52009DC0084

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 23.2.2009

COM(2009) 84 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

STRATEGIJA EU V PODPORO ZMANJŠEVANJU TVEGANJA NESREČ V DRŽAVAH V RAZVOJU

{SEC(2009) 217}{SEC(2009) 218}{SEC(2009) 220}

1. UVOD

Nesreče spodkopavajo razvoj in ogrožajo doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Večkrat se je že izkazalo, da je razmerje med stroški in koristmi zmanjševanja tveganja nesreč (ZTN) ugodno. V mednarodni strategiji ZN za zmanjševanje nesreč (ISDR) je ZTN opredeljeno v smislu ukrepov za zmanjševanje tveganja nesreč in negativnih učinkov nevarnosti naravnih nesreč s sistematičnimi prizadevanji za analizo in upravljanje vzrokov nesreč, med drugim z izogibanjem nevarnostim, zmanjšanjem socialne in ekonomske ranljivosti za nesreče ter boljšo pripravljenostjo na škodljive dogodke.

EU je največja donatorka pomoči na svetu, vendar nima strateškega okvira za usmerjanje podpore državam v razvoju za ZTN. V tem sporočilu Komisija predlaga strategijo EU za podporo ZTN v državah v razvoju prek razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, kar bo v podporo Hjoškemu akcijskemu načrtu iz leta 2005[1], pripomoglo pa bo tudi k doseganju razvojnih ciljev tisočletja.

Na podlagi člena 180 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ta strategija obsega polovico vidikov ZTN v[2] EU in zunaj nje, nanaša pa se tudi na ustrezne povezave med obema dimenzijama. Dopolnjuje in podpira obstoječe pobude EU glede podnebnih sprememb.

2. UTEMELJITEV

2.1. Število nesreč se povečuje – najbolj prizadete so države v razvoju

V zadnjih 30 letih sta se povečala število in obseg nesreč. Skupno število zabeleženih nesreč se je povečalo s 73 leta 1975 na 440 leta 2007. Število nesreč, povezanih z vremenom, se je skoraj potrojilo; med letoma 1978 in 1987 jih je bilo 1280, med letoma 1998 in 2007 pa 3435 [3].

Nesreče najbolj prizadenejo države v razvoju, saj so te najbolj ranljive, imajo pa tudi najslabše razvite zmogljivosti za odpravljanje posledic nesreč. Potres stopnje 6,6, ki je leta 2003 prizadel Iran, je na primer zahteval več kot 40 000 smrtnih žrtev. V potresu stopnje 6,5, ki je štiri dni prej prizadel osrednjo Kalifornijo, pa sta umrli le dve osebi, 40 pa jih je bilo ranjenih[4]. Zaradi nesreč se veliko državnih sredstev namesto razvoju nameni pomoči ob nesrečah in obnovi, tako da so revni prikrajšani za sredstva, ki jih potrebujejo, da bi se rešili revščine. Zaradi cunamija, ki je leta 2004 opustošil pokrajino Aceh v Indoneziji, se je delež ljudi, ki živijo pod pragom revščine, po ocenah povečal s 30 % na 50 %[5].

Poleg tega je prebivalstvo držav v razvoju zelo odvisno od zdravih živali in rastlin (pridelek), zato lahko nesreče, ki jih povzročijo biološki dejavniki tveganja, negativno vplivajo na varnost oskrbe s hrano in posledično vodijo k novim nesrečam. Kar zadeva biološke dejavnike tveganja, ne smemo pozabiti, da bolezni ali škodljivci zlahka postanejo endemični, če ni ustreznih ukrepov takoj ob njihovem pojavu, kar zelo škoduje gospodarstvu države ali regije, pa tudi srednje- in dolgoročnim gospodarskim obetom.

Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC) je ugotovil, da sta se pogostost in/ali obseg nekaterih skrajnih vremenskih pojavov spremenila[6]. Te spremembe mogoče že prispevajo k povečevanju števila in obsega nesreč, zaradi česar je učinkovito ZTN še toliko bolj nujno.

2.2. Naložbe v ZTN se splačajo

Nesrečam se je mogoče izogniti. Obstajajo načini za zmanjševanje tveganj in omejevanje učinkov, na primer z odpravljanjem vzrokov ranljivosti prebivalstva in povečevanjem njihove zmožnosti za odpravljanje posledic nesreč. ZTN vključuje pripravljenost na nesreče, blažitev njihovih posledic in njihovo preprečevanje. Cilj je povečati odpornost na nesreče s pomočjo znanja o tem, kako upravljati tveganja, izgraditi zmogljivosti ter izkoristiti informacijsko in komunikacijsko tehnologijo in orodja za opazovanje Zemlje.

