahko privedli do morebitnega odvzema dovoljenja.

Poglavje III določa, da se obstoječi sporazumi spremenijo, sklenejo pa se novi sporazumi. Predlagani postopkovni okvir temelji na mehanizmu pogajanja in sklepanja sporazumov, ki ga določa Uredba št. 662/2009 z dne 13. julija 2009 o uvedbi postopka za pogajanja in sklenitev sporazumov med državami članicami in tretjimi državami o določenih zadevah v zvezi s pravom, ki se uporablja za pogodbena in nepogodbena obligacijska razmerja, ter Uredba št. 664/2009 z dne 7. julija 2009 o uvedbi postopka za pogajanja in sklenitev sporazumov med državami članicami in tretjimi državami o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in sklepov v zakonskih sporih, zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo in zadevah v zvezi s preživninskimi obveznostmi ter pravu, ki se uporablja v zadevah v zvezi s preživninskimi obveznostm i[3].

Člen 7 določa splošni okvir, v skladu s katerim lahko države članice sklenejo ali spremenijo dvostranske sporazume o naložbah.

Člen 8 zahteva, da države članice Komisiji priglasijo namero o spremembi obstoječega ali sklenitvi novega dvostranskega sporazuma s tretjo državo. Od držav članic se zahteva, da zagotovijo vso potrebno dokumentacijo v zvezi s ponovnim pogajanjem ali pogajanjem za sklenitev sporazuma, ki je lahko na voljo drugim državam članicam in Evropskemu parlamentu z upoštevanjem zahtev glede zaupnosti.

Člen 9 podrobno opisuje vsebinske razloge, na podlagi katerih Komisija ne bi dovolila začetka formalnih pogajanj držav članic, in zlasti vključuje primere, v katerih bi pobuda države članice lahko ogrozila cilje pogajanj EU ali politike EU. Komisija lahko od države članice zahteva, da v pogajanje vključi ustrezne klavzule, na primer glede (a) prekinitve sporazuma v primeru sklenitve naslednjega sporazuma med Unijo ali Unijo in njenimi članicami na eni strani ter isto tretjo državo članico na drugi strani (glej primer klavzul o odpovedi ali nadomestitvi iz člena 5 Uredbe št. 662/2009), (b) določb o prenosu ali (c) obravnave po načelu največjih ugodnosti zaradi zagotovitve enake obravnave za vse investitorje EU v zadevnih tretjih državah.

Člen 10 zahteva, da države članice obveščajo Komisijo o (ponovnih) pogajanjih, ki so bila odobrena. Poleg tega Komisija lahko zaprosi za sodelovanje kot opazovalka pogajanj o naložbah med državo članico in tretjo državo, da se zagotovita popolna preglednost in skladnost z naložbeno politiko Unije.

Člen 11 obravnava zaključek pogajalskega postopka ter določa postopek in pogoje, pod katerimi se državam članicam dovoli podpis in sklenitev sporazuma. Po priglasitvi sporazuma, ki ga je pred podpisom treba predložiti Komisiji, Komisija oceni, ali sporazum ne ogroža bližnjih ali trenutnih pogajanjih o naložbah EU in ali ni v nasprotju z obveznostmi iz zakonodaje EU, vključno tistimi iz dela III poglavja 4 naslova V PDEU.

Člen 12 določa, da se pregled dovoljenj opravi v skladu s poglavjem III te uredbe. Komisija bo s pregledom količinskih in kakovostnih vidikov odobrenih pogajanj in sporazumov ocenila, ali je primerno, da se še naprej izvajajo določbe poglavja III. Poročilo in vsa morebitna priporočila o prenehanju uporabe določb tega poglavja ali o njihovi spremembi bodo predložena najpozneje v petih letih od začetka veljavnosti Uredbe.

Poglavje IV določa nekatere zahteve v zvezi z ravnanjem držav članic glede sporazumov, zajetih v tej uredbi.

Člen 13 zahteva, da države članice zagotovijo informacije v zvezi s srečanji v okviru zajetih sporazumov. Poleg tega morajo države članice obvestiti Komisijo o vseh zahtevkih za reševanje sporov, vloženih proti njim, v okviru njihovih sporazumov takoj, ko so s takim zahtevkom seznanjene, in sodelovati s Komisijo glede sprožitve spora – ki ga bodo lahko vložile proti drugi tretji državi pogodbenici v takem sporazumu – ali posvetovanja v skladu s sporazumom.

