EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52008DC0383
Green paper - Future relations between the EU and the overseas countries and territories {SEC(2008) 2067}
Zelena knjiga - Prihodnji odnosi med EU ter čezmorskimi državami in ozemlji {SEC(2008) 2067}
Zelena knjiga - Prihodnji odnosi med EU ter čezmorskimi državami in ozemlji {SEC(2008) 2067}
/* COM/2008/0383 konč. */
Zelena knjiga - Prihodnji odnosi med EU ter čezmorskimi državami in ozemlji {SEC(2008) 2067} /* COM/2008/0383 konč. */
[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI | Bruselj, 25.6.2008 COM(2008) 383 konč. ZELENA KNJIGA Prihodnji odnosi med EU ter čezmorskimi državami in ozemlji {SEC(2008) 2067} ZELENA KNJIGA Prihodnji odnosi med EU ter čezmorskimi državami in ozemlji 1. UVOD V skladu s četrtim delom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Pogodba ES) so čezmorske države in ozemlja (v nadaljevanju ČDO) tesno povezani z Evropsko skupnostjo. Nekoč so med ČDO spadali države in ozemlja, ki so medtem postali neodvisne suverene države, večinoma države AKP. To pojasnjuje, zakaj je način sodelovanja med EU in ČDO v veliki meri enak tistemu, ki je značilen za sodelovanje med EU in državami AKP, čeprav ČDO obravnava ločena pravna podlaga v Pogodbi ES. Toda podobnost se ne sklada z dejanskim stanjem, s posebnimi socialnimi, gospodarskimi in okoljskimi izzivi, s katerimi se sedaj soočajo ČDO, ter tesnimi zgodovinskimi, institucionalnimi in političnimi vezmi med ČDO in EU. Poleg tega ni upoštevan potencial ČDO kot strateško pomembnih točk, razširjenih po vsem svetu, kjer se zagovarjajo vrednote EU. Razvil se je tudi širši mednarodni okvir, zlasti zaradi globalizacije, stalne liberalizacije mednarodne trgovine in povečane regionalne vključenosti držav AKP. Zaradi vseh teh dejavnikov je potrebna korenita prenova partnerstva med ČDO in EU. V skladu s tem ČDO in štiri države članice (Danska, Francija, Nizozemska in Združeno kraljestvo), s katerimi so povezani, od leta 2003 pozivajo k večjemu priznanju posebnega položaja ČDO. Komisija ter vse več držav članic so hkrati s tem izrazile zadržke v zvezi s spojitvijo pridružitve ČDO-ES in politike razvojnega sodelovanja Skupnosti z njenim poudarkom na boju proti revščini in razvojnih ciljih tisočletja. Komisija s svoje strani že od leta 2005 predlaga oblikovanje nove povezave, ki bi bila osnovana na članstvu ČDO in EU v isti družini, ne pa na samih razvojnih potrebah ČDO. Komisija želi posledično izvesti celovit pregled odnosov med EU in ČDO ter proučuje možnost znatne spremembe pridružitve ČDO-ES. Njen namen je ugotoviti, kako se odmakniti od klasičnega pristopa k razvojnemu sodelovanju ter pri tem spodbuditi konkurenčnost ČDO ter njihovo postopno vključitev v regionalna in svetovna gospodarstva z upoštevanjem ne le izzivov, s katerimi se soočajo, pač pa tudi njihovega potenciala. Da bi omogočila tovrstno posodobitev, je Komisija sprejela to zeleno knjigo, ki naj bi olajšala globalno in pregledno razpravo o prihodnjih odnosih med EU in ČDO, zlasti glede na splošna načela, ki bi morala biti dolgoročnejša podlaga za te odnose. Cilj te zelene knjige tako ni oblikovanje nove politike ali vzpostavitev novih finančnih instrumentov ali podrobnih postopkov, pač pa pregled vrste izzivov in priložnosti ter pridobitev mnenj zainteresiranih strani, preden se oblikuje novo partnerstvo med EU in ČDO, zlasti zaradi poteka veljavnosti sedanjega Sklepa o čezmorski pridružitvi konec leta 2013. 2. UVODNE INFORMACIJE O ČDO 2.1. Enaindvajset ČDO: pridružitev s Skupnostjo, raznolikost in skupne značilnosti V skladu s Pogodbo ES so ČDO neevropske države in ozemlja, ki imajo posebne odnose z Dansko, Francijo, Nizozemsko in Združenim kraljestvom. Pridruženi so Evropski skupnosti zaradi spodbujanja njihovega gospodarskega in družbenega razvoja ter vzpostavitve tesnih gospodarskih odnosov med njimi in celotno Skupnostjo. Pogodba ES določa, da pridružitev ČDO s Skupnostjo „podpira interese in blaginjo prebivalcev držav in ozemelj, da bi jim omogočili gospodarsko, socialno in kulturno razvitost, za katero si prizadevajo“. Zadevne države in ozemlja so izčrpno navedena v Prilogi II k Pogodbi ES. Skupaj je navedenih 21 ČDO: Grenlandija, Nova Kaledonija in pridružena območja, Francoska Polinezija, Francoska južna in antarktična ozemlja, Walliški in Futunski otoki, Mayotte, Saint Pierre in Miquelon, Aruba, Nizozemski Antili (tj. Bonaire, Curaçao, Saba, Sint Eustatius, Sint Maarten), Anguilla, Kajmanski otoki, Falklandski otoki, Južna Georgia in otoki Južni Sandwich, Montserrat, Pitcairn, Sveta Helena in pridružena območja, Britansko antarktično ozemlje, Britansko ozemlje Indijskega oceana, Otoki Turks in Caicos, Britanski Deviški otoki in Bermudi. Vendar se ureditev glede pridruževanja ni nikoli uporabljala za Bermude v skladu z željami tamkajšnje vlade. ČDO so ustavno povezani z državami članicami, a niso del Skupnosti kot take. Dejansko se določbe Pogodbe na osnovi člena 299(3) Pogodbe ES načeloma ne uporabljajo za ČDO, razen četrtega dela Pogodbe, ki obravnava izključno pridružitev ČDO-ES. Tako obstaja osnovna razlika med ČDO in najbolj oddaljenimi regijami iz člena 299(2) Pogodbe ES. Za razliko od ČDO so najbolj oddaljene regije ne le ustavno povezane z državo članico, pač pa so sestavni del Skupnosti in so načeloma vezane na celotni pravni red Skupnosti. Zato kakršne koli kvantitativne ali kvalitativne primerjave med ČDO in najbolj oddaljenimi regijami v zvezi z ugodnostmi, prejetimi od EU, in obveznostmi do nje niso