20.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 347/924

(1)

Ker sta se v zadnjih letih močno povečala število in silovitost naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, in ker bodo prihodnje nesreče hujše in kompleksnejše kot doslej ter imele obsežnejše in dolgotrajnejše posledice, ki jih bodo povzročile zlasti podnebne spremembe in morda celo vzajemno učinkovanje številnih naravnih in tehnoloških nevarnosti, je celosten pristop k obvladovanju nesreč vse pomembnejši. Evropska unija bi morala spodbujati solidarnost ter podpirati, dopolnjevati in olajšati usklajevanje dejavnosti držav članic na področju civilne zaščite, da bi se izboljšala učinkovitost sistemov za preventivo pred naravnimi nesrečami in nesrečami, ki jih povzroči človek, ter za pripravljenost in odziv nanje.

(2)

Mehanizem Skupnosti na področju civilne zaščite je bil vzpostavljen z Odločbo Sveta 2001/792/ES, Euratom (2), ki je bila prenovljena z Odločbo Sveta 2007/779/ES, Euratom (3). Financiranje tega mehanizma je bilo zagotovljeno z Odločbo Sveta 2007/162/ES, Euratom (4), ki je vzpostavila finančni instrument za civilno zaščito (v nadaljnjem besedilu: finančni instrument). V njej je določeno, da se finančna pomoč Unije dodeli za bolj učinkovito odzivanje na večje nesreče ter krepitev preventivnih ukrepov pred vsemi vrstami nesreč in pripravljenosti nanje, vključno z nadaljevanjem ukrepov, ki so bili predhodno sprejeti na podlagi Odločbe Sveta 1999/847/ES (5). Veljavnost finančnega instrumenta poteče 31. decembra 2013.

(3)

V okviru mehanizma Unije na področju civilne zaščite (v nadaljnjem besedilu: mehanizem Unije) bi bilo treba predvsem zagotoviti zaščito ljudi, pa tudi okolja in premoženja, vključno s kulturno dediščino, ob vseh vrstah naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, tudi ob ekoloških nesrečah, onesnaževanju morja in izrednih zdravstvenih razmerah, ki se zgodijo v Uniji ali zunaj nje. Ob vseh teh nesrečah se lahko v okviru mehanizma Unije zaprosi za civilno zaščito in druge vrste nujne pomoči zaradi dopolnjevanja odzivnih zmožnosti prizadete države. Kar zadeva nesreče, ki jih povzročijo teroristična dejanja, jedrske ali radiološke nesreče, bi morale biti v mehanizem Unije vključene le dejavnosti na področju preventive in pripravljenosti, ki spadajo na področje civilne zaščite.

(4)

Mehanizem Unije bi moral prispevati tudi k izvajanju člena 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), tako da bi bili po potrebi na voljo sredstva in zmožnosti v okviru tega mehanizma.

(5)

Mehanizem Unije je jasen izraz evropske solidarnosti, saj omogoča, da Unija brez poseganja v ustrezna vodilna načela in ureditve na področju civilne zaščite praktično in pravočasno prispeva k preventivi pred nesrečami ter k pripravljenosti in odzivu ob nesrečah in grožnji nesreč. Ta sklep zato ne bi smel vplivati na vzajemne pravice in obveznosti držav članic iz dvostranskih ali večstranskih pogodb v zvezi z zadevami, na katere se nanaša ta sklep, niti na odgovornost držav članic, da zaščitijo ljudi, okolje in premoženje na svojem ozemlju.

(6)

Pri uporabi mehanizma Unije bi bilo treba ustrezno upoštevati pravo Unije in njene mednarodne obveznosti ter izkoristiti sinergije z ustreznimi pobudami Unije, kot so evropski program za spremljanje Zemlje (Copernicus), evropski program za varovanje ključne infrastrukture (EPCIP – European Programme for Critical Infrastructure Protection) in skupno okolje za izmenjavo informacij (CISE – Common Information Sharing Environment).

(7)

Pri obvladovanju nesreč je zelo pomembna vloga regionalnih in lokalnih organov. Regionalni in lokalni organi morajo biti zato ustrezno vključeni v dejavnosti, ki se izvajajo na podlagi tega sklepa v skladu z nacionalnimi strukturami držav članic.

(8)

Za zaščito pred nesrečami je najpomembnejša preventiva in na tem področju so potrebne nadaljnje dejavnosti, k čemur sta pozvala tudi Svet v sklepih z dne 30. novembra 2009 in Evropski parlament v resoluciji z dne 21. septembra 2010 v zvezi s sporočilom Komisije z naslovom "Pristop Skupnosti k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek". Mehanizem Unije bi moral vključevati splošni okvir politike v zvezi z dejavnostmi Unije za preventivo tveganj za nesreče, da bi s preprečevanjem ali zmanjševanjem posledic ter spodbujanjem preventivne kulture zagotovili višjo raven zaščite pred nesrečami in odpornosti proti njim, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati verjetne posledice podnebnih sprememb in potrebo po ustreznih prilagoditvenih dejavnostih. Ocene tveganja, načrtovanje za obvladovanje tveganja in ocene zmožnosti obvladovanja tveganja, ki jih posamezne države članice pripravijo na nacionalni ali ustrezni podnacionalni ravni in pri katerih po potrebi sodelujejo druge ustrezne službe, ter pregled tveganj, pripravljen na ravni Unije, in medsebojni pregledi so v tem pogledu bistveni za zagotovitev celostnega pristopa k obvladovanju nesreč, saj združujejo dejavnosti na področju preventive, pripravljenosti in odziva. Mehanizem Unije bi zato moral vključevati splošni okvir za izmenjavo informacij o tveganjih in zmožnostih obvladovanja tveganj, kar pa ne bi smelo posegati v člen 346 PDEU, v skladu s katerim ni nobena država članica dolžna dajati informacij, katerih razkritje bi bilo po njenem mnenju v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti.

