52007DC0357

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 27.6.2007

COM(2007) 357 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Od Kaira do Lizbone – Novo strateško partnerstvo med EU in Afriko

{SEC(2007) 855}{SEC(2007) 856}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Od Kaira do Lizbone – Novo strateško partnerstvo med EU in Afriko

1. UVOD

1.1. Nove razmere

Afrika je zdaj v središču mednarodne politike, toda zares novo je to, da se Afrika – in zlasti Afriška unija – ne pojavlja kot razvojno vprašanje, ampak kot samostojen politični dejavnik. Vse bolj je jasno, da je ta Afrika pomembna – kot politični glas, gospodarska sila in kot ogromen vir človeškega, kulturnega, naravnega in znanstvenega potenciala. Za to obstajajo številni razlogi: od institucionalnih (Afriška unija) do političnih (reforme in procesi demokratizacije), od gospodarskih (razcvet surovin, privlačne investicijske možnosti, trajnostna gospodarska rast na celini, ki v zadnjih letih v povprečju znaša 5,5 %, medtem ko je devet držav leta 2005 skoraj doseglo ali preseglo 7-odstotni prag rasti, potreben za trajnostno zmanjšanje revščine[1]) do strateških (nova porazdelitev moči na svetu, sodelovanje vse večjega števila mednarodnih akterjev v Afriki), od socialnih (globalizacija socialno-kulturnih norm, sredstva javnega obveščanja) do demografskih (Afrika bo imela kmalu toliko prebivalcev kot Indija ali Kitajska, vse večja mobilnost in migracije znotraj Afrike ter med Afriko in EU) – vsi pa so tesno povezani z vse večjo globalizacijo.

Medtem pa se je spremenila tudi EU – njeno članstvo se je razširilo na 27 držav, njena vloga v svetu se je razvila in sprejela je ambiciozne skupne politike na področju varnosti, energetike, podnebnih sprememb in inovacij. Evropejci so spoznali, da je gospodarska blaginja Afrike ključnega pomena za blaginjo Evrope, in priznavajo potrebo po celovitejšem partnerstvu in bolj usklajenih politikah do Afrike. Bodoče partnerstvo mora temeljiti na skupaj opredeljenih vzajemnih in dopolnjujočih se interesih in koristih. EU mora nadaljevati svoje delo ter še naprej podpirati glavno odgovornost afriških vlad in pristope, za katere je Afrika odgovorna, in tiste, ki jih vodi. Spremenil pa se je tudi svet, saj je zaradi sil globalnega kapitala in finančnih trgov, podnebnih sprememb, globalnih sredstev javnega obveščanja ter informacijske in komunikacijske tehnologije, mednarodnega terorizma in organiziranega kriminala ter globalnih pandemij svet vsak dan manjši. Potreba po skupnih globalnih odzivih je zato pomembnejša kot kdaj koli prej. EU in Afrika sta stari partnerici, a v svetu, ki se je spremenil.

1.2. STRATEšKO PARTNERSTVO MED EU IN AFRIKO

V tem spremenjenem svetu je EU še vedno pomembna partnerica Afrike – v smislu trgovine (EU je še vedno prva gospodarska partnerica Afrike, saj je leta 2005 v Afriko izvozila za 91,6 milijarde EUR blaga, iz nje pa uvozila za 125,6 milijarde EUR), naložb in uradne razvojne pomoči (URP), ki je za Afriko daleč najpomembnejša (leta 2006 je skupna URP EU znašala 48 milijard EUR). Vendar EU ni edina partnerica Afrike, pa tudi ne njen edini vir financiranja, pomoči in trgovine – Kitajska, na primer, je v zelo kratkem času postala tretja najpomembnejša trgovinska partnerica Afrike s celotno trgovino v vrednosti približno 43 milijard EUR leta 2006 (s 30 milijardami EUR leta 2005) ter 23 % celotnega kitajskega uvoza nafte, ki zdaj prihaja iz Afrike. To pomeni, da če EU želi ostati prednostna partnerica Afrike in če želi svoje odnose z njo čim bolj izkoristiti, mora biti pripravljena okrepiti trenutne odnose oziroma jih na nekaterih področjih ponovno vzpostaviti – institucionalno, politično in kulturno. Sprejetje strategije EU za Afriko leta 2005 je bil pomemben prvi korak, toda zdaj je čas za naslednjega – da strategija za Afriko postane politično partnerstvo z Afriko . Zato si EU in Afrika v letu 2007 skupaj prizadevata za krepitev sodelovanja na politični ravni ter postavitev temeljev za dolgoročno strateško partnerstvo, ki bo presegalo razvojno sodelovanje, Afriko, razdrobljenost in institucije .

