EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 31997L0068

Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 97/68/ES z dne 16. decembra 1997 o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo

OJ L 59, 27.2.1998, p. 1–86 (ES, DA, DE, EL, EN, FR, IT, NL, PT, FI, SV)
Special edition in Czech: Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Estonian: Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Latvian: Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Lithuanian: Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Hungarian Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Maltese: Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Polish: Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Slovak: Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Slovene: Chapter 13 Volume 020 P. 17 - 102
Special edition in Bulgarian: Chapter 13 Volume 022 P. 186 - 270
Special edition in Romanian: Chapter 13 Volume 022 P. 186 - 270
Special edition in Croatian: Chapter 13 Volume 012 P. 60 - 144

Legal status of the document No longer in force, Date of end of validity: 31/12/2016; razveljavil 32016R1628

ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/1997/68/oj

31997L0068

Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 97/68/ES z dne 16. decembra 1997 o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo

Uradni list L 059 , 27/02/1998 str. 0001 - 0086
CS.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102
ET.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102
HU.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102
LT.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102
LV.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102
MT.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102
PL.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102
SK.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102
SL.ES poglavje 13 zvezek 020 str. 17 - 102


Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 97/68/ES

z dne 16. decembra 1997

o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, zlasti člena 100a,

ob upoštevanju predloga Komisije [1],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora [2],

v skladu s postopkom, določenim v členu 189b Pogodbe [3], glede na skupno besedilo, ki ga je odobril Spravni odbor 11. novembra 1997,

(1) ker program Skupnosti za politiko in ukrepanje v zvezi z okoljem in trajnostnim razvojem [4] kot temeljno prepoznava načelo, da naj se vsi ljudje učinkovito varujejo pred prepoznanimi tveganji za zdravje zaradi onesnaženosti zraka ter da to še zlasti zahteva nadzor nad emisijami dušikovega dioksida (NO2), trdnih delcev (PT) – črnega dima in drugih onesnaževal, kakor je ogljikov monoksid (CO); ker je zaradi preprečitve nastanka troposferskega ozona (O3) in z njim povezanih učinkov na zdravje in okolje treba zmanjšati emisije njegovih predhodnikov v obliki dušikovih oksidov (NOx) in ogljikovodikov (HC); ker bo zaradi okoljske škode, povzročene z zakisljevanjem, prav tako treba zmanjšati emisije, med drugim NOx in HC;

(2) ker je Skupnost aprila 1992 podpisala protokol ZN/ECE o zmanjšanju hlapnih organskih spojin (HOS) in decembra 1993 pristopila k protokolu o zmanjšanju NOx,, obema povezanima s Konvencijo o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja iz leta 1979, odobreno julija 1982;

(3) ker države članice ne morejo učinkovito doseči cilja zmanjšanja ravni emisij onesnaževal iz motorjev premičnih strojev ter vzpostavitve in delovanja notranjega trga za motorje in stroje posamično ter ga je zatorej lažje doseči s približevanjem zakonodaje držav članic o ukrepih proti onesnaževanju zraka iz motorjev za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo (premične stroje);

(4) ker nedavne preiskave, ki jih je izvedla Komisija, kažejo, da emisije iz motorjev premičnih strojev predstavljajo znaten delež skupnih emisij v zrak nekaterih škodljivih onesnaževal, ki jih povzroča človek; ker je kategoriji motorjev na kompresijski vžig, ki jo bo uredila ta direktiva, pripisati znaten delež onesnaževanja zraka z NOx in PT, zlasti če se primerja z onesnaževanjem, ki ga povzroča sektor cestnega prometa;

(5) ker emisije premičnih strojev, ki delujejo na tleh ter so opremljeni z motorji na kompresijski vžig, ter zlasti emisije NOx in PT predstavljajo osnovni vzrok za skrb na tem področju; ker naj se ti viri uredijo najprej s predpisi; ker pa bo pozneje primerno tudi razširiti področje uporabe te direktive, tako da se na podlagi ustreznih preskusnih ciklov vključi nadzor nad emisijami iz drugih motorjev premičnih strojev, vključno s prenosnimi generatorskimi agregati, ter zlasti iz bencinskih motorjev; ker se znatno zmanjšanje emisij CO in HC lahko doseže s predvideno razširitvijo področja uporabe te direktive na bencinske motorje;

(6) ker je treba za motorje v kmetijskih in gozdarskih traktorjih v najkrajšem času sprejeti predpise za nadzor nad emisijami, s katerimi se zagotovi raven varstva okolja, enakovredna ravni, vzpostavljeni na podlagi te direktive, s standardi in zahtevami popolnoma skladnimi s to direktivo;

(7) ker je bil v zvezi s postopki certificiranja izbran homologacijski pristop, ki je kot evropska metoda prestal časovno preizkušnjo za homologacije cestnih vozil in njihovih sestavnih delov; ker je bila kot nov element namesto za skupino motorjev (družino motorjev) uvedena homologacija za osnovni motor, izdelan z uporabo podobnih sestavnih delov na podlagi podobnih konstrukcijskih principov;

(8) ker bodo morali biti motorji, izdelani skladno z zahtevami te direktive, ustrezno označeni ter prijavljeni pri homologacijskih organih; ker v izogib prevelikim upravnim izdatkom ni bil predviden noben neposreden nadzor organov nad datumom izdelave motorja, potrebnim za poostrene zahteve; ker morajo zaradi te svobode proizvajalci organom olajšati pripravo naključnih preverjanj, ki jih opravi organ, ter v rednih presledkih predložiti ustrezne informacije o načrtovanju proizvodnje; ker popolna skladnost s prijavo, izdelano v skladu s tem postopkom, ni obvezna, vendar pa bi visoka raven skladnosti olajšala načrtovanje ocenjevanja homologacijskim organom in prispevala k večjemu zaupanju med proizvajalci in homologacijskimi organi;

(9) ker se homologacije, podeljene v skladu z Direktivo 88/77/EGS [5] in Pravilnikom ZN/ECE 49 serije 02, kakor so navedene v Prilogi IV, Dodatek II, k Direktivi 92/53/EGS [6], upoštevajo na prvi stopnji za enakovredne homologacijam po tej direktivi;

(10) ker je treba za motorje, skladne z zahtevami te direktive in vključene v njeno področje uporabe, dovoliti, da se dajo na trg v državah članicah; ker za te motorje ne smejo veljati nobene druge nacionalne zahteve glede emisij; ker bo država članica, ki podeljuje homologacije, izvajala potrebne nadzorne ukrepe;

(11) ker je pri določanju novih preskusnih postopkov in mejnih vrednosti treba upoštevati posebne vzorce uporabe teh tipov motorjev;

(12) ker je primerno uvesti te nove standarde v skladu s preskušenim načelom dvostopenjskega pristopa;

(13) ker se zdi pri motorjih z večjo izhodno močjo znatno zmanjšanje emisij lažje uresničljivo, saj je mogoče uporabiti obstoječo tehnologijo, razvito za motorje cestnih vozil; ker je bilo, upoštevajoč slednje, predvideno postopno izvajanje zahtev, začenši z najvišjim od treh razponov moči na stopnji I; ker se je to načelo ohranilo na stopnji II, razen novega, četrtega razpona moči, ki ni vključen v stopnjo I;

(14) ker je za sektor uporabe premičnih strojev, ki je sedaj urejen s predpisi in je poleg kmetijskih traktorjev najpomembnejši, če ga primerjamo z emisijami iz cestnega prometa, z izvajanjem te direktive mogoče pričakovati znatno zmanjšanje emisij; ker je zaradi na splošno zelo dobrega učinka dizelskih motorjev v zvezi z emisijami CO in HC malo prostora za izboljšavo glede na celotno količino emisij;

(15) ker so bili zaradi upoštevanja izjemnih tehničnih ali ekonomskih okoliščin vključeni postopki, ki bi proizvajalce lahko oprostili obveznosti, izhajajoče iz te direktive;

(16) ker se bo za zagotovitev "skladnosti proizvodnje" po podelitvi homologacije od proizvajalcev zahtevalo, da sprejmejo ustrezne ukrepe; ker so v primeru ugotovitve neskladnosti predvidne določbe, ki določajo postopke obveščanja, ukrepe za izboljšanje in postopek sodelovanja za omogočanje rešitve morebitnih sporov med državami članicami glede skladnosti certificiranih motorjev;

(17) ker ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da določijo zahteve, ki zagotavljajo varstvo delavcev pri uporabi premičnih strojev;

(18) ker naj bi se tehnične zahteve v nekaterih prilogah k tej direktivi dopolnile ter po potrebi prilagodile tehničnemu napredku v skladu s postopkom Odbora;

(19) ker naj bi se predvidele določbe, da se zagotovi preskušanje motorjev v skladu s pravili dobre laboratorijske prakse;

(20) ker je treba pospeševati svetovno trgovino v tem sektorju, tako da se emisijski standardi v Skupnosti čimbolj uskladijo s tistimi, ki se uporabljajo ali načrtujejo v tretjih državah;

(21) ker je zato treba predvideti možnost ponovne preučitve položaja na podlagi razpoložljivosti in ekonomske izvedljivosti novih tehnologij ter upoštevati doseženi napredek pri izvajanju druge stopnje;

(22) ker je bil 20. decembra 1994 [7] dosežen sporazum o modus vivendi med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o ukrepih za izvajanje aktov, sprejetih v skladu s postopkom, določenim v členu 189b Pogodbe,

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Cilji

Ta direktiva je namenjena približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z emisijskimi standardi in homologacijskimi postopki za motorje, vgrajene v premične stroje. Prispevala bo k neoviranemu delovanju notranjega trga, pri tem pa varovala zdravje ljudi in okolje.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi:

- premični stroji pomeni kateri koli premični stroj, prenosno industrijsko opremo ali vozilo z nadgradnjo ali brez nje, ki ni namenjeno za prevoz potnikov ali blaga po cesti, v katero je vgrajen motor z notranjim zgorevanjem, kakor je opredeljen v Prilogi I, oddelek 1,

- homologacija pomeni postopek, s katerim država članica potrdi, da tip motorja z notranjim zgorevanjem ali družina motorjev glede ravni emisij plinastih in trdnih onesnaževal iz motorja(-jev) izpolnjuje ustrezne tehnične zahteve te direktive,

- tip motorja pomeni kategorijo motorjev, ki se ne razlikujejo v takšnih bistvenih lastnostih motorja, kakor so opredeljene v Prilogi II, Dodatek I,

- družina motorjev pomeni proizvajalčevo razvrstitev motorjev v skupine, ki naj bi po svoji konstrukciji imeli podobne lastnosti glede emisij izpušnih plinov ter izpolnjujejo zahteve te direktive,

- osnovni motor pomeni motor, izbran iz družine motorjev tako, da izpolnjuje zahteve, določene v oddelkih 6 in 7 Priloge I,

- izhodnamoč motorja pomeni neto moč, kakor je opredeljena v oddelku 2.4 Priloge I,

- datum izdelave motorja pomeni datum, ko je motor prestal končni pregled, potem ko je zapustil proizvodno linijo. Na tej stopnji je motor pripravljen za dobavo ali skladiščenje,

- dajanje na trg pomeni dejanje, s katerim je proizvod, zajet v tej direktivi, proti plačilu ali brezplačno dan na voljo na trgu Skupnosti za distribucijo in/ali uporabo v Skupnosti,

- proizvajalec pomeni osebo ali organ, ki homologacijskemu organu odgovarja za vse vidike homologacijskega postopka in za zagotavljanje skladnosti proizvodnje. Ni nujno, da je oseba ali organ neposredno vključen v vse stopnje izdelave motorja,

- homologacijski organ pomeni pristojni organ ali organe države članice, odgovorne za vse vidike homologacije motorja ali družine motorjev, za izdajanje ali preklic certifikatov o homologaciji, stike s homologacijskimi organi drugih držav članic ter za preverjanje skladnosti proizvodnje pri proizvajalcu,

- tehnična služba pomeni organizacijo(-e) ali organ(-e), imenovan(-e) za preskusni laboratorij za izvajanje preskusov ali kontrol v imenu homologacijskega organa države članice. To nalogo lahko izvaja tudi homologacijski organ sam,

- opisni list pomeni dokument, določen v Prilogi II, ki predpisuje, katere podatke mora vložnik predložiti,

- opisna mapa pomeni celotno mapo ali datoteko s podatki, risbami, fotografijami itd., kakor je predpisano v opisnem listu, ki jih vložnik predloži tehnični službi ali homologacijskemu organu,

- opisna dokumentacija pomeni opisno mapo in vsa poročila o preskusih ali druge dokumente, ki sta jih tehnična služba ali homologacijski organ priložila v opisno mapo med opravljanjem svojih nalog,

- seznam opisne dokumentacije pomeni dokument, v katerem so navedeni sestavni deli opisne dokumentacije, ustrezno oštevilčeni ali drugače označeni, da se jasno prepoznajo vse strani.

Člen 3

Vloga za homologacijo

1. Vlogo za homologacijo motorja ali družine motorjev proizvajalec predloži homologacijskemu organu države članice. Vlogi se priloži opisna mapa, katere vsebina je navedena v opisnem listu v Prilogi II. Motor, skladen z lastnostmi tipa motorja, opisanimi v Prilogi II, Dodatek 1, se predloži tehnični službi, pristojni za izvajanje homologacijskih preskusov.

2. Če homologacijski organ pri vlogi za homologacijo družine motorjev ugotovi, da predložena vloga glede na izbrani osnovni motor ne predstavlja v celoti družine motorjev, opisane v Prilogi II, Dodatek 2, se za homologacijo v skladu z odstavkom 1 zagotovi drug in, po potrebi, še dodatni osnovni motor, ki ga določi homologacijski organ.

3. Vloga v zvezi z enim tipom motorja ali družino motorjev se lahko vloži samo v eni državi članici. Za vsak tip motorja ali družino motorjev se za homologacijo vloži ločena vloga.

Člen 4

Homologacijski postopek

1. Država članica, ki prejme vlogo, podeli homologacijo za vse tipe motorjev ali družine motorjev, ki ustrezajo posameznim podatkom v opisni mapi in izpolnjujejo zahteve te direktive.

2. Država članica izpolni vse ustrezne dele certifikata o homologaciji, vzorec katerega je v Prilogi VI, za vsak odobreni tip motorja ali družino motorjev ter zbere ali preveri vsebino seznama opisne dokumentacije. Certifikati o homologaciji se oštevilčijo na način, naveden v Prilogi VII. Izpolnjen certifikat o homologaciji s prilogami se vroči vložniku.

3. Kadar motor, ki naj bi se homologiral, deluje ali izkazuje posebno lastnost samo v povezavi z drugimi deli premičnih strojev ter je zato skladnost z eno ali več zahtevami mogoče preveriti samo, če motor, ki naj bi se homologiral, dejansko ali simulirano deluje v povezavi z drugimi deli stroja, je treba področje uporabe homologacije za motor ustrezno omejiti. Certifikat o homologaciji za tip motorja ali družino motorjev potem vključuje vse omejitve uporabe in navaja pogoje za njegovo vgradnjo.

4. Homologacijski organ vsake države članice:

(a) vsak mesec homologacijskim organom drugih držav članic pošlje seznam (s podatki iz Priloge VIII) homologacij motorjev ali družin motorjev, ki jih je podelil, zavrnil ali preklical v tem mesecu;

(b) po prejetju zahteve homologacijskega organa druge države članice takoj pošlje:

- kopijo certifikata o homologaciji za motor ali družino motorjev z opisno dokumentacijo ali brez nje za vsak tip motorja ali družino motorjev, ki ga je podelil, zavrnil ali preklical in/ali

- seznam motorjev, izdelanih v skladu s podeljenimi homologacijami, kakor je opisano v členu 6(3), s podrobnimi podatki iz Priloge IX in/ali

- kopijo izjave, opisane v členu 6(4).

5. Homologacijski organ vsake države članice enkrat na leto ali dodatno po prejetju ustrezne zahteve pošlje Komisiji kopijo preglednice iz Priloge X v zvezi z motorji, homologiranimi od zadnjega sporočila.

Člen 5

Spremembe homologacij

1. Država članica, ki je podelila homologacijo, mora sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da je obveščena o vsaki spremembi posameznih podatkov, ki se pojavljajo v opisni dokumentaciji.

2. Vloga za spremembo ali razširitev homologacije se predloži izključno homologacijskemu organu države članice, ki je podelil prvotno homologacijo.

3. Če so se posamezni podatki v opisni dokumentaciji spremenili, homologacijski organ zadevne države članice:

- izda, po potrebi, popravljeno(-e) stran(-i) opisne dokumentacije, pri čemer vsako popravljeno stran označi na način, ki jasno kaže naravo spremembe in datum ponovne izdaje. Kadar koli se izdajo popravljene strani, se spremeni tudi seznam opisne dokumentacije (priložene certifikatu o homologaciji), tako da so razvidni zadnji datumi popravljenih strani, in

- izda popravljen certifikat o homologaciji (označen s številko razširitve), če se je kakršen koli podatek na njem (razen prilog) spremenil ali če so se od datuma, ki je na certifikatu o homologaciji, spremenile zahteve te direktive. Na popravljenem certifikatu morata biti jasno razvidna razlog za popravek in datum ponovne izdaje.