primerne. Med samimi ČDO obstajajo velike razlike v stopnji avtonomnosti glede na države članice, s katerimi so povezani, pa tudi na gospodarskem in socialnem področju ter glede na zemljepisne značilnosti in podnebje. Vendar imajo ČDO kljub veliki raznolikosti tudi skupne značilnosti: nobena država ali ozemlje ni suverena država, vsi so parlamentarne demokracije, vsi so otoki, imajo zelo malo prebivalcev in njihovo ekološko bogastvo je izjemno v primerjavi s celinsko Evropo. Vsi so sorazmerno občutljivi na zunanje vplive in na splošno odvisni od omejene gospodarske osnove, ki temelji večinoma na storitvah. Zelo so odvisni tudi od uvoza blaga in energije. Na splošno ostaja izvoz blaga iz ČDO v EU ali znotraj zadevnih zemljepisnih regij omejen. Podrobnejši pregled raznolikosti in skupnih značilnosti ČDO je priložen v delovnem dokumentu služb Komisije v Prilogi I te zelene knjige. Prav tako je v delovnem dokumentu služb Komisije v Prilogi II priložen tudi pregled posameznih ČDO s statističnimi podatki. 2.2. Sedanja pridružitev ČDO-ES: Sklep o pridružitvi čezmorskih držav z dne 27. novembra 2001 Medtem ko četrti del Pogodbe ES (členi 182 do 188) vsebuje temeljne določbe pridružitve ČDO s Skupnostjo, določa podrobna pravila in postopke za pridružitev ČDO-ES Svet v skladu s členom 187 ES prek zaporednih „sklepov Sveta o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj“, ki so bili sprejeti od leta 1964[1]. Te podrobne določbe, namreč iz Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav z dne 27. novembra 2001[2], se lahko razdelijo v dve glavni skupini: določbe o sodelovanju pri financiranju razvoja in določbe o gospodarskem in trgovinskem sodelovanju. Povzetek teh določb je na voljo v delovnem dokumentu služb Komisije, priloženem v Prilogi III te zelene knjige. Sedanje določbe Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav glede sodelovanja pri financiranju razvoja so namenjene spodbujanju trajnostnega razvoja ČDO, s poudarkom na zmanjševanju, preprečevanju in navsezadnje izkoreninjenju revščine. V skladu s tem je do zdaj sodeloval pri financiranju razvoja z ČDO Evropski razvojni sklad, ki se kot finančni instrument uporablja tudi za sodelovanje pri financiranju razvoja z državami AKP. Medtem ko naj bi se sedanji Sklep o pridružitvi čezmorskih držav sprva uporabljal do 31. decembra 2011, je bila njegova veljavnost podaljšana do 31. decembra 2013 s tehničnimi spremembami leta 2007 za uskladitev z veljavnostjo desetega evropskega razvojnega sklada, ki zajema obdobje med letoma 2008 in 2013, ter večletnega finančnega okvira za obdobje od leta 2007 do leta 2013. Vendar te tehnične spremembe ne posegajo v kasnejše spremembe sklepa pred potekom njegove veljavnosti leta 2013, zlasti za nadaljnjo uporabo načel, določenih v četrtem delu Pogodbe ES v zvezi z pridružitvijo ČDO-ES[3]. 3. PRIHODNJI OBETI ZA ODNOSE ČDO-EU Zaradi tesne povezave med ČDO in Skupnostjo prek držav članic, ki so z njimi povezane, je trgovinski režim, ki se uporablja za ČDO – povzet je v Prilogi III te zelene knjige, eden izmed najugodnejših, ki jih je Skupnost kadar koli zagotovila. Ta tesna povezava tudi pojasnjuje, zakaj je finančno pomoč Skupnosti na prebivalca za ČDO precej višja, kot je povprečje za AKP[4]. Nekoliko posebni postopki sodelovanja pri financiranju razvoja v primerjavi s pravili, ki se uporabljajo za sodelovanje z državami AKP, ter upravičenost ČDO do programov Skupnosti[5] so prav tako neposredno povezani s posebnim odnosom, ki temelji na solidarnosti med Evropo in ČDO, omenjeni v preambuli Pogodbe ES. V skladu s preambulo Pogodbe ES, na katero se nanaša člen 182 Pogodbe ES v zvezi s pridružitvijo ČDO s Skupnostjo, so visoke pogodbenice, ki so se odločile za ustanovitev Evropske skupnosti, nameravale „potrditi solidarnost, ki povezuje Evropo s čezmorskimi državami“, in želele „zagotoviti dvig njihove blaginje v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov“. Vendar solidarnost, ki je podlaga za pridružitev ČDO-ES, in zlasti pripravljenost Skupnosti, da spodbudi trajnostni razvoj ČDO z zagotavljanjem pomembne finančne pomoči, redno vzbujata pomisleke. V tem okviru je pomembno predvsem dejstvo, da se je položaj zdaj zelo spremenil, saj uvedba koncepta solidarnosti med Skupnostjo in ČDO izvira iz časa, ko se je to povezovalo večinoma z afriškimi kolonijami držav članic in evropsko carinsko unijo, ki je nadomestila dvostranske trgovinske sporazume s temi nekdanjimi kolonijami. Ob podpisu Amsterdamske pogodbe 2. oktobra 1997 so predstavniki vlad takratnih 15 držav članic potrdili, da začetni dogovori za pridružitev ČDO s Skupnostjo ne morejo več učinkovito upravljati izzivov razvoja ČDO. Toda svečano so izrazili tudi, da je bil namen pridružitve spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja ČDO ter vzpostavitev tesnih gospodarskih odnosov med njimi in Skupnostjo kot celoto[6]. Medtem ko so bili pridružitveni sporazumi naknadno znova proučeni in je bilo vanje s Sklepom o pridružitvi čezmorskih držav iz leta 2001 vnesenih več novosti, zlasti v zvezi s finančnim instrumentom, je celotni pristop k ČDO ostal kljub temu tesno povezan s partnerskim sporazumom AKP-ES in njegovo klasično logiko razvojnega sodelovanja, osnovano na boju proti revščini, kljub neskladju med tem pristopom in dejanskim stanjem v ČDO. Glede na to ozadje sedanji položaj zbuja pomisleke pri različnih zainteresiranih straneh, od Komisije, ČDO, držav članic, s katerimi so ČDO povezani, do držav članic brez ČDO. Po drugi strani je navzoča potreba po