52010DC0579

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 20.10.2010

COM(2010) 579 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU, ODBORU REGIJ IN EVROPSKI CENTRALNI BANKI

Okvir EU za obvladovanje krize v finančnem sektorju

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU, ODBORU REGIJ IN EVROPSKI CENTRALNI BANKI

Okvir EU za obvladovanje krize v finančnem sektorju(Besedilo velja za EGP)

1. UVOD

Med finančno krizo so vlade ugotovile, da se ne sme dovoliti, da bi banke in druge sistemske finančne institucije propadle. Vendar ni enostavnega načina, ki banki omogoča, da lahko med nesolventnostjo še naprej opravlja bistvene bančne storitve, pri nesolventnosti velike banke pa teh storitev ni mogoče ukiniti brez znatne sistemske škode. Vladam je z ukrepi, ki so jih bile prisiljene sprejeti za reševanje bančnih institucij v težavah – dokapitalizacija, ukrepi finančne pomoči za oslabljena sredstva, jamstva za sredstva in obveznosti ter likvidnostna podpora –, uspelo stabilizirati finančni sistem. Podprle so tudi nesolventne institucije in upnike – za zelo visoko ceno za javne finance: vlade EU so namenile pomoč v višini približno 30 % BDP EU, dejansko pa se je porabilo 13 %[1]. Ta javna posredovanja so pomembno vplivala na enake konkurenčne pogoje na notranjem trgu[2].

Obstaja soglasje, da se to ne sme nikoli več zgoditi. Propad bank je treba dopustiti, tako kot se dopusti propad drugih podjetij. Organi morajo imeti na voljo instrumente, s katerimi lahko preprečijo sistemsko škodo zaradi neurejenega propada takšne institucije, ne da bi pri tem davkoplačevalce po nepotrebnem izpostavili tveganju izgube in povzročili širšo gospodarsko škodo. Poleg strožjih predpisov, ki zmanjšujejo verjetnost, da se banka znajde v težavah, je potrebna verodostojna ureditev, s katero se bo zaradi nevarnosti propada ponovno vzpostavila tržna disciplina in zmanjšalo moralno tveganje – implicitna zaščita pred propadom, ki jo akterji v bančnem sektorju trenutno uživajo.

Komisija že nekaj časa pripravlja strateški odziv EU in je do zdaj sprejela dve sporočili v zvezi z obvladovanjem in reševanjem krize. V prvem sporočilu iz oktobra 2009[3] je obravnavala, kaj je treba spremeniti za učinkovito obvladovanje in reševanje krize ali urejeno prenehanje nesolventne čezmejno delujoče banke. O njem je potekalo tudi javno posvetovanje. Rezultati posvetovanja so bili predstavljeni na konferenci o obvladovanju krize, ki jo je marca 2010 organizirala Komisija[4]. Spomladi 2010 je Komisija ustanovila skupino strokovnjakov za pravo o nesolventnosti, ki pomaga pri pripravah. V drugem sporočilu, objavljenem maja 2010[5], je preučila vprašanje, kako financirati reševanje, da bi se hkrati minimiziralo moralno tveganje, javna sredstva pa bila zaščitena[6]. Pomembna priporočila je pripravil tudi Evropski parlament, in sicer v poročilu o čezmejnem obvladovanju krize v bančnem sektorju (poročilo Ferreirjeve)[7].

Komisija prispeva tudi k delu FSB in skupine G20 ter tudi pozorno spremlja druge mednarodne razvoje. Udeleženci vrhunskega srečanja skupine G20 v Torontu junija 2010 so se zavezali, da bodo izdelali in uvedli sisteme, s katerimi bodo organi dobili pooblastila in instrumente za prestrukturiranje ali reševanje vseh vrst finančnih institucij, ki so se znašle v težavah, ne da bi na koncu davkoplačevalci nosili breme. Skupina G20 je FSB tudi pozvala, naj do vrhunskega srečanja v Seoulu novembra 2010 preuči in izdela konkretna priporočila politike za obravnavo težav, povezanih s sistemsko pomembnimi finančnimi institucijami, in reševanje teh institucij[8]. V ZDA je bil z Dodd-Frankovo reformo[9] izdelan okvir, ki omogoča reševanje sistemsko pomembnih institucij na skupinski ravni.

V tem sporočilu so predstavljene usmeritve politik, ki jim bo Komisija sledila na podlagi dosedanjega dela o obvladovanju in reševanju krize. Komisija bo nadaljevala pripravljalno delo v skladu s temu usmeritvami, da bo spomladi 2011 predstavila zakonodajne predloge. Predlogu bo priložena ocena učinka in bo zadnji korak pri Komisijinem izvajanju glavnih reform skupine G20 na področju finančne ureditve. Decembra 2010 se bo začelo javno posvetovanje o tehničnih podrobnostih načrtovanega zakonodajnega okvira. V oddelku 6 tega sporočila je opisano tudi nadaljnje delo na področju reforme zakonodaje o nesolventnosti in reševanja čezmejnih skupin.

2. PODROČJE UPORABE IN CILJI

Okvir, predstavljen v tem sporočilu, bo veljal za vse kreditne institucije in nekatere investicijske družbe[10] ne glede na to, ali poslujejo čezmejno ali na nacionalni ravni. Vendar se bo Komisija nadalje ukvarjala tudi z reševanjem drugih finančnih institucij in bo o tem do konca leta 2011 pripravila poročilo. Pri tem bo preučila zlasti, katere ureditve na področju obvladovanja in reševanja krize so potrebne in primerne, če sploh so, za druge finančne institucije, vključno z zavarovalnicami, investicijskimi skladi in centralnimi nasprotnimi strankami.

Glavni cilji evropskega okvira za reševanje bi moral biti, da se dopusti propad institucij v težavah ne glede na vrsto in velikost, ter zlasti sistemsko pomembnih institucij, ne da bi to ogrozilo finančno stabilnost in povzročilo stroške za davkoplačevalce. Da bi v bančnem sektorju dosegli ta cilj, Komisija izdeluje okvir za preprečevanje, obvladovanje krize in reševanje, ki temelji na naslednjih ciljih:

- preprečevanje in priprava je na prvem mestu: celovito načrtovanje in preventivni ukrepi bi morali organom in podjetjem pomagati, da se pripravijo na reševanje, poleg tega pa bi morali dopolnjevati druge reforme za zmanjšanje tveganj v finančnem sistemu;

- zagotovitev verodostojnih instrumentov za reševanje , da lahko organi institucijo rešijo na način, ki minimizira tveganja širjenja negativnih vplivov, in zagotavlja nadaljevanje bistvenih finančnih storitev, vključno s stalnim dostopom do zavarovanih vlog vlagateljev;

- omogočanje hitrega in odločnega ukrepanja s točno določitvijo pooblastil in vzpostavitvijo točno opredeljenih postopkov ter odpravo pravne negotovosti o tem, kdaj lahko organi posredujejo in katere ukrepe lahko sprejmejo;

- zmanjšanje moralnega tveganja z ustrezno porazdelitvijo izgub na delničarje in upnike ter z zaščito javnih sredstev. To kot minimalna zahteva pomeni, da bi morali stroške reševanja nositi delničarji in, kolikor je možno, upniki zadevne institucije v običajnem zaporedju ter po potrebi celotni bančni sektor;

- prispevek k reševanju čezmejne skupine, da poteka brez težav , da se čim bolj preprečijo motnje na notranjem trgu, zagotovi pravična delitev stroškov in ohranijo bistvene bančne storitve;

- zagotovitev pravne varnosti, ustreznih varoval za tretje strani in omejitev morebitnega navzkrižja z lastninskimi pravicami v obsegu, ki je potreben in upravičen v javnem interesu. Okvir bi moral zagotoviti, da se upniki obravnavajo podobno, kot če bi banka prenehala;[11]

- omejitev izkrivljanja konkurence , ki je posledica posredovanj, ki izkrivljajo enake konkurenčne pogoje v finančnem sektorju na evropski ravni. To pomeni, da mora biti državna pomoč, dodeljena na podlagi okvira za reševanje, združljiva z določbami iz Pogodbe in notranjim trgom.

