52008DC0130

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 5.3.2008

COM(2008) 130 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o okrepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče

SPOROČILO KOMISIJEEVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o okrepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče

UVOD

Namen tega sporočila je oblikovati predloge za krepitev zmogljivosti odzivanja EU na nesreče na temeljih tega, kar je bilo že doseženo. Ti predlogi so prvi korak na poti k poglobljenemu in celovitemu odzivanju EU ter so usmerjeni v krepitev obstoječih instrumentov in njihovega medsebojnega dopolnjevanja ter njihovo boljše usklajevanje.

V tem sporočilu je pojem „nesreča“ uporabljen v širšem pomenu, da ne zajema samo naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroča človek, temveč tudi zapletene nujne primere, povezane s spopadi, ki se pojavljajo znotraj in/ali zunaj EU. V odziv na zahtevo Parlamenta in Sveta je priložena posebna priloga o gozdnih požarih za pojasnitev, kako bi lahko nadaljnje ukrepe preprečevanja, pripravljenosti, odzivanja in obnove združili za spopadanje s tako velikimi nesrečami, kot so Evropo doletele prejšnje poletje.

Komisija bo sodelovala s Svetom, državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi pri prvih ukrepih, ki jih predlaga to sporočilo, in redno proučevala napredek, da bo lahko sprejela nadaljnje ukrepe za bolj celovito odzivanje EU na nesreče.

POTREBA PO BOLJšIH ZMOžNOSTIH EU

Prihodnji veliki izzivi – znotraj in zunaj EU. Velike nesreče – naravne nesreče, nesreče, ki jih povzroča človek, ali kombinacije obeh – kot je bil cunami leta 2004 v Indijskem oceanu, vojna v Libanonu leta 2006, nesreče, ki so v tretjih državah povzročile onesnaženje morja, ali bolj nedavni gozdni požari in poplave v Evropi poleti 2007 so privedli do pogostejših pozivov k izboljšanju učinkovitosti obstoječih zmogljivosti odzivanja EU na nesreče. Poleg tega se pogostost nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami, povečuje. To bo vplivalo tudi na soseščino Unije.

Odločne zahteve. Evropski državljani pričakujejo, da bo Unija varovala njihova življenja in premoženje znotraj EU ter da bo kot pomemben izraz evropske solidarnosti hkrati zagotovila učinkovito pomoč pri nesrečah v drugih delih sveta. Organizacije, kot so Združeni narodi, pa tudi nevladne organizacije in partnerji EU v tretjih državah, imajo velika pričakovanja glede vloge, ki jo ima lahko EU pri nujni pomoči v nesrečah. Evropski parlament in Evropski svet z decembra 2007 sta pozvala Svet in Komisijo, da kar najbolje izkoristita mehanizem Skupnosti za civilno zaščito, skupaj s finančnim instrumentom za civilno zaščito, da bi bili v prihodnosti pripravljeni na velike nesreče ter še bolj okrepili sodelovanje z državami članicami in med njimi. Poleg tega sta Evropski parlament in Evropski svet decembra 2007 podpisala Evropsko soglasje o humanitarni pomoči, poglobljen okvir za izboljšano zagotavljanje humanitarne pomoči na ravni EU. Evropski parlament je v resoluciji o soglasju EU o humanitarni pomoči pozval k odločni zavezanosti EU ustreznemu zagotavljanju humanitarne pomoči ter ustrezni predvidljivosti in prilagodljivosti financiranja na podlagi ustreznih letnih predhodnih proračunskih določb.

Izzivi znotraj in zunaj EU so si pogosto podobni. Današnje nesreče pogosto presegajo meje držav ter zahtevajo večstransko in usklajeno odzivanje. Hkrati so meje med notranjimi in zunanjimi nesrečami vedno bolj nejasne: cunami v Indijskem oceanu ni prizadel samo lokalnega prebivalstva, temveč tudi evropske turiste, poplave in požari prizadenejo tako države EU kot njihove sosednje države in epidemije se lahko razširijo z ene celine na drugo, evropske državljane je treba evakuirati s kriznih območij itd. Pogosto se Skupnost in države članice na enake potrebe znotraj Unije in zunaj meja EU odzivajo z enakimi instrumenti, zlasti s sredstvi civilne zaščite, bodisi kot samostojen prispevek k odzivu na nesrečo bodisi kot dopolnitev k človekoljubni pomoči. Pri vsakem odzivu EU na določeno nesrečo je treba glede na potrebe uporabiti najbolj primerna orodja, ki so na voljo. Poleg tega je treba upoštevati vidike kot so hitrost, učinkovitost in stroškovni izkoristek.

Obravnavanje splošnega izziva preprečevanja in ublažitve nesreč ter odzivanja na nesreče. Zaradi zapletenosti in obsega teh večdimenzionalnih izzivov mora EU poglobljeno pristopiti k nadaljnjim presojam nevarnosti nesreč, njihovemu napovedovanju, preprečevanju in ublažitvi (pred nesrečo in po njej) ter pripravljenosti na nesrečo, z združitvijo različnih politik, instrumentov in storitev, dostopnih v Skupnosti in državah članicah, ki delujejo kot celota. To lahko uravnoteži odgovornost držav in evropsko solidarnost. Obstoječe povezave med civilno zaščito in okoljskimi politikami je treba okrepiti, da se polno izkoristijo preventivni ukrepi, vključeni v okoljski zakonodaji, in zagotovi celovit pristop EU k preprečevanju in ublažitvi nesreč. Poleg tega je zaradi stroškovne učinkovitosti in omejenih sredstev potreben voden, usklajen in celovit odziv. Kadar se nudi pomoč ljudem zunaj meja EU, ki so jih prizadele nesreče, bi moral biti odziv EU sestavni del skupnega mednarodnega odziva.

