52006DC0062

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 13.2.2006

KOM(2006) 62 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Skupno poročilo o socialnem varstvu in socialnem vključevanju za leto 2006

KAZALO

1. Uvod 3

2. dolgoročna vprašanja v zvezi s politikami na področjih socialnega varstva in socialnega vključevanja 4

(a) Pospeševati socialno kohezijo in enake možnosti za vse s pomočjo ustreznih, dostopnih, finančno vzdržnih, prilagodljivih in učinkovitih sistemov socialne zaščite ter politik socialnega vključevanja 4

(b) Tesna vzajemna interakcija na področju lizbonskih ciljev pri doseganju večje gospodarske rasti ter številnejših in boljših delovnih mest ter s strategijo trajnostnega razvoja EU 5

(c) Povečanje upravljanja, preglednost in vključevanje interesnih skupin pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju politike 7

3. Glavni izzivi na treh različnih področjih za delo v okviru OMK 7

3.1. Boj proti revščini in izključenost: kljub trajnim prizadevanjem se uresničevanje ne izvaja v dovolj veliki meri 7

3.2. Ustrezne in trajnostne pokojnine: nadaljevati z reformami 8

3.3. Zdravstvena oskrba in dolgoročna nega: prvi koraki, ki pojasnjujejo pomen problematike tega področja 9

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Skupno poročilo o socialnem varstvu in socialnem vključevanju za leto 2006

1. UVOD

Evropske politike na področju socialnega varstva in socialnega vključevanja se soočajo z velikimi izzivi. Svetovna konkurenca, vpliv novih tehnologij in starajoče se prebivalstvo dolgoročno oblikujejo politični okvir; probleme kot so šibka rast, velika brezposelnost in trdovratne neenakosti je treba reševati kratkoročno. Oktobra lani so predsedniki vlad in držav na srečanju v Hampton Courtu razpravljali o tem, kako evropske socialni sisteme pri soočanju s takšnimi izzivi ohraniti in kako bi lahko pripomogli k uresničevanju obstoječih izzivov. V prispevku, ki ga je Komisija podala v okviru sklepov predsedstva in je prejel odločno podporo, je Komisija pozvala k „okrepitvi instrumentov, kot so integrirane smernice za rast in delovna mesta in utrditev njune interakcije z bolj učinkovito uskladitvijo socialnega varstva na ravni EU utrditi“.

Po pregledu lizbonske strategije spomladi leta 2005 sta bila za delo v okviru odprte metode koordinacije (OMK) glede socialnega varstva in socialnega vključevanja ugotovljena dva izziva. Ugotovljena je bila vrzel med skupnimi evropskimi cilji in politikami za njihovo uresničevanje. To za OMK pomeni, da bi moral proces preseči opredeljevanje splošnih načel in se bolj osredotočiti na učinkovitost politik. Po drugi strani je bil ponovno poudarjen pomen socialne razsežnosti strategije in da se je temu ustrezno treba za ustvarjanje večje rasti ter večjega števila in boljših delovnih mest osredotočiti na politična prizadevanja. Zato je potrebna tesna interakcija v okviru OMK med socialnim varstvom in socialnim vključevanjem s poudarkom na zagotavljanju visoke stopnje socialnega varstva in kohezije ter politik za spodbujanje zaposlovanja in rasti. Obenem je Evropski svet pozval Unijo in države članice, da v okviru strategije socialnega vključevanja dajo prednost izboljšanju položaja najbolj ranljivih mladih in preprečevanju neuspeha v šoli ter tako prispevajo k uresničevanju Evropskega pakta za mlade.

Drugo skupno poročilo o socialnem varstvu in socialnem vključevanju je neposredni odziv na izzive, ki so bili opredeljeni na zasedanjih na vrhovni ravni v Hampton Courtu in Lizboni ter temelji na sporočilu iz leta 2003 „Krepitev socialne dimenzije lizbonske strategije: Poenostavitev odprtega usklajevanja na področju socialnega varstva“[1]. Sporočilo se opira na načrte za leto 2005 in politične izjave držav članic o treh področjih politike socialnega varstva, in sicer pokojnin, zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe. V sporočilu so upoštevana stališča držav članic in zainteresiranih strani o pomenu OMK, predvidena pa je tudi struktura izmenjav v okviru OMK v prihodnjem poenostavljenem procesu[2].