Okvir za obvladovanje krize, ki temelji na teh ciljih, bi moral zagotoviti, da banke v težavah izstopijo iz trga ne da ogrozijo finančno stabilnost. Brez takšnega okvira v prihodnjih krizah ponovno ne bo realne alternative za reševanje finančnih institucij s finančno pomočjo.

3. GLAVNI ELEMENTI OKVIRA

Okvir za obvladovanje krize, ki ga Komisija razvija, zajema tri skupine ukrepov: pripravljalne in preventivne ukrepe, zgodnje posredovanje nadzornih organov ter instrumente in pooblastila za reševanje. Nekateri ti instrumenti že obstajajo v državah članicah na nacionalni ravni, nekateri pa bodo v nekaterih državah članicah novi. Zato bo treba zagotoviti nemoten prehod s sedanje nacionalne ureditve na prihodnji okvir. Z ukrepi zgodnjega posredovanja in reševanja morajo biti organom zagotovljene različne možnosti ravnanja, okvir pa ne sme določati, katere ukrepe je treba uporabiti pri prekoračitvi sprožilnih pragov v določenem primeru.

3.1. Organi, odgovorni za obvladovanje krize

Pooblastila za zgodnje posredovanje bodo še naprej izvajali organi bonitetnega nadzora v okviru Direktive o kapitalskih zahtevah (Capital Requirements Directive – CRD)[12].

V skladu z novim okvirom za obvladovanje krize bo vsaka država članica morala določiti organ za reševanje, ki bo izvajal pooblastila za reševanje. Ti organi morajo biti upravni in ne sodni, vendar na tej stopnji ni treba točno določiti, kateri nacionalni organ bi moral delovati kot organ za reševanje. Tako bodo lahko države članice ohranile obstoječe nacionalne ureditve, v skladu s katerimi so lahko za reševanje pristojni ministrstvo za finance, centralna banka ali sistem zajamčenih vlog. Vendar Komisija ugotavlja, da so v mnogih jurisdikcijah organi za reševanje ustrezno ločeni od nadzornih organov, in meni, da je takšna ločitev pomembna za čim večje zmanjšanje tveganja popuščanja.

3.2. Pripravljalni in preventivni ukrepi

Komisija preučuje številne ukrepe, s katerimi se bo povečala verjetnost, da se bodo nastajajoče težave zgodaj ugotovile in obravnavale, ter pripravljenost podjetij in organov za učinkovito obravnavanje resnih težav.

Okrepljeni nadzor

Nadzor pred nedavno krizo ni bil učinkovit in to je prispevalo k nastanku krize. Komisija zato namerava okrepiti nadzorno ureditev v okviru Direktive CRD in bo tako zahtevala, da se za vsako nadzorovano institucijo vsako leto na podlagi ocene tveganja izdela nadzorni program; bolj sistematično izvajanje nadzorstvenih pregledov na kraju samem v večjem obsegu; bolj trdne standarde in temeljitejše ocene nadzornih organov, usmerjene v prihodnost.

Prenosljivost sredstev

Komisija preučuje ukrepe, s katerimi bi se določili okoliščine in pogoji, v katerih lahko institucije, ki jih ureja Direktiva CRD, prenašajo sredstva znotraj skupine, vključno s primeri, ko imajo subjekti skupine likvidnostne težave[13]. Cilj bi bil ustvariti okvir za upravljanje likvidnosti znotraj skupine, ki bi moral vključevati varovala, potrebna za ohranitev finančne stabilnosti v državah članicah, v katerih imajo sedež subjekti, ki opravljajo prenos, ter zaščito pravic upnikov in delničarjev.

Načrti sanacije in reševanja

Dela v zvezi z načrti sanacije in reševanja, ki so bistveni element načrtovanja za primer nesolvetnosti večjih institucij, potekajo na mednarodni ravni in na splošno veljajo za potreben element učinkovite ureditve za obvladovanje krize. Komisija sodeluje pri tem in si bo prizadevala za usklajenost z rezultatom, doseženim na mednarodni ravni.

Vse kreditne institucije in investicijske družbe, zajete v ureditvi, bi morale izdelati načrte sanacije z ukrepi, ki bi jih institucija ali skupina sprejela pri različnih scenarijih za rešitev likvidnostnih težav, pridobitev kapitala ali zmanjšanje tveganja, in jih redno posodabljati. Načrti bi morali biti podrobni in realni ter ne bi smeli predpostavljati dostopa do podpore iz javnih sredstev. Vendar bi se morala izdelava načrta sanacije zahtevati samo, če je to sorazmerno glede na velikost družbe, vrste njenih virov financiranja in stopnjo verjetnosti razpoložljivosti podpore skupine ali druge sektorske podpore. Institucije bi morale načrte predložiti nadzornim organom, ki bi ocenili, ali so izčrpni in primerni za ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja institucije.

Zahteva za posodobljene načrte reševanja bi veljala za vse kreditne institucije in investicijske družbe, zajete v ureditvi, da bi bili za primer nesolventnosti zagotovljeni načrti, potrebni za pravilen prenos ali razpustitev banke ali podjetja. Te načrte izdelajo organi za reševanje in nadzorni organi v tesnem sodelovanju s podjetji, ki bi morala zagotoviti potrebne informacije[14]. Za načrte reševanja bi bile potrebne informacije na primer o strukturi skupine, jamstvih znotraj skupine in pogodbah o ravni storitev, pogodbah in nasprotnih strankah, dolgovih in dogovorih o skrbništvu ter operativne informacije o sistemih IT in človeških virih.

Načrti sanacije in reševanja bi se zahtevali na ravni subjekta in ravni skupine, o njih pa bi se skupaj dogovorili reševalni kolegiji[15].