(9)

Unija bi morala z nadaljnjim razvijanjem in boljšo integracijo čeznacionalnih sistemov zaznavanja ter zgodnjega opozarjanja in alarmiranja, ki so v evropskem interesu, pomagati državam članicam, da skrajšajo čas za odziv na nesreče in opozarjanje državljanov Unije. Pri takih sistemih bi bilo treba upoštevati obstoječe in prihodnje informacijske vire in sisteme ter jih nadgrajevati, hkrati pa spodbujati uporabo ustreznih novih tehnologij.

(10)

Mehanizem Unije bi moral vključevati splošni okvir politike, namenjen nenehnemu izboljševanju ravni pripravljenosti sistemov civilne zaščite, zadevnih služb in njihovega osebja ter prebivalcev Unije. To bi moralo zajemati program vaj, program pridobljenih izkušenj, kot tudi programe in omrežje na ravni Unije in držav članic za usposabljanje na področju preventive pred nesrečami ter pripravljenosti in odziva nanje, k čemur je Svet pozval v svojih sklepih z dne 27. novembra 2008 v zvezi z evropsko ureditvijo usposabljanja za obvladovanje nesreč.

(11)

Da bi izboljšali sodelovanje na področju civilne zaščite ter da bi bil skupni odziv držav članic še hitrejši in bolje usklajen, bi bilo treba oblikovati module za intervencijo civilne zaščite, ki bi jih sestavljali sredstva ene ali več držav članic in naj bi bili popolnoma interoperabilni. Moduli bi morali biti organizirani na ravni držav članic, ki bi jih vodile in jim poveljevale.

(12)

Mehanizem Unije bi moral olajšati mobilizacijo in usklajevanje intervencij pomoči. Temeljiti bi moral na strukturi Unije, tako da bi ga sestavljali Center za usklajevanje nujnega odziva (ERCC), evropske zmogljivosti za nujni odziv (EERC) v obliki prostovoljnega nabora predhodno odrejenih zmogljivosti držav članic, usposobljeni strokovnjaki, skupni komunikacijski in informacijski sistem za nujne primere (CECIS), ki bi ga vodila Komisija, ter kontaktne točke v državah članicah. Mehanizem Unije bi moral biti okvir za zbiranje preverjenih informacij o razmerah, za obveščanje držav članic in posredovanje izkušenj iz opravljenih intervencij.

(13)

Za izboljšanje načrtovanja operacij za odziv na nesreče v okviru mehanizma Unije in zagotovitev večje razpoložljivosti ključnih zmogljivosti je treba razviti EERC v obliki prostovoljnega nabora predhodno odrejenih zmogljivosti držav članic, in sistematičen postopek za ugotavljanje morebitnih vrzeli v zmogljivostih.

(14)

Kar zadeva intervencije pomoči v okviru odziva na nesreče zunaj Unije, bi moral mehanizem Unije omogočati in podpirati dejavnosti držav članic in Unije kot celote, da bi spodbudili usklajenost mednarodnega delovanja na področju civilne zaščite. Če so navzoči, imajo Združeni narodi splošno usklajevalno vlogo v operacijah pomoči v tretjih državah. Pomoč v okviru mehanizma Unije bi morala biti usklajena z Združenimi narodi in drugimi relevantnimi mednarodnimi akterji, da bi bila razpoložljiva sredstva čim bolj smotrno uporabljena in da bi se izognili kakršnemu koli nepotrebnemu podvajanju prizadevanj. Boljše usklajevanje pomoči civilne zaščite v okviru mehanizma Unije je osnovni pogoj za to, da se lahko podprejo prizadevanja za splošno usklajevanje in se zagotovi celovit prispevek Unije k skupnim prizadevanjem za pomoč v nesrečah. Pri nesrečah, kjer se pomoč zagotavlja v skladu z mehanizmom Unije in Uredbo Sveta (ES) št. 1257/96 (6), bi morala Komisija zagotoviti učinkovitost, skladnost in komplementarnost celotnega odziva Unije ob upoštevanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči (7).

(15)

Izboljšati je treba razpoložljivost in dostopnost ustreznih prevoznih sredstev, da se podpre razvoj zmožnosti hitrega odzivanja na ravni Unije. Unija bi morala podpirati in dopolnjevati prizadevanja držav članic tako, da olajša usklajevanje in združevanje prevoznih sredstev ter po potrebi prispevala k financiranju dodatnih prevoznih sredstev, pri čemer bi morala biti izpolnjena določena merila in upoštevani obstoječi sistemi.

(16)

Intervencije pomoči bi bilo treba izvajati glede na zahtevo in jih usklajevati na kraju samem, da bi bile čim bolj učinkovite in da bi pomoč dosegla prizadeto prebivalstvo. Komisija bi morala napotenim strokovnim ekipam zagotavljati ustrezno logistično podporo.

(17)

Mehanizem Unije se lahko uporabi tudi kot podpora civilne zaščite konzularni pomoči državljanom Unije ob nesrečah v tretjih državah, če zanjo zaprosijo konzularni organi zadevnih držav članic. Da bi bila uporaba mehanizma Unije čim bolj učinkovita in da bi se izognili težavam na terenu, bi morale zadevne države članice takšne prošnje, če je le mogoče, uskladiti med seboj in z vsemi drugimi ustreznimi akterji. Za takšno pomoč bi lahko na primer zaprosila vodilna država ali država članica, ki usklajuje pomoč za vse državljane Unije. Koncept vodilne države bi bilo treba razumeti v smislu smernic Evropske unije o izvajanju koncepta vodilne države za konzularne zadeve (8). Ta sklep se uporablja brez poseganja v pravila Unije o konzularni zaščiti državljanov Unije v tujini.

(18)

Pri načrtovanju odzivnih operacij je koristno navezati stike z ustreznimi nevladnimi organizacijami in drugimi ustreznimi subjekti, da bi ugotovili, ali imajo le-ti še kakšne druge odzivne zmogljivosti, ki bi jih lahko prek pristojnih organov držav članic dali na voljo ob nesrečah.