Če homologacijski organ obravnavane države članice ugotovi, da so zaradi spremembe opisne dokumentacije potrebni novi preskusi ali preveritve, o tem obvesti proizvajalca ter zgoraj navedene dokumente izda šele po uspešni izvedbi novih preskusov ali preveritev.

Člen 6

Skladnost

1. Proizvajalec na vsako enoto, izdelano v skladu s homologiranim tipom motorja, namesti oznake, opredeljene v oddelku 3 Priloge I, vključno s homologacijsko številko.

2. Kadar v skladu s členom 4(3) certifikat o homologaciji vključuje omejitve glede uporabe, proizvajalec vsaki proizvedeni enoti priloži podrobne informacije o teh omejitvah in navede pogoje za njeno vgradnjo. Kadar se serija tipov motorjev dobavi enemu samemu proizvajalcu strojev, zadostuje, da slednji najpozneje na dan dobave prvega motorja prejme en sam tak opisni list, ki dodatno navaja ustrezne identifikacijske številke motorjev.

3. Na zahtevo homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo, proizvajalec v 45 dneh po koncu vsakega koledarskega leta in brez odloga po vsakem datumu uporabe, ko se zahteve te direktive spremenijo, ter takoj po vsakem dodatnem datumu, ki ga lahko določi organ, pošlje seznam, ki vsebuje identifikacijske številke za vsak tip motorja, proizveden v skladu z zahtevami te direktive v času od zadnjega poročanja ali odkar so se zahteve te direktive prvič uporabile. Kadar to ni razvidno iz sistema kodiranja motorjev, mora seznam opredeliti medsebojne povezave med identifikacijskimi številkami in ustreznimi tipi motorjev ali družinami motorjev ter homologacijskimi številkami. Poleg tega mora biti v seznamu posebej navedeno, če proizvajalec preneha proizvajati homologiran tip motorja ali družino motorjev. Kadar tega seznama ni treba redno pošiljati homologacijskemu organu, mora proizvajalec te evidence hraniti vsaj 20 let.

4. Proizvajalec v 45 dneh po koncu vsakega koledarskega leta in na vsak datum uporabe iz člena 9 pošlje homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, izjavo z navedbo tipov motorjev in družin motorjev skupaj z ustreznimi identifikacijskimi kodami motorjev za motorje, ki jih namerava proizvajati od tega datuma naprej.

Člen 7

Priznavanje enakovrednih homologacij

1. Na predlog Komisije lahko Evropski parlament in Svet v okviru večstranskih ali dvostranskih sporazumov med Skupnostjo in tretjimi državami priznata enakovrednost pogojev in določb za homologacijo motorjev, ki jih določa ta direktiva, ter postopkov, določenih v mednarodnih predpisih ali predpisih tretjih držav.

2. Homologacije v skladu z Direktivo 88/77/EGS, ki so skladne s stopnjo A ali B, predvidenima v členu 2 in oddelku 6.2.1 Priloge I k Direktivi 91/542/EGS [8], ter, kjer je to primerno, pripadajoče homologacijske oznake se sprejmejo za stopnjo I, predvideno v členu 9(2) te direktive. Ta veljavnost poteče z obvezno uvedbo stopnje II, predvidene v členu 9(3) te direktive.

Člen 8

Registracija in dajanje na trg

1. Države članice ne smejo zavrniti registracije, kjer ta pride v poštev, in dajanja na trg novih motorjev ne glede na to, ali so že ali še niso vgrajeni v stroje, ki izpolnjujejo zahteve te direktive.

2. Države članice dovolijo registracijo, kjer ta pride v poštev, ali dajanje na trg novih motorjev ne glede na to, ali so že ali še niso vgrajeni v stroje, ki izpolnjujejo zahteve te direktive.

3. Homologacijski organ države članice, ki podeli homologacijo, v zvezi s to homologacijo stori vse potrebno, da po potrebi v sodelovanju s homologacijskimi organi drugih držav članic registrira in nadzoruje identifikacijske številke motorjev, proizvedenih v skladu z zahtevami te direktive.

4. Dodaten nadzor nad identifikacijskimi številkami se lahko izvaja v povezavi z nadzorom skladnosti proizvodnje, kakor je opisan v členu 11.

5. V zvezi z nadzorom nad identifikacijskimi številkami proizvajalec ali njegovi zastopniki s sedežem v Skupnosti na zahtevo pristojnemu homologacijskemu organu brez odloga predložijo vse potrebne informacije v zvezi s kupci, skupaj z identifikacijskimi številkami motorjev, ki jih poročilo navaja kot proizvedene v skladu s členom 6(3). Kadar se motorji prodajo proizvajalcu strojev, nadaljnje informacije niso zahtevane.

6. Če na zahtevo homologacijskega organa proizvajalec ni zmožen izpolniti zahtev iz člena 6, zlasti v povezavi z odstavkom 5 tega člena, se homologacija, podeljena na podlagi te direktive za ustrezni tip ali družino motorjev, lahko prekliče. Informacijski postopek se potem izvaja, kakor je opisano v členu 12(4).

Člen 9

Časovni razpored

1. PODELITEV HOMOLOGACIJ

2. HOMOLOGACIJE STOPNJE I

(SKUPINE MOTORJEV A/B/C)

Države članice zavrnejo podelitev homologacije za tip motorja ali družino motorjev in izdajo dokumenta, kakor je opisan v Prilogi VI, ter zavrnejo podelitev kakršne koli druge homologacije za premične stroje, v katere je vgrajen motor:

po 30. juniju 1998 za motorje z izhodno močjo:

—A: | 130 kW ≤ P ≤ 560 kW, |

—B: | 75 kW ≤ P < 130 kW, |

—C: | 7 kW ≤ P < 75 kW, |

če motor ne izpolnjuje zahtev, navedenih v tej direktivi, in če emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz motorja ne ustrezajo mejnim vrednostim, kakor so določene v preglednici oddelka 4.2.1 Priloge I.

3. HOMOLOGACIJE STOPNJE II

(SKUPINE MOTORJEV: D, E, F, G)

Države članice zavrnejo podelitev homologacije za tip motorja ali družino motorjev in izdajo dokumenta, kakor je opisan v Prilogi VI, ter zavrnejo podelitev kakršne koli druge homologacije za premične stroje, v katere je vgrajen motor:

—D: | po 31. decembru 1999 za motorje z izhodno močjo: 18 kW ≤ P < 37 kW, |

—E: | po 31. decembru 2000 za motorje z izhodno močjo: 130 kW ≤ P ≤ 560 kW, |

—F: | po 31. decembru 2001 za motorje z izhodno močjo: 75 kW ≤ P < 130 kW, |

—G: | po 31. decembru 2002 za motorje z izhodno močjo: 37 kW ≤ P < 75 kW, |

če motor ne izpolnjuje zahtev, navedenih v tej direktivi, in če emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz motorja ne ustrezajo mejnim vrednostim, kakor so določene v preglednici oddelka 4.2.3 Priloge I.

4. REGISTRACIJA IN DAJANJE NA TRG: DATUM PROIZVODNJE MOTORJA

Stopnja I

- skupina A: 31. december 1998

- skupina B: 31. december 1998

- skupina C: 31. marec 1999

Stopnja II

- skupina D: 31. december 2000

- skupina E: 31. december 2001

- skupina F: 31. december 2002

- skupina G: 31. december 2003

Člen 10

Izjeme in nadomestni postopki

1. Zahteve iz člena 8(1) in (2) ter člena 9(4) se ne uporabljajo za:

- motorje, ki jih uporabljajo oborožene sile,

- motorje, izvzete v skladu z odstavkom 2.

2. Vsaka država članica lahko na zahtevo proizvajalca izvzame motorje iz zaključka serije, ki so še na zalogi, ali iz zaloge premičnih strojev glede na njihove motorje od roka za dajanje na trg, določenega v členu 9(4) v skladu z naslednjimi pogoji:

- proizvajalec mora homologacijskim organom države članice, ki je homologirala ustrezni(-e) tip(-e) motorja ali družino(-e) motorjev, predložiti vlogo pred potekom roka(-ov),

- proizvajalčeva vloga mora vsebovati seznam, kakor je določen v členu 6(3), tistih novih motorjev, ki niso v roku(-ih) dani na trg; če so motorji prvič zajeti s to direktivo, mora proizvajalec predložiti svojo vlogo homologacijskemu organu tiste države članice, v kateri so motorji skladiščeni,

- v zahtevi morajo biti navedeni tehnični in/ali ekonomski razlogi, na katerih temelji,

- motorji morajo ustrezati tipu ali družini, za katero homologacija ne velja več ali za katero prej ni bila potrebna, proizveden pa je bil v skladu z rokom(-i),

- motorji morajo biti v danih rokih fizično skladiščeni v Skupnosti,

- največje število novih motorjev enega ali več tipov, ki se dajejo na trg v vsaki državi članici z uporabo te izjeme, ne sme preseči 10 % novih motorjev vseh zadevnih tipov, danih na trg v tej državi članici v preteklem letu,

- če država članica odobri zahtevo, mora v enem mesecu poslati homologacijskim organom drugih držav članic podrobne podatke o izjemi, ki jo je odobrila proizvajalcu, in o razlogih zanjo,

- država članica, ki odobri izjemo v skladu s tem členom, je odgovorna za zagotavljanje, da proizvajalec zadosti vsem ustreznim obveznostim,

- homologacijski organ za vsak obravnavani motor izda certifikat o skladnosti s posebnim zaznamkom. Če je primerno, se lahko uporabi skupna listina, ki vsebuje vse obravnavane identifikacijske številke motorjev,

- države članice vsako leto Komisiji pošljejo seznam odobrenih izjem, v katerem navedejo razloge zanje.

Ta možnost se omeji na obdobje 12 mesecev od datuma, od katerega(-ih) je (so) za motorje prvič veljal(-i) rok(-i) za dajanje na trg.

Člen 11

Skladnost proizvodnje

1. Država članica, ki podeljuje homologacijo, mora storiti vse potrebno, da v zvezi z zahtevami, določenimi v oddelku 5 Priloge I, po potrebi v sodelovanju s homologacijskimi organi drugih držav članic, pred podelitvijo homologacije preveri, ali je bilo narejeno vse potrebno za zagotovitev učinkovitega nadzora skladnosti proizvodnje.

2. Država članica, ki je podelila homologacijo, mora storiti vse potrebno, da v zvezi s tehničnimi zahtevami, določenimi v oddelku 5 Priloge I, po potrebi v sodelovanju s homologacijskimi organi drugih držav članic, pred podelitvijo homologacije preveri, ali ukrepi iz odstavka 1 še vedno zadostujejo ter ali vsak motor iz proizvodnje, ki nosi homologacijsko številko na podlagi te direktive, še naprej ustreza opisu, navedenemu za homologirani tip ali družino motorjev v certifikatu o homologaciji in njegovih prilogah.

Člen 12

Neskladnost s homologiranim tipom ali družino motorjev

1. Če je ugotovljeno, da obstajajo odstopanja od podrobnih podatkov v certifikatu o homologaciji in/ali opisni dokumentaciji, in če takih odstopanj po členu 5(3) ni odobrila država članica, ki je podelila homologacijo, velja, da taki motorji niso skladni s homologiranim tipom ali družino motorjev.

2. Če država članica, ki je podelila homologacijo, ugotovi, da motorji, ki jim je priložen certifikat o skladnosti ali ki nosijo homologacijsko oznako, ne ustrezajo tipu ali družini motorjev, ki jih je homologirala, sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da motorji v proizvodnji znova ustrezajo homologiranemu tipu ali družini. Homologacijski organi te države članice obvestijo homologacijske organe drugih držav članic o sprejetih ukrepih, ki se, po potrebi, lahko razširijo na preklic homologacije.

3. Če država članica dokaže, da motorji, opremljeni s homologacijsko številko, ne ustrezajo homologiranemu tipu ali družini, lahko od države članice, ki je podelila homologacijo, zahteva preveritev, ali motorji v proizvodnji ustrezajo homologiranemu tipu ali družini. Ta ukrep se izvede v šestih mesecih po datumu zahteve.

4. Homologacijski organi držav članic se v enem mesecu medsebojno obvestijo o vsakem preklicu homologacije in o razlogih za tak ukrep.

5. Če država članica, ki je podelila homologacijo, oporeka neskladnosti, o kateri je bila obveščena, si zadevne države članice prizadevajo razrešiti spor. O tem obvestijo Komisijo, ki po potrebi pripravi ustrezna posvetovanja z namenom, da se spor reši.

Člen 13

Zahteve glede varstva delavcev

Določbe iz te direktive ne vplivajo na pravico držav članic, da ob upoštevanju Pogodbe določijo take zahteve, ki se jim zdijo potrebne za zagotovitev varstva delavcev pri uporabi strojev iz te direktive, če to ne vpliva na dajanje teh motorjev na trg.

Člen 14

Prilagoditev tehničnemu napredku

7Vse spremembe, potrebne za prilagoditev prilog k tej direktivi, razen zahtev, opredeljenih v oddelku 1, oddelkih 2.1 do 2.8 in oddelku 4 Priloge I, da se upošteva tehnični napredek, sprejme Komisija s pomočjo Odbora, ustanovljenega v skladu s členom 13 Direktive 92/53/EGS, ter v skladu s postopkom, določenim v členu 15 te direktive.

Člen 15

Postopek Odbora

1. Predstavnik Komisije predloži Odboru osnutek ukrepov, ki jih je treba sprejeti. Odbor da svoje mnenje o osnutku v roku, ki ga lahko določi predsedujoči glede na nujnost zadeve. V primerih odločitev, ki jih mora na predlog Komisije sprejeti Svet, da mnenje večina, določena v členu 148(2) Pogodbe. Glasovi predstavnikov držav članic v odboru se ponderirajo na način, določen v navedenem členu. Predsedujoči ne glasuje.

2. (a) Komisija sprejme ukrepe, ki se neposredno uporabljajo.

(b) Če pa predvideni ukrepi niso v skladu z mnenjem Odbora, jih Komisija takoj predloži Svetu. V tem primeru:

- Komisija odloži uporabo ukrepov, o katerih se je odločila, za obdobje, ki ni daljše od treh mesecev od predložitve.

- Svet lahko s kvalificirano večino v roku iz prve alinee sprejme drugačno odločitev.

Člen 16

Homologacijski organi in tehnične službe

Države članice Komisijo in druge države članice obvestijo o nazivih in naslovih homologacijskih organov in tehničnih služb, odgovornih za izvajanje te direktive. Priglašene službe morajo izpolnjevati zahteve, določene v členu 14 Direktive 92/53/EGS.

Člen 17

Prenos v nacionalno zakonodajo

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 30. junija 1998. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 18

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 19

Nadaljnje znižanje mejnih vrednosti emisij

Evropski parlament in Svet do konca leta 2000 odločita o predlogu, ki ga bo Komisija predložila pred koncem leta 1999 o nadaljnjem znižanju mejnih vrednosti emisij, pri čemer bo upoštevala, katere tehnike so v svetu na voljo za nadzor nad emisijami, ki onesnažujejo zrak, iz motorjev na kompresijski vžig ter nad stanjem kakovosti zraka.

Člen 20

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 16. decembra 1997

Za Evropski parlament

Predsednik

J. M. Gil-Robles

Za Svet

Predsednik

J. Lahure

[1] UL C 328, 7.12.1995, str. 1.

[2] UL C 153, 28.3.1996, str. 2.

[3] Mnenje Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 1995 (UL C 308, 20.11.1995, str. 29), Skupno stališče Sveta z dne 20. januarja 1997 (UL C 123, 21.4.1997, str. 1) in Sklep Evropskega parlamenta z dne 13. maja 1997 (UL C 167, 2.7.1997, str. 22). Sklep Sveta z dne 4. decembra 1997 in Sklep Evropskega parlamenta z dne 16. decembra 1997.

[4] Resolucija Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali na zasedanju Sveta, z dne 1. februarja 1993 (UL C 138, 17.5.1993, str. 1).

[5] Direktiva Sveta 88/77/EGS z dne 3. decembra 1987 o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti emisijam plinastih onesnaževal iz dizelskih motorjev, ki se uporabljajo v vozilih (UL L 36, 9.2.1988, str. 33). Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 96/1/ES (UL L 40, 17.2.1996, str. 1).

[6] Direktiva Sveta 92/53/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah Direktive 70/156/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s homologacijo motornih in priklopnih vozil (UL L 225, 10.8.1992, str. 1).

[7] UL C 102, 4.4.1996, str. 1.

[8] UL L 295, 25.10.1991, str. 1.