Primeri uspešnega ZTN Leta 2001 je Kubo prizadel orkan četrte stopnje Michelle, najmočnejši orkan v zadnjih 50 letih. Zahvaljujoč učinkovitemu sistemu zgodnjega opozarjanja in načrta ravnanja v primeru orkana, ki ju ima Kuba vzpostavljena, je bilo evakuiranih 700 000 ljudi, od česar so bila 270 000 ljudem za daljše obdobje zagotovljena začasna bivališča, na voljo pa so imeli tudi osnovno oskrbo. Okrog 777 000 živali je bilo prepeljanih na varna območja. Orkan je imel sicer velike negativne posledice za gospodarstvo, vendar je bilo zabeleženih le pet smrtnih žrtev in 12 poškodovanih[7]. Cunami, ki je leta 1998 prizadel severozahodno obalo Papue Nove Gvineje, je terjal 2 200 smrtnih žrtev. Zaradi ukrepov, ki jih je po tej nesreči sprejelo Azijsko središče za zmanjševanje posledic nesreč, cunami leta 2000 ni terjal smrtnih žrtev, čeprav je uničil na tisoče domov[8]. |

Z učinkovitim ZTN je mogoče zmanjšati število smrtnih žrtev in preprečiti uničevanje materialne lastnine. Na podlagi študij je razvidno, da se vsak dolar, vložen v ZTN, glede na preprečeno nevarnost ali manjši učinek nesreče povrne dva- do štirikratno[9].

2.3. Mednarodna prizadevanja na področju ZTN

V zadnjih letih poudarek ni več toliko na odzivanju na nesreče, pač pa na izvajanju celovitih pristopov k ZTN. Leta 2005 je 168 vlad sprejelo Hjoški akcijski načrt 2005–2015: Krepitev odpornosti držav in skupnosti na nesreče in Komisija[10] v celoti podpira njegovo izvajanje. Izziv je zdaj v tem, da se akcijski načrt prevede v učinkovite ukrepe na svetovni, regionalni, nacionalni in lokalni ravni. Mnoge države v razvoju se zelo trudijo pri izvajanju, vendar imajo le omejene možnosti zaradi premajhnih sredstev ali zmogljivosti[11]. Junija 2009 bo potekala druga svetovna platforma za ZTN, njen namen pa bo ohranjati doseženo dinamiko Hjoškega akcijskega načrta in beležiti njegov napredek. Glede na pobude, kot je Svetovni sklad Svetovne banke za zmanjševanje nesreč in obnovo (GFDRR), je očitno, da se mednarodna ozaveščenost povečuje.

Tudi pri pogajanjih na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), zlasti akcijskega načrta z Balija, sprejetega leta 2007, je bilo ZTN navedeno kot sredstvo za prilagajanje podnebnim spremembam, da bi zmanjšali njihov učinek, ter kot dodaten ukrep k dolgoročnim prizadevanjem za blažitev posledic podnebnih sprememb[12].

2.4. Vzroki za ukrepe ZTN na ravni EU

Tako Evropsko soglasje o razvoju iz leta 2005 kot tudi Evropsko soglasje o humanitarni pomoči iz leta 2007 zavezujeta EU k podpori politike in ukrepov na področju ZTN. Svet je v svojih sklepih iz leta 2008 o okrepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče Komisijo pozval, da predstavi predlog za novo strategijo EU za ZTN v državah v razvoju. Tudi Evropski parlament vedno znova poziva k močnejši politiki ZTN in povečanju zadevnih finančnih sredstev.

Večina držav članic EU in Komisija redno podpirajo prizadevanja na področju ZTN v vseh regijah držav v razvoju. Obstajajo tudi dobre prakse usklajevanja na ravni EU, na primer v Bangladešu, kjer bosta obširen program obvladovanja nesreč 2010–2014 skupaj podprla ES in britansko ministrstvo za mednarodni razvoj. Kljub temu sedanji ukrepi EU niso strateški, saj večinoma potekajo v okviru ad hoc projektov in programov, pogosto pa so tudi neusklajeni in neprimerni. Komisija je v desetih letih posredovanja v okviru pripravljenosti na nesreče, zlasti prek svojega programa DIPECHO v šestih regijah na svetu, ki so izpostavljene nesrečam, opazila le malo primerov uradnega sodelovanja z državami članicami. Zdi se, da učinkovitost ukrepov na ravni EU ovira več dejavnikov:

- Na področju ZTN ni pripravljenih okvirov politik in strateških okvirov. Čeprav Hjoški akcijski načrt zagotavlja usklajene smernice ZTN, pa kot tak ni primeren za razvojno sodelovanje. Regionalnega konteksta se na primer komaj dotakne, čeprav imajo regionalni ukrepi primerljive prednosti in ekonomije obsega. Zaenkrat sta posebno politiko/strategijo ZTN pripravila samo Združeno kraljestvo in Švedska (SIDA), vendar imajo to v načrtu tudi druge države članice. Trenutno kakih 10 držav članic in Komisija povečuje podporo ZTN. Če ne bo pripravljena strategija, ki bi usmerjala ta prizadevanja, bo nedvomno sledilo povečanje razdrobljenosti in/ali podvajanje prizadevanj.