(19)

Pri odzivu na nesreče imajo lahko pomembno vlogo vojaška sredstva, ki se uporabijo pod civilnim vodenjem in kot zadnja možnost. Kadar je uporaba vojaških zmogljivosti v podporo operacijam civilne zaščite primerna, bi moralo sodelovanje z vojsko potekati v skladu z načini, postopki in merili, ki jih Svet ali njegova pristojna telesa določijo, da se mehanizmu Unije dajo na voljo vojaške zmogljivosti, potrebne za civilno zaščito, in bi moralo biti v skladu z ustreznimi mednarodnimi smernicami.

(20)

Kadar pomoč v okviru mehanizma Unije prispeva k humanitarnemu odzivu Unije, zlasti v zapletenih izrednih razmerah, bi morale biti dejavnosti, ki se financirajo na podlagi tega sklepa, skladne s humanitarnimi načeli ter načeli za uporabo civilne zaščite in vojaških sredstev, določenimi v Evropskem soglasju o humanitarni pomoči.

(21)

Omogočiti bi bilo treba sodelovanje držav Evropskega združenja za prosto trgovino (v nadaljnjem besedilu: Efta), ki so članice Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljnjem besedilu: EGP), držav pristopnic, držav kandidatk in potencialnih kandidatk. Države kandidatke in potencialne kandidatke, ki ne sodelujejo pri mehanizmu Unije, ter države, ki so del evropske sosedske politike, bi prav tako morale biti upravičene do sodelovanja v nekaterih dejavnostih, financiranih na podlagi tega sklepa.

(22)

Za zagotovitev enotnih pogojev pri izvajanju tega sklepa bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s sodelovanjem ERCC s kontaktnimi točkami v držah članicah ter v zvezi z operativnimi postopki pri odzivanju na nesreče v Uniji in zunaj nje; sestavnimi deli CECIS in postopkom izmenjave informacij prek tega sistema; postopkom razmeščanja strokovnih ekip ter določanjem modulov, drugih odzivnih zmogljivosti in strokovnjakov; operativnimi zahtevami glede delovanja in interoperabilnosti modulov; ciljnimi zmogljivostmi, zahtevami glede kakovosti in interoperabilnosti ter postopkom certificiranja in registriranja, ki so potrebni za delovanje EERC, pa tudi v zvezi s finančno ureditvijo; ugotavljanjem in zapolnjevanjem vrzeli v EERC; organizacijo programa usposabljanja, okvira vaj in programa pridobljenih izkušenj; ter organizacijo podpore pri prevozu pomoči. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(23)

Za sprejetje izvedbenih aktov iz tega sklepa bi se moral uporabiti postopek pregleda.

(24)

Ta sklep je podlaga za tesnejše sodelovanje med Unijo in državami članicami in olajšuje usklajevanje na področju civilne zaščite, s tem pa tudi učinkovitejše delovanje z vidika obsega in komplementarnosti. Kadar je obseg nesreče prevelik za odzivne zmožnosti države članice, se lahko ta država članica odloči, da bo v okviru mehanizma Unije zaprosila za dodatna sredstva za civilno zaščito in druga sredstva za odziv na nesreče, s katerimi bo dopolnila svoja lastna sredstva.

(25)

Ker ciljev tega sklepa države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se jih zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(26)

Ta sklep ne vpliva na dejavnosti, zajete v prihodnjem zakonodajnem aktu Unije v zvezi z vzpostavitvijo instrumenta za stabilnost, dejavnosti za javno zdravje, sprejete v pravnih aktih Unije o akcijskih programih Unije na področju zdravja, ali dejavnosti za varstvo potrošnikov, sprejete v prihodnjem zakonodajnem aktu Unije v zvezi z programom za potrošnike za obdobje 2014-2020.

(27)

Zaradi skladnosti ta sklep ne vključuje dejavnosti, zajete v Sklepu Sveta 2007/124/ES, Euratom (10) in prihodnjem zakonodajnem aktu Unije v zvezi z vzpostavitvijo instrumenta finančne podpore na področju policijskega sodelovanja, preprečevanja kriminala in boja proti njemu ter kriznega upravljanja v okviru Sklada za notranjo varnost ali dejavnosti v zvezi z vzdrževanjem javnega reda in miru ter zagotavljanjem notranje varnosti. Ta sklep se ne uporablja za dejavnosti, ki jih zajema Uredba (ES) št. 1257/96.

(28)

Določbe tega sklepa ne vplivajo na sprejetje pravno zavezujočih aktov na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, v katerih so določeni posebni nujni ukrepi v primeru jedrskih ali radioloških nesreč.

(29)

Ta sklep zadeva dejavnosti na področju preventive pri onesnaževanju morja ter pripravljenost in odziv nanj, razen delovanja na podlagi Uredbe (ES) št. 1406/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(30)

Komisija lahko za zagotovitev izvajanja tega sklepa financira dejavnosti, povezane s pripravljenostjo, spremljanjem, nadzorom, revizijo in evalvacijo, ki so potrebne za vodenje mehanizma Unije in doseganje njegovih ciljev.

(31)

Povračilo stroškov ter oddaja javnih naročil in dodeljevanje subvencij na podlagi tega sklepa bi se moralo izvajati v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (12). Zaradi posebne narave dejavnosti na področju civilne zaščite je primerno določiti, da je mogoče donacije dodeljevati pravnim osebam, ne glede ali spadajo pod zasebno ali javno pravo. Pomembno je tudi, da so bila izpolnjena pravila iz Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012, zlasti glede načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti.

(32)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi z ustreznimi ukrepi, med katerimi so preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, izterjava izgubljenih, neupravičeno plačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter, kjer je primerno, upravne in denarne kazni v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012.

(33)

Ta sklep določa finančna sredstva za celotno trajanje mehanizma Unije, ki pomenijo prednostni referenčni znesek za Evropski parlament in Svet v letnem proračunskem postopku v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (13). Ta referenčni finančni znesek delno izhaja iz Razdelka 3 „Varnost in državljanstvo“ in delno iz Razdelka 4 „Evropa v svetu“ večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020.