--------------------------------------------------

PRILOGA I

PODROČJE UPORABE, OPREDELITEV POJMOV, SIMBOLI IN OKRAJŠAVE, OZNAKE MOTORJEV, TEHNIČNE ZAHTEVE IN PRESKUSI, ZAHTEVE ZA PRESOJANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE, PARAMETRI ZA DOLOČANJE DRUŽINE MOTORJEV, IZBIRA OSNOVNEGA MOTORJA

1. PODROČJE UPORABE

Ta direktiva se uporablja za motorje za vgradnjo v premične stroje.

Ta direktiva se ne uporablja za motorje za pogon:

- vozil, opredeljenih v Direktivi 70/156/EGS [1] in Direktivi 92/61/EGS [2]

- kmetijskih traktorjev, opredeljenih v Direktivi 74/150/EGS [3].

Da so motorji zajeti s to direktivo, morajo biti poleg navedenega še vgrajeni v stroje ali naprave, ki izpolnjujejo naslednje posebne zahteve:

A. so namenjeni in primerni, da se premikajo ali se jih premika po tleh, po cesti ali izven ceste, in imajo motor na kompresijski vžig, katerega neto moč v skladu z oddelkom 2.4 je višja od 18 kW, a ne presega 560 Kw [4], ter delujejo z različnimi vrtilnimi frekvencami, ne pa z eno stalno vrtilno frekvenco.

Stroji, katerih motorji so vključeni v to opredelitev, vključujejo, a niso omejeni na:

- industrijsko vrtalno opremo, kompresorje itd.,

- gradbene stroje, vključno s kolesnimi nakladalniki, buldožerji, goseničnimi vlačilci, goseničnimi nakladalniki, tovornjaki-nakladalniki, terenskimi tovornjaki, hidravličnimi bagri itd.,

- kmetijske stroje in kultivatorje,

- gozdarske stroje,

- kmetijska vozila na lasten pogon (razen traktorjev, kakor so opredeljeni zgoraj),

- stroje za premikanje materiala,

- viličarje,

- stroje za vzdrževanje cest (motorne grederje-ravnalnike, cestne valjarje, finišerje za asfalt),

- snežne pluge,

- stroje za zemeljsko podporo na letališčih,

- dvižne ploščadi,

- premične žerjave.

Ta direktiva se ne uporablja za:

B. ladje,

C. železniške lokomotive,

D. zrakoplove,

E. generatorski agregat.

2. OPREDELITEV POJMOV, SIMBOLI, OKRAJŠAVE

V tej direktivi:

2.1 motor na kompresijski vžig pomeni motor, ki deluje na načelu kompresijskega vžiga (npr. dizelski motor);

2.2 plinasta onesnaževala pomeni ogljikov monoksid, ogljikovodike (predpostavljajoč razmerje C1: H1.85) in dušikove okside, slednji so izraženi v ekvivalentu dušikovega dioksida (NO2);

2.3 trdna onesnaževala pomeni vsako snov, zbrano na točno določenem filtrskem mediju po razredčenju izpušnega plina iz motorja na kompresijski vžig s čistim filtriranim zrakom, tako da temperatura ne preseže 325 K (52 °C);

2.4 neto moč pomeni moč v "kW EGS", dobljeno na preskusni napravi na koncu ročične gredi ali drugega ustreznega dela, izmerjeno v skladu z metodo EGS za merjenje moči motorjev z notranjim zgorevanjem za cestna vozila, kakor je določena v Direktivi 80/1269/EGS [5], pri čemer pa se ne upošteva moč hladilnega ventilatorja motorja [6] in so upoštevani preskusni pogoji in referenčno gorivo, določeno v tej direktivi;

2.5 nazivna vrtilna frekvenca pomeni najvišjo vrtilno frekvenco ob polni obremenitvi, ki jo dovoljuje regulator vrtilne frekvence, kakor jo opredeli proizvajalec;

2.6 delna obremenitev pomeni odstotni del največjega razpoložljivega navora pri določeni vrtilni frekvenci motorja;

2.7 vrtilna frekvenca pri največjem navoru pomeni vrtilno frekvenco motorja, pri kateri daje motor največji navor, kakor jo opredeli proizvajalec;

2.8 vmesna vrtilna frekvenca pomeni vrtilno frekvenco motorja, ki izpolnjuje eno od naslednjih zahtev:

- za motorje, zasnovane tako, da delujejo v določenem območju vrtilnih frekvenc na krivulji navora pri polni obremenitvi, je vmesna vrtilna frekvenca navedena vrtilna frekvenca pri največjem navoru, če je ta med 60 % in 75 % nazivne vrtilne frekvence,

- če je navedena vrtilna frekvenca pri največjem navoru manjša od 60 % nazivne vrtilne frekvence, je vmesna vrtilna frekvenca 60 % nazivne vrtilne frekvence,

- če je navedena vrtilna frekvenca pri največjem navoru višja od 75 % nazivne vrtilne frekvence, je vmesna vrtilna frekvenca 75 % nazivne vrtilne frekvence.

2.9 Simboli in kratice

2.9.1 Simboli za preskusne parametre

Simbol | Enota | Izraz |

AP | m2 | površina preseka izokinetične sonde za vzorčenje |

AT | m2 | površina preseka izpušne cevi |

aver | | utežene povprečne vrednosti za: |

m3/h | —prostorninski pretok |

kg/h | —masni pretok |

C1 | — | ogljikovodik, ekvivalenten ogljiku 1 |

conc | ppm Vol % | koncentracija (s pripono označujoče komponente) |

concc | ppm Vol % | koncentracija, korigirana glede na ozadje |

concd | ppm Vol % | koncentracija zraka za redčenje |

DF | — | faktor redčenja |

fa | — | laboratorijski atmosferski faktor |

FFH | — | za gorivo značilen faktor razmerja koncentracije vodika in ogljika za izračun vlažne koncentracije iz suhe koncentracije |

GAIRW | kg/h | masni pretok vsesanega zraka na vlažni osnovi |

GAIRD | kg/h | masni pretok vsesanega zraka na suhi osnovi |

GDILW | kg/h | masni pretok zraka za redčenje na vlažni osnovi |

GEDFW | kg/h | ekvivalentni masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi |

GEXHW | kg/h | masni pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi |

GFUEL | kg/h | masni pretok goriva |

GTOTW | kg/h | masni pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi |

HREF | g/kg | referenčna vrednost absolutne vlage (10,71 g/kg) za izračun korekcijskega faktorja vlažnosti za NOx in delce |

Ha | g/kg | absolutna vlaga vsesanega zraka |

Hd | g/kg | absolutna vlaga zraka za redčenje |

I | — | spodnji indeks, ki označuje posamezno fazo |

KH | — | korekcijski faktor vlažnosti za NOx |

Kp | — | korekcijski faktor vlažnosti za delce |

KW,a | — | korekcijski faktor vsesanega zraka iz suhega v vlažnega |

KW,d | — | korekcijski faktor zraka za redčenje iz suhega v vlažnega |

KW,e | — | korekcijski faktor razredčenih izpušnih plinov iz suhih v vlažne |

KW,r | — | korekcijski faktor nerazredčenih izpušnih plinov iz suhih v vlažne |

L | % | odstotek navora glede na največji navor pri preskusni vrtilni frekvenci |

Mass | g/h | spodnji indeks, ki označuje masni pretok |

MDIL | kg | masa vzorca zraka za redčenje, pretečenega skozi filtre za vzorčenje delcev |

MSAM | kg | masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, pretečenih skozi filtre za vzorčenje delcev |

Md | mg | masa zbranega vzorca delcev zraka za redčenje |

Mf | mg | zbrana masa vzorca delcev |

pa | kPa | tlak nasičene pare polnilnega zraka motorja (ISO 3046: psy = PSY preskusno okolje) |

pB | kPa | skupni atmosferski tlak (ISO 3046: Px = PX skupni tlak okolja lokacije Py = PY skupni tlak preskusnega okolja) |

pd | kPa | tlak nasičene pare zraka za redčenje |

ps | kPa | suh atmosferski tlak |

P | kW | moč na zavori, nekorigirana |

PAE | kW | deklarirana skupna moč, ki jo absorbira dodatna oprema, nameščena za preskus, ki je ne zahteva odstavek 2.4 te priloge |

PM | kW | največja izmerjena moč pri preskusni vrtilni frekvenci v preskusnih pogojih (glej Prilogo VI, Dodatek 1) |

Pm | kW | moč, izmerjena pri različnih preskusnih fazah |

q | — | razmerje redčenja |

r | — | razmerje preseka izokinetične sonde in izpušne cevi |

Ra | % | relativna vlaga vsesanega zraka |

Rd | % | relativna vlaga zraka za redčenje |

Rf | — | faktor odzivnosti plamensko ionizacijskega detektorja |

S | kW | nastavitev dinamometra |

Ta | K | absolutna temperatura vsesanega zraka |

TD | K | absolutna temperatura rosišča |

Tref | K | referenčna temperatura (zraka za zgorevanje: 298 K) |

VAIRD | m3/h | prostorninski pretok vsesanega zraka na vlažni osnovi |

VAIRW | m3/h | prostorninski pretok vsesanega zraka na vlažni osnovi |

VDIL | m3 | prostornina vzorca zraka za redčenje, pretečenega skozi filtre delcev |

VDILW | m3/h | prostorninski pretok zraka za redčenje na vlažni osnovi |

VEDFW | m3/h | ekvivalent prostorninskega pretoka razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi |

VEXHD | m3/h | prostorninski pretok razredčenih izpušnih plinov na suhi osnovi |

VEXHW | m3/h | prostorninski pretok izpušnih plinov na vlažni osnovi |

VSAM | m3 | prostornina vzorca, pretečenega skozi filtre za vzorčenje delcev |

VTOTW | m3/h | prostorninski pretok razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi |

WF | — | vplivni (utežitveni) faktor |

WFE | — | efektivni vplivni (utežitveni) faktor |

2.9.2 Simboli kemičnih sestavin

CO | ogljikov monoksid |

CO2 | ogljikov dioksid |

HC | ogljikovodik |

NOx | dušikovi oksidi |

NO | dušikov oksid |

NO2 | dušikov dioksid |

O2 | kisik |

C2H6 | etan |

PT | delci |

DOP | dioktilftalat |

CH4 | metan |

C3H8 | propan |

H2O | voda |

PTFE | politetrafluoroetilen |

2.9.3 Okrajšave

FID | plamensko ionizacijski detektor |

HFID | ogrevani plamensko ionizacijski detektor |

NDIR | analizator CO in CO2 po nedisperzni infrardeči spektroskopski metodi |

CLD | kemiluminescenčni detektor |

HCLD | ogrevani kemiluminescenčni detektor |

CFV | venturijeva cev s kritičnim pretokom |

PDP | črpalka s prisilnim pretokom (za natančno vzorčenje) |

3. OZNAKE MOTORJA

3.1 Motor, homologiran kot samostojna tehnična enota, mora imeti naslednje oznake:

3.1.1 blagovna znamka ali blagovno ime proizvajalca motorja;

3.1.2 tip motorja, družina motorja (če je to primerno) in enkratna identifikacijska številka motorja;

3.1.3 številka ES-homologacije, kakor je opisana v Prilogi VII.

3.2 Te oznake morajo trajati vso življenjsko dobo motorja in morajo biti jasno čitljive ter neizbrisne. Če se uporabljajo etikete ali tablice, morajo biti pritrjene tako, da bo tudi pritrditev vzdržala vso življenjsko dobo motorja in da etiket/tablic ne bo mogoče odstraniti, ne da bi se uničile ali izbrisale.

3.3 Take oznake je treba namestiti na tak del motorja, ki je potreben za normalno delovanje motorja in ga ponavadi ni treba zamenjati med življenjsko dobo motorja.

3.3.1 Te oznake morajo biti na takem mestu, da so povprečnemu opazovalcu dobro vidne, potem ko je motor opremljen z vso dodatno opremo, potrebno za njegovo delovanje.

3.3.2 Vsak motor mora imeti dodatno prestavljivo tablico iz trajnega materiala, na kateri morajo biti vsi podatki, našteti v oddelku 3.1, ki se po potrebi namesti z namenom, da so vse oznake iz oddelka 3.1 dobro vidne povprečnemu opazovalcu in lahko dostopne, potem ko je motor nameščen v stroj.

3.4 Kodiranje motorjev v povezavi z identifikacijskimi številkami mora omogočati nedvoumno določitev zaporedja proizvodnje.

3.5 Motorji morajo nositi vse oznake, preden zapustijo proizvodno linijo.

3.6 Natančna lokacija oznak motorja se navede v oddelku 1 Priloge VI.

4. TEHNIČNE ZAHTEVE IN PRESKUSI

4.1 Splošno

Sestavni deli, ki bi lahko vplivali na emisije plinastih in trdnih onesnaževal, morajo biti zasnovani, konstruirani in sestavljeni tako, da je motor ob normalni uporabi kljub tresljajem, ki lahko vplivajo nanj, v skladu z določbami te direktive.

Tehnični ukrepi proizvajalca morajo zagotavljati, da so navedene emisije na podlagi te direktive v normalnih pogojih uporabe in vso življenjsko dobo motorja učinkovito omejene. Šteje se, da so te določbe upoštevane, če so motorji usklajeni z vsemi določbami iz oddelkov 4.2.1, 4.2.3 in 5.3.2.1.

Če se uporablja katalizator za izpušne pline in/ali filter delcev, mora proizvajalec s preskusi trajnosti, ki jih lahko v skladu z dobro inženirsko prakso izvaja sam, ter z ustrezno evidenco dokazati, da se lahko pričakuje, da bodo te naprave za naknadno obdelavo pravilno delovale vso življenjsko dobo motorja. Evidenca mora ustrezati zahtevam iz oddelka 5.2 in zlasti oddelka 5.2.3. Kupcu je treba zagotoviti ustrezno jamstvo. Po določenem času delovanja motorja je sistematična zamenjava naprave dovoljena. Vsako prilagajanje, popravilo, razstavljanje, čiščenje ali zamenjava sestavnih delov ali sistemov motorja, ki se opravlja redno z namenom preprečiti nepravilno delovanje motorja v zvezi z napravami za naknadno obdelavo, se izvaja samo, če je tehnološko nujno zagotoviti pravilno delovanje sistema nadzora nad emisijami. Temu ustrezno je treba časovno razporejene zahteve po vzdrževanju vključiti v navodila za uporabnika in morajo biti vključene v prej navedene določbe o jamstvu ter odobrene pred podelitvijo homologacije. Ustrezni del navodil v zvezi z vzdrževanjem/zamenjavo naprave (naprav) za naknadno obdelavo izpušnih plinov in pogoji za jamstvo je treba priložiti opisnemu listu iz Priloge II k tej direktivi.

4.2 Zahteve glede emisij onesnaževal

Plinaste in trdne sestavine emisij preskušanega motorja se izmerijo z metodami, opisanimi v Prilogi V.

Lahko se uporabijo drugi sistemi ali analizatorji, če so njihovi rezultati enakovredni naslednjim referenčnim sistemom:

- za plinaste emisije, izmerjene v nerazredčenih izpušnih plinih, sistem na sliki 2 v Prilogi V,

- za plinaste emisije, izmerjene v razredčenih izpušnih plinih s sistemom redčenja s celotnim tokom, sistem, prikazan na sliki 3 v Prilogi V,

- za emisije delcev sistem redčenja s celotnim tokom, pri čemer se uporabi poseben filter za vsako fazo postopka ali pa metoda enega filtra, prikazana na sliki 13 v Prilogi V.

Ugotavljanje enakovrednosti sistema temelji na študiji soodvisnosti med preskusnima cikloma sedmih (ali več) preskusov obravnavanega sistema in enega ali več navedenih referenčnih sistemov.

Merilo enakovrednosti je opredeljeno kot ± 5-odstotno ujemanje med povprečnimi emisijskimi vrednostmi uteženih ciklov. Uporabljeni cikel je naveden v oddelku 3.6.1 Priloge III.

Pri uvajanju novega sistema v direktivo temelji ugotavljanje enakovrednosti na izračunu ponovljivosti in obnovljivosti, kakor je opredeljen v ISO 5725.

4.2.1 Izmerjene emisije ogljikovega monoksida, ogljikovodikov, dušikovih oksidov in trdnih delcev na stopnji I ne smejo presegati količin, navedenih v spodnji preglednici:

Neto moč (P) (kW) | Ogljikov monoksid (CO) (g/kWh) | Ogljikovodiki (HC) (g/kWh) | Dušikovi oksidi (NOx) (g/kWh) | Delci (PT) (g/kWh) |

130 ≤ P ≤ 560 | 5,0 | 1,3 | 9,2 | 0,54 |

75 ≤ P < 130 | 5,0 | 1,3 | 9,2 | 0,70 |

37 ≤ P < 75 | 6,5 | 1,3 | 9,2 | 0,85 |

4.2.2 Mejne vrednosti emisij, določene v oddelku 4.2.1, so mejne vrednosti na izstopu iz motorja in morajo biti dosežene pred kakršno koli napravo za naknadno obdelavo izpušnih plinov.

