52006DC0281

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 12.6.2006

COM(2006) 281 konč.

SPOROČILO KOMISIJE

Strategija za rast in delovna mesta ter reforma evropske kohezijske politikeČetrto poročilo o napredku glede kohezije{SEC(2006) 726}

KAZALO

1. Gospodarske In Socialne Razlike V Razširjeni Eu 3

1.1. Rast – še vedno počasna, vendar je pričakovati povečanje 3

1.2. Razlike 4

1.2.1. BDP – hitrejša rast v novih državah članicah, toda zbliževanje ostajadolgoročna perspektiva 4

1.2.2. Zaposlovanje – za dosego 70-odstotnega cilja je potrebnih 24 milijonov novih delovnih mest 4

1.3. Gibanja razlik 4

1.3.1. Razlike med cilji … 4

1.3.2. …in v okviru posameznih ciljev 5

1.3.3. Prispevek R&R in IKT k trajnostnemu razvoju 6

2. Najnovejši razvoj na področju kohezijske politike EU 7

2.1. Izvrševanje proračuna 2005 – rekorden obseg obveznosti 7

2.2. Strateške smernice Skupnosti za kohezijo v obdobju 2007–2013 7

2.3. „Kohezijska politika in mesta: prispevek mest k rasti in delovnim mestomv regijah“ 7

2.4. Kohezijska politika je osrednjega pomena za strategijo za rast in delovnamesta 8

2.5. Sredstva: povzetek sklepov Evropskega sveta iz decembra 2005 9

2.6. Novosti v novih programih kohezijske politike 10

2.6.1. JASPERS 10

2.6.2. JEREMIE 10

2.6.3. JESSICA 11

2.6.4. Posodobitev javnih služb 11

2.7. Strateške smernice za razvoj podeželja in Evropski sklad za ribištvo 11

Uvod

Za razvoj kohezijske politike EU je bilo obdobje po objavi tretjega poročila o napredku spomladi 2005 pomembno iz treh bistvenih razlogov: Prvič, po zgodovinski širitvi v maju 2004 se je leta 2005 v novih državah članicah pospešilo izvajanje kohezijskih programov in na voljo so rezultati prvega polnega leta izvajanja. Drugič, dosežen je bil znaten napredek pri pripravi programskega obdobja 2007–2013. Zlasti Medinstitucionalni sporazum o finančni perspektivi 2007–2013, ki so ga 17. maja 2006 podpisali Evropski parlament, Svet in Komisija, je državam članicam in regijam na celotnem območju EU zagotovil podlago za nadaljevanje priprav novih programov. Poleg tega je Komisija sprejela več ključnih dokumentov za pripravo teh programov (vključno z osnutkom strateških smernic Skupnosti za kohezijo, osnutkom strateških smernic Skupnosti za razvoj podeželja in smernic o regionalni državni pomoči za obdobje 2007–2013). Tretjič, v okviru pomembnih političnih odločitev, sprejetih leta 2005 na najvišji ravni, je bila kohezijski politiki namenjena osrednja vloga v agendi Unije za rast in delovna mesta („lizbonska strategija“).

Ta vprašanja obravnava četrto poročilo o napredku. Poročilo se začenja z opisom trenutnega stanja in trendov v državah članicah in regijah ter razlik med njimi. Opisu sledi pregled ključnih dogodkov v okviru politike, vključno s sporazumom o sredstvih za kohezijsko politiko v okviru finančne perspektive 2007–2013.

1. GOSPODARSKE IN SOCIALNE RAZLIKE V RAZšIRJENI EU

V TEM DELU SO PRIKAZANI SOCIALNI IN GOSPODARSKI TRENDI TER OBSEG RAZLIK. PREDLOžENI SO NOVI DOKAZI O ODLOčILNIH DEJAVNIKIH ZA RAZLIKE V BDP, STOPNJAH RASTI IN ZAPOSLOVANJU, KAR JE ZLASTI POVEZANO Z OBSEGOM NALOžB V R&R IN INFORMACIJSKO DRUžBO.

1.1. Rast – še vedno počasna, vendar je pričakovati povečanje

Gospodarska rast Unije v letu 2005 je bila v primerjavi s preteklo rastjo še naprej nizka. Med letoma 2000 in 2004 se je BDP v 25 državah članicah EU v povprečju povečal za nekaj več kot 1,5 % na leto. Med državami EU so znatne razlike, pri čemer so najboljše rezultate dosegle predvsem najmanj uspešne države članice, zlasti baltske države in Slovaška, pa tudi Grčija in Irska ter državi pristopnici Romunija in Bolgarija. Najnižje stopnje rasti so bile ugotovljene v več razmeroma uspešnih državah članicah, vključno z Nemčijo, Dansko, Italijo, Nizozemsko in Portugalsko ter Malto, v katerih je bila letna rast nižja od 1 %.