- Partnerstvo bo presegalo razvojno sodelovanje , saj bo – ker bo EU še naprej v celoti podpirala razvoj Afrike – načrt odprt, da bi lahko vključeval vsa politična vprašanja skupnega pomena in interesa. Poleg tega se bodo bolje in bolj sistematično iskale možnosti za izkoriščanje možnih prispevkov drugih politik, kot so trgovina in raziskave, k partnerstvu. Obenem pa bo narava partnerstva presegla odnos donatorja in prejemnika iz preteklosti ter izražala politično partnerstvo dveh enakovrednih partneric.

- Partnerstvo bo presegalo Afriko , saj dialog med EU in Afriko ne sme biti izključno forum za razprave o „afriških“ zadevah. EU in Afrika bosta preko Afrike in Evrope zrli v preostali svet.

- Partnerstvo bo presegalo razdrobljenost , saj bi morali nacionalni, podregionalni, regionalni in celinski okviri, politike in instrumenti EU in Afrike bolje podpirati afriško celinsko povezovanje in sodelovanje. Regionalno povezovanje je treba spodbujati in podpirati kot ključni sestavni del procesa celinskega povezovanja. Regionalno povezovanje bo podpiralo tudi oblikovanje večjih in bolj povezanih trgov, ki so bistvenega pomena za privabljanje naložb, povečanje proizvodnih zmogljivosti in krepitev zbliževanja na področju ureditve. Gospodarsko povezovanje je ključni sestavni del tega procesa, temeljilo pa bo na okrepljenem in v razvoj usmerjenem trgovinskem odnosu med EU in Afriko. Sporazumi o gospodarskih partnerstvih (SGP) bodo pri tem ključno sredstvo. Partnerstvo bo spodbujalo jasnejšo delitev vlog in odgovornosti med posameznimi dejavniki na afriški strani, vključno z Afriško unijo in Novim partnerstvom za razvoj Afrike (NEPAD), ki je njen socialno-ekonomski program, in regionalnimi organizacijami, ter večjo nacionalno in regionalno podporo vseafriških institucij. EU pa bo izhajala iz dejstva, da se Afriška unija pojavlja kot osrednji politični dejavnik v Afriki in bo Afriko vse bolj obravnavala kot celoto .

- Partnerstvo bo tudi presegalo institucije , saj bosta dialog in partnerstvo med EU in Afriko prisotna ne le v Bruslju in Adis Abebi, ampak tudi med širšim spektrom dejavnikov. To bi moralo zajemati posvetovanja s civilno družbo, pa tudi resnična prizadevanja za vključitev večjega števila zainteresiranih strani v dialog med EU in Afriko, vključno s civilno družbo in organizacijami mladih, podporo istih ciljev in težnje v isto smer. „Preseganje institucij“ bi moralo vključevati tudi boljše in bolj sistematično izkoriščanje izkušenj, znanja in virov zasebnega sektorja na obeh celinah pri uresničevanju ciljev partnerstva.

2. NA POTI OD KAIRA DO LIZBONE

2.1. Od strategije EU za Afriko (2005) …

Zgodovinsko pomembni prvi vrh med EU in Afriko je bil leta 2000 v Kairu. Kairska deklaracija in Kairski akcijski načrt, ki sta bila podpisana na tem vrhu, vsebujeta številne ambiciozne zaveze, med drugim v zvezi z vrnitvijo ukradenih kulturnih dobrin in afriškim zunanjim dolgom. Še pomembnejše pa je morda, da je vrh v Kairu sprožil bolj strukturiran politični dialog med EU in Afriko z rednimi sestanki visokih uradnikov in ministrov.

