52009DC0415

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 3.8.2009

COM(2009) 415 konč.

POROČILO KOMISIJE o izvajanju Direktive 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, v letih 2005–2006

(Prvo poročilo Komisije o izvajanju pravil o delovnem času na področju cestnega prometa) {SEC(2009)1099}

POROČILO KOMISIJE o izvajanju Direktive 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, v letih 2005–2006

(Prvo poročilo Komisije o izvajanju pravil o delovnem času na področju cestnega prometa)

1. UVOD

To poročilo obravnava izvajanje Direktive 2002/15/ES[1] o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, v državah članicah.

Direktiva opredeljuje določbe za delovni čas, odmore in nočno delo. Njeni cilji so izboljšanje varnosti v cestnem prometu, preprečevanje izkrivljanja konkurence ter zagotavljanje varnosti in zdravja voznega osebja. Ta direktiva tako dopolnjuje določbe Uredbe (ES) št. 561/2006 o voznem času in času počitka, ki neposredno vplivajo na varnost v cestnem prometu in konkurenco, ker določajo najdaljši dovoljeni čas vožnje.

Kljub določbi člena 13 Direktive, ki obvezuje države članice, da do 30. septembra 2007 predložijo svoja poročila za leti 2005 in 2006, je Komisija v predpisanem roku prejela samo dve nacionalni poročili. Komisija je zato sprožila postopke za ugotavljanje kršitev za neizpolnjevanje zadevnih obveznosti proti večini držav članic. Eden od razlogov za to nezadovoljivo stanje je, da je imelo mnogo držav članic precejšnjo zamudo z uradnimi obvestili o prenosu Direktive v nacionalno zakonodajo. Čeprav so zdaj vse države članice prenesle Direktivo, je treba omeniti, da je v predpisanem roku zelo malo držav članic poslalo uradno obvestilo o dokončnem prenosu.

Vse države članice, ki so predložile poročila, so uporabile standardni obrazec za poročanje, uveden z Odločbo Komisije z dne 22. septembra 2008[2] o oblikovanju standardnega obrazca za poročanje. Poročila so bila povečini popolna in enotna, manjkala pa je informacija o točnem številu preverjanj v zvezi z Direktivo 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, in o ugotovljenih kršitvah. Ta pomembna informacija bi morala biti na voljo, da bi se lahko ocenila učinkovitost nacionalnih izvedbenih ukrepov.

Bolgariji in Romuniji, ki sta postali državi članici Evropske unije šele 1. januarja 2007, torej po preteku roka za poročanje, ni bilo treba predložiti nacionalnih poročil, zato nista bili upoštevani.

2. DIREKTIVA 2002/15/ES

2.1. Splošne informacije

Direktiva 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, dopolnjuje Uredbo (ES) št. 561/2006 o voznem času in času počitka, ki ureja večino delovnih dejavnosti poklicnih voznikov, in sicer prevoz blaga in potniška vozila. Ta uredba velja za vse poklicne voznike, ki se ukvarjajo s prevozom blaga ali potnikov, ne glede na vrsto. Ko je z uvedbo digitalnega tahografa točno zapisovanje voznega časa, časa počitka, časa drugega dela in pripravljenosti postalo obvezno za vsa vozila, registrirana po 1. maju 2006, se je precej izboljšalo izvrševanje socialnih predpisov. Direktiva je lex specialis k Direktivi 2003/88/ES[3] o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Osnovna direktiva o delovnem času) in krije poleg časa vožnje in časa počitka tudi druge vidike delovnega časa v cestnem prometu. Podobno kot Osnovna direktiva o delovnem času velja samo za delavce, ne pa za samozaposlene. Vendar določba predvideva, da se od 23. marca 2009 pod določenimi pogoji področje uporabe te sektorske direktive o delovnem času razširi tudi na samozaposlene voznike.

V Direktivi 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, so med drugim opredeljeni izrazi „delovni čas“, „čas pripravljenosti“ in „nočno delo“. Poleg tega določa najdaljši tedenski delovni čas in najkrajše odmore.

Povprečni tedenski delovni čas ne sme presegati 48 ur, najdaljši tedenski delovni čas pa pristojni organi lahko podaljšajo na 60 ur, če se v štirih mesecih ne preseže povprečje 48 ur na teden.

Države članice zagotovijo, da voznemu osebju ni treba delati več kot šest ur zaporedoma brez odmora. Odmori trajajo najmanj 30 ali 45 minut, odvisno od skupnega trajanja dnevnega delovnega časa in se lahko razdelijo na obdobja po najmanj 15 minut.