Po napovedih Evropske komisije naj bi bila rast na celotnem območju EU med letoma 2005 in 2007 višja od 2 %. V 16 od 25 držav članic ter v Romuniji in Bolgariji bo rast po pričakovanjih višja od 3 % na leto. V Nemčiji, Italiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Avstriji, na Danskem, Portugalskem in na Malti pa rast po pričakovanjih ne bo veliko višja, če sploh, od 2 %. Te države predstavljajo več kot polovico celotnega prebivalstva EU-27.

1.2. Razlike

1.2.1. BDP – hitrejša rast v novih državah članicah, toda zbliževanje ostaja dolgoročna perspektiva

Razmeroma hitra rast v trinajstih kohezijskih državah v primerjavi z večino držav EU-15 (3,6 % na leto v primerjavi s povprečno 2,2 % na leto v EU-15, izmerjeno v letih 1995–2005) kaže, da je do zbližanja dohodkov že prišlo; vendar pa je razlika v dohodkih taka, da bo preteklo še veliko let, preden se bodo razlike med državami te skupine in državami EU-15 znatno zmanjšale. Nekatere nove države članice pa so že dosegle raven najmanj bogatih držav EU-15, podobno se v Španiji dohodek na prebivalca še naprej približuje dohodku na prebivalca v Italiji in Nemčiji.

1.2.2. Zaposlovanje – za dosego 70-odstotnega cilja je potrebnih 24 milijonov novih delovnih mest

Leta 2004 se je obseg zaposlovanja v EU povečal za 0,6 %. Povprečna splošna stopnja zaposlenosti[1] se je povečala za 0,4 odstotne točke, in sicer na 63,3 % (64,7 % v EU-15 in 56,0 % v EU-10). Kljub razmeroma visokim stopnjam rasti zaposlovanja EU še vedno ne dosega lizbonskega cilja 70-odstotne stopnje zaposlenosti, ki naj bi ga dosegla do leta 2010. Med letoma 1998 in 2004 je bilo ustvarjenih skoraj 10 milijonov dodatnih delovnih mest v EU-25 (nekoliko manj v EU-27 zaradi znatnih izgub delovnih mest v Romuniji). Nekaj več kot polovica novih delovnih mest je bilo ustvarjenih v obdobju 1998–2000, medtem ko je bilo med letoma 2000 in 2004 ustvarjenih 4,5 milijona delovnih mest. V zadnjih letih je opazno tudi postopno zmanjševanje izgub delovnih mest na Poljskem, v Nemčiji in Romuniji, kar negativno vpliva na rezultate v EU-27 od leta 2000 dalje; v teh treh državah se je v obdobju 2000–2004 celotna zaposlenost zmanjšala za približno 1,5 milijona.

Za dosego 70-odstotnega cilja zaposlenosti bo v EU-27 potrebnih 24 milijonov dodatnih delovnih mest, kar pomeni skoraj 12 % višjo stopnjo zaposlenosti od trenutne stopnje. V novih državah članicah ter v Romuniji in Bolgariji je treba zaradi stalnih nizkih stopenj zaposlenosti v večini večjih držav, zlasti na Poljskem in v Bolgariji, trenutno stopnjo zaposlenosti povečati za skoraj 25 %.

1.3. Gibanja razlik

V tej točki so preučeni stanje in trendi v različnih skupinah in regijah, ki jih zadeva kohezijska politika za obdobje 2007–2013, v skladu s predlogi Komisije iz julija 2004, ki so ohranjeni v sporazumu med državami članicami in Evropskim svetom iz decembra 2005.

1.3.1. Razlike med cilji …

Novi konvergenčni cilj za obdobje 2007–2013 (regije, v katerih je bil BDP na prebivalca v obdobju 2000–2002 nižji od 75-odstotnega povprečja EU) velja za 200 regij, vključno s 16 regijami, ki jim je bil odobren prehoden status „postopne ukinitve“[2], ki predstavljajo nekaj več kot 35 % prebivalstva EU-27. Novi cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja se načeloma uporablja za preostalo Unijo ali za 155 regij z 61 % prebivalstva EU-27, preostalih 13 regij pa se obravnava kot regije „postopnega uvajanja“[3] (skoraj 4 % prebivalstva).

Za konvergenčne regije (vključno z regijami „postopnega uvajanja“) so značilne nizke stopnje BDP in zaposlenosti ter visoke stopnje nezaposlenosti. Njihov skupni delež BDP v EU-27 je v letu 2002 znašal samo 12,5 % v primerjavi s 35-odstotnim deležem prebivalstva. Čeprav je trenutna povprečna stopnja rasti v teh regijah višja od povprečja EU, pa na splošno v bližnji prihodnosti ne bo zadostovala za dosego povprečja EU, kar zadeva stopnjo BDP na prebivalca.