Preventivna pooblastila

Komisija meni, da bi organi kot dopolnilo ukrepom v zvezi z načrtovanjem reševanja morali imeti jasna preventivna pooblastila, ki bi jih lahko uveljavili v primerih, ko organi za reševanje menijo, da v veljavnih ureditvah obstajajo ovire za reševanje institucije ali skupine. Cilj bi bil nadzornim organom[16] dovoliti, da po posvetovanju z organi za reševanje od institucij zahtevajo, da sprejmejo ukrepe, ki lahko zajemajo tudi spremembo poslovnih dejavnosti in strukture podjetja ter so potrebni za zagotovitev, da je reševanje v veljavnem pravnem okviru možno. Preventivna pooblastila zajemajo zahteve za omejitev ali spremembo izpostavljenosti, okrepitev poročanja, omejitev ali prepoved določenih dejavnosti ali preoblikovanje v skupinsko strukturo (vključno z dokumentiranjem posebnih dejavnosti pri pravnih osebah). Ker pooblastila, da se zahtevajo spremembe pravne strukture in poslovne ureditve, nedvomno pomenijo velik poseg, bi zato bil potreben ustrezen mehanizem preverjanj in uravnovešanj. To bi vključevalo pravico podjetja, da izpodbija vsako zahtevo nadzornega organa ali organa za reševanje po prestrukturiranju.

3.3. Sprožilci

Sprožilci za zgodnje posredovanje in reševanje morajo zagotavljati, da lahko pristojni organi pravočasno sprejmejo ukrepe, ter morajo biti dovolj jasni in pregledni, da zmanjšajo negotovost nadzornih organov, podjetij in nasprotnih strank na trgu glede tega, ali so pogoji za posredovanje izpolnjeni.

Sprožilci za zgodnje posredovanje

V skladu z Direktivo CRD so nadzorni organi trenutno pooblaščeni za zgodnje posredovanje, in sicer lahko uvedejo ukrepe za banke, ki ne izpolnjujejo zahtev navedene direktive[17]. Za zagotovitev, da lahko nadzorni organi dovolj zgodaj posredujejo za rešitev nastajajoče težave, bi se lahko pooblastilo nadzornih organov za uvedbo takšnih ukrepov razširilo na primere, ko obstaja verjetnost , da banka ali investicijska družba ne bo izpolnila obveznosti CDR. Ker so zahteve Direktive CRD zelo obsežne, kršitev ali verjetna kršitev zahteve ne bo nujno pomenila, da je zadevna institucija v resnih težavah, ki bodo, če se ne bodo reševale, privedle do upada in morda propada. V okviru Direktive CRD bi se lahko predvideli različno invazivni ukrepi za zgodnje posredovanje, med katerimi bi nadzorni organi izbirali glede na primernost in sorazmernost z vrsto in resnostjo kršitve.

Sprožilci za reševanje

Zaradi finančne stabilnosti morajo pragi, pri katerih se lahko uporabijo instrumenti in pooblastila za reševanje, zagotavljati, da lahko organi za reševanje sprejmejo ukrepe, preden je banka po bilanci stanja nesolventna[18]. Zavlačevanje posredovanja, dokler banka ne doseže te točke, lahko omeji izbiro učinkovitih možnosti za reševanje ali poveča količino sredstev, potrebnih za takšno reševanje. Ker lahko orodja pomenijo znaten poseg v lastninske pravice delničarjev in upnikov, morajo sprožilci za reševanje zagotavljati tudi, da se ukrep za reševanje sprejme šele potem, ko so bile izčrpane vse druge bolj realistične možnosti za sanacijo, in če je posredovanje v javnem interesu.

Komisija preučuje različne možnosti za oblikovanje zahteve, da mora biti institucija v resnih težavah brez realističnih možnosti za sanacijo v obdobju, ki je ustrezen glede na tveganja za finančno stabilnost zaradi težav in verjetnega propada institucije. Ena od možnosti za določitev praga za solventnost ali likvidnost institucije je ocena nadzornih organov, da je institucija utrpela ali bo verjetno utrpela izgube, ki bodo izčrpale njen regulatorni kapital; da so njene obveznosti verjetno večje od sredstev; da z normalnim poslovanjem verjetno ne more poravnati svojih obveznosti; ali da na splošno nima zadostnih sredstev za nadaljevanje poslovanja. Bolj kvalitativne možnosti vključujejo oceno nadzornih organov, da institucija ne izpolnjuje več pogojev za njeno dovoljenje, da lahko opravlja bančno ali investicijsko dejavnost, ali da se pričakuje, da jih ne bo več izpolnjevala. Te možnosti se očitno v določeni meri prekrivajo in Komisija bo preučila, katere pomenijo najboljše ravnovesje med prožnostjo in objektivnostjo.

Komisija poleg zgoraj navedenih kvalitativnih ali kvantitativnih sprožilcev predlaga vključitev nadaljnjega pogoja, in sicer da mora biti reševanje v javnem interesu. Pogoj javnega interesa bi bil izpolnjen, če na primer prenehanje institucije v okviru običajnega postopka zaradi nesolventnosti ne bi zagotovilo stabilnosti finančnega sistema ali nadaljevanja bistvenih finančnih infrastrukturnih storitev. Če pogoj javnega interesa ni izpolnjen, bi se postopek prenehanja za institucijo moral izvesti potem, ko bi bil dosežen prag za likvidacijo v primeru nesolventnosti.

Tudi če so sprožilci za zgodnje posredovanje in reševanje usklajeni, ostaja tveganje, da bodo organi zavlekli posredovanje ali pa sploh ne bodo pravočasno ugotovili, da so pogoji za to izpolnjeni. To tveganje je mogoče zmanjšati z izdelavo skupnih kazalnikov in dogovorom o metodologiji, ki bi zagotovila nadaljnje napotke o tem, kdaj je treba posredovati. Tudi strokovni pregled v kolegijih bi moral prispevati k zmanjšanju tveganj, da nastajajoče težave ne bodo ugotovljene ali obravnavane.

3.4. Zgodnje posredovanje

V tem oddelku so opisani ukrepi za zgodnje obravnavanje nastajajočih težav na ravni subjekta in ravni skupine, za preprečevanje, da bi se težave povečale, ter za zagotovitev sanacije.

Nadzorna pooblastila

Pooblastila nadzornih organov za zgodnje posredovanje bodo razširjena in pojasnjena. Novi ukrepi, ki bodo na voljo nadzornim organom, bi lahko zajemali jasna pooblastila za prepoved izplačila dividend in po možnosti tudi kuponov hibridnih instrumentov, ki lahko veljajo za regulatorni kapital, zahtevanje zamenjave vodilnih v instituciji ali direktorjev oziroma zahtevanje, da banka odproda svoje dejavnosti ali poslovna področja, ki pomenijo preveliko tveganje za njeno finančno stabilnost. Kot je navedeno zgoraj, bi ta pooblastila bila na voljo v primeru kršitve ali verjetne kršitve zahtev Direktive CRD in se torej razlikujejo od preventivnih pooblastil, obravnavanih v prejšnjem oddelku.

Izvajanje načrtov sanacije

Da bi zagotovili, da institucije pravočasno sprejmejo ukrepe za zgodnje reševanje težav, bi za banke in investicijske družbe, zajete v okviru, morala veljati nova obveznost, da na zahtevo nadzornih organov predložijo načrt z ukrepi, ki jih nameravajo v določenih finančnih težavah sprejeti za sanacijo institucije. Ta obveznost bi veljala, kadar institucija ne izpolnjujejo zahtev glede solventnosti iz Direktive CRD ali morebitnih prihodnjih zahtev v zvezi z likvidnostjo. Ta načrt naj bi se v večini primerov opiral na krizne ukrepe iz načrta sanacije podjetja in jih izvajal.