- EU ne nastopa enotno. Na področju ZTN EU trenutno ne nastopa enotno, čeprav so posamezna stališča na tem področju usklajena. ZTN mora biti vključeno v politični dialog med EU in državami v razvoju. Najbolj učinkovito bo, če bo stališče EU konsistentno in usklajeno. Pomanjkljiva prepoznavnost in usklajenost delovanja na ravni EU sta bili na primer očitni pri prvi svetovni platformi o zmanjševanju nesreč leta 2007. Tudi pri Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) bi bilo koristno usklajeno stališče EU glede ZTN.

- Napredek pri vključevanju ZTN je majhen. Glede na nevarnost, ki jo nesreče pomenijo za razvoj, je treba ZTN bolje vključiti v razvojno sodelovanje EU. Za to si trenutno prizadeva več držav članic in Komisija, vendar je bil napredek do zdaj neenakomeren in omejen, kar je treba popraviti[13].

- ZTN se slabo navezuje na podnebne spremembe. ZTN je poglavitnega pomena za uspešno prilagoditev podnebnim spremembam; učinkovito ZTN mora vedno bolj upoštevati spremembe in tveganja, povezana s podnebnimi spremembami. Vendar se koristi in sinergije povezovanja ZTN ter prilagajanja v praksi ne prepoznavajo in izkoriščajo sistematično.

Iz vsega tega je razvidno, da bi strategija EU v podporo ZTN v državah v razvoju EU zagotovila strateško usmeritev, ki EU zdaj manjka, hkrati pa bi združila vsa trenutna prizadevanja EU na področju ZTN, tako da bi bilo mogoče koristi in sinergije izkoriščati na bolj usklajen in koherenten način, tudi tiste, ki se navezujejo na usklajenost politike, nepodvajanje prizadevanj, stroškovno učinkovitost in izmenjavo najboljših praks.

3. STRATEGIJA EU V PODPORO ZTN V DRžAVAH V RAZVOJU

Predlagana strategija temelji na strateškem delu Komisije[14] in držav članic EU ter izkušnjah, pridobljenih pri ZTN v vseh regijah držav v razvoju. Čeprav so spodaj našteta prednostna področja za posredovanje popolnoma v skladu s prednostnimi nalogami Hjoškega akcijskega načrta, pa splošni cilj strategije, strateški cilji in prednostne naloge glede izvajanja odražajo obstoječe partnerstvo ter sodelovanje med EU in državami v razvoju, tudi na regionalni ravni.

3.1. Cilji

Splošni cilj je prispevati k trajnostnemu razvoju in odpravljanju revščine z zmanjševanjem bremena nesreč za revne in najbolj občutljive države in skupine prebivalstva, in sicer z uspešnejšim ZTN.

Da bi dosegli ta splošni cilj, bo EU podprla naslednje strateške cilje:

1. podpora državam v razvoju pri učinkoviti vključitvi premislekov na področju ZTN v njihove razvojne politike in načrtovanje;

2. podpora državam in družbam v razvoju pri učinkovitejšem ZTN z usmerjenimi ukrepi za preprečevanje nesreč, blažitev njihovih posledic in pripravljenost nanje;

3. učinkovitejše vključevanje premislekov o ZTN v politike in programe EU na področju razvoja in humanitarne pomoči ter odzivanje na krizne razmere, ki vključuje tudi odzivanje na nesreče in obnovo po njih.

3.2. Geografska pokritost, obseg in pristop

V strategijo so vključene vse države v razvoju[15] ter čezmorske države in ozemlja, posebna pozornost pa bo posvečena regijam, ki so izpostavljene nesrečam, najmanj razvitim in zelo ranljivim državam in predelom ter najbolj ranljivim skupinam[16]. Okrepilo se bo tudi sodelovanje na področju ZTN z najbolj oddaljenimi regijami.

Strategija bo obravnavala naravne[17] in tehnološke nesreče. Vendar se lahko učinki različnih nevarnosti združijo in povzročijo domino učinek, t.j. uničevanje okolja, s katerim se povečuje učinek poplav, zaradi katerih nastajajo epidemije. Zato je treba sprejeti pristop, ki upošteva večkratne nevarnosti, saj lahko pripomore tudi k večji odpornosti na druge vrste nesreč. V okviru strategije bo sicer navedeno, da lahko nesreče poslabšajo obstoječe napetosti in nestabilnost, vendar se ne bo nanašala na nesreče, ki jih povzroči človek, kot so konflikti in vojne[18]. Obravnavale se bodo nesreče, ki nastanejo počasi, nesreče, ki se pojavijo nenadoma, ter obsežne in lokalne, vendar pogosto pojavljajoče se nesreče, kot so zemeljski plazovi, nenadne poplave, požari, nevihte, izbruhi človeških in živalskih bolezni ter rastlinski škodljivci, pri čemer je treba upoštevati, da je za različne nesreče potreben različen pristop.