2. DOLGOROčNA VPRAšANJA V ZVEZI S POLITIKAMI NA PODROčJIH SOCIALNEGA VARSTVA IN SOCIALNEGA VKLJUčEVANJA

Sporočilo Komisije o novem okviru za OMK opredeljuje tri dolgoročne izzive za oblikovanje politik na področjih socialnega varstva in socialnega vključevanja. V nadaljevanju bo v tem delu ta okvir služil kot osnova za pregled sedanjih politik in strategij za izvajanje reform.

(a) Pospeševati socialno kohezijo in enake možnosti za vse s pomočjo ustreznih, dostopnih, finančno vzdržnih, prilagodljivih in učinkovitih sistemov socialne zaščite ter politik socialnega vključevanja

Države članice morajo temeljne socialne cilje uresničevati uspešno in stroškovno učinkovito, obenem pa se morajo prilagoditi novim razmeram in izzivom. V ta namen so države članice leta 2003 za socialno varstvo porabile skupaj okoli 28 % (bruto) BDP. Delež se je tako postopoma večal, se pa v preteklih letih ni bistveno spreminjal.

Sistemi denarnih transferjev (razen pokojnin) predstavljajo 5 % BDP. Prizadevanja za reformiranje zadevnega področja so usmerjena zlasti k spodbujanju ljudi k delu. Počasi se povečuje zagotavljanje dohodkovne podpore tistim, ki se odločajo za zaposlitev na slabo plačanih delovnih mestih. Socialna pomoč je vedno bolj povezana s socialnimi in zaposlovalnimi službami na lokalni ravni. Namen tega je vzpostavitev sinergij in doseganje večje učinkovitosti. Znatna prizadevanja za reformiranje zadevajo primere dolgotrajne bolezni/invalidnosti, glede katerih številne države sprejemajo ukrepe, s katerimi želijo zagotoviti, da ne bi prihajalo do prikrite oblike predčasnega upokojevanja, temveč želijo spodbuditi ponovno vključevanje na trg delovne sile.

Višina izdatkov za pokojnine, ki se je v EU leta 2003 v povprečju gibala okoli 13 % BDP, je pripomogla k spremembi prepričanja in sicer, da se pojem biti star ne povezuje več s pojmom biti reven ali biti odvisen od lastnih otrok, k čemur je predvsem pripomoglo zagotavljanje javnih pokojnin, ustrezen prihodek upokojencev pa bo še naprej naloga države. Osrednji izziv v zvezi s pokojninami je trenutno, v starajoči se družbi, povišanje dejanske upokojitvene starosti. Številne države članice izvajajo reforme, da bi preobrnile trend iz preteklih desetletij, ko se je zmanjševala dejanska upokojitvena starost in upoštevale podaljševanje življenjske dobe. Javni pokojninski sistem „pay-as-you-go“ bo v naslednjih desetletjih verjetno še vedno glavni vir prihodkov upokojencev, obenem pa se pričakuje povečanje prispevka zasebnih pokojninskih shem v številnih, ne pa v vseh državah članicah. Solidarnost ostaja še naprej pomembno načelo naših pokojninskih sistemov, saj omogoča vsem delavcem dostop do pokojnine, starejšim ljudem dostop zajamčenega minimalnega dohodka, nadomestilo plače in končno priznavanje tudi delovno neaktivne dobe (zlasti obdobja nege otroka ali nege starejših ljudi in obdobja brezposelnosti).

Na področju zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe, za katerega so izdatki leta 2003 v povprečju znašali 8 % BDP, si države članice še naprej prizadevajo, da bi bilo visoko kakovostno varstvo dostopno vsem, obenem pa svoje sisteme prilagodijo vse večjemu povpraševanju, ki je povezano s staranjem, pričakovanji bolnikov in tehnološkim razvojem. Države članice si prizadevajo za večjo učinkovitost in uspešnost z reorganizacijo, določanjem prednostnih nalog in razvojem struktur vzpodbujanjem uporabnikov in ponudnikov. Pričakuje se, da bodo imele politike na področju spodbujanja zdravja in preprečevanja bolezni ključno vlogo. Za zagotovitev, da se obstoječe neenakosti na zdravstvenem področju zaradi nedostopne oskrbe ne bi še povečale, se bo vse večja plačila in doplačila za zdravstvene storitve omililo s celo vrsto znižanj, do katerih bodo upravičene prikrajšane skupine.