Člen 14 določa, da države članice lahko navedejo, ali se katera koli informacija, ki jo zagotavljajo v skladu s členoma 8 in 11, šteje za zaupno in ali se jo lahko posreduje drugi državi članici.

S členom 15 je ustanovljen nov odbor, ki Komisiji pomaga pri izvajanju Uredbe in določa postopke, po katerih ta odbor deluje. Ta določba se lahko pregleda, da se uskladi s prihodnjo uredbo, sprejeto v skladu s členom 291 PDEU o nadziranju izvajanja izvedbenih pooblastil Komisije[4]. Če bo ta predlog sprejet, preden začne veljati uredba o nadziranju izvajanja izvedbenih pooblastil Komisije, Komisija načrtuje, da bo samodejno posodobljen in se bo tako z izvajanjem navedenega predloga skliceval na uredbo, sprejeto v skladu s členom 291[5].

Člen 16 določa, da začne ta uredba veljati 20 dni po dnevu objave, kar pomeni, da se poglavje II uporablja za sporazume, ki so začeli veljati pred navedenim datumom.

4. PRORAČUNSKE POSLEDICE

Predlog ne vpliva na proračun EU.

2010/0197 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o prehodnih dogovorih za dvostranske sporazume o naložbah med državami članicami in tretjimi državami

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 207(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe se neposredna tuja naložba vključi v seznam zadev, ki spadajo na področje skupne trgovinske politike. V skladu s členom 3(1)(e) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: Pogodba) ima Unija izključno pristojnost v zvezi s skupno trgovinsko politiko. Zato lahko samo Unija izdaja zakonodajne in sprejema pravno zavezujoče akte na navedenem področju. Države članice lahko to storijo samo, če jih Komisija pooblasti v skladu s členom 2(1) Pogodbe.

(2) Poleg tega del III poglavja 4 naslova IV Pogodbe določa splošna pravila o pretoku kapitala med državami članicami in tretjimi državami, vključno s pretokom kapitala v zvezi z naložbami. Na navedena pravila lahko vplivajo mednarodni sporazumi o tujih naložbah, ki so jih sklenile države članice.

(3) Ob začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe so države članice Unije ohranile veliko število dvostranskih sporazumov o naložbah s tretjimi državami. Pogodba ne vsebuje nobenih izrecnih prehodnih določb za take sporazume, ki so zdaj v izključni pristojnosti Unije. Poleg tega nekateri navedeni sporazumi lahko vključujejo določbe, ki vplivajo na splošna pravila o pretoku kapitala iz dela III poglavja 4 naslova IV Pogodbe.

(4) Čeprav so po javnem mednarodnem pravu dvostranski sporazumi za države članice še vedno zavezujoči in jih bodo v prihodnosti postopoma nadomestili sporazumi Unije, ki se nanašajo na isto zadevo, se zahteva ustrezno izvajanje pogojev za njihov obstoj in razmerje do naložbenih politik Unije, zlasti skupne trgovinske politike. Navedeno razmerje se bo razvijalo hkrati z izvajanjem pristojnosti Unije.

(5) V interesu investitorjev EU in njihovih naložb v tretje države ter v interesu držav članic gostiteljic tujih investitorjev in naložb morajo dvostranski sporazumi, ki določajo in zagotavljajo investicijske pogoje, ostati veljavni.

(6) Ta uredba določa pogoje, pod katerimi je treba državam članicam dovoliti, da ohranijo ali sprejmejo veljavnost mednarodnih sporazumov o naložbah.

(7) Ta uredba določa pogoje, pod katerimi se države članice lahko pooblastijo, da spremenijo ali sklenejo mednarodne sporazume o naložbah.

(8) Ker je dovoljenje za ohranitev, spremembo ali sklenitev sporazumov, zajetih v tej uredbi, izdano na področju izključne pristojnosti Unije, ga je treba šteti za izjemni ukrep. Dovoljenje ne vpliva na uporabo člena 258 Pogodbe v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti iz Pogodb s strani držav članic, razen tistih, ki zadevajo neskladnosti zaradi delitve pristojnosti med Unijo in državami članicami.