Strategija bo združevala podporo vključevanju ZTN v zunanje ukrepe EU in strategije držav v razvoju ter usmerjene ukrepe na področju ZTN, ki lahko prizadevanja za vključitev koristno dopolnjujejo z velikimi takojšnjimi učinki. Kot primer je mogoče navesti ključne naložbe v ZTN, ki jih je mogoče posnemati tudi na drugih področjih, na primer posebne programe za ZTN ali regionalne sisteme zgodnjega opozarjanja. Regionalna komponenta je ključnega pomena, saj se nesreče ne ustavijo na mejah. EU bo izkoristila svojo prisotnost in izkušnje na regionalni ravni v podporo ukrepom, ki so v skladu z načeli primerljive prednosti in subsidiarnosti bolj učinkoviti na regionalni ravni.

4. PREDNOSTNA PODROčJA UKREPANJA

4.1. Zagotoviti je treba, da bo postalo ZTN prednostna naloga na nacionalni in lokalni ravni z močno institucionalno podlago za izvajanje

Politična zaveza je velikega pomena za spodbujanje ZTN na vseh ravneh. EU bo podpirala države v razvoju, ki bodo pri ZTN in izvajanju Hjoškega akcijskega načrta prevzele vodilno vlogo, ter ZTN s povečevanjem njegove opaznosti in dokazovanjem njegovih koristi.

Izvajanje Hjoškega akcijskega načrta vključuje tudi podporo boljši vključitvi ZTN v (a) politike in načrtovanje na področju razvoja in humanitarne pomoči, (b) odzivanje na krizne razmere, ki vključuje tudi odzivanje na nesreče in obnovo po njih, ter (c) strategije za prilagoditev na podnebne spremembe. Da bi to dosegli, morajo biti na voljo sredstva Komisije, držav članic EU in držav v razvoju.

Poleg tega je za učinkovito ZTN potrebna močna institucionalna podlaga, ki jo je mogoče okrepiti s t.i. izgradnjo zmogljivosti, dobrim upravljanjem, spodbujanjem ustreznih politik in zakonodaje, lažjim pridobivanjem informacij ter učinkovitimi mehanizmi za usklajevanje. Treba je pripraviti platforme na nacionalni ravni za posvetovanja z različnimi zainteresiranimi stranmi, da se zagotovijo smernice za politiko in uskladijo dejavnosti. Prav tako je pomembno, da se okrepijo zmogljivosti mednarodnega sistema za izpolnjevanje mednarodnih zavez in usklajevanje odziva donatorjev iz EU, da se v največji možni meri poveča učinkovitost pomoči.

EU bo: ►spodbujala vključitev ZTN na dnevni red političnih srečanj na visoki ravni ter to vprašanje vključevala v redni politični dialog z državami v razvoju; ►podpirala vključitev ZTN v razvojne politike in razvojno načrtovanje držav v razvoju, vključno z ustreznimi sektorskimi politikami, strategijami za prilagajanje podnebnim spremembam in medsektorskimi vprašanji; ►ZTN bolje vključevala v politike EU, podporne strategije, programe in projekte; ►podpirala razvoj in izvajanje nacionalnih politik ter pravnih in institucionalnih okvirov za ZTN, vključno z nacionalnimi in regionalnimi platformami; ►zagotovila tesnejše usklajevanje podpore ZTN v državah v razvoju kot pomoč pri izvajanju te strategije; ►podprla Mednarodno strategiji ZN za zmanjševanje naravnih nesreč kot usklajevalno telo za izvajanje Hjoškega akcijskega načrta. |

4.2. Določanje, ocenjevanje in spremljanje tveganja nesreč ter izboljšanje zgodnjega opozarjanja

Z boljšo seznanjenostjo z nevarnostmi, zlasti v povezavi z vedno večjo nestanovitnostjo in ranljivostjo podnebja ali velikim povečanjem svetovne trgovine z živimi živalmi in proizvodi, lahko skupnosti in države bolje razumejo, predvidijo in v največji možni meri zmanjšajo tveganje nesreč, zato bi bilo treba to področje vključiti v oblikovanje politik.