Pri opravljanju nočnega dela dnevni delovni čas ne sme presegati deset ur v vsakem 24-urnem obdobju, nadomestilo za nočno delo pa je treba predvideti tako, da ne ogroža varnosti v cestnem prometu.

Države članice lahko odstopajo od teh določb pod pogojem, da so bila opravljena posvetovanja s socialnimi partnerji. Ta odstopanja ne smejo povzročiti, da bi se za izračun povprečja najdaljšega tedenskega delovnega časa 48 ur določilo referenčno obdobje, ki je daljše od šestih mesecev.

Države članice zagotovijo, da se voznemu osebju v zvezi z Direktivo zagotovijo informacije in da se delovni čas voznega osebja v cestnem prometu ustrezno evidentira. Za primere neizpolnjevanja morajo uvesti sistem sankcij.

Končno morajo države članice najpozneje do 30. septembra po izteku zadevnega dvoletnega obdobja, ki ga zajema poročilo, predložiti nacionalna poročila, da s tem omogočijo Komisiji izpolnjevanje njene obveznosti, da vsaki dve leti izda poročilo o izvajanju Direktive. Dvoletno obdobje je enako tistemu iz Uredbe (ES) št. 561/2006.

2.2. Prenos v državah članicah

Eden največjih problemov v zvezi z uporabo Direktive 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, je, da jo je večina držav članic pozno prenesla v nacionalno zakonodajo. Zavedati se je treba, da je bila posledica neizpolnjevanja obveznosti držav članic, da v predpisanem roku prenesejo Direktivo v nacionalno zakonodajo, zapoznelo usklajevanje socialnih predpisov v EU. To lahko ovira doseganje ciljev Direktive.

Do izteka roka za prenos (23. marca 2005) je zelo malo držav članic poslalo uradno obvestilo o dokončnem prenosu. Belgija, Češka, Danska, Irska, Grčija, Španija, Francija, Italija, Latvija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska in Švedska so poslali uradno obvestilo o prenosu šele po tem, ko je Komisija sprožila postopek za ugotavljanje kršitev. Druge države članice so poslale uradno obvestilo o prenosu v nacionalno zakonodajo z zamudo.

3. UGOTOVITVE IN SKLEPI

3.1. Predložitev podatkov

Do 30. septembra 2007, ko naj bi bili v skladu s členom 13 Direktive vsi nacionalni prispevki predloženi Komisiji, sta le Finska in Združeno kraljestvo predložila svoji poročili. Ciper, Švedska in Španija so svoja poročila poslali z zamudo po opominu, medtem ko je Komisija proti vsem ostalim državam članicam morala sprožiti postopke za ugotavljanje kršitev.

Očitno je, da večina držav članic ni izpolnila svojih obveznosti glede pošiljanja nacionalnega poročila Komisiji zaradi dejstva, da so nekatere med njimi poslale uradno obvestilo o izvajanju Direktive šele na koncu ali celo po izteku veljavnega roka za poročanje. Kot je bilo že navedeno, skoraj nobena država članica ni uspela prenesti Direktive v nacionalno zakonodajo do 23. marca 2005, kot je predpisano v členu 14.

3.2. Preverjanja in kršitve

Samo Slovaška in Madžarska sta navedli natančno število preverjanj in ugotovljenih kršitev v zvezi z Direktivo in delovnim časom.

V poročilu Madžarske je navedeno, da se je število kršitev in število vključenih voznikov med letoma 2005 in 2006 zmanjšalo. Pokazalo se bo, ali ima to dolgoročni učinek ali ne in v kakšni meri na to vpliva Direktiva 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu.

Na Slovaškem se je število odkritih nepravilnosti med letoma 2005 in 2006 povečalo za več kot 25 %.

Samo Grčija (letno poročilo delovne inšpekcije), Latvija (poročilo o inšpekcijskem pregledu gospodarskih subjektov s priporočili subjektom), Slovenija (vzpostavitev sistema zapisovanja in seznam ukrepov, ki so bili izvedeni v upravnih postopkih in postopkih za upravne prekrške) in Združeno kraljestvo (razgovori z voznim osebjem in gospodarskimi subjekti ter zainteresiranimi stranmi o učinkih Direktive) so poročali, da so uvedli sistem za spremljanje učinkovitosti izvrševanja.

Za prihodnja poročila bo pomembno zbrati informacije o teh podatkih, da bi se lahko ocenjevala učinkovitost pravnih in upravnih ukrepov, ki so jih sprejele države članice za izvajanje Direktive.