Reforme na področju socialnega varstva se torej izvajajo hitro. Kot je razvidno iz analize, reforme niso sinonim za znižanje in njihov vpliv na socialno kohezijo je treba skrbno spremljati. Spoznanja držav, ki imajo na tem področju največ izkušenj, kažejo, da uspešno delovanje s celostnimi, k cilju usmerjenimi ukrepi ni poceni in ga ni možno doseči na hitro.

Pogostejša uporaba določb o minimalni pokojnini, povezana s prihodkom, ne sme oslabiti spodbud za pokojninsko varčevanje. Minimalna socialna pomoč je v večini držav članic že pod pragom revščine in z vidika socialnega vključevanja je treba preveriti koliko manevrskega prostora še ostaja za določitev pogojev upravičenosti do socialne pomoči. Vedno večje pogojevanje upravičenosti do ugodnosti do danes še ni spremljalo sistematično opazovanje vpliva na najbolj marginalizirane skupine. Trend k decentralizaciji in prenosu pristojnosti na regionalno in/ali lokalno raven ima znaten potencial za integrirano ponudbo na področju socialnega varstva in socialnih storitev. Vendar pa je treba tudi tu spremljati vpliv. Tudi ocene različnih političnih področij je treba združiti. Omenjena je že bil uporaba doplačil za zdravstvene storitve, ki postaja vse bolj običajna in je povezana z ukrepi za zmanjšanje stroškov za osebe z nižjimi prejemki. V najnovejših poročilih o socialnem vključevanju pa je vpliv povečanja stroškov za zdravstveno oskrbo in zavarovanje opredeljen kot pomemben dejavnik, ki vedno bolj obremenjuje ljudi z nizkimi prejemki.

(b) Tesna vzajemna interakcija na področju lizbonskih ciljev pri doseganju večje gospodarske rasti ter številnejših in boljših delovnih mest ter s strategijo trajnostnega razvoja EU

Interakcija med OMK in revidiranim lizbonskim procesom mora biti dvojna in sicer morata socialno varstvo in socialno vključevanje podpirati cilje rasti in zaposlovanja ter obratno, politike za rast in zaposlovanje morajo podpreti socialne cilje. Belgija, Finska in Madžarska v svojih programih nacionalnih reform predstavljajo nazorne primere dinamične interakcije, saj navajajo, da mora njihovo srednjeročno gospodarsko načrtovanje in načrtovanje zaposlovanja podpirati njihov obstoj v prihodnosti in razvoj njihovih socialnih politik, socialne cilje pa uvrščajo v središče lizbonskega načrtovanja.

Socialno varstvo in zaposlovanje

Če si na podlagi programov nacionalnih reform ogledamo opravljeno delo na treh političnih področjih OMK, postane jasno, kako pomembno vlogo ima pri izboljšanju zaposlovanja socialno varstvo . Vendar pa povezave med OMK in PNR niso vedno jasne.

Bistvo strategij držav članic v boju proti socialni izključenosti je omogočiti dostop do zaposlovanja, saj v svojih reformah prehodu v sfero dela pripisujejo velik pomen. Večina držav članice izvaja aktivne politike trga dela in preglede davčnih sistemov in sistemov dajatev ali pa so jih vsaj načrtuje. V državah, v katerih beležijo dobro gospodarsko storilnost in zaposlovanje, ter so plače in dajatve sorazmerno nizke, kot npr. v baltskih državah, se politike zaposlovanja povezujejo s politikami vključevanja: stopnje dajatev se povezujejo s povišanjem minimalnih plač, tako da imajo od sedanje rasti koristi vsi in se lahko krepijo spodbude za delo.