Zaradi sedanjih analitičnih pomanjkljivosti je treba bolje spremljati zmogljivosti za analizo tveganj in jih okrepiti, spodbujati celovito oceno ranljivosti in zmogljivosti, nadgraditi postaje za spremljanje podatkov in zanesljive zmogljivosti za zgodnje opozarjanje ter spodbujati skupno presojo škode in potreb v obdobju po krizi[19], da se pripravijo strategije in ukrepi za ZTN, ki bodo primerni za posebne razmere, v katerih živijo ogrožene populacije, in da se poveča odpornost. Pri tem bosta ključnega pomena izgradnja zmogljivosti in priprava instrumentov, da se zagotovi, da bodo sistemi za zgodnje opozarjanje res v čim večjo pomoč najbolj ogroženim skupnostim in ljudem.

Da bi premostili to vrzel, bodo ključnega pomena razširjene raziskave, statistične zmogljivosti in razširjanje rezultatov v zvezi z ZTN. EU ima velike raziskovalne zmogljivosti, vključno s sedmim okvirnim programom za raziskave in Skupnim raziskovalnim središčem, ki so v podporo instrumentom, kot je Kopernikus, ki prispevajo k prizadevanjem držav v razvoju in jih dopolnjujejo. EU bo zagotovila ustrezne povezave s pobudami za konsolidacijo znanja, obravnavanimi v okviru Sporočila o pristopu Skupnosti k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek.

EU bo: ►podpirala razširjene raziskave (znanstvene, tehnološke in socio-ekonomske) ter statistične zmogljivosti v državah v razvoju; ►spodbujala pripravo nacionalnih ocen, ki bodo upoštevale večkratne nevarnosti, ter izmenjavo informacij in znanja o tveganjih; ►spodbujala skupne presoje škode in potreb v obdobju po krizi s Svetovno banko in Združenimi narodi v podporo ocenam, pripravljenim na nacionalni ravni, da se spodbudi odpornost držav na krize; ►podpirala participativno oceno tveganja na ravni Skupnosti, ki jo bo navezala na nacionalne in regionalne ocene; ►spodbujala izmenjavo najboljših praks, zamisli in izkušenj med državami v razvoju ter med državami v razvoju in razvitimi državami; ►podpirala razvoj ali krepitev sistemov zgodnjega opozarjanja, vključno s tistimi, ki se osredotočajo na ljudi, ter s tem povezano izgradnjo zmogljivosti. |

4.3. Uporaba znanja, inovacij in izobraževanja za izgradnjo kulture varnosti in odpornosti na vseh ravneh

Število nesreč je mogoče zelo zmanjšati, če so ljudje dobro obveščeni o potencialnih tveganjih in morebitnih možnostih in ukrepih, s katerimi lahko zmanjšajo svojo ranljivost in se bolje pripravijo.

Ozaveščenost javnosti glede ZTN je mogoče povečati s posredovanjem informacij o tveganju nesreč ustreznim organom in lokalnemu prebivalstvu, da se ljudem tako omogoči, da se zaščitijo in da postane njihova eksistenca odpornejša na nesreče. Pomembno vlogo lahko igrajo mediji. Zlasti otroke bi bilo mogoče seznaniti z ZTN prek formalnega in neformalnega izobraževanja in usposabljanja ter z zagotavljanjem lahkega dostopa do informacij o tveganju nesreč in zaščitnih ukrepih.

Tudi s podporo izvajanju mehanizmov zavarovanja, ki temeljijo na trgu, je mogoče izboljšati ozaveščenost javnosti glede nevarnosti. Na ta način se lahko tudi spodbudi vedenje, ki zmanjšuje tveganje nesreč.

EU bo: ►podpirala kampanje in programe za povečevanje ozaveščenosti; ►podprla vključitev ZTN v izobraževanje in usposabljanje; ►pripomogla k lažjemu dostopu do informacij o ZTN, zlasti za ljudi, ki živijo na ogroženih območjih; ►podprla pripravo ali nadaljnji razvoj programov za obvladovanje nevarnosti nesreč na ravni lokalnih skupnosti, vključno z uporabo mehanizmov zavarovanja, ki temeljijo na trgu. |

4.4. Zmanjšanje temeljnih dejavnikov tveganja

Občutljivost na nesreče povečujejo številni dejavniki, npr. revščina, slabo načrtovanje rabe zemljišč in naselbine na nestabilnih območjih, hitra rast prebivalstva, povečevanje gostote prebivalstva in hitra urbanizacija, slabo upravljanje, pomanjkanje socialne in finančne varnosti, slabo zdravje in invalidnost, slabo upravljanje naravnih virov, uničevanje okolja, neenakost spolov, nezanesljivost oskrbe s hrano, vedno večje podnebne spremembe ter dejstvo, da vedno več ljudi živi na ogroženih območjih.