Posebno upravljanje

Poleg razširjenih nadzornih pooblastil v okviru Direktive CRD bi lahko bili nadzorni organi pooblaščeni, da za omejeno obdobje do enega leta imenujejo posebnega upravitelja, ki bi prevzel upravljanje institucije, ki ne izpolnjuje zahtev Direktive CRD in ki ali ni predložila verodostojnega načrta iz prejšnjega odstavka ali pa ga ne izpolnjuje učinkovito, oziroma bi pomagal obstoječemu vodstvu takšne institucije. Posebni upravitelj bi izvajal vsa pooblastila vodstva, njegova glavna naloga pa bi bila ponovna vzpostavitev stabilnosti institucije. Pravice delničarjev bi sicer ostale nedotaknjene, posebni upravitelj pa bi moral dobiti dovoljenje delničarjev za vsak ukrep, za katerega bi tudi direktorji morali dobiti soglasje. Odločitev o imenovanju posebnega upravitelja ne bi smela pomeniti državnega jamstva, nadzorni organi pa ne bi smeli biti odgovorni za dejanja posebnega upravitelja. Glede obsega odgovornosti posebnega upravitelja je potrebna nadaljnja analiza.

3.5. Reševanje

Splošno pravilo bi moralo biti, da se nesolventne kreditne institucije likvidirajo po običajnem postopku zaradi nesolventnosti. Za razliko od drugih gospodarskih sektorjev pa v finančnem sektorju nesolventne finančne institucije, zlasti sistemsko pomembne, navadno niso bile predmet postopka zaradi nesolventnosti. Komisija bo preučila, kakšna reforma zakonodaje o nesolventnosti bank je potrebna za zagotovitev, da se lahko nesolventne banke likvidirajo – kot drugi korak –, kot je opisano v oddelku 5, pri čemer je končni cilj zagotovitev, da je likvidacija realistična možnost.

Vendar banke ali investicijske družbe ne bo vedno mogoče likvidirati po običajnem postopku zaradi nesolvetnosti. Včasih bo zaradi javnega interesa, in sicer zaradi finančne stabilnosti, potrebno urejeno razpuščanje v okviru reševanja, da se čim bolj zmanjša tveganje širjenja negativnih vplivov, zagotovi nadaljevanje bistvenih gospodarskih funkcij, maksimira vrednost preostalih sredstev in olajša njihova vrnitev v produktivno uporabo v zasebnem sektorju[19].

Ukrepi, namenjeni ohranitvi podjetja in nadaljevanju njegovega rednega poslovanja, kot je odpis dolga ali njegovo preoblikovanje v lastniški kapital[20], se lahko uporabijo le v skrajnem primeru in kadar je to ustrezno utemeljeno. To bi prispevalo k spodbujanju tržne discipline.

Komisija meni, da bo ta okvir za reševanje skupaj s preventivnimi pooblastili, namenjenimi poenostavitvi pravnih in poslovnih struktur v primerih, ko reševanje družbe ne bi bilo možno, zagotovil, da lahko organi za reševanje obvladujejo nesolventnost vseh institucij, zajetih v okvir, ne glede na njihovo velikost in medsebojne povezave, ne da bi bila ogrožena finančna stabilnost.

Reševanje in nesolventnost

[pic]

Okvir za reševanje bo moral biti sestavljen iz instrumentov za reševanje, ki zajemajo kombinacijo pooblastil za reševanje. Okvir bo določal instrumente in pooblastila ter pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, preden se lahko instrumenti in pooblastila uporabijo in izvajajo.

Instrumenti za reševanje vključujejo instrument prodaje poslov, ki bo organom omogočil prodajo kreditne institucije ali njenih poslovnih področij enemu ali več kupcem brez soglasja delničarjev;[21] instrument premostitvene banke, ki bi organom omogočil, da vsa ali nekatera poslovna področja nesolventne kreditne institucije (vključno z vlogami ali hipotekami) prenesejo na začasno premostitveno banko;[22] instrument ločevanja sredstev, da bodo lahko organi neuspešna ali slaba sredstva prenesli na ločen namenski subjekt („slabo banko“) in „očistili“ bilanco stanja banke v težavah; in instrument odpisa dolga, ki je podrobneje predstavljen v oddelku 3.6. Pooblastila za reševanje so različna pravna pooblastila, ki jih organi uveljavljajo v različnih kombinacijah pri uporabi instrumentov za reševanje. K njim spadajo glavna pooblastila za prenos delnic, sredstev, pravic ali obveznosti nesolventne banke na drugi subjekt, kot je druga finančna institucija ali premostitvena banka, pooblastilo za odpis ali razveljavitev delnic ali odpis ali preoblikovanje dolga nesolventne banke; pooblastilo za zamenjavo višjega vodstva in pooblastilo za uvedbo začasnega moratorija za poravnavo terjatev. Poleg tega bodo morda potrebna tudi dodatna pooblastila, vključno s pooblastilom, da se od drugih delov skupine zahteva nadaljevanje bistvenih storitev.

Uporaba teh instrumentov in pooblastil lahko posega v pravice delničarjev in, v večini primerov, upnikov. Skladno s tem bi okvir po potrebi vključeval varovala in mehanizme za nadomestila. Vodilno načelo za nadomestila, o katerem razmišlja Komisija, je, da prizadeti delničarji ne bi smeli utrpeti večje škode, kot bi jo, če bi prišlo do prenehanja institucije v okviru veljavne ureditve za primer nesolventnosti[23].

Poleg tega bo okvir vključeval tudi varovala za nasprotne stranke in tržne ureditve, ki bi jih lahko prizadel prenos lastništva, sredstev ali obveznosti, skupaj z določbami o sodnem nadzoru, da bi se zagotovile ustrezne pravice prizadetih strank do oporekanja ukrepom organov in zahtevanja finančne odškodnine. Po mnenju Komisije bi moral okvir vključevati tudi določbo o začasnem odvzemu pravic do realizacije neto izravnave, kadar organi prenesejo zadevne pogodbe kot del reševalnega ukrepa, in se bo o podrobnostih takšne določbe posvetovala s strokovnjaki. Morda bo potrebna še nadaljnja preučitev izvajanja pravic do realizacije izravnave v zvezi z zgodnjimi intervencijskimi ukrepi.

Predlaga se, da okvir ne bi smel strogo predpisovati pravnih sredstev, s katerimi se izvajajo pristojnosti. V državah članicah trenutno obstajajo številni modeli, vključno z upravljanjem, stečajem in preprostim izvajanjem izvršilnih pooblastil. Uvedba enotnega modela se za učinkovito sodelovanje na tej stopnji ne zdi potrebna.

Ti instrumenti in pooblastila se morajo uporabljati in izvajati na način, ki je skladen z določbami pogodbe EU in zlasti z okvirom državnih pomoči, kadar je to potrebno.