Številne države članice so v svojih programih nacionalnih reform (PNR) poudarile pomembno vlogo, ki jo bo priseljevanje predvidoma imelo pri ohranjanju njihovih trgov delovne sile v prihodnosti. Vendar pa vprašanju vključevanja priseljencev, osrednjemu vprašanju v nacionalnih akcijskih načrtih (NAN) za socialno vključevanje v novih programih nacionalnih reform, ni namenjeno dovolj pozornosti.

Reforme pokojninskih sistemov neposredno vplivajo na zaposlovanje z okrepljenim spodbujanjem ljudi k delu v starosti in omejevanjem prezgodnjega umika s trga delovne sile. S tesnejšo povezavo prispevkov in dajatev prav tako spodbujajo ljudi, da vse življenje ostanejo aktivni in v delovnem razmerju. Uspeh tega pristopa pa vendarle ni odvisen zgolj od struktur spodbud pokojninskih sistemov. Za trg delovne sile in prihodnje PNR je ključnega pomena odpreti trge starejšim delavcem in jih spodbujati, da ostanejo še naprej zaposleni, med drugim tudi z učinkovito uporabo IKT.

Dobra zdravstvena oskrba prispeva h kakovostnejši in številčno večji delovni sili, zlasti k povečanju zaposljivosti starejših ljudi. Poleg tega je sektor zdravstvenega varstva in dolgoročne nege „delodajalec“, ki potrebuje veliko človeških virov, v prihodnosti pa jih bo potreboval še več. Da bi v prihodnosti zadostile potrebam po človeških virih v tem sektorju, so države članice v svojih predhodnih izjavah o politiki največji pomen pripisale izzivu za zagotavljanje ustreznih človeških virov. Na kakšen način bodo sistemi lahko v prihodnje zagotavljali nego, med drugim z učinkovito uporabo tehnologije, bo pomembno vplivalo na zaposlovanje. Razmerje med neformalno nego (v družini, zunaj trga delovne sile) in formalno nego (v okviru socialnih služb ali tržnih mehanizmov) bo imelo velik vpliv na ponudbo delovne sile, zlasti žensk. V številnih novih državah članicah, zlasti na Madžarskem se z zdravstvom in zdravjem povezana vprašanja omenjajo kot pomemben dejavnik za oblikovanje prihodnjih strategij.

Socialno varstvo in rast

Na področju pokojnin je jasno vidna povezava med socialnim varstvom in rastjo. Finančno trdne javne pokojnine in vzdržne javne finance se vzajemno krepijo, kar pa krepi dolgoročno gospodarsko storilnost. Splošno priznano je, da je zlasti za gospodarsko rast pomembno zdravo prebivalstvo, tako celotno prebivalstvo kot tudi starejša skupina prebivalstva. Glede politike vključevanja predstavlja izključevanje ljudi in skupin, kot so priseljenci in narodne manjšine iz sfere dela in družbe, zapravljanje človeških virov, in bi ga bilo treba zaradi gospodarskih razlogov in socialne pravičnosti odpraviti. Obenem pa je trajnost sistemov socialnega varstva odvisna od obetov za rast in tako tudi od tega, v kolikšni meri strategijam nacionalnih reform uspe spodbuditi konkurenčnost in produktivnost.

V strategiji EU za trajnostni razvoj[3] so opredeljeni dolgoročni cilji evropske družbe, poleg tega pa so navedene tudi nevarnosti in izzivi, s katerimi se je treba soočiti, če želimo zadevne cilje uresničiti. Socialno politična vprašanja so tako del teh ciljev (npr. zagotavljanje povezane družbe) kot tudi izzivov (npr. razlike med bogatimi in revnimi, starajoča se družba). Trajnost pa dolgoročno usmeritev politike na področju socialnega varstva in socialnega vključevanja odločno umešča v politični okvir in tako ponovno poudarja nujnost osredotočanja na revščino otrok, ki omogoča, da se revščina in izključitev prenašata iz generacije na generacijo in so tako bodoči človeški viri Evrope okrnjeni. Na splošno se poudarja potreba po osredotočanju na trajnost v okviru OMK.

