EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52008DC0654
Communication from the Commission to the European Parliament, the Council, the European Economic and Social Committee and the Committee of the Regions - The EU, Africa and China: Towards trilateral dialogue and cooperation {SEC(2008)2641}
Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij - EU, Afrika in Kitajska: k tristranskemu dialogu in sodelovanju {SEC(2008)2641}
Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij - EU, Afrika in Kitajska: k tristranskemu dialogu in sodelovanju {SEC(2008)2641}
/* KOM/2008/0654 končno */
[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI | Bruselj, COM(2008) XXX SPORO ČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ EU, Afrika in Kitajska: k tristranskemu dialogu in sodelovanju EN SPORO ČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ EU, Afrika in Kitajska: k tristranskemu dialogu in sodelovanju KAZALO 1. Uvod 3 2. Pobuda politike EU glede tristranskega sodelovanja 4 2.1. Vodilna načela za tristransko sodelovanje 5 2.2. Dejanski cilji tristranskega sodelovanja 5 2.3. Dialog razvojne politike in razvojno partnerstvo 6 3. Sklepne ugotovitve 7 UVOD Na začetku 21. stoletja pomeni nova geopolitika izzive in priložnosti za vse akterje. To nikjer ne drži bolj kot v Afriki, ki vstopa v novo dobo. Pojavlja se nova Afrika, ki je bolj demokratična, živahnejša in bolje pripravljena, da izkoristi priložnosti globalizacije. Rojstvo Afriške unije (AU), okrepljena vloga afriških regionalnih gospodarskih skupnosti (REC), afriška načrta za gospodarski razvoj (NEPAD – Novo partnerstvo za razvoj Afrike) in demokratično upravljanje (mehanizem afriškega vzajemnega pregledovanja) so skupaj s strateškim načrtom Afriške unije (2004–2007) pomenili temeljni prelom v podobi, ki jo ima Afrika o sebi, in njenem povezovanju z zunanjimi partnerji. Afrika je zdaj odločena, da bo uveljavila svoj mednarodni položaj in dejavno prispevala k reševanju glavnih svetovnih vprašanj, kot so varnost preskrbe s hrano, energija in spremembe podnebja ter spreminjajoče se gospodarsko okolje. Afrika je vzpostavila mrežo partnerstev, ki pomenijo prevzemanje večje odgovornosti za njen lastni razvoj in iskanje afriških rešitev za afriške probleme. Hkrati se znova budi zanimanje za Afriko zaradi strateškega pomena, ki ga ima celina za gospodarstvo, varnost in politiko. To zagotavlja pristno in dobrodošlo priložnost za razvoj v Afriki in njen boj proti revščini. Evropska unija in Kitajska sta dolgoletni partnerici afriških držav. EU je prva trgovinska partnerica in naložbenica v Afriki, Kitajska pa tretja. Obe sta se v zadnjih letih odzvali na preoblikovanje Afrike z večjimi spremembami strategije. Afrika in EU sta vzpostavili novo in celovito partnerstvo, dogovorjeno na drugem srečanju na vrhu Afrika-EU, ki je decembra 2007 potekalo v Lizboni[1]. Skupna strategija Afrika-EU in njen prvi akcijski načrt, dogovorjena v Lizboni, določata skupne izzive, skupne interese in dejanska sektorska partnerstva, da bi se odpravila revščina, dosegli razvojni cilji novega tisočletja ter spodbudili varnost, človekove pravice, demokratično upravljanje, trajnostni razvoj, regionalno povezovanje ter vključevanje v svetovno gospodarstvo. V skladu s temi cilji in načeli se je EU, ki skupaj prispeva največ uradne razvojne pomoči (URP), strinjala, da bo zlasti za Afriko povečala svojo pomoč in poskrbela za njeno večjo učinkovitost[2], ter se obvezala, da bo svojo afriško politiko uskladila s prednostnimi nalogami AU („lastna odgovornost“). Nevezane subvencije in ugodna posojila so v tem smislu glavna finančna orodja. Kitajska je od devetdesetih let znova postala svetovni akter in se je z Afriko še bolj povezala. Trgovina med Kitajsko in Afriko se je od leta 2000 močno povečala, število kitajskih naložb v Afriki je strmo naraslo in Kitajska daje afriškim državam vse več možnosti za razvojno sodelovanje. To vključuje tudi njene