natančni proučitvi načina, kako se lahko pridružitev ČDO-ES prilagodi posebnemu položaju ČDO, zlasti izzivom, s katerimi se soočajo, njihovemu dejanskemu in morebitnemu pomenu za EU kot celoto ter stvarnosti današnjega globaliziranega sveta. Po drugi strani in zlasti od širitve EU 1. maja 2004 se zastavljajo vprašanja glede interesa, ki ga ima Skupnost za spodbujanje trajnostnega razvoja ČDO, zlasti tam, kjer je BNP na prebivalca blizu povprečju Skupnosti ali kjer je država članica nehala zagotavljati neposredno dvostransko sodelovanje na področju razvoja nekaterim svojim ČDO. Zato želi Komisija s to zeleno knjigo začeti globalno in pregledno razpravo o prihodnjih odnosih med EU in ČDO, zlasti glede na splošna načela, ki bi morala dolgoročno okrepiti te odnose. Tukaj zastavljena vprašanja se navezujejo na osnovo, cilje in naravo solidarnosti med EU in ČDO. Še podrobnejša vprašanja glede trgovinskega režima, ki se uporablja za ČDO, in njihove posebne značilnosti obravnava delovni dokument služb Komisije, ki je priložen v Prilogah IV in V te zelene knjige. Izzivi, ki so določeni spodaj, se ne navezujejo na količino ali vir prihodnje finančne pomoči Skupnosti ČDO in tako ne vplivajo na rezultate prihodnjih pogajanj glede večletnega finančnega okvira za obdobje 2013–2020 ter na oblikovanje proračuna ERS. Prav tako se ne navezujejo na način, kako bo Komisija upravno upravljala finančno pomoč Skupnosti v prihodnje, kar je vprašanje, ki se navezuje na notranjo organizacijo Komisije. 3.1. Partnerstvo med Skupnostjo in ČDO 3.1.1. Vpliv posebnega odnosa med ČDO in zadevnimi državami članicami EU Čeprav jih člen 182 ES označuje kot neevropske in se pravni red Skupnosti zanje ne uporablja, preprosto obravnavanje ČDO kot le tretjih strank ne bi ustrezalo dejanskemu stanju na tem področju. Čeprav ČDO niso sestavni del EU, so del ene države članice ali pa vsaj tesno povezani z njo, kar pomeni, da se jih ne more ločiti od EU in so v določenem smislu „del njenih skrajnih meja“. Za začetek je celoten del Pogodbe ES posvečen pridružitvi ČDO s Skupnostjo in določa osnovo za obravnavanje ČDO, kot da niso samo tretje države. V okviru zgradbe Pogodbe ES, pridružitev ČDO-EU ni del razvojnega sodelovanja Skupnosti ali na splošno zunanjepolitičnega delovanja Unije. Poleg tega, ČDO na osnovi svoje zgodovine in svojih posebnih odnosov z državami članicami EU tvorijo sestavni del družbe, ki spoštuje vrednote, na katerih je osnovana EU, in načela, ki izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje temeljnih pravic. Te vrednote in načela, ki jih EU spodbuja tudi v odnosu s tretjimi državami, se uresničujejo v ČDO. Za razliko od tretjih držav so vsi državljani ČDO načeloma tudi evropski državljani v smislu člena 17 Pogodbe ES, ki določa, da je vsaka oseba, ki ima državljanstvo države članice, državljan Unije. Natančneje, vsi državljani Grenlandije ter francoskih in danskih ČDO imajo samodejno tudi državljanstvo zadevne države članice. Od 21. maja 2002 so vsi državljani britanskih ČDO tudi britanski državljani, a se temu državljanstvu lahko odrečejo, če želijo ostati samo državljani britanskih čezmorskih ozemelj, in ni jim treba imeti potnega lista, v katerem je zapisano, da so britanski državljani. Državljani ČDO so kot evropski državljani v principu tudi upravičeni do pravic, ki so jim podeljene z državljanstvom Unije (kot določata člena 18 in 22 Pogodbe ES), kot je pravica do prostega gibanja in prebivanja (ne pa tudi zaposlitve) na ozemlju držav članic. Državljani ČDO imajo lahko tudi pravico, da volijo in so izvoljeni v Evropski parlament, pod pogoji, ki jih določa zadevna država članica in v skladu s pravom Skupnosti. To na primer velja za državljane francoskih ČDO. Za Saint Pierre in Miquelon ter Mayotte se njihova posebna povezava z EU kaže tudi z uporabo evra v teh ČDO, čeprav njihov monetarni sistem ni določen v Pogodbi ES, saj niso del Skupnosti[7]. Trenutno ni nobenih drugih ČDO, ki bi uporabljali evro, toda francoski ČDO v Tihem oceanu proučujejo možnost zamenjave svoje valute z evrom[8]. Omeni se lahko tudi, da čeprav se splošne določbe Pogodbe ES ne uporabljajo za ČDO brez izrecnega sklicevanja, v pristojnost Sodišča Evropskih skupnosti spadajo predhodno odločanje, ki ga v sklopu Pogodbe ES zahteva sodišče, katerega pristojnost zajema določeno ČDO, ter postopki, ki so jih pod pogoji, določenimi s Pogodbo ES, začeli tožniki iz določenega ČDO proti aktom, ki jih je sprejela Skupnost. Nekateri ČDO se razvijajo v smeri tesnejšega povezovanja s svojimi zadevnimi državami članicami, ki razmišljajo, da bi zaprosile Svet za spremembo pogodb, da bi ta ozemlja vključili v Skupnost kot najbolj oddaljene regije. Vendar Skupnost se ne opredeljuje do morebitnega razvoja notranjih odnosov med ČDO in njihovimi zadevnimi državami članicami ter do razlik med ČDO glede na ustavne odnose z njihovimi zadevnimi državami članicami, zlasti glede na težnjo v večini ČDO za večjo samostojnost in neodvisnost. Ta vprašanja so v izključni pristojnosti zadevnih držav članic in njihovih ČDO. Le če bo ČDO postal v celoti neodvisen, bi njegovi državljani v principu prenehali biti evropski državljani in njegova tesna povezava z EU prek zadevnih držav članic ne bi več obstajala. Brez poseganja v kakršen koli takšen razvoj vidiki, poudarjeni zgoraj, kažejo, da se položaj ČDO glede na Skupnost razlikuje od tistega, ki ga ima kakršna koli tretja država, vključno s tistimi, ki so s Skupnostjo povezane s posebnimi sporazumi, kot so države AKP ali države, ki jih zajema sosedska politika Skupnosti. Vendar ČDO niso del Skupnosti, ne glede na vprašanje, ali se zakon zadevne države članice uporablja v določenem ČDO oziroma do kakšne mere se uporablja. Vprašanje torej je, kam umestiti ČDO glede na njihove odnose s Skupnostjo ob upoštevanju, da se po eni strani odnosi med Skupnostjo in njenimi članicami (vključno z najbolj oddaljenimi regijami) ne morejo uporabljati kot taki za ČDO in da po drugi strani pridružitev ČDO s Skupnostjo ne sme vplivati na ustavne odnose med ČDO in državami članicami, s katerimi so povezani. Vprašanje 1: Kako naj se solidarnost med Skupnostjo in ČDO razume na ravni politike ob upoštevanju posebnega odnosa ČDO s Skupnostjo? 