EU bo podprla povezavo med ZTN in temi različnimi vprašanji, da bi postala podpora EU bolj usklajena in prilagojena nesrečam ter da bi se izkoristile morebitne sinergije. Zlasti bo EU zagotovila ustrezne povezave med naravnimi viri in okoljskimi programi, vključno s pobudami kot so globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, skupni dokument ES-SEC o podnebnih spremembah in mednarodni varnosti[20] ter akcijski načrt EU o podnebju in razvoju[21]. Povezovanje ZTN in prilagajanja podnebnim spremembam je lahko zelo koristno zaradi preprečevanja podvajanja prizadevanj in institucij.

EU bo: ►podprla vključevanje ZTN na področja, ki pomenijo temeljne dejavnike tveganja za nesreče; ►iskala načine za jasnejšo in bolj usklajeno povezavo med ZTN in prilagoditvenih ciljev; ►podprla celostne programe ali projekte, ki se navezujejo na ZTN in več področij, ki veljajo za kompleksne dejavnike tveganja (npr. ZTN/prilagajanje podnebnim spremembam/varnost oskrbe s hrano); ►proučila, kako je mogoče mobilizirati inovativno financiranje v korist ZTN in prilagajanja. |

4.5. Povečanje pripravljenosti na nesreče za učinkovit odziv na vseh ravneh

K pripravljenosti lahko štejemo različne vrste ukrepov, na primer krizno načrtovanje, kopičenje opreme in zalog, službe za ukrepanje ob izrednih dogodkih in pripravljenost, komunikacije, upravljanje informacij in usklajevanje, izgradnjo zmogljivosti v ogroženih skupnostih in njihovih institucijah, usposabljanje osebja, urjenje prebivalstva in javno šolstvo.

Ukrepi za pripravljenost se kot taki tudi navezujejo na ukrepe za odzivanje na nesreče in obnovo po njih. V tem smislu pomenijo dobro priložnost za zagotavljanje skladnosti med ukrepi za odzivanje na nesreče, ki pogosto spadajo na področje delovanja organizacij civilne zaščite, ter zagotavljanje skladnosti in dopolnjevanja med humanitarnim in razvojnim področjem, na primer z izgradnjo ali razširitvijo nacionalnih zmogljivosti za pripravo presoj škode in potreb v obdobju po nesreči ter pripravo načrtov za obnovo s stališča ZTN.

Učinkoviti načrti ravnanja ob nesrečah in organizacija tudi pomagajo pri odpravljanju posledic mnogih manjših in srednje velikih nesreč, ki se redno pojavljajo v mnogih skupnostih. Za trajnostno zmanjševanje revščine sta pomembni podpora skupnostim, da se jim omogoči, da si lahko ob nesrečah pomagajo same, ter finančna pripravljenost, ki omogoča obvladovanje učinkov nesreč brez nepotrebnih makroekonomskih ali proračunskih obremenitev. Vlade bi lahko s spodbudami ali podporo spodbujale odgovorno ravnanje podjetij in javno-zasebna partnerstva, ki so zlasti pomembna za razvoj (cenovno dostopnih) mehanizmov zavarovanja pred nesrečami.

EU bo: ►podprla programe pripravljenosti lokalnih skupnosti; ►podprla pripravo načrtov pripravljenosti in načrtov ravnanja ob nesrečah, ki bodo temeljili na najnovejših ocenah tveganja; ►spodbujala vključitev ZTN v procese odzivanja na nesreče in obnovo po njih; ►spodbujala mehanizme za delitev in prenos tveganja. |

5. IZVAJANJE STRATEGIJE

5.1. Prednostne naloge glede izvajanja

EU bo podpirala popolno izvajanje strategije, pri čemer se bo opirala na svoje bogate izkušnje z ZTN. Vendar se predlaga, da je na spodaj navedenih področjih, kjer ima EU primerljivo prednost, potrebno hitro ukrepanje:

- Politični dialog o ZTN . EU bo z vsemi državami in regijami v razvoju prek obstoječih forumov pričela politični dialog o ZTN, pri čemer bo podprla tudi pogajanja v zvezi z okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja po letu 2012. EU si bo tudi prizadevala za usklajeno delovanje v okviru druge globalne platforme za ZTN junija 2009.

- Regionalni akcijski načrti za ZTN. EU bo podpirala razvoj in izvajanje akcijskih načrtov za ZTN v regijah, ki so izpostavljene nesrečam. Deloma bi jih bilo mogoče izvajati z razširitvijo obstoječih projektov in programov EU na področju ZTN, na podlagi strategij in prednostnih nalog držav v razvoju. Morali bodo tudi dopolnjevati in podpirati pobude za prilagoditev, kot je globalno zavezništvo o podnebnih spremembah. Predlaga se, da se najprej pripravi akcijski načrt za karibsko območje, ki bo med drugim v podporo izvajanju obširni strategiji obvladovanja nesreč[22]. Temu naj bi sledili drugi, npr. za Južno Ameriko, jugovzhodno Azijo, Afriko in pacifiško regijo.