(9) Države članice morajo[6] izvesti potrebne ukrepe, da se odpravijo morebitne neskladnosti z zakonodajo Unije, vsebovane v dvostranskih sporazumih o naložbah med njimi in tretjimi državami.

(10) Komisiji mora biti omogočeno, da odvzame dovoljenje, če je sporazum v nasprotju z zakonodajo Unije, razen neskladnosti zaradi delitve pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami. Dovoljenje se prav tako lahko odvzame, če veljaven sporazum Unije s tretjo državo vsebuje določbe o naložbah, podobne tistim iz sporazuma države članice. Za zagotovitev, da sporazumi držav članic ne ogrožajo razvoja in izvajanja naložbenih politik Unije, zlasti avtonomnih ukrepov skupne trgovinske politike, se dovoljenje lahko odvzame. Nenazadnje, če Svet v enem letu predložitve priporočila Komisije v skladu s členom 218(3) Pogodbe ne sprejme odločitve o dovoljenju za začetek pogajanj o naložbah, je možen odvzem dovoljenja.

(11) Dovoljenje za spremembo ali sklenitev sporazumov iz te uredbe državam članicam zlasti omogoča, da obravnavajo kakršno koli neskladnost med svojimi mednarodnimi sporazumi o naložbah in zakonodajo Unije, razen neskladnosti zaradi delitev pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami, ki so obravnavane v tej uredbi.

(12) Komisija najpozneje pet let po začetku veljavnosti te uredbe Evropskemu parlamentu in Svetu predstavi poročilo o uporabi poglavij II in III te uredbe. V tem poročilu je med drugim treba pregledati potrebo po nadaljnji uporabi teh poglavij. Kadar poročilo priporoča prenehanje uporabe določb teh poglavij ali kadar predlaga spremembo teh določb, mu je treba priložiti ustrezni zakonodajni predlog. Dvostranski sporazumi, sklenjeni med državami članicami in tretjimi državami, so po javnem mednarodnem pravu za pogodbenice še vedno zavezujoči, razen če jih ne nadomesti sporazum Unije o naložbah ali kako drugače prenehajo veljati.

(13) Sporazumi, ki se dovolijo v skladu s to uredbo, ali dovoljenja za začetek pogajanj za spremembo obstoječega ali sklenitev novega dvostranskega sporazuma s tretjo državo ne smejo v nobenem primeru ovirati izvajanja naložbenih politik Unije, zlasti skupne trgovinske politike.

(14) Evropski parlament, Svet in Komisija bi morali poskrbeti, da se vse informacije, opredeljene kot zaupne, obravnavajo v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[7].

(15) Sporazumi o naložbah, sklenjeni med državami članicami, ne smejo biti zajeti v tej uredbi.

(16) Treba je sprejeti nekatere dogovore, ki bodo zagotovili, da se bodo sporazumi, ohranjeni v skladu s to uredbo, še naprej izvajali, vključno v zvezi z reševanjem sporov, pri tem pa upoštevali izključno pristojnost Unije.

(17) Ukrepi, potrebni za izvajanje te uredbe, se morajo sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil[8] –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

Področje uporabe

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

Ta uredba določa določila, pogoje in postopke, s katerimi se državam članicam dovoli ohranitev, spremembe ali sklenitev dvostranskih sporazumov o naložbah s tretjimi državami.

POGLAVJE II

Dovoljenje za ohranitev veljavnih sporazumov

Člen 2

Uradno obveščanje Komisije

Države članice v tridesetih dnevih od začetka veljavnosti te uredbe priglasijo Komisiji vse dvostranske sporazume o naložbah s tretjimi državami, sklenjene pred začetkom veljavnosti te uredbe, za katere želijo ohraniti ali sprejeti veljavnost v skladu s tem poglavjem. Priglasitvi je priložena kopija navedenih dvostranskih sporazumov.

Člen 3

Dovoljenje za ohranitev veljavnih sporazumov

Ne glede na pristojnosti Unije v zvezi z naložbami in brez poseganja v druge obveznosti držav članic iz zakonodaje Unije se državam članicam v skladu s členom 2(1) Pogodbe dovoli ohranitev veljavnosti dvostranskih sporazumov o naložbah, ki so bili priglašeni v skladu s členom 2 te uredbe.