3.1.2. Sedanja razlaga namena pridružitve ČDO-ES V skladu s členom 182 ES je namen pridružitve ČDO-ES spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja ČDO ter vzpostavitev tesnih gospodarskih odnosov med njimi in Skupnostjo kot celoto. Člen 1 sedanjega Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav pojasnjuje, da se cilji pridružitve ČDO-ES dosegajo z osredotočanjem na zmanjševanje, preprečevanje in navsezadnje izkoreninjenje revščine v ČDO ter na trajnostni razvoj (vključno z njegovim okoljskim stebrom) in postopno vključitev v regionalna in svetovna gospodarstva. Pozornost, usmerjena v boj proti revščini, ter uporaba načel razvojnega sodelovanja v finančnem sodelovanju Skupnosti s ČDO pogosto vodita v enačenje ČDO in držav AKP, zlasti ker je finančni instrument, tj. Evropski razvojni sklad, enak. Kljub temu ČDO in države članice, s katerimi so povezani, sedanjo pozornost, ki je usmerjena v boj proti revščini, vse bolj dojemajo kot prepreko za najučinkovitejše reševanje ranljivosti ČDO kot malih otoških gospodarstev, zlasti ker sodelovanje Skupnosti pri financiranju razvoja s ČDO trenutno temelji na vrsti standardov, podobnih tistim, ki se uporabljajo za razvojno sodelovanje z državami AKP in ki ne odražajo v celoti njihove izredne majhnosti, institucionalne in ustavne posebnosti, zemljepisne in podnebne raznolikosti, različne ravni njihovega razvoja ter pomembnosti inovativnosti, podjetništva in konkurenčnosti. Vključitev ČDO v razvojno sodelovanje Skupnosti je prav tako predmet večje kritike držav članic brez ČDO in držav AKP, kot se je na primer pokazalo med pogajanji za notranji sporazum o desetem Evropskem razvojnem skladu. Glavni razlog za to kritiko je, da imajo ČDO koristi zaradi razvojne pomoči, ki se financira iz Evropskega razvojnega sklada, čeprav se določeni ČDO le stežka obravnavajo kot „države v razvoju“, noben ČDO ni razvrščen med ozemlja z nizkim dohodkom[9], ni pogodbenica partnerskega sporazuma AKP-ES in ni zajet v določbah Pogodbe ES o razvojnem sodelovanju. Poleg tega je raven pomoči na prebivalca, ki se zagotavlja ČDO in ki je financirana iz Evropskega razvojnega sklada, precej višja kot povprečje AKP[10], kar je posledica dejstva, da so ČDO tesneje povezani z EU kot države AKP, ni pa povezano s potrebami ČDO kot takimi. Po eni strani se zdi resnično smotrno, da bi od razvojnega sodelovanja imele v prvi vrsti koristi države, ki ga najbolj potrebujejo. Po drugi strani pa osredotočanje samo na dohodek na prebivalca kot na kazatelja potreb ČDO ni pravično, saj ne upošteva njihove ranljivosti kot malih otoških gospodarstev in zlasti dejstva, da njihova majhnost ter odvisnost od zelo omejene gospodarske osnove resno vplivata na njihovo institucionalno sposobnost in njihov razvojni potencial. Upoštevati je treba tudi, da so številni ČDO zelo odvisni od finančnih transferjev iz svojih zadevnih držav članic, ki zagotavljajo sorazmerno visoko raven socialnih in javnih storitev, njihova posledica pa je lahko tudi na primer velik in prevladujoč javni sektor in nerazvit zasebni sektor. Kljub temu izzivi, ki so povezani z ranljivostjo ČDO kot malih otoških gospodarstev ne zahtevajo nujno klasičnega pristopa k razvojnemu sodelovanju. Nasprotno, zdi se, da bi bilo za trajnostni razvoj ČDO v sedanjem globaliziranem svetu najbolj koristno povečanje njihove konkurenčnosti in njihovo postopno vključevanje na regionalne in svetovne trge, ne le z upoštevanjem izzivov, s katerimi se soočajo, kot so visoki stroški proizvodnje in prevoza, nezadosten obseg in sorazmerno pomanjkanje institucionalne zmožnosti, ampak tudi z upoštevanjem njihovih potencialov, kot so njihovo strokovno znanje na določenih področjih, sorazmerno visoka raven izobrazbe njihovih prebivalcev v primerjavi s sosednjimi državami ali razpoložljivost določenih naravnih virov. Posebno pozornost si zaslužijo tudi okoljska vprašanja, tako kar zadeva ranljivost ČDO v zvezi s podnebnimi spremembami in njihov potencial, ki temelji na njihovi biotski raznovrstnosti. Da bi se upoštevala ranljivost ČDO, preprosto zatekanje k izjemam od sedanjih pravil in postopkov namesto oblikovanja prave strategije za ČDO ne bi bila trajna rešitev, saj bi že izjeme od razvojne politike Skupnosti spodkopale skladnost te politike, ki je določena v Evropskem soglasju o razvoju[11]. To bi bilo tudi povsem v nasprotju z mnenjem več držav članic brez ČDO. Zato je ključnega pomena, da se najprej oblikuje razprava o politikah in ne o postopkih. Vprašanje 2: Ali se strinjate, da bi morali oblikovati nov pristop s ČDO, ki bi bil drugačen od klasičnega pristopa k razvojnemu sodelovanju (osnovan na boju proti revščini)? Če da, kakšne ukrepe bi predlagali, da bi bolje spodbujali trajnostni razvoj ČDO ter okrepili njihovo konkurenčnost in prilagodljivost? 