(34)

Finančna sredstva za izvajanje tega sklepa bi bilo treba razdeliti v skladu z odstotnimi deleži iz Priloge I.

(35)

Zaradi pregleda razdelitve finančnih sredstev za izvajanje tega sklepa bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da na podlagi rezultatov vmesne evalvacije do 30. junija 2017 sprejme akte v skladu s členom 290 PDEU. Če je kadarkoli potreben pregled proračunskih sredstev, ki so na voljo za odziv, bi bilo treba uporabiti nujni postopek. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(36)

Ta sklep bi se moral uporabljati od 1. januarja 2014, saj je vezan na večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 –

(a)

dejavnosti na področju preventive in pripravljenosti v Uniji ter – kar zadeva člene 5(2), 13(3) in 28 – zunaj Unije; in

(b)

dejavnosti pomoči pri odzivu na neposredne škodljive posledice nesreč, ki se zgodijo v Uniji ali zunaj nje, tudi v državah iz člena 28(1), na podlagi prošnje za pomoč prek mehanizma Unije.

(a)

visoka raven zaščite pred nesrečami s preprečevanjem ali zmanjševanjem njihovih morebitnih posledic, spodbujanjem preventivne kulture in izboljšanjem sodelovanja med službami civilne zaščite in drugimi pristojnimi službami;

(b)

dvig pripravljenosti na ravni držav članic in na ravni Unije za odziv na nesreče;

(c)

lajšanje hitrega in učinkovitega odziva ob nesrečah ali grožnji nesreč; in

(d)

povečanje ozaveščenosti javnosti o nesrečah in njene pripravljenosti nanje.

(a)

napredek pri izvajanju okvirnih dejavnosti za preventivno pred nesrečami: merjen s številom držav članic, ki so Komisiji predložile povzetek svoje ocene tveganja in oceno svoje zmožnosti obvladovanja tveganj iz člena 6;

(b)

napredek pri dvigu ravni pripravljenosti na nesreče: merjen s količino odzivnih zmogljivosti, ki so del prostovoljnega nabora, glede na ciljne zmogljivosti iz člena 11 ter število modulov, registriranih v CECIS;

(c)

napredek pri izboljšanju odziva na nesreče: merjen s hitrostjo intervencij v okviru mehanizma Unije ter s tem, v kolikšni meri pomoč prispeva k zadovoljevanju potreb na terenu; in

(d)

napredek pri povečanju ozaveščenosti javnosti o nesrečah in njene pripravljenosti na nesreče: merjen z ravnjo seznanjenosti državljanov Unije s tveganji na njihovem območju.

1.

„nesreča“ pomeni vsako situacijo, ki resno vpliva ali bi lahko resno vplivala na ljudi, okolje ali premoženje, vključno s kulturno dediščino;

2.

„odziv“ pomeni vsako dejanje na podlagi prošnje za pomoč v okviru mehanizma Unije, če grozi nesreča, ali med njo ali po njej, da se odpravijo neposredne škodljive posledice nesreče;

3.

„pripravljenost“ pomeni stanje pripravljenosti ter zmožnost človeških in materialnih sredstev, struktur, skupnosti in organizacij za učinkovit in hiter odziv na nesrečo, ki je rezultat vnaprej izvedenih dejavnosti;

4.

„preventiva“ pomeni vsako dejanje, namenjeno zmanjševanju tveganj ali ublažitvi škodljivih posledic nesreče za ljudi, okolje in premoženje, vključno s kulturno dediščino;

5.

„zgodnje opozarjanje“ pomeni pravočasno in učinkovito zagotovitev informacij, ki omogočajo izvedbo dejanj za preprečevanje ali zmanjšanje tveganj in škodljivih posledic nesreče ter olajša pripravljenost na učinkovit odziv;

6.

„modul“ pomeni samozadostno in samostojno ureditev zmožnosti držav članic, ki ima vnaprej določene naloge in deluje v skladu s potrebami, ali mobilno operativno ekipo držav članic, sestavljen pa je iz kombinacije človeških in materialnih sredstev ter ga je mogoče opisati v smislu primernosti za interveniranje ali opravljanje naloge ali nalog;

7.

"ocena tveganja" pomeni celoten medsektorski postopek ugotavljanja, analize in evalvacije tveganja na nacionalni ali ustrezni podnacionalni ravni;

8.

"zmožnost obvladovanja tveganja" pomeni sposobnost države članice ali njenih regij za zmanjšanje, prilagoditev ali ublažitev tveganj (posledic in verjetnosti nesreč), ugotovljenih v njenih ocenah tveganja, na ravni, ki so sprejemljive za to državo članico. Zmožnost obvladovanja tveganja se ocenjuje glede na tehnične, finančne in upravne zmogljivosti za pripravo ustreznih:

9.

"podpora države gostiteljice" pomeni vsako dejavnost države, ki prejema oziroma pošilja pomoč, ali Komisije, izveden v fazi pripravljenosti ali odziva, za odstranitev predvidljivih ovir za mednarodno pomoč, ponujeno prek mehanizma Unije. Vključuje podporo držav članic za lažji tranzit te pomoči prek njihovega ozemlja;

10.

„odzivna zmogljivost“ pomeni pomoč, ki se lahko na prošnjo zagotovi prek mehanizma Unije;

11.

„logistična podpora“ pomeni bistveno opremo ali storitve, ki jih strokovne ekipe iz člena 17(1) potrebujejo za opravljanje svojih nalog, med drugim komunikacije, začasno nastanitev, hrano ali prevoz po državi.