(c) Povečanje upravljanja, preglednost in vključevanje interesnih skupin pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju politike

Eno od temeljnih sporočil politike, ki izhajajo iz dela v okviru OMK, je, da razvijanje in izvajanje političnih konceptov obrodi sadove le, če vzajemno sodelujejo vsi akterji, sektorji in vladne ravni. OMK je nekoliko prispevala h krepitvi tega sporočila, zlasti na področju socialnega vključevanja. Vse države članice EU 10 je oblikovalo nove strukture, da bi k načrtovanju socialne politike vključili civilno družbo. V PNR držav članic EU 15 so predvideni različni ukrepi za izboljšanje sodelovanja med centralnimi, regionalnimi in lokalnimi organi. Iz tega je razvidno, da se države članice učijo druga od druge. K dobremu upravljanju spadajo tudi prizadevanja za vključitev vprašanj socialnega varstva v javno politiko (vključno z načrtovanjem proračuna) in boljše spremljanje ter ocenjevanje. Na obeh področjih je bil zabeležen napredek, čeprav v omejenem obsegu.

Glede pokojnin je za reforme pomembno, da zaradi njihovega dolgoročnega vpliva, temeljijo na soglasju. Postopki odločanja morajo biti pregledni, da lahko državljani svojo upokojitev načrtujejo zanesljivo in dobro informirani, kar je pogosto zapletena naloga. Zaveze za uvedbo mehanizmov avtomatskega ali rednega pregleda so državljanom v pomoč pri načrtovanju. Z večjo decentralizacijo skladov in z večjo izbiro glede naložbenih družb ali upokojitvene starosti pa postaja celoten postopek bolj zapleten, zato je treba dati državljanom na voljo informacije in zagotoviti svetovanje.

Kar zadeva ravni sistema je zdravstveni sektor glede vlog zavarovancev in ponudnikov storitev, ter centralnih in regionalnih/lokalnih organov zelo zapleten. Za učinkovito usklajevanje bo vedno bolj pomemben vezni člen med ponudniki zdravstvenih storitev in zdravstvene nege. Bistvenega pomena je, da so vloge različnih institucij jasno opredeljene in da so institucije med seboj dobro usklajene. Prav tako so pomembni odnosi med oblikovalci politik in državljani, ob upoštevanju velikih pričakovanj državljanov glede zdravstvenih sistemov in na to v kolikšni meri vse države članice spodbujajo preprečevanje bolezni, zdrav načina življenja in zdravo starost.

3. GLAVNI IZZIVI NA TREH RAZLIčNIH PODROčJIH ZA DELO V OKVIRU OMK

3.1. Boj proti revščini in izključenost: kljub trajnim prizadevanjem se uresničevanje ne izvaja v dovolj veliki meri

Izvedbeni nacionalni akcijski načrti (NAN), ki so jih predložile države članice EU 15 in posodobljeni programi nacionalnih reform, ki so jih predložile štiri države članice EU 10 napredek na številnih področjih, vendar pa se gospodarska storilnost, ni bistveno izboljšala. Tu se jasno potrjuje ugotovitev, pridobljena v okviru pregleda lizbonske strategije, da države članice pomanjkljivo izvajajo zaveze glede uresničevanja skupnih ciljev in političnih prizadevanj za uresničevanje.

Analiza poročil iz leta 2005 potrjuje sedem temeljnih političnih prednostnih nalog, opredeljenih v lanskoletnem skupnem poročilu. Prednostne naloge so: povečati udeležbo na trgu delovne sile, posodobiti sisteme socialnega varstva, odpraviti pomanjkljivosti izobraževanja in usposabljanja, odpraviti revščino otrok in povečati pomoč družinam, zagotoviti primerne bivalne razmere, izboljšati dostop do kakovostnih storitev, premostiti diskriminacijo in povečati vključevanje invalidnih oseb, narodnih manjšin in priseljencev. V poročilu je predstavljeno tudi dejstvo, da se večkratna prikrajšanost najbolj pogosto pojavlja v urbanih in podeželskih skupnostih ter v nekaterih družbenih skupinah. Države članice morajo celostno in usklajeno odzvati na večkratno prikrajšanost in na potrebe zlasti izpostavljenih skupin kot so invalidne osebe, priseljenci in pripadniki narodnih manjšin (vključno z Romi), brezdomci, bivšimi zaporniki, odvisniki in starejši ljudje, ki živijo v odročnih krajih ali sami. Po eni strani bi bilo treba izboljšati dostop prikrajšanih skupin do storitvenih ponudb, po drugi strani pa po potrebi predvideti posamezne ukrepe.