4.2.3 Izmerjene emisije ogljikovega monoksida, ogljikovodikov, dušikovih oksidov in delcev na stopnji II ne smejo presegati količin, navedenih v spodnji preglednici:

Neto moč (P) (kW) | Ogljikov monoksid (CO) (g/kWh) | Ogljikovodiki (HC) (g/kWh) | Dušikovi oksidi (NOx) (g/kWh) | Delci (PT) (g/kWh) |

130 ≤ P ≤ 560 | 3,5 | 1,0 | 6,0 | 0,2 |

75 ≤ P < 130 | 5,0 | 1,0 | 6,0 | 0,3 |

37 ≤ P < 75 | 5,0 | 1,3 | 7,0 | 0,4 |

18 ≤ P < 37 | 5,5 | 1,5 | 8,0 | 0,8 |

4.2.4 Kadar določena posamezna družina motorjev v skladu z oddelkom 6 in v povezavi z Prilogo II, Dodatek 2, vključuje več kot en razpon moči, morajo emisijske vrednosti osnovnega motorja (za homologacijo) in vseh tipov motorjev v okviru iste družine (skladnost proizvodnje) izpolnjevati strožje zahteve višjega razpona moči. Vložnik svobodno odloča, ali bo omejil opredelitev družin motorjev na en sam razpon moči in ustrezno temu zaprosil za homologacijo.

4.3 Vgradnja v premične stroje

Pri vgradnji motorja v premične stroje je treba upoštevati omejitve, določene v področju uporabe, navedenem ob homologaciji. Dodatno je treba vedno upoštevati naslednje lastnosti glede na homologacijo motorja:

4.3.1 podtlak v sesalni cevi ne sme presegati tistega, ki je za homologirani motor določen v Prilogi II, Dodatek 1 ali 3;

4.3.2 protitlak v izpušnem sistemu ne sme presegati tistega, ki je za homologirani motor določen v Prilogi II, Dodatek 1 ali 3.

5. ZAHTEVE GLEDE PRESOJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE

5.1 Homologacijski organ mora pri preverjanju, ali obstajajo zadovoljivi ukrepi in postopki za zagotavljanje učinkovitega nadzora nad skladnostjo proizvodnje pred podelitvijo homologacije, upoštevati kot zadovoljiv tudi certifikat (katerega področje vključuje zadevne motorje), podeljen proizvajalcu na podlagi usklajenega standarda EN 29002 ali enakovrednega akreditacijskega standarda. Proizvajalec mora predložiti podrobne podatke o certifikatu in poskrbeti za obveščanje homologacijskega organa o vsaki spremembi njegove veljavnosti ali področja uporabe. Da se preveri, ali se stalno izpolnjujejo zahteve iz oddelka 4.2, je treba izvajati ustrezen nadzor nad proizvodnjo.

5.2 Imetnik homologacije mora zlasti:

5.2.1 zagotoviti postopke za učinkovit nadzor nad kakovostjo izdelka,

5.2.2 imeti dostop do preskuševalne opreme, potrebne za preverjanje skladnosti z vsakim homologiranim tipom,

5.2.3 zagotoviti, da se rezultati preskusa zabeležijo in da so priloženi dokumenti dostopni toliko časa, kot se določi v dogovoru s homologacijskim organom,

5.2.4 analizirati rezultate vseh vrst preskusov, da se preveri in zagotovi stabilnost značilnosti motorja, pri čemer se upoštevajo dopustna odstopanja v industrijskem proizvodnem postopku,

5.2.5 zagotoviti, da vsako vzorčenje motorjev ali sestavnih delov, ki pokaže neskladnost z zadevno vrsto preskusa, vodi v drugo vzorčenje in drug preskus. Izvesti je treba vse potrebne ukrepe za ponovno vzpostavitev skladnosti te proizvodnje.

5.3 Pristojni organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode za nadzor skladnosti, ki se uporabljajo v vsaki proizvodni enoti.

5.3.1 Pri vsaki kontroli se zapisi o rezultatih preskušanja in evidenca nadzora proizvodnje predložijo kontrolorju.

5.3.2 Kadar se raven kakovosti zdi nezadostna ali kadar se zdi potrebno preveriti veljavnost podatkov, predloženih ob uporabi oddelka 4.2, se uporabi naslednji postopek:

5.3.2.1 iz serije se izbere motor in se preskusi s preskusom, opisanim v Prilogi III. Izmerjene emisije ogljikovega monoksida, ogljikovodikov, dušikovih oksidov in delcev ne smejo presegati količin, navedenih v preglednici v oddelku 4.2.1 ob upoštevanju zahtev iz oddelka 4.2.2, ali količin, navedenih v preglednici v oddelku 4.2.3;

5.3.2.2 če motor, izbran iz serije, ne izpolnjuje zahtev iz oddelka 5.3.2.1, lahko proizvajalec zaprosi, da se meritve izvedejo na vzorcu motorjev z enako specifikacijo, izbranih iz serije, in je med njimi tudi prvotno izbran motor. Proizvajalec določi velikost vzorca n v dogovoru s tehnično službo. Preskusijo se drugi motorji iz vzorca, razen prvotno izbranega motorja. Aritmetična sredina (

x

) rezultatov, dobljenih na vzorcu, se nato določi za vsako onesnaževalo. Serijska proizvodnja se opredeli kot skladna, če je izpolnjen naslednji pogoj:

x

+ k · S

≤ L

[7]

kjer je:

L mejna vrednost, določena v oddelku 4.2.1/4.2.3 za vsako obravnavano onesnaževalo,

k statistični faktor, ki je odvisen od n in opredeljen v naslednji preglednici:

n | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 |

k | 0,973 | 0,613 | 0,489 | 0,421 | 0,376 | 0,342 | 0,317 | 0,296 | 0,279 |

n | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 |

k | 0,265 | 0,253 | 0,242 | 0,233 | 0,224 | 0,216 | 0,210 | 0,203 | 0,198 |

k =

0,8602n

5.3.3 Homologacijski organ ali tehnična služba, odgovorna za preverjanje skladnosti proizvodnje, izvaja preskuse na motorjih, ki so bili v skladu s proizvajalčevimi podatki delno ali popolnoma utečeni.

5.3.4 Običajna pogostnost kontrol, ki jih odobri pristojni organ, je enkrat na leto. Če zahteve iz oddelka 5.3.2 niso izpolnjene, pristojni organ zagotovi vse potrebno za ponovno vzpostavitev skladnosti proizvodnje v najkrajšem možnem času.

6. PARAMETRI, KI OPREDELJUJEJO DRUŽINO MOTORJEV

Družina motorjev se lahko opredeli z osnovnimi konstrukcijskimi parametri, ki morajo biti skupni motorjem v družini. V nekaterih primerih lahko ti parametri medsebojno vplivajo drug na drugega. Da bi zagotovili, da se v določeno družino motorjev vključijo samo motorji s podobnimi značilnostmi emisij izpušnih plinov, je treba upoštevati tudi te vplive.

Da se šteje, da motorji pripadajo isti družini motorjev, jim morajo biti skupni spodaj našteti osnovni parametri:

6.1 Način delovanja:

- dvotaktni

- štiritaktni

6.2 Hladilno sredstvo:

- zrak

- voda

- olje

6.3 Gibna prostornina posameznega valja:

- motorji morajo biti v razponu 15 %

- število valjev za motorje z napravami za naknadno obdelavo izpušnih plinov

6.4 Način polnjenja z zrakom:

- sesalni motor

- tlačno polnjeni motor

6.5 Tip/oblika zgorevalne komore:

- predkomora

- vrtinčna komora

- neposredno vbrizgavanje

6.6 Ventili in kanali – konfiguracija, velikost in število:

- glava valja

- stena valja

- okrov ročične gredi

6.7 Sistem za vbrizgavanje goriva

- vbrizgavanje prek skupnega voda

- vrstna tlačilka

- razdelilna tlačilka

- enojni element

- sistem tlačilka-šoba

6.8 Druge lastnosti:

- vračanje izpušnih plinov v valj

- vbrizgavanje voda/emulzija

- vpihavanje zraka

- sistem za hlajenje polnilnega zraka

6.9 Naknadna obdelava izpušnih plinov:

- oksidacijski katalizator

- redukcijski katalizator

- toplotni reaktor

- filter delcev

7. IZBIRA OSNOVNEGA MOTORJA

7.1 Pri izbiri osnovnega motorja iz družine se kot primarno merilo uporabi največja dobava goriva na gib pri navedeni vrtilni frekvenci pri največjem deklariranem navoru. Če to primarno merilo izpolnjujeta dva ali več motorjev, se osnovni motor izbere z uporabo sekundarnega merila, to je največja dobava goriva na gib pri nazivni vrtilni frekvenci. V nekaterih okoliščinah lahko homologacijski organ sklene, da je mogoče najslabšo raven emisije najbolje določiti s preskušanjem drugega motorja. Tako lahko homologacijski organ izbere dodaten motor za preskus na podlagi lastnosti, ki kažejo na to, da bi ta motor lahko imel najvišjo raven emisije med motorji v tej družini.

7.2 Če imajo motorji znotraj družine še druge spremenljive lastnosti, ki bi morda lahko vplivale na emisije izpušnih plinov, je treba pri izbiri osnovnega motorja te lastnosti prepoznati in upoštevati.

[1] UL L 42, 23.2.1970, str. 1. Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 93/81/EGS (UL L 264, 23.10.1993, str. 49).

[2] UL L 225, 10.8.1992, str. 72.

[3] UL L 84, 28.3.1974, str. 10. Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 88/297/EGS (UL L 126, 20.5.1988, str. 52).

[4] Homologacija, podeljena v skladu s popravkom 1/2 iz serije sprememb 02 Pravilnika 49 Evropske gospodarske komisije, se šteje za enakovredno homologaciji, podeljeni v skladu z Direktivo 88/77/EGS (glej oddelek II Priloge IV k Direktivi 92/53/EGS).

[5] UL L 375, 31.12.1980, str. 46. Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 89/491/EGS (UL L 238, 15.8.1989, str. 43).

[6] To pomeni, da v nasprotju z zahtevami iz oddelka 5.1.1.1 Priloge I k Direktivi 80/1269/EGS hladilni ventilator motorja med preskusom preverjanja neto moči motorja ne sme biti nameščen; če v nasprotju s tem proizvajalec izvede preskus z ventilatorjem, nameščenim na motor, je treba moč, ki jo absorbira ventilator, prišteti k tako izmerjeni moči.

[7] St2 = ∑ x − x-2n − 1, kjer je x kateri koli posamični rezultat, dobljen na vzorcu n.

--------------------------------------------------

PRILOGA II

OPISNI LIST št.…

v zvezi s homologacijo in ukrepi proti emisijam plinastih in trdnih onesnaževal iz motorjev z notranjim zgorevanjem, vgrajenih v premične stroje

(Direktiva 97/68/ES, nazadnje spremenjena z Direktivo…/…/ES)

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------

PRILOGA III

PRESKUSNI POSTOPEK

1. UVOD

1.1 Ta priloga opisuje način določanja emisij plinastih in trdnih onesnaževal iz motorjev, ki se preskušajo.

1.2 Preskus se izvaja na motorju, ki je pritrjen na preskusno napravo in priključen na dinamometer.

2. PRESKUSNI POGOJI

2.1 Splošne zahteve

Vse prostornine in prostornine pretokov veljajo pri 273 K (0 °C) in 101,3 kPa.

2.2 Pogoji za preskus motorja

2.2.1 Izmerita se absolutna temperatura Ta zraka pri vstopu v motor, izražena v kelvinih, in suh atmosferski tlak ps, izražen v kPa, ter določi parameter fa, v skladu z naslednjima enačbama:

Sesalni motorji in mehansko tlačno polnjeni motorji:

f

=

p

sT2980,7

Tlačno polnjeni motorji s turbopuhalom na izpušne pline s hlajenjem polnilnega zraka ali brez njega:

f

=

p

×

T2981,5

2.2.2 Veljavnost preskusa

Preskus se prizna za veljavnega, če je:

0,98 ≤ f

≤ 1,02

2.2.3 Motorji s hlajenjem polnilnega zraka

Temperaturo hladilnega sredstva in polnilnega zraka je treba zabeležiti.

2.3 Sesalni sistem motorja

Preskusni motor se opremi s sesalnim sistemom, katerega zračni upor predstavlja zgornjo mejo, ki jo opredeli proizvajalec za čisti zračni filter pri tistih pogojih delovanja motorja, pri katerih je, po navedbi proizvajalca, pretok zraka največji.

Uporabi se lahko sistem preskuševališča, če predstavlja dejanske pogoje delovanja motorja.

2.4 Izpušni sistem motorja

Preskusni motor se opremi z izpušnim sistemom s protitlakom na zgornji meji, ki jo opredeli proizvajalec, pri pogojih delovanja motorja, ki omogočajo največjo deklarirano moč.

2.5 Hladilni sistem

Hladilni sistem z zadostno zmogljivostjo, da ohranja motor pri normalni delovni temperaturi, ki jo določi proizvajalec.

2.6 Mazalno olje

Specifikacije za mazalno olje, ki se uporabi pri preskušanju, se zapišejo in predložijo skupaj z rezultati preskusa.

2.7 Preskusno gorivo

Za preskus se uporabi referenčno gorivo, določeno v Prilogi IV.

Cetansko število in delež žvepla v referenčnem gorivu, uporabljenem za preskus, se zabeležita v oddelkih 1.1.1 in 1.1.2 Priloge VI, Dodatek 1.

Temperatura goriva ob vhodu v črpalko za gorivo mora biti 306–316 K (33–43 °C).

2.8 Določanje nastavitev dinamometra

Nastavitve vhodnega zračnega upora in protitlaka izpušne cevi se prilagodijo proizvajalčevim zgornjim mejam v skladu z oddelkoma 2.3 in 2.4.

Največje vrednosti navora pri določenih preskusnih vrtilnih frekvencah se določijo s poskušanjem, da se tako izračunajo navori za določene preskusne faze. Za motorje, ki niso konstruirani za delovanje v določenem razponu vrtilnih frekvenc pri krivulji navora ob polni obremenitvi, opredeli največji navor pri preskusnih vrtilnih frekvencah proizvajalec.

Nastavitev motorja za vsako preskusno fazo se izračuna z enačbo:

S =

P

+ P

L

100

− P

AE

Če je razmerje,

P

P

≥ 0,03

lahko vrednost PAE preveri tehnični organ, ki podeljuje homologacijo.

3. POTEK PRESKUSA

3.1 Priprava filtrov za vzorčenje

Najmanj eno uro pred preskusom se vsak filter (par filtrov) položi v zaprto, vendar nezatesnjeno petrijevko in postavi v tehtalno komoro, da se stabilizira. Po končanem času stabilizacije se vsak filter (par) stehta in zabeleži se tara teža. Filter (par) se nato shrani v zaprto petrijevko ali v zatesnjeno posodo za filtre, dokler se ne potrebuje za preskušanje. Če se filter (par) ne uporabi v osmih urah po odstranitvi iz tehtalne komore, ga je treba pred uporabo znova stehtati.

3.2 Namestitev merilne opreme

Instrumenti in sonde za vzorčenje se namestijo v skladu z zahtevami. Če se za redčenje izpušnih plinov uporablja sistem redčenja s celotnim tokom, se na sistem priključi izstopni del izpušne cevi.

3.3 Zagon sistema redčenja in motorja

Sistem redčenja in motor se zaženeta in ogrevata, dokler se vse temperature in tlaki ne stabilizirajo pri polni obremenitvi in nazivni vrtilni frekvenci (oddelek 3.6.2).

3.4 Nastavitev razmerja redčenja

Sistem za vzorčenje delcev se zažene in teče pri metodi z enojnim filtrom na obvodu (po želji pri metodi z več filtri). S pošiljanjem zraka za redčenje skozi filtre za delce se lahko določi raven delcev v zraku za redčenje v ozadju. Če se uporablja filtriran zrak za redčenje, se pred preskusom, med njim ali po njem lahko opravi ena meritev. Če se zrak za redčenje ne filtrira, so potrebne meritve na vsaj treh točkah, po zagonu, pred ustavitvijo ter na točki blizu sredine cikla, izračunajo pa se povprečne vrednosti.

Zrak za redčenje se nastavi tako, da temperatura razredčenih izpušnih plinov, izmerjena tik pred primarnim filtrom, v nobeni fazi preskušanja ni višja od 325 K (52 °C). Skupno razmerje redčenja ne sme biti manjše od štiri.

Pri metodi z enojnim filtrom je treba masni pretok vzorca skozi filter ohranjati v stalnem razmerju z masnim pretokom razredčenega izpušnega plina za sisteme s celotnim tokom za vse faze preskušanja. Razmerje mase mora biti v okviru ± 5 %, razen za prvih 10 sekund vsake faze za sisteme brez možnosti obvoda. Za sisteme redčenja z delnim tokom z metodo z enojnim filtrom brez možnosti obvoda mora biti masni pretok skozi filter stalno v okviru ± 5 % med vsako fazo preskušanja, razen za prvih 10 sekund vsake faze.