Vendar pa je pravi mejnik v dialogu med EU in Afriko začetek Novega partnerstva za razvoj Afrike (NEPAD) leta 2001, ki je resnična, iz Afrike izvirajoča in vanjo usmerjena opredelitev tega, kakšna naj bi bila politična prihodnost Afrike. Še pomembnejša pa je ustanovitev Afriške unije naslednje leto. Procesi povezovanja, ki trenutno potekajo, vse pomembnejša vloga afriških regionalnih organizacij ter pojav Afriške unije kot osrednjega mednarodnega dejavnika in enotnega političnega glasu za Afriko so bistvenega pomena ne le za Afriko, ampak tudi za partnerstvo med EU in Afriko. V teh novih, pozitivnih razmerah so nastali načrti za drugi vrh med EU in Afriko leta 2003 v Lizboni. Zaradi udeležbe in nasprotovanj je bil vrh odložen.

Leto 2005 je na več načinov postalo mednarodno leto za Afriko. Organizirani so bili številni dogodki na visoki ravni in sprožene so bile pomembne mednarodne pobude, med drugim so bile na vrhu G8 v Gleneaglesu, ki je sledil Pariški deklaraciji o učinkovitosti pomoči, dane velike zaveze za pomoč in odpis dolga, Svet ministrov EU je sprejel sveženj ukrepov in zavez za povečanje uradne razvojne pomoči ter okrepitev učinkovitosti pomoči in skladnosti politike za razvoj, da bi se Afriki in širšemu svetu v razvoju pomagalo doseči razvojne cilje novega tisočletja do leta 2015. Oktobra 2005 – med skupnim sestankom s Komisijo Afriške unije – je Evropska komisija sprejela sporočilo o strategiji EU za Afriko. Dva meseca za tem, decembra 2005, je Evropski svet potrdil številne predloge iz navedenega sporočila in sprejel prvo skupno, usklajeno in celovito strategijo EU za Afriko s podnaslovom Na poti k strateškemu partnerstvu . Cilj te strategije EU je bil oblikovati enotni okvir za vse akterje EU in potrditi razvoj Afrike kot eno najpomembnejših političnih prednostnih nalog EU.

Strategija, ki upošteva vse tri ravni partnerstva – nacionalno, regionalno in vseafriško – temelji na treh osrednjih domnevah: (i) brez dobrega upravljanja, pravne države, varnosti in miru trajni napredek razvoja ni mogoč; (ii) regionalno povezovanje, trgovina in medsebojna povezanost so nujni dejavniki za spodbujanje gospodarske rasti; (iii) Afrika bo razvojne cilje novega tisočletja dosegla le ob večji pozornosti vprašanjem, ki imajo neposredni učinek na življenjski standard, kot so zdravje, izobrazba in varnost preskrbe s hrano.

V letih 2006 in 2007 EU skupno izvaja politike in ukrepe, opisane v strategiji za Afriko. Na politični ravni EU v vseh svojih odnosih z Afriko še naprej vključuje bistvena načela samoodgovornosti, partnerstva, odgovornosti in vzajemne odgovornosti. Na operativni ravni je EU sprožila ambiciozno Partnerstvo za infrastrukturo med EU in Afriko ter pobudo EU o upravljanju, v okviru pomoči za mir v Afriki povečala financiranje operacij v podporo miru, ki jih vodi Afriška unija (kot je misija AMIS v Darfurju), podprla program Nyerere Afriške unije za izmenjave študentov in v evropskem programu Erasmus Mundus odprla vrata afriškim univerzam, profesorjem in diplomantom. Strategija EU je omogočila tudi večjo notranjo skladnost politik EU ter boljšo usklajenost politik Komisije in držav članic do Afrike.