izkušnje z zmanjševanjem revščine. Novi pristop glede Afrike je bil določen leta 2006, ko je Kitajska predstavila Belo knjigo o svoji politiki za Afriko, ki se osredotoča na spodbujanje miru in stabilnosti, razvoj in skupno blaginjo[3]. Kitajska uradna razvojna politika vključuje prizadevanje za sodelovanje s poudarkom na suverenosti, solidarnosti, miru in razvoju brez vmešavanja v notranje zadeve in v obojestransko korist kot glavnimi načeli. Trgovina, naložbe, projekti za ključno infrastrukturo in usposabljanje na Kitajskem (štipendije) so glavno orodje, ki je podprto predvsem s posojili in transakcijami v naravi[4]. Kitajska in Afrika sta na srečanju na vrhu v Pekingu novembra 2006 potrdili novo strateško partnerstvo v okviru, ki ga je zagotovil forum o sodelovanju med Kitajsko in Afriko (FOCAC[5]). Veliko opazovalcev tega procesa je zabeležilo več skupnih ciljev in interesov pri spodbujanju gospodarske rasti in vključevanja Afrike v svetovno gospodarstvo, iskanju razvojnih ciljev novega tisočletja (RCNT) ter prizadevanj v okviru obvladovanja konfliktov in ohranjanja miru. Poleg tega imata tako EU kot Kitajska močan skupni interes za spodbujanje stabilnega in trajnostnega razvoja v Afriki. To sta priznali EU in Kitajska: na desetem srečanju na vrhu Kitajska-EU, ki je potekalo 28. novembra 2007 v Pekingu, so vodje EU in kitajski vodje „pozdravili bolj praktično sodelovanje obeh strani z njunimi obstoječimi mehanizmi sodelovanja z Afriko, tako da bi prispevali k miru, stabilnosti in trajnostnemu razvoju v Afriki na podlagi enakosti in v obojestransko korist. Obe strani sta se dogovorili o nadaljevanju dialoga o afriških vprašanjih ter dejavnem iskanju učinkovitih načinov in poti sodelovanja med Kitajsko, EU in Afriko na zadevnih področjih.“ Skupna strategija Afrika-EU izrecno pozdravlja prispevke drugih partnerjev in je odprta za sodelovanje s tretjimi državami glede skupnih ciljev partnerstva. Te izjave tako zagotavljajo priložnost za strateško povezavo in vzajemno krepitev partnerstva EU tako z Afriko kot Kitajsko. Vprašanje je, ali lahko EU, Afrika in Kitajska naredijo več za okrepitev medsebojnega dialoga o politiki in sodelovanja v obliki tristranskega sodelovanja[6], ki dopolnjuje dvostranska partnerstva[7]. V tem sporočilu se predlaga, da bi morali na podlagi konsenza postopno oblikovati tristransko agendo o sodelovanju tako z našimi afriškimi kot kitajskimi partnerji na več področjih, na katerih se lahko sinergije in medsebojne koristi najbolj povečajo. POBUDA POLITIKE EU GLEDE TRISTRANSKEGA SODELOVANJA Komisija predlaga, da bi Afrika, Kitajska in EU morale sodelovati na prožen in pragmatičen način pri določanju in obravnavanju določenega števila področij, ki so primerna za tristransko sodelovanje, ter to sodelovanje po možnosti povezati z obstoječimi zavezami v multilateralnih forumih in zlasti ZN. K temu je treba pristopiti postopoma. Vodilna načela za tristransko sodelovanje - Pragmatičen in postopen pristop : praktično sodelovanje na terenu, ki se lahko osredotoči na konkretne projekte in sektorje. Takšna, v rezultate usmerjena strategija, bo pripomogla k oblikovanju skupnih ciljev. - Skupni pristop : praktično sodelovanje bo na vsaki stopnji potekalo v polni povezavi in v dogovoru z zainteresiranimi afriškimi partnerji (na državni ali regionalni ravni). - Učinkovita pomoč : predlagani pristop se želi (a) izogniti podvajanju prizadevanj, (b) zagotoviti večjo usklajenost dejavnosti EU in Kitajske na državni ravni z razvojnimi strategijami afriških držav ter olajšati izmenjavo izkušenj, vključno z lastno razvojno izkušnjo Kitajske, in najboljše prakse ter (c) prispevati k večji učinkovitosti pomoči in izmenjavi izkušenj, vključno o vlogi uradne razvojne pomoči in neposrednih tujih naložb (FDI) ter drugih sredstev. Tristransko sodelovanje bo prispevalo k povečanju naše skupne odgovornosti za globalno upravljanje in razvoj. Dejanski cilji tristranskega sodelovanja Predlog