Pri sistemih, ki za nadzor razmerja redčenja uporabljajo merjenje koncentracije CO2 ali NOx, je treba delež CO2 ali NOx v zraku za redčenje izmeriti na začetku in na koncu vsakega preskusa. Razlike v izmerjenih koncentracijah CO2 ali NOx ozadja v zraku za redčenje pred preskusom in po njem smejo biti največ 100 ppm oziroma 5 ppm.

Pri uporabi analitičnega sistema redčenja izpušnega plina se ustrezne koncentracije ozadja določijo z vzorčenjem zraka za redčenje v vrečo za vzorčenje med celotnim preskusom.

Stalna koncentracija ozadja (ne v vreči) se lahko izmeri na vsaj treh točkah, na začetku, pri koncu in na točki blizu sredine cikla, izračunajo pa se povprečne vrednosti. Na proizvajalčevo zahtevo se meritve ozadja lahko opustijo.

3.5 Preverjanje analizatorjev

Analizatorji emisij se nastavijo na ničlo in se kalibrirajo.

3.6 Preskusni cikel

3.6.1 Zahteve A za stroje v skladu z oddelkom 1 Priloge I:

3.6.1.1 Preskušanje motorja na dinamometru se izvaja po naslednjem 8-faznem ciklu [1]:

Faza št. | Vrtilna frekvenca motorja | Obremenitev (%) | Utežni faktor |

1 | nazivna | 100 | 0,15 |

2 | nazivna | 75 | 0,15 |

3 | nazivna | 50 | 0,15 |

4 | nazivna | 10 | 0,1 |

5 | vmesna | 100 | 0,1 |

6 | vmesna | 75 | 0,1 |

7 | vmesna | 50 | 0,1 |

8 | prosti tek | — | 0,15 |

3.6.2 Kondicioniranje motorja

Ogrevanje motorja in sistema poteka pri največji vrtilni frekvenci in navoru, da se tako stabilizirajo parametri motorja v skladu s priporočili proizvajalca.

Opomba:

Obdobje kondicioniranja naj prepreči vpliv usedlin v izpušnem sistemu iz prejšnjega preskusa. Potreben je tudi čas stabilizacije med fazami preskušanja, ki je vključen, da se čimbolj zmanjša vpliv ene faze na drugo.

3.6.3 Zaporedje preskusov

Začne se zaporedje preskusov. Preskus se izvaja po zaporedju številk posameznih faz preskušanja, kakor so opredeljene zgoraj za preskusni cikel.

V vsaki fazi preskusnega cikla po začetnem prehodnem obdobju mora biti opredeljena vrtilna frekvenca ves čas v okviru ± 1 % nazivne vrtilne frekvence ali ± 3 min-1, katera je večja, razen pri nizkem prostem teku, kjer mora biti znotraj toleranc, ki jih določi proizvajalec. Opredeljeni navor se vzdržuje tako, da je povprečje v času meritve znotraj ± 2 % največjega navora pri preskusni vrtilni frekvenci.

Za vsako merilno točko je potrebnih najmanj 10 minut. Če so za preskušanje motorja potrebna daljša obdobja vzorčenja, da se pridobi zadostna masa delcev na merilnem filtru, se čas preskusne faze po potrebi podaljša.

Trajanje faz preskušanja se zabeleži in vključi v poročilo.

Vrednosti koncentracij emisij izpušnih plinov se izmerijo in zabeležijo v zadnjih treh minutah vsake faze preskušanja.

Vzorčenje delcev in meritve emisij plinov naj se ne začnejo pred stabilizacijo motorja, kakor jo določi proizvajalec, končati pa se morajo sočasno.

Temperatura goriva se izmeri ob vhodu v tlačilko ali na mestu, ki ga določi proizvajalec, mesto meritve pa se zabeleži.

3.6.4 Odziv analizatorja

Izstopni podatki iz analizatorjev se zapisujejo na tračnem zapisovalniku ali pa merijo z enakovrednim sistemom za zbiranje podatkov, pri čemer izpušni plini prehajajo skozi analizatorje vsaj zadnje tri minute vsake faze preskušanja. Če se za meritve razredčenih CO in CO2 (glej Dodatek 1, oddelek 1.4.4) uporabi vreča za vzorčenje, se vzorec zajame v vrečo v zadnjih treh minutah vsake faze, potem pa se analizira in izsledki se zabeležijo.

3.6.5 Vzorčenje delcev

Vzorčenje delcev se lahko opravi z metodo z enojnim filtrom ali metodo z več filtri (Dodatek 1, oddelek 1.5). Ker se rezultati metod lahko rahlo razlikujejo, je ob rezultatih treba navesti tudi uporabljeno metodo.

Pri metodi z enojnim filtrom se utežni faktorji, določeni za vsako fazo v postopku preskusnega cikla, upoštevajo med vzorčenjem, tako da se ustrezno prilagodi pretok vzorca in/ali čas vzorčenja.

Vzorčenje se izvede kolikor mogoče pozno med posamezno fazo preskušanja. Čas vzorčenja mora biti za vsako fazo vsaj 20 sekund za metodo z enojnim filtrom in vsaj 60 sekund za metodo z več filtri. Pri sistemih brez možnosti obvoda mora biti čas vzorčenja za vsako fazo preskušanja vsaj 60 sekund za metodo z enojnim filtrom in za metodo z več filtri.

3.6.6 Pogoji za motor

Vrtilna frekvenca in obremenitev motorja, temperatura vsesanega zraka, pretok goriva in pretok zraka ali izpušnih plinov se izmerijo za vsako fazo preskušanja po stabilizaciji motorja.

Če meritev pretoka izpušnih plinov ali meritev porabe zraka za zgorevanje in goriva ni mogoča, se lahko izračuna z uporabo metode ravnotežja ogljika in kisika (glej Dodatek 1, oddelek 1.2.3).

Zapišejo se vsi dodatni podatki, potrebni za izračun (glej Dodatek 3, oddelka 1.1 in 1.2).

3.7 Ponovno preverjanje analizatorjev

Po preskusu emisij se za ponovno kontrolo uporabita ničelni plin in enak kalibrirni plin. Šteje se, da je preskus sprejemljiv, če je razlika med obema rezultatoma meritev manj kot 2 %.

[1] Identičnem s ciklom C1 osnutka standarda ISO 8178-4.

--------------------------------------------------

PRILOGA IV

TEHNIČNE ZNAČILNOSTI REFERENČNEGA GORIVA, PREDPISANEGA ZA HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE IN PREVERJANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE

REFERENČNO GORIVO ZA PREMIČNE STROJE1

Opomba:

Poudarjene so ključne lastnosti za učinek motorja/emisije izpušnih plinov.

Opomba 1:

Če je treba izračunati toplotno učinkovitost motorja ali vozila, se lahko kalorična vrednost goriva izračuna iz:

specifična energija

MJ/kg =

×

+ 9,42 · s − 2,499 · x

kjer je

d = gostota pri 288 K (15 °C)

x = masni delež vode (%/100)

y = masni delež pepela (%/100)

s = masni delež žvepla (%/100).

Opomba 2:

Vrednosti, navedene v specifikaciji, so "prave vrednosti". Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ASTM D 3244 "Določanje osnove za spore glede kakovosti naftnih proizvodov", pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad ničlo; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = obnovljivost).

Ne glede na ta ukrep, potreben iz statističnih razlogov, naj ima proizvajalec goriva za cilj ničelno vrednost, če je največja navedena vrednost 2R, in povprečno vrednost, če sta navedeni največja in najmanjša mejna vrednost. Če je treba razjasniti vprašanje, ali gorivo izpolnjuje zahteve specifikacije, naj se uporabijo določbe standarda ASTM 3244.

Opomba 3:

Navedene številke kažejo izparele količine (odstotek pridobljenih in odstotek izgubljenih).

Opomba 4:

Območje cetanskih števil ni v skladu z zahtevo, da je najmanjše območje 4R. V primeru spora med dobaviteljem goriva in uporabnikom pa se pri reševanju spora lahko uporabijo določbe standarda ASTM 3244, če se namesto ene same določitve raje izvede zadostno število ponovnih meritev, da se doseže predpisana natančnost.

Opomba 5:

Tudi če se stabilnost oksidacije nadzoruje, je verjetno, da bo rok trajanja izdelka omejen. O pogojih skladiščenja in trajanja je treba zaprositi za nasvet proizvajalca.

Opomba 6:

To gorivo naj bo sestavljeno samo iz celih in razcepljenih destilatov ogljikovodikov; razžvepljevanje je dovoljeno. Vsebovati ne sme nobenih kovinskih dodatkov ali dodatkov za izboljšanje cetanskega števila.

Opomba 7:

Dovoljene so manjše vrednosti, v tem primeru se navede cetansko število uporabljenega referenčnega goriva.

Opomba 8:

Dovoljene so večje vrednosti, v tem primeru se navede delež žvepla v uporabljenem referenčnem gorivu.

Opomba 9:

Stalno preverjeno glede na tržne trende. Za prvo homologacijo motorja brez izpušnih plinov je na zahtevo vložnika dovoljen najmanjši delež žvepla 0,050 % mase; v tem primeru je treba izmerjeno raven delcev korigirati navzgor do povprečne vrednosti, ki je nazivno določena za vsebnost žvepla v gorivu (0,150 % mase) po naslednji enačbi:

PT

= PT +

SFC × 0,0917 × NSLF − FSF

kjer je:

PTadj = prirejena vrednost PT (g/kWh)

PT = izmerjena specifična uteženaemisijska vrednost za emisijo delcev (g/kWh)

SFC = specifična uteženaporaba goriva (g/kWh), izračunana s spodnjo enačbo

NSLF = povprečje nazivne specifikacije za masno frakcijo deleža žvepla (npr. 0,15 %/100)

FSF = masna frakcija deleža žvepla v gorivu (%/100)

Enačba za izračun specifične uteženaporabe goriva:

SFC =

G

× WF

P

× WF

i

kjer je:

Pi = Pm,i + PAE,i

Za ocenjevanje skladnosti proizvodnje v skladu z oddelkom 5.3.2 Priloge I je treba izpolnjevati zahteve z uporabo referenčnega goriva, katerega delež žvepla je usklajen z najmanjšo/največjo ravnjo 0,1/0,2 % mase.

Opomba 10:

Dovoljene so večje vrednosti do 855 kg/m3; v tem primeru je treba navesti gostoto referenčnega goriva. Za ocenjevanje skladnosti proizvodnje v skladu z oddelkom 5.3.2 Priloge I je treba izpolnjevati zahteve z uporabo referenčnega goriva, ki je usklajeno z najmanjšo/največjo ravnjo 835/845 kg/m3.

Opomba 11:

Vse lastnosti goriva in mejne vrednosti je treba preverjati glede na tržna gibanja.

Opomba 12:

Nadomesti ga EN/ISO 6245 z dnem izvajanja.

| Mejne vrednosti in enote2 | Preskusna metoda |

Cetansko število4 | najmanjše 457 največje 50 | ISO 5165 |

Gostota pri 15 °C | najmanjša 835 kg/m3 največja 845 kg/m3 10 | ISO 3675, ASTM, 4052 |

Destilacija3 – 95 % točka | največja 370 °C | ISO 3405 |

Viskoznost pri 40 °C | najmanjša 2,5 mm2/s največja 3,5 mm2/s | ISO 3104 |

Vsebnost žvepla | najmanjša 0,1 % mase9 največja 0,2 % mase8 | ISO 8745, EN 24260 |

Plamenišče | najmanj 55 °C | ISO 2719 |

CFPP | najmanj – največ + 5 °C | EN 116 |

Korozija bakra | največ 1 | ISO 2160 |

Ostanki ogljika po Conradsonu (10 % DR) | največ 0,3 % mase | ISO 10370 |

Vsebnost pepela | največ 0,01 % mase | ASTM D 48212 |

Vsebnost vode | največ 0,05 % mase | ASTM D 95, D 1744 |

Nevtralizacijsko število (močna kislina) | najmanj 0,20 mg KOH/g | |

Stabilnost oksidacije5 | največ 2,5 mg/100 ml | ASTM D 2274 |

Dodatki6 | | |

--------------------------------------------------

PRILOGA V

1. ANALITSKI SISTEM IN SISTEM ZA VZORČENJE

SISTEMI VZORČENJA ZA PLINE IN DELCE

Slika št. | Opis |

2 | Sistem za analizo nerazredčenih izpušnih plinov |

3 | Sistem za analizo razredčenih izpušnih plinov |

4 | Delni tok, izokinetični tok, sesalno puhalo, delno vzorčenje |

5 | Delni tok, izokinetični tok, tlačno puhalo, delno vzorčenje |

6 | Delni tok, nadzor nad CO2 ali NOx, delno vzorčenje |

7 | Delni tok, CO2 in ravnotežje ogljika, celotno vzorčenje |

8 | Delni tok, enojna venturijeva cev in merjenje koncentracije, delno vzorčenje |

9 | Delni tok, dvojna venturijeva cev ali dve zaslonki in merjenje koncentracije, delno vzorčenje |

10 | Delni tok, cepitev na več cevi in merjenje koncentracije, delno vzorčenje |

11 | Delni tok, krmiljenje pretoka, celotno vzorčenje |

12 | Delni tok, krmiljenje pretoka, delno vzorčenje |

13 | Celotni tok, črpalka s prisilnim pretokom ali venturijeva cev s kritičnim pretokom, delno vzorčenje |

14 | Sistem za vzorčenje delcev |

15 | Sistem redčenja za sistem s celotnim tokom |

1.1 Določanje plinastih emisij

Oddelek 1.1.1 in sliki 2 in 3 podrobno opisujejo priporočene sisteme za vzorčenje in analitske sisteme. Ker je mogoče z različnimi konfiguracijami doseči enakovredne rezultate, dosledna skladnost s slikama ni potrebna. Za pridobivanje dodatnih informacij in usklajevanje funkcij sestavnih sistemov se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventili, elektromagneti, črpalke in stikala. Sestavni deli, ki niso potrebni za vzdrževanje točnosti nekaterih sistemov, pa se lahko izločijo, če njihova izločitev temelji na dobri inženirski presoji.

1.1.1 Sestavine izpušnih plinov CO, CO2, HC, NOx

Analizni sistem za določanje plinastih emisij v nerazredčenih ali razredčenih izpušnih plinih je opisan na podlagi uporabe:

- analizatorja HFID za merjenje ogljikovodikov;

- analizatorjev NDIR za merjenje ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida;

- HCLD ali enakovrednega analizatorja za merjenje dušikovih oksidov.

Za nerazredčene izpušne pline (glej sliko 2) se lahko za vse sestavine odvzame vzorec z eno ali dvema sondama za vzorčenje, ki sta nameščeni blizu skupaj in notranje razcepljeni na različne analizatorje. Paziti je treba, da na nobeni točki analiznega sistema ne pride do kondenzacije sestavin izpušnih plinov (vključno z vodo in žveplovo kislino).

Za razredčene izpušne pline (glej sliko 3) se vzorec ogljikovodikov vzame z drugo sondo kakor vzorec drugih sestavin. Paziti je treba, da na nobeni točki analiznega sistema ne pride do kondenzacije sestavin izpušnih plinov (vključno z vodo in žveplovo kislino).

+++++ TIFF +++++

Slika 2Shema toka v sistemu za analizo izpušnih plinov CO, NOx in HC

+++++ TIFF +++++

Slika 3Shema toka v sistemu za analizo razredčenih izpušnih plinov CO, CO2, NOx in HC

Opisi – sliki 2 in 3

Splošne ugotovitve:

Vsi sestavni deli sistema za vzorčenje, s katerimi pride vzorčeni plin v stik, se morajo ohranjati na temperaturi, določeni za posamezne sisteme.

- SP1, sonda za vzorčenje nerazredčenih izpušnih plinov (samo slika 2)

Priporoča se statična sonda iz nerjavnega jekla z več luknjami, ki je na koncu zaprta. Notranji premer ne sme biti večji od notranjega premera cevi za prenos vzorcev. Stene sonde ne smejo biti debelejše od 1 mm. V sondi morajo biti najmanj 3 luknje v 3 različnih radialnih ravninah, ki so take velikosti, da vzorčijo približno enak pretok. Dolžina sonde, ki sega prečno v izpušno cev, mora biti enaka najmanj 80 % premera izpušne cevi.

- SP2, sonda za vzorčenje razredčenih izpušnih plinov HC (samo slika 3)

Sonda mora:

- tvoriti prvih 254 mm do 762 mm cevi za vzorčenje ogljikovodikov (HSL3),

- imeti notranji premer najmanj 5 mm,

- biti nameščena v tunelu za redčenje DT (oddelek 1.2.1.2) na točki, kjer se zrak za redčenje in izpušni plini dobro premešajo (tj. približno 10 premerov tunela v smeri toka od točke, kjer izpušni plini vstopajo v tunel za redčenje),

- biti dovolj (radialno) oddaljena od ostalih sond in od stene tunela, da nanjo ne morejo vplivati nikakršni valovi ali vrtinci,

- biti ogrevana, tako da se temperatura plinskega toka na izstopu iz sonde poveča na 463 K (190 °C) ± 10 K.