(a)

skrbi za izboljšanje temeljnega znanja o tveganjih nesreč ter omogoča izmenjavo znanj, najboljših praks in informacij, tudi med državami članicami, ki se soočajo z enakimi tveganji;

(b)

podpira in spodbuja države članice pri ocenjevanju in prikazovanju tveganj z izmenjavo dobrih praks, olajševanjem dostopa do posebnih znanj in izvedenskih mnenj o vprašanjih skupnega interesa;

(c)

pripravi in redno posodablja medsektorski pregled ter prikaz tveganj za naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, s katerimi bi se lahko soočila Unija, pri čemer uporabi usklajen pristop na področjih različnih politik, na katerih je mogoče obravnavati preventivo pred nesrečami ali vplivati nanjo, ter ustrezno upošteva verjetne posledice podnebnih sprememb;

(d)

spodbuja izmenjavo dobrih praks pri pripravi nacionalnih sistemov civilne zaščite za ukrepanje ob posledicah podnebnih sprememb;

(e)

spodbuja in podpira države članice pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti za obvladovanje tveganj z izmenjavo dobrih praks ter olajševanjem dostopa do specifičnih znanj in izvedenskih mnenj o vprašanjih skupnega interesa;

(f)

zbira in razširja informacije, ki jih dajo na voljo države članice, organizira izmenjavo izkušenj o oceni zmožnosti obvladovanja tveganja in do 22. decembra 2014 skupaj z državami članicami pripravi smernice o vsebini, metodologiji in strukturi teh ocen; omogoča tudi izmenjavo dobrih praks pri načrtovanju preventive in pripravljenosti, vključno s prostovoljnimi medsebojnimi pregledi;

(g)

v skladu z roki iz točke (c) člena 6 redno poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o napredku pri izvajanju člena 6;

(h)

spodbuja uporabo različnih skladov Unije, ki jih je mogoče nameniti za trajnostno preventivo pred nesrečami, države članice in regije pa spodbuja, naj izkoristijo tovrstne možnosti financiranja;

(i)

poudarja pomen preventive tveganj in podpira države članice pri ozaveščanju in obveščanju javnosti ter izobraževanju;

(j)

spodbuja preventivne ukrepe v državah članicah in tretjih državah iz člena 28 z izmenjavo dobrih praks ter olajševanjem dostopa do specifičnih znanj in izvedenskih mnenj o vprašanjih skupnega interesa; in

(k)

v tesnem sodelovanju z državami članicami izvede dodatne podporne in dopolnilne preventivne dejavnosti, ki so potrebne za dosego cilja iz točke (a) člena 3(1).

(a)

pripravijo ocene tveganj na nacionalni ali ustrezni podnacionalni ravni ter do 22. decembra 2015, nato pa vsaka tri leta, Komisiji predložijo povzetek pomembnih elementov teh ocen;

(b)

pripravijo in izpopolnijo načrtovanje za obvladovanje tveganj na nacionalni ali ustrezni podnacionalni ravni;

(c)

Komisiji predložijo oceno svoje zmožnosti obvladovanja tveganja na nacionalni ali ustrezni podnacionalni ravni vsaka tri leta po dokončnem oblikovanju zadevnih smernic iz točke (f) člena 5(1) in kadarkoli pride do večjih sprememb; in

(d)

prostovoljno sodelujejo pri medsebojnih pregledih ocenjevanja zmožnosti obvladovanja tveganja.

(a)

vodi ERCC;

(b)

vodi skupni komunikacijski in informacijski sistem za nujne primere (CECIS), da je omogočena komunikacija in izmenjava informacij med ERCC in kontaktnimi točkami držav članic;

(c)

prispeva k vzpostavitvi in boljši integraciji čeznacionalnih sistemov za zaznavanje nesreč ter zgodnje opozarjanje in alarmiranje, ki so v evropskem interesu, da se omogoči hiter odziv, ter spodbuja medsebojno povezovanje nacionalnih sistemov za zgodnje opozarjanje in alarmiranje ter povezave z ERCC in CECIS. Pri teh sistemih se upoštevajo ter nadgrajujejo obstoječi in prihodnji viri in sistemi informiranja, spremljanja in zaznavanja;

(d)

vzpostavi in vodi zadeve v zvezi z zmožnostjo za mobilizacijo in pošiljanje strokovnih ekip, odgovornih za:

(e)

zagotavlja in vzdržuje zmožnost za logistično podporo tem strokovnim ekipam;

(f)

razvija in vzdržuje omrežje usposobljenih strokovnjakov iz držav članic, ki so lahko v kratkem času na voljo za pomoč ERCC pri spremljanju, obveščanju in olajševanju usklajevanja;

(g)

olajšuje usklajevanje pri predhodnem razmeščanju zmogljivosti držav članic za odziv na nesreče v Uniji;

(h)

podpira prizadevanja za izboljšanje interoperabilnosti modulov in drugih odzivnih zmogljivosti, pri čemer upošteva najboljše prakse na ravni držav članic in na mednarodni ravni;

(i)

v okviru svojih pristojnosti izvede vse potrebne dejavnosti za olajševanje podpore države gostiteljice, vključno s smernicami o podpori države gostiteljice, ki jih pripravi in posodablja na podlagi operativnih izkušenj ter v sodelovanju z državami članicami;

(j)

v okviru prostovoljnih medsebojnih pregledov podpira vzpostavitev programov za ocenjevanje strategij pripravljenosti držav članic, ki temeljijo na vnaprej določenih merilih, na podlagi katerih bo mogoče pripraviti priporočila za še večjo stopnjo pripravljenosti Unije; in

(k)

v tesnem sodelovanju z državami članicami izvede dodatne podporne in dopolnilne dejavnosti na področju pripravljenosti, ki so potrebne za dosego cilja iz točke (b) člena 3(1).

(a)

lahko izvajajo vnaprej določene naloge na področju odziva v skladu z uveljavljenimi mednarodnimi smernicami ter:

(b)

so interoperabilni z drugimi moduli;

(c)

se usposabljajo in vadijo, da izpolnijo zahtevo po interoperabilnosti;

(d)

so pod vodstvom osebe, pristojne za delovanje modulov; in

(e)

lahko po potrebi sodelujejo z drugimi organi Unije in/ali mednarodnimi institucijami, zlasti Združenimi narodi.