2.2. DO SKUPNE STRATEGIJE EU IN AFRIKE

V okviru strategije EU za Afriko se zelo uspešno pridobi več podpore EU, ki je tudi bolj usklajena, za razvojna prizadevanja, ki jih vodi Afrika. Strategija je uspešna z dveh vidikov: kot okvir politik/pravni red in kot politični proces. Zaradi nje je EU boljša, enotnejša in učinkovitejša partnerica, strategija pa bo še naprej ključni dokument za politiko, ki pa je le prvi korak. Nekateri so strategijo za Afriko že od samega začetka kritizirali, češ da je bila razvita brez zadostnih posvetovanj in da ohranja elemente tradicionalnega, enostranskega pristopa donatorja in prejemnika. Na 5. ministrskem srečanju med EU in Afriko decembra 2005 v Bamaku je bilo zato dogovorjeno, da bo naslednji korak EU in Afrike partnerstvo popeljati na novo, strateško raven in razviti skupno strategijo EU in Afrike – partnerstvo z Afriko in ne strategijo za Afriko. V tem strateškem partnerstvu bi imele afriške države in organizacije ključno odgovornost za svojo politično prihodnost in razvoj, ker pa bi EU še naprej zagotavljala razvojno pomoč, da se v Afriki in globalno dosežejo razvojni cilji novega tisočletja, bi moral odnos postopoma postati bolj političen, globalen in enakopraven. To mnenje je bilo decembra 2006 potrjeno na Evropskem svetu, januarja 2007 pa še na vrhu Afriške unije.

Vzporedno z izvajanjem strategije EU za Afriko – ki se spremlja v okviru organa za skupno izvajanje (Joint Implementation Matrix) – se je zato začel razvoj skupne strategije EU in Afrike. Na podlagi dosežkov iz leta 2006, se je proces ponovno začel leta 2007 z vrsto srečanj za dogovor o glavnih načelih, ciljih in političnih prednostnih nalogah skupne strategije in lizbonskega vrha. EU so na teh srečanjih zastopali Komisija, nemško, portugalsko in slovensko predsedstvo ter sekretariat Sveta. Afriško unijo so zastopali Komisija Afriške unije, sedanje predsedstvo (Gana leta 2007) ter pogosto tudi države, ki so pristojne za politična vprašanja v okviru kairskega dialoga[2]. V okviru ministrskega srečanja med EU in Afriko je bil 15. maja v Bruslju „pozdravljen in odobren“ osnutek skupne strategije. Poleti in jeseni leta 2007 se bo nadaljevalo delo za dokončanje skupne strategije, prvega iz vrste akcijskih načrtov ter agende samega lizbonskega vrha.

Ta institucionalni proces temelji na obsežnih posvetovanjih (med drugim tudi na spletni strani www.europafrica.org) za zbiranje predlogov za osnutek med različnimi neinstitucionalnimi zainteresiranimi stranmi v Evropi, Afriki in drugod. Odvijale so se tudi redne razprave s predstavniki Evropskega parlamenta, vseafriškega parlamenta ter zainteresiranimi stranmi afriške in evropske civilne družbe. Vse te procese je treba pred lizbonskim vrhom izboljšati in okrepiti.

3. LIZBONSKI VRH: CILJI IN POBUDE

Odložitev vrha med EU in Afriko leta 2003 je bila veliko politično razočaranje in pozdravljamo dejstvo, da je partnerstvo med EU in Afriko spet na najvišji politični ravni, kamor tudi spada. Ta vrh političnim voditeljem z obeh celin daje možnost, da si zadajo močne in v ukrepe usmerjene politične zaveze v zvezi s trenutno najpomembnejšimi mednarodnimi vprašanji, kot so podnebne spremembe, migracije, trajnostna energija, upravljanje in varnost, ter da določijo politično usmeritev strateškega partnerstva med EU in Afriko. Poleg tega lahko EU in Afrika tudi izkoristita to priložnost in pokažeta odprtost svojega dialoga ter se obrneta na druge stare in nove afriške partnerice, tako da jih povabita k sodelovanju na vrhu.

Na vrhu bodo voditelji držav in vlad iz Afrike in EU (ki zastopajo 80 držav in skoraj 1,5 milijarde ljudi) podpisali Lizbonsko deklaracijo – soglasje med EU in Afriko o vrednotah, skupnem interesu in strateških ciljih.

Voditelji iz Afrike in EU bodo sprejeli tudi skupno strategijo , ki bi morala biti kratek in jedrnat dokument, kot politično vizijo in smernice za prihodnje strateško partnerstvo med EU in Afriko.