KORAK K BOLJšEMU ODZIVANJU EU NA NESREčE

Postopno izgrajevanje enotnega usklajevanja

Raznovrstnost evropskih akterjev in politik. Na področju odzivanja na nesreče se postopki odločanja med politikami ali instrumenti razlikujejo, od njih pa je odvisno, ali se lahko te zmogljivosti mobilizirajo znotraj ali zunaj EU.

Evropska komisija je odgovorna za široko paleto instrumentov odzivanja skupaj z mehanizmi opozarjanja in usklajevanja:

- upravlja več sistemov hitrega opozarjanja („RAS“) za hitro in učinkovito odzivanje na nesreče v določenih sektorjih, od biološko-kemičnih napadov do epidemij nalezljivih bolezni in bolezni živali, razlitja nafte ali onesnaženja morja in varovanja kritične infrastrukture[1],

- odloča o humanitarni pomoči Skupnosti (prek oddelka za humanitarno pomoč GD ECHO). Komisija zagotavlja človekoljubno pomoč, nujno pomoč in zaščito žrtvam spopadov ali nesreč v tretjih državah ter se zavzeto vključuje tudi v pripravljenost na nesreče,

- prav tako prek mehanizma Skupnosti za civilno zaščito, ki je bil vzpostavljen leta 2001 za odzivanje na nesreče, ki se dogajajo znotraj in zunaj EU, omogoča in usklajuje uporabo sredstev civilne zaščite držav članic,

- instrument za stabilnost je namenjen „izjemnim ukrepom pomoči“, kar omogoča pravočasno odzivanje na nesreče, ki spremljajo politične krize,

- različni geografski instrumenti za zunanjo pomoč imajo prav tako rezerve za nujne primere, ki jih je mogoče v določenih okoliščinah in v skladu s posebnimi postopki odločanja mobilizirati za kratkoročne ali srednjeročne odzivne ukrepe na nesreče,

- drugi instrumenti, dostopni EU in državam članicam, vključujejo Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Solidarnostni sklad EU (SSEU), sredstva na voljo za razvoj podeželja, finančni instrument za civilno zaščito (CPFI) in LIFE+. SSEU lahko tudi pomaga ublažiti finančno breme zaradi refinanciranja stroškov nujnih ukrepov, ki so si jih nakopali javni organi v državah članicah ali državah, vključenih v pristopna pogajanja z EU, ki so jih prizadele velike naravne nesreče. ESSR lahko sofinancira pripravo in izvajanje ukrepov preprečevanja in obvladovanja naravnih tveganj ter obnove po naravnih nesrečah. Sklade za razvoj podeželja, CPFI in LIFE+ lahko države članice uporabljajo za financiranje ukrepov za preprečevanje nesreč,

- od junija 2006 je Komisija razvila mehanizem za notranje usklajevanje (znan kot ARGUS), da bi se lahko učinkovito odzivala na večdimenzionalne nesreče in krize v svoji pristojnosti ter da bi lahko dejavno prispevala kot del ureditev EU za krizno upravljanje (CCA),

- oddelek za obvladovanje kriz pri GD RELEX, ki je bil vzpostavljen po cunamiju leta 2004, prispeva k političnemu usklajevanju med Komisijo in državami članicami v primerih zunanjih kriz.

Stalno je treba zagotavljati tesno sodelovanje in usklajevanje s predsedstvom Sveta, državami članicami in Generalnim sekretariatom Sveta, zlasti glede konzularnega sodelovanja, uporabe vojaških sredstev in zmogljivosti odzivanja držav članic EU na nesreče. Predsedstvo je odgovorno za (1) ocenjevanje, ali operacija EU za civilno zaščito zunaj EU spada pod določbe pogodb o kriznem upravljanju ali ne, preden Komisija sproži mehanizem in (2) zagotavljanje političnega usklajevanja evropskih operacij za civilno zaščito v tretjih državah.

Pred kratkim so bili izvedeni ukrepi za izboljšanje usklajevanja instrumentov odzivanja na nesreče:

- po predlogu Komisije iz leta 2005 in Barnierjevem poročilu iz maja 2006 o ustanovitvi evropske enote za civilno zaščito je Svet sprejel revidiran zakonodajni okvir, ki je Komisiji zaupal nove naloge s področja civilne zaščite. poleg tega je Komisija pregledala svoje mehanizme za notranje usklajevanje,

- Evropsko soglasje o humanitarni pomoči, ki so ga države članice, Evropski parlament in Komisija sprejeli decembra 2007, je prvi dokument, ki jasno izpostavlja skupne cilje in načela EU, na katerih temelji humanitarna pomoč EU. Poudarja potrebo po boljšem usklajevanju odzivanja Skupnosti in držav članic na velike nesreče ter na področju politik humanitarne pomoči,