(a)

lahko opravljajo naloge na področju odziva v skladu z uveljavljenimi mednarodnimi smernicami ter:

(b)

lahko sodelujejo z drugimi organi Unije in/ali mednarodnimi institucijami, zlasti Združenimi narodi, če je potrebno.

(a)

vzpostavitev in vodenje program za usposabljanje osebja civilne zaščite in osebja za obvladovanje nesreč na področju preventive pred nesrečami, pripravljenosti in odziva nanje. Program vključuje skupne tečaje in sistem izmenjav strokovnjakov, posameznike pa je mogoče začasno premestiti v druge države članice.

Namen programa usposabljanja je izboljšati usklajenost, združljivost in komplementarnost zmogljivosti iz členov 9 in 11 ter izboljšati usposobljenost strokovnjakov iz točk (d) in (f) člena 8;

(b)

vzpostavitev in vodenje omrežja za usposabljanje, v katerem lahko sodelujejo centri, ki usposabljajo osebje civilne zaščite in osebje za obvladovanje nesreč, ter drugi ustrezni akterji in institucije na področju preventive pred nesrečami, pripravljenosti in odziva nanje.

Namen omrežja za usposabljanje je:

(c)

izdelava strateškega okvira, v katerem so določeni cilji in vloga vaj, in dolgoročnega celostnega načrta, v katerem so začrtane zadevne prednostne naloge, ter vzpostavitev in vodenje programa vaj;

(d)

vzpostavitev in vodenje programa za razširjanje izkušenj, pridobljenih pri izvajanju dejavnosti civilne zaščite v okviru mehanizma Unije, vključno z vidiki celotnega cikla obvladovanja nesreč, da bi zagotovili široko podlago za učne procese in nadgradnjo znanja. Program vključuje:

Navedeni program po potrebi zajema izkušnje, pridobljene pri intervencijah zunaj Unije za iskanje povezav in sinergij med pomočjo, ki se zagotavlja v okviru mehanizma Unije, in humanitarnim odzivom;

(e)

oblikovati smernice za razširjanje znanja in izvajanje različnih nalog iz točk (a) do (d) na ravni držav članic; in

(f)

spodbujati in pospeševati uvajanje in uporabo ustreznih novih tehnologij za namen mehanizma Unije;

(a)

posreduje prošnjo kontaktnim točkam drugih držav članic;

(b)

skupaj s prizadeto državo članico zbere preverjene informacije o razmerah in jih razpošlje državam članicam;

(c)

v posvetovanju z državo članico, ki zaprosi za pomoč, pripravi priporočila za zagotavljanje pomoči v okviru mehanizma Unije, zasnovana glede na potrebe na terenu in na vseh ustreznih že pripravljenih načrtih iz člena 10(1) ter pozove države članice, naj uporabijo določene zmogljivosti in olajšujejo usklajevanje zahtevane pomoči; in

(d)

izvede dodatne dejavnosti za olajševanje usklajevanja odziva.

(a)

stalnim dialogom s kontaktnimi točkami v državah članicah, da bi Unija v okviru mehanizma Unije učinkovito in usklajeno prispevala k skupnemu prizadevanju za pomoč ob nesrečah, zlasti s:

(b)

takojšnjo pripravo priporočil, po možnosti v sodelovanju s prizadeto državo, zasnovanih glede na potrebe na terenu in na vseh ustreznih že pripravljenih načrtih, ter s pozivanjem držav članic, naj uporabijo določene zmogljivosti in olajšajo ustrezno usklajevanje zahtevane pomoči;

(c)

povezovanjem s prizadeto državo v zvezi s tehničnimi podrobnostmi, kot so natančne potrebe po pomoči, sprejemanje ponudb in praktična ureditev za lokalno sprejemanje in razdeljevanje pomoči;

(d)

povezovanjem z Uradom ZN za usklajevanje humanitarnih dejavnosti ali podporo temu uradu in sodelovanjem z drugimi ustreznimi akterji, ki prispevajo k skupnim prizadevanjem za pomoč, da bi kar najbolj povečali sinergije, se dopolnjevali ter se izognili podvajanju in vrzelim; in

(e)

povezovanjem z vsemi ustreznimi akterji, zlasti v zaključni fazi intervencije pomoči v okviru mehanizma Unije, da bi omogočili nemoten prenos pristojnosti.

(a)

ob nesrečah zunaj Unije iz člena 16(3);

(b)

ob nesrečah v Uniji iz člena 15(5);

(c)

na prošnjo za izvedenska mnenja o preventivi v skladu s členom 5(2), ali

(d)

na prošnjo za izvedenska mnenja o pripravljenosti v skladu s členom 13(3).

(a)

države članice imenujejo strokovnjake, za katere so odgovorne in ki jih je mogoče razporediti v strokovne ekipe;

(b)

Komisija izbere strokovnjake in vodje teh ekip na podlagi njihove usposobljenosti in izkušenj, tudi dosežene ravni usposobljenosti v okviru usposabljanja za mehanizem Unije, predhodnih izkušenj z misij v okviru mehanizma Unije in drugih dejavnosti v zvezi z mednarodno pomočjo. Izbor temelji tudi na drugih merilih, vključno z znanjem jezikov, da ima ekipa kot celota potrebne spretnosti in znanja v posamezni situaciji; in

(c)

Komisija imenuje strokovnjake/vodje ekip za misijo v soglasju z državo članico, ki jih predlaga.

(a)

zagotavlja in izmenjuje informacije o opremi in prevoznih sredstvih, ki jih lahko dajo na voljo države članice, da bi se tako olajšalo združevanje tovrstne opreme ali prevoznih sredstev;

(b)

državam članicam pomaga pri identifikaciji in dostopu do prevoznih sredstev, ki so lahko na voljo iz drugih virov, vključno s komercialnim trgom; ali

(c)

državam članicam pomaga pri identifikaciji opreme, ki je lahko na voljo iz drugih virov, vključno s komercialnim trgom.