Regije, ki jih zajema cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja , imajo skupaj razmeroma visoko stopnjo BDP; vendar je rast v številnih regijah še vedno šibka, stopnje zaposlenosti pa so v večini regij znatno nižje od 70-odstotnega cilja. Tudi stopnje nezaposlenosti so razmeroma nizke, vendar za skupino kot celoto še vedno znašajo skoraj 7 %. Gospodarska rast je višja v regijah „postopnega uvajanja“, kar je dokaz njihove uspešnosti, ki izhaja iz prednostnega statusa teh regij v okviru Cilja 1. Kljub temu pa so stopnje BDP in zaposlenosti še vedno nižje od stopenj v regijah, ki jih zajema cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, medtem ko so stopnje nezaposlenosti višje. Ta povprečja kažejo, da na celotnem območju EU še vedno obstajajo realne potrebe po sredstvih, zaradi česar so potrebne stalne naložbe za povečanje potenciala rasti v skladu z lizbonskimi cilji.

1.3.2. …in v okviru posameznih ciljev

Med državami EU obstajajo velike regionalne razlike v stopnji rasti; v regijah v okviru konvergenčnega cilja je na primer povprečna letna rast med letoma 1995 in 2002 znašala 2,6 %, vendar pa je bila v 16 regijah nižja od 1 %, v drugih 15 pa višja od 5 %.

Stopnje BDP prav tako kažejo, da v okviru posameznega cilja obstajajo zelo velike razlike med regijami. V okviru konvergenčnega cilja je več regij, v katerih je BDP na prebivalca (v smislu SKM) nižji od 25 % povprečja EU v letu 2002, vse regije se nahajajo v Romuniji in Bolgariji (v teh dveh državah je trenutno 12 najmanj uspešnih regij). Hkrati pa obstaja devet regij, ki jih zajemajo določbe o postopni ukinitvi, v katerih je BDP na prebivalca višji od 80 % povprečja EU-25. V okviru cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja (vključno z regijami „postopnega uvajanja“) ima 8 regij BDP na prebivalca nižji od 85 % BDP v EU-25, v sedmih regijah pa je BDP višji za več kot 150 %.

Stopnja zaposlenosti v regijah, ki jih zajema cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, je za 10 odstotnih točk višja kot v konvergenčnih regijah. V okviru posameznega cilja so vidne velike razlike v stopnji zaposlenosti med regijami. Tako v konvergenčnih regijah več kot 25 milijonov oseb živi v regijah z visoko stopnjo zaposlenosti, 27 milijonov pa jih živi v regijah z nizko stopnjo zaposlenosti, pri čemer je razlika med regijami z nizko in visoko stopnjo zaposlenosti večja od 10 odstotnih točk. Na splošno je cilj 70-odstotne stopnje zaposlenosti dosežen v samo dveh regijah, ki ju zajema konvergenčni cilj, in sicer v regiji Cornwall v Združenem kraljestvu in regiji Centro na Portugalskem.

V regijah, ki jih zajema cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, je povprečna stopnja zaposlenosti višja, in sicer znaša 66,7 %, vendar se tudi v teh regijah stopnja zaposlenosti med regijami z visoko in regijami z nizko stopnjo zaposlenosti razlikuje za 10 odstotnih točk. Cilj 70-odstotne stopnje zaposlenosti je izpolnjen v 49 regijah, ki jih zajema cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja.

Od objave Tretjega poročila o napredku glede kohezije[4] se skupni kazalniki ravni regionalnih razlik niso veliko spremenili. To ni presenetljivo, saj se glavni makroekonomski kazalniki v tako kratkem časovnem obdobju običajno ne spremenijo v veliki meri. Iz uporabe podatkov za EU-27 (in ne podatkov za EU-25, uporabljenih v tretjem poročilu o napredku) je razvidno, da je leta 2002 10 % prebivalstva, ki živi v najbolj uspešnih regijah, predstavljalo več kot 19 % celotnega BDP v EU-27, v primerjavi s samo 1,5 % za 10 % prebivalstva, ki živi v najmanj bogatih regijah. Ob upoštevanju BDP v SKM 10 % prebivalstva iz najbogatejših regij predstavlja nekaj več kot 15 % BDP, 10-odstotni delež prebivalstva iz najmanj bogatih regij pa več kot 3 %. V okviru SKM je razmerje med 10 % najbolj bogatih in 10 % najmanj bogatih v smislu BDP 5:1. SKM je treba prilagoditi. Če se zadevne cene ne prilagodijo, je razmerje (v EUR) 12,5:1.