3.1. Cilji

Namen skupne strategije bo uresničevanje štirih glavnih političnih ciljev, ki izražajo različne dimenzije trenutnega partnerstva med EU in Afriko:

- krepiti in oplemenititi politično partnerstvo med EU in Afriko, ki bi tako postalo partnerstvo dveh enakopravnih strani;

- še naprej spodbujati mir in varnost, upravljanje in človekove pravice, trgovino ter regionalno in celinsko povezovanje v Afriki ter druga ključna razvojna vprašanja;

- skupaj se spopadati z globalnimi spremembami;

- krepiti in spodbujati široko zastavljeno in daljnosežno partnerstvo, osredotočeno na ljudi, za vse ljudi v Afriki in Evropi.

3.2. Pobude politik

Na vrhu bi lahko voditelji držav in vlad sprožili številne posebne pomembne pobude, ki partnerstvu dajejo vsebino ter Afriki, svetu in državljanom EU kažejo, kako EU konstruktivno razvija partnerstvo med EU in Afriko. Te pobude morajo vključevati:

(a) partnerstvo med EU in Afriko na področju energetike

Na obeh celinah so energetska varnost, dostop do varnih, trajnostnih in dostopnih energetskih storitev ter trajnostno in učinkovito upravljanje energetskih virov predpogoji za razvoj in blaginjo. Afrika ima kljub obilici energetskih virov trenutno najnižjo stopnjo dostopa do sodobnih energetskih storitev na svetu. 600 milijonov Afričanov nima dostopa do elektrike ter za kuhanje in ogrevanje uporablja drva. 400 000 Afričanov, zlasti žensk in otrok, vsako leto umre zaradi bolezni dihal, povezanimi z onesnaženim zrakom v zaprtih prostorih, ki je posledica uporabe drv in drugih tradicionalnih goriv. Potrebe po investicijah so ogromne – po podatkih Svetovne banke bi bilo za zagotovitev 100-odstotnega dostopa do električne energije v podsaharski Afriki do leta 2030 letno potrebno 8,27 milijarde EUR. Evropa in Afrika sta v energetskem sektorju že zdaj tesno povezani: Evropa ima koristi od afriškega izvoza energije, Afrika pa od evropske tehnične in finančne podpore v energetskem sektorju. Vse večja svetovna zaskrbljenost glede energetske varnosti, dostopa do energije in podnebnih sprememb je okrepila povezavo energetske prihodnosti obeh celin ter ustvarila potrebo po skupnih pristopih.

V tem okviru bo predvideno energetsko partnerstvo med EU in Afriko inovativna podlaga za okrepljen politični dialog na področju energetike med Afriko in EU. Afrika in Evropa si bosta prek energetskega partnerstva izmenjevali znanje in izkušnje, razvijali skupne politične odzive in spodbujali posebne ukrepe za spopadanje z energetskimi izzivi 21. stoletja. Partnerstvo bo obravnavalo varnost in raznolikost dobave energije za Afriko in Evropo, spodbujalo dostop do dostopnih, čistih in učinkovitih energetskih storitev, spodbujalo energetske trge in si prizadevalo za povečanje finančnih in človeških virov za podporo trajnostnega energetskega razvoja Afrike s spodbujanjem omogočanja okvirov za naložbe ter preglednosti in stabilnosti trga. Vključevalo bo ključne dejavnike, kot so zasebni sektor in mednarodne finančne institucije, ter iskalo načine za vključitev novih donatorjev v dialog o razvoju energetskega sektorja v Afriki.

Namen dejavnosti bo uresničitev naslednjih konkretnih ciljev: okrepiti trenutni dialog med Afriko in EU glede dostopa do energije in energetske varnosti, povečati naložbe v energetsko infrastrukturo, vključno s spodbujanjem uporabe obnovljive energije in energetske učinkovitosti, okrepiti v razvoj usmerjeno uporabo sredstev, ki izvirajo iz pridobivanja nafte in plina, spodbujati preglednost in omogočati okvire, pa tudi vključiti podnebne spremembe v razvojno sodelovanje. Partnerstvo mora temeljiti na obstoječih instrumentih, kot so splošni okvir Partnerstva za infrastrukturo med EU in Afriko ter njegov jamstveni sklad, energetska pobuda Evropske unije ter njen sklad za energijo AKP (trenutno 220 milijonov EUR), nacionalni in regionalni okvirni programi v okviru 10. ERS ter tematski program o okolju in upravljanju naravnih virov vključno z energijo.