(a)

študije, ankete, pripravljanje modelov in scenarijev za učinkovitejšo izmenjavo znanja, dobrih praks in informacij;

(b)

usposabljanja, vaje, delavnice, izmenjave osebja in strokovnjakov, oblikovanje omrežij, predstavitveni projekti in prenos tehnologij;

(c)

spremljanje, ocenjevanje in evalvacija;

(d)

obveščanje javnosti, izobraževanje in ozaveščanje ter s tem povezane dejavnosti razširjanja informacij, da bi državljani Unije sodelovali pri preventivi pred nesrečami v Uniji in zmanjševanju njihovih posledic ter da bi se lahko učinkoviteje in vzdržljivo zaščitili;

(e)

vzpostavitev in vodenje programa za razširjanje izkušenj, pridobljenih pri intervencijah in vajah v okviru mehanizma Unije, tudi na področjih, povezanih s preventivo in pripravljenostjo; in

(f)

komunikacijske dejavnosti in ukrepi za boljšo seznanjenost z dejavnostmi civilne zaščite držav članic in Unije na področjih preventive, pripravljenosti in odziva na nesreče.

(a)

sofinanciranje projektov, študij, delavnic, anket ter podobnih ukrepov in dejavnosti iz člena 5;

(b)

sofinanciranje medsebojnih pregledov iz točke (d) člena 6 in točke (j) iz člena 8;

(c)

izpolnjevanje nalog, ki jih zagotavlja ERCC v skladu s točko (a) člena 8;

(d)

pripravljanje na mobilizacijo in pošiljanje strokovnih ekip iz točke (d) člena 8 in člena 17 ter razvijanje in vzdrževanje zadostnih zmogljivosti za takojšen odziv prek omrežja usposobljenih strokovnjakov držav članic iz točke (f) člena 7;

(e)

vzpostavitev in vzdrževanje CECIS in orodij za omogočanje komunikacije in izmenjave informacij med ERCC in kontaktnimi točkami v državah članicah ter drugimi udeleženci v okviru mehanizma Unije;

(f)

prispevanje k razvoju čeznacionalnih sistemov za zaznavanje nesreč ter zgodnje opozarjanje in alarmiranje, ki so v evropskem interesu, da se omogoči hiter odziv ter spodbuja medsebojno povezovanje nacionalnih sistemov za zgodnje opozarjanje in alarmiranje ter njihovo povezovanje z ERCC in CECIS. Pri teh sistemih se upoštevajo in nadgrajujejo obstoječi in prihodnji viri in sistemi informiranja, spremljanja ali zaznavanja;

(g)

načrtovanje odzivnih operacij v okviru mehanizma Unije v skladu s členom 10;

(h)

podpiranje dejavnosti za izboljšanje pripravljenosti iz člena 13;

(i)

razvijanje EERC iz člena 11 v skladu z odstavkom 2 tega člena;

(j)

ugotavljanje vrzeli v EERC v skladu s členom 12 in podpiranje držav članic pri zapolnjevanju teh vrzeli s sofinanciranjem novih odzivnih zmogljivosti v višini, ki ne presega 20 % upravičenih stroškov, če:

Kadar je ustrezno, imajo prednost konzorciji držav članic, ki skupaj ukrepajo proti skupnim tveganjem;

(k)

zagotavljanje razpoložljivosti logistične podpore strokovnim skupinam iz člena 17(1);

(l)

olajševanje usklajevanja pri vnaprejšnjem razmeščanju zmogljivosti držav članic za odziv na nesreče v Uniji v skladu s točko (g) člena 8;

(m)

podpiranje svetovanja o ukrepih na področju preventive in pripravljenosti, tako da se na prošnjo države članice, tretje države, Združenih narodov ali njihovih agencij na teren pošlje strokovna ekipa, kot je navedeno v členu 5(2) in členu 13(3).

(a)

stroške vzpostavitve in vodenja EERC na ravni Unije ter s tem povezanih postopkov iz člena 11;

(b)

stroške obveznih tečajev usposabljanja, vaj in delavnic, potrebnih za certificiranje odzivnih zmogljivosti držav članic za namene EERC (v nadaljnjem besedilu: stroški certificiranja). Stroški certificiranja lahko zajemajo stroške na enoto ali pavšalne zneske, ki se določijo glede na vrsto zmogljivosti in krijejo do 100 % upravičenih stroškov;

(c)

enkratne stroške, ki so potrebni za nadgradnjo odzivnih zmogljivosti držav članic, sprva namenjenih izključno za nacionalno rabo, tako da so pripravljene in na voljo za uporabo v okviru EERC ter skladne z zahtevami glede kakovosti za prostovoljni nabor zmogljivosti, in s priporočili, pripravljenimi med postopkom certificiranja (v nadaljnjem besedilu: stroški prilagoditve). Stroški prilagoditve lahko vključujejo stroške, povezane z interoperabilnostjo modulov in drugih odzivnih zmogljivosti, avtonomijo, samozadostnostjo in prevoznimi možnostmi, pakiranjem, in podobne stroške, pa tudi stroške oblikovanja večnacionalnih odzivnih zmogljivosti (na primer delavnice, usposabljanja, razvijanje skupnih metodologij, standardov in postopkov ter podobne dejavnosti), če so ti stroški izrecno povezani s tem, da so te zmogljivosti na voljo kot del prostovoljnega nabora zmogljivosti. V to niso vključeni niti stroški opreme ali človeških virov, ki so potrebni za začetno vzpostavitev odzivnih zmogljivosti, niti redni stroški vzdrževanja ali tekoči stroški. Ti stroški prilagoditve lahko zajemajo stroške na enoto ali pavšalne zneske, ki se določijo glede na vrsto zmogljivosti, in krijejo do 100 % upravičenih stroškov, če to ne presega 30 % povprečnih stroškov vzpostavitve zmogljivosti; in

(d)

stroške sklepanja in vodenja okvirnih pogodb, okvirnih sporazumov o partnerstvu ali podobnih ureditev za odpravo začasnih pomanjkljivosti ob neobičajnih nesrečah na podlagi pristopa, da je treba upoštevati več možnih nevarnosti.