3.6. Odpis dolga

Izziv reševanja velikih kompleksnih finančnih institucij je glavna tema trenutnih mednarodnih razprav. Načrtovalci politike priznavajo, da v določenih okoliščinah drugi reševalni instrumenti, ki so opisani zgoraj, morda ne zadoščajo za rešitev velike kompleksne finančne institucije na način, ki ščiti finančno stabilnost. Na primer v sistemski krizi tradicionalni postopki reševanja organom morda ne omogočajo, da ohranijo sistemsko pomembne dejavnosti velike poslovne banke, kot so njeni plačilni sistemi in posojilna dejavnost. Take banke so lahko prevelike, da bi jih bilo v obstoječih razmerah mogoče prodati drugim bankam brez podpore vlade ali znatnega protikonkurenčnega učinka, medtem ko v primeru razpuščanja dejavnosti obstoječi ali novi subjekti na trgu ne bi mogli enostavno nadomestiti njihove tržne funkcije. Zato Komisija razmišlja o dodatnih mehanizmih, ki bi bili zasnovani tako, da bi instituciji omogočili nadaljevanje rednega poslovanja, da bi se omogočila reorganizacija ali po potrebi ustrezno razpuščanje določenih dejavnosti ter tako minimiziralo tveganje širjenja negativnih vplivov.

Eden od takih mehanizmov, o katerih se razmišlja, je odpis celotnega lastniškega kapitala in pretvorba dolga, ki ga ima institucija v težavah, v lastniški kapital, da bi se popravil njen kapitalski položaj ter (začasno ali trajno) omogočilo nadaljevanje rednega poslovanja. Obstajajo pa pomembna pravna in politična vprašanja. Mednje spadajo:

- ali naj mehanizem temelji na zakonskih pooblastilih organov za odpis ali pretvorbo dolga v določenih pogojih ali na obveznih pogodbenih pogojih za odpis ali pretvorbo, ki bi jih bilo treba vključiti v delež dolga, ki ga izdajo finančne institucije v okviru tega okvira za obvladovanje krize;

- če so pooblastila zakonsko določena, kategorije dolga, ki jih je treba zajeti (na primer pojavljajo se težka pravna in politična vprašanja glede obveznosti do dobaviteljev, izvedenih finančnih instrumentov, bančnih vlog podjetij, zavarovanega dolga, obveznosti znotraj skupine[24]), in učinek, ki bi ga imel obseg uporabe na razvrščanje dolga[25];

- učinek stroškov financiranja, tveganje, da bi financiranje postalo kratkoročni ali zavarovani dolg, potreba po ureditvi strani obveznosti v bilanci stanja in možna potreba po spremembi razvrščanja nekaterih upnikov;

- zahtevnost uporabe tega instrumenta za čezmejno skupino ter potreba po zagotovitvi priznavanja kakršnega koli odpisa ali pretvorbe s strani tujih sodišč, kadar je dolg knjižen v državi, ki ni pod jurisdikcijo EU, ali zanj velja zakonodaja te države.

Komisija ugotavlja, da se trenutno razmišlja o številnih pobudah s podobnimi cilji, tj. izboljšati pokrivanje izgub s pretvorbo dolga v lastniški kapital ali odpisom dolga preden banka preneha poslovati. Mednje spada zahteva, predlagana v posvetovalnem dokumentu Baselskega odbora z dne 19. avgusta, v skladu s katero naj bi bilo v primeru ekonomske nedonosnosti ali javne intervencije mogoče celoten podrejeni dolžniški kapital pretvoriti v lastniški kapital. Komisija se bo nadalje posvetovala o sprejetju vseh morebitnih novih predpisov o varnostnem konvertibilnem kapitalu in bo zagotovila, da bo z njimi skladen vsak nov predlog glede odpisa dolga kot instrumenta za reševanje.

Kljub tehničnim izzivom, ki jih predstavlja zasnova mehanizma za odpis dolga, Komisija meni, da ta ponuja dodaten reševalni instrument, ki bi znatno povečal sposobnost organov za reševanje velikih kompleksnih finančnih institucij. Če ne bodo sprejeti učinkoviti mehanizmi za obvladovanje nesolventnosti takih institucij brez sistemskih motenj, bi moral dobiti večji pomen vsaj argument, da je treba kot alternativo boljšemu pokrivanju izgub poleg strukturnih ukrepov, namenjenih zagotavljanju rešljivosti, sprejeti tudi dodatne zahteve glede skrbnega in varnega poslovanja.

4. USKLAJEVANJE ČEZMEJNEGA OBLVADOVANJA KRIZE

4.1. Usklajeno reševanje bančnih skupin EU

Ukrepi iz oddelka 2 bodo zagotovili, da bodo organom za reševanje na voljo isti instrumenti in pooblastila. Tako bo omogočeno usklajeno ukrepanje v primeru nesolventnosti čezmejne skupine, vendar se zdijo potrebni še dodatni ukrepi za spodbujanje sodelovanja in preprečevanje neusklajenih nacionalnih odzivov.

Načeloma bi celosten okvir za reševanje čezmejnih subjektov z enim samim evropskim organom zagotovil hiter, odločen in pošten postopek reševanja za evropske finančne skupine ter bolje odražal vseevropsko naravo bančnih trgov. Vendar Komisija priznava, da bi bilo težko vzpostaviti celosten evropski model reševanja za čezmejne bančne skupine, dokler zanje na bosta obstajala usklajena ureditev za primer nesolventnosti in enoten evropski nadzorni organ. Komisija meni, da bi moral evropski pristop k reševanju odsevati širši pristop k ureditvam nadzora.

Zato Komisija kot prvi korak zagovarja usklajen okvir na podlagi usklajenih instrumentov za reševanje ter zahtevo za organe, da se pri reševanju pridruženih subjektov posvetujejo in sodelujejo. V zvezi s tem razmišlja Komisija o dveh glavnih reformah.

Prvič, okrog obstoječih nadzornih kolegijev bi se z vključitvijo organov za reševanje za skupinske subjekte vzpostavili reševalni kolegiji. Reševalnim kolegijem bi predsedoval organ za reševanje, pristojen za starševsko kreditno institucijo EU (organ za reševanje na ravni skupine), odgovorni pa bi bili za krizno načrtovanje in pripravo načrtov reševanja, ki bi po potrebi vključevali načela za delitev bremena. V primeru krize bi reševalni kolegij zagotovil forum za izmenjavo informacij in usklajevanje ukrepov reševanja.

Drugič, organi za reševanje na ravni skupine bi bili v primerih nesolventnosti skupine pristojni, da odločijo, ali je sistem reševanja skupine ustrezen. Do sprejetja navedene odločitve, ki bi se moralo zgoditi hitro, nacionalni organi ne bi smeli sprejemati nacionalnih ukrepov, ki bi lahko vplivali na učinkovitost sistema reševanja skupine. Organ za reševanje na ravni skupine bi lahko v sodelovanju z drugimi organi v reševalnem kolegiju odločil, da je glede na strukturo in organizacijo skupine ustreznejše reševanje posameznih subjektov v tej skupini, in v takem primeru bi posamezni nacionalni organi sprejeli neodvisne odločitve. Sistem reševanja skupine bi temeljil na načrtu reševanja skupine, ki bi ga vnaprej pripravili ustrezni organi, izvedli pa bi ga nacionalni organi s pomočjo instrumentov in pooblastil za reševanje iz novega okvira.