- Vključevanje ZTN v politike in načrtovanje EU in držav v razvoju ter podpora ključnim nacionalnim naložbam v ZTN. EU bo ZTN vključila v razvojno sodelovanje, humanitarno pomoč in prizadevanja za obnovo, pri čemer bo v polni meri izkoristila najboljše prakse in orodja na področju vključevanja, ki so jih razvile Komisija in posamezne države članice, vključno s tistimi, ki zadevajo okolje, podnebne spremembe in organe civilne zaščite. Komisija bo naslednji vmesni pregled dokumentov o regionalnih in državnih strategijah izkoristila kot začetno točko za popolno vključitev premislekov o ZTN v svojo razvojno pomoč v naslednjem programskem ciklu, ki se prične leta 2012, če bo to potrebno.

- EU bo tudi podprla vključitev ZTN v nacionalne politike in načrtovanje držav v razvoju, vključno z ustreznimi sektorskimi politikami in strategijami, zlasti strateškimi dokumenti za zmanjševanje revščine, sektorji, ki so občutljivi na nesreče, in ustreznimi medsektorskimi vprašanji. EU bo usklajevala svojo podporo pomembnim naložbam na področju ZTN, ki so v takih nacionalnih okvirih že opredeljene in načrtovane.

5.2. Sodelovanje, dopolnjevanje in usklajevanje na ravni EU

EU bo strategijo izvajala v skladu Pariško deklaracijo o učinkovitosti pomoči in Kodeksom ravnanja EU o delitvi dela: nadgrajevala bo učinkovite mehanizme za usklajevanje; poglabljala bo politične dialoge EU o ZTN z državami v razvoju ob hkratni podpori nacionalnim in lokalnim prizadevanjem za premostitev institucionalnih vrzeli pri ZTN na področju razvoja, humanitarne pomoči in podnebnih sprememb; aktivno bo spodbujala tesno usklajevanje na državni in regionalni ravni med donatorji in vladami s posebnim poudarkom na koordinatorski vlogi EU in usklajevanju metodologij.

Na svojem sedežu bo EU svoja prizadevanja usklajevala z drugimi pomembnimi procesi, instrumenti in programi za določanje politike[23], na ravni EU in v sodelovanju z regionalnimi in mednarodnimi organizacijami, donatorji izven EU, mednarodnimi NVO in NVO iz Skupnosti, federacijo državnih organizacij Rdečega križa in Rdečega polmeseca, Svetovno banko, Združenimi narodi in sistemom mednarodne strategije za zmanjševanje nesreč.

Za poglobitev političnega dialoga o ZTN, spremljanje izvajanja strategije ter spodbujanje usklajevanja in prilagajanja podpore EU bo Komisija ustanovila usmerjevalno skupino EU za ZTN, v kateri bodo zastopane Komisija in držav članice EU. Ta usmerjevalna skupina bo:

- v letu 2009 pripravila izvedbeni načrt, v katerem bodo pojasnjeni ključni ukrepi, pristojnosti, glavni instrumenti in zaporedje izvajanja prednostnih nalog iz odstavka 5.1. Leta 2011 bo skupina ta načrt pregledala, da bi pospešila izvajanje preostalega dela strategije;

- spodbujala vzpostavljanje omrežij ZTN v državah in regijah, ki so izpostavljene nesrečam, s ciljem izmenjave informacij in izkušenj ter spodbujanja možnosti za sodelovanje in boljše izvajanje strategije;

- ustanovila forum za redno posvetovanje in izmenjavo mnenj s civilno družbo, NVO ter nacionalnimi in regionalnimi predstavniki;

- vzpostavila ustrezen okvir za spremljanje napredka in financiranja ter oceno izvajanja strategije.

5.3. Instrumenti financiranja EU[24]

EU bo strategijo izvajala z uporabo vseh instrumentov financiranja, ki so ji na voljo, pri tem pa bo upoštevala tudi cilj EU glede povečanja uradne razvojne pomoči za 0,56 % BDP do leta 2010 [25]. Več držav članic in Komisija[26] trenutno znotraj obstoječih finančnih okvirov povečujejo sredstva, namenjena ZTN. Čeprav to sporočilo ne bo imelo dodatnih finančnih posledic, ukrepi pa se bodo financirali znotraj obstoječega finančnega okvira 2007–2013, pa vzpostavlja okvir, ki bo zagotovil, da se bodo obstoječi instrumenti dopolnjevali in da se bodo uporabljali čim bolj učinkovito, kar pomeni tudi večjo povezavo med financiranjem ZTN iz instrumentov na področju razvoja in humanitarne pomoči.