3.1.3. Vzajemni interesi ČDO se nahajajo v bolj ali manj oddaljenih zemljepisnih regijah po vsem svetu. Čeprav se nahajajo zunaj zunanjih meja EU, ČDO in države članice, s katerimi so povezani, pogosto poudarjajo strateški pomen ČDO kot „skrajnih meja Evrope“ ali „trdnjav Evrope“, predvsem ker so del ali vsaj tesno povezani z državo članico EU. To zbuja dve vprašanji: kakšen je dejanski strateški pomen ČDO za EU kot celoto? In kakšne pristojnosti to nalaga ČDO v zvezi z vlogo, ki bi jo lahko imeli v svojih regijah? V regijah Karibov, Tihega in Indijskega oceana so ČDO sosede držav AKP. Nekateri od teh ČDO, kot so francoske najbolj oddaljene regije v Karibih in Indijskem oceanu, imajo strokovno znanje, ki ni vedno na voljo v njihovih sosednjih državah in ki bi si ga lahko z njimi izmenjali. Podobno lahko ČDO tudi dejavno prispevajo k spodbujanju „evropskih“ vrednot, ki si jih delijo na najširši možni zemljepisni osnovi v svojih zadevnih regijah. Pojavila se je zamisel o pomoči pri oblikovanju „centrov izkušenj ter strokovnega znanja“ v ČDO, kar bi omogočilo, da ČDO delujejo kot izhodišča za povezavo med EU in njihovimi zadevnimi regijami. To bi bilo lahko na primer povezano z izvajanjem in spodbujanjem visokih standardov na področju okolja, pravne države, dobrega upravljanja, spoštovanja človekovih pravic, vključno z manjšinskimi pravicami, spodbujanjem dobrih sosedskih odnosov ali načel tržnega gospodarstva, inovacij in trajnostnega razvoja. Prav tako pomembni so tudi ekološko bogastvo in različni podnebni pogoji v ČDO, ki lahko ponujajo velike možnosti za raziskave. To že drži za nekatere ČDO, kot je Francoska Polinezija, kjer se izvajajo raziskovalni projekti o biotski raznovrstnosti, v katere so vključeni raziskovalni inštituti iz Francije in Združenih držav Amerike. Na Grenlandiji lahko izkoriščanje ogljikovodikov in drugih mineralov ter možnost novih pomorskih poti po severnem polu prinese nove možnosti. Vendar bi se za sedanje partnerstvo med skupnostjo in ČDO le stežka štelo, da temelji na vzajemnih interesih. V resnici so dejanske pristojnosti, obvezujoče za ČDO, omejene na pristojnosti med partnerji in upravičenci do pomoči enostranskih preferencialnih trgovinskih režimov. Partnerstvo med Evropsko skupnostjo in Grenlandijo[12] bi bilo lahko v določenem smislu obravnavano kot izjema, čeprav ostajajo dejanske pristojnosti Grenlandije na področjih razen ribištva dokaj majhne (ne glede na politični dialog v zvezi s programi za trajnostni razvoj Grenlandije). Dejanske pristojnosti ČDO v okviru sedanjega partnerstva ostajajo zares precej omejene. Sklep o pridružitvi čezmorskih držav na primer pojasnjuje, da se cilji pridružitve ČDO-ES med drugim dosegajo z osredotočenjem na postopno vključenost ČDO v regionalna in svetovna gospodarstva. V tem smislu odločitev spodbuja tudi regionalno sodelovanje med ČDO ter med ČDO in državami AKP, solidarnost in vključevanje, kot tudi vzpostavitev bolj uravnoteženih gospodarskih in socialnih odnosov med ČDO, državami AKP, državami članicami in drugimi deli sveta. Hkrati s tem so ČDO večkrat poudarili vlogo, ki jo lahko imajo kot konkurenčna izhodišča za povezavo med EU in svojimi zadevnimi regijami, kar je Komisija pozdravila. Vendar to pomeni večje sodelovanje znotraj zadevnih regij in z EU, učinkovit prenos strokovnega znanja in upoštevanje standardov visoke kakovosti. Toda čeprav odločitev vsebuje določbe, ki omogočajo in zahtevajo regionalno sodelovanje med ČDO in njihovimi sosedami (pa naj si bodo najbolj oddaljene regije Skupnosti, države AKP ali druge tretje države), ne zagotavlja dejanskih spodbud ali pristojnosti za to in doslej rezultati kljub virom, ki so bili dani na voljo različnim zadevnim partnerjem, ostajajo precej omejeni. Drug primer omejenih pristojnosti v okviru sedanje pridružitve ČDO-ES je povezan z okoljsko dediščino ČDO. Poleg pomena okoljske trajnosti ČDO za njihovo dobrobit je ohranitev biotske raznovrstnosti ČDO zelo pomembna za Skupnost in ves svet, saj ima mednarodno razsežnost v smislu raziskav, trajnostnega izkoriščanja naravnih virov in boja proti podnebnim spremembam. Vendar sedanji Sklep o pridružitvi čezmorskih držav ne dodeljuje nobenih pristojnosti ČDO za učinkovito vključevanje v dejavnosti varstva in ohranjanja okolja glede na standarde Skupnosti, v spremljanje zakonitosti ribiških dejavnosti, učinkovite ukrepe za nadzor onesnaženosti in oblikovanje primernih zmožnosti za takojšen odziv, kjer se lahko izkoristijo nove trgovinske možnosti, ali v znanstveno sodelovanje z evropskimi raziskovalnimi instituti in skupinami iz držav članic, s katerimi ČDO niso povezani. Več ČDO upošteva zgledne okoljske standarde, ki so enakovredni standardom Skupnosti, a tega ni mogoče reči za splošno prakso v vseh ČDO, pri katerih je pogosto mogoče opaziti vzorce netrajnostne uporabe ekosistema. Za vse ČDO je značilna biotska raznovrstnost, ki je veliko bogatejša kot v vsej celinski Evropi. Te otoške ter odmaknjene države in ozemlja imajo odlične pogoje za razvoj endemičnih vrst, naj si bodo živalske, rastlinske, kopenske ali morske. Nova Kaledonija ima na primer več kot 2 000 endemičnih rastlin in več kot 1 600 vrst rib. Na Mayotte so odkrili 200 vrst koral. ČDO so tudi pomembna mesta za selitvene vrste: velik del falklandskih albatrosov se razmnožuje na Falklandskih otokih, v Južni Georgii ter na arhipelagih Crozet in Kerguelen (ki sta del Francoskih južnih in antarktičnih ozemelj), Grenlandija gosti 25 vrst morskih sesalcev in kiti grbavci se vsako leto selijo na Francosko Polinezijo ter se tam razmnožujejo. ČDO