Vzpostavitev sistema reševanja skupine v ustreznih primerih bi morala omogočiti usklajeno reševanje, ki bi najverjetneje zagotovilo najboljši rezultat za skupino. Ker pa se pooblastila za reševanje uporabljajo za posamezne pravne osebe in bi pristojnost ostala nacionalna, sistem reševanja skupine ne bi bil zavezujoč. Nacionalni organi, ki se ne bi strinjali s sistemom, bi imeli možnost sprejeti neodvisne ukrepe, kadar bi se jim to zdelo potrebno zaradi nacionalne finančne stabilnosti, vendar bi morali pri tem upoštevati učinek navedenih ukrepov na finančno stabilnost drugih držav članic, reševalnemu kolegiju navesti razloge za svojo odločitev in, kadar bi bilo to časovno izvedljivo, pred sprejetjem posameznega ukrepa o navedenih razlogih razpravljati z drugimi člani kolegija.

S tem okvirom bi se doseglo ustrezno ravnovesje med usklajevanjem nacionalnih ukrepov, ki je potrebno za skladno obravnavanje nesolventne skupine, ter dokazano potrebo po hitrem in odločnem ukrepanju organov, kadar razmere tako zahtevajo.

4.2. Okvir za usklajevanje s tretjimi državami

Učinkovito reševanje mednarodno dejavnih skupin zahteva najmanj vzajemno priznavanje in izvrševanje ukrepov, ki so jih sprejeli organi za reševanje v zadevnih jurisdikcijah. Sklepanje mednarodnih sporazumov, ki so za to potrebni, bo lažje, če bodo ureditve reševanja temeljile na skupnih načelih in pristopih, zato Komisija močno podpira prizadevanja FSB in skupine G20 na tem področju. Komisija podpira tudi razvoj trdnih posebnih sporazumov o sodelovanju med nacionalnimi organi, ki so pristojni za obvladovanje nesolventnosti svetovnih družb, da bi se zagotovilo učinkovito načrtovanje, sprejemanje odločitev in usklajevanje v zvezi z mednarodnimi skupinami.

4.3. Vloga evropskih nazornih organov pri obvladovanju krize

Okvir, predstavljen v tem sporočilu, je popolnoma v skladu s pred kratkim dogovorjenimi uredbami o vzpostavitvi evropskih nadzornih organov. Na podlagi pogajanj v Evropskem parlamentu in Svetu so te uredbe razširile vlogo evropskih nadzornih organov na številna področja, vključno s področjem obvladovanja krize ter pripravljalnih in preventivnih ukrepov. Zlasti EBA bi lahko (v sodelovanju z ESMA, kadar je to primerno) v okviru omejitev, določenih z zakonodajo EU, prevzel nadzor in posebne naloge v zvezi z vidiki delov okvira, ki so povezani s pripravo, preventivo, zgodnjim posredovanjem in usklajevanjem, vključno s pooblastili za preučevanje kršitev zakonodaje EU ter posredovanjem in odločanjem v izrednih razmerah[26]. Poleg tega bi imel EBA ključno vlogo v čezmejnem usklajevanju na podlagi okvira, saj je opazovalec v reševalnih kolegijih ter pomembno prispeva k in sodeluje pri razvoju in usklajevanju načrtov sanacije in reševanja[27]. Na področjih, kjer se uporabljajo pooblastila evropskega nadzornega organa v zvezi s posredovanjem in odločanjem v izrednih razmerah, bi veljala tudi fiskalna varovala[28], ki bi zagotovila, da odločitve evropskega nadzornega organa nikakor ne vplivajo na fiskalne odgovornosti držav članic.

Kadar lahko pri reševanju poleg nadzornih sodelujejo tudi drugi organi, bo Komisija skrbno preučila, kje bi lahko EBA najbolje podprl postopek. EBA bi imel lahko na primer koristno vlogo usklajevalnega organa na ravni EU na zelo podoben način, kot podpirajo nadzorni organi ukrepe organov za reševanje na nacionalni ravni. Pri tem pa se ne sme pozabiti na tveganje navzkrižja interesov: eden od razlogov za to, da so v številih jurisdikcijah nadzorni organi ločeni od organov za reševanje, je zmanjšanje spodbud za regulativno popuščanje.

5. FINANCIRANJE REŠEVANJA

Stroške reševanja bi morali v prvi vrsti nositi delničarji in upniki, kar pa v večini primerov ne bi zadoščalo. Da bi bilo reševanje verodostojna možnost, je treba sprejeti ustrezno finančno ureditev. Kot je bilo napovedano v sporočilu Komisije z dne 26. maja, namerava Komisija predlagati vzpostavitev nacionalnih skladov za podporo reševanju bank.

Komisija meni, da je potreben usklajen pristop na ravni EU, da bi se zagotovila jasna povezava med mehanizmi financiranja in novim okvirom za reševanje. Verodostojna ureditev financiranja reševanja bi morala prispevati h krepitvi finančne stabilnosti in privesti do prožnejšega sistema. Z odpravo vseh možnih razlik in izkrivljanj bi skupni pristop izboljšal tudi možnosti za učinkovito čezmejno sodelovanje. Po mnenju Komisije bi sistem vnaprej financiranih reševalnih skladov dolgoročno zmanjšal stroške za celotno družbo.

Poleg tega Komisija meni, da bi lahko skupni pristop k financiranju iz zasebnega sektorja olajšal dogovor glede ustrezne delitve bremena pri stroških reševanja, kar bo pomembno za učinkovito reševanje čezmejnih subjektov.

5.1. Uporaba reševalnih skladov

Obstoj reševalnih skladov bo zagotovil, da je reševanje verodostojna možnost. Zaskrbljenost zaradi možnega povečanja moralnega tveganja, povezanega z obstojem reševalnih skladov, se bo zmanjšala, če bo uporaba skladov omejena na zagotavljanje finančne podpore instrumentom za reševanje, na primer s financiranjem začasne premostitvene banke ali jamčenjem njenih obveznosti, da bi se preprečil odvzem kredita.

Kadar je cilj ukrepov reševanja (kot je odpis dolga) omogočiti nadaljnje delovanje subjekta v težavah, morajo vsako zagotovitev začasnega financiranja spremljati ustrezni ukrepi za prestrukturiranje subjekta, odpoklic odgovornega vodstva, odpis nezavarovanih upnikov in zmanjšanje vrednosti ali odpis terjatev obstoječih delničarjev.

Vsaka določba o finančni pomoči reševanju (vključno s kapitalom, likvidnostjo, jamstvi ali drugimi ukrepi) mora biti v skladu s Pogodbo EU in zlasti z okvirom državnih pomoči, kadar se uporabijo državna sredstva[29] ter kadar se gospodarskemu subjektu, ki še naprej posluje na trgu, da prednost, ki bi lahko izkrivila konkurenco in vplivala na trgovino znotraj EU, četudi na omejen način.