- delegacije ES v tretjih državah so se preoblikovale tako, da lahko odigrajo polno vlogo v primeru nesreče. V pilotni fazi se bo na primer šest delegacij specializiralo za odzivanje na nesreče, vsaka od 130 delegacij po svetu pa ima „kriznega korespondenta“, ki deluje kot lokalna kontaktna točka za nesreče in politične krize, ki povezuje sedež Komisije, sosednje delegacije ES ter partnerje na območju dogajanja,

- Komisija je leta 2007[2] sprejela akcijski načrt o konzularni zaščiti, namenjen temu, da se praktično upošteva načelo člena 20 PES, v skladu s katerim ima vsak državljan Unije na ozemlju tretje države, v kateri njegova država članica nima svojega predstavništva, pravico do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji kot državljani tiste države. Predlaga niz ukrepov za izboljšanje ozaveščenosti, okrepitev obsega konzularne zaščite in izboljšanje konzularnega sodelovanja med državami članicami,

- Komisija se trudi izboljšati rezultate v sodelovanju z državami članicami, Združenimi narodi in drugimi mednarodnimi akterji (npr. prek razvoja metodologij presoje škode in potreb v obdobju po krizi za scenarije v obdobju po nesrečah – PDNA) in z zagotavljanjem podpore zmogljivosti odzivanja ključnih humanitarnih akterjev, kot so Združeni narodi in gibanje Rdečega križa, za predhodno dostavo pošiljk nujne pomoči, ki se jih lahko hitro in stroškovno učinkovito uporabi v nesrečah.

Za dosego bolj celovite zmogljivosti odzivanja EU na nesreče so še vedno potrebne večja usklajenost, učinkovitost in preglednost:

- Komisija si prizadeva za izboljšanje učinkovitosti svojih ukrepov v sodelovanju z državami članicami, mednarodnimi, nacionalnimi in lokalnimi zainteresiranimi stranmi, zlasti prek medsebojnega dopolnjevanja in z boljšim usklajevanjem usposabljanj, presoje potreb, načrtovanja in operacij,

- zlasti za naravne nesreče večjega obsega bi lahko „horizontalno“ usklajevanje med Komisijo, predsedstvom, državami članicami in Visokim predstavnikom/Generalnim sekretarjem še bolj racionalizirali, tako v Bruslju kot na območju dogajanja, v primeru kriz, ki vključujejo instrumente Skupnosti in instrumente SZVP. Izboljšali bi lahko izmenjavo informacij o dejstvih v realnem času in analitično poročanje na vseh stopnjah (načrtovanje, usklajevanje posredovanj in izmenjava najboljših praks s podporo ustrezne tehnične infrastrukture) ter vključili vzpostavitev skupnih operativnih skupin in skupin za načrtovanje, kjer je to izvedljivo. Vnaprej bi bilo treba določiti različne in tudi bolj večplastne scenarije, da bi lahko razvili standardne operativne postopke za vsako glavno kategorijo nesreč in geografsko območje ter s tem spodbudili resnično krizno načrtovanje na ravni EU. Izboljšano krizno načrtovanje bo olajšalo hitre posege, hkrati pa omogočilo izvedbo prilagoditev med kritično fazo nesreče,

- obstoječe vire je treba učinkoviteje povezati na ravni instrumentov EU in držav članic ter znotraj instrumentov EU/Skupnosti. Treba je izboljšati „vertikalno“ usklajevanje med ravnijo EU in državami članicami. To usklajevanje bi moralo biti tem boljše, saj spremembe glede pripadajočih pristojnosti različnih držav članic in humanitarnih služb/agencij vplivajo na odzivanje Komisije.

Komisija namerava kot del svojega prispevka k boljši zmogljivosti odzivanja EU na nesreče uvesti naslednje izboljšave, katerih vir so predvsem predlogi iz Barnierjevega poročila. Za dosežek zaželene bolj celostne zmogljivosti odzivanja na nesreče v celoti bo potreben dolgoročen trud Komisije, EU in njenih držav članic; izboljšave, predlagane v tem sporočilu, so korak naprej v racionalizaciji instrumentov odzivanja na nesreče. Nekatere se nanašajo na delovanje obstoječih instrumentov (3.2 in 3.3), razvoj globalnih orodij pa je nov korak, ki bo zagotovil učinkovitejše usklajevanje (3.4).

Okrepitev mehanizma Skupnosti za civilno zaščito

Komisija na področju civilne zaščite predlaga izboljšavo zmogljivosti EU in Komisije z naslednjima ukrepoma.

- Izgradnja centra za spremljanje in obveščanje, da lahko služi kot operacijski center za posredovanje evropske civilne zaščite. Za to je potreben kvalitativen premik od izmenjave informacij in odzivanja na nujne primere k proaktivnemu predvidevanju in spremljanju nujnih primerov v realnem času ter operativnemu posredovanju in usklajevanju. Vključuje sisteme zgodnjega opozarjanja, izvajanje presoje potreb, prepoznavanje ujemajočih se virov in zagotavljanje tehničnega svetovanja o virih odzivanja za države članice; razvoj scenarijev, standardnih operativnih postopkov in presoj o pridobljenih izkušnjah; uporabo pristojnosti Komisije za povezovanje dostopnih sredstev prevoza in zagotavljanje sofinanciranja za prevoz; povečanje obsega dejavnosti usposabljanja ter urjenja za države članice in druge strokovnjake ter pomoč državam članicam pri oblikovanju skupnih virov. Nanaša se tudi na spremljanje zmogljivosti, kot so bile razvite s pobudo globalnega nadzorovanja okolja in varnosti (GMES) ali zagon orodij, kakršen je GALILEO (evropski radionavigacijski program).