so torej zelo pomembni za svetovno biotsko raznovrstnost. Trajnostni rabi in ohranjanju te biotske raznovrstnosti bi koristila boljša znanstvena dokumentacija in dostop do rezultatov raziskav. Komisija meni, da so lahko biotska raznovrstnost in druge naravne dobrine ČDO osnova za okrepljeno sodelovanje na področju raziskav in ohranjanja. Potencial ČDO v zvezi z biotsko raznovrstnostjo je že priznan na mednarodni ravni prek vzpostavljanja znanstvenih projektov za pridobitev boljšega razumevanja ekosistemov, načina, kako so povezani, in njihovega pomena za svetovno okoljsko ravnotežje. Ti raziskovalni projekti so prav tako usmerjeni v iskanje rešitev za zavarovanje tega potenciala, ki je zelo ogrožen, na primer z uvedbo vrst, ki niso endemične in ki uničujejo obstoječi življenjski prostor, ali z iztrebljanjem endemične vegetacije (na primer koze na Bonaire in Curaçao, rastlina Miconia calvescens v Francoski Polineziji in Novi Kaledoniji) ali z vplivom podnebnih sprememb na korale. Mednarodna skupnost je zelo zaskrbljena zaradi izgube biotske raznovrstnosti. V svojem sporočilu z dne 22. maja 2006 z naslovom „Zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010 in pozneje – Ohranjanje storitev ekosistemov za blaginjo ljudi“ je Evropska komisija poudarila, da so „učinkoviti ukrepi v čezmorskih državah in na čezmorskih ozemljih držav članic, ki so bogati z biotsko raznovrstnostjo, bistveni za verodostojnost EU na tem mednarodnem območju“. Komisija je tudi naklonjena razvoju bolj dejavnega partnerstva s ČDO v zvezi s sodelovanjem na drugih področjih, kot so ekonomska politika, podjetništvo, zaposlovanje in socialna politika, trgovina in naložbe, infrastruktura (vključno glede na sistem Galileo, saj so ČDO morebitni ali resnični kandidati za razvoj zemeljske infrastrukture), raziskave, pomorske zadeve in upravljanje morja, oskrba z energijo, energetska učinkovitost in obnovljivi energijski viri, dobro upravljanje (vključno z davčnim, finančnim in sodnim področjem), razvoj civilne družbe, kulturna izmenjava, mediji, izobraževanje in usposabljanje, migracija, in boj proti organiziranemu kriminalu, trgovina z ljudmi, terorizem, pranje denarja, davčna goljufija, davčna utaja, droge ter nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov, kot tudi sodelovanje na področju uprave, policije in sodstva. Sodelovanje na področju morja in zračnega prevoza – tudi v smislu skupnega evropskega zračnega prostora – lahko precej pripomore k vključevanju ČDO v njihovih regijah in tesnejši povezavi ČDO in Skupnosti. V vsakem primeru so možnosti za ukrepe, ki so v vzajemnem interesu določenega ČDO in EU (ter sosednjih držav v razvoju), odvisne od potenciala in pripravljenosti ČDO, da razvije in izmenjuje določene dobrine, ter od privlačnosti teh dobrin za EU, sosednje države ali druge morebitne partnerje, kot tudi od pripravljenosti EU, da tesneje sodeluje na zadevnem področju s tem ČDO. S tem v zvezi je pomembno, da se upošteva veliko raznolikost ČDO in zlasti položaj ČDO, ki so izredno osamljeni zaradi zemljepisnih, političnih in drugih vzrokov. Pomemben izziv je prav tako povezan z vlogo in vplivom določenih držav v različnih regijah, kjer se nahajajo ČDO – kot so Združene države Amerike, Brazilija in Venezuela v Karibih ali Združene države Amerike, Japonska, Kitajska, Avstralija in Nova Zelandija v Tihem oceanu. Leta 2003 so ČDO in države članice, s katerimi so povezani, nakazale, da bi se moralo vzpostavljanje resničnega partnerstva končati s sporazumom (h kateremu bi bili, če bi bilo treba, priloženi posamezni protokoli), namesto, da bi Svet sprejel sklep. Vendar ta zelena knjiga teh mnenj ne obravnava, saj člen 187 Pogodbe ES izrecno določa, da natančna pravila in postopke za pridružitev ČDO-ES sprejema Svet. Vprašanje 3: Kako bi lahko partnerstvo med ČDO in EU postalo bolj dejavno in vzajemno, da bi ustrezalo interesu obeh partnerjev? Katere dejanske pristojnosti bi moralo to prinesti ČDO ali državam članicam, s katerimi so povezani (v mejah njihovih ustavnih pristojnosti)? Vprašanje 4: Katera so po vašem mnenju najpomembnejša področja vzajemnega interesa za sodelovanje med ČDO in EU? Vprašanje 5: Kaj bi lahko bila prednost večjega regionalnega sodelovanja in vključenosti za ČDO? Kako se lahko spodbudi prenos splošnega in strokovnega znanja med ČDO in njihovimi sosedami? Vprašanje 6: Kaj menite o možni okrepitvi političnega dialoga med EU, določenim ČDO in državo članico, s katero je povezan, zlasti v okoliščinah, ko se interesi EU in zadevnega ČDO razlikujejo? 3.2. Trgovinska ureditev med Skupnostjo in ČDO Sedanjo trgovinsko ureditev med Skupnostjo in ČDO ni mogoče presojati brez upoštevanja sprememb v širšem svetu, ki vplivajo na Skupnost in same ČDO, kot tudi na glavne trgovinske partnerje ČDO in zlasti njihove sosednje AKP. Skupnost je vrsto let dosledno podpirala regionalno gospodarsko vključitev kot prednostno nalogo za države AKP, saj vključitev v regijo in znotraj večstranskih trgovinskih sistemov ponuja nove trgovinske možnosti, ki bi lahko privedle do gospodarske rasti in s tem poti iz revščine za te države. To je tudi temeljno načelo miselnosti razvojnega sodelovanja sporazumov o gospodarskih partnerstvih, ki so bili dogovorjeni z državami AKP. Dejstvo je tudi, da teoretične koristi, ki so bile ponujene ČDO s sedanjim trgovinskim režimom ČDO-ES, v zvezi s prednostnim dostopom do trga Skupnosti izginjajo zaradi postopne liberalizacije trgovine na svetovni in regionalni ravni. Temu procesu se ne da izogniti, zato se