Člen 4

Objava

1. Vsakih dvanajst mesecev Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi seznam sporazumov, ki so bili priglašeni v skladu s členom 2 ali členom 11(7).

2. Prva objava seznama sporazumov iz odstavka 1 se opravi najpozneje tri mesece po roku za priglasitev v skladu s členom 2.

Člen 5

Pregled

1. Komisija pregleda sporazume, priglašene v skladu s členom 2, in zlasti oceni, ali:

(a) so sporazumi v nasprotju z zakonodajo Unije, razen neskladnosti zaradi delitve pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami, ali

(b) se sporazumi deloma ali v celoti prekrivajo z veljavnim sporazumom Unije z navedeno tretjo državo in to prekrivanje v slednjem sporazumu ni obravnavano, ali

(c) sporazumi ovirajo razvoj in izvajanje naložbenih politik Unije, zlasti skupne trgovinske politike.

2. Posvetovanje lahko poteka med Komisijo in državo članico priglasiteljico na zahtevo države članice ali pobudo Komisije, da se olajša pregled iz odstavka 1.

3. Komisija najpozneje pet let po začetku veljavnosti te uredbe Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi tega poglavja, v katerem bodo pregledane potrebe po nadaljnjem izvajanju tega poglavja na podlagi pregleda iz odstavka 1.

4. Kadar poročilo iz odstavka 3 priporoča prenehanje uporabe določb tega poglavja ali njihovo spremembo, se mu priloži ustrezni zakonodajni predlog.

Člen 6

Odvzem dovoljenja

1. Dovoljenje iz člena 3 se lahko odvzame, kadar:

(a) je sporazum v nasprotju z zakonodajo Unije, razen neskladnosti zaradi delitve pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami, ali

(b) se sporazum deloma ali v celoti prekriva z veljavnim sporazumom Unije z navedeno tretjo državo in to prekrivanje v slednjem sporazumu ni obravnavano, ali

(c) sporazum ovira razvoj in izvajanje naložbenih politik Unije, zlasti skupne trgovinske politike, ali

(d) Svet v enem letu od predložitve priporočila Komisije v skladu s členom 218(3) Pogodbe ne sprejme odločitve o dovoljenju za začetek pogajanj o sporazumu, ki se deloma ali v celoti prekriva s sporazumom, priglašenim v skladu s členom 2.

2. Ko Komisija meni, da obstajajo razlogi za odvzem dovoljenja iz člena 3, zadevni državi članici pošlje obrazloženo mnenje o ukrepih, ki jih je treba sprejeti za uskladitev z zahtevami iz odstavka 1. Posvetovanja potekajo med Komisijo in zadevno državo članico.

3. Kadar se na posvetovanjih iz odstavka 2 zadeve ne razrešijo, Komisija odvzame dovoljenje za zadevni sporazum. Komisija odloči o odvzemu dovoljenja v skladu s postopkom iz člena 15(2). Pri tem zahteva, da država članica sprejme ustrezen ukrep ali po potrebi prekine ustrezni sporazum.

4. Kadar se dovoljenje odvzame, Komisija črta sporazum s seznama iz člena 4.

POGLAVJE III

Dovoljenje za spremembo ali sklenitev sporazumov

Člen 7

Dovoljenje za spremembo ali sklenitev sporazumov

Ob upoštevanju pogojev iz členov 8 do 12 se državi članici dovoli, da začne pogajanja za spremembo ali sklenitev sporazumov o naložbah s tretjo državo.

Člen 8

Uradno obveščanje Komisije

1. Kadar namerava država članica začeti pogajanja za spremembo obstoječega ali sklenitev novega sporazuma o naložbah s tretjo državo, Komisiji pisno priglasi svojo namero.

2. Priglasitev mora vsebovati ustrezno dokumentacijo in navedbo določb, ki jih je treba obravnavati pri pogajanjih, cilje pogajanj in kakršne koli druge ustrezne informacije. Pri spremembah obstoječih sporazumov mora priglasitev navajati določbe, o katerih se je treba ponovno pogajati.

3. Komisija da državam članicam na voljo priglasitev in na zahtevo tudi spremljajočo dokumentacijo v skladu z zahtevami glede zaupnosti iz člena 14.