5.2. Reševalni skladi in sistemi zajamčenih vlog

Reševalni skladi in sistemi zajamčenih vlog ne služijo istemu namenu. Kljub temu pa lahko v nekaterih državah članicah sistemi zajamčenih vlog že zagotavljajo določene oblike financiranja reševanja. Komisija je julija predlagala[30], da bi se lahko predhodna sredstva sistemov zajamčenih vlog uporabila za ukrepe reševanja bank, ki vključujejo prenos vlog na drug subjekt (na primer prodaja ali združitev z drugim subjektom v zasebnem sektorju ali premostitvena banka), pod pogojem, da znesek uporabljenih sredstev sistemov zajamčenih vlog ne bi presegel zneska, ki bi bil potreben za izplačila vlagateljem.

Uvedba novega okvira za obvladovanje krize lahko razširi potrebo po financiranju, ki bo presegla ukrepe, namenjene ohranjanju zajamčenih vlog. Stroške takih nadaljnjih ukrepov bi lahko nosil reševalni sklad. Poleg tega bi sistem financiranja reševanja, ki se financira samo na podlagi zavarovanih vlog, neupravičeno kaznoval manjše in bolj specializirane institucije, ki sprejemajo vloge, v korist večjih splošnih bank, ki imajo bolj raznoliko bilančno strukturo in so verjetno sistemsko pomembnejše. Vseeno pa se bodo možne sinergije med sistemi zajamčenih vlog in reševalnimi skladi nadalje preučevale.

5.3. Oblika reševalnih skladov

Čeprav Komisija meni, da ni treba predpisati vsakega vidika urejanja delovanja skladov, bi bilo po njenem mnenju treba uskladiti naslednje elemente:

- banke, ki spadajo v okvir za obvladovanje krize, bi morale prispevati v predhodna sredstva , ki bi bila podprta z ureditvijo naknadnega financiranja, s čimer bi se zagotovilo, da je financiranje na voljo ne glede na velikost nesolventne banke in da se stroški, ki presegajo zmogljivost sklada, naknadno izterjajo od bančnega sektorja;

- zahteve za prispevanje v sklade bi morale odražati razdelitev pristojnosti za nadzor in obvladovanje krize. Kot v primeru sistemov zajamčenih vlog bi vsak reševalni sklad prejel prispevke institucij, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti v isti državi članici, prispevek pa bi kril njihove podružnice s sedežem v drugih državah članicah;

- osnovo za prispevke bo treba skrbno preučiti. Čeprav Komisija načeloma meni, da je popolna uskladitev, ki temelji predvsem na obveznostih, najprimernejši približek za stroške reševanja, se lahko na tej stopnji preučijo tudi druge možnosti, dokler se pozneje osnova za prispevke ne bi uskladila. Če struktura finančnega sistema, širše fiskalno ozadje ali možni stroški reševanja to upravičujejo, se lahko državam članicam da na voljo možnost, da se odločijo za drugo osnovo za prispevke, pod pogojem, da to ne bi povzročilo izkrivljanj na notranjem trgu. Komisija bo preučila stroške in prednosti vsakega pristopa ter pozorno prisluhnila mnenjem različnih zainteresiranih strani.

Čeprav se na prvi stopnji zdi primerno prizadevati si za omrežje nacionalnih reševalnih skladov, Komisija meni, da bi enotni sklad EU bolje služil namenu učinkovite ureditve reševanja na ravni EU. Tak sklad bi zahteval usklajeno osnovo za prispevke.

5.4. Obseg skladov

Komisija priznava potrebo po kalibraciji obsega usklajenih nacionalnih skladov glede na breme, ki ga predstavljajo druge reforme v finančnem sektorju. Sklade bi bilo treba uvesti postopno in prispevke prvotno zaračunavati na nižji ravni ter jih povečati, ko si bo gospodarstvo opomoglo.

Da bi določila ciljni obseg skladov, bo Komisija v svoji oceni učinka posebno pozornost namenila stroškom nedavnih ukrepov reševanja ter upoštevala, da bi moral biti obseg sklada odvisen tudi od učinka reform, kot so povečane kapitalske zahteve in izboljšave v zmožnost kapitala za pokritje izgub, ter uspešnosti drugih blažilnikov (na primer sistemov zajamčenih vlog), ki lahko zmanjšajo tako verjetnost kot tudi učinek propada banke. Ker se del odhodkov reševalnega sklada lahko povrne (na primer ob prodaji premostitvene banke), se tako lahko še dodatno zmanjša ciljni obseg. Poleg tega bo mogoče zneske v skladih prilagoditi glede na aktualne izkušnje, da bi natančneje odražali pričakovane potrebe po financiranju.

6. NASLEDNJI KORAKI IN DELO V PRIHODNOSTI

6.1. Naslednji koraki: okvir za usklajevanje (2011)

Komisija trenutno pripravlja okvir za obvladovanje krize in oceno učinka, ki bo osnova za njegov razvoj ter bo spremljala uradni predlog, predviden za pomlad 2011. Pred sprejetjem predloga se bo Komisija decembra 2010 posvetovala o tehničnih podrobnostih njegovih morebitnih določb. Ta okvir bo zajemal področja politike, predstavljena v tem sporočilu: uskladitev instrumentov, usklajevanje nacionalnih ukrepov in ureditev financiranja.

Nacionalno pravo o nesolventnosti se bo za namene tega okvira spreminjalo le v obsegu, ki je potreben za podporo zgoraj navedenih ukrepov. To bo lahko vključevalo spremembe, potrebne za zagotovitev ustrezne zaščite za upnike in delničarje subjekta prevzemnika pri prenosu sredstev med subjekti ene skupine (oddelek 3.3), ter za dajanje prednosti vlagatelju, če je to zaželeno v zvezi z zakonskim pooblastilom za odpis dolga.

6.2. Delo v prihodnosti

Okvir za nesolventnost (srednjeročen)

Komisija bo preučila potrebo po nadaljnji uskladitvi ureditev na področju nesolventnosti bank z možnim ciljem reševanja in likvidacije bank na podlagi istih postopkovnih in vsebinskih pravil glede nesolventnosti. To vključuje:

Zaželenost upravnega postopka za likvidacijo bank, ki bi omogočil hitrejšo in pravilnejšo likvidacijo kot standardni sodni postopek. Uskladitev ključnih načel prava o nesolventnosti bank, vključno s prednostno razvrstitvijo in pravili o vračilnih ukrepih.

Komisija bo do konca leta 2012 objavila poročilo o nadaljnji uskladitvi prava o nesolventnosti.

Celosten okvir (dolgoročen)

Vzporedno s pregledom uredbe o EBA, predvidenim za leto 2014, bo Komisija ocenila, kako bi bilo mogoče najbolje doseči bolj celosten okvir za reševanje čezmejnih skupin. To bi lahko vključevalo organ EU; vendar bi bila poslovna sposobnost takega organa odvisna od vzpostavitve ureditve reševanja in nesolventnosti na ravni EU ter reševalnega sklada EU, ki bi se financiral na usklajeni osnovi.

7. Sklepna ugotovitev

Prihodnji ukrepi politike, predstavljeni v tem sporočilu, bi znatno okrepili odpornost finančnega sistema, saj bi zagotovili, da so podjetja in organi bolje pripravljeni na težave in jih lahko že na samem začetku lažje odpravijo. Komisija bo izvajala te ukrepe v skladu s priloženim delovnim programom, tako bodo imeli organi v Evropi na voljo potrebne instrumente in finančna sredstva za učinkovito posredovanje ter ustrezno obvladovanje propada banke ali investicijske družbe, ki bo zmanjšalo sistemski učinek ter končne stroške za javne finance in davkoplačevalce.