(i)

lahko zajema stroške ali plačila za oblikovanje in pripravo pogodb ali ureditev, pogajanja o njih ter njihovo sklenitev in vodenja, pa tudi stroške razvijanja standardnih operativnih postopkov in nalog za zagotovitev učinkovite uporabe civilne zaščite. Tako financiranje lahko zajema tudi največ 40 % stroškov, potrebnih za zagotavljanje hitrega dostopa do sredstev;

(ii)

ne zajema stroškov nabave ali razvijanja novih odzivnih zmogljivosti niti stroškov uporabe teh dodatnih zmogljivosti ob nesreči. Stroške uporabe teh dodatnih zmogljivosti ob nesreči krijejo države članice, ki zaprosijo za pomoč;

(iii)

ne presega 10 % finančnih sredstev iz člena 19(1). Če je 10 % prag dosežen pred koncem programskega obdobja, in če je potrebno, da se zagotovi ustrezno delovanje mehanizma Unije, se lahko 10 % prag z izvedbenimi akti zviša za največ 5 odstotnih točk. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 33(2).

(a)

pošiljanje strokovnih ekip iz člena 17(1) ter logistična podpora in pošiljanje strokovnjakov iz točk (d) in (e) člena 8;

(b)

podpiranje držav članic pri dostopu do opreme in prevoznih sredstev ob nesrečah, kot je navedeno v členu 23; in

(c)

na podlagi prejema prošnje za pomoč, izvedba vseh potrebnih dodatnih podpornih in dopolnilnih dejavnosti za čim učinkovitejše olajševanje usklajevanja odziva.

(a)

zagotavljanje in izmenjava informacij o opremi in prevoznih sredstvih, ki se jih države članice odločijo dati na voljo, da bi se olajšalo združevanje tovrstne opreme ali prevoznih sredstev;

(b)

pomoč državam članicam pri identifikaciji in olajševanju dostopa do prevoznih sredstev, ki so lahko na voljo iz drugih virov, vključno s komercialnim trgom;

(c)

pomoč državam članicam pri identifikaciji opreme, ki je lahko na voljo iz drugih virov, vključno s komercialnim trgom; in

(d)

financiranje prevoznih sredstev za zagotovitev hitrega odziva na nesreče. Takšne dejavnosti so upravičene do finančne pomoči samo, če so izpolnjena naslednja merila:

(a)

stroški se nanašajo na prevoz zmogljivosti iz prostovoljnega nabora predhodno odrejenih zmogljivosti držav članic v skladu s členom 11; ali

(b)

pomoč je potrebna za izpolnitev kritičnih potreb, ni pa na voljo ali ni na voljo v zadostnem obsegu v prostovoljnem naboru.

(i)

kratkoročnim najemom skladiščnih objektov, v katerih se pomoč držav članic začasno shrani, da bi olajšali njen usklajen prevoz;

(ii)

prepakiranjem pomoči držav članic, da se čim bolj izkoristijo prevozne zmogljivosti, ki so na voljo, ali izpolnijo posebne operativne zahteve; ali

(iii)

lokalnim prevozom skupne pomoči, da se omogoči usklajena dostava na končni destinaciji v državi članici, ki je zaprosila za pomoč.

(a)

države Evropskega združenja za prosto trgovino (države Efte), ki so članice Evropskega gospodarskega prostora (EGP), in sicer v skladu s pogoji iz Sporazuma EGP, ter druge evropske države, če to določajo sporazumi in postopki;

(b)

države pristopnice, države kandidatke in potencialne kandidatke v skladu s splošnimi načeli in pogoji v zvezi z udeležbo teh držav v programih Unije, določenih v zadevnih okvirnih sporazumih oziroma sklepih pridružitvenih svetov ali podobnih ureditvah.

(a)

sodelovanju ERCC s kontaktnimi točkami v državah članicah, kot je določeno v točki (b) člena 8, členu 15(3) in točki (a) člena 16(3); ter operativnih postopkih pri odzivanju na nesreče v Uniji, kot so določeni v členu 15, in na nesreče zunaj Unije, kot so določeni v členu 16, vključno z določanjem ustreznih mednarodnih organizacij;

(b)

sestavnih delih CECIS in postopku izmenjave informacij prek tega sistema, kot je določeno v točki (b) člena 8;

(c)

postopku razmeščanja strokovnih ekip na terenu, kot je določeno v členu 17;

(d)

določanju modulov, drugih odzivnih zmogljivosti in strokovnjakov, kot je določeno v členu 9(1);

(e)

operativnih zahtevah glede delovanja in interoperabilnosti modulov, kot je določeno v členu 9(2), vključno z njihovimi nalogami, zmogljivostmi, glavnimi sestavnimi deli, samozadostnostjo in napotitvijo;

(f)

ciljnih zmogljivostih, zahtevami glede kakovosti in interoperabilnosti ter postopkom certificiranja in registriranja, ki so potrebni za delovanje EERC, kot je določeno v členu 11, pa tudi o finančni ureditvi, kot je določeno v členu 21(2);

(g)

ugotavljanju in zapolnjevanja vrzeli v EERC, kot je določeno v členu 12;

(h)

organizaciji programa usposabljanja, okvira za vaje in programa za razširjanje pridobljenih izkušenj, kot je določeno v členu 13; in

(i)

organizaciji podpore pri prevozu pomoči, kot je določeno v členih 18 in 23.

(a)

vmesno evalvacijsko poročilo o doseženih rezultatih ter kvalitativnih in kvantitativnih vidikih izvajanja tega sklepa, in sicer najpozneje do 30. junija 2017;

(b)

sporočilo o nadaljevanju izvajanja tega sklepa najpozneje do 31. decembra 2018; in

(c)

poročilo o naknadni evalvaciji najpozneje do 31. decembra 2021.