je, da bi se tristransko sodelovanje v začetni fazi usmerilo v naslednje sektorje, ki so ključni za stabilnost in razvoj v Afriki in za katere se pričakuje, da bo dodana vrednost tristranskega sodelovanja največja: 1. mir in varnost v Afriki: to sta predpogoja za razvoj. Zato je v interesu Afrike, EU in Kitajske, da sodelujejo pri spodbujanju stabilnosti ter blaginje v afriških državah in gospodarstvih ter da sodelujejo z AU in v Združenih narodih (ZN) s Kitajsko za okrepitev razvoja Afriške strukture za mir in varnost ter za podporo operacijam AU ohranjanja miru, krepitvi zmogljivosti in usposabljanju; 2. podpora afriški infrastrukturi : infrastruktura je hrbtenica razvoja, trgovine in naložb: razvijanje skupnih strategij in izboljšanje sinergij med Afriko, EU in Kitajsko bosta pomagala pri zadovoljevanju ogromnih potreb Afrike po infrastrukturi in doseganju skupnih ciljev, spodbujanje tristranskega sodelovanja za oblikovanje cenovno dostopne in trajnostne infrastrukture v Afriki, povečevanje medsebojne povezanosti in regionalne integracije ter izboljševanje pogojev za trajnostni razvoj in gospodarsko rast (multimodalni prometni koridorji, telekomunikacije, energija, vključno z obnovljivo, sektorski pristopi). Infrastrukturni konzorcij za Afriko mora biti kontaktna točka, na kateri Afrika, EU in Kitajska skupaj z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami usklajujejo dejavnosti in izmenjujejo izkušnje. Usklajevanje prednostnih nalog, ki jih je oblikovala Afrika (kratkoročni akcijski načrt STAP in pomoč za pripravo infrastrukturnih projektov NEPAD – NEPAD-IPPF, 2003), bi se lahko prav tako spodbudilo v okviru, ki ga zagotavlja partnerstvo EU-Afrika za infrastrukturo; 3. trajnostno gospodarjenje z okoljem in naravnimi viri je ključno za trajnostno rast, boj proti podnebnim spremembam in skupne trgovinske interese. Tristransko sodelovanje, povezano s pobudami, kot so pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI), izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) in proces Kimberley, bi lahko afriškim državam omogočilo, da povečajo lokalno zmogljivost pri upravljanju virov, trgovine in konkurence na odprt in pregleden način, da bi se kar najbolj povečali trajnostne naložbe in razvojni rezultati zlasti v sektorjih, kot so gozdarstvo, obnovljiva energija, energetska učinkovitost, gospodarjenje z odpadki, ribištvo in rudarstvo. Glede na pomembnost vzpostavljanja dolgoročne nacionalne prilagoditvene zmogljivosti zlasti v državah, ki so najbolj občutljive na spremembe podnebja, Komisija predlaga, da se tudi v okviru svetovnega sporazuma o podnebnih spremembah po letu 2012 proučijo možnosti začetka skupnega dela s Komisijo Afriške unije (AUC) in Kitajske za namene krepitve zmogljivosti na področju podnebnih sprememb in obnovljive energije, po možnosti vključno s prenosom tehnologije in povečano zmogljivostjo naložbe v Mehanizem čistega razvoja (CDM). Trden okoljski steber prispeva k zagotovitvi preživetja najrevnejših in k trajnostnemu miru. Skupna krepitev zmogljivosti bo skladna z obstoječim dvostranskim dialogom na področju okolja med Evropsko komisijo in Kitajsko ter Evropsko unijo in Afriško unijo; 4. kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano: povečevanje produktivnosti v kmetijskem sektorju je ključno pri doseganju razvoja v smeri razvojnih ciljev novega tisočletja na splošno in zlasti RCNT 1 glede revščine in lakote. Tristransko sodelovanje bi lahko povečalo kmetijsko produktivnost in proizvodne ravni Afrike ter prispevalo k večji varnosti preskrbe s hrano na trajnostni način z ustrezno pozornostjo, usmerjeno v socialno-ekonomske, okoljske in zdravstvene vidike proizvodnje hrane. Komisija predlaga proučitev sinergij, ki bi lahko nastale zaradi tristranskega sodelovanja na področjih kmetijskih raziskav in inovacij (s posebnim poudarkom na osnovnih živilih), nadzora živalskih bolezni in varnosti preskrbe s hrano (s posebnim poudarkom na