- Izboljšanje evropske zmogljivosti odzivanja za civilno zaščito. Po nesrečah, ki so države članice prizadele poleti 2007, je Evropski parlament pozval k ustanovitvi evropske enote za civilno zaščito, Svet pa je Komisijo pozval, naj predstavi predloge za odzivanje na nesreče. Razen v primeru onesnaženja morja, za katerega lahko Evropska agencija za pomorsko varnost na zahtevo prizadete države članice da na voljo plovila EU za odziv na onesnaženje, da s tem dopolni sredstva te države članice, se lahko viri za odzivanje na druge vrste nesreč, kakršne so poplave in gozdni požari, ki najpogosteje prizadenejo države članice, trenutno črpajo le iz nacionalnih sredstev. Poiskati bi bilo treba vrzeli v virih za odzivanje in oceniti možnosti za njihovo zapolnitev, vključno z razvojem rezervnih virov, ki bi bili na voljo evropskim operacijam za civilno zaščito. Ti bi lahko temeljili na dveh glavnih sestavnih delih – rezervnih enotah in dopolnilnih evropskih virih – hkrati pa bi se izognili podvajanju z obstoječimi zmogljivostmi odzivanja. Za preskus tovrstnih ureditev se bodo uporabila sredstva, ki jih je v okviru pilotnega projekta in pripravljalnega ukrepa dal na voljo Evropski parlament v proračunu za leto 2008.

Okrepitev evropske humanitarne pomoči

Evropsko soglasje o humanitarni pomoči je celovit okvir za izboljšanje izvajanja humanitarne pomoči. Komisija na področju humanitarne pomoči predlaga izboljšavo zmogljivosti EU in Komisije z naslednjimi ukrepi.

- V Soglasju je med drugim predvidena določitev obstoječih vrzeli v izvajanju na ravni EU in na mednarodni ravni prek študije za oblikovanje zemljevida logističnih zmogljivosti, vključno s kopičenjem zalog, nakupi in prevozom humanitarnega blaga do območja končne uporabe, z namenom, da se določijo morebitne vrzeli v odzivanju. Na drugi stopnji bi bilo treba dati pobude, da se morebitne vrzeli zapolnijo. Študija bo omogočila jasne smernice o tem, katera od različnih razpoložljivih orodij so najbolje umeščena, najprimernejša in stroškovno najučinkovitejša za uporabo v danih okoliščinah.

- Nadaljnja krepitev hitre presoje in zmogljivosti odzivanja prek uradov in strokovnjakov ECHO na terenu: v šestih regionalnih uradih ECHO je zaposlenega vse več osebja v večsektorskih skupinah strokovnjakov, ki se lahko nemudoma razporedijo v primeru nenadne nesreče. Ta zaščitna zmogljivost omogoča izvedbo hitrih presoj potreb na kraju samem, da se lahko usmerja humanitarna pomoč donatorjev in prispeva k zgodnjemu usklajevanju na terenu med različnimi prisotnimi organizacijami za nujno pomoč.

- Povezovanje z različnimi akterji. Zaradi vse večje raznovrstnosti akterjev, ki so vpleteni v globalno odzivanje na krize, in da bi lahko uporabila vse razpoložljive instrumente pri odzivanju na nesreče v tretjih državah, bo Komisija s temi akterji začela pogovore o načelih humanitarne pomoči.

- S krepitvijo zmogljivosti globalnega odzivanja na nesreče bo Komisija še naprej podpirala zmogljivosti odzivanja ključnih humanitarnih akterjev, kot so Združeni narodi in gibanje Rdečega križa, ter predhodno dostavo pošiljk za nujno pomoč, ki se jih lahko hitro in stroškovno učinkovito uporabi v nesrečah.

- Druge pobude vključujejo razvoj lokalnih zmogljivosti humanitarnega odzivanja; podporo reform, ki potekajo pod vodstvom Združenih narodov ter razvoj in razširjanje mednarodnega humanitarnega prava ter humanitarnih načel med institucijami EU in drugimi akterji.

Okrepitev zmogljivosti povezav med politikami in instrumenti Skupnosti

Poleg krepitve mehanizma Skupnosti za civilno zaščito in izvajanja evropskega soglasja o humanitarni pomoči bi bilo dobro upoštevati še dodaten niz ukrepov:

- ustvarjanje evropske mreže usposabljanja za odzivanje na nesreče. Zaradi visokih standardov pripravljenosti, samozadostnosti in medsebojno usklajenega delovanja je vse bolj potrebno usposabljanje na evropski ravni. To bi se lahko najbolje izvedlo s strukturirano mrežo, ki bi temeljila na izkušnjah držav članic, in z znanstvenimi spoznanji, pridobljenimi na nacionalni in evropski ravni prek raziskovalnih projektov okvirnega programa v zvezi z vprašanji nevarnosti naravnih in drugih nesreč. Mreža usposabljanja za odzivanje na nesreče bi povezala obstoječe centre odličnosti v državah članicah in ponudila široko paleto dejavnosti, vključno s tečaji usposabljanja, urjenjem in izmenjavo strokovnjakov. Mreža usposabljanja bi razvila dogovorjene učne načrte, ki bi jih izvajala mreža izbranih centrov odličnosti, postavila standarde kakovosti in poiskala možnosti za medsebojno dopolnjevanje med različnimi programi usposabljanja. Z dopolnjevanjem zlasti med področjema civilne zaščite in humanitarne pomoči bi lahko mreža usposabljanj razvila strokovno usposobljenost na področjih, kot so logistika, krizna komunikacija, voda, hrana, zdravstvena oskrba, javno zdravje, varstvo in zaščita, tako da bi gradila na zmogljivostih, ki so na voljo prek omrežja humanitarne pomoči (NOHA), akademskih humanitarnih programov v državah članicah in na drugih izkušnjah s povezovanjem usposabljanj, kot je evropska skupina za usposabljanje (EGT),

- izboljšanje ukrepov pripravljenosti na nesreče, sistemov zgodnjega opozarjanja in uporabe enotne evropske številke za nujne primere „112“. Komisija pripravlja pobude za preprečevanje nesreč v EU ter v tretjih državah. Sistemi zgodnjega opozarjanja obstajajo za večino naravnih nesreč v Evropi, velika vrzel pa je pomanjkanje tovrstnih sistemov za cunamije v Sredozemlju. Za sisteme zgodnjega opozarjanja so koristne tudi informacije, ki jih sporočijo državljani prek nujnih klicev, zlasti na enotno evropsko številko za nujne primere „112“. Poleg tega bo evropska izmenjava izkušenj z organizacijo in zagotavljanjem odzivanja na nujne primere prispevala k izboljšanju upravljanja klicev na številko 112. Pomanjkanje skupnih opozorilnih sporočil in protokolov je prav tako zelo zaskrbljujoče zaradi velike mobilnosti državljanov znotraj Evrope in tretjih držav. Proučiti je treba tudi izboljšanje širokopasovnih in mobilnih komunikacij za javno varnost in storitve nujne pomoči ob nesrečah ter priložnost za omogočanje medsebojno usklajenega delovanja po vsej EU,

- pripravljenost na nesreče v tretjih državah. Večina naravnih nesreč ne sproži mednarodnega odziva na nesrečo. Kadar je mednarodni odziv sprožen, pogosto traja 12–72 ur, preden zunanja pomoč prispe na kraj nesreče. Zato je pomembno, da so na terenu dejavno prisotni strokovnjaki in da se v ranljivih skupnostih in lokalnih organih v državah, ki so izpostavljene nesrečam, zagotovijo zmogljivosti takojšnjega odzivanja. Pripravljenost na nesreče je ključnega pomena, saj bodo tudi v prihodnje podnebne spremembe vplivale na vremenske vzorce in zvišale število naravnih nesreč, zlasti nenadne nesreče, ki prizadenejo ranljivo prebivalstvo. Komisija bo predložila strategijo EU za zmanjšanje nevarnosti nesreč v državah v razvoju, ki bo med drugim zagotovila strateški okvir za povečanje zmogljivosti pripravljenosti na nesreče v tretjih državah, v katerih je nevarnost nesreč visoka. Treba bi bilo vzpostaviti tesnejše odnose z državami kandidatkami, morebitnimi prihodnjimi državami kandidatkami in državami, ki jih zajema evropska sosedska politika.

AKCIJSKI NAčRT

V skladu z opisanimi ukrepi, ki jih namerava izvesti, Komisija predlaga, da se do konca leta 2008 pretehtajo in/ali izvedejo naslednje dejavnosti (razen če je navedeno drugače):

Pot k boljšemu medinstitucionalnemu sodelovanju

Predlaga se, da Komisija, Svet in države članice v okviru svojih ustreznih pristojnosti storijo naslednje:

- opredelijo večplastne scenarije za operacije nujne pomoči ob nesrečah znotraj in zunaj EU za vsako glavno kategorijo nesreč in glavno geografsko območje,

- sprožijo študijo o globalnih logistični zmogljivosti odzivanja na nesreče ter zagotovijo tesno povezanost z ustreznim delom na področju mednarodne humanitarne pomoči in z določitvijo vrzeli v virih odzivanja na nesreče na področju evropske civilne zaščite. Kadar bo potrebno, si bodo prizadevali za zmanjšanje obstoječih vrzeli, da bi lahko oblikovali protokole za krizno načrtovanje na ravni EU z uporabo najprimernejših orodij, in za vzpostavitev standardnih operativnih postopkov odzivanja Komisije na nesreče znotraj in zunaj EU; tovrstno izboljšano načrtovanje bi olajšalo hiter odziv, hkrati pa omogočilo izvedbo prilagoditev med kritično fazo nujnega primera,

- zagotovijo tesno povezavo med oblikovanjem zemljevida logističnih zmogljivosti, ki poteka na področju humanitarne pomoči, s postopkom določanja vrzeli v virih odzivanja na nesreče, ki bo sprožen na področju evropske civilne zaščite. Kjer bo potrebno, si bodo prizadevali za zmanjšanje obstoječih vrzeli,

- kjer je primerno, razporedijo skupne operativne skupine in skupine za načrtovanje, ki bi se ukvarjale z določenimi nesrečami, z vključevanjem instrumentov Skupnosti in ukrepov Sveta, ter v fazi ocenjevanja temeljile na skupni metodologiji EU, Združenih narodov in Svetovne banke za presojo škode in potreb v obdobju po krizi,

- razvijejo orodja za izmenjavo informacij o dejstvih in analitično poročanje (podprto z ustrezno tehnično infrastrukturo) ter presojo razmer,

- nadaljujejo z naložbami v raziskave in pilotne projekte o informacijskih in komunikacijskih tehnologijah ter izboljšajo sisteme opozarjanja in odzivanja na nujne primere in nesreče.