- SP3, sonda za vzorčenje razredčenih izpušnih plinov CO, CO2, NOx (samo slika 3)

Sonda:

- je v isti ravnini kot SP2,

- je dovolj (radialno) oddaljena od ostalih sond in od stene tunela, da nanjo ne morejo vplivati nikakršni valovi ali vrtinci,

- je po vsej dolžini izolirana in ogrevana najmanj na temperaturo 328 K (55 °C), da ne pride do kondenzacije vode.

- HSL1, ogrevana cev za prenos vzorcev

Cev za prenos vzorcev vodi vzorčene pline iz enojne sonde v razdelilno(-e) točko(-e) in analizator HC.

Cev za prenos vzorcev mora:

- imeti notranji premer najmanj 5 mm in največ 13,5 mm,

- biti iz nerjavnega jekla ali iz PTFE,

- ohranjati temperaturo sten 463 K (190 °C) ± 10 K, izmerjeno na vsakem ločeno krmiljenem ogrevanem odseku, če je temperatura izpušnih plinov na sondi za vzorčenje enaka ali manjša od 463 K (190 °C),

- ohranjati temperaturo sten večjo od 453 K (180 °C), če je temperatura izpušnih plinov na vzorčevalni sondi nad 463 K (190 °C),

- ohranjati temperaturo plinov 463 K (190 °C) ± 10 K tik pred ogrevanim filtrom (F2) in HFID.

- HSL2, ogrevana cev za prenos vzorcev NOx

Cev za prenos vzorcev mora:

- ohranjati temperaturo sten od 328 K do 473 K (od 55 °C do 200 °C) do pretvornika, če se uporabi hladilna kopel, ter do analizatorja, če se hladilna kopel ne uporablja,

- biti iz nerjavnega jekla ali PTFE.

Ker je cev za prenos vzorcev treba ogrevati samo zato, da se prepreči kondenzacija vode ali žveplove kisline, je temperatura cevi za prenos vzorcev odvisna od deleža žvepla v gorivu.

- SL, cev za prenos vzorcev CO (CO2)

Cev je iz PTFE ali iz nerjavnega jekla. Lahko je ogrevana ali neogrevana.

- BK, vreča za vzorce ozadja (po želji; samo slika 3)

Za merjenje koncentracij ozadja.

- BG, vreča za vzorce (po želji; samo slika 3 CO in CO2)

Za merjenje koncentracij vzorcev.

- F1, ogrevani predfilter (po želji)

Temperatura je enaka kot pri HSL1.

- F2, ogrevani filter

Ta filter mora iz vzorca plinov pred analizatorjem izločiti vse trdne delce. Temperatura je enaka kot pri HSL1. Filter se po potrebi zamenja.

- P, ogrevana črpalka za vzorčenje

Črpalka se ogreje na temperaturo HSL1.

- HC

Ogrevani detektor s plamensko ionizacijo (HFID) za merjenje ogljikovodikov. Temperatura se ohranja med 453 K in 473 K (180 °C do 200 °C).

- CO, CO2

Analizatorji NDIR za določanje ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida.

- NO2

Analizator (H)CLD za določanje dušikovih oksidov. Če se uporabi HCLD, ga je treba ohranjati pri temperaturah od 328 K do 473 K (od 55 °C do 200 °C).

- C, pretvornik

Pred analizo v CLD ali HCLD se za katalitično redukcijo NO2 v NO uporabi pretvornik.

- B, hladilna kopel

Za hlajenje in kondenziranje vode iz vzorca izpušnih plinov. Temperatura kopeli se z ledom ali s hlajenjem ohranja med 273 K in 277 K (0 °C do 4 °C). Ni obvezna, če pri analizatorju ni motenj zaradi vodne pare, kakor je določeno v Prilogi III, Dodatek 3, oddelka 1.9.1 in 1.9.2.

Za odstranjevanje vode iz vzorca niso dovoljena kemična sušilna sredstva.

- T1, T2, T3, temperaturno tipalo

Za spremljanje temperature plinskega toka.

- T4, temperaturno tipalo

Za spremljanje temperature pretvornika NO2-NO.

- T5, temperaturno tipalo

Za spremljanje temperature hladilne kopeli.

- G1, G2, G3, manometer

Za merjenje tlaka v ceveh za prenos vzorcev.

- R1, R2, regulator tlaka

Za nadzor zračnega tlaka oziroma tlaka goriva v HFID.

- R3, R4, R5, regulator tlaka

Za nadzor tlaka v ceveh za prenos vzorcev ter pretoka do analizatorjev.

- FL1, FL2, FL3, merilnik pretoka

Za spremljanje pretoka vzorca skozi obvodno cev.

- FL4 do FL7, merilnik pretoka (po želji)

Za spremljanje stopnje pretoka skozi analizatorje.

- V1 do V6, preklopni ventil

Ustrezni ventili za preklapljanje pretoka vzorca, kalibrirnega plina ali ničelnega plina v analizatorje.

- V7, V8, elektromagnetni ventil

Za obvod pretvornika NO2-NO.

- V9, igelni ventil

Za uravnoteženje toka skozi pretvornik NO2-NO in obvod.

- V10, V11, igelni ventil

Za reguliranje tokov v analizatorje.

- V12, V13, izpustna pipa

Za odvajanje kondenzata iz kopeli B.

- V14, preklopni ventil

Za preklapljanje pretoka v vreče za vzorce ali v vreče za merjenje koncentracij ozadja.

1.2 Določanje delcev

Oddelki 1.2.1 in 1.2.3 ter slike 4 do 15 podrobno opisujejo priporočene sisteme za redčenje in vzorčenje. Ker je mogoče z različnimi konfiguracijami doseči enakovredne rezultate, ni potrebna dosledna skladnost s temi slikami. Za pridobivanje dodatnih informacij in usklajevanje funkcij sestavnih sistemov se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventili, elektromagneti, črpalke in stikala. Po drugi strani pa se lahko sestavni deli, ki niso potrebni za vzdrževanje točnosti nekaterih sistemov, izločijo, če njihova izločitev temelji na dobri inženirski presoji.

1.2.1 Sistem redčenja

1.2.1.1 Sistem redčenja z delnim tokom (slike 4 do 12)

Opisan je sistem redčenja, ki temelji na redčenju dela izpušnega toka. Razdelitev izpušnega toka in proces redčenja, ki sledi, je mogoče izvesti z različnimi tipi sistemov redčenja. Za zbiranje delcev, ki sledi temu, se skozi sistem za vzorčenje delcev vodijo celotni razredčeni izpušni plini ali pa samo del razredčenih izpušnih plinov (oddelek 1.2.2, slika 14). Prvo metodo imenujemo celotno vzorčenje, drugo pa delno vzorčenje.

Izračun razmerja redčenja je odvisen od tipa uporabljenega sistema.

Priporočajo se naslednji tipi:

- Izokinetični sistemi (sliki 4 in 5)

Pri teh sistemih se tok v cev za prenos vzorca v hitrosti in/ali tlaku plinov ujema s tokom celotnega izpuha, za kar je potreben nemoten in enakomeren tok izpušnih plinov pri sondi za vzorčenje. To se ponavadi doseže z uporabo rezonatorja in ravnega dela cevi pred točko vzorčenja. Nato se na podlagi lahko izmerljivih vrednosti, kot je na primer premer cevi, izračuna delilno razmerje. Upoštevati je treba, da se izokineza uporablja samo za ujemanje pogojev pretoka in ne za ujemanje velikosti razdelitve. Slednje ponavadi ni potrebno, saj so delci dovolj majhni, da lahko sledijo tokovnicam izpušnih plinov,

- Sistemi s krmiljenim pretokom z merjenjem koncentracije (slike 6 do 10)

Pri teh sistemih se vzorec odvzame iz toka celotnega izpuha tako, da se naravnata pretok zraka za redčenje in skupni pretok razredčenih izpušnih plinov. Razmerje redčenja se določi iz koncentracije sledilnih plinov kot na primer CO2 ali NOx, ki se naravno pojavljajo v izpušnih plinih motorja. Izmeri se koncentracija v razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje, medtem ko se lahko koncentracija v surovih izpušnih plinih izmeri neposredno ali določi na podlagi pretoka goriva in enačbe za ravnotežje ogljika, če je sestava goriva znana. Sisteme je mogoče krmiliti z izračunanim razmerjem redčenja (sliki 6 in 7) ali s tokom v cevi za prenos vzorca (slike 8, 9 in 10),

- Sistemi s krmiljenim pretokom z merjenjem pretoka (sliki 11 in 12)

Pri teh sistemih se vzorec odvzame od toka celotnega izpuha tako, da se nastavita pretok zraka za redčenje in skupni pretok razredčenih izpušnih plinov. Razmerje redčenja se določi iz razlike med obema pretokoma. Potrebna je točna kalibracija merilcev pretoka v odvisnosti drug od drugega, saj lahko relativna velikost obeh pretokov pripelje do večjih napak pri višjih razmerjih redčenja (slika 9 in nadaljnje slike). Pretok se krmili zelo neposredno z ohranjanjem stalnega pretoka razredčenih izpušnih plinov in, po potrebi, s spreminjanjem pretoka zraka za redčenje.

Da se izkoristijo prednosti sistemov redčenja z delnim tokom, je treba paziti, da ne pride do problemov zaradi izgube delcev v cevi za prenos vzorca. Zato je treba zagotoviti, da se iz izpušnih plinov motorja odvzame reprezentativni vzorec in da je razmerje delitve določeno.

Opisani sistemi ta kritična področja upoštevajo.

+++++ TIFF +++++

Slika 4Sistem redčenja z delnim tokom z izokinetično sondo in delnim vzorčenjem (krmiljenje SB)

Izokinetična sonda za vzorčenje ISP pošilja nerazredčene izpušne pline iz izpušne cevi EP po cevi za prenos vzorca TT v tunel za redčenje DT. Tipalo diferenčnega tlaka DPT meri razliko tlakov izpušnih plinov med izpušno cevjo in vstopom v sondo. Ta signal se prenaša v krmilnik pretoka FC1, ki krmili sesalno puhalo SB, da na konici sonde ohranja diferenčni tlak nič. V teh razmerah sta hitrosti izpušnih plinov v EP in ISP identični in je pretok skozi ISP in TT stalen (odcepljen) del pretoka izpušnih plinov. Delilno razmerje se določi iz prerezov EP in ISP. Pretok zraka za redčenje se meri z napravo za merjenje pretoka FM1. Razmerje redčenja se izračuna iz pretoka zraka za redčenje in razmerja delitve.

+++++ TIFF +++++

Slika 5Sistem redčenja z delnim tokom z izokinetično sondo in delnim vzorčenjem (krmiljenje PB)

Izokinetična sonda za vzorčenje ISP pošilja nerazredčene izpušne pline iz izpušne cevi EP po cevi za prenos vzorca TT v tunel za redčenje DT. Tipalo diferenčnega tlaka DPT meri razliko tlakov izpušnih plinov med izpušno cevjo in vstopom v sondo. Ta signal se prenaša v krmilnik pretoka FC1, ki krmili tlačno puhalo PB, da na konici sonde vzdržuje diferenčni tlak nič. To se izvede z odvzemom majhnega dela zraka za redčenje, katerega pretok je že bil izmerjen z napravo za merjenje pretoka FM1, in z uvajanjem tega dela s pomočjo pnevmatske zaslonke v TT. V teh razmerah sta hitrosti izpušnih plinov v EP in ISP identični in je pretok skozi ISP in TT stalen (odcepljen) del pretoka izpušnih plinov. Delilno razmerje se določi iz prerezov EP in ISP. Sesalno puhalo SB sesa zrak za redčenje skozi DT, pretok zraka za redčenje na vstopu v DT pa meri FM1. Razmerje redčenja se izračuna iz pretoka zraka za redčenje in razmerja delitve.

+++++ TIFF +++++

Slika 6Sistem redčenja z delnim tokom z merjenjem koncentracije CO2 ali NOx in delnim vzorčenjem

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT vodijo v tunel za redčenje DT. Z analizatorjem(-ji) EGA se izmeri koncentracija sledilnega plina (CO2 ali NOx) v nerazredčenih in razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje. Ti signali se prenašajo v krmilnik pretoka FC2, ki krmili tlačno puhalo PB ali sesalno puhalo SB, da ohranja želeno delilno razmerje in razmerje redčenja v DT. Razmerje redčenja se izračuna iz koncentracije sledilnega plina v nerazredčenih izpušnih plinih, v razredčenih izpušnih plinih in v zraku za redčenje.

+++++ TIFF +++++

Slika 7Sistem redčenja z delnim tokom z merjenjem koncentracije CO2, ravnotežja ogljika in s celotnim vzorčenjem

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT vodijo v tunel za redčenje DT. Z analizatorjem(-ji) EGA se izmeri koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih in v zraku za redčenje. Signali CO2 in pretoka goriva GFUEL se prenašajo bodisi v krmilnik pretoka FC2 bodisi v krmilnik pretoka FC3 sistema za vzorčenje delcev (glej sliko 14). FC2 krmili tlačno puhalo PB, FC3 pa sistem za vzorčenje delcev (glej sliko 14), in s tem uravnavata tokove v sistem in iz njega tako, da se v DT ohranjata želeno delilno razmerje in razmerje redčenja izpušnih plinov. Razmerje redčenja se izračuna iz koncentracije CO2 in GFUEL s pomočjo predvidenega ravnotežja ogljika.

+++++ TIFF +++++

Slika 8Sistem redčenja z delnim tokom z enojno venturijevo cevjo, merjenjem koncentracije in z delnim vzorčenjem

Nerazredčeni izpušni plini se vodijo iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT v tunel za redčenje DT zaradi negativnega tlaka, ki ga v DT ustvarja venturijeva cev. Pretok plinov skozi TT je odvisen od izmenjave impulzov na območju venturijeve cevi, zato nanjo vpliva absolutna temperatura plinov na izstopu iz TT. Posledično delitev izpušnih plinov za dani pretok v tunelu ni konstantna in je razmerje redčenja pri manjši obremenitvi nekoliko nižje kot pri večji obremenitvi. Z analizatorjem(-ji) izpušnih plinov EGA se izmeri koncentracija sledilnih plinov (CO2 ali NOx) v nerazredčenih izpušnih plinih, v razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje, iz izmerjenih vrednosti pa se izračuna razmerje redčenja.

+++++ TIFF +++++

Slika 9Sistem redčenja z delnim tokom z dvojno venturijevo cevjo ali dvema zaslonkama, merjenjem koncentracije in z delnim vzorčenjem

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT vodijo v tunel za redčenje DT s pomočjo delilnika toka, ki vsebuje par zaslonk ali venturijevih cevi. Prva (FD1) je v EP, druga (FD2) v TT. Poleg tega sta potrebna dva ventila za krmiljenje tlaka (PCV1 in PCV2), ki s krmiljenjem protitlaka v EP in tlaka v DT ohranjata stalno delilno razmerje izpušnih plinov. PCV1 je nameščen v smeri toka za SP v EP, PCV2 pa med tlačnim puhalom PB in DT. Z analizatorjem(-ji) izpušnih plinov EGA se izmeri koncentracija sledilnih plinov (CO2 ali NOx) v nerazredčenih izpušnih plinih, v razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje. Potrebna je za preverjanje delitve izpušnih plinov in se lahko uporabi za naravnavanje PCV1 in PCV2 za natančno krmiljenje delitve. Razmerje redčenja se izračuna iz koncentracije sledilnih plinov.

+++++ TIFF +++++

Slika 10Sistem redčenja z delnim tokom z delitvijo na več cevi, merjenjem koncentracije in z delnim vzorčenjem

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP vodijo v tunel za redčenje DT skozi cev za prenos vzorca TT s pomočjo delilnika toka FD3, ki ga sestavlja več enako velikih cevi (enak premer, dolžina in krivinski polmer), nameščenih v EP. Izpušni plini se skozi eno od teh cevi vodijo v DT, skozi ostale cevi pa se izpušni plini vodijo skozi dušilno komoro DC. Tako se delitev izpušnih plinov določi s skupnim številom cevi. Stalno krmiljenje delitve zahteva diferenčni tlak nič med DC in izstopom iz TT, ki se meri s tipalom diferenčnega tlaka DPT. Diferenčni tlak nič se doseže tako, da se v DT pri izstopu iz TT vbrizga svež zrak. Z analizatorjem(-ji) izpušnih plinov EGA se izmeri koncentracija sledilnih plinov (CO2 ali NOx) v nerazredčenih izpušnih plinih, v razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje. Potrebna je za preverjanje delitve izpušnih plinov in se lahko uporabi za krmiljenje stopnje pretoka vbrizganega zraka za natančno krmiljenje delitve. Razmerje redčenja se izračuna iz koncentracije sledilnih plinov.