(b) partnerstvo med EU in Afriko na področju podnebnih sprememb

Podnebne spremembe vplivajo na vse države, toda najmanj razvite države in druge ranljive države v razvoju naj bi bile najprej in najbolj prizadete. Medvladni forum za podnebne spremembe v 4. poročilu o oceni regionalne analize za Afriko ugotavlja, da je Afrika zaradi številnih pretresov in majhne prilagoditvene zmogljivosti ena najbolj občutljivih celin na podnebna nihanja in podnebne spremembe. Afriška celina bo zlasti prizadeta v smislu varnosti preskrbe s hrano, trajnostne dobave vode in ekstremnih vremenskih pojavov, kot so poplave in suše. Poročilo Mednarodnega foruma za podnebne spremembe tudi navaja, da se predvideva, bo do leta 2020 od 75 do 250 milijonov ljudi prizadetih zaradi povečanih težav z vodo, ki bodo posledica podnebnih sprememb, kmetijstvo, odvisno od dežja, pa se lahko v nekaterih državah zmanjša tudi za 50 %. Če se podnebne spremembe ne bodo zmanjšale, bodo resno ogrozile zmanjšanje revščine in lahko izničijo večletna razvojna prizadevanja. V Deklaraciji o podnebnih spremembah in razvoju v Afriki, sprejeti januarja 2007 v Adis Abebi, so se voditelji Afriške unije med drugim zavezali za vključitev podnebnih sprememb v nacionalne in podregionalne razvojne politike, programe in dejavnosti. Predsednik Komisije Afriške unije je bil pooblaščen za vodenje omogočanja sodelovanja Afrike v pogajanjih o podnebnih spremembah. Ta deklaracija je dobra podlaga za partnerstvo med Afriško unijo in EU na področju podnebnih sprememb.

Partnerstvo bo forum za dialog in izmenjavo mnenj o konkretnih ukrepih za odziv na podnebne spremembe. Partnerstvo med EU in Afriko bo prednostni način za posvetovanja glede vizij, ki so skupne EU in Afriki.

Partnerstvo bo tudi okrepilo praktično sodelovanje na naslednjih področjih: prilagajanje, zmanjšanje tveganja nesreč, ustavitev krčenja gozdov, spodbujanje sodelovanja držav v razvoju na svetovnem trgu z ogljikom (tudi z mehanizmom čistega razvoja), spodbujanje in uporaba okolju prijaznih tehnologij, pa tudi izboljšanje spremljanja okoljskih vplivov podnebnih sprememb vključno s sistemi v vesolju.

Partnerstvo bo podpirala svetovna zveza za podnebne spremembe, ki jo bo Komisija kmalu predlagala.

(c) partnerstvo med EU in Afriko na področju migracij, mobilnosti in zaposlovanja

Migracije in mobilnost sta bistvena sestavna dela globalizacije in bi se morala obravnavati kot potencialno pozitiva pojava. Na ministrski konferenci o migracijah in razvoju novembra 2006 v Tripolisu so se ministri iz Afrike in EU zavezali za „partnerstvo med državami izvora in tranzita ter ciljnimi državami za boljše upravljanje migracij na izčrpen, celovit in uravnotežen način ter v duhu deljene odgovornosti in sodelovanja“. EU in Afrika tesno sodelujeta pri izvajanju sklepov konference, ki zajemajo vrsto področji – od spodbujanja vezi med migracijami in razvojem ter olajševanja zakonitih migracij do skupnega obravnavanja nezakonitih migracij, med drugim s sodelovanjem na področju vračanja in ponovnega sprejema, ter boja proti trgovini z ljudmi, v okviru katerega se bo še naprej pospeševalo sodelovanje s posebnim poudarkom na zaščiti žrtev. Za okrepitev baze dokazov o migracijskih politikah afriških vlad in na podlagi obstoječih pobud na celotni celini bosta EU in Afrika sodelovali pri oblikovanju mreže migracijskih observatorijev s sedeži v Afriki, ki bodo zbirali, analizirali in razširjali informacije o migracijskih tokovih znotraj Afrike ter med Afriko in EU. Spodbujal se bo nadaljnji razvoj migracijskih profilov. Afrika in EU bosta obravnavali tudi vprašanje migracij usposobljene delovne sile, kot so zdravstveni delavci, ter skušali čim bolj zmanjšati negativen učinek, ki ga ima zaposlovanje v Evropi na Afriko, s pomanjkanjem zmogljivosti delovne sile v zdravstvu, ki je zdaj opredeljena kot največja ovira pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja[3]. Anketa, ki jo je Svetovna banka izvedla v Etiopiji med zdravniki in medicinskimi sestrami, ki so pred kratkim končali izobraževanje, kaže, da 70 % zdravnikov in 62 % medicinskih sester namerava „ob prvi priložnosti“ oditi iz države, po ocenah pa naj bi trenutno vsako leto z afriške celine odšlo približno 80 000 usposobljenih ljudi, med katerimi je tudi 23 000 vodilnih delavcev in strokovnjakov. Po potrebi se lahko podobne pobude proučijo tudi za druge sektorje. Poleg tega bodo partnerice proučile možnosti, kako bi se lahko olajšali prenosi nakazil migrantov in kako bi lahko ti bolj vplivali na razvoj ob upoštevanju njihove zasebne narave.