1.3.3. Prispevek R&R in IKT k trajnostnemu razvoju

R&R je eden od ključnih dejavnikov pri določitvi inovativne sposobnosti regije. Čeprav vsaka regija nima zmogljivosti na področju R&R, pa koncentracija visokih zneskov odhodkov za R&R v dokaj omejenem številu regij vzbuja skrb. Ocene odhodkov R&R na regijo[5] kažejo, da v 35 regijah intenzivnost R&R za 3 % BDP presega lizbonski cilj povprečne vrednosti za območje celotne EU. Teh 35 regij predstavlja 46 % vseh odhodkov za R&R v EU-27, kar je dvakrat več od njihovega deleža v BDP. Najvišji odhodki za R&R so v regiji Braunschweig (DE), kjer znašajo 7 % BDP, v drugih 12 regijah pa presegajo 4 %.

Koncentracija dejavnosti na tem področju vsekakor pomeni, da v številnih regijah za R&R ni skoraj nobenih odhodkov, v 47 regijah so odhodki za R&R nižji od 0,5 % BDP. Teh 47 regij skupaj predstavlja približno 0,5 % skupnih odhodkov za R&R v EU-27 (njihov delež BDP je 3,5 %).

Dostop do IKT se prav tako priznava kot pomembna spodbuda za razvoj na znanju temelječega gospodarstva. Na celotnem območju EU je leta 2005 skoraj polovica vseh gospodinjstev imela dostop do interneta. Primerjava podatkov kaže, da med državami članicami obstajajo znatne razlike glede števila priključkov; na Nizozemskem, Danskem in Švedskem ima priključek na internet več kot 70 % gospodinjstev, v Litvi, na Češkem, Madžarskem, Slovaškem in v Grčiji pa približno 20 % gospodinjstev. Število priključkov je tudi na splošno precej nižje v novih državah članicah, izjemi sta zlasti Slovenija (48 %) in Latvija (42 %).

V sedanjih regijah iz Cilja 1 ima samo približno ena tretjina vseh gospodinjstev dostop do interneta. V teh regijah je v primerjavi z drugimi regijami v isti državi članici število priključkov manjše; razlike so zlasti vidne v Španiji, Belgiji in Italiji. Vendar pa so razlike očitnejše med državami članicami kot znotraj držav članic: v regijah iz Cilja 1 na Švedskem, v Združenem kraljestvu ali v Nemčiji ima v primerjavi z EU kot celoto dostop do interneta večje število gospodinjstev, v Italiji pa imajo na primer gospodinjstva v regijah iz Cilja 1 znatno več priključkov od gospodinjstev v regijah, ki ne sodijo v Cilj 1. Tako ozemeljske razlike v širokopasovnem dostopu še nadalje obstajajo glede uporabe interneta in geografske pokritosti: dostop do interneta ima 90 % mestnih gospodinjstev in 60 % podeželskih gospodinjstev.

2. NAJNOVEJšI RAZVOJ NA PODROčJU KOHEZIJSKE POLITIKE EU

2.1. Izvrševanje proračuna 2005 – rekorden obseg obveznosti

Leta 2005 je bilo dodeljenih 27,1 milijarde EUR v okviru ESRR, Kohezijskega sklada in predpristopnih sredstev, namenjenih državam kandidatkam (ISPA), za ESS so vse obveznosti skupaj znašale 11,2 milijarde EUR, kar je najvišji dodeljeni znesek v enem letu v okviru kohezijske politike. Leta 2005 je bilo v okviru ESRR dodeljenih skupno 16,9 milijarde EUR plačil, v okviru Kohezijskega sklada in instrumenta ISPA skupaj pa 3 milijarde EUR. Plačila za ESS so znašala nadaljnjih 11,2 milijarde EUR.

Leta 2005 so plačila za štiri strukturne sklade, Kohezijski sklad in ISPA skupaj znašala več kot 33 milijard EUR. Kar zadeva izvrševanje, so bile nove države članice v obdobju po pristopu, tj. v začetnem obdobju načrtovanja programov, v podobnem položaju kot stare države članice v začetni fazi programskega obdobja 2000–2006.

2.2. Strateške smernice Skupnosti za kohezijo v obdobju 2007–2013

Prvi korak za začetek razprave o prednostnih nalogah za nove generacije programov kohezijske politike je bil osnutek dokumenta z naslovom „Kohezijska politika v podporo rasti in delovnim mestom: Strateške smernice Skupnosti 2007-2013“[6], ki ga je Komisija objavila 6. julija 2005.

Osnutek smernic določa strateški okvir za nove programe, ki jih bodo podpirali Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski socialni sklad (ESS) in Kohezijski sklad. Glavni preizkus za nove programe kohezijske politike v prihodnosti bo njihov prispevek k rasti in delovnim mestom v skladu s prenovljeno lizbonsko agendo. Osnutek smernic odraža vlogo kohezijske politike kot glavnega instrumenta na ravni EU pri uresničitvi cilja EU postati a) privlačnejši kraj za naložbe in zaposlitev; b) območje visoke rasti, konkurenčnosti in inovativnosti; c) območje polne zaposlenosti in večje produktivnosti z več in boljšimi delovnimi mesti.