Trenutno se pojavljajo zlasti trije trendi. To so: izzivi v zvezi s povečanim priseljevanjem, povečanje stroškov zdravstvene nege in zavarovanja, ter potreba po negi otrok, invalidnih oseb in starejših ljudi, ki si jo lahko prikrajšane skupine privoščijo glede na demografske spremembe in vse večje število žensk na trgu dela.

Prihodnji izzivi so zlasti vključevanje tj. boljše vključevanje NAN v nacionalne politične programe, vključno s proračunskimi postopki in z revidiranim lizbonskim procesom; boljše upravljanje tj. večje spodbujanje akterjev k delovanju in boljše povezovanje različnih vladnih ravni (nacionalne, regionalne in lokalne) ter natančneje opredeljene pristojnosti za izvajanje, spremljanje in ocenjevanje; in boljše povezovanje NAN za socialne vključevanje s strukturnimi skladi , zlasti z Evropskim socialnim skladom in Evropskim skladom za regionalni razvoj.

3.2. Ustrezne in trajnostne pokojnine: nadaljevati z reformami

V okviru drugega kroga poročil o nacionalnih strategijah glede pokojnin, ki so bila predložena julija leta 2005, kažejo, da je bil na področju reform[4] od predložitve skupnega poročila leta 2003 dosežen znaten napredek. V teh poročilih so poudarjene povezave med tremi širšimi cilji kot so ustreznost, vzdržnost in posodobitev. Da bi bile strategije za reforme uspešne, morajo biti vsi trije elementi prisotni in jih je treba obravnavati skupaj.

Da bi zagotovili ustrezne in vzdržne pokojninske sisteme, države članice izvajajo strategijo, ki temelji na treh ciljih, in sicer na zmanjševanju javnega dolga, reformiranju pokojninskih sistemov in povečanju zaposlovanja. Nekatere države članice si prizadevajo za zmanjševanje javnega dolga, da bi na ta način naredile prostor vzdržnosti pokojninskih sistemov, vendar pa je v preteklih letih le nekaj državam članicam to tudi uspelo. Poleg tega si države članice prizadevajo za povečanje zaposlovanja in nekatere so že sprejele reforme, katerih pozitivni rezultati se odražajo v večjem zaposlovanju starejših ljudi: odpravile so negativne pobude glede podaljševanja dela tudi v starosti, okrepile pobude za aktivno delovno življenje, bolje povezale prispevke z dajatvami in pri obračunavanju pokojnine upoštevale pričakovano življenjsko dobo. Cilj nedavnih reform je znižati nadomestne stroške, ko oseba doseže določeno starost, pri čemer pa se lahko s tem pogojene izgube vseeno izravna s podaljševanjem dela v starosti in večjimi prihranki. Tako se uresničuje cilj ustreznega pokojninskega prihodka in preprečuje revščino upokojenca in zagotovi dovolj prihodkov v obdobju upokojitve. Nekatere države članice povečujejo minimalno zajamčeno pokojnino, številne pa pri preučevanju upravičenosti do pokojnine priznavajo obdobja zdravstvene nege. Oblikujejo se dodatni pokojninski sistemi, ki naj bi v nekaterih državah članicah veliko prispevali k ohranjanju življenjskih standardov tudi po upokojitvi, poleg tega pa se krepi zakonski okvir. V naslednjih desetletjih naj bi se povečal prispevek iz zasebnih pokojninskih sistemov, vendar bo v večini držav članic, le z nekaj izjemami, glavni vir za pokojnine predstavljal sistem javni pokojninski sistem „pay-as-you-go“. Nekatere države članice so zaskrbljene glede neenakega dostopa do zasebnih pokojninskih sistemov in poskušajo najti ustrezne politične rešitve, vključno z davčnimi spodbudami za delavce z nizkimi plačami. zaradi vse večjega koriščenja zasebnih pokojninskih sistemov sprejemajo države članice ukrepe za urejevanje in nadzorovanje sistemov, da bi lahko bolje predvideli razpoložljivost in višino prihodkov.