Prihodnji ukrepi politike

Cilji | Predlagani ukrepi | Časovni okvir |

Okvir za usklajevanje |

Zagotoviti, da imajo vse države članice učinkovito ureditev obvladovanja krize za banke in določene investicijske družbe, z zadostnimi in usklajenimi pooblastili za zgodnje posredovanje in reševanje | Predlog direktive o obvladovanju krize, ki bo vključevala: – razširjena nadzorna pooblastila – zahteve za ustrezno načrtovanje, vključno z načrti sanacije in reševanja – usklajene instrumente za reševanje | pomlad 2011 |

Zagotoviti učinkovito sodelovanje in usklajevanje med organi v primeru nesolventnosti čezmejne družbe | Predlog direktive o obvladovanju krize, ki bo vključevala čezmejni okvir za usklajevanje | pomlad 2011 |

Zagotovitev, da je na voljo financiranje iz zasebnega sektorja za podporo ukrepom obvladovanja krize | Predlog direktive o upravljanju krize, ki bo vključevala določbo o vzpostavitvi nacionalnih reševalnih skladov | pomlad 2011 |

Preučitev, kateri ukrepi obvladovanja krize so potrebni za druge finančne institucije | Poročilo Svetu in Evropskemu parlamentu | konec leta 2011 |

Nesolventnost |

Preučitev, kakšna reforma ureditev na področju nesolventnosti bank je potrebna na ravni EU, da bi bila likvidacija realistična možnost za nesolventne banke, ter obravnavanje obstoječih pomanjkljivosti v postopkih zaradi nesolventnosti čezmejnih bančnih skupin | Poročilo Svetu in Evropskemu parlamentu, skupaj z zakonodajnim predlogom, če bo to potrebno | konec leta 2012 |

Celostno reševanje za čezmejne bančne skupine |

Preučitev, kako bi bilo najbolje vzpostaviti okvir za celostno reševanje čezmejnih bančnih skupin, vključno z vključitvijo organa EU v reševanje | Preučiti vzporedno s pregledom uredbe o EBA | 2014 |

Preučitev potrebe po reševalnem skladu EU, ki bi dopolnjeval celostni pristop k reševanju čezmejnih bančnih skupin | Preučiti vzporedno s pregledom uredbe o EBA | 2014 |

[1] Informacije služb Komisije in informacije, ki so jih posredovale države članice prek Ekonomsko-finančnega odbora, do decembra 2009.

[2] Evropska komisija je zato zahtevala, kjer je to ustrezno, delitev bremena in ukrepe za omejitev takšnega izkrivljanja konkurence v skladu z določbami Pogodbe o EU.

[3] COM(2009) 561.

[4] Informacije o tej konferenci, vključno s predstavitvami in dokumenti, so objavljene na spletni strani Komisije: http://ec.europa.eu/internal_market/bank/crisis_management/index_en.htm#conference.

[5] COM(2010) 254.

[6] Besedili obeh prejšnjih sporočil Komisije sta na voljo na: http://ec.europa.eu/internal_market/bank/crisis_management/index_en.htm.

[7] Evropski parlament, A7-0000/2010, Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, poročevalka: Elisa Ferreira.

[8] Zamisli v tem dokumentu so v skladu s priporočili, ki jih pripravlja FSB.

[9] Zakon o reformi Wall Streeta in varstvu potrošnikov (Pub.L. 111-203, H.R. 4173).

[10] Cilj politike Komisije je zajeti vse tiste investicijske družbe, katerih propad lahko povzroči sistemsko nestabilnost, poleg tega pa Komisija preučuje, kako bi bilo mogoče opredeliti to kategorijo.

[11] To pomeni, da upniki niso ne v boljšem ne v slabšem položaju, kot bi bili, če bi banka prenehala delovati.

[12] Direktivi 2006/48/ES in 2006/49/ES.

[13] Preučiti bo treba obravnavo takšnega prenosa po veljavni davčni ureditvi. Ločeno bo treba preučiti tudi računovodsko obravnavo.

[14] Za razkritje zaupnih informacij s strani nadzornih in drugih organov bi veljale normalne omejitve.

[15] Glej oddelek 4.1.

[16] Konsolidacijski nadzornik v smislu Direktive 2006/48/EC bi bil odgovoren za odločanje o morebitnih potrebnih spremembah na skupinski ravni.

[17] Člen 136 Direktive 2006/48/ES. Ta pooblastila veljajo za investicijske družbe na podlagi člena 37 Direktive 2006/49/ES.

[18] Bilančna nesolvetnost je na splošno prag za uvedbo običajnega postopka zaradi nesolventnosti.

[19] Tako pri običajni likvidaciji kot pri urejenem razpuščanju podjetje preneha v celoti ali delno in se zato obravnava kot podjetje, ki je prenehalo delovati.

[20] Glej oddelek 3.6.

[21] Prodaja institucij ali njihovih poslovnih področij bi morala – kolikor je to mogoče v danih okoliščinah – potekati na odprt, pregleden in nediskriminatoren način To je najboljši način za zagotovitev, da se plača poštena tržna cena in da pridobitelj ne dobi državne pomoči. Vendar Komisija priznava, da se bo morala zaradi ohranitve finančne stabilnosti v nekaterih primerih prodaja izvesti v zelo kratkem času. V takšnih primerih običajni postopek javnega razpisa ne bo možen, vseeno pa bo treba v čim večji meri spoštovati zahteve glede preglednosti, odprtosti in nediskrimacije.

[22] Namen premostitvene banke je olajšati stalen dostop do zavarovanih vlog ali ohraniti bistvene bančne storitve v določenem omejenem obdobju z namenom prodaje zasebnemu sektorju po stabilizaciji tržnih pogojev.

[23] To načelo se trenutno uporablja v številnih jurisdikcijah.

[24] Pozornost je treba nameniti zasnovi instrumenta, da ne bi postavljal v podrejeni položaj določenih kategorij vlagateljev, kot so mali vlagatelji in MSP.

[25] Komisija meni da bi se načeloma vsak odpis dolga moral izvesti na način, ki upošteva razvrstitev upnikov v primeru nesolventnosti.

[26] Členi 9, 10 in 11 kompromisnih besedil uredb o evropskih nadzornih organih, glede katerih sta se dogovorila Svet in Evropski parlament.

[27] Člen 12c ff. kompromisnih besedil uredbe o EBA, glede katerih sta se dogovorila Svet in Evropski parlament.

[28] Člen 23 kompromisnih besedil uredb o evropskih nadzornih organih, glede katerih sta se dogovorila Svet in Evropski parlament.

[29] O uporabi državnih sredstev se običajno govori, kadar sredstva izhajajo iz prispevkov, ki so po nacionalni zakonodaji obvezni, ter so pod nadzorom in se razdeljujejo v skladu z navedeno zakonodajo, čeprav z njimi upravljajo institucije, ki so ločene od države (glej na primer zadevo 173/73 Italija proti Komisiji [1974] Recueil 709, odstavek16).

[30] COM(2010) 368.