Komisija je po sprejetju osnutka smernic v juliju 2005 začela javno posvetovanje, da bi zbrala mnenja o prednostnih nalogah za novo generacijo programov kohezijske politike. Rezultati posvetovanja bodo pripomogli k oblikovanju končne različice smernic, ki jih bo Komisija ob upoštevanju mnenj Evropskega parlamenta, Odbora regij in Ekonomsko-socialnega odbora sporočila Svetu po tem, ko bodo leta 2006 sprejete nove uredbe.

2.3. „Kohezijska politika in mesta: prispevek mest k rasti in delovnim mestom v regijah“

Komisija bo leta 2006 kot dodatek k Strateškim smernicam Skupnosti za kohezijo v obdobju 2007–2013 predložila sporočilo glede ključnih prispevkov mestnih območij k rasti in delovnim mestom v regijah. Ta dokument bo služil kot referenca za države članice in regije pri pripravi njihovih nacionalnih strateških referenčnih okvirov za kohezijsko politiko in operativnih programov, ki nastanejo v okviru tega. Delovni dokument služb Komisije o prispevku mestnih območij k rasti in delovnim mestom je bil objavljen 23. novembra 2005 (glej preglednico 4 v prilogi).

Priznavajo se številne zmogljivosti na nacionalni in regionalni ravni, k temu pa lahko veliko prispevajo tudi mesta, zlasti če se njihova zmogljivost za ukrepanje okrepi v okviru evropskih programov. Smernice za različna prednostna področja, na katerih lahko mesta sprejmejo ukrepe, zajemajo povečanje privlačnosti ali „pripravljenosti za naložbe“, spodbujanje podjetništva, zaposljivosti in razvoja na znanju temelječega gospodarstva; lokalni razvoj in zmanjševanje razlik med soseskami in socialnimi skupinami, izboljšanje lokalne varnosti in preprečevanje kriminala. Mesta nudijo možnosti in izzive, upoštevati pa je treba specifične težave, s katerimi se soočajo mestna območja. Razvoj učinkovitega partnerstva je prav tako bistvenega pomena, saj za uresničitev teh izzivov vključuje akterje na vseh ravneh.

2.4. Kohezijska politika je osrednjega pomena za strategijo za rast in delovna mesta

S ponovno uvedbo lizbonske strategije je bila kohezijska politika potrjena kot ključni instrument na ravni Skupnosti, ki prispeva k izvajanju strategije za rast in delovna mesta: ne samo zato, ker predstavlja eno tretjino proračuna Skupnosti, ampak tudi zato, ker morajo biti strategije, oblikovane na lokalni in regionalni ravni, sestavni del prizadevanj za spodbujanje rasti in delovnih mest. Vloga MSP, potreba po izpolnitvi lokalnih zahtev glede zmogljivosti, pomen skupin, potreba po lokalnih inovacijskih centrih so tako pomembni, da morajo biti strategije v večini primerov oblikovane na najnižji ravni, in sicer na regionalni in lokalni ravni. Poleg tega to velja tudi za gospodarski načrt in širša prizadevanja, da bi privabili državljane, ki imajo v okviru partnerstev in upravljavskih ureditev na več ravneh, v okviru katerih se upravlja kohezijska politika, možnost neposredne udeležbe v strategiji Unije za rast in delovna mesta.

Ta pristop temelji na prednostnih nalogah iz osnutka Strateških smernic Skupnosti 2007–2013 in na predlogu, da bi bilo treba v okviru odhodkov za prihodnjo generacijo programov kohezijske politike določiti cilje glede višine sredstev, določen odstotek sredstev bi bil tako uporabljen za namene, ki so jasno povezani s strategijo za rast in delovna mesta („namenitev sredstev“). V skladu s sklepi Evropskega sveta iz decembra 2005 bodo države EU-15 dale zgled za sprejetje ambicioznih ciljev glede namenitve sredstev (to pomeni 60 % celotne porabe za konvergenčni cilj in 75 % za cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja). Nove države članice se lahko prostovoljno odločijo za sprejetje ciljev namenitve sredstev. Osnutki uredb zahtevajo poročanje o dosežkih glede ciljev namenitve sredstev.

Države članice so jeseni 2005 kot del novega cikla upravljanja strategije za rast in delovna mesta predložile nacionalne programe reform, Komisija je potem te nacionalne strategije ocenila v obliki letnega poročila o napredku, ki je bil sprejet januarja 2006[7].