Za spodbujanje in boljše upravljanje mobilnosti in migracij delovne sile znotraj Afrike in – po potrebi – med Afriko in EU si bosta obe strani prizadevali za krepitev zmogljivosti Afrike glede informacij o migracijah in upravljanja migracij (med drugim na podlagi modela, ki se trenutno razvija z malijsko vlado, in izkušnjah, pridobljenih med izvajanjem raznih projektov na področju migracij delovne sile v Severni Afriki). Proučile se bodo tudi možnosti olajševanja krožne migracije med Afriko in EU s ciljem ustvarjanja razmer, ki bodo ugodne za vse – za države izvora in ciljne države, pa tudi za same migrante. EU in Afrika bosta z oblikovanjem partnerstva med institucijami EU in afriškimi institucijami, kot so univerze in bolnišnice, spodbujali gibanje usposobljene afriške delovne sile med državami izvora in ciljnimi državami.

Ker je pomanjkanje delovnih mest eden največjih izzivov Afrike in ob ugotovitvi, da je treba pobude za upravljanje migracij in mobilnosti gledati s širše perspektive, morata obe strani združiti moči za ustvarjanje številnejših in boljših delovnih mest za Afriko , zlasti za mlade in ženske. EU mora na podlagi lastnih izkušenj podpirati Afriko pri oblikovanju in izvajanju strategij in politik, ki spodbujajo ustvarjanje delovnih mest v formalnem gospodarstvu, in sicer tudi z izboljšanjem okolja za naložbe in vzpostavitvijo močnih, odzivnih, preglednih in odgovornih institucij trga dela. Z ustvarjanjem produktivnejših delovnih mest in dostojnega dela v Afriki bosta mladim afriškim ženskam in moškim omogočena prihodnost in prava alternativa za nedokumentirane, negotove in pogosto nevarne poti iskanja neredne zaposlitve v EU. Sodelovanje na tem področju mora imeti jasno določene cilje, temeljiti na glavnih stebrih razvojne politike in biti povezano z načrtom skladnosti politike za razvoj, vključno s trgovino, kmetijstvom, ribištvom, raziskavami in informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, infrastrukturo, gospodarskim povezovanjem, naložbami, uradno razvojno pomočjo in nakazili migrantov.

(d) partnerstvo med EU in Afriko na področju demokratičnega upravljanja

Demokratično upravljanje je sestavni del osrednjih vrednot EU in Afriške unije. Tako EU kot Afriška unija sta sprejeli pobude na tem področju, kot so nova vseafriška struktura upravljanja, afriški mehanizem medsebojnega pregleda, pobuda za Afriko in države AKP o upravljanju ter pomoč za upravljanje, namenjena sosednjim državam. Razvija se vzajemno delovanje vseafriškega in Evropskega parlamenta.

EU in Afriška unija morata zdaj začeti ambicioznejši in celovitejši dialog med celinama glede vseh vidikov upravljanja.