3.3. Odločitve Sodišča Evropskih skupnosti in nacionalnih sodišč

Sodišče Evropskih skupnosti do izteka roka za poročanje ni izrekalo sodb v zvezi z Direktivo 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu.

O nacionalnih zadevah so poročale samo Švedska (devet zadev je bilo predloženih državnemu tožilcu), Slovaška (mnogo upravnih postopkov) in Slovenija (mnogo upravnih postopkov, ki so imeli za posledico globe za podjetja, ki niso vodila evidence o delovnem času). O končnih rezultatih teh postopkov se ni poročalo.

3.4. Ugotovitve

To je prvo poročilo, ki zajema Direktivo 2002/15/ES o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu. Vse države članice so predložile svoja poročila v obrazcu, kot je določeno v Odločbi Komisije z dne 22. septembra 2008[4] o oblikovanju standardnega obrazca za poročanje. To pomeni, da so države članice opisale naslednje točke:

– kako je bilo poročilo sestavljeno in s katerimi zainteresiranimi stranmi so bila opravljena posvetovanja,

– izvajanje Direktive 2002/15/ES,

– spremljanje izvajanja,

– obeti za prihodnost.

Samo za dve točki so bili predloženi pomanjkljivi podatki:

– sodna razlaga, o kateri so poročale samo Švedska, Španija, Slovaška in Slovenija;

– ocena učinkovitosti, ki so jo v svojih poročilih navajali samo Grčija, Latvija, Slovenija in Združeno kraljestvo.

Zaradi dejstva, da se je rok za prenos iztekel 23. marca 2005 in da večina držav članic ni prenesla Direktive na začetku obdobja za poročanje, ni presenetljivo, da je število postopkov v zvezi z Direktivo na nacionalnih sodiščih in Sodišču Evropskih skupnosti omejeno.

V zvezi z ocenjevanjem učinkovitosti Direktive morajo države članice povečati kakovost svojega poročanja, saj je to ena izmed točk, ki jih obrazec za poročanje izrecno zahteva. Države članice morajo zagotoviti več informacij o praktičnem izvajanju Direktive. Opisati morajo tudi, kako bodo njihovi izvedbeni ukrepi prispevali k boljšemu doseganju glavnih ciljev Direktive.

V večini primerov države članice niso posebej navajale, kako so bila izvedena preverjanja. Zaradi strukture zapisovanj s tahografom se s cestnimi preverjanji dobijo le omejene informacije v zvezi z nočnim delom in najdaljšim tedenskim delovnim časom.

3.5. Sklepi

To je prvo poročilo o izvajanju Direktive 2002/15/ES. Po prejemu poročil iz držav članic je težko oceniti, ali je Direktiva vplivala na spoštovanje socialnih predpisov v cestnem prometu. Vzrok je deloma v tem, da je le malo držav članic v predpisanem roku izpolnilo obveznost v zvezi s prenosom Direktive v nacionalno zakonodajo in sporočanjem te zakonodaje Komisiji.

Države članice si morajo prizadevati za izboljšanje ocenjevanja učinkovitosti ukrepov, ki so jih sprejele države članice za izvajanje Direktive.

Zdi se tudi, da je povečanje sodelovanja in izmenjava informacij o najboljših praksah izvrševanja potencialna prednost za države članice.

Vsa poročila bi morala zajemati informacije o mnenjih dveh strani industrije o izvajanju Direktive 2002/15/ES, kot zahteva Direktiva.

Večina držav članic ni pojasnila, v kolikšni meri so vozniki in delodajalci spoštovali določbe Direktive in s kakšnimi ukrepi je bila prenesena v nacionalno zakonodajo. Vendar Komisija iz prejetih informacij domneva, da se določbe Direktive ne spoštujejo v celoti.

Le malo držav članic je razložilo vprašanje področja uporabe Direktive in vključitve samozaposlenih voznikov.

[1] Direktiva 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, UL L 80, 23.3.2002, str. 35.

[2] Odločba Komisije z dne 22.IX.2008 o oblikovanju standardnega obrazca za poročanje iz člena 17 Uredbe (ES) št. 561/2006, C(2008) 5123 konč.

[3] Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, UL L 299, 18.11.2003, str. 9.

[4] Odločba Komisije z dne 22.IX.2008 o oblikovanju standardnega obrazca za poročanje iz člena 17 Uredbe (ES) št. 561/2006, C(2008) 5123 konč.