4. Priglasitev iz odstavka 1 se pošlje najmanj pet koledarskih mesecev pred predvidenim začetkom formalnih pogajanj z zadevno tretjo državo.

5. Kadar informacije, ki jih je poslala država članica, ne zadostujejo za dovoljenje za začetek formalnih pogajanj v skladu s členom 9, lahko Komisija zahteva dodatne informacije.

Člen 9

Dovoljenje za začetek formalnih pogajanj

1. Komisija dovoli začetek formalnih pogajanj, razen če ugotovi, da bi začetek pogajanj:

(a) bil v nasprotju z zakonodajo Unije, razen neskladnosti zaradi delitve pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami, ali

(b) ogrožal cilje pogajanj, ki potekajo, ali prihodnjih pogajanj med Unijo in zadevno tretjo državo ali

(c) oviral razvoj in izvajanje naložbenih politik Unije, zlasti skupne trgovinske politike.

2. Kot del postopka za pridobitev dovoljenja iz odstavka 1 Komisija lahko zahteva, da država članica v tako pogajanje vključi ustrezne klavzule.

3. Odločitve o dovoljenju iz odstavka 1 se sprejmejo na podlagi postopka iz člena 15(2). Komisija sprejme odločitev v 90 dneh od prejema priglasitve iz člena 8. Kadar so pri sprejemanju odločitve potrebne dodatne informacije, se 90 dni šteje od datuma prejetja dodatnih informacij.

Člen 10

Sodelovanje Komisije pri pogajanjih

Komisija je obveščena o napredku in rezultatih na vseh stopnjah pogajanj in lahko zahteva sodelovanje pri pogajanjih o naložbah med državo članico in tretjo državo.

Člen 11

Dovoljenje za podpis in sklenitev sporazuma

1. Pred podpisom sporazuma zadevna država članica Komisiji priglasi rezultat pogajanj in ji posreduje besedilo sporazuma.

2. Dolžnost priglasitve iz odstavka 1 vključuje sporazume, za katere so pogajanja potekala pred začetkom veljave te uredbe, vendar niso bili sklenjeni in zato zanje ni veljala dolžnost priglasitve iz člena 2.

3. Po priglasitvi Komisija oceni, ali:

(a) je doseženi sporazum v nasprotju z zakonodajo Unije, razen neskladnosti zaradi delitve pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami, ali

(b) doseženi sporazum ogroža cilje pogajanj, ki potekajo, ali prihodnjih pogajanj med Unijo in zadevno tretjo državo ali

(c) doseženi sporazum ovira razvoj in izvajanje naložbenih politik Unije, zlasti skupne trgovinske politike, ali

(d) je doseženi sporazum v nasprotju z zahtevami iz člena 9(2), kadar se uporabljajo.

4. Kadar Komisija meni, da so pogajanja privedla do sporazuma, ki ne izpolnjuje zahtev iz odstavka 3, se državi članici ne dovoli podpisa in sklenitve sporazuma.

5. Kadar Komisija meni, da so pogajanja privedla do sporazuma, ki izpolnjuje zahteve iz odstavka 3, se državi članici dovoli ta podpis in sklenitev sporazuma.

6. Odločitve iz odstavkov 4 in 5 se sprejmejo na podlagi postopka iz člena 15(2). Komisija sprejme odločitev v 90 dneh od prejema priglasitve iz odstavkov 1 in 2. Kadar so pri sprejemanju odločitve potrebne dodatne informacije, se 90 dni šteje od datuma prejetja dodatnih informacij.

7. Kadar se dovoljenje izda v skladu z odstavkom 5, zadevna država članica Komisiji priglasi sklenitev in začetek veljavnosti sporazuma.

Člen 12

Pregled

1. Komisija najpozneje pet let po začetku veljavnosti te uredbe Evropskemu parlamentu in Svetu predstavi poročilo o uporabi tega poglavja, v katerem bodo pregledane potrebe po nadaljnjem izvajanju tega poglavja.

2. Poročilo iz odstavka 1 vsebuje pregled dovoljenj, ki so bila zahtevana in izdana v skladu s tem poglavjem.

3. Kadar poročilo iz odstavka 1 priporoča prenehanje uporabe tega poglavja ali spremembo njegovih določb, se mu priloži ustrezni zakonodajni predlog.