Zato morata Afriška unija in EU skupaj ustanoviti forum za upravljanje , ki bo vključeval nedržavne akterje, nacionalne in celinske parlamente, lokalne organe in regionalne organizacije, da se okrepi dialog glede vprašanj upravljanja, ki zadevajo obe strani, kot so človekove pravice, demokratična načela, pravna država, upravljanje naravnih virov, boj proti korupciji in goljufijam, pregledno in odgovorno upravljanje javnih sredstev, razvoj in reforme institucij, primeri ranljivosti, globalno upravljanje, reforma varnostnega sektorja itd, da se načela demokratičnega upravljanja trdno ukoreninijo na globalni, celinski, nacionalni in lokalni ravni, pa tudi za dialoge med EU in Afriško unijo na visoki ravni glede vprašanj demokratičnega upravljanja. Da se omogoči učinkovitejša podpora vseafriški strukturi upravljanja in prizadevanjem za usklajevanje politik , bo EU proučila nove možnosti za usmerjanje sredstev Skupnosti in držav članic preko sklada EU ali skupnih prispevkov EU v obstoječe finančne instrumente in skrbniške sklade.

(e) skupna politična in institucionalna struktura EU in Afrike

Navedena štiri sektorska partnerstva bo dopolnjevala in krepila zaveza za celovitejši in bolj strukturiran politični dialog med voditelji 80 držav EU in Afrike, pa tudi med demokratičnimi institucijami in državljani obeh celin. Zato morata EU in Afrika krepiti dialog med institucijami EU in Afriške unije, pri čemer bosta imela glavno vlogo Evropski parlament in vseafriški parlament . Poleg tega bi lahko EU in Afrika po potrebi organizirali tudi sektorska ministrska srečanja in razvijali učinkovite institucionalne mehanizme za politični dialog, ki bi zajemal vse ravni partnerstva (globalno, celinsko, regionalno, nacionalno in lokalno). Podlaga za ta prizadevanja bodo obstoječa dvostranska srečanja ministrskih trojk in aktivni dialog med Komisijo EU in Komisijo Afriške unije , toda zlasti na svetovni ravni (ki vključuje možnost usklajevanja mnenj in načrtov v večstranskih organizacijah in okoljih) so morda potrebni novi mehanizmi. Na koncu in kot izraz ambicij strateškega partnerstva pa bi se morali voditelji EU in Afrike zavezati, da bodo vrhe organizirali vsaki dve leti, in sicer izmenoma v EU in Afriki. Splošno politično partnerstvo se bo uradno začelo z „Lizbonsko deklaracijo“.

Teh pet pobud, ki so predlogi EU za pomembna vprašanja lizbonskega vrha, bo postalo – skupaj s programi in dejavnostmi na drugih področjih skupnega interesa – sestavni del akcijskega načrta , ki bo priložen skupni strategiji.

Za lizbonski vrh bo pripravljen prvi akcijski načrt, ki bo zajemal skupne kratkoročne in srednjeročne dejavnosti (v dveh letih do naslednjega vrha). Da bo lizbonski vrh res tako uspešen in tak mejnik, kakor se obeta, si morata EU in Afriška unija skupaj prizadevati, da bo ta prvi akcijski načrt ambiciozen seznam ukrepov.

3.3. Skupni dokument

Popolnejši pregled prednostnih nalog in ciljev partnerstva je predstavljen v skupnem dokumentu , ki sta ga skupaj pripravila Evropska komisija in sekretariat Sveta: Po Lizboni: Kako uspešno izvajati strateško partnerstvo EU-Afrika (Beyond Lisbon: Making the EU-Africa Strategic Partnership Work) .

Ta skupni dokument skupaj s tem sporočilom pomeni prispevek EU k skupni strategiji, o kateri se bomo z afriškimi partnericami pogajali in ki bo sprejeta poleti in jeseni leta 2007.

[1] Angola, Zelenortski otoki, Kongo, Demokratična republika Kongo, Etiopija, Mozambik, Sierra Leone, Sudan in Tanzanija.

[2] Alžirija (mir in varnost), Egipt (kulturne dobrine), Nigerija (dolg), Senegal (migracije), Tunizija (pomoč), Libija (varnost preskrbe s hrano), Maroko (okolje), Južna Afrika (trgovina in regionalno povezovanje). Maroko je kot država, pristojna za okolje, sodeloval na sestankih, čeprav ni član Afriške unije.

[3] COM(2006) 870: Evropski akcijski program za odpravo hudega pomanjkanja zdravstvenih delavcev v državah v razvoju (2007–2013).