Zmogljivost evropske humanitarne pomoči je treba okrepiti

V ta namen bo Komisija:

- sprožila študijo za oblikovanje zemljevida logističnih zmogljivosti, vključno s kopičenjem zalog, nakupi in prevozom humanitarnega blaga do območja končne uporabe, z namenom, da se določijo morebitne vrzeli v odzivanju. Na drugi stopnji je treba izvesti ukrepe, da se morebitne vrzeli zapolnijo;

- pripravila celovit program okrepitve zmogljivosti za nadaljnji razvoj rezervnih zmogljivosti pri Združenih narodih in pri gibanju Rdečega križa;

- nemudoma odgovorila na poziv Soglasja za boljšo operacijsko usklajevanje humanitarne pomoči EU, na primer s pravočasnim razširjanjem poročil GD ECHO o stanju od strokovnjakov na terenu do osrednjih točk v državah članicah EU, tako v glavnih mestih kakor na terenu;

- skupaj z akterji razvoja dodatno razvila strateški okvir pobud pripravljenosti na nesreče, ki bo usmerjen v krepitev lokalnih zmogljivosti v državah, ki so izpostavljene nesrečam.

Evropska civilna zaščita bi morala biti v pripravljenosti

V ta namen bo Komisija:

- center za spremljanje in obveščanje razvila v operacijski center za posredovanje evropske civilne zaščite;

- poiskala vrzeli v virih odzivanja na nesreče, kjer bo vrzeli našla, pa predstavila predloge za izboljšanje zmogljivosti odzivanja evropske civilne zaščite na podlagi dveh sestavnih delov:

- prostovoljne skupine ključnih rezervnih enot civilne zaščite, ki bi bile v stalni pripravljenosti na razporeditev; ter

- dodatnih rezervnih zmogljivosti, vzpostavljenih za dopolnitev odzivanja držav na velike nesreče, kakršne so gozdni požari in poplave.

Okrepitev zmogljivosti povezav med politikami in instrumenti Skupnosti

V ta namen bo Komisija:

- do sredine leta 2009 predstavila predloge za evropsko mrežo usposabljanja za odzivanje na nesreče, ki bodo temeljili na izkušnjah mehanizma Skupnosti za civilno zaščito in na medsebojnem dopolnjevanju med obstoječimi pobudami usposabljanja;

- dokončala predloge za celovit evropski pristop k preprečevanju naravnih nesreč in strategijo EU za zmanjševanje nevarnosti nesreč v državah v razvoju;

- pomagala državam članicam pri razvoju skupnih opozorilnih sporočil zgodnjega opozarjanja. Komisija zlasti poziva države članice, da pospešijo svoja prizadevanja za vzpostavitev sistemov zgodnjega opozarjanja za cunamije;

- povečala zagotavljanje informacij, ki bi podpirale faze pripravljenosti, zgodnjega opozarjanja in odzivanja na nesreče ter obnove po njih, tudi prek svoje pobude globalnega spremljanja okolja in varnosti (GMES);

- razmislila o rezervaciji širokopasovne povezave za komuniciranje v nujnih primerih.

Konkretni predlogi v tem sporočilu so prvi korak k okrepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče. Ob doseganju tega se bodo kot del trenutnega preverjanja virov Komisije ustrezno upoštevale potrebe po proučitvi priložnosti za racionalizacijo.

PRILOGA

GOZDNI POŽARI

Poletna sezona 2007 je bila zaznamovana z dramatičnimi gozdnimi požari in drugimi požari v naravi po južni Evropi, ki so zlasti prizadeli Grčijo. Obsežni požari, ki so jih zanetili močni vetrovi, so uničili sto tisoče hektarjev zemlje in terjali številna življenja civilistov ter predanih gasilcev.

Mehanizem Skupnosti za civilno zaščito so Bolgarija, Ciper, Grčija, Italija, Albanija in Nekdanja Jugoslovanska republika Makedonija v 11 tednih aktivirale dvanajstkrat, petkrat več kot v preteklih letih.

Države članice so, kadar koli je bilo to mogoče, zagotovile pomoč v obliki gašenja iz zraka, gasilne opreme, zaščitnih oblačil in strokovnega znanja. Vendar je bila raven zagotovljene pomoči omejena, saj so požari pustošili v več državah članicah hkrati, v drugih pa je bilo tveganje požarov visoko. Zato je bilo za pomoč najbolj prizadetim državam članicam mogoče mobilizirati le omejen del flote, ki je bila na voljo; to je zlasti omejilo pomoč, poslano v Bolgarijo.