Nova značilnost nedavnih reform je uvedba mehanizmov avtomatskih in polavtomatskih pregledov, ki zagotavljajo periodično spremljanje dejavnikov, zlasti demografski razvoj, zaradi katerih so pokojninski sistemi obremenjeni, pri čemer se razpravlja tudi o možnih političnih rešitvah. Takšni mehanizmi spodbujajo preglednost pokojninskih sistemov in z obveščanjem državljanov o njihovih pokojninskih pravicah krepijo zaupanje javnosti v pokojninske sisteme.

3.3. Zdravstvena oskrba in dolgoročna nega: prvi koraki, ki pojasnjujejo pomen problematike tega področja

Po tem, ko je Svet leta 2004 sklenil, da razširi OMK na področje zdravstvenega varstva in dolgoročne nege, so države članice spomladi leta 2005 predložile nacionalna predhodna poročila o politikah na zadevnem področju. V teh poročilih so opredeljene naloge za nadaljnje delo, na katerih temelji tudi predlog Komisije o določitvi skupnih ciljev[5].

Omogočanje dostopa do zadevnih storitev še nadalje ostaja temeljni izziv. Nekatere hujše neenakosti, v zvezi s težavami pri zagotavljanju dostopa, geografske ovire in razlike med spoloma, ostajajo kakor tudi ostajajo razlike, ki jih pri zagotavljanju zdravstvenih storitev doživljajo različne socialno-ekonomske skupine. Zagotavljanje dolgoročne nege ne pokriva potreb, predvideni demografski razvoj pa bo razmere še poslabšal. Da bi izboljšale razmere na področju zdravstvene nege, so države članice, vendar le nekatere, zadevno problematiko vključile v svoje sisteme socialnega varstva, ali pa so povečale zmogljivosti svojih socialnih služb. Pogosto je tudi vprašanje kakšen bi moral biti razvoj človeških virov, da bi zagotovili trajne službe zdravstvenega varstva in dolgoročne nege, ob povečanih potrebah in obenem pomanjkanju zdravstvenih delavcev. To vprašanje skušajo države članice rešiti skupaj, in sicer s spodbujanjem preprečevanja bolezni, zdravega načina življenja in zdravega staranja. Da bi zagotovili kakovostno nego se izvajajo reforme, ki spodbujajo razvoj kazalnikov in določajo standarde kakovosti, se osredotočajo na pripravo praktičnih smernic in uvedbo akreditacijskih sistemov. Takšni pristopi prav tako spodbujajo prihranek stroškov. Večjo kakovost lahko zagotovimo tudi z vključevanjem bolnikov in omogočanjem izbire. K večji kakovosti lahko prispeva tudi izboljšanje tehnologije, vendar pa je treba spremljati vpliv na stroške.

Države članice se za zagotovitev finančne vzdržnosti osredotočajo na povečevanje učinkovitosti in uspešnosti. Reforme poudarjajo potrebo po koheziji in boljši usklajenosti med vrstami nege, pri čemer se je treba izogibati nepotrebnim posegom. Družinski zdravniki imajo pomembno vlogo, saj preprečujejo bolezni in svetujejo bolnikom. Ukrepi na tem področju bodo verjetno pozitivno vplivali tudi na dostop do ponudbe in njeno kakovost. Cilj politik za zagotavljanje trajnosti je tudi spodbujanje ponudnikov in uporabnikov k varčni uporabi virov, ozaveščanju o pomenu stroškov (delitev stroškov) in uporabi primarne oskrbe. Večja uporaba regulirane konkurence bo verjetno prispevala k prihranku pri stroških in izboljšani kakovosti.

Nadaljnji razvoj OMK v okviru usklajenega procesa: glavna sporočila

Na podlagi zgornje analize lahko izluščimo naslednja glavna sporočila:

- Pri pripravi NAN za socialno vključevanje potrebujemo bolj strateški pristop; da bodo politični ukrepi pripravljeni natančneje, bolj sistematično in bolj pregledno. V okviru OMK se je treba osredotočiti na revščino otrok in družin. Dovolj pozornosti je treba nameniti tudi večkratni izključenosti, s katero se soočajo mladi – pripadniki narodnih manjšin v revnih predelih. V okviru tega je treba poudariti, kako pomembno vlogo ima izobraževanje in usposabljanje za odpravljanje medgeneracijskega prenosa revščine.