+++++ TIFF +++++

Slika 11Sistem redčenja z delnim tokom s krmiljenjem pretoka in celotnim vzorčenjem

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP vodijo v tunel za redčenje DT skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT. Skupni pretok skozi tunel se uravna s krmilnikom pretoka FC3 in črpalko za vzorčenje P sistema za vzorčenje delcev (glej sliko 14). Pretok zraka za redčenje krmili krmilnik pretoka FC2, ki lahko kot ukazne signale za želeno delitev izpušnih plinov uporablja GEXH, GAIR ali GFUEL. Pretok vzorca v DT je razlika med skupnim pretokom in pretokom zraka za redčenje. Pretok zraka za redčenje se meri z napravo za merjenje pretoka FM1, skupni pretok pa z napravo za merjenje pretoka FM3 sistema za vzorčenje delcev (glej sliko 14). Razmerje redčenja se izračuna iz teh dveh pretokov.

+++++ TIFF +++++

Slika 12Sistem redčenja z delnim tokom s krmiljenjem pretoka in z delnim vzorčenjem

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP vodijo v tunel za redčenje DT skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT. Delitev izpušnih plinov in pretok v DT krmili krmilnik pretoka FC2, ki ustrezno uravnava pretok (oziroma vrtilno frekvenco) tlačnega puhala PB ter sesalnega puhala SB. To je mogoče, ker se vzorec, odvzet s sistemom vzorčenja delcev, vrne v DT. Kot ukazni signali za FC2 se lahko uporabijo GEXH, GAIR ali GFUEL. Pretok zraka za redčenje se meri z napravo za merjenje pretoka FM1, skupni pretok pa z napravo za merjenje pretoka FM2. Stopnja redčenja se izračuna iz teh dveh stopenj pretoka.

Opis – slike 4 do 12

- EP, izpušna cev

Izpušna cev je lahko izolirana. Za zmanjšanje toplotne vztrajnosti izpušne cevi se priporoča razmerje debelina/premer 0,015 ali manj. Uporaba gibkih odsekov se omeji na razmerje dolžina/premer 12 ali manj. Zavojev naj bo čim manj, da se prepreči odlaganje zaradi vztrajnosti. Če sistem vključuje glušnik preskusne naprave, je lahko izoliran tudi glušnik.

Izpušna cev pri izokinetičnem sistemu ne sme imeti kolen, zavojev in nenadnih sprememb premera vsaj 6 premerov cevi pred konico sonde in 3 premere cevi za njo glede na smer toka plinov. Hitrost izpušnih plinov v območju vzorčenja mora biti večja od 10 m/s, razen v prostem teku. Nihanja tlaka izpušnih plinov v povprečju ne smejo presegati ± 500 Pa. Morebitni ukrepi za zmanjšanje nihanj tlaka, razen uporabe izpušnega sistema, kakor je vgrajen na šasiji vozila (skupaj z glušnikom in napravami za naknadno obdelavo), ne smejo spremeniti učinka motorja niti povzročati odlaganja delcev.

Pri sistemih brez izokinetičnih sond se priporoča ravna cev 6 premerov cevi pred konico sonde in 3 premere cevi za njo glede na smer toka plinov.

- SP, sonda za vzorčenje (slike 6 do 12)

Najmanjši notranji premer je 4 mm. Najmanjše razmerje med premerom izpušne cevi in sonde je 4. Sonda je odprta cev v središču izpušne cevi, usmerjena proti toku, ali sonda z več luknjami, kakor je opisano za SP1 v oddelku 1.1.1.

- ISP, izokinetična sonda za vzorčenje (sliki 4 in 5)

Izokinetično sondo za vzorčenje je treba namestiti v središče izpušne cevi tako, da je usmerjena proti toku, in tam, kjer so izpolnjeni pogoji pretoka, opisani pod EP. Zasnovana mora biti tako, da zagotavlja sorazmeren vzorec nerazredčenih izpušnih plinov. Notranji premer je najmanj 12 mm.

Za izokinetično delitev izpušnih plinov je potreben uravnalni sistem, ki med EP in ISP ohranja diferenčni tlak nič. V teh pogojih je hitrost izpušnih plinov v EP in ISP enaka, masni pretok skozi ISP pa je konstanten del pretoka izpušnih plinov. ISP mora biti povezan s tipalom diferenčnega tlaka DPT. Krmiljenje, ki med EP in ISP zagotavlja diferenčni tlak nič, se izvaja prek vrtilne frekvence puhala ali z regulatorjem pretoka.

- FD1, FD2, delilnik toka (slika 9)

V izpušni cevi EP in v cevi za prenos vzorca TT je nameščen par venturijevih cevi ali zaslonk, ki zagotavljata sorazmeren vzorec nerazredčenih izpušnih plinov. Za sorazmerno delitev s krmiljenjem protitlaka v EP in tlaka v DT je potreben sistem krmiljenja iz dveh ventilov za krmiljenje tlaka PCV1 in PCV2.

- FD3, delilnik toka (slika 10)

V izpušni cevi EP je nameščen komplet cevi (enota z več cevmi), ki zagotavlja sorazmeren vzorec nerazredčenih izpušnih plinov. Ena od cevi izpušne pline dovaja v tunel za redčenje DT, ostale cevi pa izpušne pline odvajajo v dušilno komoro DC. Cevi morajo biti enako velike (enak premer, dolžina, krivinski polmer), tako da je razdelitev izpušnih plinov odvisna od skupnega števila cevi. Za sorazmerno delitev je potreben krmilni sistem, ki med izstopom iz enote z več cevmi v DC in izstopom iz TT ohranja diferenčni tlak nič. Pod temi pogoji je hitrost izpušnih plinov v EP in FD3 sorazmerna, pretok skozi TT pa je konstanten del pretoka izpušnih plinov. Obe točki morata biti povezani s tipalom diferenčnega tlaka DPT. S krmilnikom pretoka FC1 je omogočeno krmiljenje, ki zagotavlja diferenčni tlak nič.

- EGA, analizator izpušnih plinov (slike 6 do 10)

Lahko se uporabljajo analizatorji CO2 ali NO2 (pri metodi ugotavljanja ravnotežja ogljika samo CO2). Analizatorji se kalibrirajo enako kakor analizatorji za merjenje plinastih emisij. Za določanje razlik koncentracije se lahko uporablja en ali več analizatorjev.

Točnost merilnih sistemov mora biti taka, da je točnost GEDFW,i ali VEDFW,i v okviru ±4 %.

- TT, cev za prenos vzorca (slike 4 do 12)

Cev za prenos vzorca delcev mora biti:

- čim krajša, vendar ne daljša od 5 m,

- z enakim ali večjim premerom, kakor je premer sonde, vendar ne večjim od 25 mm,

- usmerjena v smeri toka in izstopati na središčni črti tunela za redčenje.

Če je cev dolga 1 m ali manj, mora biti izolirana z materialom, ki ima največjo toplotno prevodnost 0,05 W/(m.K), debelina izolacije pa mora ustrezati premeru sonde. Če je cev daljša od 1 m, mora biti izolirana in ogrevana na najmanjšo temperaturo sten 523 K (250 °C).

Potrebne temperature sten cevi za prenos vzorca se lahko določijo tudi s standardnimi izračuni prenosa toplote.

- DPT, tipalo diferenčnega tlaka (slike 4, 5 in 10)

Največje merilno območje tipala diferenčnega tlaka mora biti ± 500 Pa.

- FC1, krmilnik pretoka (slike 4, 5 in 10)

Pri izokinetičnih sistemih (sliki 4 in 5) je krmilnik pretoka potreben za ohranjanje diferenčnega tlaka nič med EP in ISP. Krmiljenje se lahko izvaja:

(a) s krmiljenjem vrtilne frekvence ali pretoka sesalnega puhala (SB) in z ohranjanjem stalne vrtilne frekvence tlačnega puhala (PB) med posamezno fazo preskušanja (slika 4)

ali

(b) z nastavitvijo sesalnega puhala (SB) na konstanten masni pretok razredčenih izpušnih plinov in s krmiljenjem pretoka tlačnega puhala PB in s tem pretoka vzorca izpušnih plinov v območju na koncu cevi za prenos vzorca (TT) (slika 5).

Pri sistemu s krmiljenjem tlaka preostala napaka v krmilni zanki ne sme presegati ± 3 Pa. Nihanja tlaka v tunelu za redčenje v povprečju ne smejo presegati ± 250 Pa.

Pri sistemu z več cevmi (slika 10) je za sorazmerno delitev izpušnih plinov potreben krmilnik pretoka za ohranjanje diferenčnega tlaka nič med izstopom iz enote z več cevmi in izstopom iz TT. Prilagoditev se izvede s krmiljenjem stopnje pretoka zraka, vpihanega v DT na izstopu iz TT.

- PCV1, PCV2, ventil za krmiljenje tlaka (slika 9)

Pri sistemu z dvojno venturijevo cevjo/zaslonko sta za sorazmerno razdelitev pretoka potrebna dva ventila za krmiljenje tlaka, ki krmilita protitlak v EP in tlak v DT. Ventila sta nameščena v EP v smeri toka od SP naprej ter med PB in DT.

- DC, dušilna komora (slika 10)

Na izstopu iz enote z več cevmi se namesti dušilna komora, da se nihanje tlaka v izpušni cevi EP kolikor mogoče zmanjša.

- VN, venturijeva cev (slika 8)

Venturijeva cev je v tunelu za redčenje DT nameščena zato, da ustvarja negativni tlak v območju izstopa iz cevi za prenos vzorca TT. Pretok plinov skozi TT se določa z izmenjavo impulzov v območju venturijeve cevi in je v osnovi sorazmerna pretoku tlačnega puhala PB, da se doseže stalno razmerje redčenja. Ker na izmenjavo impulzov vplivata temperatura na izstopu iz TT ter razlika v tlaku med EP in DT, je dejansko razmerje redčenja nekoliko nižje pri manjši obremenitvi kakor pri večji obremenitvi.

- FC2, krmilnik pretoka (slike 6, 7, 11 in 12, izbirno)

Krmilnik pretoka se lahko uporablja za krmiljenje pretoka tlačnega puhala PB in/ali sesalnega puhala SB. Lahko je priključen na izpuh, polnilni zrak ali na signale pretoka goriva in/ali na diferenčne signale CO2 ali NOx.

Pri uporabi zraka pod tlakom (slika 11) FC2 neposredno krmili pretok zraka.

- FM1, naprava za merjenje pretoka (slike 6, 7, 11 in 12)

Plinomer ali drugi merilniki pretoka zraka za redčenje. FM1 ni obvezen, če je tlačno puhalo PB kalibrirano za merjenje pretoka.

- FM2, naprava za merjenje pretoka (slika 12)

Plinomer ali drugi merilniki pretoka razredčenih izpušnih plinov. FM2 ni obvezen, če je sesalno puhalo SB kalibrirano za merjenje pretoka.

- PB, tlačno puhalo (slike 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 12)

Za krmiljenje pretoka zraka za redčenje se lahko tlačno puhalo PB priključi na krmilnik pretoka FC1 ali FC2. PB ni potreben, če se uporablja dušilna loputa. Če je puhalo PB kalibrirano, se lahko uporablja za merjenje pretoka zraka za redčenje.

- SB, sesalno puhalo (slike 4, 5, 6, 9, 10 in 12)

Samo pri sistemih za delno vzorčenje. Če je puhalo SP kalibrirano, se lahko uporablja za merjenje pretoka razredčenih izpušnih plinov.

- DAF, filter zraka za redčenje (slike 4 do 12)

Priporočata se filtriranje zraka za redčenje in izločanje ogljikovodikov iz ozadja s pomočjo aktivnega oglja. Zrak za redčenje mora imeti temperaturo 298 K (25 °C) ± 5 K.

Na zahtevo proizvajalca motorja se zrak za redčenje vzorči v skladu z dobro inženirsko prakso, da se določijo ravni delcev v ozadju, te pa se lahko nato odštejejo od izmerjenih vrednosti v razredčenih izpušnih plinih.

- PSP, sonda za vzorčenje delcev (slike 4, 5, 6, 8, 9, 10 in 12)

Sonda predstavlja prvi del cevi za prenos delcev PTT in

- mora biti usmerjena proti toku in nameščena na točki, kjer so zrak za redčenje in izpušni plini dobro premešani (tj. na središčni črti tunela za redčenje DT približno 10 premerov tunela v smeri toka od točke, kjer izpušni plini vstopajo v tunel za redčenje),

- mora imeti notranji premer najmanj 12 mm,

- se lahko z neposrednim ogrevanjem ali s predogrevanjem zraka za redčenje ogreje na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), pod pogojem, da temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne preseže 325 K (52 °C),

- je lahko izolirana.

- DT, tunel za redčenje (slike 4 do 12)

Tunel za redčenje:

- mora biti dovolj dolg, da se izpušni plini in zrak za redčenje v vrtinčastem toku popolnoma premešajo,

- mora biti izdelan iz nerjavnega jekla in imeti:

- pri tunelih za redčenje z notranjim premerom, večjim od 75 mm, razmerje debelina/premer največ 0,025,

- pri tunelih za redčenje z notranjim premerom, enakim ali manjšim od 75 mm, nazivno debelino stene najmanj 1,5 mm,

- mora imeti za delno vzorčenje premer najmanj 75 mm,

- priporočljivo je, da ima za celotno vzorčenje premer najmanj 25 mm.

Tunel za redčenje se lahko z neposrednim ogrevanjem ali s predogrevanjem zraka za redčenje ogreje na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), pod pogojem, da temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne preseže 325 K (52 °C).

Tunel za redčenje je lahko izoliran.

Izpušni plini iz motorja se morajo temeljito premešati z zrakom za redčenje. Pri sistemih za delno vzorčenje je treba ob začetku uporabe kakovost mešanja preveriti s profilom CO2 v tunelu pri delujočem motorju (najmanj štiri enakomerno razmaknjene merilne točke). Po potrebi se lahko uporabi mešalna zaslonka.

Opomba:

Če je temperatura okolice v bližini tunela za redčenje (DT) pod 293 K (20 °C), je treba preprečiti izgubo delcev na hladnih stenah tunela za redčenje. Zato se priporoča ogrevanje in/ali izoliranje tunela v okviru zgoraj navedenih meja.

Pri velikih obremenitvah motorja se lahko tunel ohlaja z neagresivnimi sredstvi, na primer z ventilatorjem, če temperatura hladilnega sredstva ni pod 293 K (20 °C).

- HE, izmenjevalnik toplote (sliki 9 in 10)

Izmenjevalnik toplote mora biti dovolj zmogljiv, da na vstopu v sesalno puhalo SB ohranja temperaturo v okviru ±11 K povprečne delovne temperature, ugotovljene med preskusom.

1.2.1.2 Sistem redčenja s celotnim tokom (slika 13)

Sistem redčenja je opisan na podlagi redčenja celotnega izpuha po konceptu vzorčenja s stalno prostornino (CVS). Izmeriti je treba skupno prostornino mešanice izpušnih plinov in zraka za redčenje. Uporabi se lahko sistem PDP ali CFV.

Za zbiranje delcev, ki sledi, se skozi sistem za vzorčenje delcev (oddelek 1.2.2., sliki 14 in 15) pošlje vzorec razredčenih izpušnih plinov. Če se to izvaja neposredno, se imenuje enojno redčenje. Če se vzorec ponovno razredči v sekundarnem tunelu za redčenje, se to imenuje dvojno redčenje. To pride v poštev takrat, kadar z enojnim redčenjem ni mogoče izpolniti zahteve o temperaturi na dotoku v filter. Čeprav je dvojni sistem redčenja delni sistem redčenja, je opisan kot sprememba sistema za vzorčenje delcev v oddelku 1.2.2., slika 15, saj ima s tipičnim sistemom za vzorčenje delcev skupno večino delov.

Plinaste emisije se lahko določijo tudi v tunelu za redčenje sistema za redčenje s celotnim tokom. Zato so sonde za vzorčenje plinastih sestavin prikazane v sliki 13, v seznamu opisov pa jih ni. Zadevni pogoji so opisani v oddelku 1.1.1.

Opisi–Slika 13

- EP, izpušna cev

Dolžina izpušne cevi od izhoda izpušnega kolektorja motorja, izstopa iz turbopuhala ali od naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov do tunela za redčenje ne sme biti večja od 10 m. Če je sistem daljši od 4 m, je treba izolirati vse cevi, daljše od 4 m, razen merilnika dimnosti izpušnih plinov, če je vgrajen v izpušni sistem. Debelina izolacije mora biti vsaj 25 mm. Toplotna prevodnost izolacijskega materiala, izmerjena pri 673 K (400 ºC) ne sme biti večja od 0,1 W/(m.K). Da se toplotna vztrajnost izpušne cevi zmanjša, se priporoča razmerje debelina/premer največ 0,015. Uporaba upogljivih delov se omeji na razmerje med dolžino in premerom največ 12.