Glavni viri financiranja v ES so Evropski razvojni sklad (ERS) in instrumenti splošnega proračuna ES[27]. Posamezna sredstva za ZTN so za vse regije v razvoju določena v dokumentih o državnih in regionalnih strategijah, programih za države AKP, programa pripravljenosti na sušo in programa DIPECHO v okviru humanitarne pomoči, ter v tematskih programih o varnosti oskrbe s hrano in okoljskih/naravnih virih). Predlaga se na primer, da bi se za ZTN iz virov 10. ERS za AKP[28] namenilo 180 milijonov EUR. Komisija bo proučila, kako bi bilo mogoče bolje povezati navedene instrumente. Prek sedmega okvirnega programa za raziskave (7OP) in Skupnega raziskovalnega središča Komisije se podpira tudi precej raziskav in orodij, povezanih z nevarnostmi in nesrečami.

EU bo tudi proučila možnost mobilizacije inovativnega financiranja kot dodaten ukrep k obstoječi uradni razvojni pomoči v korist ZTN in prilagajanja podnebnim spremembam. Tak instrument bi bil lahko svetovni mehanizem za financiranje boja proti podnebnim spremembam, ki ga pripravlja Komisija.

[1] Sprejet na svetovni konferenci o zmanjševanju nesreč.

[2] Sporočilo Komisije o pristopu Skupnosti k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek (COM(2008) xx).

[3] Skupno središče za raziskave epidemiologije nesreč.

[4] Britansko ministrstvo za mednarodni razvoj (2006): zmanjševanje tveganja nesreč .

[5] Isto.

[6] Medvladni forum o podnebnih spremembah (2007): 4. poročilo o oceni.

[7] Mednarodna strategija za zmanjševanje naravnih nesreč (2004): Živeti s tveganjem: pregled pobud za zmanjševanje posledic nesreč po svetu.

[8] Azijsko središče za zmanjševanje posledic nesreč (2001) .

[9] Britansko ministrstvo za mednarodni razvoj (2006): zmanjševanje tveganja nesreč .

[10] Hjoški akcijski načrt so lahko sprejele samo vlade, zato ga Komisija ni uradno sprejela.

[11] Mednarodna strategija za zmanjševanje naravnih nesreč: splošni pregled 2007.

[12] Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (2007), akcijski načrt z Balija, sklep 1/CP.13.

[13] Tearfund (2007): Napredek institucionalnih donatorjev pri vključevanju ZTN.

[14] Sporočila Komisije o okrepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče (COM(2008) 130); oblikovanju Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah med Evropsko unijo in na podnebne spremembe najobčutljivejšimi revnimi državami v razvoju (COM(2007) 540); okrepitvi odzivanja EU na nesreče in krizne razmere v tretjih državah (COM(2005) 153), skupni dokument visokega predstavnika in Evropske komisije o podnebnih spremembah in mednarodni varnosti (S113/08) ter delovni dokument služb Komisije o pripravljenosti na nesreče in njihovem preprečevanju (2003).

[15] Seznam prejemnikov uradne razvojne pomoči, ki ga je pripravila OECD/DAC.

[16] Določeni bodo naknadno z analizo tveganja na ustrezni ravni in ob upoštevanju nastalih ranljivosti in posebnih potreb.

[17] Biološke, geofizikalne ali hidrometeorološke.

[18] V takih situacijah bo zelo pomembno povezovanje prizadevanj na področju ZTN ter za preprečevanje kriznih razmer in odzivanje nanje.

[19] Skupna platforma Združenih narodov, Svetovne banke in Evropske skupnosti za ukrepe za „presojo škode in načrtovanje obnove“ v obdobju po nesrečah.

[20] (S113/08).

[21] Dokument Sveta 15164/04.

[22] Vzhodne karibske države so med desetimi državami na svetu, ki so najbolj izpostavljene nesrečam. Akcijski načrt za karibsko območje bi se moral tudi tesno navezovati na izvajanje deklaracije o podnebnih spremembah in energiji med Cariforumom in EU (05/08).

[23] Na primer Svetovnim skladom Svetovne banke za zmanjševanje nesreč in obnovo ter prizadevanji za zmanjševanje posledic nesreč in prilagoditev držav na podnebne spremembe v okviru programa Združenih narodov za razvoj.

[24] Priloga II.

[25] Cilj je bil ponovno potrjen v Dohi leta 2008.

[26] Obveznosti, sprejete leta 2006: 39,95 milijonov EUR; obveznosti, sprejete leta 2007: 65,06 milijonov EUR, in sicer iz sredstev programa Dipecho, pobude „Greater Horn of Africa“ ter Evropski razvojni sklad.

[27] Instrumenti za: i) razvojno sodelovanje, ii) humanitarno pomoč, iii) stabilnost, iv) evropsko sosedstvo in partnerstvo.

[28] Večletni program AKP, ki bo sprejet februarja 2009.