V letnem poročilu o napredku (LPN) je bilo danih več priporočil v zvezi s kohezijsko politiko. Najprej se je priporočilo, naj države članice zagotovijo, da je poraba kohezijskih sredstev Skupnosti in sredstev Skupnosti za razvoj podeželja namenjena splošni podpori lizbonske strategije. Povedano drugače, programi kohezijske politike bi morali neposredno podpirati nacionalne programe reform. V LPN se je zlasti priporočilo, da bi bilo treba v okviru novih programov kohezijske politike države članice spodbuditi, da sredstva kohezijske politike namenijo za ukrepe glede uresničitve lizbonskih ciljev, kot je bilo v okviru Evropskega sveta iz decembra 2005 že dogovorjeno za države EU-15.

Nadalje je bila v LPN poudarjena potreba po večjih prizadevanjih za razvoj mehanizmov sodelovanja med odgovornimi za nacionalne programe reform in pripravljavci programov kohezijske politike za obdobje 2007–2013. Te povezave bi bilo treba vzpostaviti čim prej, saj se ti programi pospešeno pripravljajo, začeti pa je treba s sprejetjem nacionalnih strateških referenčnih okvirov. V letnem poročilu o napredku je bilo tudi poudarjeno, da bi morale države članice upoštevati makroekonomski vpliv transferjev sredstev kohezijske politike. Nenazadnje se je v LPN priporočilo, da nove generacije programov kohezijske politike odražajo prednostne naloge iz nacionalnih programov reform in štiri prednostne ukrepe[8].

Evropski svet je spomladi 2006 potrdil številna priporočila iz letnega poročila o napredku in sklenil, da morajo države članice pri pripravi svojih nacionalnih strateških referenčnih okvirov upoštevati prednostne naloge iz svojih nacionalnih programov reform.

2.5. Sredstva: povzetek sklepov Evropskega sveta iz decembra 2005

Sklepi Evropskega sveta iz decembra 2005 in sprejetje medinstitucionalnega sporazuma 17. maja 2006 so EP in Svetu omogočili, da skleneta sporazum o finančnem okviru za proračun Skupnosti 2007–2013, ki je bistvenega pomena za pripravo nove generacije programov kohezijske politike. Tako bi proračun za kohezijsko politiko za obdobje 2007–2013 znašal 308 milijard EUR, kar ustreza 0,37 % BND v EU-27. To predstavlja približno 10-odstotno zmanjšanje v primerjavi s predlogom Komisije, pri čemer se je proračun najbolj zmanjšal za cilj evropskega ozemeljskega sodelovanja, tj. za 50 %, in cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, tj. za 20 % (z izjemo „uvajanja“ prehodnega režima). Zato si je treba še bolj prizadevati za koncentracijo sredstev, da se zagotovi učinkovita uporaba sredstev Skupnosti.

Nove države članice bi prejele 51,3 % vseh sredstev kohezijske politike. To v absolutnem smislu ustreza povprečnemu letnemu povečanju za približno 165 % razpoložljivih finančnih sredstev v primerjavi z obdobjem 2004–2006 (letno). Kar zadeva najvišji znesek transferja v nacionalne proračune (omejitev) bi povprečni znesek transferjev za nove države članice predstavljal približno 3,5 % njihovega BDP v primerjavi s 3,8 %, kot je prvotno predlagala Komisija.

Sklepi decembrskega Evropskega sveta, potrjeni maja 2006 v okviru političnega sporazuma o zakonodajnih predlogih, so prav tako prispevali k pospešitvi dela v zvezi z novimi uredbenimi predpisi, zlasti s pojasnitvijo stališča Sveta o številnih zadevah, na primer o upravičenosti nevračljivega dela DDV, odhodkih za nastanitev, najvišjem znesku sofinanciranja in podlagi za izračun takih zneskov ter o uporabi pravila o samodejnem prenehanju prevzetih obveznosti (pravilo N+2). Na splošno so države članice skušale doseči najvišjo raven prožnosti v zvezi z dodelitvijo, upravljanjem in nadzorom sredstev Skupnosti. Pri zagotavljanju finančne discipline ter tematske, finančne in geografske koncentracije, ki jih je opredelila Komisija, bo treba upoštevati nove določbe.