+++++ TIFF +++++

Slika 13Sistem redčenja s celotnim tokom

Celotni nerazredčeni izpušni plini se v tunelu za redčenje DT premešajo z zrakom za redčenje.

Pretok razredčenih izpušnih plinov se izmeri bodisi s črpalko s prisilnim pretokom PDP ali z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom CFV. Za sorazmerno vzorčenje delcev in za določanje pretoka se lahko uporabi izmenjevalnik toplote HE ali elektronska kompenzacija pretoka EFC. Ker določanje mase delcev temelji na skupnem pretoku razredčenih izpušnih plinov, razmerja redčenja ni treba izračunavati.

- PDP, črpalka s prisilnim pretokom

PDP meri skupni pretok razredčenih izpušnih plinov iz števila vrtljajev črpalke in njene gibne prostornine. PDP ali sistem za dovajanje zraka za redčenje ne sme umetno zniževati protitlaka v izpušnem sistemu. Statični protitlak izpušnih plinov, izmerjen, ko sistem CVS deluje, mora ostati v okviru ± 1,5 kPa statičnega tlaka, izmerjenega pri enaki vrtilni frekvenci in obremenitvi motorja, če CVS ni priključen.

Temperatura mešanice plinov tik pred PDP mora biti v okviru ± 6 K povprečne delovne temperature, izmerjene med preskusom, če se ne uporablja kompenzacija pretoka.

Kompenzacija pretoka se lahko uporabi samo, če temperatura na vstopu v PDP ne presega 50 °C (323 K ).

- CFV, venturijeva cev s kritičnim pretokom

CFV meri skupni pretok razredčenih izpušnih plinov z ohranjanjem pretoka pod pogoji nasičenja (pri kritičnem pretoku). Statični protitlak izpušnih plinov, izmerjen, ko sistem CFV deluje, mora ostati v okviru ± 1,5 kPa statičnega tlaka, izmerjenega pri enaki vrtilni frekvenci in obremenitvi motorja, če CFV ni priključen. Temperatura mešanice plinov tik pred CFV mora biti v okviru ± 11 K povprečne delovne temperature, izmerjene med preskusom, če se ne uporablja kompenzacija pretoka.

- HE, izmenjevalnik toplote (izbirno, če se uporablja EFC)

Izmenjevalnik toplote mora biti dovolj zmogljiv, da ohranja temperaturo v zgoraj predpisanih mejah.

- EFC, elektronska kompenzacija pretoka (izbirno, če se uporablja HE)

Če se temperatura na vstopu v PDP ali CFV ne ohranja vedno v zgoraj navedenih mejah, je za zvezno merjenje stopnje pretoka in krmiljenje sorazmernega vzorčenja v sistemu za vzorčenje trdnih delcev potreben sistem za kompenzacijo pretoka.

V ta namen se za korekcijo pretoka vzorca skozi filtre za vzorce v sistemu za vzorčenje delcev (glej sliki 14 in 15) ustrezno uporabljajo signali zvezno izmerjenega pretoka.

- DT, tunel za redčenje

Tunel za redčenje:

- mora imeti dovolj majhen premer, da nastane vrtinčast tok (Reynoldsovo število je večje od 4000), in biti dovolj dolg, da se izpušni plini in zrak za redčenje popolnoma premešajo. Uporabi se lahko mešalna zaslonka,

- mora imeti premer najmanj 75 mm,

- je lahko izoliran.

Izpušni plini iz motorja morajo biti na točki vstopa v tunel za redčenje usmerjeni v smeri toka in temeljito premešani.

Če se uporablja enojno redčenje, se vzorec iz tunela za redčenje vodi v sistem za vzorčenje delcev (oddelek 1.2.2, slika 14). Pretočna zmogljivost PDP ali CFV mora biti zadostna, da se razredčeni izpušni plini tik pred primarnim filtrom za delce ohranjajo pri temperaturi, manjši ali enaki 325 K (52 °C).

Če se uporablja dvojno redčenje, se vzorec iz tunela za redčenje vodi v sekundarni tunel za redčenje, kjer se redči naprej, nato pa pošlje skozi filtre za vzorčenje (oddelek 1.2.2, slika 15).

Pretočna zmogljivost PDP ali CFV mora biti zadostna, da se tok razredčenih izpušnih plinov v DT v vzorčevalni coni ohranja pri temperaturi največ 464 K (191 °C). Sekundarni sistem za redčenje mora zagotoviti dovolj sekundarnega zraka za redčenje, da se dvojno razredčeni tok izpušnih plinov ohranja pri temperaturi največ 325 K (52 °C) tik pred primarnim filtrom za delce.

- DAF, filter zraka za redčenje

Priporočata se filtriranje zraka za redčenje in izločanje ogljikovodikov iz ozadja s pomočjo aktivnega oglja. Zrak za redčenje mora imeti temperaturo 298 K (25 °C) ± 5 K. Na zahtevo proizvajalca motorja se zrak za redčenje vzorči v skladu z dobro inženirsko prakso, da se določijo ravni delcev v ozadju, te pa se lahko nato odštejejo od vrednosti, izmerjenih v razredčenih izpušnih plinih.

- PSP, sonda za vzorčenje delcev

Sonda predstavlja prvi del cevi za prenos vzorca delcev PTT in

- mora biti usmerjena proti toku in nameščena na točki, kjer so zrak za redčenje in izpušni plini dobro premešani, tj. na središčni črti tunela za redčenje DT sistemov za redčenje približno 10 premerov tunela v smeri toka od točke, kjer izpušni plini vstopajo v tunel za redčenje,

- mora imeti notranji premer najmanj 12 mm,

- se lahko z neposrednim ogrevanjem ali s predogrevanjem zraka za redčenje ogreje na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), pod pogojem, da temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne preseže 325 K (52 °C),

- je lahko izolirana.

1.2.2 Sistem za vzorčenje delcev (sliki 14 in 15)

Za zbiranje delcev na filtru za delce je potreben sistem za vzorčenje delcev. Pri redčenju z delnim tokom s skupnim vzorčenjem, pri katerem se skozi filtre vodi celoten vzorec razredčenih plinov, tvorita sistema redčenja (oddelek 1.2.1.1, sliki 7 in 11) in vzorčenja ponavadi integrirano enoto. Pri redčenju z delnim tokom z delnim vzorčenjem ali redčenju s celotnim tokom, kjer se skozi filtre vodi samo del razredčenih izpušnih plinov, sistema redčenja (oddelek 1.2.1.1, slike 4, 5, 6, 8, 9, 10 in 12 ter oddelek 1.2.1.2, slika 13) in vzorčenja ponavadi tvorita dve različni enoti.

Po tej direktivi je dvojni sistem redčenja DDS (slika 15) sistema redčenja s celotnim tokom posebna modifikacija tipičnega sistema za vzorčenje delcev, kakor ga prikazuje slika 14. Dvojni sistem redčenja vključuje vse pomembne dele sistema za vzorčenje delcev, kakor so na primer držala za filtre in črpalka za vzorčenje, ter dodatno nekaj značilnosti redčenja, kot sta dovajanje zraka za redčenje in sekundarni tunel za redčenje.

V izogib morebitnemu vplivu na krmilne zanke se priporoča, da črpalka za vzorčenje teče skozi ves postopek preskušanja. Pri metodi z enojnim filtrom se uporabi sistem obvoda, ki pošilja vzorec skozi filtre za vzorčenje ob želenem času. Vpliv postopka preklapljanja na krmilne zanke je treba kolikor mogoče zmanjšati.

Opisi – sliki 14 in 15

- PSP, sonda za vzorčenje delcev (sliki 14 in 15)

Sonda za vzorčenje delcev, prikazana na slikah, predstavlja prvi del cevi za prenos delcev PTT.

Sonda:

- mora biti usmerjena proti toku in nameščena na točki, kjer so zrak za redčenje in izpušni plini dobro premešani, tj. na središčni črti tunela za redčenje DT sistemov za redčenje (glej oddelek 1.2.1) približno 10 premerov tunela v smeri toka od točke, kjer izpušni plini vstopajo v tunel za redčenje,

- mora imeti notranji premer najmanj 12 mm,

- se lahko z neposrednim ogrevanjem ali s predogrevanjem zraka za redčenje ogreje na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), pod pogojem, da temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne preseže 325 K (52 °C),

- je lahko izolirana.

+++++ TIFF +++++

Slika 14Sistem za vzorčenje delcev

Iz tunela za redčenje DT sistema za redčenje z delnim ali s celotnim tokom se skozi sondo za vzorčenje delcev PSP in cevi za prenos delcev PTT s pomočjo črpalke za vzorčenje P odvzame vzorec razredčenih izpušnih plinov. Vzorec se vodi skozi držalo(-a) za filter FH, ki vsebuje(-jo) filtre za vzorčenje delcev. Stopnjo pretoka vzorca krmili krmilnik pretoka FC3. Če se uporablja elektronska kompenzacija pretoka EFC (glej sliko 13), se kot ukazni signal za FC3 uporabi pretok razredčenih izpušnih plinov.

+++++ TIFF +++++

Slika 15Sistem redčenja (samo pri sistemu s celotnim tokom)

Iz tunela za redčenje DT sistema redčenja s celotnim tokom se vzorec razredčenih izpušnih plinov vodi skozi sondo za vzorčenje delcev PSP in cevi za prenos delcev PTT v sekundarni tunel za redčenje SDT, kjer se še enkrat razredči. Nato se vzorec vodi skozi držalo(-a) za filter FH, ki vsebuje(-jo) filtre za vzorčenje delcev. Stopnja pretoka zraka za redčenje je ponavadi konstantna, medtem ko stopnjo pretoka vzorca krmili krmilnik pretoka FC3. Če se uporablja elektronska kompenzacija pretoka EFC (glej sliko 13), se kot ukazni signal za FC3 uporabi pretok razredčenih izpušnih plinov.

- PTT, cev za prenos vzorcev (sliki 14 in 15)

Cev za prenos vzorcev ne sme biti daljša od 1020 mm in mora imeti najmanjšo možno dolžino.

Mere veljajo:

- pri sistemu za delno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom in za enojni sistem redčenja s celotnim tokom od konice sonde do držala za filter,

- pri sistemu za celotno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom od konca tunela za redčenje do držala za filter,

- pri dvojnem sistemu redčenja s celotnim tokom od konice sonde do sekundarnega tunela za redčenje.

Cev za prenos vzorca:

- se sme z neposrednim ogrevanjem ali s predogrevanjem zraka za redčenje ogreti na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), pod pogojem, da temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne presega 325 K (52 °C),

- je lahko izolirana.

- SDT, sekundarni tunel za redčenje (slika 15)

Sekundarni tunel za redčenje naj ima premer najmanj 75 mm in naj bo dovolj dolg, da dvojno razredčeni vzorec ostane v njem najmanj 0,25 sekunde. Držalo za primarni filter FH mora biti nameščeno v območju 300 mm od izstopa iz SDT.

Sekundarni tunel za redčenje:

- se sme z neposrednim ogrevanjem ali s predogrevanjem zraka za redčenje ogreti na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), pod pogojem, da temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne presega 325 K (52 °C),

- je lahko izoliran.

- FH, držalo(-a) za filter (sliki 14 in 15)

Za primarni in sekundarni filter se lahko uporablja eno držalo ali dve ločeni držali. Izpolnjene morajo biti zahteve iz Priloge III, Dodatek 1, oddelek 1.5.1.3.

Držalo(-a) za filter:

- se sme(-jo) z neposrednim ogrevanjem ali s predogrevanjem zraka za redčenje ogreti na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), pod pogojem, da temperatura zraka ne presega 325 K (52 °C),

- je (so) lahko izolirano(-a).

- P, črpalka za vzorčenje (sliki 14 in 15)

Črpalka za vzorčenje delcev mora biti nameščena dovolj daleč od tunela, da ostaja temperatura vhodnih plinov konstantna (± 3 K), če se ne uporablja korekcija pretoka s FC3.

- DP, črpalka zraka za redčenje (slika 15) (samo dvojni sistem redčenja s celotnim tokom)

Črpalka zraka za redčenje mora biti nameščena tako, da se sekundarni zrak za redčenje dovaja pri temperaturi 298 K (25 °C) ± 5 K.

- FC3, krmilnik pretoka (sliki 14 in 15)

Za kompenziranje pretoka delcev glede na nihanja temperature in protitlaka na poti vzorca se uporabi krmilnik pretoka, če ni na voljo nobenega drugega načina. Krmilnik pretoka pa je predpisan, če se uporablja elektronska kompenzacija pretoka EFC (glej sliko 13).

- FM3, naprava za merjenje pretoka (sliki 14 in 15) (pretok vzorčenih delcev)

Plinomer ali merilniki pretoka delcev morajo biti nameščeni dovolj daleč od črpalke za vzorčenje, da ostane temperatura vsesanega zraka, če se ne uporablja korekcija pretoka s FC3, konstantna (± 3 K).

- FM4, naprava za merjenje pretoka (slika 15) (zrak za redčenje, samo dvojni sistem redčenja s celotnim tokom)

Plinomer ali merilniki pretoka zraka za redčenje morajo biti nameščeni tako, da ostane temperatura vsesanega zraka pri 298 K (25 °C) ± 5 K.

- BV, krogelni ventil (izbirno)

Notranji premer kroglastega ventila ne sme biti manjši od notranjega premera cevi za prenos delcev, čas njegovega preklopa pa mora biti krajši od 0,5 sekunde.

Opomba:

Če je zunanja temperatura v bližini PSP, PTT, SDT in FH pod 293 K (20 °C), je treba preprečiti izgube delcev na hladnih stenah teh delov. Zato se priporoča ogrevanje in/ali izoliranje teh delov v mejah, podanih v ustreznih opisih. Prav tako se priporoča, da med vzorčenjem temperatura na dotoku v filter ni nižja od 293 K (20 °C)

Pri velikih obremenitvah motorja se lahko zgoraj navedeni deli hladijo z neagresivnimi sredstvi, kakor je npr. ventilator, če temperatura hladilnega sredstva ni pod 293 K (20 °C).

--------------------------------------------------

PRILOGA VI

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------

PRILOGA VII

SISTEM ŠTEVILČENJA CERTIFIKATOV O HOMOLOGACIJI

(glej člen 4(2))

1. Številka je sestavljena iz 5 delov, ki jih loči znak "*".

Del 1 1 za Nemčijo

2 za Francijo

3 za Italijo

4 za Nizozemsko

5 za Švedsko

6 za Belgijo

9 za Španijo

11 za Združeno kraljestvo

12 za Avstrijo

13 za Luksemburg

17 za Finsko

18 za Dansko

21 za Portugalsko

23 za Grčijo

IRL za Irsko

Del 2 številka te direktive. Ker vsebuje različne datume začetka uporabe in različne tehnične zahteve, se dodata dve črki. Ti črki veljata za različne datume uporabe za stopnje strogosti in uporabo motorja za različne tehnične zahteve premičnih strojev, na podlagi katerih je bila homologacija podeljena. Prva črka je določena v členu 9. Druga črka je določena v Prilogi I, oddelek 1, glede na fazo preskušanja, določeno v Prilogi III, oddelek 3.6.

Del 3 številka zadnje direktive, ki spreminja osnovno direktivo, na podlagi katere je bila homologacija podeljena. Po potrebi se dodata še dve črki, odvisno od pogojev, opisanih v delu 2, čeprav se zaradi novih parametrov spremeni samo en znak. Če sprememba teh znakov ni potrebna, se izpustijo.

Del 4 štirimestna zaporedna številka (po potrebi z začetnimi ničlami) za označitev osnovne homologacijske številke. Zaporedje se začne z 0001.

Del 5 dvomestna zaporedna številka (po potrebi z začetno ničlo) za označitev razširitve. Zaporedje se začne z 01 za vsako osnovno homologacijsko številko.

2. Primer za tretjo homologacijo (še ni bila razširjena), ki ustreza datumu uporabe A (stopnja I, zgornji razpon moči) in za uporabo motorja za skupino A premičnih strojev oziroma naprav, izdana v Združenem kraljestvu:

e 11*98/…AA*00/000XX*0003*00

3. Primer druge razširitve četrte homologacije, ki ustreza datumu uporabe E (stopnja II, srednji razpon moči) za isto skupino strojev (A), izdana v Nemčiji:

e 1*01/…EA*00/000XX*0004*02

--------------------------------------------------

PRILOGA VIII

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------

PRILOGA IX

+++++ TIFF +++++

--------------------------------------------------

PRILOGA X

+++++ TIFF +++++

Izjava Komisije o členu 15

Komisija potrjuje, da bo v skladu s črko in v duhu sporazuma Modus vivendi za postopek Odbora v celoti obveščala Evropski parlament o izvedbenih ukrepih, ki izhajajo iz Direktive, za katero Komisija predlaga, da se sprejme.

--------------------------------------------------

Top