opredelitvi ter skladnosti s sanitarnimi in fitosanitarnimi standardi). Tristransko sodelovanje je treba umestiti v okvir obsežnega programa za razvoj afriškega kmetijstva (CAADP), ki pomeni dolgoročno agendo za kmetijski razvoj v Afriki. Dialog razvojne politike in razvojno partnerstvo Da bi se dosegli zgoraj navedeni cilji, je treba na glavnem sedežu in na lokalni ravni razširiti dialog na podlagi obstoječih dialogov med EU in Afriko ter EU in Kitajsko in prav tako dopolniti okvir ZN. Pomembno je, da se na vseh ravneh spodbuja kultura izmenjave in posvetovanja. Vzporedni ustvarjalni dialogi bi pomagali oblikovalcem politike pri krepitvi medsebojnega razumevanja politik drugih in pristopov ter določanju možnosti sodelovanja, pri tem pa prispevali h krepitvi zmogljivosti na področju raziskav ter krepili izmenjave med ljudstvi. Dialog je treba oblikovati in okrepiti na različnih ravneh ter pri tem graditi na obstoječih strukturah in forumih: - na ravni celine: za spodbujanje celinskega in regionalnega povezovanja v Afriki bi lahko imela Komisija Afriške unije zelo pomembno vlogo v tem dialogu. Vodja delegacije EU pri Afriški uniji v Adis Abebi v Etiopiji bi lahko bil kontaktna točka za organiziranje rednih in ad hoc posvetovanj med AU, EU in Kitajsko, zlasti na področju miru in varnosti, - na regionalni ravni: Evropska komisija je imela edinstveno vlogo pri krepitvi regionalnih gospodarskih skupnosti v Afriki in ima močan instrument za sodelovanje v okviru Evropskega razvojnega sklada. Različni regionalne strategije in usmeritveni programi so lahko začetna točka za spodbujanje tristranskega sodelovanja v vseh predlaganih sektorjih, zlasti pa na področju infrastrukture, v okviru katerega je treba za podporo nacionalnemu okviru v ocenitev ter izvajanje obsežnih programov za energijo in telekomunikacije ali multimodalne prometne koridorje vključiti regionalno razsežnost na institucionalni ravni in ravni upravljanja[8], - na državni ravni (na ravni veleposlanikov) za redne in ad hoc izmenjave informacij in pogledov, pa tudi multilateralnih okvirov, ki jih vodijo države, - v dvostranskem dialogu med EU in Kitajsko: Afrika bi morala biti redno na agendi posvetovanj med EU in Kitajsko, v strateškem dialogu, skupnem odboru, afriški trojki ter na srečanjih na vrhu EU-Kitajska. Vključiti je treba tudi afriške sogovornike, če je to izvedljivo. Za spodbujanje partnerstva za razvoj (RCNT 8) in učinkovitosti razvojne pomoči (Pariška deklaracija o učinkovitosti pomoči[9]) je treba zlasti razširiti stalne izmenjave informacij in izkušenj z afriškimi partnerji glede državnih strategij ter načina, kako vsaka stran izvaja in vrednoti svojo razvojno politiko, da bi se izboljšala dopolnjevanje in razdelitev dela, uporaba državnih sistemov, predvidljivost ter upravljanje s pomočjo rezultatov z manjšim številom postopkovnih omejitev pri zagotavljanju pomoči. To je mogoče izvesti s pomočjo študijskih obiskov, s praktičnim usposabljanjem uradnikov ter rednimi posvetovanji na sedežih in na državni ravni. „Usklajevalni sestanki za donatorje“ bi se lahko razširili v „usklajevalne sestanke razvojnih partnerjev“ in v ta proces bi se lahko vključile izkušnje Kitajske. Namen Mednarodnega centra za odpravljanje revščine na Kitajskem je, da bi postal platforma za tovrstne izmenjave, na pomoč pa je že priskočil Odboru za razvojno pomoč OECD ter tradicionalnim donatorjem. EU bi morala podpreti takšna prizadevanja. Dialog iz Heiligendamma, v katerem sodeluje Kitajska, lahko prispeva k vzpostavitvi tovrstnega novega pristopa. Politika okrepljenega sodelovanja OECD in tudi sedanja razmišljanja Odbora za razvojno pomoč o pripravi svojega novega mandata za doseganje prihodnjih izzivov prav tako lahko zagotovijo nova spoznanja. Tristransko sodelovanje v Afriki bi ta proces lahko podprlo s praktičnimi izkušnjami in zagotovilo uporabne lekcije za prispevanje k sedanji razpravi o pomoči in razvojni učinkovitosti. SKLEPNE UGOTOVITVE