2.6. Novosti v novih programih kohezijske politike

Komisija je v preteklih letih razvijala nove instrumente za pomoč državam članicam in regijam, da bi izboljšale kakovost projektov in hkrati čim bolj izkoristile finančna sredstva Skupnosti s povečanjem učinka finančnega vzvoda kohezijske politike. V skladu s tem so bile za nove programe oblikovane posebne pobude za spodbujanje finančnega inženiringa za nova podjetja in mikropodjetja z združevanjem tehnične pomoči in subvencij ter drugih instrumentov, na primer posojil, lastniškega kapitala, tveganega kapitala ali jamstev. Ti ukrepi se bodo izvedli v okviru okrepljenega sodelovanja v zvezi s finančnim inženiringom, kakor je bilo dogovorjeno med Komisijo, skupino Evropske investicijske banke in drugimi mednarodnimi finančnimi institucijami na podlagi memorandumov o soglasju, ki so bili podpisani 30. maja 2006. Dodana vrednost sodelovanja na tem področju zajema zagotovitev dodatnih sredstev za posojila za ustanavljanje podjetij in razvoj v regijah EU; prispevanje strokovnega znanja in izkušenj na finančnem področju in področju upravljanja s strani specializiranih institucij, na primer skupine EIB in drugih mednarodnih finančnih institucij, ter finančnega sektorja na splošno; oblikovanje močnih spodbud za uspešno izvedbo s strani upravičencev z združevanjem subvencij in posojil ter zagotovitev dolgoročne trajnosti v okviru obnovljivih subvencij za ukrepe finančnega inženiringa.

2.6.1. JASPERS

JASPERS, „Joint Assistance in Supporting Projects in European Regions“ (Skupna pomoč pri podpori projektov v evropskih regijah), je novo partnerstvo za tehnično pomoč med Komisijo, Evropsko investicijsko banko in Evropsko banko za obnovo in razvoj. Ta program bo na voljo državam članicam za pomoč pri pripravi velikih projektov, ki jih bosta podpirala Kohezijski sklad in ESRR. V tem programu se odražajo bogate izkušnje, ki jih imata EIB in EBOR pri pripravi velikih projektov, zlasti projektov na področju prometa in okolja. Združena prizadevanja treh institucij so namenjena podpori uspešnega izvajanja kohezijske politike v programskem obdobju 2007–2013 z močnim povečanjem razpoložljivih sredstev za pripravo projektov.

Glavni cilj programa JASPERS je državam članicam pomagati pri zapleteni pripravi kakovostnih projektov, da lahko službe Komisije hitreje odobrijo podporo EU za te projekte. To bo vključevalo podporo za razvojne projekte na podlagi popolnih ureditev javno-zasebnih partnerstev. JASPERS bo zagotovil celovito pomoč v vseh fazah projektnega cikla od začetne opredelitve projekta do odločitve Komisije glede dodelitve pomoči.

2.6.2. JEREMIE

V okviru partnerstva z Evropskim investicijskim skladom (EIS) je bila oblikovana nova pobuda za izboljšanje dostopa do financiranja za razvoj podjetij. Leta 2006 je začela delovati pobuda JEREMIE, „Joint European Resources for Micro to Medium Enterprises“ (Skupna evropska sredstva za mikro in srednja podjetja), v okviru katere so se ocenile razlike pri zagotavljanju produktov finančnega inženiringa v državah članicah in regijah (na primer skladi tveganega kapitala, posojila in jamstva).

S tem se bo pripravila podlaga za drugo fazo, v kateri bo EIS ali podobna finančna institucija organom, odgovornim za izvajanje kohezijskih programov, pomagala pri odpravljanju ugotovljenih razlik. Pomoč bo dana v obliki strokovnega upravljanja sredstev, ki so v okviru programa namenjena vzpostavitvi dostopa do financiranja ter privabljanju in akreditaciji finančnih posrednikov, ki bodo zagotavljali nadaljnja posojila za razvoj podjetij. Za uspešno izvajanje pobude JEREMIE pa bosta potrebna podpora in sodelovanje držav članic in regij.

2.6.3. JESSICA

Začelo se je delo v zvezi s pobudo JESSICA (Joint European Support for Sustainable Investment in City Areas – Skupna evropska podpora za trajnostne naložbe v mestna območja) v obliki okvira za okrepljeno sodelovanje med Komisijo in EIB, CEB (Razvojno banko Sveta Evrope) in drugimi mednarodnimi finančnimi institucijami v zvezi s finančnim inženiringom za trajnosten razvoj mest. Cilj te pobude je organom zagotoviti ustrezno obravnavo kompleksne naloge financiranja projekta za prenovo in razvoj mest z uporabo obnovljivih skladov.

JESSICA se oblikuje v okviru partnerstva med Komisijo, Evropsko investicijsko banko in Razvojno banko Sveta Evrope.

2.6.4. Posodobitev javnih služb

Osnutek Uredbe ESS za novo programsko obdobje vključuje novo posebno prednostno nalogo v okviru konvergenčnega cilja, namenjeno krepitvi institucionalne usposobljenosti in učinkovitosti javne uprave in javnih služb na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Poudarek na tej prednostni nalogi se v strateških smernicah Skupnosti glede kohezije za obdobje 2007–2013 odraža kot vodilno načelo.

Glavni cilj prednostne naloge je podpreti reformo javne uprave in javnih služb v skladu s cilji evropske strategije zaposlovanja za izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu ter v tem okviru tudi za izboljšanje učinkovitosti in produktivnosti v javni upravi.