- V poročilih o nacionalnih strategijah so predstavljene povezave med tremi širšimi cilji ustreznosti, trajnosti in posodobitve ter sinergije in kompromisi med njimi. Da bi strategije za reforme uspele, zlasti glede podaljševanja pričakovane življenjske dobe, morajo biti prisotni vsi trije elementi, ki jih je treba obravnavati skupaj. Reformami je treba nadaljevati, da bi odpravili negativne spodbude in okrepili spodbude za daljše delovno življenje. Obenem je treba spremeniti status starejših delavcev na trgu delovne sile in ravnanje z njimi. To bo bistveni prispevek k zagotavljanju ustreznosti in življenjskih standardov ter boju proti revščini upokojencev. Trend, ki vodi k znižanju nadomestnih stroškov, ki se jih zagotavlja iz pokojnine, je treba skrbno spremljati ter tudi oblikovati spodbude za daljše delovno življenje, vključno z zagotavljanjem morebitnih ugodnosti minimalnih dajatev za upokojence.

- Posodobiti je treba pokojninske sisteme, ki bi bolj upoštevali nove oblike dela ter prekinitve delovne dobe, zlasti zaradi nege, da bi ženskam omogočili pridobitev pravic do pokojnine. Razvijanje zasebnih pokojninskih sistemov lahko dopolni javne sisteme, vendar pa je treba zagotoviti dostopnost in varnost. Redno je treba pregledovati sisteme, jih ustrezno spreminjati in obveščati ljudi o njihovih pokojninskih pravicah, kar pomaga pri ustvarjanju zaupanja.

- V povezavi s prvimi uspešnimi koraki je treba izmenjavo na področju zdravstvenega varstva in dolgoročne nege v prihodnosti graditi zlasti na naslednjih vidikih: na zagotavljanju dostopa in zmanjševanju neenakosti; prilagoditvi novim potrebam in povečevanju izbire za bolnike in okrepiti njihovo vključevanje; spodbujanju kakovosti; zagotavljanju trdnega in učinkovitega finančnega sistema; krepitvi spodbud za uporabnike in ponudnike glede varčne uporabe virov; spodbujanju preprečevanja bolezni, aktivnega načina življenja in zdravega staranja; razvijanju strategij za načrtovanje človeških virov, da bi v prihodnosti pokrili pomanjkanje virov. Glede dolgoročne nege obstajajo pomembni izzivi: oceniti nadaljnje potrebe in razviti potrebno zagotavljanje in mehanizme financiranja.

- Pomembni izziv je OMK se učinkovito povezuje z revidiranim lizbonskim procesom. Komisija in države članice morajo oblikovati ustrezni okvir za zagotovitev najboljše možne interakcije, vključno s kazalniki za merjenje interakcije. To bo vključevalo tudi oceno o tem, v kolikšni meri se na zaposlovanje odzivajo skupine, ki so na robu revščine (npr. člani brezposelnih gospodinjstev, narodne manjšine, invalidne osebe) in kako reforme spodbujajo zaposlovanje takšnih skupin.

- Za obravnavo sistemov socialnega varstva kot celote je potreben dolgoročni in celostni pristop, ki se na trajnost osredotoča kot na izziv, ki ne zadeva le področja pokojnin in zdravja; kazalnike za spremljanje učinkovitosti in uspešnosti sistemov, politik in mehanizmov financiranja; in porazdelitev sredstev različnim panogam in uravnoteženem razmerju med javnimi nalogami in lastno odgovornostjo državljanov.

[1] COM(COM(2003) 261.

[2] Glej COM(2005) 706.

[3] COM(2001) 264 in COM(2005) 37.

[4] Za bolj obširno razpravo glede poročil o nacionalnih strategijah iz leta 2005 glej Delovni dokument služb Komisije o ustreznih in vzdržnih pokojninah (SEC(2006) XXXX).

[5] Glej memorandum Odbora za socialno varstvo, pregled nacionalnih predhodnih poročil o politikah na področju zdravstvenega varstva in dolgoročne nege iz leta 2005.