Gozdni požari in drugi požari v naravi so ponavljajoči se pojav. Kljub prizadevanjem EU za blažitev bi se lahko pogostost in intenzivnost vročih in suhih poletij ter pomanjkanja vode[3] v jugovzhodni in jugozahodni Evropi povečala zaradi podnebnih sprememb[4], s tem pa bi se povečalo tudi tveganje gozdnih požarov in drugih požarov v naravi. Vendar se pojav takih požarov iz leta v leto razlikuje v intenzivnosti in geografskih območjih. V povprečju pogori na leto med 450 in 600 000 hektarjev, občasno pa države članice prizadenejo uničujoči požari, ki opustošijo do štirikrat večje površine kot je letno povprečje. Izkušnje so pokazale, da taki dogodki ne prizadenejo vseh zadevnih držav članic v istem letu ali istočasno v poletni sezoni. Leta 2003 so bili najhujši požari na jugozahodu EU; Portugalska je bila najbolj prizadeta in pogorelo je približno 5 % njenega nacionalnega ozemlja. Leta 2007 je jugovzhodna Evropa doživela eno najhujših sezon gozdnih požarov, pri čemer je pogorelo več kot 810 000 hektarjev, od tega je bilo 68,2 % gozdnih površin, 31 % kmetijskih zemljišč ter 0,8 % mestnih in industrijskih območij[5]. Od 465 000 hektarjev, pogorelih v sredozemskih državah EU, jih je bilo 21,9 % na območjih Nature 2000[6].

Prizadete regije pogosto spadajo med območja, ki so najbolj občutljiva na podnebne spremembe v Evropi zaradi hkratnega vpliva višjih temperatur in manjših količin padavin na območjih, ki se že spopadajo s pomanjkanjem vode. Zaradi podnebnih sprememb se bo nadalje povečal pomen evropskih gozdov za okolje in ekosisteme. Gozdovi igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju učinkovitega zadrževanja vode na sušnih območjih, varstvu vodotokov pred čezmernim prilivom hranil, izboljšanju obvladovanja poplav, vzdrževanju in obnovi večnamenske krajine. Varovanje gozdnih ekosistemov pred gozdnimi požari in spodbujanje ukrepov za podnebju prilagojeno gospodarjenje z gozdovi v Evropi je ključnega pomena za povečanje zmogljivosti prilagoditve teh območij na podnebne spremembe.

Na pojav gozdnih požarov in drugih požarov v naravi vpliva vrsta dejavnikov, vključno z:

- načini upravljanja kmetijskih zemljišč in gozdov;

- podnebnimi razmerami: vroče, vetrovno in suho vreme ter strele;

- pomanjkljivo uporabo pravil za odstranitev rastlinja na območju okoli naselij in zgradb;

- človeškimi posegi zaradi malomarnosti ali po krivdi, pa tudi s požigi;

- gospodarskimi dejavniki in neprimernim pravnim okvirom, ki bi lahko vplival na dobičke iz požigov in/ali zmanjšal pobudo za učinkovito varovanje gozdov.

Kot sta zahtevala Svet in Parlament, vprašanje gozdnih požarov in drugih požarov v naravi zato zahteva obširno znanstveno znanje ter politike, ki bi zajemale preprečevanje, pripravljenost, odzivanje in obnovo.

- Preprečevanje: ena poglavitnih odgovornosti držav članic je, da izvajajo politike preprečevanja gozdnih požarov, Komisija pa države članice spodbuja k pregledu nacionalnih zakonodaj, da bi opredelile kakršne koli škodljive učinke na pojav požigov. Komisija bo v tem okviru podprla razširitev svojega predloga o okoljskem kriminalu in s tem vključila znatno uničenje gozdov[7]. Skupnost ima na voljo številne finančne instrumente za podporo prizadevanj držav članic pri krepitvi nacionalne politike preprečevanja. Ti instrumenti se načrtujejo na nacionalni ravni. Da bi preprečevanje gozdnih požarov lažje vključili v nacionalne programe, bo Komisija državam članicam zagotovila razčlenitev zadevnih instrumentov. Poleg tega Komisija ocenjuje potrebo po celovitem evropskem pristopu k preprečevanju naravnih nesreč. Dve tekoči študiji sta osredotočeni na (1) razmere v Skupnosti, opredelitev morebitnih vrzeli in potrebo po ukrepanju Skupnosti ter na (2) opredelitev dobre prakse v državah članicah. To bo zagotovilo osnovo za predloge, ki jih je treba oblikovati do konca leta 2008. Poleg tega bo trenutna študija o dejavnikih, ki vodijo k slabšanju kakovosti gozdov, vključno z gozdnimi požari, prispevala k oblikovanju smernic Skupnosti za preprečevanje gozdnih požarov, ki bodo temeljile na najboljši praksi držav članic.

- Pripravljenost: Skupnost podpira dejavnosti, katerih cilj je povečanje pripravljenosti držav članic na področju civilne zaščite, zlasti s finančno podporo (izmenjavo strokovnjakov, urjenjem in pripravljalnimi projekti), s tečaji za nacionalne strokovnjake, vzpostavitvijo evropskega informacijskega sistema za gozdne požare (EFFIS), ki ga vodi Skupno raziskovalno središče ter finančnimi projekti. FIRE 4 je na primer pilotni projekt za odzivanje na gozdne požare in potrese, njegov cilj pa je razvoj sodelovanja med štirimi državami članicami (Francijo, Italijo, Španijo in Portugalsko). Šest drugih držav članic (Ciper, Grčija, Madžarska, Malta, Slovaška in Češka) tesno sodeluje pri dejavnostih tega projekta (na delavnicah, pri usposabljanju in terenskem urjenju), Grčija pa je nedavno naznanila, da bo postala polnopravna članica projekta. Komisija predlaga vzpostavitev mreže usposabljanja za odzivanje na nesreče, ki bi povezovala obstoječe centre odličnosti v državah članicah, da bi se dodatno povečali pripravljenost služb civilne zaščite ter zmogljivost sodelovanja med skupinami in moduli iz različnih držav članic.