Podpora v okviru nove prednostne naloge mora javni upravi in javnim službam omogočiti, da postanejo gonilna sila konkurenčnosti, razvoja in rasti držav članic in regij. Z izvajanjem nove prednostne naloge bi bilo treba podpreti celovito reformo ali posodobitev javne uprave in javnih služb z opredelitvijo področij, na katerih so intervencije najbolj potrebne in imajo največjo dodano vrednost.

2.7. Strateške smernice za razvoj podeželja in Evropski sklad za ribištvo

Svet je septembra 2005 sprejel novo uredbo o razvoju podeželja[9]. Politika EU za razvoj podeželja bo v obdobju 2007–2013 imela tri glavne cilje: izboljšanje konkurenčnosti evropskega kmetijstva in gozdarstva s podporo za prestrukturiranje, razvoj in inovacije; izboljšanje okolja in podeželja s podporo za upravljanje z zemljišči ter izboljšanje kakovosti življenja na podeželskih območjih in spodbujanje diverzifikacije gospodarskih dejavnosti. Politika EU za razvoj podeželja ne bo več del strukturnih skladov, ampak bosta obe politiki skupaj podpirali gospodarsko raznovrstnost podeželskih območij. Nova politika razvoja podeželja se bo financirala v okviru enega sklada, tj. Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), za katerega bo v skladu s sporazumom Sveta o finančni perspektivi iz decembra 2005 v obdobju 2007–2013 namenjenih skupaj 69,75 milijard EUR[10].

Februarja 2006 so bile s Sklepom Sveta sprejete Strateške smernice Skupnosti za razvoj podeželja. V smernicah so opredeljena področja, ki so pomembna za izpolnitev prednostnih nalog EU, zlasti v skladu z goteborškimi trajnostnimi cilji in prenovljeno lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta.

Kohezijska politika v okviru dejavnosti na podeželskih območjih že prispeva k razvoju podeželja. V obdobju 2000–2006 je bilo več kot 2 milijardi EUR sredstev ESRR dodeljenih za ukrepe, ki zadevajo kmetijstvo, gozdarstvo in spodbujanje prilagoditve in razvoja podeželskih območij. Poleg tega so sredstva namenjena tudi drugim vidikom produktivnega okolja in naložbam v osnovno infrastrukturo na podeželskih območjih. Kohezijska politika bo v okviru ESRR v obdobju 2007–2013 še nadalje podpirala gospodarsko raznovrstnost podeželja.

Pomemben vidik nacionalnih strateških načrtov in programov za razvoj podeželja bo zagotoviti dopolnjevanje in sinergijo med nacionalnimi strateškimi referenčnimi okviri in programi strukturnih skladov, da bo možno obravnavati potrebe podeželskih območij v EU z ustvarjanjem delovnih mest in diverzifikacijo gospodarskih dejavnosti. Komisija države članice spodbuja, da pri izvajanju lizbonskih ciljev posebno pozornost namenijo podeželskim območjem in preučijo možnosti za izrabo lokalnega potenciala.

Komisija je julija 2004 sprejela osnutek uredbe o Evropskem skladu za ribištvo (ESR). V skladu s sporazumom o finančni perspektivi iz decembra 2005 bo skupni proračun ESR za obdobje 2007–2013 znašal 3,849 milijona EUR.

Strateške smernice Skupnosti za ESR, predvidene v prvotnem predlogu, so bile vključene v uredbo ESR kot vodilna načela. V teh vodilnih načelih se upoštevajo prednostne naloge EU in zlasti lizbonska strategija za rast in delovna mesta.

[1] Kot odstotek prebivalcev, starih od 15 do 64 let.

[2] Regije, v katerih bi bil BDP na prebivalca nižji od 75-odstotnega povprečja v EU-15 (tako imenovani statistični učinek širitve).

[3] Regije, ki so trenutno upravičene do Cilja 1 in ne izpolnjujejo meril za konvergenčni cilj, tudi če se upošteva statistični učinek širitve.

[4] COM(2005) 192 z dne 17.5.2005.

[5] V zvezi s tem podatkom so bile pri merjenju težave, zato so bili za Švedsko, Belgijo in Irsko uporabljeni podatki glede na nacionalno raven, za UK raven 1 NUTS, za Malto pa podatki niso na voljo.

[6] COM(2005) 299 z dne 5.7.2005.

[7] COM(2006) 30 z dne 25.1.2006.

[8] 1) Več naložb v znanje in inovacije; 2) sprostitev poslovnega potenciala, zlasti malih in srednjih podjetij; 3) odziv na globalizacijo in staranje ter 4) približevanje učinkoviti in integrirani energetski politiki EU.

[9] Uredba Sveta št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP).

[10] Pred modulacijo na podlagi neposrednih kmetijskih plačil.