morajo nanj ČDO pripraviti, zlasti ker ČDO že imajo koristi zaradi najvelikodušnejšega tarifnega režima, ki ga je Skupnost kdaj koli zagotovila in ki ne omogoča nadaljnjega izboljšanja njihovega prednostnega dostopa na trg EU. Komisija je v tem okviru od leta 2003 povabila ČDO, ki se nahajajo v regiji AKP, in države članice, s katerimi so povezani, da proučijo svoj odnos do regionalnega gospodarskega vključevanja teh ČDO s sosednjimi državami AKP ter kaj lahko ti ČDO izgubijo ali pridobijo s sodelovanjem v tovrstnem regionalnem gospodarskem vključevanju. To je zlasti pomembno tudi v zvezi s pravili o poreklu in torej zbiranjem porekla med ČDO in AKP. Posodobitev pravil o poreklu (predvsem glede ribiških proizvodov), ki je bila poleg tega prilagojena posebnemu položaju ČDO ali okrepitvi zmogljivosti ČDO za izpolnjevanje obveznosti glede uvoza blaga v Skupnost, na primer na sanitarnem in fitosanitarnem področju (ki je tudi glavni element sporazumov o gospodarskih partnerstvih), bi lahko povečala koristi, ki jih imajo ČDO od trgovinskih režimov ČDO-ES kljub upadajoči teoretični vrednosti tarifnih preferencialov. V istem smislu bi moral biti kritično ocenjen sedanji postopek pretovarjanja. Glede na delovni dokument služb Komisije, ki je priložen v Prilogi IV te zelene knjige, bi Komisija rada vedela, kaj menite o sledečih vprašanjih: Vprašanje 7.1: Katere so po vašem mnenju koristi večjega regionalnega gospodarskega vključevanja, ki bi lahko prineslo prednost nekaterim ČDO kot odgovor na globalizacijo in upadanje trgovinskih preferencialov glede na Skupnost? Vprašanje 7.2: Kako se lahko ČDO vključijo v širšo regionalno trgovino in kako lahko Skupnost to spodbudi? Vprašanje 8.1: Kaj menite glede dodane vrednosti zbiranja porekla ČDO-AKP za ČDO? Vprašanje 8.2: Kateri ČDO se poslužuje zbiranja porekla ČDO-AKP in kako pogosto je uporabljeno? Ali vključuje izvor surovin iz držav AKP in njihovo predelavo na kraju samem v ČDO? Vprašanje 8.3: Kako se lahko posodobitev pravil o poreklu prilagodi posebnemu položaju različnih ČDO? Vprašanje 9.1: Katera je po vašem mnenju dodana vrednost sodelovanja s ČDO na področjih, povezanih s trgovino, kot odgovor na globalizacijo in upadanje trgovinskih preferencialov glede na Skupnost? Vprašanje 9.2: Kako lahko pridružitev ČDO-ES v tem smislu bolj dejavno prispeva k izboljšanju položaja v ČDO? Vprašanje 10.1: Kaj menite o resnični dodani vrednosti obstoječega postopka pretovarjanja v sedanjem Sklepu o pridružitvi čezmorskih držav? Vprašanje 10.2: Kako se lahko pridružitev ČDO-ES prilagodi za boljše spodbujanje razvoja prometne infrastrukture (letalske, cestne in pristaniške)? Vprašanje 10.3: Ali imate predloge glede drugih načinov za povečanje konkurenčnosti dobro razvite, a premalo uporabljene pristaniške infrastrukture v ČDO? 3.3. Posebnosti ČDO Na konferenci predstavnikov vlad držav članic, na kateri so sprejeli Amsterdamsko pogodbo, so 2. oktobra 1997 pripravili deklaracijo o ČDO, s katero so pozvali k ponovni proučitvi pridružitvenih sporazumov ČDO-ES s ciljem, med drugim, da bi se bolj upoštevale raznolikost in posebnosti posameznih ČDO[13]. Sklep o pridružitvi čezmorskih držav iz leta 2001 je v tem smislu posledično uvedel več novosti. Medtem ko je bila do osmega Evropskega razvojnega sklada programska pomoč razdeljena med francoske, nizozemske in britanske ČDO kot skupino in je dopuščala zadevnim državam članicam, da so razdelile vire med svoje ČDO, je Sklep o pridružitvi čezmorskih držav iz leta 2001 uvedel razdelitev finančne pomoči Skupnosti neposredno posameznim ČDO in zagotovil večjo subsidiarnost v zvezi z upravljanjem finančnega instrumenta. Prav tako je vključeval določbe glede potreb najbolj odmaknjenih in najmanj razvitih ČDO. Vendar je treba na podlagi pridobljenih izkušenj zdaj kritično oceniti več nadaljnjih izzivov v zvezi z ranljivostjo in raznolikostjo ČDO ne glede na zgoraj zastavljena vprašanja. Natančneje, glede na delovni dokument služb Komisije, ki je priložen v Prilogi V te zelene knjige, bi Komisija rada vedela, kaj menite o naslednjih vprašanjih: Vprašanje 11: Kako bi morala Skupnost spodbujati trajnostni razvoj ČDO glede na njihovo dejansko ranljivost kot malih otoških gospodarstev? Vprašanje 12: Kaj menite o oblikovanju kazalnika za merjenje relativne ranljivosti ČDO z omogočanjem primerjave ne le med ČDO, ampak tudi z drugimi državami in ozemlji? Če bi oblikovali takšen kazalnik, katera merila bi bilo treba uporabiti? Vprašanje 13: Glede to, da so mnogi ČDO izpostavljeni naravnim nesrečam, kako bi moralo biti zmanjšanje tveganja nesreč vključeno v prihodnje odnose ČDO-ES? Vprašanje 14: Kako bi se lahko pridružitev ČDO-ES prilagodila, da bi upoštevala raznolikost ČDO in pri tem ne bi povečala upravnega bremena za ČDO in Komisijo? 