- Odzivanje: medtem ko so to poletje požari besneli v več državah članicah hkrati, je bilo tveganje požarov v drugih državah članicah visoko. V teh razmerah so države članice zagotovile le omejeno pomoč pri gašenju iz zraka, pomoč, zagotovljena prizadetim državam, pa je bila neenakomerno razdeljena. To je pokazalo, da ne obstaja dovolj zmogljivosti za pomoč državam članicam, ki so jih prizadele večje katastrofe, če se medtem druge države članice v svojih državah spoprijemajo s požari ali visokim tveganjem požarov. Če bo to navidezno vrzel potrdila celotna ocena, bo Komisija morda presodila o predlogu za financiranje opreme na ravni EU in s tem dopolnila nacionalne vire. EU ima že na voljo zmogljivosti na področju odzivanja na onesnaženje morja[8]. Evropske rezervne zmogljivosti morajo biti pripravljene za gašenje večjih požarov, ki se redko pojavijo v samo eni državi članici in niso redkost v regiji kot celoti. Mogoče bi prihodnje rezervne zmogljivosti EU lahko vključevale, čeprav ne nujno izključno, visoko zmogljiva letala za gašenje, prilagojena različnim geografskim pogojem.

- Obnova: Komisija bo na zahtevo še naprej čim bolj učinkovito uporabljala Solidarnostni sklad za pomoč regijam v stiski in Svet pozvala, naj nadaljuje pogajanja o pregledu Uredbe o Solidarnostnem skladu, da bi njegova uporaba postala učinkovitejša. Države članice se spodbuja, naj uporabljajo instrumente Skupnosti, ki so na voljo, da bi podprle obnovo po uničujočih požarih, vključno s Solidarnostnim skladom Evropske unije in Uredbo o razvoju podeželja. Da bi državam članicam pri nacionalnem načrtovanju pomagali uporabljati te instrumente, bo Komisija zagotovila razčlenitev različnih instrumentov Skupnosti, ki bi lahko zagotovili tako pomoč. Komisija meni, da mora podpora Skupnosti za obnovo gozdov vključevati preventivne ukrepe, ki jih uvede država članica prosilka, ter ukrepe kot del programov obnove za povečanje zmogljivosti prilagoditve novih gozdov na podnebne spremembe. Komisija bo v tem okviru nadalje proučila, kako bi bilo mogoče izboljšati obstoječe finančne instrumente, na primer z vključitvijo klavzule o pogojenosti, povezane z učinkovitimi preventivnimi ukrepi, ter, ali bi morala imeti Skupnost večjo vlogo pri financiranju obnove gozdov.

[1] Na primer ECURIE (dogovori Skupnosti za zgodnjo izmenjavo informacij ob radiološkem izrednem dogodku), ADNS (sistem obveščanja o boleznih živali), RAS BICHAT (sistem za hitro obveščanje o bioloških in kemičnih napadih in grožnjah), EWRS (sistem zgodnjega opozarjanja in odzivanja za opozarjanje organov javnega zdravja in Komisije o izbruhih nalezljivih bolezni), HEOF (instrument za ukrepanje v izrednih zdravstvenih razmerah), RAPEX (sistem Skupnosti za hitro izmenjavo informacij o ukrepih glede resnih in neposrednih tveganj, povezanih z neprehrambenimi potrošniškimi izdelki), RASFF (sistem hitrega opozarjanja za živila in krmo, sistem hitrega opozarjanja za uradno obveščanje o tveganjih za zdravje ljudi v zvezi s pridelavo živil in krme), RAS-CHEM (sistem hitrega opozarjanja o kemikalijah – v razvoju), CIWIN (omrežje opozorilnih informacij o kritični infrastrukturi).

[2] COM(2007) 767.

[3] COM(2007) 414.

[4] COM(2007) 354.

[5] Emisije, nastale pri gozdnem požaru na celotnem prizadetem območju, so to poletje znašale ekvivalent 12,3 milijona ton CO2; od tega 6,9 milijonov ton v zadevnih državah članicah, kar ustreza okoli 0,4 % njihovih letnih emisij (vir: SRS).

[6] Najnižje začasne ocene na podlagi satelitskih posnetkov, ki jih je zagotovil EFFIS, evropski informacijski sistem za gozdne požare, ki ga upravlja Skupno raziskovalno središče. Ta podatek zajema Bolgarijo, Ciper, Francijo, Italijo, Portugalsko in Španijo ter Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Nekdanjo Jugoslovansko republiko Makedonijo in Srbijo.

[7] COM(2007) 51.

[8] Evropska agencija za pomorsko varnost lahko na zahtevo podpre mehanizme odzivanja na onesnaževanje držav članic z dodatnimi rezervnimi evropskimi viri.