Tristransko sodelovanje bo postopno, toda sprememba lahko prinese izboljšane rezultate pri obravnavanju globalnih razvojnih izzivov na učinkovit multilateralen način. Tri partnerice lahko med oblikovanjem dvostranskih odnosov razvijejo skupne interese in razpravljajo o odločilnih globalnih izzivih. Proces bo okrepil njihova dvostranska partnerstva in povečal zmožnost Afriške unije, da ima vlogo ključnega akterja pri razvoju Afrike in na mednarodni ravni. Splošni rezultat tega tristranskega sodelovanja bo prispeval k skupni odgovornosti glede globalnega upravljanja in razvoja. Evropska komisija poziva države članice EU ter afriške in kitajske partnerje, naj upoštevajo in podprejo zgoraj navedene predloge ter sodelujejo pri oblikovanju tristranskih pobud z upoštevanjem naslednjih smernic: - povečanje usklajevanja v zadevnih mednarodnih organizacijah in pobudah, zlasti afriških, ter določitev primernih načinov za sodelovanje, - okrepitev izmenjave obiskov in uradnikov vseh strani, da se učijo drug od drugega, ter oblikovanje mreže za podporo tristranskemu dialogu in sodelovanju na mednarodni ravni, ravni glavnega sedeža in državni ravni ter izboljšanje pretoka informacij, - priprava letnega srečanja visokih uradnikov (EU-AU-Kitajska) na rotacijsko pobudo partnerjev za strateško usklajevanje dialoga in sodelovanja, - vabilo trojke AU, da se vključi v letni dialog EU in Kitajske o Afriki, - okrepitev raziskav in povečanje znanja v izbranih sektorjih, - vključitev posebnih sporazumov med agencijami, institucijami in združenji za spodbujanje skupnih pobud, ki so usmerjene v rezultate, - predložitev tega sporočila afriškim in kitajskim partnerjem v razpravo na srečanju na vrhu ali ministrski ravni. Komisija zato zahteva, da Svet in Evropski parlament potrdita zgoraj navedene predloge, da se omogočijo nadaljnje razprave z afriškimi in kitajskimi sogovorniki EU. [1] Za več informacij glej: http://www.africa-union.org/root/AU/Conferences/2007/December/eu-au/AU_EU.htm. [2] Komisija v svojem Sporočilu „EU kot globalni partner za razvoj“ predlaga več ukrepov za spodbuditev držav članic k povečanju količine in učinkovitosti pomoči ter tudi področja, na katerih bi lahko bile politike EU bolje usklajene. [3] Ministrstvo za zunanje zadeve Ljudske republike Kitajske (2006), „Politika Kitajske za Afriko“, januar 2006. [4] Točne zneske je težko določiti zaradi velikih razlik v računovodskih metodah in ker Kitajska še ne objavlja statistike o pomoči. Poleg programov centralnih vlad obstaja še veliko pokrajinskih akterjev in podjetij, ki oblikujejo vse bolj gost in kompleksen splet odnosov z Afriko. [5] Forum o sodelovanju med Kitajsko in Afriko (FOCAC) je bil slovesno ustanovljen z ministrsko konferenco v Pekingu leta 2000. Tretji FOCAC je bil organiziran na srečanju na vrhu v Pekingu od 3. do 5. novembra 2006. Podrobnosti so na voljo na: http://english.focacsummit.org/. [6] V skladu z odstavkom 19b načrta ukrepov iz Akre, ki spodbuja tristransko sodelovanje. [7] Splošnejši vplivi vzpona Kitajske so bili obravnavani v Sporočilu „EU-Kitajska: tesnejše partnerstvo, več odgovornosti“ iz leta 2006. Sedanje sporočilo se osredotoča predvsem na odziv EU na razvojne priložnosti in izzive, ki se pojavljajo v Afriki zaradi dejstva, da postaja Kitajska ključna razvojna partnerica Afrike. [8] Te regionalne posege je treba izvajati le, ko so izpolnjeni nekateri pogoji (upravljanje, institucionalne in vodstvene zmogljivosti na regionalni ravni, učinkovitost sektorja in regionalnih organizacij), ki zagotavljajo ugodno okolje, potrebno za izvedbo različnih operacij, ki so predvidene). [9] Kitajska je podpisnica Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, ki je bila potrjena 2. marca 2005. Kitajska dejavno proučuje dejavnosti preostalih podpisnic in OECD/DAC na tem področju. Kitajska sodeluje tudi v procesu spremljanja (npr. Forum na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Akri septembra 2008).