POGLAVJE IV

Končne določbe

Člen 13

Ravnanje držav članic v zvezi s sporazumi s tretjimi državami

1. Za vse sporazume v okviru te uredbe zadevna država članica brez odlašanja obvesti Komisijo o vseh srečanjih, ki potekajo v skladu z določbami tega sporazuma. Komisiji je treba sporočiti dnevni red in vse zadevne informacije, ki omogočajo razumevanje tem, ki se bodo obravnavale. Komisija od zadevne države članice lahko zahteva dodatne informacije. Kadar tema, ki se bo obravnavala, lahko vpliva na izvajanje naložbenih politik EU, zlasti skupne trgovinske politike, lahko Komisija od zadevne države članice zahteva, da sprejme določeno stališče.

2. Za vse sporazume v okviru te uredbe zadevna država članica brez odlašanja obvesti Komisijo o vseh dejstvih, ki kažejo, da določeni ukrep ni v skladu s sporazumom, takoj ko se z njimi seznani. Država članica tudi takoj obvesti Komisijo o vsakem zahtevku za reševanje sporov, vloženem v skladu s sporazumom, takoj ko je s tem zahtevkom seznanjena. Država članica in Komisija polno sodelujeta in sprejmeta vse potrebne ukrepe za zagotovitev učinkovite obrambe, pri čemer lahko po potrebi v postopku sodeluje Komisija.

3. Za vse sporazume v okviru področja uporabe te uredbe zadevna država članica, preden aktivira kakršne koli ustrezne mehanizme za reševanje sporov iz sporazuma, zaprosi za soglasje Komisije in na njeno zahtevo take mehanizme aktivira. Taki mehanizmi vključujejo posvetovanja z drugo pogodbenico sporazuma in reševanje sporov, če jih sporazum zagotavlja. Država članica in Komisija polno sodelujeta pri izvajanju postopkov v okviru ustreznih mehanizmov, pri čemer po potrebi v ustreznih postopkih sodeluje Komisije.

Člen 14

Zaupnost

Pri obveščanju Komisije o pogajanjih in njihovem rezultatu v skladu s členi 8 on 11 države članice lahko navedejo, ali je treba kakršne koli informacije v obvestilu obravnavati kot zaupne in ali se smejo posredovati drugim državam članicam.

Člen 15

Odbor

1. Komisiji pomaga Svetovalni odbor za upravljanje prehodnih dogovorov v zvezi z mednarodnimi sporazumi o naložbah.

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES.

Člen 16

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, […]

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

[1] Sklep Sveta z dne 9. oktobra 1961 o standardizaciji trajanja trgovinskih sporazumov s tretjimi državami in Sklep Sveta z dne 16. decembra 1969 o postopni standardizaciji sporazumov o trgovinskih odnosih med državami članicami in tretjimi državami ter pogajanjih o sporazumih Skupnosti.

[2] Za nedavne zadeve, glej sodbi C-205/06 in C-249/06 z dne 3. marca 2009 ter Sodbo C-118/07 z dne 19. novembra 2009, v katerih je Sodišče Evropske unije ugotovilo, da so bile določene določbe dvostranskih sporazumov o naložbah, sklenjenih z Avstrijo, Švedsko in Finsko, neskladne s Pogodbo ES in da zadevne države članice niso ustrezno ukrepale, da bi te neskladnosti odpravile. Iste ali podobne klavzule obstajajo v drugih dvostranskih sporazumih o naložbah, sklenjenih pred pristopom k Uniji ali po njem. Sodišče je v sodbah pozvalo Komisijo, da v teh zadevah prevzame vlogo posrednika.

[3] UL L 200/52, 31.7. 2009, str. 25 in str. 46.

[4] Glej Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije, COM(2010) 83 konč., z dne 9. marca 2010.

[5] Glej člen 10 navedenega predloga Komisije.

[6] Za nedavne zadeve glej sodbe Sodišča Evropske unije za zadeve C-205/06, Komisija proti Avstriji, C-249/06, Komisija proti Švedski in C-118/07, Komisija proti Finski.

[7] UL L 145, 31.5.2001, str. 43.

[8] UL L 184, 17.7.1999, str. 23.