4. SKLEPNE UGOTOVITVE Pogodba ES navaja, da je namen pridružitve ČDO s Skupnostjo spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja ČDO ter vzpostavitev tesnih gospodarskih odnosov med njimi in Skupnostjo kot celoto. Prav tako določa cilje, ki so povezani s trgovino, in osnovna načela te pridružitve. Vendar je v mejah Pogodbe ES veliko prostora za prilagajanje posodobitve odnosov med EU in ČDO, da bi se ti prilagodili stvarnosti na tem področju, posebnemu položaju ČDO kot malih otoških gospodarstev, ki so razpršena po vsem svetu, ter potencialu, ki ga ponujajo, kot tudi širšemu mednarodnemu okviru in regionalni stvarnosti, ob upoštevanju edinstvenega položaja ČDO glede na Skupnost. Za utiranje poti v prihodnost je za zelena knjiga namenjena spodbuditvi široke javne razprave glede številnih bistvenih vprašanj v zvezi z znatno posodobitvijo pridružitve ČDO-ES, tako da bo Komisija sčasoma lahko določila ustrezen odziv politike na podlagi najboljših dosegljivih informacij s ciljem določitve nove dolgoročne strategije za pridružitev ČDO s Skupnostjo, ki bo v celoti ali delno zamenjala sedanjo, ko bo 31. decembra 2013 potekla veljavnost sedanjega Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav. To ne vpliva na morebitno spremembo Sklepa pred koncem 2011 v skladu z njegovim členom 62. Javno posvetovanje se bo začelo 1. julija 2008 in končalo 17. oktobra 2008. Evropska komisija vas poziva, da svoje odgovore pošljete na elektronskem obrazcu, ki ga lahko najdete na njeni spletni strani na naslednjem naslovu: http://europa.eu/yourvoice/consultations/index_en.htm Prejete odgovore bo Komisija skrbno proučila, da bo utrla pot k opredelitvi nove politike do ČDO. Natančneje, odgovori bodo pregledani, da se ugotovi, ali so izražena mnenja lahko vključena v prihodnje predloge politike, ki se nanaša na ČDO, in v kolikšni meri. Prejeti odgovori bodo objavljeni na spletu skupaj z osebnimi podatki pošiljatelja, razen če se ta ne strinja z njihovo objavo na podlagi dejstva, da bi taka objava škodila njegovim legitimnim interesom. V takem primeru bo odgovor lahko objavljen v anonimni obliki. V nasprotnem primeru odgovor ne bo objavljen in načeloma njegova vsebina ne bo upoštevana. Organizacije prosimo, da se predstavijo. Komisija bo potrdila prejetje odgovorov, ni pa nujno, da bo se bo odzvala na vsebino vsakega od njih. Da bi Komisija zagotovila ustrezne povratne informacije strankam in širši javnosti, bodo obrazložitveni memorandumi, ki bodo spremljali zakonodajne predloge, ali sporočilo Komisije o odnosih med EU in ČDO vsebovali rezultate tega posvetovanja in razlago, kako so se njegovi rezultati upoštevali. Pozivamo vas, da za odgovor uporabite elektronski obrazec, ki bo olajšal obravnavo vaših mnenj v okviru postopka tega posvetovanja. Lahko pa nam pošljete tudi pisni odgovor na naslednji naslov: Green Paper on the future relations between the EU and the OCTs European Commission Directorate-General Development and Relations with African, Caribbean and Pacific States DG DEV/D/1 SC-15 07/130 B-1049 Brussels Za poizvedbe lahko pošljete tudi elektronsko sporočilo na elektronski naslov: DEV-DIR-D@ec.europa.eu [1] Izvedbena konvencija, priložena Rimski pogodbi z dne 25. marca 1957 je določila podrobnosti in postopke pridružitve ČDO s Skupnostjo za prvih pet let po začetku veljavnosti Pogodbe, tj. do 31. decembra 1962. Naknadno so bili podrobne določbe in postopki za pridružitev ES-ČDO določeni s sklepi z veljavnostjo pet let, ki jih je Svet sprejel 25. februarja 1964, 29. septembra 1970, 29. junija 1976, 16. decembra 1980 in 30. junija 1986. Svet je 25. julija 1991 in 27. novembra 2001 sprejel nadaljnja sklepa glede pridružitve ČDO Skupnosti, vsakega z veljavnostjo 10 let. Vendar je bila leta 2007 veljavnost Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav z dne 27. novembra 2001 podaljšana do 31. decembra 2013 za uskladitev z veljavnostjo desetega evropskega razvojnega sklada in večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013. [2] Sklep Sveta 2001/822/ES z dne 27. novembra 2001 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski skupnosti, (UL L 314, 30.11.2001, str. 1). Sklep, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2007/249/ES (UL L 109, 26.4.2007, str. 33). [3] Glej člen 62 revidiranega Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav in uvodno izjavo 14 Sklepa Sveta 2007/249/ES. [4] V skladu z desetim evropskim razvojnim skladom (2008–2013) je povprečna raven finančne pomoči Skupnosti na prebivalca za ČDO šestkrat višja kot povprečna raven finančne pomoči Skupnosti na prebivalca za države AKP. [5] V skladu s členom 58 Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav. Glej tudi Prilogo III te zelene knjige. [6] Deklaracija št. 36 o čezmorskih državah in ozemljih priložena sklepni listini konference predstavnikov vlad držav članic, ki so sprejeli Amsterdamsko pogodbo (UL C 340, 10.11.1997). [7] Glej Odločbo Sveta 1999/95/ES z dne 31. decembra 1998 v zvezi z monetarnimi sporazumi v francoskih ozemeljskih skupnostih Saint-Pierre-et-Miquelon in Mayotte, (UL L 30, 4.2.1999, str. 29). [8] Francija je leta 2003 napovedala, da bo zahteva za uvedbo evra v francoskih ČDO v Tihem oceanu posredovana evropskim institucijam le, če se bo vsak od treh ČDO strinjal z uvedbo evra. V tem okviru so Walliški in Futunski otoki razglasili, da se bodo pridružili odločitvi, ki jo bosta sprejeli Francoska Polinezija in Nova Kaledonija. Leta 2006 je skupščina Francoske Polinezije sprejela resolucijo za uvedbo evra, medtem ko Nova Kaledonija še ni sprejela nobene odločitve. [9] Po navedbah odbora za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC). Za podrobnosti glej Prilogi I in II, priloženi k tej zeleni knjigi. [10] Glej opombo 4 zgoraj. [11] Skupna izjava Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije: „Evropsko soglasje“ (UL C 46, 24.2.2006, str. 1). [12] Glej Sklep Sveta 2006/526/ES z dne 17. julija 2006 o odnosih med Evropsko skupnostjo na eni strani ter Grenlandijo in Kraljevino Dansko na drugi strani (UL L 208, 29.7.2006, str. 28). [13] Deklaracija št. 36 o čezmorskih državah in ozemljih, priložena sklepni listini konference predstavnikov vlad držav članic, ki so sprejeli Amsterdamsko pogodbo (UL C 340, 10.11.1997).